Poštnina plaetma v gotovini
Cena din 0*75
CLASIIjO 3UCOSLOVEN5KE MLADINE
Leto III.
Ljubljana, dne 15. maja 1938.
Štev. 17.
Ljubljana, 15. maja 1938 B. Z-ič:
$awiosfojni hočemo biti!
Današnji čas in razmere zahtevajo od vsakega posameznika in od občestva ljudi, da se razvija hitreje, da se izobražuje popolnejše in da se zanima za vse pereče probleme, ki se na nas grmadijo dan za dnem. Toda ni dovolj, da se samo zanima zanje, temveč tudi, da zavzame napram njim gotovo stališče in potem s tega stališča motri, sprejema ali odklanja vsakodnevne pojave. Tak važen problem ali moment je danes tudi dejstvo, da današnja mladina duhovno dozoreva prej kot nekdaj, da si prej ustvari določen pogled na svet in življenje in s tega stališča po-smatra dogodke okoli sebe pa tudi v daljnjem svetu. To pa mnogim ne gre v račun, ker nočejo razumeti vzrokov, za kaj je danes tako, ne pa tako, kot je bilo na primer pred tridesetimi leti.
Tempo današnjega življenja je tako hiter, čas in dogodki se vrste tako naglo, da bi tistega, ki ne more dojemali v njih zaporednosti, dobesedno pregazili.
Mladina, ki danes živi, študira in dorašča, se zaveda tega dejstva, zaveda pa se tudi posledic, ki bi jih trpela, ako bi jo čas in dogodki pregazili, da bi ne dosegla tega, kar pričakuje, da bi ne sprejela tega, kar ji pripatla. Ne bi imela bodočnosti. Bodočnost pripada mladini! Zato moramo biti le veseli-, ko vidimo v današnji dorašča joči mladini toliko samostojnosti, toliko odločnosti in kar je najbolj razveseljivo, možato samozavest in zdravo kritičnost, f se te lastnosti, ki jih ima današnja mladina, pa spremlja viteška borbenost in sveto geslo: Za narod in državo!
Res je, da mnogi, ki se zavedajo, da je s takim razvojem mlailine odzvonilo njihovemu kantor-stvu, da ne bodo mogli v bodoče več »šariti« po svoje in ustvarjati razmer in prilik, ki bi prijale njim in njih nazorom. Ni čudno torej, da se prijemljejo za glavo, da tožijo nad mladino, ki jih zapušča in hodi svoja pota, ni pa tudi čudno, da hočejo z vsemi silami preprečiti svoboden razvoj in samostojno orijeniacijo mladini, ni čudno, da se trudijo in skušajo na vse načine ta svoboden, zdrav in odločen tok mladine usmeriti v svoje pristane. Pri tem se poslužujejo seveda različnih sredstev, ki pa so uspešna le pri takih, ki niso dovolj trdno zgrajeni v svojih nazorih, ali pa !«> premladi, da bi se zavedali posledic, ki nastopijo za tako mladino, ali pa niso dovolj močni značaji. S takimi /m tudi ne pridobe dosti ali jta tudi nič. Eno je bilo, je in bo res: »Ko se bo vsak poedinec zavedal, da ima vsak možgane v glavi za to, da z njimi misli, bo tudi odpovedal vsak duhovni protektorat in vodil usodo svojega življenja sam!«. Tedaj pa bo vsem kan-farjem svetovnih nazorov in usmerjenj odbila zadnja ura!
Dolžnost onih, ki vodijo mladino, bodi le ta, da usmerjajo svoboden razvoj mladine v pravo smer, da jo usmerijo za skupnosti koristno delo, za narodno prosveto in obrambo. Le v toliko, v
isti o mšem narodu
Nihče ne more oporekati, da bi ne bili nekoč vsi Slovani en narod. Le različne okolnosti, za katere pa so bili deloma odgovorni sami, so povzročile obstoječe razlike. Geografske razmere so bile vzrok temu, da so se ostreje začrtala njihova narečja. Služba raznim gospodom je kriva, da so sprejeli njihove različne navade in njihovo vero. Tako so se poglobile razlike med njimi, toda le v toliko, da lahko ločimo severne narode ter jugoslovansko skupino. Že z ozirom na to, ne more nihče trditi, da nismo Slovenci, Hrvati in Srbi eno, mi smo en narod. Smo pa mlad narod, ki se šele oblikuje.
Vsi trije bratje smo si edini, ne le po vrlinah, temveč tudi po napakah. Usoda nam je bila vsled tega več ali manj enaka: imeli smo samostojne države, pa smo jih izgubili. Tudi v našem odporu proti tuji oblasti smo si bili edini. Vsi smo bili uporni v čuvanju naše narodne zavednosti, naših narodnih odlik in vsi smo željno pričakovali trenutek končnega osvobojenja. Nismo se uklonili tujcu. Vedno smo se upirali. Tu in tam smo se razlikovali le v načinu borbe, kar pa je odvisno le od različnih prilik, v katerih smo živeli. Glavno je, da smo si znali pomagati v vsakem slučaju in da smo izšli iz borbe kot zmagovalci. V tem boju za obstanek nismo podlegli, v njem smo se utrjevali in razvijajoč v sebi v prvi vrsta one sposobnosti, ki jih je boj zahteval, se nam je posrečilo, da smo ohranili svojo življenjsko moč neokrnjeno.
Ta različen način borbe in življenja je povzročil, da se mi Jugosloveni, d asi nekoč eno in isto, danes v nekem oziru razlikujemo. Te razlike pa nam niso v škodo, temveč v korist. V našo zedinjeno državo je prinesel vsak izmeti nas gotove vrline, ki so dobrodošle drugi dvojici.
Toda, pred letom 1929. smo zapravili deset let v splošnem nesporazumu. Do česa nas bi lahko to privedlo, razvidi vsakdo, če bi ne prinesli že iz prejšnjih dob dovolj življenjske sile. Nesporazum je bil tako velik, da je bil našim nasprotnikom v veselje in da so komaj pričakovali trenutka, ko si nas bodo lahko zopet razdelili. Toda bilo je dovolj, da je Viteški kralj Mučenik z energično kretnjo napravil konec vsemu temu s svojo 6. januarsko deklaracijo. Komaj šest let je poteklo od takrat, komaj šest let pozitivnega dela. To ni prijalo vsem. Hoteli so uničiti naše pozitivno delo in uniičili so ga 9. oktobra v Marseillu. Toda Jugoslavija je pokazala tedaj, da ni le delo diplomatov, temveč da se v njej kaže volja enega naroda, po večstoletni sužnosti, po večstoletni razcepljenosti. Danes uvidimo, kdo je
kolikor se tiče prave usmeritve, smejo biti udeleženi voditelji pri vzgoji mladine, sicer pa bodi razvoj mladine v vsakem oziru svoboden.
mi.
bila gibalna sila našega pozitivnega dela. Bridko občutimo smrt našega Kralja. Se ne ponavlja mar danes isto, kot pred 6. januarjem?
Potrebno je, da si zapomnimo: notranja konsolidacija je prvi pogoj za našo zunanjo varnost in da so prepiri med brati v miru prav tako nevarni kakor v času vojne. Zato je treba posvečati največjo pozornost gospodarskemu, prosvetnem-^ in sploh kulturnemu razvoju našega naroda, ako hočemo, da vstraja v kritičnih trenutkih.
Svetovna vojna je pokazala, da je v sodobnem vojevanju vprašanje kruha in moralnih čvr-etin prav tako važno, kakor vprašanje čisto vojaške dzvežbanosti in pripravljenosti. Malopo-sestniški sistem v Srbiji je pokazal, kaj zmore vojak, ki se bori za svojo zemljo. Mogočna av-stro-ogrska monarhija je razpadla, ker ni bila zasnovana na načelu narodne modrosti, da je pravično vladan kmet temelj agrarne države.
Ker je nujno potrebno tako mlademu narodu, kot smo mi, da si pridobi čim več prijateljev, se je Jugoslavija obdala tekom let od preloma sem z lepim vencem prijateljskih držav. Čeho-slovaška in Rumunija iz Male antante pa Turčija in Grčija iz Balkanskega sporazuma so prijatelji, ki nam, kakor so pokazali dogodki zadnjih let, stoje vedno ob strani. Tudi z Bolgarijo se nahajamo v kar najugodnejših odnošajih. Te stike so zasnovali in pozneje do dobra utrdili odlični sinovi prizadetih držav, njim na čelu naš pokojni kralj Zedinitelj. Hrbtenica tej politični in gospodarski enoti pa je Francija, s katero nas sicer ne veže plemenska sorodnost, pač pa zgodovinska tradicija izza ilirske dobe, svetovne vojne in najnovejšega časa, ki ji je dala skupna tragična smrt dveh prvih voditeljev neizbrisen pečat. Pa tudi z Nemčijo in Italijo smo v najugodnejših gospodarskih zvezah.
Nadalje je nujno potrebno, da damo oblikovanju našega naroda pravilno pot. Napnimo svoje sile do skrajnosti, in storimo vse, da postavimo čvrste temelje naši skupni bodočnosti. Osebni, razredni, plemenski in versski predsodki se morajo umakniti interesom nacije in države kot celote, kajti ravno v tem, da je narod zmožen izravnati vsa interesna nasprotstva, se kaže moč ali nemoč njegove življenjske sile.
Dvajset let je za nami od dneva, ko smo si južni Slovani na dan prvega decembra 1918 b veseljem in navdušenjem podali roke in se strnili v bratske vrste okoli naše narodne dinastije z namenom, da si odslej po svoje prikrojimo usodo v političnem, kakor V socialnem in gospodar* skem pogledu.
Po dolgih devetnajstih letih si še nekateri niso na jasnem, ali so naša tri plemena eden narod, ali več narodov, sicer sorodnih, a vendar ne isti to je jugoslovenski. Iz jugoslovenskega pojma
hočejo razni »apostoli« narediti le političen pojem, a ne etniški in nacionalen, kakor so ga pro-povedovali svetu najboljši sinovi južnih Slovanov: Stamholijski, kralj Aleksander in drugi veliki predstavniki jugoslovanske ideje.
Čas je že opravil svoje. Nasi narodni deli so se tekom časa tako amalgamirali in prelili drug v drugega, da se nikjer ne morejo postaviti mejniki in da bi lahko rekli, to je moje, onstran tvoje. Tudi, če bi to ne bilo res, bi se morali združiti že po sili razmer, kajti vsi trije združeni bratje pomenimo mnogo, vsak posameznik pa nič. Le poglejmo Švicarje! Trije nopolnoma različni narodi, so vendar združeni v enotni državi, ker se čutijo kot švicarski, narod. Zakaj je treba potemtakem tirati in opravljati to razdiralno brezplodno, sisifovo delo skozi desetletja, ko je edinstvo jugoslovenskega naroda že zgodovinsko dokazano in prevzeto od večine našega zdravega naroda po svobodnem prevdarku ter že spočetka vzidano v temelje naše narodne stavbe?
Odgovor je prav lahek in slika postaja vsak dan jasnejša. Neprijatelji našega naroda se zaman trudijo sejati razdor in mržnjo.
