¡•■UIHnilHII* ZORA ! ■ ■ i GLAS ILO KATO LIŠKO-N ARO DN EGA DIJAiTVA :........■ ■. ■ ■ « * ■ ■ 5 t.0W. fHd ■ ■ v; ;!'■ •-, «! t;ru<.J a letnik xix. zvezek 3. * 11-m.-.*' ■i;'' 1 •'•AJ5 a a 1912 ljubljana 1913 ZORA Izhaja vsak mesec dvajsetega z Leposlovno prilogo ter stane celoletno 5 kron, za dijake 3 krone ■ a ■ a. ■ • a « ■ m n • ■ a ■ ■ ■ ■ ! +A • ■ : ■ Ljubljana — Trst, vseučiliščno vprašanje. (Jakob Mohorič) ..... 65 „Slovanska Liga katol. akad." in njeni cilji za bodočnost. (L. Sušnik.) (Konec)..............................67 Visokošolski vestnik........................71 Srednješolski vestnik...........................77 Socialni vestnik...........................80 Kultura in verstvo.............................80 Leposlovna priloga. Na promenadi. (Narte Velikonja).................. 81 Utrip blagoslovljenih hipov. (Narte Velikonja)...........82 Pravljica. (Josip LovrenčiC).....................82 Sveti Miklavž in trije bratje. (Alojzij Remec)...............83 Žarenje južnih sanj. (France B.)......................84 Ob dvanajsti uri. (Alojzij Remec)..................84 Naše dijaštvo in umetnost. (Narte Velikonja)............84 1 LETNIK 19. j ^□□□□□□□□□□□□□□□□□□¿^^□□□□□□□□□raB □□□□□□□□□□□□S § GLASILO KATOLIŠKO □□□□□Kssi^sdliita: ZORA □□□□□□□□□□□OGlOOODDOn ZVEZEK 3. S ^ □□□□DaaoooaoLAJDrjaanD NARODNEGA DIJASTVA G Jakob Mohorič: Ljubljana—Trst, vseučiliščno vprašanje. Naše dežele se vedno bolj industrializirajo. Zato se obračajo oči vedno bolj proti Trstu, ki je edino možno gospodarsko središče industrializiranih naših krajev. Razveseljivo dejstvo, da v najnovejšem času raste število Slovencev v Trstu absolutno in relativno, vzbuja pozornost naše javnosti za Trst. Gotovo je življenjski problem slovenskega naroda, ali bo spoznal in izrabil pomen Trsta in hvalevredno je za Knafliča,* da širi to spoznanje, da je glasno opozarjal na laško delo »Irre-dentismo adriatico; contributo alla discussione sui rapporti austro-italiani« od Angela Vivante. Ta spis je dal pisatelju podatke za spomenico, v kateri dokazuje najprej, da je Trst em-porij za vse slovenske dežele. S tem dokazom ali pravzaprav razpravo o tem (ker dokazovati tega pač ni treba) se pisatelj najdalj mudi. Da je to dejstvo že moment, ki mogočno govori za vseučilišče v Trstu, se mu zdi neoporečno, nobenega dokazovanja potrebno. Čisto kratko se pomudi pisatelj pri vprašanju, »je-li v Trstu dovolj svoboden, univerzalen in demokratičen milje, takorekoč ,kulturen milje', ki ga zahteva pomembno vseučilišče.« Hitro najde odgovor, da je tudi v tem oziru Trst edino mogoči sedež našega vseučilišča. Navaja točke: V Trstu se dotikajo in asimilirajo narodi. (Podčrtal jaz.) Trst ima na tisoče proletariata, tu se najde razumevanje socialnih vprašanj. Trst je mesto svobodnega mišljenja. Morje ima. Fiksirati moram svoje stališče. Povdarjal sem že, da sem pisatelju hvaleže'n za propagando resnice, da je samo Trst možno gospodarsko središče naših dežel, povdarjam pa tudi, da je samo Ljubljana mogoča kot narodno in kulturno središče Slovenije. Tu je potrebna stroga ločitev. Meni se zdi značilno, da je dr. Tuma prvi zahteval slovensko univerzo v * Vladimir Knaflič: Vseučilišče v Trst! Spomenica slovenski javnosti. 5 Trst, da se je socialna demokracija prva odzvala z izrecnim strankinim sklepom. Prepričan sem, da je tudi stališče v nacionalnem vprašanju odločevalo. Svoje stališče o našem vse-učiliškem vprašanju sem povedal že v 1. štev. letošnje »Zore«. Tudi jaz ne podcenjujem gospodarskega momenta, naj citiram samo en stavek iz svojih izvajanj: »Problem malega naroda se bo rešil za Slovence na političnem in gospodarskem polju.« To prepričanje me pa ne bo spravilo nikoli tako daleč kot Knafliča, da bi ob gospodarskem momentu pozabil na drugo. Rad verjamem, da bo število Slovencev v Trstu napredovalo tudi v prihodnjosti, da bomo imeli Slovenci enkrat tam večino, slovensko mesto pa Trst ne bo nikoli, vedno bodo tam močne manjšine drugih narodnosti. In pomniti moramo, trgovina in promet ima internacionalen značaj. Trgovsko in menično pravo ima močno tendenco internacionalizma. Svetovna tržna mesta so narodno mlačna in morajo biti taka, ker so last celega sveta. Noben narod se na svetovnem trgu ne sme čutiti kot tujec. Kot tujce se čutijo na svetovnem trgu le tisti narodi, ki so v gospodarstvu zaostali in jih radi tega narodi, ki trgujejo tam, ne smatrajo za enakovredne. V tem oziru je naša naloga, da skrbimo za gospodarski napredek našega naroda, da bo ta na svetovnem trgu na našem ozemlju lahko nastopal kot enakopraven med enakopravnimi. To internacionalno potezo v značaju priznava pisatelj sam v stavku, ki sem ga zgoraj navedel in podčrtal. Ali pa mora imeti vseučilišče res popolnoma naroden značaj? Iz zgodovine je znano, da so bila ravno vseučilišča prva torišča ostrih nacionalnih bojev, da še danes smatrajo univerze ohranitev strogo narodnega značaja za vitalno vprašanje. Slovenci se borimo za vseučilišče samo zato, ker pričakujemo od njega okrepitve in ohranitve našega narodnega značaja, ker vidimo v njem pravo narodovo kulturno in znanstveno središče