Štev. 8. V Ljubljani, dne 1. avgusta 1898. Leto XVIII. G i z e 1 a. Zložil Aleksij Nikolajev. 1. 'od tvojim oknom, Berta, Sem šel sinoči; Pozdravili so me Na njem cvetovi. Ah, tvoje cvetke Me še poznajo, draga, Lc ti mc nečeš! . . . Nad gore večerna zora Lahno jc vstajala, V aleji pod kostanji Si ti se sprehajala. In s tabo starejša sestrica In mlajša je bila, A z vami vsemi tremi Bila jc gospa mama. Starejši ponosno tako sc Oči utrinjajo — Poteze krog ust na Stuart Marijo spominjajo. In tvoja mlajša sestrica Jc kot krilatec čist — Ne, lepšega ni naslikal Nikdar Murillov kist. A ti, a ti, Gizela, Si-li mu bila model, Ko vstvarjal je »na prestolu Madonno« Rafael ?. . . Nad gore. večerna zora Lahno jc vzhajala, A meni v srcu ljubezen Je tiho vstajala. 3. »Jaz zvedela sem, da ste pesnik.« — »»Tako?«« »In čitala vaše sem pesmi.« »»In kako vam ugajajo, gospica?«« »Ugajajo močno zares mi, Posebno, kar tiče se lirike; A oprostite — vaša satira . . . Kaj mislite res, da svobodni razvoj Umetnosti dogma ovira? Na Miltona pomislite, Danteja, Na Shakespearja in Caldcrona . . In v svoja sladka usteca Vtaknila je košček bonbona. Da, verujte, čitatelji cenjeni: Kot so nje razmotrivanja pusta, Tako so sladka, in šc mnogo bolj Nje limono-bonbonasta usta . . . 4. Pod zeleno lipo pa fantje Prepevajo na glas: »Stoji, stoji Ljubljan'ca, Ljubljan'ca, dolga vas . . A meni vzletijo misli V Ljubljan'co, dolgo vas, In iščejo, kje bi uzrle Predrage deve obraz. In tam na poljanski ccsti Ob okencu jo uzro: Odcva jo belo krilo, Z roko je podprla glavo; Pred njo pa leži bel listič, Na njem je napisan sonet . . Ah — klasično mrzlo ji pravi Kak jaz za njo sem vnet. A misli moje nad mirno Glavo ji plavajo In lica in ustcca rožna Ji poljuba vaj o . . . 5. Ah, ta krasna, krasna noč In jaz ljubim Albertino, Ljubim jo iz vsega srca, Ljubim jo iz duše vse. Ne veruj mi, nc veruj mi! Kaj so mari mi koncerti. Kaj so mari izprchocli, Kaj prijateljice tvoje! Kaj j c ves ljubljanski dolgčas! Hladne so besede moje, A srcc tc ljubi, ljubi . . . Nc veruj mi, ne veruj ini! 6. A zdaj ti povedati moram: Gizela — ne ljubim tc — Jaz ljubim lc Albertino, A ona — mene ne! Moj prijatelj. Spominščica. Spisal Osamelec. In vsi dragi so mrtvi . . . mrtvi. / jg Tttrgenjev. srce človeško! — O ncumljive želje, tajne slutnje, nikdar mirujoče hrepenenje in stremljenje srca človeškega! . . . — Srce človeško, v vek nemirno, hrepeneče vedno po sreči, želeče si vedno nekaj tajnega, neznanega, mora imeti nekaj ali nekoga, da se ga oklene z vsemi svojimi silami, z vso svojo mogočno, vročo, kipečo strastjo . . . nekoga, komur zaupa svoje misli, upe, načrte in težnje svoje . . . Vsakdo, komur utriplje v prsih dovzetno, čuteče srce, komur ni dano takorckoč žc po rojstvu — od narave — srcc kameneno in brezčutno, komur ni zamrlo, odrcvcnclo, omrzelo in okamenelo v resni, težki in mučni borbi za obstanek, za vsakdanji kruhek . . . vsakdo, komur ga niso štrli nesreč viharji, divjajoči in besneči krog njega, komur ga niso šc doccla ohladili življenja ledeni valovi, drcveči ga samovoljno, svojeglavno po svetu semintja: vsakdo torej, komur se šc ni srcc popolnoma zakrknilo in zaprlo svotu in Človeštvu, išče sreče, zadovoljnosti, miru — ljubezni! — Ljubezen! . . . Koliko sc — žalibog — greši s to besedico, kolikokrat se zlorabi na naj ne vrednejši način, kolikokrat služi lc za ogrinjalo, s katerim sc zakriva, pokriva in skriva nekaj popolnoma druzega, nego ljubezen! — In vendar jc ljubezen — prava, čista, sveta ljubezen — največji dar nebes, jc najblažje, naj plemenitejše, najvišje čuvstvo človeškega srca. Cesto in za marsikoga jc edina vez, ki ga veže s svetom in življenjem. In marsikdo bi moral sovražiti človeštvo, ki mu jc na ta ali oni način prizadelo dokaj zla in gorja, marsikdo bi se z gnevom in ogorčenostjo obrnil od človeškega društva, ko ga je spoznal v vsi njegovi nagoti, praznoti, lažnivosti in perfidnosti, ko ga ne bi vezalo na to društvo vsaj eno bitje, katero spoštuje radi plemenitega srca in kristalnočiste, nedotaknjene duše, katero ljubi z vsem ognjem vročega srca. Poseben pojav mogočnega hrepenenja srca človeškega po bitju, ki z njim sočuvstvuje in ga ljubi, je prijateljstvo — ono nesebično, čisto, vzvišeno prijateljstvo, kakršno sta opevala velika pesnika prijateljstva in bratske ljubezni: Balzac in Lafontaine. In tako prijateljstvo je za marsikoga edina cvetka na življenja brezplodnem, suhem drevesu . . . Dan za dnevom srečujemo ljudi, ki so nam žc na prvi pogled nesimpatični, zoprni. Ne da bi nam storili kaj zalega, ne da bi imeli kak poseben, tehten vzrok, se od njih oddaljevati, se jih izogibati, sc vendar trudimo z neko nervozno vztrajnostjo, da ne pridemo z njimi v ožjo dotiko. — So nadalje ljudje, katerih ne mrzimo, niti nc sovražimo, niti nc zaničujemo, kateri nam niso niti simpatični, niti nesimpatični — kateri so nam popolnoma indiferentni, in proti katerim smo mi takisto indiferentni in mrzli . . . Morda občujemo z njimi — kratko ali pa tudi dalje časa. A ko se odstranjujemo od njih, nc porečemo niti: »Kako ljubezniv, zabaven, duhovit je vendar ...« niti: »Kako okoren, glup, smrtno dolgočasen je!« — In slednjič srečujemo ljudi, ki so nam simpatični takoj pri prvem sestanku. — Morda niti nismo z njimi občevali, morda le kratek čas, par trenotkov — morda smo izpregovorili z njimi le mimogrede par besedic, morda smo jih slišali govoriti lc s kako tretjo osebo; a vendar se nam je prikupilo cclo njih bistvo, njih vedenje, njih govor — kratkomalo: simpatični so nam . . . Da, možno je, da se vede kdo z nami mrzlo, cclo osorno, a vendar ga ne moremo prezirati, nc moremo mu odreči svojih simpatij . . . A tudi simpatije so lahko kaj različne. Ali se porode v trenotku za trenotek, ali v trenotku za dalje časa, morda za celo življenje. Ali pa se razvijajo počasi, okorno, te- žavno — a tc so navadno močne, trdne in stalne; zrastejo takorekoč iz majhnih, šibkih kali v mogočna debla. O, naša srca vodi močnejša roka, in višja volja vlada srcu človeškemu in njegovim čuvstvom! — * * ♦ To jc bilo šc za dijaških let. — Stanovala sva — mislim namreč sebe in Ivana — v istem poslopju, Ivan v drugem, jaz v prvem nadstropju. Dan za dnevom sva se srečevala na stopnicah, na hodnikih. Pozdravljala sva sc, izpregovorila morda včasih par vsakdanjih besed ter šla vsaki svojo pot, ne meneč se več drug za drugega . . . No, meni on ni bil nesimpatičen, baš nasprotno! A na tesnejšo, ožjo vez, na prijateljstvo v pravem pomenu šc tedaj nisem mislil. — Zgodilo se je pa nekoč, da sem izustil v večjem društvu na pol nepremišljeno, na pol iz namena, hoteč mu kljubovati, par bc-sedic, ki so ga žalile, ki so ga morale na vsaki način žaliti. Ko so bile izgovorjene, sem se brž pokesal svoje nepremišljenosti in svojega neplemenitega čina. A bilo jc prepozno! »Sedaj bode vzkipel,« sem mislil ter pričakoval rezkega odgovora, jeznega navala. A ne! Molčal je in me le pogledal z dolgim, nemim, a obenem tako vprašujočim in očitajočim pogledom, da sem se v srce sramoval prejšnjih besed. — Ko bi mc vsaj zavrnil! Da bi mi vendar očital mojo krivdo! Ni dvoma, da bi sc bil potem umiril; malce bi se bil opravičil, dostavil kako sarkastično opazko. Potem pa bi bil vsekakor miren. A tako! — Ne, tega nisem mogel strpeti! ... To mc jc vznemirjalo, mc razburjalo, mc skelelo in peklo . . . peklo . . . Ne, nemožno mi je bilo, to moro dalje nositi 1 — In napotil sem se k njemu . . . O, utripalo mi jc srce, utripalo, ko sem polagoma stopal po ozkih stopnicah v gorenje nadstropje — ponižen, skesan — prosit odpuščanja! Ne da bi sedel, mu povem, zakaj sem prišel. Z nekolikimi besedicami šc enkrat očrtam svoje dejanje, nc da bi ga olepševal, nc da bi sc izgovarjal. Priznam mu, da se sramujem tc neplemenitosti, ter ga prosim, naj pozabi neljubi dogodek, Lahno sc nasmehne, mi ponudi mehko, tanko roko ter odgovori z jasnim, nekoliko tihim, melanholskim glasom:/ »Jaz sem vam odpustil takoj v istem trenotku. Bodite mirni ... Siccr pa upam, da še postaneva prav dobra prijatelja!