Tudi na drugi način nam pretiio nevarnosti. Med mladino brez vešče roke pravih voditeljev se je pričel pojavljati negativizem. Kruh je danes še edina beseda, ki ima privlačnost in neznansko moč na voljo posameznikov kakor tudi na dušo mas. To ni nikaka zgodovinska nujnost,
Danes, ko je filmska tehnika na višku (tako se nam vsaj zdi, ker si zaenkrat še ne moremo predstavljati bolj dovršenih filmov z današnjimi tehničnimi pripomočki), si zaželi marsikdo, ki pred leti sploh ni šel v kino, dobre filmske predstave. Iz kina pa se žal marsikdaj vrne razočaran. Kje leži krivda za to? Nedvomno je, da tega ni kriva pomanjkljiva filmska tehnika, krive so n i splošno vsebine filmov samih. Če se vstavimo pred tem dejstvom, opazimo lahko, da so vsebinsko najslabši nemški in »dunajski« filmi. Res je, da producira nemška filmska industrija večinoma zabavne, smešne filme, pri katerih se o umetniški vrednosti itak ne da govoriti. Čudno pa je le to, da so francoski filmi (n. pr. LeMioche — Paglavček) kl jub svoji zabavnosti zelo globoki, čustveni, da imajo vedno kako res človeško tendenco, da so lahko rečeno res umetniški, medtem, ko se to pri »dunajskih« zaman pričakuje. Pa ne le komedije, vzemimo n. pr. nemški vele-film »Indijski nagrobni spomenik«, v katerega je vložila nemška filmska industrija ogromno truda in materijalnih stroškov. Uspeh pa je bil v primeri s tem enak ničli.
Kaj naj pa nudi francoska filmska industrija v tem pogledu? Filme res dovršene vsebine in tehnike, filme, ki nas s svojo prepričevalnostjo za nekaj časa popolnoma iztrgajo vsakdanjosti in ki nam zapuste najlepši vtis in nas še mnogo dni pozneje prijetno zasanjajo. Poslednji francoski film »Zloraba zaupanja« je najboljši dokaz za to. Kakor pa na eni strani vedno zahte-vmo dobrih filmov, kaže naša publika bas za te premajhno razumevanje. Kdo ve, če bi bil že omenjeni film »Zloraba zaupanja« deležen brez velike reklame tako velikega obiska? Francoski film »Le Coupable — Kdo je kriv?«, ki prav nič ne zaostaja za njim, je bil predvajan pri mučno prazni dvorani.
Ne le francoski filmi, tudi češki so dovršene umetnine. Kakor se na eni strani poglabljajo francoski v mestno življenje, nam nudijo češki
niti ni to pot evolucije, temveč je le rezultat borbe za obstanek brez idealov. Dognano pa je, da naš kmečki narod odklanja lažne proroke raznih ekstremizmov, ki vodijo le do usodepolne propasti gospodarstva in kulture. Toda nacionalna mladina se te nevarnosti zaveda in s ponosom dviga glave proti njej, da je enkrat za vselej zatre. Kajti take nevarnosti so med najhujšimi, ki morejo pretiti mladi, oblikujoči se državi.
Naša pot je ravno začrtana, naš smoter je določen: enakopravnost vseh delov naroda v enotni državi, ki bi imela med svetovnimi državami častno mesto. Zato moramo biti odločno proti vsakem ur, ki si hoče lastiti pravico nad svetinjo, ki jo moramo čuvati. Zahtevati pa moramo tudi, da se da vsem državljanom možnost poštenega dela, kajti naša država je dovolj bogata. Ne smemo pa dopustiti, da propada naš delavec, kmet in večina mlade inteligence zaradi peščice posameznikov. Zato hoče nova generacija prevzeti v svoje roke Jugoslavijo tako, kakor nam jo je izročil naš Kralj Mučenik: edinstveno in nedeljivo.
Končno nam je potrebna nacionalna obnova ne na način, da se sklicujemo na našo preteklost, temveč, da delamo na vresničenju velikega smotra, česar tudi malenkostne plemenske razlike in krajevni spori ne morejo in ne smejo ovirati: uveljavljenja Slovanstva v srednji in vzhodni Evropi ter združenja vseh Slovanov, da dopolnimo nalogo, ki nam jo je dala zgodovina.
vso prirodnost, krasoto in zdravo življenje čeho-slovaške vasi. Niti eden izmed redkih čeških filmov, ki smo jih pri nas videli, ni bil slab. Nasprotno, vsi so bili odlični (Maryša, Pater Vojteh).
Kaj pa amerikanski? Na eni strani so filmi res sijajne oblike. Na drugi strani pa malovredni, ki vsebujejo mnogo baleta, razkošja in zunanjega bleska, ki nas pa ne zadovoljuje. Zato se pri amerikanskih filmih nikoli ne ve, ali 'bo res dober ali pa pod nivojem povprečnosti. Glavna njihova napaka, ki jo pa lahko zasledimo pri vseh amerikanskih je, da se ne poglobe v temo, temveč da skrbe preveč za zunanjost. Razdelili bi jih v tri kategorije. V prvi so filmi, ki nas vedno zadovolje. To so veliki uspehi zvezd. Zanimivo je pri tej kategoriji, da so njeni filmi izključno le zgodovinski. Drugi so povprečni revijski filmi, kjer je mnogo godbe in amerikan-skega humorja, ki mnogokrat ne ugaja evropskemu okusu. V tretji pa so napeti kriminalni in drugi filmi, kjer o umetnosti ni govora.
Še nekaj je potrebno, da omenimo. To so zvočni tedniki. Res je, da so zelo zanimivi. Baš v zadnjem času pa smo prav posebno opazili, da se skriva v njih mnogo propagande in da hočejo politično vplivati na gledalce.
Iz vsega je razvidno, da so med najboljšimi filmi skoraj vsi francoski, češki in amerikanski prve kategorije. Le redki nemški filmi so, ki bi jih lahko uvrstili sem.
Zato upravičeno zahtevamo, da se malovredne, omledne filme dunajske in deloma nemške in amerikanske industrije izloči iz našega programa. Zahtevamo, da se izloči iz zvočnih tednikov vsa politična propaganda, ki nam je slednji v zadnjem času v veliki meri servirajo. Zahtevamo končno več čeških in francoskih filmov, v katerih je skoraj redno človeška nota. To zahtevamo zato, ker hočemo, da postane tudi kinodvorana prostor, v katerem se. narod na zabaven način izobražuje.	B.	Z-ič
Potvarjanje resnice
Prejeli smo:
Skupina članov Akademske podružnice Družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani, je bila v dneh od 16. do 27. februarja 1938 v Brigi na Kočevskem, da med tamošnjim slovenskim življem s predavanji in neposrednim stikom širi narodno in državno zavest.
»Deutsches Volksblatt«, ki izhaja v Novem Sadu je smatral za potrebno, da je, sklicujoč se na neko poročilo v »Naši volji« z dne 1. aprila t. 1., priobčil v št. 5587 z dne 27. IV. 1938 na strani 7 sledeče poročilo: (e) »Volkstumsarbeit« im Gottscheerland.
Aus Kočevje wird geschrieben: Im vergange-nen Herbst weilten mehrere slowenische Hoch-8chiiler in Hinterland, wo sie sich, wie »Naša volja« berichtet, mit sogenannter Volkstums-arbeit befassten ... In Wirklichke.it bestand die ganze Arbeit dieser hoffnungsvollen Jugend aus folgendcm: In Tiefenbach (kršitev zakona o krajevnih imenih!) vvurden einige Schulkinder in die Schule gerufen, wo man ihnen die angeprie-senen Vortirage hielt. Der Erfolg der Arbeit bestand darin, dass sich die Hochsciiler zu ihnen uicht wiirdigen Ausserungen hinreissen liessen. Ilire Vortrage gipfelten in Feststellungen, wo-nacb die Gottscheer Mundart eine Ziegeuner-sprache sei, die Tiefenbacher selbst liatten mit den ubrigen Gottsclieern niclvts Gemeinsames, sie seien keine Gottscheer. In iiberaus geliiissi-ger Weise ausserte sich ein Mitglied der »Volka-tumsarbeiter«, wenn es heule noch Janitscliaren gabe, so miisste man sie auf die Gottscheer los-lassen, denn alle Gottscheer verdienten abge-sclilachtet zu werden. Boswillige und unschone Nachahmungen der Gottscheer Mundart waren an der Tagesordnung! »Scliwein, wie spridit du!« und ahnliclie Bemerkungen mussten die Kinder iiber sich ergeben lassen. Fiir die Gottscheer selbst liatte die Arbeit dieser Hochschuler nur positive Erfolge nacli sich gezogen. Da# Hinterland steht nacli wie vor unersehiitterlich und fest in der Volksgemeinschaft.
Akademska podružnica CMD bi poslala nemškemu listu uradni popravek, toda uredništvo tega lista je, poznavajoč določbe tiskovnega zakona: člen 28 odstavek 1. dopis tako stiliziralo, da niti pravna niti fizična oseba v tem slučaju ni legitimirana zahtevati uradni popravek.
Da pa ugotovimo dejanski stan, priobčujemo sledeči popravek v Vašem cenjenem listu:
Ni res, da bi akademiki klicali otroke posebej v šolo. Poziv k predavanjem je bil naslovl jen na vse Slovence. Tovariši niso govorili nikdar v nedostojni obliki. Predavanja so se glasila: Jugoslavija v mednarodnem položaju, Zadružništvo, Zgodovina Slovanov s posebnim ozirom na Slovence, O higijeni nalezljivih bolezni. V nobenem predavanju ni bil izrečen kakršenkoli napad. — Ni res, da bi se reklo, da je kočevski jezik ciganski, pač pa, da je zelo težko razumljiv. Tudi ni bilo govora o posebnih lastnostih briških Kočevarjev, pač pa, da govore precej drugače kot v Kočevski Reki. Nihče se ni izrazil, da bi morali priti janičarji in pobiti vse Kočevarje, še manj pa so bile izrečene psovke, kot jih časopis omenja češ, da so bile na dnevnem redu.
Če se kak učenec piše na -ič, smo mu razložili, da je slovanskega pokolenja in naj se tega zaveda.
A kndcmska p<xlružnica Družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani.
Z današnjo številko smo ustavili dostavljanje »Naše volje« vsem, ki naročnine nimajo v redu.
aaaaaaaaaaaaaaaaaa>
Zahtevajmo več čeških
in
Mali rojaki
( Nadaljexxmje )
Jugoslovani v Madžarski in zapadni Rumuniji
Izguba: Po odhodu Longobardov v Italijo so pridrveli v Panonsko nižino Ogri in z njimi tudi njim podložni Slovani. Po propadu obrske države, so se Slovani osvobodili in se tam za stalno naselili ter ustanovili svoje samostojne državice. Tudi madžarski naval leta 896. jim ni veliko škodoval, toda malo kasneje so se Ogri tam za stalno naselili. Toda tudi v nadaljnih stoletjih so se kljub hudemu njihovemu preganjanju vzdržali do današnjih dni, seveda v manjšem številu. Sčasoma pa so radi stalnega priseljevanja Hrvatov in njihovega vpliva postali Hrvati. V današnjo Vojvodino pa so se Srbi naselili v 16. stoletju po neuspelih uporih v Srbiji proti Turkom. V začetku so jim dali Ogri velike pravice, tako da so postali skoraj samostojni in to samo zato, da so aanje krvaveli po raznih bojiščih. Počasi pa so jim nevoščljivi Ogri začeli krajšati njihove pravice, dokler jih niso tudi vseh vzeli. Kljub hudemu zatiranju in močnemu doseljevanju Nemcev in Ogrov so se še do danes ohranili.
Po zlomu solunske fronte leta 1918. so zmagoslavne srbske čete v dobrih dveh mesecih zasedle ne samo svoje lastne države temveč so že prekoračile Donavo in Savo ter udarile v Avstro-ogrsko. Zasedle so vso Vojvodino tja do črte Te-mišvar-Segedin-Pečuh. Ko pa je bil sklenjen v Trianonu mir z Ogrsko, so se morale srbske čete na ukaz zaveznikov umakniti do sedanje državne meje in to iz svojega narodnega ozemlja, kjer prebivajo Srbi oziroma Hrvati, toda nimajo pa povsod večine.
