Ivan Kolar
LITERARNI SPREHOD PO LJUBLJANI
OD PREŠERNOVEGA SPOMENIKA DO JEZICE
Čopova ulica je prevzela to ime po osvoboditvi, ko je bila odkazana prvaku naših pesnikov Prešernu najlepša ljubljanska magistrala, sedanja Prešernova cesta, Čopova ulica je od leta 1890 nosila Prešernovo ime, poprej se je imenovala Slonova ulica. To ime je povezano z resničnim slonom, ki ga je Ljubljana pred štirimi stoletji videla prvikrat. Spomladi leta 1552 je potoval avstrijski nadvojvoda, poznejši cesar Maksimilijan II., iz daljne Španije domov na Dunaj. V njegovem spremstvu je prikoračil po Tržaški cesti v Ljubljano tudi velik črn slon, za naše kraje v tistih časih gotovo ne manjša senzacija kakor današnjemu svetu
263
umetni satelit. Prenočil je na pristavi gostišča, kjer stoji zdaj hotel »Slon«. P. Radics (Alte Häuser) sodi, da se je gostišča že tedaj prijelo ime »Pri elefantu«, Ivan Vrhovnik (Gostilne v stari Ljubljani) pa ima za verjetnejše, da je dobil hotel to ime šele po letu 1818, ko je obiskal Ljubljano neki drug slon po imenu Misbaba. Med ljudstvom se je udomačilo ime »Pri Mokarju«, ko je (1825) postal lastnik hotela France Rode, po domače Mokar, in se je to ime ohranilo poleg »Elefanta« še v naše stoletje. V Prešernovih časih je bil hotel enonadstropen, vhod je imel iz sedanje Čopove ulice. Leta 1857 je bil prezidan v dvonadstropno poslopje, v dobi prve Jugoslavije pa v moderno petnadstropno palačo.
S »Slonom« je povezan motiv za Prešernovo šaljivko »Od železne ceste«, ki jo je pesnik objavil 16. IV. 1845 v »Novicah« pod naslovom »Pesem od železne ceste« in s podnaslovom »Andrejčik in Barbika«. Pesem je zasnoval iz zaljubljene misli na lepo Barbiko Peklarjevo, svakinjo »Slonovega« hotelirja Jožeta Zalarja, in iz mrzličnega pričakovanja železnice, ki so jo tisto pomlad (1845) začeli graditi od Celja proti Ljubljani (po Kidričevi in Slodnjakovi razlagi te pesmi). Cez štiri leta (1849) je v Ljubljano res »privihral prvi hlapon«; Prešeren tega ni več dočakal. Cez nadaljnjih osem let (1857) je dosegla železna cesta tudi Trst. Pesnik je v nagajivo zbadljivem prerekanju med zaljubljencema v pesmi namigoval na svojega tekmeca, Barbikinega ženina zdravnika dr. Jožefa Maderja, vdovca, ki je bil videti mnogo starejši, dasi sta bila s Prešernom enakih let. Barbika je bila 23 let mlajša, zato ji pesnik poredno polaga na usta besede: »Jaz pa iz domačih starcev si moža zvolila bom ...« Res se je poročila z Maderjem; umrla je leta 1905, stara 82 let.
Se v starem hotelu je bila po Bachovem absolutizmu ustanovljena 20. 10. 1861 ljubljanska »Narodna čitalnica« in je že mesec dni nato priredila prvo »besedo« (24. 11.). Naša obmejna mesta so bila pred Ljubljano tudi v tem: prvo čitalnico je ustanovil Trst, drugo Maribor; za Ljubljano pa: Celje, Tolmin, Gorica in tako naprej po vsej Sloveniji (ZMS 1869). Pač pa je ljubljanska Čitalnica postala matica, iz katere in ob kateri se je vzbudila večina poznejših narodnih kulturnih društev: Slovenska Matica in Sokol (1863), Dramatsko društvo (1867), Glasbena Matica in Pisateljsko društvo (1872) idr. Čitalnica je obnovila in utrdila tudi temelje za ustanovitev stalnega slovenskega gledališča.
Prvi načelnik Čitalnice je bil župan Mihael Ambrož. Njen pi-ogram je označil v »Novicah« takole: »Naš edini namen je le omika našega zanemarjenega materinega jezika na poti društvenega življenja.« Današnjemu slovenskemu človeku se gotovo zdi to kaj skromen, da ne rečemo reven ali celo čuden program, če se ni razgledal po naši trpki zgodovini in le uživa sadove današnjega razmaha.