in žarišče. Trst moramo smatrati za narodno nevtralna tla in moramo zahtevati nevtralizacijo tudi od strani Italijanov, zato moramo biti odločno proti italijanski univerzi v Trstu. Tam naj bodo različne trgovske šole, zlasti moramo Slovenci dobiti tam šolo, ki nas bo usposobila za trgovino z Balkanom, seveda moramo dobiti Slovenci tam tudi srednjih in ljudskih šol, vseučilišče pa se spodobi beli Ljubljani, ki je edina sposobna za naše narodno, kulturno, znanstveno in družabno središče. Radi točnosti moram tudi povedati, da Knaflič ne zahteva za Trst vseučilišča v navadnem pomenu, ampak za začetek nekako pravno-trgovinsko fakulteto. Njegova spomenica je pisana z živo zavestjo in trdno vero v tezo, ki jo dokazuje, čeprav te vere ne morem deliti s pisateljem, rad priznam, da bo spomenica povzročila boljše umevanje in večjo jasnost v tem važnem, pa še premalo obdelanem vprašanju. L. Sušnik: „Slovanska Liga katol. akad." in njeni cilji za bodočnost.1 (Referat na izrednem obfinem zboru »S. Lige K. A.« v Ljubljani dne 4. avgusta 1912.) (Konec.) Ohranimo si raje to pestro raznolikost križem slovanskih dežela, gojimo jo, v njej je moč, v njej je bogastvo! Pustimo vsakomur grlo kakor ga mu je Bog ustvaril! Pa tudi posito, da si postavimo ta cilj, — kateri jezik bi si pa izbrali? Edini si bomo, to mislim, kvečjemu v tem, da so stremljenja, postaviti kak umeten, fabriciran jezik za tak medij, kot so se prizadevali slovanski rodoljubi že od nekdaj — omenjam le Ziljskega, Frinto Šumavskega, Hrubega, Hošeka in prav pred par leti Belgijca Henri Bourgeois-a — edini, pravim, bomo lahko le v tem, da so take osnove danes anahronizem, ali pa še tu ne; kakor hitro pa bi šli korak naprej in hoteli določiti enega izmed živih slov. jezikov za ta časten posel, ne moremo zidati več na to, da bi se vsaj velika večina strinjala z nami. O stvari se je v naših dijaških listih že večkrat pisalo, pri nas n. pr. g. star. dr. Štele v »Zori« in v »Koledarčku«. Jaz sam sem pisal nekoč v »Zori« o tem in priporočal v to svrlio poljščino ter bi si upal tudi še zdaj zagovarjati ta nasvet. Toda ni se težko prepričati, da je to za einkrat, bi rekel, kamen v morje, če ne iz drugega vzroka, že zato, ker je »Liga« še premalo vplivna, da bi hotela rešiti definitivno tako vprašanje. Uspešno bi se dalo izvesti to le s sodelovanjem vseh kulturnih faktorjev, v prvi vrsti potom smotrene šolske zakonodaje in to od spodaj navzgor. Skratka to vprašanje po mojem mnenju še ni zrelo za definitivno rešitev, kar seveda noče reči, da bi mi njegovega razvoja ne opazovali s polnim zanimanjem in ga po možnosti * V prvi del članka »Zora« št. 2 so se zmislu na kvar urinile te-le pomote: Str. 37., 16. vrsta od spodaj čitaj: lvovski klub . . . Str. 39., 3. vrsta od spodaj čitaj: Tu se ne strinjamo s trditvijo, ki se časih sliši . . . Str. 43., 12. vrsta od zgoraj čitaj: n u t n o se smiriti a nechtiti . . . Str 43.. 13. vrsta od spodaj čitaj: Ko bo to . . . ne pospeševali. In kdor trdno veruje v skorajšnjo drugačno uspešno rešitev, lahko smatra, da veljajo te misli le za naš prehodni stadij. Realne razmere v »Ligi« nas uče, da tega tudi ni nujno treba: vedno se je še dobilo toliko članov, ki so bili vešči bratskim jezikom, da smo se brez težkoč razumeli. Le toliko se vidi čisto naravno — da se »Ligaši« najprej zanimajo za avstrijske slov. jezike, ker pridejo s kolegi teh narodnosti na naših univerzah sploh in v »Ligi« posebej največ v dotiko in bodo te jezike v poznejšem delovanju večinoma najpreje rabili. Kateri jezik je komu v tem zmislu najbližji, si lahko odgovori najbolje vsak sam. Če je tako stopila oddaljena ruščina nekoliko v drugo vrsto, je to le rezultat praktične, smotrene sedanje dobe. Kakšno stališče pa zavzema »Liga« v očigled raznim sporom med slov. narodi? »Liga« stoji tu na principu prijateljskega pojašnjenja s pomočjo objektivnega proučevanja položaja; stremi za tem, da zmanjša takim vprašanjem vse ostrino. Sicer se pa te stvari pravzaprav le malo tičejo našega društva kot izključno katoliškega. Vpoštev bi prišla morda le rivaliteta na Šlezkem in v Galiciji: na eni strani med Čehi in Poljaki, na drugi med Rusini in Poljaki, ozir. Slovaki (na Ogrskem). »Liga« je in bo še prirejala predavanja o teh temah, da se seznanijo njeni člani z objektivnimi resničnimi razmerami, v ostalem bo pa varovala načelo, da so te stvari premale važnosti, da bi nas mogle razdružiti. Z osebnim prijateljstvom se tudi tako nacionalno nasprotje najbrže ublaži in omili. — Saj so to povečini naravni procesi, ki izvirajo iz različne višine kulture, katera se polagoma izenačuje. To ni nikaka sramota, dogajalo se je vedno in se bo, dokler bo svet stal, le da se ponekod tega ne zavedajo, drugod jih pa to boli. Ampak tu zavoljo tega še ni na mestu sovraštvo proti kulturno bolj razvitemu slov. narodu-bratu; nastane le dolžnost in naloga stremiti za tem hitrejšo povzdigo omike lastnega ljudstva. Tako in le tako se bo širjenje enega naroda na rovaš drugemu malo ustavilo. V kolikor se to dogaja, ozir. podpira umetno, celo protizakonito, v toliko tega gotovo ne odobravamo, držeč