Ozemlje: V Madžarski kot v zapadni Rumuniji prebivajo Jugoslovani strnjeno le ob meji, v notranjosti pa tvorijo kakor na Gradiščanskem večje ali manjše otoke. V Madžarski biva 120 tisoč Jugoslovanov na ozemlju 3000 km2. V zapadni Rumuniji pa 60.000 na 10.000 km2. Narodna meja med Srbi in Hrvati je na Ogrskem Donava, d očim so v Rumuniji eamo Srbi.
V Ogrski prebivajo Jugoslovani okoli Velike — Nagy in Male — Kis Kaniže — Kanisza, Mura — Mura Keretav, Žakanja — Zakany, Babo-če Baoacsa, Barča — Barcs, Sigeta — Szigetvar, Siklosa, Pečuha — Pecs, Baje, Gare, Jankovaca, Tolne, Segedina, Siriga in Makovega — Mako. Vsa večja mesta so tu ravnotoliko jugoslovanska kot nemška ali ogrska. V Rumuniji pa bivajo okoli V esenove, Lovrina, Žombolje, Malega Beč-kereka, Temišvara, Moravice, Resice, Oravice, Uja in Moldove.
V narodne inoziru so Jugoslovani v Rumuniji •veliko na boljšem kot na Ogrskem, kajti tu imajo svoje narodne šole, katerih pa na Ogrskem nimajo.
Jugoslovani v vzhodni Rumuniji (Bolgari):
Izguba: Kadar danes govorimo o Jugoslovanih mislimo obenem tudi na Bolgare, mali slovanski narod na Balkanu in kako močna bi bila Jugoslavija ako bi se razprostirala tudi nad Bolgarijo, od Vidina do Svilengrada in od Strume do Črnega morja. Radi tega je potrebno da poznamo tudi njihove rojake. Kajti kmalu bo prižel čas ko bo ena država segala od Triglava do Črnega morja in ko bodo v njej združeni vsi Slovenci, Srbi, Hrvati in Bolgari.
Po krimski vojni leta 1829. sta se združili Vla-hinja in Moldavija v eno državo, ki je 1861 portala že napol samostojna in je morala plačevati Turkom le letni davek. Po berlinskem miru leta 1878. je dobila Rumunija bolgarsko Dobrudžo, obenem pa sta postali Črna Gora in Bolgarija brez Rumelije popolnoma samostojni državi. Meja med Bolgarijo in Rumunijo je šla severno od Silistre in južno od Mangaiije. Toda že leta
1285. se je Rumelija priključila Bolgariji. Ker pa so Turki krvavo zatirali in preganjali njim podložne Slovane in Grke so vse balkanske države vstopile v balkansko zvezo in 1912 napovedali Turčiji vojno, ki je trajala eno leto. V zelo hitrem času so si osvobodili vsak svoje rojake, toda na koncu pa so se sprli Srbi in Bolgari med seboj radi Makedonije in se končno tudi spoprijeli. To je izrabila Rumunija in zasedla del Do-brudže do črte južno od Tutrakana in severno od Varne. Kot maščevanje za po njihovem mišljenju njim storjene krivice in da si rešijo svoje rojake izpod Rumunije in Srbije so stopili v svetovni vojni na stran Osrednjih sil, Nemčije in Avstroogreke. Po zlomu Osrednjih sil, pa namesto da bi dobila svoje rojake nazaj, so jih pa Rumuni še nekaj dobili in sicer ne direktno od njih temveč v Besarabiji, ki so jo Rumuni zasedli in tako docepili od Rusije. Iz vsega tega tudi razvidimo, da imamo mi južni Slovani še en most z vzhodnimi Slqvani preko Dobrudže in Besarabije.
Ozemlje: V Rumuniji prebivajo Bolgari strnjeno v Dobrudži in v južni Besarabiji, dočim tvorijo ob Donavi večje ali manjše otoke.
V Dobrudži, ki meri 24.000 km2 živi 300.000 Bolgarov in tvorijo 75 % tamkajšnjega prebivalstva. Pod Rumunijo je prišlo največ Bolgarov po balkanski vojni in sicer 250.000, le severni del ob Donavi posedujejo Rumuni. Južni del je
Naša tako pozabljena Slovenska Kočevska se je zbudila in začela je živeti sebi vredno svobodno življenje. Na vseh koncih se že kažejo vidni in razveseljivi uspehi ter znaki, tsi ka-žoč, da se je naš od nekdaj na tem ozemlju naseljeni slovenski človek zavedel svoje narodnosti in svojega jezika. Slovenske šole, te najosnovnejše narodne edinice, že sirijo svoj blagodejni upliv, njim pa pomagajo razna narodna društva v budenju, prosveti ter gospodarstvu. Tudi naš slovenski tisk je hvalevredno odprl svoje stolpce propagandi in vprašanju Slovenske Kočevske. Njemu pa je sledil tudi radio, ki pa je žal v svojem zaletu omagal in utihnil. Med tem, ko prejšnja leta ni slovenska Kočevska imela v gosteh kdo ve kako veliko slovenskih gostov-turistov in so se šopirili tod okrog razni nemški dijalki in tujci, se je zadnje leto slovenska Kočevska razgibala tudi v tem oziru. Lanskoletnemu obisku organizatorjev Slovenskega planinskega društva iz Ljubljane s skupino slovenskih akademikov, smo tekom leta sprejeli že več slovenskih turistov, med katerimi prednjači slovenska omladi-na, ki je čula in raaumela klic slovenske Kočevske in jo prišla obiskat. V februarju je obiskala grupa slovenskih akademikov iz Ljubljane več krajev zaledja tkzv. Kočevske Švice in priredila vrsto predavanj ter ob tej priliki zavrtela lepo število metrov kulturnih filmov in razdelila našim ljudem ogromno slovenskih knjig, revij in listov. V času velikonočnih počitnic pa je bilo na obisku zopet več slovenskih akademikov. Pa tudi naša srednješolska mladina, zlasti ona, zbrana okrog tega lista, si je nadela lepo nalogo, da pohiti med svoje brate onkraj Rinže v obisk z lepim knjižnim darom. S tem načinom je pokazala naša jugoalovenska srednješolska mladina, da je na pravi poti in ji želimo še več uspehov ter poenemalcev.
Pravilno je napisala »Naša volja-« z dne 1. maja t. L, da se zaveda slovenska mladina, zbrana okrog nje, nevarnega položaja in vprašanja slovenske Kočevske ter da bo skušala zastaviti vse sile, da se raizmere končno urede.
Da je »Naša volja« in nje pisci na pravi poti, je dokaz zaletavanje že omenjenega nemškega glasila r Jugoslaviji »Volksblatta« v »Našo vo-
rodovitna zemlja, severni pa močvirje. Večji bolgarski kraji tu so: Dobrič, Balčik, Kavama, Tu-trakan, Silistrija, Mangalija, Kistendže-Constan-ta, Černavoda, Babadag, Mahmudija itd.
V južni Besarabiji živi 70.000 Bolgarov na
7.000	km2. To ozemlje omejuje na zapadu nekako črta, ki poteka vzporedno s Prutom in je oddaljena od njega 10 km, na severu železnica od Falsina do Besarabeasce, potem poteka po reki Kogilnik — Cogilnic, dokler ne zavije reka proti vzhodu. Odtod pa potem naravnost proti Donavi, ki jo pri Kiliji doseže. Južni del te dežele ima mnogo jezer in tudi njih največje mesto Bolgrad leži ob Jalpuškem jezeru. Ostali njihovi kraji so: Kagul — Cahul, Kartal, Kongas, Čadir Lunga — Leat Lunga, Turaklija, Stari Trojan, Tučkov — Ismail, ki je že skoraj na pol rumun-ski itd. Na vzhodu mejijo ti že na Ruse, ki posedujejo ostali južni del Besarabije.
Ostalih 50.000 Bolgarov živi po veliki večini ob Donavi. Tako jih najdemo v mestih Džurdže-vo — Giurgiu, Kalarašu -— Calarasi in v Grado-vištu. Danes je v Rumuniji 420.000 Bolgarov, katere pa Bolgarija sama ne bo mogla nikoli rešiti. Zato poskrbimo mi Jugoslovani, da se v teh kritičnih časih Združimo z Bolgarijo v eno državo, ki bo najmočnejša na Balkanu, da bomo tako lahko skupno rešili svoje rojake in ustvarili res pravo in močno Jugoslavijo.	/. S.
(Konec prihodnjič)
Ijo« ter njena razmotrivanja o perečih vprašanjih slovenske. Kočevske. Hudo pa se je tudi razhudila nad nesramnim pisanjem — zopet »Naše volje«! — znana »Gottscheerzeitung« — organ Nemcev na Kočevskem, ki ji je zlasti hudo storil zadnji članek v »Naši volji« o gospodarskih in kmetskih prilikah Slovenske Kočevske. V svoji št. 13 z dne 1. maja t. I. posveča temu vprašanju kar celo prvo stran ter se izprašuje o težki obsodbi nedelavnosti kočevskega kmetskega prebivalstva, da li drži ta naša težka obsodba in trditev. V ničemer pa si ne upa anonimni člankar ovreči vseh naših trditev v »Naši volji« ter le tarna nad predrznostjo slovenskega tiska, ki si upa napisaiti take obtožbe na račun tako mirnega in lojalnega kočevskega prebivalstva. Mi smo svoje napisali in smo prepričani, da vse to drži, gospodje okrog »Kočevarice« in »Volksblatta« naj pa še vnaprej marljivo čitajo »Našo voljo«, pa v bodoče pridejo na dan z drugačnimi argumenti, in to takimi, ki bodo držali vsaj 50%, ako ne 100%.
Omenjena »Kočevarica« z dne 1. maja pa je v uvodu napisala tudi nekaj besed o nedavnem bivanju slovenskih akademikov v nekaterih krajih Slovenske Kočevske in se silno nevedna izprašuje — oitajoča »Našo voljo« ter ono poročilo o delu slovenskih akademikov na Kočevskem, da njej ni nič znanega o tem, niti ne o kakih predavanjih ter uspehu. No, v bodoče si bodo pač morali slovenski akademiki izprositi dovoljenje od gospodov okrog »Kočevarice«, potem bodo pa smeli »potovati« v »nemško« Kočevsko ...
Da gospodje, res, več resnosti!
Ti pa mladina in »Naša volja« — krepko naprej!
Zdravo!	—ar
Odklanjamo vsako tujo propagando in vse tuje težnje po našem teritoriju!
Ne razumemo naših sovražnikov. Vedno trde, da je njihova rasa čUta, a vendar jo hočejo pomešati s tujo. Za pripadnike svojega naroda skušajo pridobiti one, ki so jim i po svoji zgodovini i po svojih težnjah popolnoma nesorodni. Seve* da, lažje si je tuje bogastvo prisvojiti, kot pa svoje ustvariti.
AAAAAAAAAAAA.AAAAAA/
a Kočevarji' in siovemka Kočevska
Milivoj:
Zgodba	o
To se je zgodilo sredi marca lanskega leta.
Takrat smo se selili iz mesta v Šiško. V mestu emo imeli vlažno stanovanje brez sonca. Sončno je bilo samo podstrešje. V Šiški pa je bilo prav narobe. Torej bolje. No in nekaj dni preden smo ee selili, sva šla z mamo na sončno podstrešje. Po ključ sem moral skočiti k hišnici, od tam pa na podstrešje za mamo. Ko sva odprla podstrešna vrata, nama je zavel nasproti svež ».rak, ki sva ga, navajena plesnivosti in vlage, z mamo globoko vdihavala. V Šiški, pravijo, bo narobe. Ko sva se torej privadila svežemu zraku, sva se med perilom, ki je viselo na podstrešju, priplazila do vrat naše podstrehe.
