Jože Toporišič, Se z okrepljenimi močmi nad Slovenski pravopis_209
ŠE Z OKREPLJENIMI MOČMI NAD SLOVENSKI PRAVOPIS
Ze precej pred dobrim letom sem napisal odgovor na okroglo mizo 38. seminarja slovenskega jezika, literature in kulture iz l. 2002 in ga poslal jezikoslovni urednici Slavistične revije s prošnjo za objavo. Po dolgem času sem od tehnične urednice Slavistične revije, Nataše Logar, vendarle prejel obvestilo, da bo moj prispevek objavljen v 2. številki SR 2003, katere izid pa se je zavlekel vse do prvih dni okt. 2003. Tako dolgo sem moral, kakor sedaj vidim, na objavo čakati zato, ker se je uredništvo odločilo, da obenem z mojim odzivom na okroglo mizo objavi tudi že odgovor večine okroglomiznikov (vseh je bilo 9, med polemiki pa sta umanjkala 2, tj. Tina Verovnik in Špela Arhar, morda celo zaradi tega, ker sta menili, da je za znanstveno revijo nespodobno, da bi ob kritičnem odzivu na kaj tiskala hkrati tudi odgovore na ta kritični odziv). Uredništvo se je poleg tega še potrudilo in je pridobilo še štiri nove kritične odzive na novi SP, tako da se sedaj moram odzvati kar na 11 sestavkov (če izpustim dvostranski uvajalni predsesta-vek odgovornega urednika, (tj. Soočenje jezikoslovnih nazorov), podpisanega sicer kot »glavni« urednik. Poleg tega so ponatisnili - uvodoma - pod I Okrogla miza, Kaj je novega v slovenskem jeziku? - Ob izidu Slovenskega pravopisa (str. 116-156), moj prispevek Z združenimi močmi nad novi Slovenski pravopis pa postavili kot prvega v Razdelku (nenaslovljenem) II (str. 159-175), tako da je kot kritika izenačen s polemikami.
Pa pojdimo po vrsti najprej k polemikam 7 avtorjev in nato še h kritikam četvero avtorjev, ki so objavljene v razdelku III.
1. Ada Vidovic Muha, 177-181.
0	Voditeljici okrogle mize sem že v svojem odzivu na njene očitke novemu SP odgovoril, kolikor je šlo za konkretne stvari. Tudi sedaj pa se mi zdi nesmiselno odgovarjati na vse njene negativne kvalifikacije moje osebe, kakor so naslednje: kultiviranost javnega jezikovnega vedenja; kocbekovska /_/ osvobojenost, demokratičnost; kabinetni predpis; sistematično se odtujevati živi podrasti in jo tako razmeroma hitro iztisniti iz javne vloge; jezik ni naša avtentičnost, /ampak/ mora biti tako ali drugače /^/ od tega ali onega popravljena avtentičnost, 'naša' samo od tako ali drugače izbranih; konzervirani jezikovni sistem _ ipd.