se gesla: Suum cui-que, ki nam mora biti temeljni zakon, ker je zakon pravičnosti. Sem spada, vsaj deloma, namen »Lige«, ki ga ima tudi po pravilih, izdajati in razširjati znanstvene publikacije, ki bi bile posvečene razmotrivanju takih in enakih vprašanj. Upam, da bo »Liga« dobila od naše zavedne javnosti več gmotne podpore, ker sicer ji je nemogoče to točko programa izvrševati, kakor se je pokazalo dosedaj. Če so mogli iziti prejšnje čase slovanski almanahi, kakor je bil Poznikov ali Almanah bogo- sloveti slovanskych v Rakousku v Brnu leta 1888., kjer so na podoben način kot »Liga« dokumentirali v proslavo 50 letnice mašništva sv. očeta Leona XIII. češki, hrvaški, poljski in slovenski bogoslovci svojo skupnost, zakaj bi ne mogli izvesti kaj takega slovanski kat. akademiki? Ker sem pa ravno omenil zgled slov. kat. bogoslovcev, naj izrazim še mnenje, da bi bilo naši skupni stvari gotovo v prospeh, če bi tudi slov. semeniščniki zasnovali »Ligi« podobno centralo, ki bi delovala paralelno z nami v dosego istih ciljev. »Liga« si je namenila končno tudi pritegniti v našo družbo velikomestno našo inteligenco, ki je sedaj še čisto raztresena. To se da doseči potom koncertov, predstav itd., tako da slednjič tudi na Dunaju n. pr. ne bomo več tako ločeni od vsega sveta in bomo dobili stika z ondotnimi našimi ljudmi. Saj je to navsezadnje tudi kos važnega narodnega dela. To, gospoda moja, so glavni cilji »Slovanske Lige« katoliških akademikov; dalo bi se jih navesti še več, pa naj jih bo za danes dovolj. Ker na mar mi hodi izkušnja, da je pač lahko govoriti o ciljih in jih naštevati, težje pa je dobiti res vnetih, vztrajnih delavcev zanje . . . Namen in pomen naše »Lige« pa mislim, da so vam dovolj jasno pokazala že dosedanja izvajanja. In gotovo lahko trdimo, da je ona mogoče ena najmlajših v številu naših kulturnih organizacij, pa sigurno ne najmanjša po svoji važnosti. Preostaja mi konečno le še naloga, gospoda moja, da se obrnem po naročilu predsedništva na našo javnost, tu zlasti na slovensko s prošnjo za podporo pri načrtu, da pridejo naša štiri društva na Dunaju na kak način do lastnega doma. Glejte, v Pragi so društva tako srečna, da so lahko nastanjena ne le pod eno streho, ampak takorekoč pod lastno streho, v koleju Arnošta z Pardubic, nekakem dij. domu. Tudi v Gradcu imajo Slovenci že svojo hišo, le na Dunaju nimamo še ničesar. Iz vseh mojih besedi je bilo pa razvidno,, kako velikanskega, da za »Ligo« naravnost življenjskega pomena je skupno stanovanje društev, ker je le na ta način zasiguran med njimi res stalen stik, res živa vzajemnost. Na Dunaju imajo sedaj sicer vsa štiri društva skupno stanovanje, to je isto, ki ste ga imeli »Danica« in »Hrvatska« še pred ustanovitvijo »Lige« in »Polonie«; bilo je le izhod v sili, provizorij za začetek, in kot tako absolutno ne zadostuje za vsa društva. Prostori so vrhu-tega strašno nezdravi in nezadostno opremljeni, kar mi bodo tovariši radi potrdili, če se spomnijo, kako so celo dolgo zimo prezebali po mrzlem tlaku. Dokler pa nimate »Lipa« in »Polonia« vsaj tudi vsaka svoje sobe, se ne morete razširjati in naraščati, kakor od njiju lahko upravičeno pričakujemo pri tolikem številu čeških, ozir. poljskih akademikov. S selitvijo drugam je pa velik križ, ker se pri tej stanovanjski draginji težko dobe primerni prostori, ki bi ne bili preveč horentno dragi in kjer bi bili mi sigurni, da nas kot Slovane gostoljubni Dunajčanje ob prvi priliki ne postavijo na cesto. — Nevarnost je zato, da si bodo Čehi in Poljaki iskali svoje lokale drugod, kar bi bilo seveda velik udarec za praktično našo vzajemnost. Zato moramo napeti vse moči, da se temu kako izognemo. Spontano se je torej rodila želja po skupnem domu, ki bi nudil recimo v enem traktu stanovanje posameznim društvom ter vrhutega vsaj eno večjo dvorano za skupna zborovanja, za številne občne zbore in sestanke, da bi ne bilo več treba vedno iskati sob zunaj po mestu po gostilnah. Drugi prostori bi se pa itak lahko oddali strankam v najem. V »Ligi« smo vsled tega že dolgo razmotrivali razne možnosti, kako bi se dala ta lepa ideja uresničiti. Dokler nimamo takega mecena kot Čehi v Pragi, smo navezani na prijatelje našega gibanja po domovini. Izmed raznih form se nam je za enkrat zdela najenostavnejša ta, da kar apeliramo na dobra srca naših podpornikov, da dajo pri vsakem narodu direktno svojemu društvu podpor za ta namen ali pa — morda oportunejše — podobnim korpo-racijam kot pri Slovencih »Leonovemu starešinstvu«. Ti faktorji bi potem napravili določno pravno pogodbo ter vložili zbrane svote skupaj v nakup primerne hiše. Poznejša uprava bi se lahko poverila od vsake narodnosti enemu zaupniku na Dunaju, ki bi tvorili vsi skupaj nekak upravni svet. Nobenega dvoma ni, da bi se dala stvar nekako tako izvršiti. Tovariši Čehi upajo, da bodo nabrali primerno svoto, ki pripade nanje, že te počitnice. Tovariši Poljaki imajo tudi dovolj visokostoječih svojih krogov. Tovariši Hrvatje dobivajo vedno več tal v domovini in Slovenci? — Trdno se nadejamo, da nas naša javnost ne bo pustila na cedilu, temveč nas bo