Tu se je začelo.
Mama je začela pospravljati, jaz pa, takrat osem leten otrok, sem se začel igrati z vsemi stvarmi, ki sem jih dobil po kotih. Tam je bil vlak brez lokomotive in s polomljenimi vozovi.
V enem izmed voz, ki je imel na čudo kar tri kolesa, je sedela punčka. Če si jo prijel pravilno pri trebuhu in stisnil, je nekaj zacvililo in zaškripalo, kar naj bi bilo po maminem mnenju: »Mama!« Vse prej kot pa to! Še ata prej.
V kotu pri vratih sem našel star pihalnik za likalnik. Bil je sicer malo strgan, pihati pa se je le dalo. Če si en ročaj naslonil na trebuh, drugega prijel z eno roko, z drugo pa uteknil prst v luknjo, kjer je meh puščal, je zapihal in vzdignil podstrešni prah.
»Janezek, mir! Janezek, pusti na miru tisto stvar!« se je vrstilo kar nepretrgoma. Kar ti staknem puško. »Mama, glej!« »Daj mi no že mir!« »Jaz imam pa puško,« pravim jaz. Tedaj se mama ozre in skoči k meni, ko vidi, da imam v rokah tako nevarno zarjavelo orožje: »Boš dal sem! Kje si pa to dobil?« Po pravici ji povem, kje sem dobil. Mama gre gledat tja in najde —-še eno puško. Prva je bila lovska, ta je pa kar vojaška. Potem se je pričelo izpraševanje: Kje, čigav, kakšen, kedaj, koliko, kam itd.?
Potem je prišla Mici, naša služkinja, pomagat pospravljati. Ko sta z mamo čez eno uro končali, smo šli dol. Jaz sem spet moral nesti ključ k hišnici, potem pa zopet v drugo nadstropje domov. Tega v Šiški ne bo treba, ker stanuje hišnica na podstrešju.
Kmalu je bilo kosilo. Po kosilu, ko je Mici pomila in je hotela oditi, ji pravi moja mama: »Mici, vzemite to staro šaro s podstrešja in jo kam zapeljite! Če dobite za kakšno stvar kaj denarja, naj bo vaše.«
Med tisto staro robo sta bili tudi obe zarjaveli puški...
*
Drugi dan je povedala Mici, da so jo na starini vprašali, kje je dobila puški. Pa je kar povedala. Saj tako ne more nič biti. Pa res ni bilo skoro nič... Čez dva dni je prinesel poštar po-zivnico za na sodišče. Torej res skoraj nič!
Ko je šla mama na sodnijo, smo vsi držali fige, da se ji ne bi kaj zgodilo. Domov je prišla šele čez dve uri. Skoraj bi jo zaprli, je rekla. Sodnik,
da jo je spraševal od kje ima tisti puški. Mama je dejala, da smo bili za časa plebiscita na Koroškem in da je oče kot "učitelj dobil od oblasti vojaško puško. Vsi izgovori pa niso nič pomagali. Še enkrat bo morala na sodnijo.
V sredo pa je prišla domov čisto pobita. Obsodili so jo na sedem dni zapora zaradi tistih dveh zarjavelih pušk.
Oče se je seveda pritožil na višjo instanco. In res, kazen je bila znižana na dva dni. Mama jih je odsedela.
Upam, da se kaj takega ne bo več pripetilo, kajti je zmanjkalo pušk na našem podstrešju. Ena je menda še, pa ta je na privezan zamašek. Mislim pa, da to lahko imaš doma. Mislim vsaj, gotov pa seveda nisem ...
Lado:
amaaamaaaaaaaaaa
Moč navade ati smoda profesorja čvekača
»A, ti vražji zvezki!« je bridko vzdihnil profesor Čvekač, ko je pristavljal stol k pisalni mizi, natrpani z rdečimi zvezki. Pomočil je pero v rdečilo, odprl prvi zvezek in pričel se je »ne boj, mesarsko klanje«. Strastno in z užitkom je mastno podčrtaval, črtal, delal vprašaje in pikre opazke. Tako je bil zvezek končno tak, kakor da bi prišel 8 kitajsko-japonskega bojišča. In tako je šel zvezek za zvezkom. »Slabi« so se vrstili z »dobrimi«, tu in tam s »prav dobrimi« in »odličnimi«.
Tedaj potrka na vrata pismonoša ter mu izroči pisemce. Čvekač ga urno odpre. Na strogo uradni obraz se mu za hip prikrade vesel smehljaj. »Sonja pride, da bova šla skupaj v kino! Toda koliko je ura? Čez pol ure bo že tu. Hiteti moram s pospravljanjem.«	■'
In zopet drži v rokah pero, profesorski meč in že mesari znova. »No, kaj pa zopet to? Kakšna je pa ta naloga? Popolno neznanje'ortogra-fije! Kak slog! Mučim in ubijam se v šoli, razlagam slovnico, pa tak uspeh! Toda le počakaj smrkavec, ti že pokažem!« In s sveto jezo napiše z odločnimi črkami pod korigirano pismo gospodične Sonje: »O slovnici nimate pojma. Slog skupen!« Nato nekako pomirjen z vajeno roko načrta velik »cvek«, vzame z drugega zvezka pivnik in popivna lepo dišeče pisemce gospodične Sonje, ki se zdaj blesti od rdečila in ga krasi umetniško izdelan »cvek«.
Potem popravlja dalje zvezek za zvezkom. Zdaj se huduje, zdaj zopet prikimuje nalogam, ki veliko obetajo.
Zopet nekdo potrka. Veselo pribiti v sobo Sonja. »Oh ubošček, še vedno pri delu? Saj se boš ugonobil revček.« Čvekač se takoj razneži, odloži »meč krvavi«, vstane ter poda Sonji roko v pozdrav. Malo naj počaka, takoj se bo preoblekel. Ta čas pa naj prečita nekaj nalog. Nekatere so prav zanimive. In odhiti v drugo sobo, da bi se preoblekel. Skoro je že gotov, ko zasliši v delovni sobi srdit: »Nesramnež!« Potem jok... Urno skoči v delovno sobo. Sonja je že pri vratih. Lep obrazek je srdit, na licih se ji bleste solze. »Ti podlež, ti filister profesorski, ti ti... Korigiraš moja pisma?!« In na začudenega Čvekača se vsuje ploha dobro znanih litanij vseh bridkosti. Toda Sonja mu ne dovoli govoriti. Besno zažene korigirano pismo Čvekaču pod noge, zdrdra še nekaj besed in odhiti skozi vrata, ki jih burno zapre za seboj. Čvekač gleda z obupno začudenim obrazom pismo pod nogami in polglasno čita z rdečilom pisano znano pisavo: »O slovnici nimate pojma!« ... In v glavi g. profesorja se prične počasi daniti.
Nagrade za rešitev križanke naj dvignejo v upravi: Ogorelec Vlasta, Žolger Drago in Miiller.
Miklov:
tV-
S
tudenlje
( Nadaljevan je.)
IV.
Toplo poletno sonce je sijalo, le od časa do časa so ga prepredle megle, ki so poškropile prekrasno bohinjsko pokrajino z deževnimi kapljami. Lahna rosa se je posušila pri prvih sončnih žarkih. Pri mali cerkvici sv. Janeza si mogel za nizkim obzidjem zapaziti gručo fantov in deklet, med njimi nekaj starejših gospodov, ki so večinoma nosili duhovniško obleko. Kulturno socialni tečaj akademskih društev »Danice«, »Zarje« in »Savice«. Med udeleženci je bilo opaziti mnogo abiturientov, menda so sploh prevladovali. Marsikaterega sem poznal in v onih dneh sem se marsikaj pogovoril z njimi o smernicah, načelih in potih »slovenskega katoliškega« tabora.
Ime 6e mi upira, kar je razumljivo. Sam sem katoličan in Slovenec, a vendar stojim daleč proč od tega tabora, kakor tudi marsikateri drug slovenski katoličan.
Pravkar omenjeni tabor je precej dobro organiziran, kar ni čudno, saj stoji za njim vsa cerkvena hierarhija. Razne verske organizacije, ki prav za prav ne bi smele imeti z nobenimi tabori opravka, tvorijo prav ogrodje tega tabora.
Kakšne so nazorske osnove omenjene druščine? Če sodimo po imenu, jim je osnovno politično načelo slovenstvo, svetovno-nazorsko katolicizem.
S tem pa še vedno ni prav nič povedano, kajti kot sem rekel, je dovolj katoliških Slovencev, ki jim je tabor s tem donečim imenom deveta briga. Oglejmo ei ta dva nazora natančneje.
Slovenstvo! No, pripadniki tega tabora so vsi bolj ali manj izrazito slovenoborsko usmerjeni. Nekateri sanjarijo o neki samostojni Sloveniji in se s pomilovanja vredno omejenostjo oklepajo tega malega koščka zemlje, kakor bi onstran Sotle živeli kaki črnci ali Mongoli, ne pa bratje po krvi in jeziku. Takih je precej in zasluga starejših brezglavih voditeljev je, da so tako razširjeni naravnost separatistični nazori, ki poveličujejo vso zapadno Evropo nad slovanskimi brati in ki bi logično izvedeni vedli v novo suženjstvo, hujše od prejšnjega. Drugi, uvidevnejši, so le avtonomisti, a še vedno tako izključno samo-slovenski, da bi v blagor Jugoslavije ne žrtvovali ene trohice svojega ljubega slovenstva. Zelo majhen, prav neznaten del, pojmuje avtonomijo Slovenije kpt nekaj, kar jo podrejeno koristim
prav vsega jugoslovanskega narodnega občestva. Vsi brez izjeme pa so trdovratni nasprotniki jugoslovanskih nacionalistov in predstavljajo si nas kot zaklete in zaprisežene sovražnike vsega slovenskega. Vsaka beseda je zastonj. Če se kar nase sklicuješ, boš dobil odgovor:
»Seveda, ti že! Ampak drugi niso taki!«
,S »katolištvom« je vprašanje še delikatnejše. Nekako vodilna misel omenjenega tabora je, da je bistvo katolicizma članstvo v raznih verskih organizacijah n. pr. kongregacijah, priseganje na pisanje t. im. »katoliških« listov, kakor sta na pr. »Slovenec« in »Straža v viharju«, sodelovanje pri katoliških prosvetnih društvih in seveda pokorščina duhovščini tudi v svetnih zadevah; v političnih, socialnih, kulturnih. In tako se začenja med dijaštvom — klerikalizem.
Brez dvoma doleti najhujše razočaranje človeka, ki pričakuje od tega tabora, ki monopolizira krščanstvo, nekaj več kakor od drugih. Študentje, ki se mu prištevajo, so namreč prav tako dobri .in slabi, kakor v drugih taborih, a pridruži se često. še tista neiskrenost, neodkritosrč-nost, ko fant, dekle dosledno drugače govori kakor misliKaj pomagajo vsi zunanji kongre-ganistovski znaki, če v srcu ni krščanstva?
