So vrata, ki večnost pred njimi zaspala: čakala je mlada, mehko omahnila . . .
Spomin je, ki mlinska kolesa premakne: ječe izreko ... in ni več naš jezik.
Ti si! Do konca zanesti te vem,
ne morem, ne morem ... in vem: ti, ti . .
PRIŠLA SI...
STANKO MAJCEN.
Prišla si, sedla na posteljo. »O, jutri, jutri se dopolni dan.
Nov križ ti vžgo,
novo breme butijo na rame . . .«
Nosila boš, molčala boš
molk v plazu vpognjenih dreves.
Upre se les, a sok po zemlji njuha, in popje, cvetje preža v mrak.
O mrak goščav, ponižanja cvetovi. . . Ni ptice, ki bi sedla v grm,
ni solnca, ki bi zožilo se v pramen — gnili črvi glojejo telo.
O sled nesvetega trpljenja, o znamenja bolesti črne . . .
Na postelji sediš, strahu se trese senca tvoja, krči. . .
NE MOREM SPATI.
ANTON VODNIK.
Ne morem spati.
Veter mi dviga zastore do stropa
in me odeva z nočjo za bridko srečanje z mojo dušo . . .
Onile gaj v daljavi?
Iztegnem roko — v njej se skrije.
O, prvi zvoki melodije
trpke blaznosti sanj a ve!
Zame je zemlja brez prostora,
a misel v duši je zvonik in gora.
Ne morem spati.
Srce obrnem kot peščeno uro in spremljam zvezde.
Ne morem spati.
MOTIV.
TINE DEBELJAK.
Hribec v solncu in na pobočju Kalvarija — križev pot.
Na vrhu cerkvica,
cerkvica bela
s prebridko martro.
Midva hodiva to solnčno pot, to žalostno pot v temni slutnji ljubezni.
Trpiva v njej — a s srci slutiva, da meče solnce najini senci kot bridko martro pred oltar.
V DEŽEVNEM NALIVU.
TINE DEBELJAK.
Dež
vodene
vrvi
plete
ob okno
neprestano,
neprestano . . .
Utrujene misli predem.
Kot v štreno predivo se medem
v mrežast naliv:
z neba na zemljo, z neba na zemljo vode teko — z zemlje v nebo, z zemlje v nebo se misli pleto neprestano, neprestano . . .
Voda lije curke
kot žice ob okno lobanje:
misli se zaganjajo vanje
in ne vidijo ven,
ne vidijo . . .
112