« — O, ali sva postala! . . . * * * Preteklo jc leto dni. — Ivan jc Še obiskoval gimnazijo — zadnje leto — jaz sem bil že na vseučilišču . . . Pol leta sva bila že ločena, ko se mi slednjič vendar ponudi prilika, da posetim prijatelja. — Večer je bil. Hitro, z utripajočim srcem sem stopal po dobro znanih, ozkih stopnicah, katere jc le motno, na pol razsvetljevala majhna umazana svetilka, pritrjena na očrnelo, nekoliko vlažno steno v ozkem kotu, kjer so se zaobračale stopnicc. Nervozno potrkam na rjavo barvana vrata. »Naprej!« Odprem. Ivan jc sedel pri majhni mizici, na kateri jc stala nizka svetilka z velikim papirnatim senčnikom. Bil jc zaglobljen v študije. Pri mojem vstopu jc obrnil kodrasto glavo malce v stran . . . »Ivan!« Skoči pokoncu, pogleda pazno proti vratom ter vzklikne: »Ah . . . ti!« . . . Potem pa mi stopi par korakov naproti . . . Pozneje sva si pripovedovala razne podrobnosti izza zadnjih mesecev, o katerih si nisva mogla natanko dopisovati . . ! Marsikaj sva imela drug drugemu povedati. — Pozno je že bilo, ko sva še sedela pri oknu, katero sva odprla navzlic mrzli, ledeni zimi . . . Bila je jasna, mesečna in mrzla noč, kakršne so navadno konec decembra mcscca . . . Nebo je bilo jasno, temnomodro, posuto z nešteto množico zvezd — večjih in manjših, svetlih in motnejših, katere so se pa spričo mesečine doccla izgubljale v čudoviti modrini neba, da jih je zapazilo oko Šele črez dalje časa. —• Na strehah sosednjih hiš se jc v bledi mesečini lesketal zmrzli, trdi, kristalizovani sneg. Lc tu in tam jc prerezaval občo belino kak ozek, črn rob — konec strehe . . . Visoki dimniki so črtali po blesteči, razsvetljeni sneženi odeji dolge, temne sence . . . Krog svetilnic, v katerih so mirno in enakomerno brlele plinove luči, sc jc zbiral in kopičil lahen par. Ovijal je svetilnice liki svetel, blesteč, prozoren venec . . . Ulice so bile mirne, tihe, mrtve. Le včasih je, oprezno prestavljajoč nogo pred nogo, korakal po polzkem trotoarju kak gospod, vračajoč se iz bližnjega kluba, zavit v debel, s toplo kožuhovino obšit plašč. Počasni, trdni, previdni koraki so budili jek v bližnjih ulicah ... Izza kakega ogla se je za trenotek prikazal stražnik, pregledal ulico, zarožljal s sabljo po tlaku, zakašljal, si drgnil prezeble in otrple roke ter spet izginil za oglom . . . Od drugega konca ulicc sc jc prizibal bradat delavec, zakasnel v gostilnici, kjer je pustil denar, katerega jc bil po dnevu težko in z znojem prislužil. Opotckajc sc s strani v stran, je korakal tesno ob hišah, da sc jc lahko naslonil ob zid, ko so ga vinski duhovi nagibali preveč v stran ... S hripavim, jecljajočim in grgrajočim glasom je govoril v polupretrganih stavkih čudno zmeden monolog, hoteč si potolažiti očitajočo vest in si vliti v premrzle žile moči in poguma, da se z osornostjo, z divjimi kletvicami ali pa tudi dejanski odkriža doma plakajoče žene in kruha prosečih, polunagih, gladnih otrok . . . »Ivan!« »Kaj ?« — Molčim nekaj časa. Nisem vedel, kako bi mu na najnežnejši način — da ga ne bi vznemiril in užalil — povedal, kaj me je težilo žc celi večer, in kar sem bil opazil takoj pri prvem sestanku. — »Ivan . . . izpremenil si se močno! . . . Nisi-li bolan? ... In zakaj mi nisi nič pisal?« . . . »Ni nevarno . . . Obilo dela in truda . . . »Ne vznemirjaj se . . . Spomladi bode spet bolje . . .« »Da bi le res bilo!« Na lahno sem vzdihnil. On pa je bil cclo miren. — Nastala jc daljša, globoka tišina . . . Vglobila sva se vsaki v svoje misli, sc zazibala v spomine, se prepustila slutnjam, sc vznemirjala pred nekim nevidnim zlom . . . V sosednji hiši, nekje v pritličju, je sviral nekdo na gosli. Zveneči, tožeči, proseči in hrepeneči zvoki so zveneli elegiški, lahno in milo v tiho, mirno noč ter se harmonski spajali s tajno, mehko nočno tišino, izgubljajoč se v nji, polagoma, lahno zamirajoč . . . Onkraj ulice jc nekdo hrupno zapiral okno ... Nekje v bližini jc zaškripal v vratih ključ . . . Semkaj z zvonika so se zibali iz lin nizki, polni, zamolkli, trepetajoči udarci, oznanjajoči enajsto uro . . . Proti jutranji strani se jc utrnila raz ažurni obok velika, svetla zvezda ter šinila hitro kakor misel preko obzorja, črtajo za seboj dolgo, svetlo pot . . . — Ivan se jc zagledal v čudovito modrino neba. — Črez dalje časa mi nasloni glavo ob ramo, zameži ter tiho vzdihne: »Čuješ . . . dozdeva se mi, da bodem skoro tam . . . tam gori!« »Ne govori tako, dete! . . . Trepetam že pri sami misli, da bi te mogel izgubiti . . .« »Zakaj? . . . Nc bode na veke . . . Spet se vidiva . . .« Vdano skloni glavo ter tiho, polagoma, z lahno trepetajočim glasom zašepeta: »Fiat voluntas cius...!« * * * Jeseni, po maturi, sc jc Ivan odločil za semenišče . . . Oviral ga nisem, ker sem ga poznal kot nepopačenega, čistega, skromnega in pobožnega mladeniča. Mislil sem, da morda najde, oddaljen od sveta, njegovega šuma, vrvenja in drcvenja, srčni mir, katerega sem jaz zaman iskal . . . Često mi je pisal, da mu včasih srce sicer koprni in hrepeni po svetu, sili v prostost in življenje, da pa vendar vobče ni prc-nesrečen. In veselil sem sc, da ne trpi preveč, da se nc čuti prene-srečnega . . . In minevali so dnevi . . . tedni . . . meseci . . . Minila jc jesen s svojimi dolgočasnimi, meglenimi dnevi; minila zima z mrzlimi bur-jami in divjimi meteži. Hitro jc izginila pestrokrila, rožnata pomlad, in za njo je prišlo poletje z vročimi, dolgimi dnevi . . . — Ivan j c ležal že dva mcscca bolan doma. Posctil sem ga prve dni junija, ker mc jc žc parkrat pismeno prosil, naj vendar skoro pridem. . . . Sedel sem ob postelji. Okna so bila poluzastrta z zelenimi roletami. Sobo jc polnil dremoten, lahen somrak . . . Mrzla, trepetajoča, skoro prozorna desnica bolnikova je počivala v moji. Mirno je ležal ter počasi, globoko in težko dihal. Včasih je otlo, suho, na kratko zakašljal. Oko, veliko, modro, svetlo in vlažno je upiral vprašaje, otožno vame. Lice mu je bilo bledo, šc nežnejše nego poprej — tanka, snežnobcla koža prozorna, da so razločno proscvalc modre žile ob sencih . . . Na mali mizici tik postelje jc hitro kakor za stavo, a vendar vedno enakomerno tikala majhna zlata žcpnica svoj monotonski: »Tik, tik, tik . . .