Najprej je treba povedati, da sodi dovolj pripadnikov klerikalnega tabora k oni meščanski poplityeli mladini, ki sem jo podrobneje ozna-
Elem:
Tihotapec
V majhni bajtici pod Golico sloni ob postelji bolne matere mladi gospodar Janez. Mati boleha že več mesecev, se bori s smrtjo in hira od žalosti nad nesrečami, ki prihajajo nad ubogo bajto. Dan za dnem prihajajo upniki terjat denar, ki sta ga potrebovala za zdravnika in zdravila. Naj-nestrpnejši je stari oderuh Grčar, ki je že zagrozil z dražbo. Janez misli samo na ubogo mater, lri bo morala bolna in betežna iti iz svoje bajte, kjer živi od svoje mladosti. Tudi 011 nerad zapusti to revno bajto, v kateri je preživel svoja najlepša leta. Spominja se, kako ga je nagovoril gostilničar Mejač, ko je odhajal od starega Grčarja: »Janez, če boš v stiski, pridi kar k meni.« Prav dobro ve, na kaj je mislil Mejač, ki je bil znan kot tihotapski mešetar, ki pa »zelenci« niso nikdar mogli dokazati kaj protipostavnega.
»Če se mi posreči, bom dobil dovolj denarja, da bom izplačal upnike in materi ne bo treba iz bajte,« je premišljeval, »toda če ine dobe, kaj bo potem z materjo? Saj se mi mora posrečiti, koliko jih je že šlo čez mejo in so se vsi vrnili. Grem!« Prisluhnil je materinemu enakomernemu in spokojenemu dihanju, se oblekel in tiho odšel.
Bilo je že precej pozno, sneg je naletaval. Hitro se je odpravil proti Mejačevi gostilni. Tam je našel večjo družbo znanih fantov, ki so bili pripravljeni za prehod preko meje. Veselo so ga pozdravili in vodja četice, dolgi Šimen, mu je vdal še potrebna navodila in odšli so na pot.
Sneg je čedalje bolj naletaval in močan veter je pihal po pobočju Golice. Toda Janez vsega tega ni videl ne občutil. Njegove misli so bile pri materi v koči, predstavljal si je, kako bo zjutraj vstopil v bajto in razveselil mater z novico, •da je poplačal dolgove in da bosta ostala v bajti.
Medtem pa sta se v planinski kači-ravno pripravljala dva obmejna stražnika na obhod ob meji. Ko sta stopila na plan, sta videla, da je padlo že precej snega in da bosta imela težek obhod.
Mala četica se je bližala meji in Šimen je ukazal veliko opreznost. Ko so se približali jasi, po kateri je potekala meja, so se začeli plaziti po trebuhu. V istem čas usta se približala od nasprotne strani oba stražnika. Ko sta opazila tihotapce, sta napela petelina in zakričala: »Stoj!«
Tihotapci so obstali. Na drugi poziv pa so se pognali proti grmovju na nasprotni strani jase. Stražnika sta izstrelila dva strela in dva tihotapca sta padla, eden zadet v prsi, drugi v nogo.
Prvi se je hotel zavleči do meje, toda vlila se mu je kri, zadnjič je trznil z usti, zaslišal' se je komaj zaznavni klic: »Mati« in tihotapec je izdihnil.
Stražnika sta pristopila in eden si je zadel na rame mrtveca, drugi pa je podpiral ranjenega. Žalostni sprevod je krenil proti planinski koči. Z veliko težavo so se prebili skozi zamete do koče, kjer jih je sprejela stara oskrbnica, ki je spoznala v mrtvecu tihotapca Janeza.
Ko se je drugo jutro polegel snežni metež, sta se odpravila stražnika z mrtvecem v dolino. Tu sta poizvedela za Janezovo mater in se napotila proti bajti. V koči je bilo vse mimo in ko sta vstopila, sta zagledala mater s smehljajem na obrazu, na postelji — mrtvo.
Grozeča nevarnost
Prek’ polja zletel čuden ptič, hi vest oznanil nam temotno, da vzdignil zopet se birič nekdanjih dni — Slovanstva.
Povzdignil zopet svoj je bič, bič tujega tiranstva.
In mi kar nas Slovqnov čut, bi držal hrbte pod bičem?
Ne! Poznajo ran še sledi se; zato z narodom jaz kličem:
Vsakdo, ki bič bi rad vihtel, le pride naj o času; a sled njega bo on imel, spominjal njega klasu.
Vinko G.
Ko sem hodiCa brez misCi okrog .. .
Temna je noč tam zunaj in medel korak. Hitim, vidim obraze, vidim slike polne veselja in bede. Vse to vidim, a mojih misli ni nocoj. Morje žarnic se preliva daleč nekje, morje ljubezni se zliva morda prav sedaj kot močan veletok sredi gora, a mojih misli ni in ni. Morda se povrnejo kmalu, prav kmalu.
Čakam dolgo, a misli ni. Saj drugače bi morala videti življenje okrog sebe, ki hiti in vrvi z vso živahnostjo. Videti bi morala, da tudi med barakami prebivajo ljudje, ki si želijo življenja in njegovih krasot. Vem, otrnila bi jim solzo, ko bi znala za vse to. Ponesla bi jo kot čist kristal med one, ki žive v visokih hišah, med nje, ki življenja barak ne poznajo.
Vilem Mrštik:
Popofnik in psi
Bil je nekoč romar, ki se je namenil v obljubljeno deželo. Ko je prišel do prve vasi, so se vanj zagnali psi. Romar se jih je na vse kriplje otepal in branil, toda nič ni pomagalo. Čimbolj je namreč pobiral kamenje in ga metal nanje, tem besne je so ga psi naskakovali. Z velikim trudom jih je končno pregnal.
Ko je prišel do druge vasi, se je isto ponovilo. A ceste ni zmanjkalo.
Ko je tako prešel nekoliko naselbin, je utrujen sedel na cestni rob, da bi se odpočil. Spomnil se je na daljni cilj svoje ceste in z grozo opazil, da ni prehodil niti deseti del tega, kar bi bil izvršil, če se ne bi branil.
In rekel je sam pri sebi: »Če se boš tako na cesti stalno zadrževal in metal kamenje za vsakim psom, ki na te laja, ne boš nikdar prišel do cilja!«
Poskusil je tedaj nasproten način. Ko so se psi vrgli nanj, se ni branil, ni jih odganjal s kolom, niti pobiral kamenje, temveč šel, kakor da bi psov niti ne bilo.
Ko so psi to videli, so še cvilili, potem so pa zlezli v svoje luknje. Samo poslednjega psička je bilo slišati še dolgo, potem ko je romar že zdavnaj prešel vasico.
Kadar hočeš doseči svoj cilj, ne brigaj se za malenkostne ovire. Zaman bi se zadrževal.
Iz češčine: Ž. Ž.
čil pri liberalnem tabora. Razlika je samo ta, da se eni pokrivajo z jugoslovanskim, drugi s slovensko-katoliškiin plaščem. Zadnji je seveda še varnejši in če si le predrzneš dregniti v puhloglavost in skrbno zakrito neznačajnost omenjene gospode, že si brž razžalil kaj vem koga. če ne celo vero samo. Ti ljudje prav tako hodijo na plese, v kina, v zabavišča, brijejo norce iz deklet, a seveda to je vse lepo, vse prav, tega nihče ne vidi, zlasti če počnejo vse malo bolj diskretno. Radi mene pa lahko obesijo na hrbet tablico z napisom »katoliški«, a moje mnenje se bo le še poslabšalo, ker je vse zakrivanje le hinavščina.
Ker je naše kmečko ljudstvo globoko verno in žal še vedno ne zna ločiti klerikalizma in vere, je razumljivo, da večina dijakov z dežele pripade klerikalnemu taboru. Ker gredo s kmetov študirat le bolj sposobni ljudje, v mestu pa študira vsakdo, če je zmožen ali ne, se navadno zgodi, da študentje z dežele prekašajo meščane v dobrem in slabem. Klerikalnemu taboru so prava opora pošteni podeželski fantje, ki so pa vendar potisnjeni nekako ob stran in ne pridejo kmalu do besede nikjer. Že ponovno sem slišal, da imajo v vseh klerikalnih študentovskih organizacijah prvo besedo manj sposobni meščanski študentje, ker so pač' poslušnejši.
»Šlovenski-ku tol iški« tabor se cepi na razne struje, ki so si prav za prav'samo v enem edine
med seboj: da nasprotujejo z vso silo jugoslovanskim nacionalistom. Med marksističnim in klerikalnim taborom sploh ni jasne ločitve, kajti vmes nekje se vrte tako imenovani krščanski socialisti, ki se nagibljejo deloma na to, deloma na ono stran. Kakor sem rekel, prave edinosti ni, a vendar ni noben tabor tako zagrizen, tako trmast kakor klerikalni. »Vidim, da imaš prav, a jaz trdim svoje. Vem, da si sposoben, a ker nisi naš, si ničla«, do takih nesmislov se povzpnejo njegovi pripadniki.
Kako vzgajajo svojo mladino, lepo dokazuje slučaj, ko so hoteli »Našo voljo« nekoč proglasiti že za —komunističen (!!) list. Uspeh je bil ta, da mlade deklice iz druge, tretje šole, ki se brez dvoma ne na tabore, ne na politiko nič ne razumejo, smatrajo tovarišice in naročnice »Naše volje« enostavno za komunistke. Da ne vedo, kaj je komunizem, na stvari dosti ne spremeni.
Na bohinjskem zborovanju je bilo brez težave mogoče ugotoviti vsaj dve ostri nasprotni skupini, v kateri so se razdelili klerikalni študentje (v resnici jih je še več). Lansko leto se je njihovo nasprotstvo slučajno javno pokazalo o pri? liki Kocbekovega članka v »Dom in svetu«, tistega. znanega »Premišljevanja o Španiji«. Za Kocbeka so nastopili vsi liberalnejši elementi v taboru, proti njemu pa predvsem in z vso odločnostjo »Mladci«, dijaški odsek Katoliške akcije.
Spor seveda nima svojih korenin v dijaštvu samean, čeprav izvira silovito nasprotstvo na-pram »Mladcem« često tudi iz resnično študentovskih vzrokov.
Kaj so prav za prav to »Mladci«? Dijaški odsek Katoliške akcije. Slednja ima kakor pravijo nalog, da duhovno prerodi svet v smislu krščanskih in katoliških načel. Seveda so »Mladci« povsem »nepolitična, izključno verska, nadstrankarska organizacija«. Tako so mi vedno tudi sami trdili. Verjel nisem pač povsem nikoli in ko sem prvikrat prisostvoval nekemu njihovemu zborovanju, sem se prepričal, da niso nič drugega kakor en del klerikalnega študentovskega tabor«.
Bilo je v dvorani Rokodelskega doma. Soba je bila ipolna samih mladih fantov. Kot prvi je nar stopil neki akademik in temeljito raztrgal Kocbekov članek v »Mentorju«. Sledilo je še nekaj drugih stvari, če se prav spominjam je imel predavanje tudi dr. Nadrali. Slednjič so nastopili delegati iz drugih mest v Sloveniji. In kranjski odposlanec je prinesel pozdrave od katoliške mladine, ki ima težko stališče »med nacionalisti in marksisti«. Dvorana je ploskala, nihče ni popravil kranjskega delegata. Zame pa je bil problem dokončno razvozlan in uganka o »nadstrankarski« organizaciji za vselej rešena.
(Dalje prihodnjič)
Štev. 17.
hm.wi—m.
TtbovCje zvežet
Po približno enourni vožnji z železno kačo, se pripeljemo v Trbovlje. Od kolodvora vodi dolga vijugasta cesta, po dnu ozke dolge doline do cerkve. Takoj poleg pa Šumija umazana Trbovelj-ščica, ki nam naznanja, da smo v črnili revirjih. Na obeh straneh pa se dvigajo mogočni hribi, posejani s kolonijami rudarjev.