velikodušno podprla, da ne bomo Slovenci, ki slovimo kot zgledno organiziran narod, zadnji doprinesli svojega obola za realiziranje našega slov. dij. doma na Dunaju. Če vidite, da ima danes skoro vsaka večja vas že svoj društveni dom, potem mi boste priznali, gospoda moja, da tudi ideja našega doma na Dunaju ni iluzija, ni utopija, priznali tembolj, ker je velikanska važnost njegova tako jasna. Res, da morajo naši krogi neverjetno mnogo žrtvovati v dobre namene, ali to je načrt, ki ni zanj, po mojih mislih, prevelika nobena žrtev. Zakaj če le kje, bi tu denar gotovo veliko koristil. Saj bi bilo to na dobro neštetim dijaškim generacijam. In vrhutega se gre pravzaprav le zato, da spravimo naenkrat kapital skupaj, ki ga tako izdajamo že za sedanje stanovanje v primeroma malo letih. Potem bi bila pa enkrat za vselej ta skrb pri kraju. V razne podrobnosti se mi tu ne kaže spuščati, ker se lahko uravnajo pozneje tako ali drugače, tudi nisem imel namena naštevati še drugih načrtov, ki bi se dali združiti v eno podjetje; to si lahko oskrbi vsakdo sam. Dovolj, da se je ta misel enkrat javno sprožila. Na vseh, ki jim je razvoj našega dij. gibanja na srcu, pa je, da se zavzamejo zanjo in jo vsak po svoji moči podpirajo. Treba je skupnega dela, dela z združenimi močmi; zlasti se mora tu celo naše. dunajsko dijaštvo v polni meri zavedati svoje dolžnosti, ker — to ponavljamo — zastonj je pričakovati, da bi predsedništvo »Lige« samo kaj dosegfo, če ne bo delal vsak posameznik z vso požrtvovalnostjo za uresničenje te stavbe, ki bo naši organizaciji v prospeh in ponos! - Zakaj, slavna gospoda, v mozaiku ciljev, ki sem vam jih razvil, je ta gotovo eden najnujnejših. Zato je moja želja ob sklepu ta, da bi bil vidni pozitivni uspeh današnjega »Liginega« zborovanja postanek našega doma na Dunaju. V to pa pomozi naše delo, v to pomozi Bog! Socialno delo nemških dijakov. (F. V.) Socialno delo je dijaštvu potrebno. Dijak se ne sme oddaljevati od svojega ljudstva in ga prezirati. Razlika, ki je še vedno med izobražen-stvom in preprostim ljudstvom in ki bo gotovo tudi ostala, se mora omiliti, predsodki, ki se čujejo na obeh straneh, se morajo odstraniti, medsebojno zaupanje naj premosti prepad, ki ju je dozdaj ločil. Dijak je dolžan iskati stika z ljudstvom, podati mu roko in spoznati njegovo dušo, njegove težnje, njegov slab položaj. Dijak, ki hoče enkrat biti vzgojitelj in voditelj ljudstva, mora prej prodreti v njegovo notranjost in se natanko poučiti o njegovem taktičnem stanju. Ni dovolj, če študira socialno vprašanje v svoji sobici in tuhta, kako bi se dalo rešiti. Treba je iti vun in praktično začeti tam, kjer je najbolj sila. Pota se odpirajo sproti in vedno več jih je. Vprašanje se kopiči k vprašnju, vse čaka rešitve. Nemško dijaštvo se je zavedlo o pravem času. Ravnokar je izdalo »Tajništvo socialnega dijaškega dela« (Sekretariat Sozialer Studentenarbeit) letno poročilo, ki podaja jasno sliko o vspehih in nevspehih, o tež-kočah in ovirah pri socialnem delu nemškega dijaštva. Samo nekatere stvari naj povzamemo iz tega poročila, ker je »Zora« Visokošolski vestnik poročala o socialnem delu nemškega dijaštva že v lanskem letniku. Poročilo opisuje sredstva, ki so služila pri njihovem delu, kaže smotreno nadaljevanje započetega dela, kakor tudi nove smeri in naloge, katerih so se lotili tekom zadnjega leta. Število ferialnih društev, ki imajo namen seznaniti med počitnicami dijaštvo z delavstvom, je naraslo na 211 in so priredili 440 predavanj in poučnih ekskurzij. Radi smotrenega in intenzivnega dela so osnovali socialnodijaške centrale, posebno v večjih industrijskih krajih, z namenom, da bi dajale direktiv ferialnim društvom. Posebno pozornost so obračali stanovanjskemu vprašanju in ga pospeševali literarno in osebno. Da bi prišli kolikor mogoče v stik z delavstvom, so priporočali popotovanje v industrijske kraje. Izposlovali so svojim članom brezplačno prenočišče v rokodelskih domih, kjer so spoznali pomočnike in vajence. Da bi bolj razširili socialno dijaško gibanje, so izdali več letakov. Lep razvoj so pokazali delavski tečaji, katerih je bilo 160. Udeleževalo se jih je približno 4500 delavcev in delavk. Podučevali so dijaki in dijakinje, zadnje zlasti v ženskih tečajih. Tudi karitativno delo v Vincencijevih društvih je rodilo lepe sadove. Med dijaštvom in delavstvom se je propagirala misel abstinence in dosegla precej vspehov. Dijakinje so zelo pridno sodelovale, bodisi pri centralah ali pri ferialnih društvih; potovale so in predavale v ženskih društvih, skrbele za lepo uredbo in spopolnitev knjižnic. Razširjali so dobro časopisje in seznanjali javnost s svojimi cilji in nameni. Pri tem jim je šlo na roko tudi nedijaško časopisje, zlasti obrtno. Le tako je bilo mogoče v teku osmih let priti do rezultatov, kakor jih podaja poročilo. Če bi jim časopisje ne pomagalo, bi ne mogli niti pol tega doseči, kar so. To socialno dijaško gibanje, ki poganja na Nemškem tako lepe mladike, naj bi se razširilo tudi do nas in pognalo tu močne korenine, ki bi srkale dovolj soka in ga dovajale krepkemu steblu, našemu