Ob rojstvu »Čitalnice« in »Matice« je minevalo že drugo desetletje, odkar je Prešeren izpel svojo visoko pesem, a v narod še ni mogel prodreti. Tedaj nismo imeli še niti prav slovenskih osnovnih šol, omiko ljudstva je morala buditi privatna iniciativa. Pomemben delež v kulturnem prebujanju imajo čitalnice. Bleiweisove »Novice« so že dvajset let prodirale v kmetske in obrtniške hiše ter med izobražence, vendar se je zdelo uredniku še tedaj potrebno predavati v Čitalnici slovenskim izobražencem, »da ni prav, ako se govori o kranjskem jeziku, ampak
266
da pravo ime za jezik naš je le jezik slovenski«. Predavanje je ponatisnil v brošuri Slovenski jezJfc pa ,kranjska špraha'. Podučno humorističen govor dr. Jan. Bleiweisa v čitavnici ljubljanski« (1862).
Ob takih spominih na nekdanje dni lahko doumemo, zakaj so čital-ničarji na svojih prireditvah in tudi po tem Bleiweisovem predavanju navdušeno peli vžigajoči Jenkov »Naprej . ..!« In peli so ga s prepričanjem, kakor je dobro prikazal režiser prof. Mirko Mahnič v dramatski rekonstrukciji čitaLniškega večera z Vilharjevimi ljudskimi igricami.
Po dveh letih svojega obstoja je dobila Čitalnica večje prostore in dvorano v Souvanovi hiši na začetku sedanje Titove ceste št. 3.
Na prostoru današnje Glavne pošte (sezidane 1896) je stala poprej privatna Luckmanova hiša. V njej je prebival in imel pisarno dr. Crohath v zadnjih letih svojega življenja (1844—1848) in v tej hiši tudi umrl. Njegova, Prešernova in Smoletova družba je rada zahajala v gostilno hotela »Pri Maliču« (imenovanega tudi »Hotel Stadt Wien«); stal je na vogalu med Titovo in Cankarjevo cesto, kjer je zdaj blagovnica Na-ma. (Palačo je sezidala češka tovarna obutve Bat'a leta 1938.) Pri Maliču se je v aprilu 1841 sešla Prešernova družha s Stankom Vrazom in ruskim slavistom Izmajlom I. Sreznjevskim. S tega Vrazovega obiska je ohranjena za tiste čase značilna pa nič kaj vesela epizoda o »kranjski šprahi«. Vraz je nagovoril sobarico po hrvatsko, ta pa mu je odgovorila: »Safajo en al dva cimra?« Vraz se je srčno nasmejal taki »žlabardiji« (žlabudra-nju) pristne Kranjice.
Za »Slonom« v Nazorjevi (prej Frančiškanski) ulici je v novi Jugoslaviji ustanovljeno »Mestno gledališče«; to je v Ljubljani tretje poklicno gledališče in se razvija v zdravi tekmi z Dramo. V isti hiši ima svoj sedež Akademija za igralsko umetnost.
Nasproti tej je Tiskarna »Jože Moškrič« (prej Učiteljska tiskarna), ena najboljših v Sloveniji. Ustanovila jo je v začetku našega stoletja zadruga naprednega učiteljstva za sprostitev svobodnega tiska.
Titova cesta (prej Tyrseva, do leta 1932 Dunajska). Od maja 1956 obsega tudi bivšo Schellenburgovo ulico, ki je segala od Zvezde do Glavne pošte. Leva stran od Zvezde do Ajdovščine bo kmalu vsa prekipevala v nebotičniških višinah palač. Na voglu Titove in Cankarjeve ceste stoji palača Narodne hanke. Zgradila jo je kmalu po prvi vojni bivša Ljubljanska kreditna banka, ki je imela poprej prostore v Stritarjevi ulici št. 2. Med ustanovitelji te banke sta bila tudi vodilna politika narodno-napredne stranke Ivan Hribar in dr. Ivan Tavčar, ko se je slovensko meščanstvo v dobi avstrijskega kapitalističnega reda gospodarsko osvobajalo izpod odvisnosti od nemških in židovskih denarnih zavodov, med katerimi je bila »Kranjska hranilnica« bogata zakladnica za schul-vereinske otroške vrtce in osnovne šole, za nemško gimnazijo s komaj sto dijaki in je sezidala posebno nemško gledališče (današnje dramsko poslopje); obrtnike in trgovce je »kupovala« s krediti ali pa jih pognala na boben. Novi družbeni red je pogreznil vse te boje v pozabo.