Bila je nedelja. Stal sem poleg večje kolonije revnega delavstva. Mrak se je že spuščal na zemljo. Luči so zabrlele, vsa beda pa se je zakrila s preprostimi 'zavesami na oknih stanovanjskih hiš. Veter je zapihal, iz bližnje gostilne pa je prinesel s seboj bučanje harmonike, ki je vabila. Vrata so se odprla zdaj tu, zdaj tam. Znova je zapihal veter, zopet so se zaslišali še lepši, še vabljivejši zvoki harmonike. Vrata so se zaklenila in samo še vrisk in jok otrok se je zaslišal skozi zaprta okna, potem pa je vse utihnilo, veter pa je s piskanjem raznašal glasove vabljive harmonike okoli oglov. Iz teme pa so vstajali temni, trudni obrazi onih, katere je zvabila godba, da so pozabili na revščino, ?ia težko delo v rovih trboveljskega rudnika in šli pozabljat vse težave in skrbi.
Povsod godba, mamljiva godba, ples. Tedaj pa se je v dolini oglasil cerkveni zvon, zvon, ki vabi ljudi proč od takih zabav, ki jih opominja k resnemu, treznemu življenju. Toda godci po gostilnah so krepkeje raztegovali harmonike, glasovi mogočnega tanga so se razlegali za preprosta rudarska ušesa lepše in vabljivejše, kakor cerkveni zvon nad dolino. Končno je zvon utihnil, harmonika pa je pela v temno noč in zibala
L držama realna gimnazija
Predavanje o naših narodnih manjšinah je priredila PjS 10. aprila. Predaval je sedmošolec Pirjevec, ki je skušal podati zaokroženo sliko položaja na Koroškem in Primorskem. V velikih potezah je označil žalostno stanje naših rojakov za mejo, kar je v veliki meri tudi naša krivda.
Toliko glede vsebine. V podrobnostih pa je bilo mnogo trditev, s katerimi se ne moremo strinjati in kjer se ne moremo ubraniti vtisa, da je predavatelj porabil to priliko, da jih je lahko iznesel. Tako smo slišali v začetku, da obstoja vse naše (reševanje manjšinskih problemov v frazah in v »sentimentalnem pretakanju solz po srednješolskih listih«. Katere liste je predavatelj s tem mislil, ni povedal. Vendar bo lahko našel v naši »Volji« stvarne razprave, ki so daleč od »pretakanja solz« in ki so prav za prav edino, kar se da storiti v okviru takega lista.
Za nekatera ušesa tako lepa gesla o »borbi proti fašizmu, zlasti jugofašiizmu« so tvorila pro-gramatični- del predavanja. Ni tu mesto, da bi se spuščali v ideološka razglabljanja, vendar se nam zdijo trditve, kakor da je fašizem »absurden izrodek meščanstva«, tendenciozne in — vljudno povedano — močno pretirane. S frazami proti fašizmu bomo rešili problem naših manjšin ravno toliko, kolikor smo ga rešili s sentimentalnimi frazami. Razen tega smo v sve-
vse Trbovlje, kakor mati otroka, ki si ne more pomagati.
Temno je bilo, težki oblaki pa so se zbirali nad dolino in ji grozili z bližajočo se nevihto.
Jožef.
tu mnogo premajhni, da bi podvzeli nekako križarsko vojno za demokracijo.
Predavatelj ni zamudil nobene prilike, da ne bi udaril po jugoslovanskih nacionalistih, češ, da so eksponenti fašizma pri nas itd. Višek je dosegel z izjavo, da je hodila Orjuna streljat delavce v Trbovlje — stil, ki smo ga sicer vajeni v podeželskih lističih. Če to spada v predavanje o manjšinah, je prvo vprašanje, ki se zastavi ob tem. Drugo vprašanje pa je, zakaj se ni predavatelj bolje informiral o žalostnem dogodku v Trbovljah — ce blagohotno pripišemo te besede nepoznavanju dogodka. Dejstvo je, da so bila trboveljski marksisti prvi, ki so izzvali incident. To* da dejstva in ideološke trditve so si le prečesto zelo narazen!
V dobi, ko se toliko govori o narodni koncentraciji, ki bi bila pač potrebna, so taki izpadi gotovo neumestni. Vsi, ki jim je toliko do slovenstva, ga zdaj ne bodo rešili z borbo proti domačim nasprotnikom in s cepljenjem sil.
V splošnem: dobro pripravljeno predavanje, vendar z ideološkimi trditvami, ki vanj nikakor niso spadale.	pt.
PII	
	
E J	s
\\
ŠIRITE NAŠO VOLJO!
Križane Miloš:
/v LIC GORA
(Nadaljevan je )
Ko pa je Tom lansko leto dovršil gimnazijo, je Dragan v mestu zopet sameval, delal in se učil. Priskrbel si je instrakcijo, da je vsaj malo zaslužil. Ni bilo mnogo, ali nekaj le! Vedel je, da s tem pomaga svojim ubogim staršem in sebi.
In za Božič, ko je prišel domov na počitnice, je podaril materi lepo, pisano ruto, očetu pa črn, žametast klobuk. Kako sta bila vesela. Mati je jokala, oče pa je, težko zadržujoč solze, odšel v hlev in se zamotil z živino. Tudi Draganu je bilo veselo pri arcu. Pozabil je, kako težko je prihranil denar.
V šolskem času je večkrat, ko je sedel za mizo, na kateri je brlela sveča in motno osvetljevala zastarelo pohištvo zahrepenel po Tomu. Že v naprej se je veselil svidenja, veselil trenutka, ko mu bo toplo stisnil roko. Koval je lepe načrte. V duhu si je slikal, kako bosta obložena 8 težkima nahrbtnikoma, šla v gore. Tam se mu je zdelo najlepše, najmimejše.
Ko sto bila Tom in Dragan prvič v gorah, sta spoznala, da je tam vse drugače, kot v dolini, v mestu. V gorah ni greha. Tam je življenje preprostejše. Takrat sta oba začutila, da 'bodo postale gore njune tovarišice in spremljevalke skozi življenje. Takrat sta si prisegla večno zvestobo in zaupanje.
In po tem spoznanju sta šla mnogokrat v gore, uživala njih lepoto in premagovala njih višino.
Pred dobrim mesecem je tudi Dragan končal šolo. Preprosil je očeta, da ga bo vpisal na univerzo. Kemija ga veseli. Tudi Tom bo na njegovo prigovarjanje nadaljeval Študij, toda ne ve za kaj bi se odločil. Oče mu je sicer svetoval, naj postane inženir, ali kaj podobnega, vendar je prepustil odločitev sinu samemu.
Po Draganovi maturi sta se pričela pripravljati na turo v gore. Danes se je uresničila njuna želja. Dragan ee hoče pošteno oddahniti po
trudapolnem delu, Tom pa se bo odločil, kaj naj študira. Mislil si je, naj se odloči njegova življenjska pot v naravi, v gorah.
Oblaki so postajali vedno gostejši in temnejši ter go se hitro približevali. Polagoma so pričele padati debele kaplje v gostih curkih, loveč 6e med bitjem in drevesnimi vejami na mehka tla. Vlila se je ploha in kmalu so lili po pobočju deroči hudourniki.
Tom in Dragan pa sta korakala, ne meneč se za blisk in grom, ne za dež, ki jima je premočil vso obleko, dalje po poti, ki se je zdaj strmo dvigala, zdaj bila položnejša.
Kmalu sta prišla na planino, kjer se je skalnata pot polagoma umikala travnati stezici. Njun korak je postajal tišji in je končno zamrl v bučanju vetra.
»Bog ve, kje sva?« je tiho vprašal Tom, ozirajoč ae okoli sebe, kot, da išče rešitve in odgovora v tej neprodimi temi.
Še nikoli nista hodila po tej poti, zato ni nihče od njiju vedel odgovoriti na to vprašanje. Dragan je le zamišljeno potegnil z rokavom preko čela, kakor, da bi hotel obrisati dežne kaplje, ki so mu curljale z las, preko čela in lic. Videlo se mu je, da je tudi on zelo utrujen, kajti njegova kretnja je bila počasna in okorna.
Burja se je z vso silo upirala v njuni telesi, tako, da sta se morala boriti za vsak korak, za vsako ped.
Še nekaj časa sta stopala drug ob drugem. Tedaj jima je zmanjkalo poti pod nogami. Izginila je.
»Steza je zmanjkala! Kam sedaj?« je bolestno vprašal Dragan polglasno, a vendar tako glasno, da ga je Tom razumel.
»Žal, je res!« je rekel Tom in se zamislil. »Hm, ni druge rešitve, kot da »e vrneva v gozd in si tam poiščeva zavetje. Na slepo ne moreva nikamor! In ko bo nevihta ponehala, se bo že našel kak izhod. Kaj praviš ti?«
Vrnila' sta se na rob gozda in si poiskala med borovci še precej dobro zavetje. Medtem, ko sta tam čepela, pa so počasi potekale minute, nevihta pa je še vedno divjala. Tedaj se je močno zabliskalo, da se je videlo daleč naokrog.
»Hej, Dragan! — je zavpil Tom in če ne bi. bila tema, bi lahko opazil, kako so mu zažarela lica od veselja, — ali si videl?«
Dragan, ki bi od utrujenosti skoraj zaspal, je ves prestrašen skočil na noge, toda videl ni ničesar.
»Dragan! Križ, o katerem nama je pravil Tone! Ali se spominjaš, ko ti je rekel, da bova prišla h križu, odkoder je le par korakov do neke pastirske koče? Stavim, da je to tisti križ! Hej, ti zaspanec; dečko zdrami se!«
Šla sta v smeri proti križu in res kmalu stala pred kočo, ki jima jo je omenil Tone.
»No prijatelj, si videl! Toda, misliš, da je kdo v koči? Poizkusiva!«
Tom je stopil k vratom in sprva boječe in nalahno, potem pa močneje potrkal. Nekaj trenutkov je ostalo v koči vse tiho, ničesar se ni ganilo. Potem pa se je zaslišal glas: »Hej, Mina, čuješ! Nekdo trka!«
»Kdo bi le bil tako pozno in še ob hudi uri!« je odgovorila Mina, in čeprav ni hotela prav verjeti, vendar je šla pogledati.
»Jejzes! Jejzes na! Kaj pa vidva? Le hitro v kočo! Mihec zakuri v kaminu!« Več od prevelikega začudenja ni spravila iz sebe, ker je opazila pred vrati dve oseba, ki sta bili potrebni pomoči.
V tem hipu je v kuhinji zabrlela luč. Na prijazen poziv sta Tom in Dragan vstopila. Zadovoljstva in radosti so jima žarela lica, ker sta našla varno in toplo zavetje. Medtem, ko sta odlagala mokro in umazano obleko, Be je Mina urno sukala okoli kamina in pripravljala nekaj toplega. Mihe« pa je ždel v kotu in z velikim zanimanjem opazoval gosta.
»Revčka sta trudna kaj?« se je pozanimala Minca in sočuten izraz njenega obraza je bil vprašujoč.
»Pripravila sem vama toplega mleka!« in položila je dve polni skledici na mizo. Tujca sta se okrepčala. Na vprašanje odkod prihajata, je pričel Tom pripovedovati, Minca pa je, ko je obesila njuno obleko h kaminu, da ae posuši, primaknila stol in ga pričela verno poslušati.