1	No, konzerviranost jezikovnega sistema je tvarina njene točke 2.1. V svojem odzivu na to problematiko sem povedal, da je bila novemu SP »glavna zbirka občnoimenskega besedja« slovar SSKJ. Zmeraj je bilo in bo tako, da mlajši slovarji seveda ne morejo zanemariti kar vsega besedja iz predhodnih. Tako je - da ne hodimo predaleč nazaj - Pleteršnik jemal besedje tudi iz Cigaleta in Janežiča (prim. S-NS I, str. VI): »Cigalejev in Janežičev slovar so gimnazijci in bogoslovci, dasi takemu delu ne vajeni, s primerno natančnostjo izpisali.« Takega obširnega poročanja o nabiranju besedja, kakor ga imamo pri Pleteršniku, pa npr. ni v SSKJ (I, str. IX-X): neizpolnjena je ostala tudi njegova obljuba, da bodo »v prilogi zadnje knjige« »navedeni tudi citirani avtorji in morda tudi za slovar ekscerpirana dela«. Da v novem SP ni samo besedje iz SSKJ, sem pokazal na podlagi besedja s str. 1171 novega pravopisa. Polemičarka ni ovrgla moje trditve, da je v novem SP iz SSKJ le večina občnoimenskega besedja, saj jih je od 100 enot le 50 res po SSKJ, sam SSKJ pa ima 46 teh enot iz SP 1962, 8 pa je njegovih lastnih novih. Torej bi bilo tudi besedje SSKJ »konzervirano«. V omenjenem odseku besedja SSKJ nima nobene lastno-imenske iztočnice ali podiztočnice, SP 2001 pa jih ima 24. Če so v SP 2001 v glavnem že zapisane v ustreznih priročnikih (tudi enciklopedijah), s tem ni rečeno, da so že konzervirane, saj so tudi v priročnike prihajale take, ki so (bile) v jezikovni rabi. Naj k temu prikličem v zavest še dejstvo, da so v SP 2001 kot viri besedja za slovar navedeni poleg SSKJ še: »zbirka besedja v
210_Slavistična revija, letnik 52/2004, št. 2, april-junij
Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša, specializirani leksikoni in slovarji, npr. Enciklopedija slovenskega jezika, Pravopis medicinskih izrazov, Pravni slovar in zbirka leksikonov Cankarjeve založbe«; lastnoimensko besedje pa je nabrano (in izbrano) iz enciklopedij, izdanih v slovenščini (LCZ, VSL, ES, SKI, LI).
Vse to ne more biti le konzervirano, saj besedje vendar ni kot sadje in zelenjava, ki sta -recimo - v najboljšem primeru užitna le za eno leto. (Kritiki novega SP pa se tudi niso ravno izkazali s svežimi produkti.)
2	Polemičarka nadalje (za D. Bajtom) meni, da bi bil pravopisni slovar moral prinesti »predvsem novo, glede pravopisno-pravorečnih vprašanj aktualno gradivo«. - Tak slovenski pravopis nikoli ni bil, še zlasti ne zadnja dva pred SP 2001, saj sta načeloma prinašala splošno živo besedje slovenskega knjižnega jezika, ne pa morda samo pravopisno in/ali pravorečno aktualno gradivo. Besedje iz SP 1962 oz. SSKJ sem navajal samo zaradi tega, ker je kritičarka (in še kdo) zatrjevala, da je ves novi pravopis samo prepis iz SSKJ, tako da sem moral na konkretnem primeru ugotoviti, koliko je od kritičarke izjavljeno objektivno oz. ne.
Kritičarka je namreč trdila, da novi pravopis uporabniku ponuja v glavnem 'popravljen' SSKJ in neko »brušen/o/ slovenščin/o/ iz srede 20. stoletja«. Saj je vendar že SSKJ sam iz let 1970 do 1991. Da ne omenjam še enkrat, da novi slovenski pravopis prinaša tudi bogato lastnoimensko in morfemsko gradivo.