Na prostoru sedanje Narodne banke je bil v 17. stoletju (1648) sezidan samostan klarisinj (redovnic sv. Klare) s cerkvijo ob Cankarjevi cesti. Ko je Jožef razpustil te redovnice (1782), so samostan preuredili v vojaško bolnišnico in v vojaško oslsrbovališče s pekarno. Z ogromnim
267
obzidanim dvoriščem je segalo do sedanje Zupančičeve ulice. Leta 1908 je'dobila vojaška bolnišnica nove stavbe na Zaloški cesti, oskrbovališče pa tam blizu na Kodeljevem.
Palača Državnega sekretariata za notranje zadeve je iz leta 1937. Sezidala jo je Vzajemna zavarovalna banka »Slavija«, ki je imela prej svoje prostore v Gosposki ulici št. 12. Ustanovil jo je (1876) kot podružnico centrale v Pragi Ivan Hribar iz narodnostno konkurenčnih razlogov proti nemškim bankam.
Poprej so stale od tod do Ajdovščine enonadstropne meščanske hiše, pomaknjene v cesto za dobro četrtino sedanje cestne širine. Prva hiša tu, v Prešernovem času označena s št. 61 (pozneje: Dunajska ali Tyrseva c. 5), je bila last žitnega trgovca Andreja Fröhlicha. V njej je prebival zadnje leto svojega življenja Andrej Smole.
Prejšnja leta je živel večinoma na gradu Prežeku pod Gorjanci, ki mu ga je mati kupila malo pred svojo smrtjo (1833). Za gospodarstvo ni imel smisla in kot pravi demokrat ni terjal od podložnih kmetov ne tlake ne desetine. Posestvo mu je lezlo v dolgove in ko je občutil, da mu tudi zdravja ne more zboljšati gorjanski zrak, se je jeseni 1839 za stalno preselil v Ljubljano, graščino pa prodal. Naslednje leto 30. novembra so se pri njem zopet zbirali povabljeni prijatelji k večerji na veselo njegovo godovanje. Ko je v obednico stopil Prešeren, je Smole razširil roke proti njemu in se tisti hip zrušil v njegovo naročje ter od kapi zadet izdihnil v njegovih rokah. Pesniku je otrpnila žalost v smrtnem molku, izgubil je za Čopom najintimnejšega prijatelja, »bratca Andreja«.
Posestnik te hiše je dokupil še sosednji dve hiši (št. 7 in 9) in ves sklop hiš preuredil (1860) v hotel »Pri zelenem levu«. Tu je začel (1863) svoje društveno delovanje »Južni Sokol«; imel je tedaj 70 članov. Uredili so si telovadišče ter prirejali deklamacijske in pevske večere v gostilniških prostorih.
Na desni strani ceste sta hiši št. 20 in 22 (prej 12 in 14), ki ju je imel v posesti Smole od svojega 24. do 27. leta. V prvi hiši je prebival in imel žitno trgovino. Zaradi finančnega poloma in ranjen od razočaranja v ljubezni do Zeschkove Fini je zbežal v tujino (1827 do 1831), »videl Nemško, Francosko, Britansko, Sva j ca visoke gore in jasno nebo italijansko« ter po štirih letih »s srcem obupnim prišel domu«. Mati mu je kupila hišo na »Bregu« št. 20 (»Pri vitezu«), a jo je moral zaradi novih dolgov že kmalu (1836) prepustiti bratu Mihu. Živel je od obresti nedotakljive glavnice 12 000 gld in od graščinskega posestva na Prežeku.