(Dalje prihodnjii)
F. R.:
Pefo ie\o I. studeniske radne čete
Leta 1933. je znani javni delavec g. dr. Laza Popovič, profesor na medicinski fakulteti v Zagrebu, začel zbirati okoli sebe študente zagrebške univerze. Na takih sestankih jim je, kot dober poznavalec razmer, v katerih živi naš narod, prikazal razmere in prilike, v katerih živi. Razvile so se debate, v katerih so razni študentje iz raznih krajev prikazali obupne prilike našega kmeta. Ni ostalo samo pri besedah, temveč so sami študentje začeli iskati načinov, kako organizirati našo nacionalno omladino za terensko delo. Izdelal se je natančni program in načrt dela. Da bi pa ta pokret našel razumevanja tudi med ostalo akademsko omladino, so začeli z moralno in materijalno pomočjo nekaterih profesorjev zagrebške univerze izdajati list »Narodna omladina«. Dalje so stopili v stik s tovariši na ljubljanski, beograjski univerzi. Organizacija je napredovala, sredstva za prehrano in nabavo oblek in obutve ter orodja so bila zbrana in dne 1. julija 1934 je I. Študentska radna četa odšla na svojo I. misijonsko pot med narod.
Marsikdo izmed vas dragi, čitatelji sliši danes prvič o tem nesebičnem delu narodne omladine. Ne piše se o tem delu v časopisju, skoro neznano je; pa vendar če pogledamo v letopise I. Študentske radne čete, bomo videli, da je zaslužila svoj raison d’etre s svojim delom.
Poglejmo:
Leto 1934.
V I. Študentski radni četi je sodelovalo 40 študentov zagrebške, beograjske in ljubljanske univerze. Delo je trajalo od 1. julija do 23. septembra. V času od 1. julija do 1. avgusta so sami študentje sezidali v obmejni dobroveljski vasi Dijelki v virovitiškem srezu Narodni sokolski dom, ki danes služi za šolo in za vse kulturne potrebe onega kra ja. Dom je bil zgrajen tudi z materijalno pomočjo same organizacije. Četi je bila priključena tudi zdravniška ambulanta, ki je s sveti in brezplačnim dajanjem zdravil mnogo pomagala tamošnjemu prebivalstvu, ki boluje na raznih zavratnih boleznih, osobijo na malariji.
Od 1. avgusta do 23. septembra so študentje, izgradili v Fruški gori, na Strasilovu, pešpot v dolžini 1200 m od podnožja do vrha Brankovega vira.
Leta 1935.
Tega leta so se pritegnili k sodelovanju tudi srednješolci iz vse države. Skupno je sodelovalo 150 študentov in dijakov iz Zagreba, Ljubljane, Beograda, Subotice, Sarajeva in Splita. Četa je ponovno delovala v virovitiškem srezu. V času od 1. julija do 24. avgusta so študentje očistili 31/2 km velikega odvodnega Županijskega kanala, ki je velikega pomena za rodovitnost tamoš-njih polj. Istočasno so sezidali v dobrovoljski vam tudi veliko dvorazredno šolo. Velik del ma-terijala za izgraditev sole je zbrala I. Študentska radna četa sama. Četi je bila priključena tudi to leto zdravniška ambulanta.
Od 24. avgusta do 15. septembra je 40 študentov uredilo v Nevesinju (Hercegovina) dva studenca in pri tem zgradilo dve veliki betonski čeami.
Leta 1936.
Tega leta je I. Študentska radna četa pomagala Sokolski župi Mostar v akciji za ureditev vod v Hercegovini, timotski krajini in Dubrovniškemu primorju. Sodelovalo je 25 študentov in dijakov iz Zagreba, Beograda, Ljubljane, Sarajeva in Splita.
Prva etapa dela je bila v Jablanici na Neretvi. Tu so študentje sezidali dve veliki betonski čes-mi. A z inicijativo in materijalno pomočjo nji* hove organizacije so kmetje sami sezidali dve manjši betonski česmi. Delo je trajalo od 18. julija do 18. avgusta.
Dne 10. avgusta je odpotovalo skupno deset študentov v Nevesinje, kjer so zgradili eno česmo. Delo je trajalo do 24. avgusta. Na prošnjo tamoš-njili kmetov je ostala skupina 4 študentov in pomagala zgraditi še eno česmo.
Razen tega je I. Študentska radna četa izdelala še 5 načrtov za ureditev vod, ter pomagala akciji sokolske župe Mostar s prispevkom 15 tisoč dinarjev.
Leta 1937
V I. Študentski radni četi je sodelovalo 32 študentov in dijakov iz Zagreba, Beograda, Ljubljane, Sarajeva in Splitu. To leto je prvič sodeloval tudi tovariš iz Švice, ter trije mladi seljaki, ki so bili pozvani, da se seznanijo z duhom našega pokreta. Študentje so zgradili v vasi Željuše (15 kilometrov od Mostarja) veliko betonsko cisterno. Delo je trajalo od 3. julija do 18. avgusta.
#
Štirikrat je že nacionalna omladina dokazala s svojim delom svojo ljubezen do naroda. Ni treba obširno pisati o tem delu, ker izvršeno delo govori samo dovolj o nas. V času velikih šolskih počitnic, v času kopanja in solnčenja, so narodni omladinci, organizirani v I. Študentski radni četi, v znoju svojega obraza gradili šole, betonirali česme in cisterne v nabolj zapuščenih vaseh Podravine in kraške Hercegovine. Njihovo
Top z eksplozivnimi projekti nudi obrambi velik plus, in se stavlja vprašanje koliko, kako in v kakšnem obsegu bo v bodoče uspel dnevni bombni napad. — ••
Kako se moremo danes braniti pred bombno avijatiko.
Ako je lovska avijatika oborožena s strojnicami in ako se na osnovi zgoraj omenjenega ne more sigurno in energično postaviti nasproti bombni avijatiki, je evidentno, da jo bo kljub temu napadla, čeprav samo s strojnicami! Toda pojavi se pereče vprašanje, kakšne in kolikšne rezultate bo dala. Tu se v jasni luči pokaže pomanjkljivost dosedanje oborožitve. Morda bi bili uspehi bombne avijatike na španski in vzhodni fronti mnogo manjši, ako bi bila lovska avijatika oborožena s topovi. Kolikor je znano, so v Španiji edino ruski aeroplani — enosedi opremljeni s topovi, ki streljajo v aeroplanovi osi, dočim so ameriški* aparati na vzhodni fronti opremljeni samo s strojnicami. Imamo pa še en način borbe — to je, da lovci nadlete bombar-derje in jih napadejo s specijalnimi majhnimi bombami za bombardiranje letečih ciljev. Verjetno je, da se dado tudi s tem načinom doseči neki rezultati, vendar je tudi to še odprto vprašanje.
Kot veljavno ostaja še vedno dejstvo, da se napadi bombne avijatike dado preprečiti zopet z bombno avijatiko. Z drugimi besedami — najboljše obrambno sredstvo je uničenje nasprotnikovih bombnih formacij, še preden so vzletele. Staro je to pravilo, da je treba nasprotnika tolči tam, kjer je najobčutljivejši. Z letalskih vidikov je edino na ta način mogoče že v klici zatreti napad. Težiti za tem je nujno potrebno, ker privaja to do najboljših in najhitrejših rezultatov. Vendar se tudi tu stavlja vprašanje uspeha. Ako razpolaga branitelj z lovsko avijatiko, oboroženo s topovi, more s to ustvariti napadalcu obrambo, ki ima z ozirom na to mnogo manjše iz-glede za prodor odnosno uspeh. Toda bil dose-
* To so aparati »Curtiss«.
delo je prostovoljno, brezplačno, za svoje delo ne sprejemajo nobene plače, pa vendar na njihovih obrazih ni nevolje, temveč z veseljem, s ponosom so udarjali s krampom v trda tla, s ponosom so mešali beton in gradili. Dokazali so, da so vredni nacionalisti, ki so pripravljeni žrtvovati svoj prosti čas za narod.
Na koncu se moramo spomniti še na nekaj. Pravijo, da I. Študentska radna četa odjeda zaslužek delavcu. To pravijo, a nihče noče priznati, da I. Študentska radna četa dela brezplačno, da gradi one nacionalne potrebne objekte, katere delavci nikdar ne bodo delali, da povzdiguje kult dela, da uničuje razliko med gospodom in delavcem — tega nihče noče povedati.
Dejstvo, je, da I. Študentska radna četa obstoji in dela in to je ono, kar je glavno.
*
Tudi letos pojde I. Študentska radna četa na delo. Predvideno je, da se bo delalo v bližini Dubrovnika. Delo bo trajalo vsled vsesokolskega izleta v Pragi, bržkone šele v mesecu avgustu. Število udeležencev je tudi letos omejeno. Iz Dravske banovine bo sprejetih 10. Pravico sodelovanja imajo slušatelji univerz in učenci srednjih šol v Jugoslaviji. Letos sprejema predhodne prijave reflektantov iz Dravske banovine tovariš Fran Renčelj, akademik, Ljubljana-Moste, Mokerčeva ulica 12/1. Prijave se sprejemajo samo do 31. maja t. 1. pismeno ali ustmeno. V eni prihodnjih številk bomo prinesli izvleček iz pravilnika I. Študentske radne čete.
ženi uspeh kakršenkoli — ako je nasprotnikova avijatika uspela bombardirati letalske baze te strani, ima poleg materijalnega še večji moralni uspeh, ker nujno ovira nasprotnika v njegovih akcijah.
Letalstvo je danes izključno maneverska oborožena sila, ki pa je vezana na svoje baze z drugimi oboroženimi silami. Če je taka vezanost na baze, ki so danes zelo občutljive, se stavlja vpra* sanje: ali obstaja pred začetkom operacij v zvezi z njegovim delom in zahtevo njegove mobilnosti? Mislimo, da ta stvarna potreba ne obstaja in to z ozirom na sigurnost zračnih operacij, na eksponiranost letalskih baz, na veliki akcijski radij današnjih bombarderjev, na današnjo veliko brzino bombarderjev in končno na sam razpored avijatike, ki mora biti z ozirom na zgornje točke v globini teritorija, nikakor pa ne primaknjena k fronti kot je bila v svetovni vojni.
Ako uspe preprečiti akcijo še preden je od-početa, ne samo, da je nesiguma, marveč je tudi več ali manj ali pa sploh neizvedljiva. To je danes mogoče doseči z bombardiranjem letalskih baz — aerodrom 111 že v klici zatreti vsako ofenzivno namero. Da bi se bombardiranje kolikor toliko onemogočilo, je nujno potrebno aerodrome čimbolj oddaljiti od fronte. V svetovni vojni in deloma po njej se v vseh učbenikih in pravilnikih predpisuje, da se aerodromi oddaljijo od fronte 20—40 km. Kot eden glavnih razlogov za to oddaljenost je, da je povezanost s kopnenimi trupami čim tesnejša. To in tolikšno oddaljenje aerodromov od fronte pa danes ne more obstajati iz razlogov:
Današnja dalekometna artilerija more na tako razdaljo svobodno rušiti aerodrome in čim se to dogaja, ne more biti nobenega govora več o smo-trenem in učinkovitem delu na njih.
(Dalje prihodnjič)
★
DOPISUJTE V »NAŠO VOLJO«!
t
AAAAAAAAAAAAAAAAAA,
Bombna in lovska avijatika
Nekaj vese(!ih in zadostnih
o srednješolski balkanijadi
SportJ
Kakor strela iz jasnega je v začetku meseca aprila padla med srednješolsko mladino vest, da se bodo vršile letos v Atenali od 24. aprila pa do 1. maja v marmornatem stadionu balkanske igre srednješolcev, na katere bo poslala tudi Jugoslavija’ svoje zastopnike. Lahko rečem, da vsi niso takoj vedeli, kakšne igre so to in kaj se bodo tam »igrali«. Zato pa so oni, ki že dalje časa goje lahko atletiko, takoj vedeli za kaj gre in gledali n3 stvar precej kritično. Objavljeno je bilo namreč, da bo poslanih v Atene 27! zastopnikov, kar je zelo veliko in stane seveda še več denarja. No, pa pustimo to. Oglejmo si rajši zanimivejše stva-
ri.