3	Neprav je tudi zatrjevati, da bi bil novi pravopis namesto »jezikovnega opisa (kabinetni) predpis«. Če polemičarka izjavlja, da se »SSKJ glede nabora iztočnic ni 'opiral' ne na slovenski pravopis 1962 /str. 159/ ne na katerikoli drug slovar«, jo moramo opozoriti najprej na str. XI v SSKJ I, kjer v § 11 beremo, da so »besede, za katere ni izpisov« sicer »zelo redke«, toda: »Gradivo zanje je bilo prevzeto iz Pleteršnikovega slovarja, včasih pa tudi z listkov s podatki, ki so jih po svojem poznanju zapisali uredniki«. In v § 14 SSKJ je povedano: »Pri izdelavi gesel-skih člankov, zlati pri določanju pomenov, so se uredniki v prvi vrsti opirali na zbrano listkovno gradivo, deloma pa na svoje poznanje živega jezika. V pomoč so jim bila domača in tuja leksi-kografska dela, med njimi Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar, Slovenski pravopis, Glonarjev Slovar slovenskega jezika in sodobni tuji slovarji srednjega obsega, od slovanskih posebno Slovnik spisovneho jazyka českeho. Razen tega so bila potrebna še mnoga posebna ustna in pismena pozvedovanja. Za vprašanja, ki zadevajo pravopis, pravorečje, naglas in intonacijo, je bilo opravljenih več anket.« Poskusni snopič SSKJ 1964, str. 3, pa o tem: »Zavedati se namreč moramo, da ima uredniški odbor na razpolago gradivo v Pleteršniku, Glonarju, Slovenskem pravopisu, v terminoloških zbirkah in tujih slovarjih.« In vendar polemičarka piše (178): »Slovarski geslovnik (t. i. alfabetarij) je nastal na podlagi popisa /_/ nabora namensko zbranega dokumentarnega gradiva.«
Vse tako se je seveda delalo tudi pri slovarju novega SP, napisane pa so bile tudi razprave in kritike rešitev v SSKJ (in že prej tudi SP 1962).
4	Moja izjava, da smo »v pravopis uvedli tudi tonemskost« je polemičarki »zamolčevanje (tudi) normativne zasnove SSKJ /_/ brez dopolnitve v smislu popravkov tonemskosti iz SSKJ«. Samo po sebi se razume, da se v SP 2001 pri tonematiki občnobesednega opiramo na SSKJ in ne morda le na Pleteršnika, ali še prej na Škrabca in Valjavca, ali na Breznika (pri zadnjem poleg na dve glasoslovni razpravi še zlasti na njegovo otonemljenje v I. zvezku Slovensko-srbohrvat-skega slovarja 1950, ki pa ga SSKJ sploh ne omenja). Sami pa smo morali otonemljati skoraj vse lastnoimensko (saj je tega v SSKJ izredno malo).
Sicer pa naj na tem mestu povem, da iz SSKJ ni razvidno, da se je J. Rigler lahko opiral na Breznikovo slovaropisno tonemskost v omenjenem slovarju I (A-parček) A. Gröbminga in I.

Jože Toporišič, Se z okrepljenimi močmi nad Slovenski pravopis_211
Lesice. V tem slovarju ima Breznik tudi številsko tipologijo naglasnih tonemskih tipov, prinaša pa tudi kar veliko lastnoimenskega in prevzetega besedja, ki ga Pleteršnik nima.
Torej: z ničimer se ne da ovreči v SP 2001 ugotovitev, da je slovenska tonemskost besedja v pravopis uvedena (šele) v SP 2001.
5 Še pripomba o zvrstnostni tipologiji SSKJ oz. o oznakah zanjo. O tem sem kar obsežno pisal že v SR 25 (1977) pod naslovom Pojmovanja in poimenovanja za pojave zvrstnosti (str. 387-406). V SSKJ so kot oznake (kot kvalifikatorji) podane na str. XVIII-XXII, in sicer naslednje: slovnične, pomenske, terminološke, stilno-plastne, ekspresivne, časovno-frekvenčne in posebne normativne. Že v našem Načrtu pravil za novi slovenski pravopis 1981 pa so oznake naslednje; socialnozvrstne, fUnkcijske, normativnostne, čustvenostne, časovne in pogostnostne (str. 203). Prvi dve skupini sta zvrstnostni, preostale pa pretežno stilne. Tako je tudi v SP1 1990, le da so dodane še posebne oznake.
Če primerjamo oznake v SSKJ in v SP 2001, vidimo, da gre pri stilno-plastnih oznakah SSKJ (ob sicer manjkajočem a)) za to, kar so SP 2001 socialne zvrsti, npr. nar., pog., nižje pog., one pri manjkajočem a) pa so v glavnem funkcijske, gotovo pesn., pisar., publ., med terminološkimi oznakami pa so od funkcijskih še nestrok., poljud., strok., poleg področnih, kakor sta npr. agr. ali bot., med temi pa so tudi stilne (bibl., knjiž., vznes., otr.).