Ob boku današnje kavarne »Figovec« na nezazidanem prostoru je stala pritlična hiša (Titova c. 13), rojstni dom Andreja Smoleta (r. 18. novembra 1800). Tu je bila znamenita gostilna »Pri Figovcu« in zadaj v dobi prevozništva in pošte s konjsko vprego številni hlevi. Modernizacija Ljubljane je ta kmetski tip hiše iz leta 1770 neusmiljeno podrla jeseni 1951. Prijateljska družba slovenskih »penatov« (hišnih varuhov): dr. Alfred Šerko, dr. Matej Smalc, dr. Janez Plečnik, dr. Rudolf Andrej ka, polkovnik Emil Knific in drugi so dali na hiši vzidati Smoletu marmorno spominsko ploščo. Odkrili so jo v slogu romantike ob plamenicah in brez slovesnega hrupa opolnoči 15. maja 1926. Vanjo je bila vklesana
268
zadnja kitica Prešernove elegije »V spomin Andreja Smoleta«. (V prvem verzu so spremenili pesnikov izraz »zemlje odeja« v »groba odeja«, v drugem pa namesto »njene moči« — »zemlje moči« in se podpisali: »Bratcu Andreju v opombo — Penatje, MCMXXVI.«) Arhitekt Plečnik je ohranil to ploščo in preprosti kamniti portal porušene hiše ter oboje dal vzidati v ogradni zid mestnega gledališča v Križankah na vnanji strani ob Cojzovi cesti; zraven je vzidal tudi portal sosednje hiše Smoletovih (št. 11), ki se je prav tako morala umakniti željam urbanističnih
arhitektov. nalje prihodnjič
Ivan Kolar
LITERARNI SPREHOD PO LJUBLJANI
Nadaljevan je
Ajdovščina, trg na križišču Titove in Gosposvetske (prej Marije Terezije) ceste, ima ime po nekdanjem ajdovskem (= poganskem) pokopališču, ki je bilo tu v dobi Emone. Narodni muzej hrani iz te rimske nekropole več sarkofagov in žar, ki so jih našli (1868) pri izkopavanju tal za zidanje hotela »Evrope«. Sezidal ga je Luka Tavčar (1878). Z njegovo hčerjo se je poročil Janko Kersnik (1881). Tavčar je hotel kmalu prodal (1884) Vzajemni zavarovalnici v Gradcu, prebival pa je v njem še nadalje. V njegovem stanovanju je Kersnik umrl 28. 7. 1897, ko se je za jetiko na smrt bolan vračal iz zdravilišča v Gleichenbergu na Štajerskem domov na Brdo. Pokopan pa je na brdskem pokopališču.
Za »Evropo« je bila prva »Narodna tiskarna«, kamor se je preselil iz Maribora politični časopis mladoslovencev »Slovenski Narod« (1872) pod uredništvom Josipa Jurčiča in postal naslednje leto dnevnik. Cez tri leta (1875) se je tiskarna preselila v Kollmanovo hišo v Gledališki stolbi št. 3 ob Ljubljanici; tam je Jurčič kot glavni urednik »Slovenskega Naroda« tudi prebival ter umrl (3. 5. 1881). Nato se je tiskarna preselila v Gosposko ulico št. 12 (1888), po štirih letih pa v vogalno hišo na Trgu revolucije št. 12 z vhodom iz Vegove ulice št. 2 (1892). Po potresu je dobila »Narodna tiskarna« lastno poslopje v Ulici Toneta Tomšiča (prej Knafljeva ulica) št. 5, kjer je danes nastanjena Tiskarna »Slovenskega poročevalca«.
Ob Titovi cesti med sedanjo Dalmatinovo in Tavčarjevo ulico so si sredi 17. stoletja (1657) sezidali bosonogi avguštinci (diskalceati) samostan s cerkvijo ob Dalmatinovi ulici in z obsežnimi vrtovi še preko Trdinove ulice. Tu je deloval v drugi polovici 18. stoletja razsvetljenski krožek patra Marka Pohlina, samovoljnega jezikovnega novatori a, a hkrati izredno marljivega kulturnega delavca.
Cesar Jožef II. je diskalceate razpustil (1786) in samostan izročil menihom »usmiljenim bratom«, da so tu uredili deželno bolnišnico. Vodili so jo nad eno stoletje, dokler ni ravno v potresnem letu 1895 dozidala tedanja deželna vlada novo bolnišnico na Zaloški cesti, današnjo »Splošno bolnišnico«.
V mrtvašnici bolnišnice usmiljenih bratov je ležalo tudi truplo Matije Čopa, ko so ga pripeljali iz Tomačevega, kjer je 6. julija 1835 utonil pri kopanju v Savi. Se tisti večer je pritekel semkaj nesrečni Prešeren po slovo od mrtvega prijatelja in iskat utehe svoji neizmerni bolečini:
Vedro sijalo je obličje milo
in usta tvoja, kot bi se smehljala:
Končan je boj, trpljenje je minilo. Tako sem našel te, ko vest me žala,
da več srce prijatelja ne bije,
je k tebi zavajajočega prignala.