slovenskemu ljudstvu. J. Ž. Enoletno prostovoljstvo. Novi brambeni zakon je povzročil tudi spremembo prostovoljskih šol. Dozdaj je trajala enoletna prostovoljska šola od 1. oktobra do 30. aprila. Letos so to pre-drugačili. Pri pehoti, konjenici, topništvu, pri tehničnih, tren-skih in sanitetnih četah so aktivirali z 12. oktobrom enoletne prostovoljske oddelke (Einjährig-Freiwilligen Abteilung) in jih spremenili s 1. decembrom v šole za rezervne častnike (Reserve-officiersschule). Za detaširane bataljone v 15. in 16. koru so ustanovili prostovoljske oddelke v Sarajevu in Dubrovniku, kamor pošljejo skoro vsi ostali polki po enega, dva ali tri prostovoljce. j. ž. Nemiri na avstrijskih vseučiliščih. Predrznost svobodomiselnih dijakov presega že meje. Katoliškemu dijaštvu ne puste vstopa na visoke šole ali jih pa smatrajo le za goste, ne za enakopravne. V Inomostu so ubili medicinca Ghezze, člana katoliškega akademičnega društva »Rhaeto - Bavaria«, na Dunaju pretepajo katoliške dijake in jim zabranjujejo vstop na vseučilišče. Z druge strani pa vplivajo sedanje politične razmere razburljivo na dijaštvo, ki demonstrira skoro v vseh vseučiliških mestih. Lvov, Črnovice, Praga, Dunaj so bila priča precejšnjih nemirov. Jugoslovansko dijaštvo na Dunaju, ki se je veselilo zmag balkanskih narodov, je bilo tepeno- s palicami od dunajskega občinstva. Nekaj so jih tudi zaprli in čakajo sodbe. Avstrijske univerze (gl. Stud. HI. V. 1—2) so imele v šolskem letu 1911/1912 22.733 slušateljev. Slušateljic je bilo 1772 (7-8%), na Dunaju 491, v Lvovu 425, v Krakovu 344, v Pragi 156. Po fakultetah je bila razdelitev sledeča: Theol. 1521, pravnikov 10.849 (47-7%), med. 4466 (197%), phil. 5897 (25 9%). Rednih slušateljev in slušateljic je bilo v celoti 19.952, izrednih 2663, hospi-tantov in hospitantk pa 118. L. S. Eksportna akademija. Že več let se prizadevajo slušatelji eksportne akademije, da se podeli akademiji naslov: visoka šola. Letošnje leto se je konstituiral poseben odbor, ki ima nalogo, energično nastopiti za upravičeno zahtevo. To utemeljujejo s tem, da se vrši poduk popolnoma znanstveno in da delovanje eksportne akademije ne zaostaja za drugimi visokimi šolami na polju znanstvenega raziskavanja. Slušateljem se je že večkrat obljubovala visoka šola, a je ostalo pri obljubi. Ker so letos energično nastopili in so pripravljeni seči tudi po skrajnih sredstvih, je upanje, da jim ugode in dado akademiji naslov visoka šola, ki bo enakopravna drugim avstrijskim visokim šolam. J- Ž- Slov. kat. akad. tehn. društvo »Danica« šteje v letošnjem 37. tečaju 72 rednih članov. V društvu deluje šest klubov: telovadni, medicinski, pevski, hrvaški, češki, poljski. Zadnji čas se je ustanovil tudi abstinenčni krožek. Redno vsak torek predava pri slovensko-hrvaškem večeru g. drž. in deželni poslanec dr. Krek, na dveh izrednih občnih zborih pa se je sprejel nov društveni poslovnik. Za prvoletnike se je priredil večer s pre-zanimivim predavanjem star. L. Sušnika o zgodovini in načelih »Danice«. Odbor: predsednik Fr. Maršič, iur., podpredsednik Iv. Jenšterle, med., tajnik Fr. Koblar, phil., blagajnik Gabr. Majcen, tehn., I. knjižničar Fr. Mlinar, iur., II. knjižničar Ad. Ivančič, phil., zapisnikar Fr. Kapus, phil., gospodar Cir. Mrak, iur., arhivar Iv. Žgur, vet.; revizorji: Angela Piskereček, phil., Lovr. Bogataj, iur., Iv. Perne, iur. Slov. kat. akad. tehn. društvo »Zarja« je štelo v letnem tečaju 1912 4 častne člane, 6 ustanovnih, 38 starejšin in 21 rednih članov. Promoviral je za doktorja prava star. Ant. Ogrizek. Vršili so se 4 redni in 1 izredni občni zbor. »Zarja« je bila v najožjem stiku z bratskim društvom »Preporod«, čigar prireditve so »Zarjani« v lepem številu obiskavali. V društvu so bili štirje odseki: organizacijski (3 seje), obrambni (2), socialni (2) ter klub filologov (4 seje s predavanji). Prijateljskih sestankov je bilo 5 s 3 predavanji. V vseh organizacijah, kolikor jih je v hiši društvo sv. Marte v Gradcu, so »Zarjani« aktivno delovali; tako sta bila v odboru izobraževalnega društva »Kres« dva »Zar-jana«, »Zarjan« je bil predsednik »Orla«, dva tovariša sta bila v predsedstvu Dekliške zveze, štirje v kuratoriju društva svete Marte. V omenjenih organizacijah je bilo skupaj 10 predavanj, vrhutega je dala »Zarja« svoje prostore na razpolago za fantovske večere, ki so se vršili vsako nedeljo zvečer pod vodstvom star. Puntarja. V počitnicah so predavali tovariši doma v izobraževalnih društvih, prirejali v lepem številu Slomškove slavnosti, veselice itd. Slov. kat. akad. tehn. društvo »Zarja« v Gradcu si je na občnem zboru dne 8. novembra 1912 za zimski tečaj 1912/13 izvolilo sledeči odbor: Anton Kodre, cand. iur., predsednik; Dominik Žvokelj, stud. iur., podpredsednik; Avg. Ilabermut, stud. iur., tajnik; Josip Pavlin, stud. med., blagajnik; Ignacij Voštar, stud. phil., knjižničar; Ivan Drobnič, stud. med., gospodar, Zoran Jošt, stud. med., odborniški namestnik. Gradec. 