V SP 2001 so socialno-zvrstne oznake privzdig. /s tem se pač nisem strinjal/, knj. pog., ljud., neobč., neknj. pog., neknj. ljud., pokr., nar., mestn., izobr., sleng., žarg. in latov. Zadnje tri oznake so iz kroga t. i. interesnih govoric, SSKJ-ju manjkata te vrste izraza za sleng in latovščino, žargon pa mu je enota »govora posameznih stanov« (prav bi bilo poklicnih skupin). SSKJ pozna oznaki pog. in nižje pog., SP 2001 pa namesto tega upravičeno knj. pog. in neknj. pog. (pa še neknj. ljudsko). Nasproti samo narečnemu v SSKJ novi pravopis poleg tega loči še pokr(ajrnsko). Neknjižnemu ljudskemu v SP 2001 pa stoji nasproti oznaka mestne govorice in ljudsko (to so feminativni priimki kot Potokarica). Poleg tega ima SP 2001 še oznake neobčevalno, izobrazbeno in že omenjeno privzdignjeno, pri čemer prvo pomeni toliko kot SSKJ-jevo knjiž. (kar je vzeto iz SSJČ, vendar se tam to ne meša z izrazom spisovni, kar je pri nas knjižno), tj. tako se ne rabi v nezaznamovanem govornem občevanju. Naše izobrazbeno je značilno za ljudi, ki v svojem izražanju kažejo na določeno višjo izobrazbo; opazne prvine so lahko tudi citatne (zgledi za to pa so antejevski, alias, vulgo, Carthesius, lahko pa bi bili dodali še kaj takega besednozveznega kot Poeta nascitur ali horror vacui). Privzdignjeno nam pomeni iskano rabo enot iz sopomen-skega snopa (globočina za globino ali poslednji nam. zadnji, da nam. ja, bero nam. berejo).
Podobno bi lahko primerjali ekspresivne kvalifikatorje SSKJ-ja s čustvenostnimi oznakami v SP 2001. V SSKJ je 9 oznak s področja čustvenosti enakih onim v SP 2001, oznake vulg. iz SSKJ v SP 2001 ni, ta pa ima dodatne oznake poud., kletv. in zmer., ki jih v SSKJ ni. Olepševalno je npr. v rožicah za nevtralno pijan, vinjen, omiljevalno pa npr. vinjen nasproti slabšalnemu nažrt. Na večjo mero določene lastnosti kaže oznaka poud., kaj je kletv. pa se splošno ve (ublaže-valna oblika je kletvica); kaj je zmerjanje, je tudi jasno (prim. SSKJ V).
Polemičarka (str. 179) nadalje pravi, da »je slovensko jezikoslovje v smislu oblikovanja lastne zvrstne teorije in jezikovnosistemske stilistike uspešno zapolnilo 60-a leta prejšnjega stoletja, v polemiki z avtorji SP 1962 to teorijo dopolnjevalo in jo vgradilo v zasnovno odličen slovar«. Ob tej samohvali je treba povedati, da je jezikoslovna teorija SSKJ v veliki meri posnetek češkega slovarja (Slovnik spisovneho jazyka českeho), pa najsi gre za zvrstnost ali še za stilnozvrstne teoreme. O tem nas prepričujejo §§§ 18-22 češkega slovarja glede Stilističnega vrednotenja (stilna karakteristika, str. X-XII). Tu, pri Čehih, se pri vrednotenju s stališča knjižnosti - neknjižnosti v okviru knjižnosti v § 19 pojavljajo prilastki; a) hovorova (bežna mluvena reč spisovneho jazyka), obecna čeština, b) knižna, c) basnicka, d) publicisticka, e) odborna, pri čemer je za obecno češtino glede besedja rečeno tudi: »nelze je pokladat proste za nespisovne«.