(Prešeren-Glazer)
311
Po potresu so zrasle na stavbišču porušenega samostana in bolnišnice današnje nove stanovanjske hiše. V hiši ob Dalmatinovi ulici št. 1 je prebival v tretjem nadstropju v vogalnem stanovanju Oton Župančič z družino skoraj cela tri desetletja (1916 do 1945). Prej je prebival v hiši na današnji Prešernovi cesti št. 3, potem se je naselil v Veselovo ulico št. 8. Njegova mati vdova je prebivala blizu tu na Gosposvetski cesti št. 13 v »Kolizeju« v pritličju, vrata št. 60, in tam umrla za pljučno tuberkulozo in srčno oslabelostjo 8. novembra 1935, stara 82 let. Rojena je bila posestniku Maliču 7. februarja 1853 na Vinici v Beli krajini.
Tavčarjeva (prej Sodna) ulica. Vogalno hišo je dal po potresu sezidati župan Ivan Hribar. Vanjo je v pritličju na levi preselil odvetniško pisarno dr. Ivan Tavčar, ko je bila sezidana v tej ulici nova justična palača (1902). Po prvi vojni je hišo tudi odkupil od Hribarja, a jo je kmalu prodal. Po njegovi smrti (1923) je dobila ulica njegovo ime.
V Ulici Mose Pijada št. 22 (bivši Kolodvorski) je spominska plošča Zofki Kvedrovi na hiši, na katere prostoru je stala njena rojstna hiša.
Pred potresom je bil ta okraj ob takratni Dunajski cesti pravo predmestje s kmetskim naseljem hiš, hlevov, polja in travnikov. Železnica (iz leta 1857) proti Trstu se je vila »daleč« izven mesta. Še veliko dalje iz mesta je bilo staro pokopališče pri Sv. Krištofu, obzidano s kamenjem iz porušenega mestnega obzidja; blagoslovil ga je janzenist nadškof grof Herberstein leta 1779. Osem let nato je bil tudi sam tu pokopan. Zaradi kužnih bolezni so morali pokopališče že čez 20 let povečati in potem še trikrat. Vzdržalo je le 126 let. Leta 1906 so uredili sedanje pokopališče s cerkvijo sv. Križa na Žalah. Zadnja leta pred drugo vojno je bilo staro pokopališče popolnoma odpravljeno. Na stavbišču za projektirano in v kolobarju zidano »Baragovo semenišče« so kosti umrlih prekopali v skupno jamo, za grobove zaslužnih kulturnih delavcev pa je arch. Plečnik ogradil vzhodni del pokopališča, ki se odslej imenuje »Navje«. Tu sta ostala v svojem grobu edino Ivan Tušek in Jernej Kopitar, kateremu je pa ta grob tudi že drugo bivališče; pokopan je bil najprej na Dunaju, kjer je umrl 11. 8. 1844. Po opustitvi tamkajšnjega pokopališča pri Sv. Marku je bil z veHkimi slavnostmi na Dunaju in v Ljubljani prepeljan v domovino 12. 10. 1897. Prav tedaj so Srbi prepeljali Vuka Karadžića z Dunaja v Beograd in ga pokopali pred saborno cerkvijo v soseščini Dositeja Obradovića. Želeli so imeti zraven Vuka tudi njegovega mentorja Kopitarja, a Slovenska Matica ni mogla ustreči tej želji.
Vsi drugi sedanji rajni na Navju so bili semkaj prekopani ob opustitvi pokopališča, tako: Linhart, Vodnik, Cop, Korytko, župan Hradecky, ded pisatelja Janka Kersnika profesor Janez Krstnik Kersnik, Prešernov šef, prijatelj in mecen dr. Crohath, slikar Langus, tiskar Blaznik, Jurčič, Bleiweis, Zamik, oba brata Josip in Franjo Cimperman, skladatelji: Jurij Flajšman, Gašper Mašek, Gregor Rihar, Anton Nedved in mnogi drugi. •— Nekaterim, je tu post festum postavljena le plošča, tako nesrečnemu Ivanu Groharju, ki je bil pokopan že na novem pokopališču na Žalah (1911), a je tam po desetih letih izgubil pravico do svojega groba, ker kulturna Ljubljana ni skrbela zanj in so na njegove zemeljske ostanlce pokopali drugega mrliča. — Linhartov, Čopov, Korytkov in Simonetti-jevih nagrobnik imajo Prešernove epitafe. Linhartov je skoraj uničen.