Vsa stvar je vzbudila med mladino takoj veliko zanimanje za to panogo športa. Kako tudi ne; kdo bi se branil iti zastonj za teden dni v stare, slavne Atene! Kanalu so interesenti in pretendenti izvedeli, da je program teh tekmovanj: teki, skoki, in metanje diska in krogle. Marsikateri so se, ki so do tega trenutka o teh lahkoatletskih disciplinah le malo ali nič vedeli, morda spomnili, da so pred leti izvrstno metali kamenje, tekli dolgo časa vštric z ljubljanskim (starim) tramvajem, ali pri »rabutanju« jabolk sijajno preskočili planke, ko so zaslišali svareč glas svojih pajdašev. Zakaj bi torej ne bili sposobni za v Atene? Imajo celo še celih 14 dni časa za treniranje; časa več kot preveč. Sprinterice za trening si bodo že izposodili od onih, ki so že več let trenirali, pa ne bodo izbrani. Med tem so gg. telovadni učitelji pobirali prijavnice. Marsikatera usta, že kolikor toliko dobrega lahko-atleta, so se raztegnila v nasmeh, ko so se njegovi šolski tovariši, ki se sicer za to panogo športa niso nikdar zanimali, prijavljali za skoraj vse discipline, od teka na 100 do 300 m, za skoke in do metanja krogle in diska. Da je bila stvar res smešna, navajam nekaj dokazov.
V nekem razredu (mislim, da na III. državni) se je prijavilo za to tekmovanje zavidanja vredno število dijakov in nihče ni pričakoval, da je v raaredu toliko navdušenih športnikov, ko so se pred gg. profesorji vsi vedno pretvarjali v navdušene oboževatelje pesnikov, pisateljev, francoščine, matematike itd. Pa vprašuje g. telovadni učitelj vsakega posameznega pretendenta o njegovih dotedanjih uspehih v tej panogi športa, s čemer je seveda mnoge pripravil v zadrego in globok molk. Tako je n. pr. vprašal nekega dijaka, ki se je pripravil na tek na 3000 m, koliko časa potrebuje sia to progo. Omenjeni dijak je bil s tem postavljen približno pred isto uganko, kakor Aleksander Veliki, ko je stal pred gordijskim vozlom. Sicer pa je to uganko tudi približno enako rešil. Premišljuje, računa po tihem, koliko približno potrebuje do šole peš in kako hitro bi to razdaljo pretekel. Kajti do sedaj je tekel morda le, če ga je ujel dež in še to le do prve veže. Toda račun je težak. Razred nestrpno pričakuje odgovora. Končno postane nestrpen še g. telovadni učitelj. V časovni stiski si nade-bud-ni in mnogo obetajoči atlet hitro približno izračuna čas in odgovori, da preteče 3000 m v manj kot 7 minutah. V razredu seveda gromek smeh. Toda ne iz vseh ust. Gospod telovadni učitelj gleda nekam nezaupno smejoče se dijake in jih vpraša po vzroku smeha. Kmalu ae pojasni, da je smatrati lega dijaka za športno čudo današnjih dni, za jugoslovenskega Nurmija in novega svetovnega rekorderja, kajti svetovni rekord na 3000 m znaša točno 8:14, ali za nesportnike 8 minut in 14 sekund.
Novi svetovni rekorder je seveda rdeč preko ušes in si ne more razložiti, da zna tako slabo
matematiko. Potolaži ga edino to, da ni ostal samo on predmet smeha. Kmalu doleti namreč ista, ali še hujša smola njegovega »tovariša«, ki se mu je prej smejal kolikor so mu dopuščala usta. Ta drugi se prijavlja namreč za tek na 800 metrov. Na kritično vprašanje, koliko potrebuje za to progo, odgovori, da 4 minute. V razredu zopet vesel smeh. Ta pa hoče hitro popraviti storjeno napako in svečano izjavi, da se mu tak podvig posreči edino v slučaju, če je »dobro razpoložen«. V razredu nastane grohot, nekateri se od smeha solze. Revež se je namreč uštel za skoraj 2 minuti, ako bi hotel tekmovati na balkanijadi, saj je celo ženski jugoslovenski rekord na tej progi 2 minuti 45 sekund (točnejše 2:45,8 min.). Sličnih dogodkov je bilo še več in bi zelo rad napisal o tem še več, toda za športno rubriko ni toliko prostora. Morda drugič! Omenim naj samo še to, da vkljub tragi-komičnim prizorom in že vestnemu pripravljanju odbranih, kar je zopet poglavje zase, letos srednješolske balkanijade ne bo in je preložena na prihodnje leto.
Vr-Zo
Aljehin je na turnirju v Montevideu z lahkoto odnesel brez poraza prvo nagrado s 13 točkami. Drugi je argentinski prvak Guinard 11%. III. Fe-noglio (Argentinija) 10*4. IV. Silva Rocha (Brazilija) 914. V.—VI. Gran (Argentinija) in Ma-dema 9. Nadalje Cruz (Brazalija) 8, Flores (Chi-le) 7%. Sledi še 8 mojstrov.
*
Dr. Tartakover je po turnirju v Lodžu odpotoval naravnost v Ljubljano. Ljubljanski šahovskih klub je izrabil priliko in priredil 9. aprila v veliki kazinski dvorani njegovo simultanko. Rezultat: + 16, — 6 = 6 za dr. Tartakoverja. Čeprav je med Ljubljančani manjkalo mnogo močnih šahistov, so vendarle dosegli lep uspeh.
*
Takoj po končanem turnirju v Montevideu je Aljehin odpotoval v Evropo, kjer ga je na Angleškem čakal nov boj. Velikonočni turnir v Marga-tenu je že v toku. Po tretjem kolu je vodil Aljehin s 3 točkami. Sledili so mu Petrov in Spiel-man 2*4, Book 2 itd.
■*
V New Yorku se bije ogorčena borba za šam-pionat U. S. A. Reshevskij, ki brani prvenstvo, je tudi letos v izredni formi: Nekaj partij je odigral v sijajnem stilu. Stanje na turnirju je naslednje: Fine in Reshevskij 814 (1), Simonson 8 (2), Kashdan 8 (1), Dake 71/4, Santasiere 6, Treysman 5%, Kupchik 5 (1), Horovitz 4 (2), na koncu tabele se drenja še 8 mojstrov. Turnir bo zopet pokazal visok nivo ameriškega šaha.
*
Na Estonskem v so v mestu Tartu pred kratkim odigrale četveromatch države Estonska, Litva, Letonska in Finska. Zmagala je Estonska v postavi: Keres, Raud, Uulberg in Jogi s V/2 točkami. Druga je Litva 6, tretja Letonska 5]/2 in na zadnjem mestu Finska 5. Senzacijo je povzročil finski mojster Kaila z zmago nad velemojstrom Keresom.
Na Holandskem so organizirali matcli Spiel-mann-Landau. Spielmann nima posebno težkega dela in vodi s 4% : 2*4.
/. Š.
(Nadaljevanje iti konec)
Sir Malcoln Campbell in njegovi predhodniki v borbi za rekordi v brzini
Med tem časom je zgradil Campbell svojo svetovno znano »Sinjo ptico« in se dolgo časa zaman trudil na izsušenem jezeru Venenk-Pan v južni Afriki, da bi potolkel Segrave-ov rekord, kajti dosegel je »le« povprečno brzino 347 km na uro, kar pa je bilo še daleč do rekorda. Ne dolgo za tem se je pripravljal na nov rekord zopet Segrave, ki mu športna žilica ni dala miru. da bi počival na svojih lovorikah. Povod, da je hotel doseči še večjo brzino je bil v veliki meri tudi v tem, ker se je bal Campbella. Pri poskusni vožnji pa se je Segrave ubil hi od tedaj Campbell v boju za rekordi nima več resnega konkurenta. Leta 1931. se mu je posrečilo, da je potolkel Segrave-ov rekord za preko 20 km na uro, V Dayton-Beachu je prevozil 393.38 km na uro. dve leti pozneje pa celo 433.60 km na uro, s čimer je znatno prekoračil brzino 400 km na uro, za kar pa se je pripravljal tudi dolgo let. Vendar ta nikdar zadovoljni športnik še ni odnehal. Stavil si je za cilj, da mora doseči hitrost 300 milj' (480 km) na uro. Svoj auto »Modro ptico« je izpopolnil s tem, da mu je dodal zadaj še dve kolesi, zvišal s kompresorjem zmogljivost motorja na 2500 IIP in se pričel koncem leta 1934. ponovno pripravljati na rušenje rekorda, kar se mu je v začetku leta 1935. tudi posrečilo, stalo pa bi ga skoraj življenje. Ko je voz drvel z brzino 448 km na uro je zavozil v nasip in posledica je bila, da je voz letel kakih 10 m po zraku, pri čemer pa je imel Campbell veliko srečo, kajti vsa nesreča je bila le v tem, da si je izpahnil roko, kar je gotovo malenkost. Vkljub nesreči pa je dosegel nov rekord, kajti vozil je s povprečno brzino 443.44 km na uro. Da ni dosegel 300 milj (480 km) na uro je Campbell pripisoval krivdo-predvsem slabemu terenu in slabi pnevmatiki in je zato že koncem istega leta (1935) poskušal svojo srečo v Ameriki v Bonucoville Salt, kjer je* dosegel svoj cilj, kajti vozil je s povprečno brzino 484.85 km na uro, torej preko 300 milj na uro, kar znaša 121 m na sekundo.
Da pa se je Campbell mogel toliko časa boriti za prvenstvo v brzini, mu je omogočilo predvsem njegovo ogromno premoženje, kajti če vam povem, da je stal zadnji njegov poizkus za dosego brzine 300 milj na uro v našem denarju »samo«
5,250.000	dinarjev, bo gotovo vsakomur jasno, da posebno v tej panogi športa ne more biti vsakdo svetovni prvak.
Da boste imeli še natančen pregled vseh rekordov, podajam še tabelo:
Leta 1898; De Chasseloup 63.15 km na ure „	1899.	Yenatzi	105.88	„	„	„
„	1902.	Angieres	124.14	„	„	„
„	1903.	Duray	136.36	„	„	„
„	1904.	Barras	168.22	„	„	,T
„	1905.	Hemery	176.47	„	„	„
„	1906.	Mariot	195.65	„	„	„
„	1909.	Hemery	202.65	„	„	„
„	1910.	Bamey	211.26	„	„
„	1922.	Les Guinee	215.25	„	„
„	1924.	Campbell	235.21	„	„
„	1925.	Campbell	242.80	„	„	,,
„	1926.	I. P. Thomas	275.—	„	„	„
„	1927.	Segrave	326.86	„	„	„
„	1929.	Segrave	372.47	„	„	„
„	1931.	Campbell	395.38	„	„	„
„	1933.	Campbell	433.60	„	„	„
„	1935.	Campbell	443.44	„	„	„
1935. Campbell
484.85
Vr-Zo.
Izdaja, odgovarja in urejuje za Narodno Obrambno tiskovno zadrugo r. z. z o. 1. Vojko Arrigler, cand. iur. Ljubljana, Prisojna 3. — Izhaja dvakrat mesečno. Letna naročnina 12.— Din. — Uredništvo in uprava v Ljubljani, Masarykova cesta 14/11. — Post. ček. rač. It. 17.088. — TeL 21-09. — Tisk*
»Tiskarna Slatnar« d. z o. z. (Vodnik in Knez) v Kamniku.