« V majhni, elegantni, zeleni kletki ob oknu jc nemirno skakljal razposajen kanarček, rival kratki kljunčck skozi medene šibicc, se vratolomno pozibaval na rdečem obročku ter včasih glasno, s tankim glasom začivkal. »Veruj, brate, bolje bode . . . skoro bode bolje« — sem tolažil mladega bolnika. »Ah, ne govori tako! — Saj tega sam nc veruješ . . .« — Molče sem ga poljubil na belo čelo . . . Kako mrzlo, kako ledeno je bilo! . . . »VcŠ,« jc pričel po kratkem molku s tihim, trepetajočim glasom — »življenje ima vendarle nekaj lepega, nekaj vabljivega, nekaj ma-mečega . . . Ko se človek mora ločiti od njega, šele tedaj to prav spozna, dasi ga tudi poprej ni nikdar posebno mikalo, nikdar zadovoljilo, nikdar osrečevalo . . .« Roka mu jc trepetala v moji. Iz poluzaprtih oči sta mu privreli dve veliki, svetli solzi ter mu polagoma lezli po podolgovatem, bledem, izmučenem licu. — »In vendar . . . vendar ... kaj bi mi življenje še dalo, kaj bi mi moglo še dati? . . . Oh, ničesar . . . prav ničesar! — A sedaj najdem vsaj mir. Od sedaj mi ne bodo več mučili srca dvomi, nc več besnele v njem strasti ... Ne bode ga več vznemirjalo hrepenenje po nečem višjem, nedosežnem, nejasnem ... O, inquictum est cor nostrum, donee requiescat in Tc, Domine . . .! — Inquictum . . . inquictum« —jc šc zašepetal poluglasno, vzdihnil ter utrujen zaklopil oči, da sta se dve vrsti dolgih, črnih trcpalnic spojili v eno . . . Na nezdravo rdečih ustnicah sc mu jc za trenotek zazibal lahen, žaloben nasmeh. — Tajna tišina jc spet zavladala po sobici . . . — Iz učilnic — Ivan je bil sin nadučiteljev — so zveneli tanki, sveži, zategli otroški glasovi . . . Nekje na cesti je glasno, polukričeč govorilo par brbljavih, jezičnih ženic. Njih visoki, hripavi, hitri, brenčeči glasovi so nedoločno, pretrgano prodirali v bolniško sobo . . . Nekje za šolo jc plakalo dete . . . Voz jc prihitel po cesti . . . Voznik jc poknil z bičem . . . zakričal z neuglajenim glasom nad ženami, stoječimi sredi ccstc, robato zaklel ... in voz je hitel dalje . . . Ropot njegov se je slišal lc šc nedoločno, otlo . . . vedno tiše in tiše . . . — Na oknu je duhtel rožmarin, in v majhnem, do polovice z vodo napolnjenem kozarcu sc jc namakala rumenkasta teja, katere listi so padali drug za drugim na zid, odkoder jih jc veter tresel na cesto . . . Onostran ceste se je tiho, sanjavo Šumljaje v lahnem pišu zibalo srčasto listje široko vej nate, stare lipe . . . Vzduh v izbi, nekoliko razgret in napojen z reškimi vonjavami raznih zdravil, me jc težil, mi stiskal prsi, mc opajal . . . Rad bi bil govoril, tolažil bolnika, a nisem imel dovolj moči. Kakor gora mi je ležalo nekaj nerazjasnivega na prsih. Srce mi je ledenelo, otrpevalo, sluteč, da se morda skoro ločiva — za vselej! Nekaj čudno tajnega, nenavadnega, do tedaj mi neznanega mc je pretresalo, me vznemirjalo, strašilo, mamilo in mc polagoma opajalo. Dozdevalo se mi je, da veje in plove po mali, polutemni sobici, v tem dremotnem, tihem miru dih smrti . . . — Spomnil sem se, kako sem otrok videl na mrtvaškem odru najdražje mi bitje — mamico . . . Pred dušo mi je priplaval spet njen bledi, upadli obraz z osinjelimi ustnicami, s trdno na veke zaprtimi očmi . . . njene tesno sklenjene trde, otrple roke. — Zdajci pa se mi je zdelo, da leži na odru — ne mamica, ampak on — Ivan — s takisto bledim obličjem, s tesno zaprtimi očmi, s sklenjenimi, ozkimi, voščenimi rokami, z osinjelimi ustnicami . . . miren . . . tih . . . vdan . . . Črez bledo, nežno licc mu jc bil razlit nekak čaroben odsev tihe, nadzcmcljske sreče . . . Na trdno, ozko, tesno stisnjenih ustnicah se mu je šc zibal lahen, poluzamrl smehljaj . . . — In krog odra, s katerega črno, žalno, resnobno opravo so bile pestre, raznobojne, sveže cvetke in zeleni venci v živem kontrastu, so plamtclc dolge, tanke sveče ter s svojim mehkim, a vendar rezkim in Ščemečim vonjem še bolj razgrevale in nasiČale sobico, že itak prenapolnjeno z vonjavo svežih, duhtečih cvetic . . . Zdaj in zdaj jc vstopil kdo nekamo oprezno, tiho, na pol boječe, na pol radovedno, v črno opremljeno, mistiški razsvetljeno sobo . . , Pokleknil je, pomolil na kratko za dušo pokojnikovo, mu pokropil bledo, mirno, nežno lice ... se pokrižal . . . pregledal cvetice in vence ter tiho, resno spet odšel . . . . . . Sveče so plamtclc . . . dolgi, ozki, proti vrhu ostri plameni so se lahno zibali, trepetali . . . Ta ali oni je včasih jasneje za-blisnil . . . visoko zaplapolal . . . pojemal ... sc spet večal . . . skoro popolnoma zamrl ... A takoj jc spet jasno, visoko vzplamtel, lijoč zlatobojno, čarobno, mistiško svetlobo po bledem mrliču ... po črnem okrašenem odru . . . po beli, prozorni tančici . . . črez cvetje in črez vence . . . Vroči, raztaljeni vosek je polagoma kaplja) na male sklcdice črnih svečnikov . . . Cvetice so opojno duhtelc in duhtelc . . . A mladi mrlič sredi njih je pokojno, tiho in zadovoljno spaval, mirno in srečno snival . . . — Docela so me premagale in omamile tc temne, mrzke prikazni razgrete, razburjene domiŠljivosti, ti moreči spomini in težeče, vznemirjajoče mc slutnje . . . Ničesar drugega nisem videl, ničesar slišal. — A zdajci vztrepetam, spustim bolnikovo roko ter planem po-koncu . . . Grobno tišino v sobi jc prekinil gromek, rezek, tanek pok, in zategel, trepetajoč, zveneč in brneč glas se je zazibal po težkem vzduhu . . . zvenel tise in tiše . . . polagoma se oddaljujoč — sc izgubljajoč ! . . tiho, mirno zamirajoč . . . Na goslih nad posteljo je bila počila struna . . . — Mladi bolnik jc prestrašeno odprl velike, vlažne oči . . . Črez bledi obraz se mu je razlila lahna, bolna rdečica. Težko sopoč jc zrl nekoliko trenotkov gosli, nepremično strmeč. Potem pa si jc zakril obraz, zakašljal ter bridko zaplakal. — Ko sem se poslavljal, sem mu obljubil, da ga v kratkem spet posetim. A nisem ga videl več! — * * * Tiste počitnicc nisem šel domov. Le včasih sem naredil kak daljši izlet iz mesta, ali pa sem za par dni qbiskal kakega znanca ali sošolca. — >Je-li prišlo kaj pisem?« vprašam staro hišnikovo ženo, ki jc bila obenem moja strcžnica, ko je ravno razobešala na dvoru perilo; po večdnevni odsotnosti — bil sem pri nekem kolegi na deželi — sem se bil ravno vrnil spet v svoje stanovanje. »Da, da — nekaj jih je — med njimi tudi mrtvaški list . . . odkod, nisem pogledala . . .« »Mrtvaški list! — Mogočni Bog, ko bi bil . . .