10. oktobra 1912 je umrl v Gradcu ustanovni član »Zarje«, Benedik Ivan, župnik v pokoju. Pokojni je zapustil našemu društvu lepo število knjig. N. p. v m.! D. Ž. Društveno gibanje v »Zarji«. V društvu so se vršili do II. občnega zbora dne 6. decembra trije prijateljski sestanki, ki so bili vsi jako dobro obiskani; eden je bil skupno z bratskim društvom »Preporodom«. V časih, ko se tako povdarja jugoslovanska ideja, ko se oznanja bratstvo med slovenskim in hrvaškim narodom, je potreba, da se slovenski in hrvaški dijak kolikor mogoče dobro poznata; nujno je potrebno, da se slovenskemu in hrvaškemu dijaku tudi nudi prilika, da spoznata preteklost in sedanji položaj bratskih narodov. Zaradi tega je sklenila »Zarja« sporazumno z bratskim društvom »Preporodom«, da se vrši vsaj vsak mesec skupen prijateljski sestanek, ki bodi izključno posvečen razmotrivanju in študiranju jugoslovanskega vprašanja. Na prvem skupnem prijateljskem sestanku je predaval tovariš iz »Preporoda« o zgodovini hrvaškega naroda, prva doba; na prihodnjem pa predava tovariš iz »Zarje« o slovenskih razmerah. Na ta način se pri nas praktično pripravlja pot za zbližanje obeh bratskih narodov. Največjega pomena je seveda, da ima bratsko hrvaško društvo svoje prostore zraven »Zarje«, a čitalnico imamo skupno. Pri nas je razmerje med obema društvoma tako prijateljsko, da se čutimo res kot sinove enega slovanskega naroda. Na drugem prijateljskem sestanku je pa predaval tov. Rueh o gospodarskem pomenu regulacije Ljubljanice. V društvu delujejo štirje klubi, in sicer: obrambni, organizacijski, socialni in klub filologov. Delovanje v »Kresu« je letos jako živahiio in plodonosno, kar nas more le veseliti. Potrebno se mi zdi, da izve naše dijaštvo, koliko moči žrtvujejo »Zarjani« za »Kres«; potrebno in koristno je, da to izvedo naši abiturijentje, da so si popolnoma na jasnem o zahtevah, katere stavi »Zarja« na vsakega novega člana glede delovanja v »Zarji« kakor v »Kresu«. »Zarja« potrebuje dobrih in požrtvovalnih delavcev, ker ima jako obširen delokrog. Od prvega občnega zbora 8. novembra so imeli tovar. »Zarjani« v »Kresu« šest predavanj; vodijo socialni kurz pri Orlu, dekliško zvezo, društvo sv. Marte in J. S. Z. V »Kresu« opravljajo »Zarjani« mesto tajnika in knjižničarja in vodijo »Čebelico«. Društvo je priredilo dva izleta: 9. novembra k Sv. Martinu in 20. novembra poučen izlet v pivovarno bratov Reininghaus skupno z bratskim društvom »Preporodom«. D. Ž. Spomin desetletnice »Zarje« — v nemškem listu! Sedim v kavarni s prijateljem: govoriva o domovini, govoi'iva o literaturi in last not least o čudnorazpeljanih nitih, ki jih predejo širom širnih in ozkih meja učeni diplomati v teh težkih dneh. Navsezadnje je jezik obstal in zalistala sva to in ono revijo — to in ono Illustrierte. Tako sem prišel do 243. štev. 10. zvezka letošnje »österreichische Illusti'ierte Zeitung«. Razne učene glave in razne prizore z rata jugoslovanskog država sem videl do te strani; na tej pa se zavzame oko nad znano sliko, ki visi v našem društvu. Je to reprodukcija plakete, ki jo je poklonilo bratsko društvo »Danica« svoji sestri »Zarji« o priliki njene desetletnice. Tekst k sliki je pa naslednji: »Der kath. akadem. Verein »Morgenröthe« (»Zarjo« so brž v uredništvu prekrstili. Zakaj? Kdo ve?) beging kürzlich das Jubiläum seines lOjähri-gen Bestandes. Aus diesem Anlasse wurde dem Vereine eine vom Bildhauer Jos. Vrbanija modellierte Gedenkplakette von der kath. Studentenschaft Krains überreicht. Die Plakette zeigt eine Apotheose, die die Zwecke und Ziele der genannten Vereinigung veränschaulicht. Ein Bauer und seine Tochter begrüßen die Morgenröthe einer besseren Zukunft, die im Zei- chen des Kreuzes iiber die Landschaft (gemeint ist hier die Stadt Marburg) aufsteigt.« — Tako nemški list! A sedaj žalostno vprašanje: Kako da ni prišel »Dom in Svet« do današnjega dne do misli, da bi se spomnil desetletnice »Zarje«? Prinesel bi lahko ravno tako kot nemški reprodukcijo omenjene plakete in obenem tudi reprodukcijo slike, ki jo je »Zarji« poklonil ob desetletnici naš praški »Dan« in je delo naše mlade moči g. Kambiča. Obe deli bi ne bili v nečast ilustriranemu delu. Mogoče se pa še vse to zgodi — dasi post festum! — In k vsemu temu še eno vprašanje, ki je v zvezi s prvim: Ali je »Dom in Svet« prezrl naš jubilej, »Zarjino« spomenico? Tako brezpomembna ni in bi zaslužila vsaj par vrst med ocenami. Tudi »Čas«, kar je še bolj čudno, je zabil nanjo. ■— Te misli sem ob naši plaketi v nemškem listu povedal prijatelju. Kadil je cigareto, delal spretno kolobarčke v zrak in gledal za njimi in menil: »Domovina, domovina!