212_Slavistična revija, letnik 52/2004, št. 2, april-junij
Od neknjižnega se pri Cehih omenjajo oznake: a) narečni, b) oblastni, c) lidova (v SSC pro školu i verejnost, 1978; lid - nejširši vrstvy obyvatelska (pri nas v Bradaču ŠSS 1967 je lid ljudstvo)), d) argoticka pa še slangova in nespisovna. V § 20 (pri frekvence) so pri Cehih oznakovni prilastki: a) bežne uživane slova a spojeni, b) ridši, c) ridka, v § 21 pri dobnostnem oznake a) zanikajici, zanikle, b) zastarala, c) zastaravajici. V § 22 pa pri ekpresivnem najdemo naslednje: 1. citove zabarvena (expr.), 2. a) familiarni, domacka, mazliva, ve vyjadrovani deti nebo v hovo-ru s detmi, b) pejorativni, c) zhrubela, vulgarni, d) eufemisticka, ironicka. Opozorjeno je tudi na to, da imajo besede in besedne zveze lahko tudi po več oznak.
Torej imamo vendar tudi za novi slovenski pravopis pravico in dolžnost v SSKJ od nas v razpravi kritizirano zamenjati z ustreznejšim, pa tudi od češkega vzorca se lahko oddaljimo. -Razen nekaj oznak, ki sem jih predlagal jaz za pravopisni slovar, so bile vse spremembe oznak glede na SSKJ sprejete še v času 2. pravopisne komisije (predsedniki so ji bili B. Grafenauer, J. Menart, nazadnje F. Jakopin), razvidno pa je to iz zapisnikov te komisije, ki jih je vodila in pisala sedanja docentka I. Orel.
Odvisnost SSKJ od SSJC je tudi pri slovničnih oznakah. Za spol samostalnikov imamo Slovenci sicer simbole m, ž, s (še v SP 1935 m., ž., s., pri Pleteršniku pa m., f., n., kar imajo Cehi s piko še danes; naši simboli m, ž, s brez pike so bili uvedeni v SP 1950). Števila so v SP 1935 okrajšana kot edn., dv., mn. (druga okrajšava je v Poskusnem snopiču /str. 85/ umanjkala). Bese-dnovrstne oznake so v SP 1935, 1950, 1962 še redke, glagoli kot besedna vrsta v slovarju nimajo oznake, enako ne v slovarju pridevniki, pač pa ostaja oznaka prisl. (ki pa služi tudi za členke in povedkovnike). Dosledno zaznamovanje besednih vrst v naših pravopisnih slovarjih ne obstaja (imajo sicer m, ž, s, prisl., vez., predl., glav. štev., medm.), po zgledu na češki slovar se je uveljavilo v SSKJ. Enako kot Cehi ima SSKJ oznake za samostalnike, pridevnike in glagole posredne, popolnoma neprimerna pa je oznaka nesklonljivi prilastek (pri tem gre za prvi del narazen pisane zloženke).
SSKJ-jeva »predpona v sestavljenkah« pa je šepasta, saj bi bilo treba razločevati tipa »s predpono« oz. »s predponskim obrazilom«, in samo ta druga dajejo sestavljenke (res je pa, da imajo tako kot v SSKJ tudi v SSJC).
Vse to v SSKJ je torej daleč od polemičarkine proklamirane dognanosti sistema kvalifika-torjev.
Še huje pa je, da SSKJ sploh nima oznak za npr. vrste števnikov in zaimkov (kar je sicer že v SP 1950, prim.pet, kdo, kar pa imajo Cehi: čtyfičisl. zakl. in potem dalje čisl. rad., čisl. druh.); namesto tega ima SSKJ samo oznako štev. (za glavne, vrstilne in ločilne števnike; množilni so mu pa kar prid.). Enako pri zaimkih.