« Ne, ne — tega si nisem upal, nisem hotel misliti do konca . . . A vendar mi jc neka težka, mr/ka slutnja napolnila v trenotku cclo bitje. — Streslo me je . . . zazeblo me . . . Z grozničavo hitrostjo drcvim v svojo sobo, preskakujoč dve, tri stopnicc . . . Tresoč se, vtaknem ključ v ključalnico . . . zaškriplje ... in vrata se odpro na iztežaj . . . Skočim k pisalni mizici, pograbim list, ga razgrnem ... ter berem poluglasno — od začetka hitro, nervozno ... a čim dalje, tem počasneje, pretrgano: »S potrtim srcem javljamo, da je danes dne 21. julija po dolgi, mučni bolezni . . . mirno ... v Gospodu ... za — zaspal — — Ustrašil sem se lastnega, otlcga, hripavega in zadušenega glasu, težkega kakor jeklo, nenaravno, mrtvo zvenečega . . . Mirno, nepremično, kakor okamcnci sem stal ob mizi . . . Ovršnik, katerega v razburjenosti nisem bil niti odložil, mi je polagoma zlezel raz trepetajočo roko, in palica mi jc s hruščem padla na tla. — Krepko, trdno sem držal v trepetajočih rokah črnoobrobljcno poročilo ter nepremično in topo zrl na debeli, lesketajoči tisk. Ustnice so se mi gibale, a nikakršen zvok ni prodrl iz njih . . . Za nekoliko časa se mi jc začelo spet vračati življenje v otrple ude. JcČe sem sc zgrudil na stol. — Glavo, v kateri mi je vrvelo in šumelo, sem naslonil na mizo ter zajecal: »Mrtev! — Mrtev! — Mrtev! —« Spet sem razgrnil zmečkani list ter bral: »S potrtim .... dne 21. julija . . . .« »Dne 21. julija . . .« zamrmram, kakor da nc bi vedel, kaj in zakaj govorim. — »In danes je 25. — Torej prepozno!« — »Ivan . . . nikdar več te ne vidim . . . Nikdar več . . . nikdar . . .« In spet sem topo zrl predse. — Zaplakal bi bil rad, a solz ni bilo, niti ene nc. Le nema, divja bol mi jc divjala v srcu — bol po onem, ki sem ga ljubil bolj nego rodnega brata — bolj nisem ljubil nobenega človeka na svetu niti preje, niti pozneje nikoli! * * * Bilo jc mrzlega, vlažnega in deževnega jesenskega dne v drugi polovici oktobra, ko sem polagoma korakal proti vaškemu pokopališču pri sv. Miklavžu, da bi vsaj enkrat videl grob Ivanov . . . Nalctaval jc gost, kakor proso droben, mrzel dež. Po ccsti so stale velike luže. Ilovnata zemlja jc bila globoko premočena in razmehčana. Rumeno, žilavo blato sc jc v velikih kepah prijemalo obuteli, ki sc jc globoko vdirala v ilovico . . . Po ti blatni ccsti, ravno mimo pokopališča jc peljal majhen, suh, gladko obrit kmetič voz drv. Skrbno je ovijal raztrgano, mokro obleko krog mršavega, koščenega telesa. Glasno, s hreščečim glasom jc proklinjal blato in vola ter z dolgim, tankim bičem neusmiljeno udrihal po živini, da so sc delali na mokri, rdečkasti dlaki voloma debele proge . . . Velo, rumeno, dolgo listje koruzinja, ki jc stalo v velikih razstavah na priccstnih njivah, je zašumevalo z rezkim, trdim, ostrim šumom, kadar je silnejc zavel mrzli sever ter metal in drcvil po strani deževne kapljicc v visoke, debele snope . . . Po polju so sc trumoma pojale vrane, sc zaletavale druga ob drugo, leno krilile in mahale z velikimi, mokrimi perotmi ... se dvigale nekoliko v zrak . . . spet sedale na ogonc in v razgone ter grdo, hripavo kričale in krokalc . . . V vasi pod pokopališčem sc jc tu in tam valil iz majhnih, lesenih dimnikov sivkast, tanek dim, se dvigal v velikih kolobarjih v višino ter sc polagoma izgubljal-- Pokopališče jc bilo tako, kakršen jc na deželi navadno kraj večnega miru: Ozko, skopo odmerjen prostorček z zidom, debelim, kakor da bi veljalo stražiti jetnike. Raz nizki zid se je luščil črnikavi, mokri omet. Opeka jc od vlažnosti gnila in razpadala ... Po straneh in po grebenu je po zidu bujno rastel mah in druga zelenjad . . . Vrata so bila brez ključalnicc in odprta. — Vstopim. O, tožno je bilo to grobišče — zapuščeno, osamelo, zanemarjeno jc bilo! — Velike, bujne koprive so se šČepcrile ob zidu; mrzlo jesensko vreme jih je bilo žc nekoliko poparilo in osušilo. Gosta trava je «obraščala grobovjc, bodljikovjc, in plevel je kril ni/.ke, nesimetrično razvrščene gomile, zimzelen seje plazil širom po njih . . . Nekatere so bile na eni strani višje, na drugi pa so se polagoma izgubljale v navadni površini. Križi na grobovih — nc kameneni, ne dragoceni, ampak nc-umetno, surovo iztesani iz desk ali izdelani iz tankih, ravnih brezovih debel, na katerih se je lesketala mokra bela skorja . .. okičeni s starimi, razpranimi, zabrisanimi in obledelimi podobicami svetnikov — so vtiskali celemu kraju šc bornejši, otožnejši značaj. — Ti siromašni spomeniki so sc nekateri nagibali na stran, nekateri pa so že ležali na vlažni, mehki zemlji — polugnili in polagoma razpadajoči v prah in blato . . . Krog nizke, očrnele mrtvaščnice so ležale stare deske izkopanih rakev — prhle, mehke, neprijetno vonjajoče, ginoče in izgubljajoče se polagoma v črni prsti . . . Lc v sredini pokopališča — ob velikem, rdečem križu, na katerem je visela neokusno, grobo izdelana podoba Križanega, obledela in osivela v teku let — sta šumeli dve vrbi in dve cipresi; plakale so za mrtvimi, za katerimi kmet nc utegne plakati . . . Tukaj jc bila tudi gomila Ivanova — šc sveža, rumena ... a vendar na veke zaprta! — Mokra trava ob grobu jc bila poteptana, z blatom pomešana . . . Na gomili jc ležalo par uvelih vcncev; cvetovi so se bili žc osuli, listje jc bilo orumenelo, zgrbljeno in zvito. — Gosti, drobni dež je padal s tihim, enakomernim, otožnim škrebetanjem na podolgovate liste vrb in ciprcs; njih veje so se klanjale nizko h grobovom . . . — Naslonim se ob deblo ciprcsc . . . Obraz si zakrijem z rokami . . . »Ivan . . . brate . . . predragi ...!«... Zaplakam . . . zaihtim . . . Nad nama so šumele vrbe in ciprese . . . Iz Prljekovine v Rim. Sat ura. Spisal J. F. jc da jo Prljekovina, tega menda večina Slovencev nc vc; saj jc zanimanje za geografijo slovenskih dežel med nami sploh majhno, o tem priča dovolj ponovljeno vabilo odbora »Slovenske Matice« na naročitev novega stenskega zemljevida. No, na tistem zemljevidu, če zagleda kdaj beli dan, dobi gotovo odlično mesto Prljekovina, vinorodna dcželica med Ljutomerom, Ptujem in Radgono na slovenskem Štajerskem. »Od obraza do obraza« večina cenjenih bravccv tega spisa bržkone cclo nc pozna Prljckovinc; kajti Slovenci so žc od nekdaj, kakor uči slavnoznani Andrej Pajk v svojih po Jurčiču objavljenih »Spominih starega Slovenca iz francoskih vojsk« — »največ malovedeži in ničvedeži, ki sc niso ozrli črez deveti prag«; čc pa žc kam potujejo, hitijo, pozabi vši slovanski svet, rajši za (ioc-thejevo Mignono »in das Land, wo die Pomcrantschen blühen«. A koliko prednost bi imelo potovanje v deželo, »kjer čebula cvete«', med lükarjc, v deželo »lükovega morja«, t. j. v Prljekovino, ki ima to svoje zadnje ime od besede »prlje«, katera rabi tam za Ptujem namesto »prej«. Koliko solz bi brez težave izvabila ostra vonjava lukova na potovanju v blaženo Prljekovino onim mladeničem, ki v tožnih pesmicah dokazujejo svojo srčno bol radi nezveste drage, a zaman, ker — solz ni! Ves srečen bi potem tak mladenič za prvim pesnikom slavne Prljekovine — za Volkmcrjcm, ki je opeval tobak -zapel slavospev luku: »O ti luk, ti žlahtna trava!« Naj mi pa nihče nc zameri, če jc to besedičenje vodeno, uva-žujoč okolnosti, v katerih živim; zares meni in marsikomu, ki biva z menoj tu v megleni, hladni Ljubljani, daleč od Prljckovinc, bi pač nc Škodoval ognjeviti sok ljutomersko-jeruzalemsko-ptujske trte, ki greje kri, vnema domišljivost — nc domišljavosti, ampak ono bujno Miklošičcvsko domišljivost, ki ostro razločuje, česar topo oko nc vidi, genialno druži, kar se nam zdi »toto genere« različno; da, Miklošič se je gotovo razvil ob krasoti divne Prljekovine! Toda kam sem zagazil! Hotel sem le reči, da pomilujem vse tiste, ki ne poznajo slavne slovenske Prljckovinc; obžalujem zlasti, da jc neznana onim gospodom, ki črez »spzo; <$ovr številu 22., 23., 26. in 27. pa 3/„ mera. — Toda navzlic tem in še nekaterim drugim malenkostnim nedostatkom sme gosp. izdajatelj upati, da bode »njegova zbirčica pospeševala pevski pouk pri otrocih-začetnikih.