314
Poseben prostor zavzema pisateljska grobnica, ki je v naših skromnih razmerah doživela svojo posebno usodo in signo temporis. Pisateljsko podporno društvo je sezidalo grobnico tik ob stari cerkvf sv. Krištofa leta 1888. Prva mrliča sta našla v njej svoj zadnji dom že prekopana iz grobov: Božidar Raič (f 1886) in Fran Levstik, ki je umrl jeseni 1887. Niso pa prekopali Jurčiča, ki je umrl sedem let poprej (1881); grob so mu pustili ob prvotni mrtvašnici v najstarejšem delu pokopališča in v soseščini dr. J. Bleiweisa. Pozneje so pokopali sem tudi Andrejčkovega Jožeta — Podmiljšaka. Iz Prage je bil prepeljan sem profesor na ljubljanski realki Anton Raič. Poleg teh so v grobnici pokopani časnikar in pisatelj Ivan Zeleznikar (t 1892), pesnik in mecen Pisateljskega društva Fran Gestrin (t 1893), zgodovinar Simon Rutar, Anton Aškerc (t 1912), pisatelj, pesnik in Kettejev mecen Ivan Resman (f 1915); kot zadnji se> je tu literarnim tovarišem pridružil Josip Stritar (f 1923); s svojim rojakom, starim prijateljem in sobojevnikom Franom Levstikom se je tu sešel za vselej po 36 letih, odkar ju je ločila v življenju Levstikova smrt.
Sedanja pisateljska in sosednje grobnice so bile poprej mavzolej ljubljanske plutokracije, ki je preselila umrle svojce v nove grobnice na Žalah. A tudi tu grozi zaslužnim rajnim pregon. Ze jim je izdana odločba za novo bivališče na Žalah, kjer jim bo po Plečnikovem načrtu urejen novi dom, da se rešijo izpod zanemarjenih in vandalsko razdejanih nagrobnih spomenikov, ki prav nič ne pričajo o našem spoštovanju do mrtvih. Kmalu ne bo več sledu o starem pokopališču. Krištofova cerkvica je učakala pol tisočletja, sezidana 1476, obnovljena 1708. Trubar je tu začel reformacijo, dokler ni dobil prikladnejše »špitalske« cerkve, ki je stala na prostoru današnje »Kresije« v Stritarjevi ulici. S staro cerkvijo je bila zvezana večja nova cerkev sv. Cirila in Metoda, sezidana malo pred drugo svetovno vojno v Plečnikovem slogu in s prehodom skozi vmesni zid. V zunanji in notranji steni zidu je Plečnik vzidal zgodovinsko in arhitektonsko zanimive nagrobnike z opuščenega pokopališča. To cerkev so porušili v decembru 1957, Krištofovo pa v februarju 1958, da napravita prostor modernemu Gospodarskemu razstavišču.
Na severni strani pokopališča je bila »turška jama«, imenovana tako kot spomin na zmago nad Turki v 16. stoletju. Tam ob zidu so Francozi ob okupaciji (leta 1810) ustrelili pet rokovnjačev. V beletristiki je ohranil spomin nanje Jurčič z romanom »Rokovnjači«.
Linhartova cesta drži na novo pokopališče Žale in tam v smeri proti Tomačevemu v Gramozno jamo, kjer so junaško umirali pod fašističnimi streli naši talci. Med prvimi je padel tu 21. maja 1942 narodni heroj Tone Tomšič, 2. junija politik dr. Aleš Stanovnik, 1. oktobra akademski slikar Hinko Smrekar in še dolga vrsta najpogimmejših upornikov proti okupatorju, največ mladih fantov in mož, življenja in boja polnih, ki tudi za ceno življenja niso marali izdati ničesar o povezavi borcev Osvobodilne fronte za svobodo slovenskega ljudstva. Nad dve sto grobov v severnem delu Zal hrani njihova trupla. Ob vhodu v jamo stoji preko 12 m visok steber, ki opozarja popotnika, da je to pot k žrtveniku svobode. Na dnu pred južno steno sto metrov dolge jame je postavila Ljubljana 9. maja 1957 velik bronast spomenik talca na prostoru, kjer so padale vklenjene žrtve za svobodo. Kip je ustvaril akad. kipar Boris Kalin.
