38 DRUŽBOSLOVNE RAZPRAVE/Social Science Forum, XXXVII ( 0 1), 96–97 RECENZIJE KNJIG Marjan Hočevar Matjaž Uršič in Heide Imai: Creativity in Tokyo, Revitalizing a mature City. London: Palgrave Macmilan, 2020. 248 strani (ISBN 978-15-6687-5) 106 99 EUR Kreativnost, kreativne posameznike (»kreativce«), kreativne industrije (proizvajalce), prakse (izvajalce), kraje (prostore, predele, mesta), celo kreativno računovodstvo in davčne napovedi – praktično karkoli – je mogoče obravnavati v neskončnem pomen- skem spektru te diskurzivne prakse. Kreativnost je skoraj fantomsko vsepovsod prisotna (ubikvitetna), v kontekstu označevanja, opisovanja ali pojasnjevanja določenih praks ali pojavov. Indikativna je že jezikovna raba v sloven čini. Kot močni označevalec kreativ - nost na različnih področjih izriva ali tavtolo ko dopolnjuje prej uveljavljeno pomensko opredelitev ustvarjalnosti (npr. sintagma v obe smeri: »kreativna ustvarjalnost«, »ustvar- jalna kreativnost«). Diskurzivna praksa kreativnosti je seveda zgolj pojavna oblika bolj fundamentalnih lastnosti v historičnem procesu transformacije (pozne) modernosti. Poja - snjevalni okvir je lahko zelo irok. Na eni skrajnosti prevladuje analitični kontekst kritike zahodnega estetiziranega kapitalističnega neoliberalizma, na drugi pa pozitivistična apologija učinkovitih tržnih vz vodov družbene samoregulacije. Vmes je cela vrsta razlag srednjega ali »uravnoteženega dometa«, ki pojavu pripi ejo generativno sposobnost vzdrževanja dialektičnega trenja med skrajnim individualizmom (avtonomnostjo, samo- stojnostjo) in nujno družbeno integracijo (interesno, omrežno povezanostjo). Kreativnost ni več zgolj kulturna, temveč strukturna domena. Ne nana a se več samo na področno zamejeno, kulturno (umetni ko, znanstveno) produkcijo in recepcijo specifičnega deleža populacije, skupin ali entitet. Postane pričakovana, željena, skoraj zapovedana praksa tekmovalnosti, sodelovanja, mobilnosti, promocij in mehanizma delovanja za vse ter na vseh ravneh družbeno-prostorske organiziranosti. »Mantra« kreativne transformacije nara čajoče prežema vsa družbena razmerja ter vzpostavlja nove, binarne hierarhije kreativcev in nekreativcev, s tem pa nove, bolj subtilne oblike neenakosti. Sociologi so z zadržanostjo vstopali na analitični vlak kreativnosti. Kot se za znan- stveni pristop spodobi, sociologi posamičnim pojavnim oblikam transformacije družb niso pripisovali večje pojasnjevalne, temveč bolj ponazoritveno težo. Različni strategi in razlagalci prihodnosti so si, kar je sicer običajno, prilastili bolj abstraktne postulate družbenih sprememb, jih med sabo eklektično povezali, poenostavili in popularizirali v afirmativnem paketu prihajajoče »dobe kreativnosti«. Ni naključje, da so bili med prvimi prav urbani strategi (npr. Charles Landry, The re - ative ity , 1994), ki so postopni renesansi urbanih sredi č po obdobju njihovega zatona zaradi procesa suburbanizacije sku ali vdahniti racionalno in hkrati privlačno razlago. Zlasti so naslavljali podjetni ke vlagatelje, nepremičninske agente, prostorske načrto - valce in prav posebej, upravljalce mest - politike. Ko so sociologi urbano renesanso kritično obravnavali z negativnimi prostorskimi učinki razslojevanja (gentrifikacije), so urbani strategi poudarjali »kreativne in kompetitivne priložnosti« mestnih sredi č. Nekaj 39 DRUŽBOSLOVNE RAZPRAVE/Social Science Forum, XXXVII (2021), 96–97 BOOK REVIEWS let zatem so na vlak vskočili kreativni in podjetni sociologi. Richard Florida je najprej tezo o Vzponu kreativnega razreda (2002) ter nato s tudijo Mesta in kreativni razred (2004) razvnel sociolo ka čustva s kritičnimi razpravami in nepreglednim tevilom em - piričnih preverjanj njegovega derivativnega koncepta s kreativnim navdihom. Floridovo raziskovalno podjetje znotraj univerze v Torontu je postalo finančno najdonosnej i so - ciolo ki posel vseh časov. Nenazadnje, kreativci potrebujejo vzpodbudno materialno, historično, kulturno in estetsko-simbolno ozadje. Historične lokacije mestnih sredi č in zapu čeni industrijski kompleksi se kot nala č prilegajo življenjskim slogom kreativcev, ki prostorsko združujejo delo, bivanje in prosti čas z življenjsko filozofijo proizvajalca in potro nika v enem zamahu (»prosumption«). Z adventom kreativnega vzgona je neločljivo povezana preobrazba urbanističnega in, ir e, prostorskega načrtovanja v mestih. Namesto dolgoročnej ega prevlada krat - koročno in projektno načrtovanje, na katerega izdatnej e kot prej vplivajo vsakokratni tako lokalni kot globalni korporativni interesi. Mesta postajajo podjetja, ki tekmujejo med sabo za ljudi (kreativni razred), vlagatelje (kreativne industrije) in uporabnike (po- tro nike). Iz koherentnih socialnih entitet postajajo prostorski