« Iv. M—a. Izvestij naših srednjih šol nam je došlo letos lc malo. in pribaviti smo si jih morali večinoma sami, da moremo o njih izpregovoriti kako besedo. Tako malo je še pri nas udomačena vsega omikanega sveta navada, da bi se iz spoštovanja do javnega mnenja javnim glasilom dostavljali prosti izvodi vsake publikacije. Sicer pa razen izvestja nižje gimnazije v Ljubljani, v katerem je objavil neumorni naš prof. Rutar zopet zanimivo razpravo »Solin in njegove razvaline« (17 str.), nc nudijo vsa letošnja šolska poročila nič takega, kar bi utegnilo zanimati »Zvonove čitatelje«. — Prof. Pcruška nemško razpravo v nemškem izvestju višje gimnazije ljubljanske »Die Aberkios-Inschrift. Rine orientierende Skizze« (35 str.) naj omenimo zategadelj, ker jo je gospod pisatelj, kolikor je nam znano, ponudil »Slovenski Matici«, a ta je kot preveč strokovnjaške n: mogla sprejeti; nato jo je prof. P. priredil nemški za izvestje. — Ljubljanske velike realke poročilo ima na čelu Albina Belarja spis: »Über Erdbebenbcobachtung in alter und gegenwärtiger Zeit und die Erdbebenwarte in Laibach«, ki jc dosti obširen (43 str.), a po svedočbi tovariša-strokovnjaka tudi dosti širokousten ter se odlikuje po neki neslanosti; nosi namreč na čelu sliko, kažočo »lnstrumcnten-Zimmer« potresne opazovalnice ljubljanske, a sredi nje podobo potresnega opazovavca v dolgem favstovskem talarju — menda Belarja samega; s tem se je g. pisatelj res — uvekovečil. -- Po naznanilu »Slov. Naroda« sodeč, je menda prav zanimivo (?) izvestje slovite gimnazije celjske, toda nam ni prišlo pred oči. — Gimnazija kranjska, ki je imela to leto žc pet razredov, pa letos ni kar nič izvestja izdala in ga menda tudi prihodnje leto ne bo. Nc vemo, ali ji je naša lanjska opazka o nje neumestnem nemškem programu sapo zaprla ka-li? Ako jo je res, nas to prav veseli, ker nam to priča, da tudi pri nas javno mnenje še kaj velja. Šc neka splošna opazka glede naših izvestij nam jc na jeziku, in nočemo je zamolčati; tiče se pa vnanjc oblike jezikovne v onem skromnem delu, ki je odmerjen slovenščini. Zdi sc ne samo nam, ampak tudi drugi so nam povedali isto misel, da ta uradna slovenščina v šolskih izvestjih ni navadna slovenščina naših boljših leposlovnih listov, ampak nekako drevena, napetolična, in da seji že od daleč vidi šolski prah, in nje nemški ali morda tudi latinski podstavki so kaj razločni. Da, da, štil je duša vsakega jezika, a iz šolske stilistike se ga ne naučiš! Spinčič Bogomir dr. Slovenischer Sprachquctscher. Gründliche und leichtfassliche Methode die slovenische Sprache theoretisch und praktisch in sehr kurzer Zeit ohne Fehler gut lesen, schreiben und sprechen zu lernen. Mit einem Anhange von Gesprächen, Spracheigenhciten, Sprichwortern und einer reichhaltigen Wortsam m lung in deutscher und slovenischerSprache. Nach besten (Quellen bearbeitet von — — Wien 1896. Verlag von A. Wcncdikt & Sohn. Druck v. B. Hornung in Wien. 135 str. Slava nebrojnih »trihtarjcv«, ki vlivajo učenost vseli jezikov pridnim ljudem v glavo, je tako velika, da mi gotovo vsakdo odpusti, če o nji dalje nc govorim; na enako »dobrem« glasu so različni »kvečerji«. Tudi ta »SlovcnisCher Sprachquetschcr« je dodobra pokvečil lepo slovenščino, ki se j a valj ne komu priljubi po ti knjižici. Žc v vvodu samem nas prcscnčti pisatelj s svojo veliko učenostjo; pravi, da je napisal prvo slovensko slovnico Jernej Kapital, za katerim slede slovničarji kakor Jancžič, Slomšek, Pečnik, in naposled Miklošič s Skctom. Pa poslušaj m o ga rajši v originalu: Das slov. Gebiet ist von den dominierenden deutschen und ital. Völkern ganz umschlossen. Die in Slo-venien liegenden Städte sind vorherrschend deutsch. Der Geographie(!) nach wird in Krain und Kärntcn(!) vorwiegend slov. gesprochen. Die erste krainerische (slov.) Grammatik schrieb 1805(!) Barth. Kapital(H) . . . dann folgen Ja-nežič, Slomšck(!), Pečnik(!), Miklošič und J. Sket.« — Ti glavni odlomki iz kratkega predgovora govore dosti jasno o »kapitalu» ki ga najdemo v knjižici. — Proti koncu pripoveduje, kako jc izgovoriti različne glasnike Č, s, ž i. t. d., ter pravi o ž: sprich: seht!!! Omeniti vse nepravilnosti in napake bi bilo potemtakem Čisto nepotrebno; v zabavo omenim samo nekatere: Stran 5. gen. sing, lepcgz/ občana, acc. lep/ občan. » 6. » » lep« jerebic«, » 8. oni, öne, öna — manjka »so«, » 11. pasem, paseš — »pase« manjka, » 12. pri tebc(?), » 15. Aristo m. /ri sto i. t. d. Zanimive stvari se dobe tudi v frazcologiji in pogovorih, ki so večinoma posneti po Pečnikovi slovnici slov. jezika, ki jc izšla v znani zbirki Ilart-lcbnovi »die Kunst der Polvglottie.« Na strani 20. čitamo: Hlače pomeriti = züchtigen, norce pasti = Narren-posten(!) treiben.1) Naš r je v mnogih besedah dobil češki klobuk: sir d, strm, srp, vrs i. t. d. Po vseh navedenih hibah te knjižice je sklepati, da jc bila jako malomarna korektura, pri kateri bi se bilo dalo veliko popraviti, da bi bila knjižica vsaj nekoliko porabna; tako jc pa nc more nihče priporočati. — Na zadnjih straneh jc nekaj beril, ki so dosti pravilno natisnjena. J. KunHč. Slovanska knjižnica. Kot snopič 78.—81. »Slov. knjižnice« jc izšla ravnokar — dne 27. m. m., vprav o priliki abiturientskega koncerta v »Narodnem domu« v Ljubljani— 375 str. obsegajoča knjiga pod zagla^vjem: »Na raz s tanku«. *) V istem času s tem Sprachquctschcrjem je izšel istega pisatelja slovnik: »Slov.-dcutschcs u. deutsch-slov. Taschenwörterbuch«. Spisali so jo slovenski velikošolci. Cena 1 gld. — Ker si za to številko nismo utegnili lepe knjige temeljito ogledati, zabeležimo za sedaj samo na kratko nje zanimivo vsebino. J. M. Aleksandrov (tudi »Zvonov« pesnik) je priobčil »Mlade pesni i« (do str. 44.J; Puc Dominik prozaične »Silhuete« (do str. 119.); Feodor Sokol (takisto »Zvonov« pesnik) kito pesmi pod naslovom »Prvo cvetje« (do str. 137.); Ivan Prijatelj daljšo povest »Brez vesla« (do str. 269.); Jakob Voljč (že znan po drugih pesniških proizvodih) šest pesmi (do str. 281.) in naposled Frančišek Grivcc vrsto (8) člankov o »Ruskem realizmu in njega glavnih zastopnikih« (do konca). — Žc po dosedanjem pregledu prijateljem leposlovja zbirko »Na razstanku« lahko najtoplcjc priporočamo; nji bode menda tudi v priporočilo, ako si dovolimo indiskretnost ter povemo, da nekaj njenega pesniškega gradiva je iz »Zvonove« miznice (zgoraj omenjenih »Zvonovih« pesnikov), a »Zvonovo« uredništvo gaje drage volje odstopilo »Slovanski knjižnici«. Biserojla, jasna vila. Bajka iz postonjske pečine. Spe v al Ivo Ivanovič Bučar. To jc naslov 181 str. obsezajoči knjigi, ki sta jo tiskala in založila Kleinmayr & Bamberg. Cena 1 gld. — To kratko naznanilo zadoščaj za sedaj namesto popolne ocene, ki nam dojde iz veščega peresa. Ruski slovar in ruska slovnica. Sestavil prof. M. M. Ilostnik. Jezik velikega ruskega naroda je našel v zadnjih desetletjih pot v vse olikane evropske kroge. Ruščine se uče Germani, uče se jc Romani, dasiravno to učenje njim ni nikakor lahko; kajti le z največjim naporom more Neslovan prodreti v ogromno poslopje ruskega jezika. Takoj v začetku prizadeva v ruščini Ncslovanu težave povsem lastni sistem izgovarjanja, katerega izprva niti pojmiti ne more; brez pravilnega izgovora pa mu je slovnica skoro nedostopna. Vrh tega kmalu iznenadi tujca nestalno naglašanje, za katero, bi skoraj rekel, ni pravila. In vprav naglašanje je v ruščini tako odločilno, da brez pravega na-glaska pokaziš besedo popolnoma; kajti izreka vokalov se po naglašanju bistveno izpreminja. Poleg vse tc težave pa še tuja, popolnoma neznana pisava, katere sc novinec po pravici ustraši; šele z dolgotrajno vajo si pridobiš neko spretnot v čitanju. In vkljub vsem tem težkočam ima ruščina med Neslovani veliko prijateljev. Če si je torej ruščina še med Neslovani pridobila toliko simpatij, koliko bolj seje moramo okleniti mi Slovani! Velike važnosti je ruski jezik za vse Slovane in še posebe za nas Slovence. Na podlagi ruščine se mora razviti pri nas kulturno delo, narodni preporod, na njeni podlagi se mora izvršiti — emancipacija našega duha od tujih vplivov, od tujih spon! . . . Ves živclj naše boljše družbe jc tuj, naša inteligenca misli po tuje, govori po tuje in — dela po tuje. Tega ji seveda ne smemo zameriti, ako pomislimo, da smo vzrasli ob tuji vzgoji, v tujih študijah, da smo tako rekoč prenasičeni in prepojeni s tujstvom. Zato pa nam jc treba reorganizacije, treba nam je družabnega preporoda. Le-ta pa se mora zvršiti v ozkem soglasju z onim sorodnim plemenom, katero je najmanj okužil tuji duh; kajti najčvrstejšo in najpreprostejšo individualnost so si med vsemi Slovani ohranili gotovo Rusi. Učimo se ruščine zlasti v sedanji dobi, ko nas hoče pogoltniti tuja po-vodenj, sedaj ko nam odrekajo tuji »učenjaki« vsako pravico do bodočnosti; učimo sc tistega slovanskega jezika, kateremu edinemu so isti »učenjaki« mi- lostno dovolili cksistcnco v bodočnosti. Uče naj se ruščine naši pisatelji; oni so zlasti poklicani, da izobražujejo narod, da ga vodijo po pravi poti prosvete, da ga privedejo do preporoda. Vrh tega imajo naši mladi talenti v Rusih nesmrtne vzore, pisatelje in pesnike, ki uživajo svetovno slavo; imena, kakor Tolstoj, Turgenjev, Dostojevskij, Puškin, Lermontov se blešče v vrstah duševnih velikanov vseh časov in narodov. Njih dela bi moral še zlasti vsaki slovenski pisatelj čitati v izvirniku. Sramotno je za nas, ako se zatekamo k večjidel slabim nemškim prevodom-in se tako kakor nalašč odtegujemo slovanskemu vplivu. Da, sramovati bi se morali zlasti pred Nemci, ako bi zanemarjali učenje ruščine. Pomislimo le, da prizadeva nam nje učenje veliko manj težkoč, nego Neslovanom. Ruski glasovi so našim sorodni, ruska skladnja je podobna naši skladnji, ruski naglas je razen malih izjem naš naglas. No, pisava! Seveda, cirilica! — Za Boga, tudi ta nas nc sine plašiti! Cirilica jc vendar take važnosti za vse Slovane, da bi jo moral vsaki olikani Slovcncc znati. Kako malo truda nas torej stane, in pridemo do onega živega studenca, ki jc krepčal trudnega starčka Turgcnjeva v prognanstvu. Zlasti pa ne moremo dovolj priporočati našemu narodnemu ženstvu, naj se po dovršenih šolskih študijah poprime ruskega jezika. S pridnostjo bo raslo zanimanje, in polagoma prodro tudi naše dame v duh ruskega jezika in ruskih pisateljev, priljubi se jim ruska knjiga tako, da mahoma izginejo iz njih bu-doarjev in salonov omledni nemški romani. No, dosedaj nam učenje ruščine res ni bilo posebno prilično. Imeli nismo sredstva, ki jc pred vsem potrebno učencu, namreč - učnih knjig. Majarjeva slovnica ni bila veliko vredna in jc bila vrh tega pošla žc zdavnaj. Živo smo torej potrebovali pripravne slovnicc in dobrega slovarja. Ti želji je sedaj ustregel znani naš rojak M. M. Hostnik, profesor na Ruskem. Izdal je v Gorici pri tiskarju Gabrščcku »Ročni rusko-slo-venski slovar« na X -f- 378 straneh in »Kratko slovnico ruskega jezika« na 85 straneh. — Poslej nam nc bo več treba hoditi k Nemcem na posodo po slovnicc in slovarje . . . Ilostnikov slovar jc difcrcncijalcn slovar. »Besede, ki so obema jezikoma lastne, so torej izključene; dodane so samo tiste, ki imajo razen slovenskega šče (!) poseben pomen v ruskem jeziku«. V slovarju so zastopane dalje samo osnovne besede, izvedenke le takrat, kadar sc nc dajo razložiti iz slovenščine. V tem se je prof. Hostnik držal prave mere in treznega preudarka. Umno jc združil zlasti pri posameznih predlogih, ki so v slovanskih jezikih posebno v sestavi z glagoli jako važni, vse razlike med slovenščino in ruščino s tem, da je natanko obrazložil pomene predlogov v sestavah. S tem se je ognil ponavljanju istih osnovnih glagolov v raznih sestavah; a tisto ponavljanje bi bilo gradivo znatno pomnožilo, stvari pa prav malo koristilo. Glede slovenskih značil treba priznati, da jih jc prof. Hostnik prav dobro pogodil; njih pomen se navadno z ruskim popolnoma ujema; vrh tega so zajeta iz živega jezika, so gibčna in naravna. Markantna so tudi ruska rekla, ki označujejo rabo ruskih besed, primerni so izreki iz Puškin», Gribojedova, Krylova, Deržavina. Največjega pomena pa so ruske prislovice; v njih je prava moč narodnega jezika in narodnega duha, iz njih tudi natančno zapazimo, kako narod rabi kako besedo. Te prislovice naj bi se bile potem vzporedilc z našimi do- mačimi. Na nekaterih krajih se je gospod sestavljatelj tudi držal tega pravila; umestil je v tekst nekaj prav značilnih slovenskih pregovorov. Mislim pa, da bi jih bil dobil tudi za ostale ruske. Nikakor pa nc teorem odobravati, da bi se ti pregovori in izreki iz klasikov puščali neprevedeni, kar sc jc tudi semtertja zgodilo. Glagoli so vvrščeni v slovar v nedoločnikovi obliki. Prav je, da jc pri-dejal gospod sestavljatelj zraven nedoločnikov šc scdanjikovc oblike; te bodo posebno dobro služile začetnikom, ker jim jc'na ta način označena cela seda-njikova sprega. Pohvaliti treba tudi, da je sprejel g. pisatelj med glagolske oblike tudi deležnike in velcvnikc. Poleg dovršnih glagolov so v oklepajih tudi nedovršni. Pri samostalnikih jc označen povsod tudi genetiv, pri nekaterih tudi več sklonov, kar jc zlasti radi naglašanja praktične vrednosti. Vkljub temu, da ima slovar naslov »ročni slovar«, obsega vendar obilo gradiva. Splošno smemo reči, da so Hostnikovi prevodi kratki in določni; semtertja nam je g. sestavljatelj cclo na prav originalen način razložil pomen ruskih besed v različni zvezi (primeri povestico o Bismarcku in njegovem kočijažu). Nekateri izrazi pa se mi vendar zde prisiljeni. Med večinoma kratkimi razlagami pa je tudi nekoliko preobširnih pojasnil; pod ,iiOUOmn»Hnfc nam je g. profesor povedal skoro cclo zgodovino te verske sekte, šc »lže-episkop« Ambrosij jc omenjen. G. sestavljatelj si tudi ne more kaj, Edler Freund, du wünschest das Wohl des Menschengeschlechtes, Unserer Deutschen besonders und ganz vorzüglich des nächsten Bürgers und fürchtest die Folgen gefährlicher Bücher; wir haben Leider oft sie gesehen. Was sollte man oder was könnten Biedere Männer vereint, was könnten die Herrscher bewirken?