315
Kostnica na Žalah hrani kosti okrog 2500 vojakov iz prve svetovne vojne. V posebnih sarkofagih leži pet ustreljenih voditeljev vojaškega upora 12. maja 1-G18 v Judenburgu in preporodovec Ivan Endlicher.
Na Titovi cesti v hiši št. 73 v 3. nadstropju so belogardisti 8. januarja 1943 dopoldne aretirali Lovra Kuharja (Prežihovega Voranca) v stanovanju geodeta ing. Miroslava Cernivca, ko je tam čakal kurirko. Kako so našli semkaj sled za njim, še ni pojasnjeno. Sprva baje niti vedeli niso, da imajo pod ilegalnim imenom Peter Cižnar aretiranega — Voranca. Zasliševanje se je zavleklo do razsula fašističnega režima v Italiji v septembru 1943. Voranca so potem prevzeli Nemci in ga odpravili v zapore v Begunjah, potem v Berlin in od tam v koncentracijsko taborišče v Sachsenhausen (glej Prežihov zbornik, str. 210 ss).
Na Titovi cesti št. 105 (prej 93) je prebival v hiši ing. Suhadolca pesnik Miran Jarc z družino. Ob raciji na vidovdansko nedeljo 28. junija 1942 je bil pridržan v »Belgijski vojašnici«. Tam za žično ograjo sva se še zadnjikrat videla pred odhodom v izgnanstvo. Ob devetih zvečer je odpeljal tako imenovani »bežigrajski vlak« 600 internirancev proti Gonarsu. Bilo je 12 zaklenjenih živinskih vagonov in trije oklopni z italijanskim vojaštvom. Med Borovnico in Verdom je opolnoči partizanska zaseda s strojnicami ustavila vlak, naskočila prvih šest vagonov in osvobodila blizu 300 internirancev, med njimi Mirana Jarca, in jih odpeljala v hrib v goščavo. Dotlej ni padel iz italijanskih oklepnikov noben strel. Tedaj pa so poskakali vojaki iz svojih vagonov na nasprotno, vrhniško stran železnice in izza koles pod vagoni spustili rafale iz strojnic za »begunci«. Druga polovica vlaka je tako prišla v križni ogenj, kajti partizani so krepko odgovarjali, a na srečo ni nobena krogla zadela v teh vagonih zaklenjenih internirancev; pač pa je bilo ob prvem napadu na vlak nekaj smrtno zadetih v prvih šestih vagonih. Bitka je trajala do svitanja ob treh zjutraj. Šele dopoldne je ostanek vlaka odpeljal nerešene internirance v Gonars. Miran Jarc je prišel v kulturniški oddelek. Ob neki hajki v italijanski ofenzivi v avgustu je obnemogel in fašisti so ga ustrelili blizu Pugleda v roških gozdovih. V oktobru 1955 so književniki odkrili pesniku spominsko ploščo v Starem logu (Lino Legiša: Miran Jarc, Slov. poročevalec 18. 10. 1955).
Titova cesta nas vodi dalje proti Jezici. Na tej poti je Janez Trdina kot drugošolec leta 1844 ves presrečen prvikrat spoznal Prešerna in govoril z njim ter mu v šolarski zadregi »zdrdral« na pamet naučeno pesmico »Nuna in kanarček« (glej Trdinovo ZD III, 499—500). — V Sto-žicah št. 33 je rojstni dom Alojzija Merharja (Silvina Sardenka).
Na Jezici je nekaj časa (1787—1795) kot kurat pravkar ustanovljene fare služboval Jurij J apel j, prevajalec sv. pisma, jezikoslovec in narodni preroditelj. — Na Jezici št. 12 pri »Florjančku« je bil rojen 1846 Fran Leveč, slovstveni zgodovinar, prvi urednik naših klasikov, avtor pravopisa in pomemben šolnik. Prešeren je imel na Jezici svojega glavnega mecena, starega strica Jožeta, ki je bil tamkaj župni upravitelj od leta 1820 do upokojitve 1829. France ga je tu večkrat obiskoval, daljšo dobo pa je prebival pri njem v župnišču od septembra 1826 do aprila 1827, ko se je pripravljal na rigoroze. Zahajal je rad tudi v gostilno k »Ruskemu
carju«. Dalje D prihodnjem letniku
316