« J. L. Akademija »Sv. Karola« v Gorici. Vršilo se je v II. tečaju šolskega leta 1911—12 dvanajst rednih sestankov z dvanajst predavanji. Na I. sestanku je predaval tov. Šcek: »Današnje stanje kmečkega stanu«; na II. tov. Slamič: »O narodnosti«; na III. tov. Podržaj: »Pomen in vpliv leposlovja«; na IV. tov. Likar: »Svobodna šola«; na V. tov. Gabrovšek: »Zgodovinski razvoj komunizma«; na VI. in VIII. tov. Filipič: »Četrta in sedma zapoved dekaloga«; na VII. tov. Pajntar: »Ali je katoliška Cerkev nasprotna kulturi«; na IX. tov. Malalan: »Družba sv. Rafaela in izseljevanje«; na X. tov. Trdan: »Oglejski patrijarhat in njega pomen za razširjanje kulture in vere po naših krajih«; na XI. č. g. Novak: »Liberalizem«; na XII. tov. Jelovčan: »Monizem«. Občni zbor Slovanskega podpornega društva v Gradcu. Vršil se je dne 11. novembra 1912. in naznanjen je bil za 4. uro popoldne; bilo je pa že blizo 5. ure, preden ga je otvoril g. prof. dr. Byloff. Pred občnim zborom so se vršila pogajanja pri prof. Byloffu in prof. Murku zaradi nove zahteve »Zarje«. Ker je število članov »Zarje« letos precej poskočilo, je sklenil prijateljski sestanek, da zahteva letos »Zarja« štiri odbornike zase, medtem ko je imela lansko leto le dva odbornika, in to zahtevo je predložil tov. predsednik pri pogajanjih. Nasprotniki seveda niso hoteli pristati na našo zahtevo, naš zastopnik pa je odločno vztrajal pri našem sklepu in vsled tega so se pogajanja razbila. »Zarja« je sestavila samostojno listo, in sicer: štiri Zarjane in pet nasprotnikov; združeni nasprotniki zopet svojo, in sicer: šest svojih in tri Zarjane. Pred glasovanjem je naznanil profesor Byloff, da imajo pravico glasovanja le Slovenci in Hrvatje iz v državnem zboru na Dunaju zastopanih kronovin; glede glasova- nja je pa odločil, da se glasuje najprvo za one kandidate, katere ima skupna lista Zarjanov in lista nasprotnikov; izvoljeni so bili trije Zarjani in pet nasprotnikov. Pri volitvi za devetega odbornika so nas združeni nasprotniki preglasovali, a vsekakor je »Zai'ja« lahko ponosna na izid glasovanja; razmerje je namreč bilo 25 : 30. Tako je »Zarja« dobila le tri odbornike in po volitvi je vstal tov. Remec in protestiral, ker se naše zahteve niso upoštevale in zopet označil stališče, katero zavzema »Zarja« glede Slovenskega podpornega društva. Na občnem zboru se je ponovila ista stara pesem, da vse, »kar leze in kar gre«, glasuje proti zahtevam katoliškega dijaštva. To se mi zdi potrebno javno pribiti, ker se nekateri naši ljudje pustijo varati od divjakov, ki pravijo, da niso ne liberalci, ne radikalci, a proti katoliškim dijakom pomagajo liberalnemu in radikalnemu dijaštvu vedno in povsod. D. Ž. Slovanske srednje šole v Avstriji. (Gl. Stud. HI. V. 1—2.) Slovansko srednješolstvo v Avstriji se poslednja leta veselo razvija, vendar še daleko ni v pravem razmerju s številom nemških zavodov in s številom prebivalstva. Od leta 1875—1905 se je povečalo število realk, gimnazij in realnih gimnazij vsega skupaj za 130 in sicer nemških 44, čeških 49, poljskih 22, rusinskih 5, slovenska 1, hrvatske 3. Italijani so izgubili 3. Leta 1908 so imeli Nemci 121 gimnazij in realnih gimnazij (moških) (49-2%), Čehi 51 (40-7), Poljaki 44 (179), Rusini 5 (20), Slovenci 1 (04), Hrvatje 5 (2), Italijani 6 (25). Poleg tega je bilo 12 dekliških gimnazij. Realk so imeli Nemci 566%, Čehi 31-6%, Poljaki 8%, Italijani 2*2%, Hrvatje 08%. Še leta 1895 je bilo na Moravskem 28 srednjih šol nemških, a čeških le 15. Z letom 1905 se začne razmerje obračati: čeških 32, nemških 29. Šlezija ni imela do leta 1883. nobene češke srednje šole, danes ima 3. Zanimivo je tudi, da je bilo na Češkem že leta 1885. več nemških kot čeških gimnazij ter več realk. V Galiciji imajo Nemci 2 srednji šoli, Rusini samo 6. Leta 1905. so imeli Poljaki 43 svojih srednješolskih zavodov, v Šleziji samo 1 gimnazijo, sedaj že 3 srednje šole. Slovenci niso imeli do leta 1905 niti ene svoje srednje šole, ampak samo mešane zavode: nemško-slovenske. Še bolj kričeče so bile razmere v Dalmaciji. Tam imajo Srbo-Hrvatje 5 srednjih šol, Italijani 2, medtem ko je bilo leta 1875 razmerje še obratno. Videti je, kako vzdržuje država, vpliv nemščine v slovanskih šolah s tem, da ima ravno v nenemških krajih znatno število takozvanih mešanih srednjih šol. Karakteristično je za poznanje narodnostnega položaja na srednjih šolah razmerno število dijakov posameznih narodov. Število nemških in madžarskih vidno pada. Leta 1869. je študiralo Nemcev v Avstriji 48-4%, leta 1900 že le 43 9 Madžarov leta 1869 0 5%, leta 1900 samo 0-2%. Med Slovani raste najbolj število dijaštva pri Poljakih. Čehov je študiralo največ leta 1880., to je 29-3%. Število Slovencev in Hrvatov kakor tudi Poljakov na gimnazijah raste, Čehov in Nemcev zelo pada. Leta 1869. je bilo vpisanih na gimnazijah 20-8% Čehov, leta 1908 samo 169%. Mlajša generacija se nagiba tu vedno bolj k realnemu študiju in odvrača od klasične izobrazbe. Leta 1869. je bilo na realkah Čehov 24-2%, leta 1908. že 32-2%. Veliko število slovanskega dijaštva v Avstriji obiskuje srednje šole s tujim učnim jezikom. Tako je študiralo na nemških gimnazijah na Češkem leta 1908. Čehov 277, na Moravskem 929, v Šleziji 76, na Dunaju 107, drugod 134. Na nemških realkah istega leta na Češkem 424, na Moravi 483, na šleskeim 25, na Dunaju 128. Nasprotno pa je bilo število Nemcev na čeških zavodih neznatno; na primer na gimnazijah na Češkem 25, na Moravskem 66, na Šleskem nobeden. Slovencev je študiralo na tujih gimnazijah 1. 1908. 751, največ na nemških, na realkah 711 (niti ene slovenske). Podobno se godi Rusinom, od katerih je bilo navezanih samo v Galiciji 2337 na tuje gimnazije, to je nad 50 %, na realkah pa 200; nič boljše ni v Bukovini. Pri Srbo-Hrvatili le 160. Profesorjev je na gimnazijah: nemških 431 %, čeških 20, poljskih 24*6, rusinskih 28, slovenskih 01, hrvaških 17, v celotnem številu 5706 (1. 