« Vv. 22. sied.: »Was man leichter entwirft, ist leicht zu verlöschen, Und viel tiefer präget sich nicht der Eindruck der Lettern, Die, so sagt man, der Ewigkeit trotzen. Freilich, an viele Spricht die gedruckte Kolumne; doch bald, wie jeder sein Antlitz, Das er im Spiegel gesehen, vergi.sst, die beweglichen Züge, So vergisst er das Wort, wenn auch von Erze gestempelt. — Reden schwanken so leicht herüber, hinüber, wenn viele Sprechen und jeder nur sich im eigenen Worte, sogar auch Nur sich selbst im Worte vernimmt, das der andere sagte. Mit den Büchern ist es nicht anders. Liest doch nur jeder Aus dem Buch sich heraus, und ist er gewaltig, so liest er In das Buch sich hinein, amalgamicrt sich das Fremde. Ganz vergebens strebst du daher, durch die Schriften des Menschen Schon cntschiedcncn Hang und seine Neigung zu wenden« . . . Na pevi pogled morda ne zapazimo v Prešernovi »Pisariji« nič takega, kar bi nas spominjalo tega Goethejevega modrovanja; toda ostreje motrečim, nam ne more ostati prikrito, da uči drugi del »Pisarijc« vendarle isto resnico, katero poudarja Goethe v svoji poslanici, namreč resnico, da naravnost poučno, moralizovalno slovstvo, kakršnega si želita Prešernov »pisar« in naslovljenec (adresat) Gocthejeve poslanicc, jc nesmiselno. Ko pa slišimo Goetheja govoriti o različnem pomenu govorjene in tiskane besede (vv. 22. sled.), se še zlasti spomnimo nehote Prešernovih vrstic: »To govori se, kar na jezik pride, Pogövor, ko na uho več nc bije, Ko zjutranja meglä se v nič razidc; Kar v bukvah jc natisnjenega, vpije, To bratec! med učene gre lingviste, In priča od jezika lepotije.« Vendar nc smemo prezreti, da izkuša Goethe pomen tega razločka znižati ali celo ovreči, Prešeren pa ga naglasa kakor Schiller v znanem prologu k Wallcnstcinu: »Denn schnell und spurlos geht des Mimen Kunst Die wunderbare, an dem Sinn vorüber, Wenn das Gcbild des Meißels, der Gesang Des Dichtcrs nach Jahrtausenden noch leben. Hier stirbt der Zauber mit dem Künstler ab, Und wie der Klang verhallet in dem Ohr, Verrauscht des Augenbliks gcschwindc Schöpfung, Und ihren Ruhm bewahrt kein dauernd Werk.« Čc sc ne oziramo na »Nove pisarijc« začetek, sorodnost med Gocthc-jevim in Prešernovim umotvorom pač ni tako tesna, da bi smeli radi tega med njima žc konstatovati zgodovinsko zvezo in odvisnost; saj se podobne misli v podobnih odnošajih lahko rodijo v različnih glavah; tako bi bilo samo ob sebi verjetno, da so slične slovstvene razmere in nakane Goetheju in (dobrih trideset let pozneje) Prešernu izvabile slično sodbo o našem slovstvu — toda začetek! Sličnost začetnih verzov se ne da umeti, čc nc mislimo na zgodovinsko odvisnost. Prešernovo »Pisarijo« smo imenovali satiro, in po vsi pravici: ridendo docct — ironija ji je sredstvo, in s tem sredstvom pobija učenec uspešno napačne nazore pisarjevc. Ironije pač vobče pogrešamo pri Goetheju; njegova poslanica se zdi človeku resen proizvod v resni obliki;') lc v vrstici 14. in 15. mahne pesnik, kakor se vidi, enkrat po nasprotnikih: »Was sollte man oder was könnten Biedere Männer vereint, was könnten die Herrscher bewirken?« Tem besedam pristavlja Strehlke: »Offenbar schwebten dem Dichter doch nur Verschärfung der Censur und ähnliche Maßregeln vor.« Da sc jc Goethe taknil ccnzurc, ironski poudarjajoč nje pomen, nas živo spominja na razmerje med Prešernom in njegovim cenzorjem, ki nastopa v »Pisarij« kot oblasten »pisar«. Žc zgoraj smo navedli besede Strchlkcjcvc, da sc ne sme prezreti ironija »in dem folgenden Gedicht«, to jc v drugi Gocthcjevi poslanici, ki jc s prvo v ozki zvezi; oni prijatelj, kateremu jc Goethe v prvi poslanici razodel svoje misli o poučnem slovstvu, bi bil sicer s tem odgovorom žc zadovoljen: Str. 262.: ». . . so möchtc Meinetwegen die Menge sich halten im Leben und Lesen ') Strehlke pravi siccr (str. 257.): »Die Ironie, die sich in der Behandlung det ganzen Stoffes in diesem und namentlich in dem folgenden Gedicht zeigt, ist nicht immer erkannt worden.« Vendar oporekajo temu drugi razlagatelji, glej M. W. Götzingcrja »Deutsche Dichter« I., str. 644: »Der verständige Leser wird bald herausfühlen, dass das, was der Dichter dem würdigen Freund schreibt, im vollkommenen Ernste seine durch Erfahrung und Reflexion gewonnenen Ansichten und Empfindungen anspreche.« Wie sie könnte; doch denke dir nur die Töchter im Hause, Die mir der kuppelnde Dichter mit allem Bösen bekannt mecht.« Kdo bi v tem »prijatelju« Gocthcjcvem, ki /tako nežno skrbi »für die Töchtcr im Hause«, nc spoznal brž Prešernovega pisarja, boječega se balad in tragedij, češ: »Da bi Kranjice strupa 'z njih nc pile, Ljubezni sladke, ki srce zapelje, Bi z Romcjevo Juljo ne čutile. Toda Goethe svojega prijatelja hitro potolaži; dekletom naj se namreč knjige sploh nc dajejo v roke, za dekleta jc dovolj drugih opravil — naj opravljajo klet, kuhinjo: »Wünscht sie dann endlich zu lesen, so wählt sie gcwisslich ein Kochbuch, Deren Hunderte schon die eifrigen Pressen uns geben.« Vkljub Götzingerju in Viehoftu (Goethe's Gedichte, I., str. 369.) se ne morem sprijazniti z mislijo, da bi to bilo resno in pravo prepričanje Gocthcjevo in ne ironija; potemtakem se pa ta druga poslanica po glavni misli in ne po nje ironski smeri dodobra sklada s Prešernovo »Pisarijo«; vendar bi pričalo o neosnovani samovoljnosti, če bi hoteli samo spričo te splošne podobnosti dalje sklepati; opravičevati se da tako primerjanje lc z ozirom na začetne verze. ; (Konec prih.) Kopitarjeva knjižnica. Hvaležno delo bi bilo pregledati vse knjige Kopitarjeve, ki so prišle v ljubljansko liccalno knjižnico, pred vsem pa določiti natančno njih število, omeniti važnejša dela in iztiske. Pred dražbo Kopitarjeve knjižnice je izšel na Dunaju poseben katalog njegovih knjig, ki jc doslej neznan, vsaj nihče ga še ni omenil. Najbrže so njegovi iztiski jako redki; ene£a hrani arhiv »Slovenske Matice« v Ljubljani z napisom: »Verzcichniss der in der Vcr-lasscnschaft des Herrn Bartholm. Kopitar, k. k. wirklichen Hofrathes, ersten Custos der k. k. Hofbibliothek, k. k. Bücher-Ccnsors, Ritters des königl. preuss. Verdienst - Ordens und Mitgliedes mehrerer gelehrten Gesellschaften, gehörigen wcrthvollen Bücher und Handschriften, grösstenthcils sprachwissenschaftlich, vorzüglich in allen slavischcn Sprachen, welche den 1845 Vormittags in den gewöhnlichen Licitations-Stunden, und an den darauf folgenden Tagen, in der Stadt Nr. 1100 (Bürgerspital), 1. Hof, 6. Stiege, im 3. Stock rechts, gegen baarc Bezahlung öffentlich versteigert werden. Wien 1845. £u haben ä kr. bei Jakob Bader in der Strobclgassc, und Math. Kuppitsch in der Augustinergassc.