zabojniki, kjer se njihova namembnost polni s fluidnimi vsebinami, stvarmi in ljudmi. Po tevilnih tudijah primerov in ekspertizah je po skoraj trideset letih sedaj že jasno, da ima diskurz kreativnosti v procesu preobrazbe ter razvoja mest dejanske in merljive učinke, ki pa niso enoznačni. Avtorja monografije Creativity in Tokio: revitalizing a mature ity Matjaž Ur ič in Heide Imai naslavljata protislovnosti težko združljivih poizkusov krepitve javnega s korporativnimi načeli, pomen lokalnih akterjev s soočanjem globalne menjave in nenazadnje tekmovanja kulturnega kapitala s finančnim za fizični prostor v mestu. Ob velikem tevilu publiciranih tudij primerov »urbane kreativnosti« ali ir e kreativnem prostorjenju mesta bi njuno delo lahko označili kot lovljenje ravnotežja med kritiko in afirmacijo diskurza kreativnosti. Že v uvodu se implicitno odrečeta ir emu teoretiziranju o naravi kreativnosti in privzameta diskurz večdelnega »kreativnega ekosistema« kot smiselno in legitimno podlago empiričnega preverjanja. Kreativnost vežeta na osnovno temo in urbano re- vitalizacijo ter s posamičnimi tokijskimi primeri preverjata učinke urbanega planiranja na konkretne akterje, to so preprosto prebivalci in »mali kreativci«, bodisi posamezniki ali kolektivi. S tem se izogneta morebitnim očitkom o množici referenc različnih discipli- narnih ozadij, ki ne dopu čajo jasne problemske (morda celo »nazorske«) opredelitve, obenem pa bralcu omogočata, da si s povezovanjem prilik sam ali v debati z drugimi zainteresiranimi sestavi celovito zgodbo o tokijski urbani preobrazbi. Pravzaprav je to zelo domi ljena strategija. Študija je očitno namenjena meddisciplinarnemu zbliževanju, predvsem pa soočanju različnih pogledov na urbanizem, saj so pogosto imenitni skupni končni cilji »zgubljeni s prevodom« posamičnih strok. Uvodu sledi poglavje izčrpnega historičnega, večravenjskega orisa Tokia. Za »zahodne« bralce, ki so sicer lahko že prej seznanjeni s kulturnim prepletom močno zakoreninjene kulturne tradicije in hitre ekonomske rasti z globalno vpetostjo, je prav analiza »specifične odraslosti mesta« tista, ki vzpodbudi razmislek o njeni povezavi s kreativnostjo kot sestavino tipične zahodne refleksivne racionalnosti. 40 DRUŽBOSLOVNE RAZPRAVE/Social Science Forum, XXXVII ( 0 1), 96–97 RECENZIJE KNJIG V tretjem poglavju nadaljujeta s tokijsko zgodbo specifičnega urbanega razvoja in vanjo skozi različne in izdatne akademske reference smiselno vpenjata konceptualni okvir tokijske različice kreativnosti v urbanem prostoru. Naslednja tiri poglavja (4 -7) so izčrpne in res dobro izvedene tudije primerov. Avtorjema uspe redek podvig. V tovrstnih analize običajno prevladuje bodisi prostorska bodisi časovna obravnava, njune tudije primerov pa so dosledno časovno-prostorske, niso zgolj nizanje enega primera ob drugem, tako da jih je mogoče smiselno primerjati in medsebojno povezati. Tu je v celoti razvidna strate ka (morda celo taktična) usme - ritev tudije. Rdeča nit je procesualna logika »glokalizacije«, v kratkem: lokalni odzivi kreativnega ekosistema na globalne izzive, z vpetostjo dogodkov, prizori č in socialnih razmerij akterjev vanje. Čeprav bi zlasti kak en sociolog lahko vihal nos ob nekritični rabi modnih pojmov (buzz-words) iz zakladnice popularnih urbanih strategov (denimo soft/hard fa tors ali reative ecosystem), je objektivnemu bralcu v sklepnem poglavju precej jasno predsta - vljen praktični namen hibridnega in eklektičnega pristopa. Ta pristop omogoča branje monografije ir emu krogu zainteresiranega bralstva, ki bi sicer obupal bodisi ob glo - bokoumnem kriti kem teoretiziranju (kar bo bralec te recenzije morda pripisal uvodu te recenzije) bodisi ob neskončnem nizanju faktografije, ki je pogosta značilnost pustih urbanolo kih ekspertiz. Monografija je dobro zasnovana tudija fenomena kreativnosti v kontekstu urbane preobrazbe oz., natančneje, urbane revitalizacije postmetropolisa tam na daljnem vzhodu. Obenem je delo informativno in je napisano v »dostopnem«, berljivem jeziku. Čeprav avtorja problematičnega diskurza samega sploh ne problematizirata, ne gre za apologijo kreativnosti. To je povsem očitno. Avtorja že v uvodu bralca pridobita na svojo stran z romaneskno-filmsko naracijo dveh prilik: magično-izgubljenega občutenja znanega teoretika »neprostorov« ob prihodu v nepoznan, nedoločljiv svet in s filmsko prispodobo o »izgubljenosti s prevodom«. V nadaljevanju ti dve priliki z vso raziskoval- no rigoroznostjo analitično razčlenita in osmislita. Dosežen je njun dvojni, medsebojno povezan namen: prvič, objektivizacija konteksta raziskovanja namesto generične kritike pojava in, drugič, uspeh pri zbliževanju mimobežnih strokovnih jezikov ob lotevanju analize urbanih problemov.