1908.), na realkah 56 % Nemcev, 32% Čehov, 87% Poljakov in 0 6% Hrvatov. Zanimivo, kakšna gorostasnost izvira tu iz tega, da je država štela profesorje na mešanih zavodih vsepočez za Nemcem primerjajte samo številko o Slovencih: potemtakem imamo mi celih 5 in pol slovenskih profesorjev! — Izmed dijaštva v Avstriji so najboljšo prospevali pri učenju Slovenci, potem Čehi, potem Rusini, potem Srbo-I-Irvatje, tedaj Slovani; najslabše Italijani: — 12,%. Tudi število štipendij kaže zanimive razmere. Razmeroma največje imajo Nemci: na enega dijaka pride pri njih okroglo 260 K, pri Slovencih n. pr. le 170 K. Zanimiv je tudi pogled na statistiko drugih srednjih šol, kakor učiteljišč in strokovnih srednjih šol. Po poslednji državni statistiki niso imeli izmed Slovanov edini Slovenci nobenega ženskega učiteljišča! Čehi jih imajo na Češkem '.'s, na Moravskem 4. Kar se tiče drugih šol, imajo poleg Nemcev največ privatnih trgovskih šol Čehi. Niti ene višje trgovske šole nimajo Slovenci in Srbo-Hrvatje. Tudi Poljakov študira izredno malo trgovske vede. Naj žalostne j ša je stvar pač pri strokovnih šolah. Državnih obrtnih šol imajo Čehi za polovico manj kot Nemci, Poljaki 1h, drugi Slovani so skoro popolnoma brez njih. Samo na neslovanskih takih zavodih študira okrog 600 Slovanov. Če pomislimo, da ekzistirajo ravno za obrtne šole velike državne štipendije, je to razmerje za nas Slovane velika izguba. Gospodarskih srednjih šol imajo od Slovanov nekaj samo Čehi in Poljaki. Slovenci so imeli 1. 1908. tri nižje kmetijske šole, Rusini 1. Gozdarske srednje šole pričajo isto: Nemci 3, Čehi 1, Poljaki 1, drugi Slovani 0. — Ta pregled govori glasno, da manjka še mnogo, preden bomo imeli Slovani pri srednješolstvu pravični del, ki nam gre. Treba je predvsem medsebojnega poznanja v teh rečeh, potem pa skupnega boja za dosego pravičnega razmerja. Slovanske organizacije profesor-stva oziroma učiteljstva čaka tu široko polje. L. S. Sestanek primorskega kat. nar. dijaštva v Gorici. Dne 17. in 18. avgusta t. 1. je priredilo primorsko kat. nar. dijaštvo sestanek v Gorici pod pokroviteljstvom dr. P avle ti ča. Dijaštvo je pokazalo svojo zrelost in ljubezen do dela in domovine: v znamenju križa. V soboto, dne 17. avgusta, je bil občni zbor »Podružnice S. D. Z. za Primorje« (glej poročilo v zadnji številki »Zore«). V nedeljo je bila pontifikalna sveta maša, ki jo je daroval preč. mons. Castelliz. Ob 10. se je vršilo zborovanje v »Centralu«. Predavala sta tov. Bitežnik »Dijak in socialno delo« in tov. Koruza »Dijak — organizator«. Predavanji sta bili temeljiti, za abiturijente dovršeni. V debato so posegli dr. Pavlica, dr. Srebrnič, urednik Kremžar i. dr. Popoldne se je vršila predstava v proslavo rojstnega dne Nj. Veličanstva cesarja Franca Jožefa I. Igrala se je Finžgarjeva igra »Naša kri«. Režijo je vodil abit. Al. Res. Predstave se je udeležilo ogromno občinstva, med drugimi namestnik c. kr. okr. glavarstva visokorodni g. R e b e k in mnogo odlične gospode. Predstava je bila v moralnejn in gmotnem oziru dozdaj najboljša dijaška prireditev. Zvečer se je vršil na vrtu »Centrala« komerz, kateremu jc predsedoval d r. B r e c e 1 j. Brez stanovske razlike so se oglašali govorniki. Najlepši trenutek je bil, ko je vstal naš rojak na daljnem vzhodu tov. R u t a r iz Vladikavkaza in prinesel pozdrav svoje družine. Hrvaško kat. nar. dijaštvo je zastopal tov. Ivo Palčič, ki je tudi nastopil s »Pesmijo mladine« Zupančiča in s solospevi. Vtis sestanka na ljudstvo je bil kar najboljši. Čutilo je, da lahko upa na — trucl in žulje svojih rok. Socialni vestnik Ljudsko štetje v Bosni in Hercegovini. Tekom poletja je izdala deželna vlada za Bosno in Hercegovino »Razvid ljudskega štertja v Bosni in Hercegovini od 10. oktobra 1910.« Rezultat je sledeči: Civilnega prebivalstva jeil,898.044 (1,568.092 1.1895.) duš, od teh domačinov 1,783.453, avstrijskih podanikov 46.859, ogrskih 61.151 in drugih 6581. Kot materni jezik so navedli: 1,822.564 srbsko-hrvaški, 22.968 nemški, 10.975 poljski, 7886 španski, 7431 rusinski, 7045 češki, 6443 ogrski, 5419 ciganski itd. Po veroizpovedi se razdele: 825.418 pravoslavnih; 612.137 mohame-dancev, 442.197 katoličanov (med temi 434.061 rimskih in 8136 grških); 11.868 judov (med njimi 8219 Špancev); 6342 protestantov; 82 privržencev raznih veroizpovedi. Akademična Marijina kongregacija v Gradcu. Z veseljem moramo konštatirati dejstvo, da med graškim visokošolskim dijaštvom katoliška misel vedno bolj in bolj napreduje; to dokazuje vedno naraščajoče število akademikov pri kongregaciji. Več kot 60 visokošolcev prihaja ob ponedeljkih zvečer v cerkev oo. jezuitov v Sporgasse, kjer ima krasne apologetske govore voditelj akad. kongregacije. Pred govorom zadoni iz mladih grl Marijina pesem »Um dein Bildnis am Altar«, po govoru so litanije Matere božje s sodalsko molitvijo in blagoslov. Po blagoslovu pa za slovo kaka druga Marijina pe