« — Knjižica obsega 51 str. in štev. knjig (nekatere v več iztiskih) 932 -f 146. Poleg tega iztiska se nahaja v arhivu »Matice Slovenske« najbrže od prof. Marna popisan list, na katerem sc med drugim bere: . . . »der gesammte Kopitarschc Büchervorrath beträgt Nr. 932 » 146 1078 Werke 199 Duplicate nur 979 Werke — mit Einschluss der Manuscriptc.« Vse tc knjige so bile kupljene za 1400 gld. .srebra po zaslugi Mih. Ka-stelca (Kopit. Spomenica str. 16.). — Poleg mnogih Kopitarjevih knjig, ki imajo njegove opombe, kakor n. pr.: iztisk Dobrovskcga. Instit. ling. slav. dial. vet. so najvažnejši rokopisi, med temi bi zaslužila pozornost št. 929. (v tisk. katalogu): »Ein Paquct mit Fragmenten, auf Schreibpapier und Pergament.« Št. j?J2: »Anlage zu einem slavischen Wörterbuch auf einzelnen Blättern. 12 Paqucte. Angelegt von Barth. Kopitar.« — Poslednji je najbrže oni staroslov. slovnik, katerega jc Kopitar pripravljal skoro trideset let. Zaslužil bi gotovo, da ga kdo natančneje pregleda in prouči in o njem poroča. Najbrže bi se med temi in drugimi papirji našlo tudi kaj pisem. J. Kunsii. Der Süden. Drage volje smo dali na platnicah današnje številke prostor oglasu omenjenega novega lista ter mu iskreno želimo prav mnogo uspeha. Toda usojamo si podvomiti, ali bo dosegel svoj glavni namen, hoteč »razširjati poznanje naših razmer izven slovenske in hrvaške domovine«. Med našimi prijatelji takega poznanja pač ni treba razširjati, a našim ncprijatcljem tak skromen listič-polumesečnik, pa naj si izhaja v središču države, pač nc pride do živega. V ta namen bi trebalo uglednega dnevnika, in tu bi bolje kazalo si osvojiti staro firmo, to je kupiti kak starejši nemški list, ki žc dalje časa izhaja in ima že svoje stalno občinstvo, nego pa ustanavljati novo glasilo, katero pri današnjih napetih razmerah žc pri porodu ovirajo nešteti predsodki. Tu nasve-tovani načrt bi se seveda dal izvršiti le z obilnimi gmotnimi sredstvi. »Hrvatska Matica« jc razposlala poročilo o redoviti glavni skupščini dne 26. junija 1. 1898. Predsednik, vseučiliški profesor Tadej Smičiklas, je pozdravil navzočne upravičene članove in potem izrekel neke misli o smeri »Matičinega« delovanja, posebno v izdajanju narodnih pesmi in gojitvi belctristikc. Naposled je omenil one rodoljube, ki so se v prošlem letu spomnili »Maticc« z darovi in volili; dr. Aleksander Vuščič, odvetnik v Križevcih, je ostavil »Matici« 6000 gld., dr. Janko Čakanič polovico vsega svojega imetka in mnogi drugi . . . Iz poročila tajnikovega smo posneli te-le podatke: Za leto 1898. se tiskajo te-le knjige: 5. zvezek Iloičevih slik iz občega zemljepisa, v katerem bode opisana edino Rusija; Ivana Rabra »Povest najnovejšega časa« (od leta 1815.—1875.); dra. Antona Lobmavra poljudna knjiga »Človek in njegovo zdravje«; prof. Milivoj Šrcpcl jc za tisk priredil in z vvodom spremil »Izbrana dela Antona Nemčiča«; dr. Ivan Gostiša jc prevedel in z vvodom spremil manjši povesti Henrika S z i c n k i e \v i c z a. » Matica« kani izdati pripo vest Janka Lesko-varja »Scncc ljubavi«, Silvija Kranjčeviča »Izbrane pesmi«, na novo natisniti Jos. E. Tomiča pripovest »Zmaj od Bosne« in šc eno ali dve drugi knjigi. — Tretji zvezek »Hrvatskih narodnih pesni« bode obsegal prvo knjigo, »m uh am e do v ski h nar. pesni« v redakciji prof. dr. Luke Marjanoviča. V klasični biblioteki pa izda »K seno fon to v o kiropedijo« v prevodu prof. St. Senca in »Rimsko književnost in latinski jezik«, ki ju je po T. II i rtu in O. Wciseju priredil Milivoj ŠrepcI. — Članov je imela »Hrv. Matica« 1. 1897. vsega vkupe 11.061. (464 manj nego 1. 1896.). To število je za hrvaški narod častno. Rcdovitih dohodkov jc imela »Matica« 49,241 gljl. 46 kr., med njimi podporo.de žel n e vlade v znesku 1200 gld. — Za knjige jc izdala 29.808 gld. 36 kr., 12.042 gld. 68 kr. vložila v glavnico, 2000 gld. v zaklad za podporo hrv. književnikov, 1277 gld. 5 kr. v amortizacijski zaklad za »MatiČino« hišo, preostanek jc razpoloživ imetek. Temeljna glavnica je sestavljena iz »MatiČine« hiše v vrednosti 90.000 gld. in 68.184 gld. 36 kr. v gotovini in v vrednostnih papirjih. — Zaklad za podporo hrvaških književnikov in umetnikov ter^njih vdov in sirot znaša 11.412 gld. 31 kr. Književni zakladi grofa Draškoviča, Dušana Kotura, Adolfa Veberja in Terezc Tomašiceve znašajo 34.192 gld. 15 kr.; k temu pripada šc novi zaklad dra. Vuščiča 6000 gld. Zaklad za izdavanje nar. pesmi znaša 2905 gld. 88 kr., zaklad klasične knjižnice 5.453 gld. 95 kr., zaklad za moderno knjižnico 1467 gld. 93 kr. in zaklad za hrv. skladbe 775 gld. 46 kr. — Za predsednika j c izbran zopet g. kr. prof. Ta de Smičiklas, v književni odbor gg. Fran Folnegovič, Evgen Kumičič, dr. Luka Marjanovic, v gospodarski odbor dr. pl. Markovič in Anton Eisenhuth. »Hrvatski Matici« Čestitamo na silnem napredku in plodonosnem delovanju. Svet. Čorovič. Iz moje domovine. Črtice. U Mostaru. Izdanjc i štampa izda-vačke knjižarnice. Paher i Kisiča 1898. 1 68 strani ozke osmine. Cena? (V cirilici). Hercegovski pisatelj je napisal .16 slik iz ožje domovine mostarske. V njih je napisal slike iz življenja mostarskih pravoslavnih in muhamedovskih žiteljev. Te slike so samo načrti v glavnih potezah. Čitajo se vrlo lahko, nekatere se dojimajo prav ugodno, n. pr. »Na susret«, »Mali prosjak«, »U noči«, »U oči božiča«, druge so pač prazne. Mustafa Rcšid. Bujukderska Venera. Sa turskog Hasan-Fehim Na-metak. UMostaru. Izdanje i štampa izdavačke knj ižarnice Paher i Kisiča. 1898. 27 str. 10°. (V cirilici). Pikantnemu naslovu ne odgovarja vsebina neznatne povcstice. Bolj bi bil prevoditelj ustregel čitateljem, da jc prevedel iz turške književnosti kak komad, ki se bavi s turškimi prilikami in opisuje Turke in Turkinjc namesto Parižanc, čeprav se vrši skromno dejanje v Carigradu. R.^J*. Hošek Igndc, O pomoru pisni narodnich k mistnimu ndfeči (O razmerju narodnih pesmi h krajevnemu narečju). V Praze, 18 97, 8°. 23 str. Nakladem českč akademie eis. Frant. Josefa pro vč d y, slovesnost a ume ni (Rozprav tfidy III. ročni k u VI. Čislo 4). — Vsakdo, ki jc nabiral narodne pesmi, sc jc gotovo prepričal, da se jezik posebno onih narodnih pesmi, katere narod res še poje, razlikuje od jezika, ki se govori v do-tičnem kraju; bliža se knjižnemu jeziku. O tem seje uveril poročcvavcc v Bledu in Bohinju; na vprašanje, zakaj drugače pojo, nego govore, je dobil odgovor, da je tako lepše. Ta posebnost pa sc ne javi samo pri nas, ampak pri vseh narodih. V imenovani razpravi jc sestavil Ign. Ilošck glavne razločke med jezikom narodnih pesmi in rftcd navadno govorico, v vzh. češkem narečju svojanovskem (v Vitojvsi in Rozhozni) ter jc prišel k tem zanimivim zaključkom: 1.) Jezik narodnih pesmi, nabranih v imenovanih vaseh, je zmes knjižnega jezika in krajevnega narečja, pa tudi posebnosti drugih, sosednjih narečij ali cclo po analogiji tvorjenih — drugače popolnoma neznanih — oblik in besed. 2.) Jezik narodnih pesmi se vedno izpreminja, isti pevec rabi v raznih dobah razne oblike in besede. 3.) Jezik narodnih pesmi ni zanesljiv material za dialektološke študije. R. P.