6 Pa pustimo sedaj oznake in si oglejmo težo še katerega polemičarkinega očitka. Nekako nam ne dovoljuje sklicevanja na Webstra ali Škaljica, ko zavračamo njene zmote. - SP 1962 ima pri Baudouinu de Courtenayju lahko svojilna zaimka Baudouinov in de Courtenayev, tj. samo iz enega ali drugega glavnega dela večbesednega priimka, toda s tem ni rečeno, da svojilni pridevnik iz obeh delov priimka ni mogoč, saj iz Breznik-Ramovš napravimo Breznik-Ramovšev in iz imena Rainer Maria svojilnik Rainermarijev. - In glede »turške« zadeve akindžija: jaz pač glede tega moram prej verjeti Bosancu kot naši Kraševki. - Polemičarka primorski besedi nono pripisuje narečnost in meni, da se mora temu primerno tudi narečno sklanjati s s t podaljšamo osnovo, torej nonota itn. Toda v SP 2001 je ta beseda označena kot pokr. primor., in če se taka beseda prevzame v knjižno besedilo, se mora ravnati po knjižni, ne po narečni sklanjatveni normi. - Podobno je z besedami na -ko, ki se pogovorno in narečno pogosto, če ne zmeraj, sklanjajo s podaljškom osnove s t. V SSKJ so take besede označene različno: rdečko -a je brez oznake, srečko -a ima oznako šaljivo, fičko -a pog., stričko -a ljubk., tičko -a ekspr. Torej je komu smešno očitati, če pri pogovornosti ali ekspresivnosti takih enot uporablja enako merilo in

Jože Toporišič, Se z okrepljenimi močmi nad Slovenski pravopis_213
potem tudi besedama bimbo in medo pripisuje rodilniško obliko na -a in ne na -ta. - Enako mu je očitati, da ima feminative, kakor so polemičarkini pravnica, zdravnica, delavka za tvorjenke k moškim poimenovanjem pravnik, zdravnik, delavec (in sicer na podlagi izmenjavne izpeljave). Sicer so poleg tega moška poimenovanja nastala prej kakor ženska. (Pri tipu gospodinjec pa moramo govoriti kot o maskulinativu.) - Po zgledu straši = roditelji je prav tudi roditelj - rodi-teljica. Pri besedi zdravnik je n priponskega obrazila posplošen, torej analogičen, iz primerov, kjer je n pred ik že v njegovi pridevniški podstavi. (Sicer pa prim. pridevnik ozdraven v Besedišču slovenskega jezika 1998.)
Podtikati nevednosti moji osebi glede tega, da je izrazje dobro, če je čim bolj stanovitno, in nato zaradi kalkiranja besede arheolog s starinoslovec govoriti o poraznosti, je pravo sprenevedanje. Slovensko domačo ustreznico je v SP J. Snoj navedla v obliki <starinoslovec>, tej besedi kot iztočnici pa dala oznako neobč. in priporočila izraz arheologija. Slovenska izrazja določenih strok pač poznajo vse polno kalkiranih takih izrazijskih dvojnic: morfologija oblikoslovje, teologija bogoslovje, nominativ imenovalnik, stavek Satz, historik zgodovinar, historiograf zgo-dovinopisec, konzonant soglasnik, geograf zemljepisec, duodenum dvanajsternik, tekstologija besediloslovje, ^Stickstoff dušik. Sicer pa že v Pleteršniku najdemo iztočnico starinoslovje Archeo-logie, zatem pa tudi v SP 1962 starinoslovec raziskovalec starin (enako je v SP 1935, 1950, in celo v SSKJ najdemo starinoslovje knjiž. arheologija). V SP 2001 imamo starinoslovec neobč. arheolog.
Za katero takih dvojic se odločajo strokovnjaki določenih področij, je različno: starejše generacije, zlasti šolane na področju nemškega jezika, so dajale prednost t. i. mednarodnemu izrazju, naslednje pa so bolj upoštevale izročilo priročnikov z domačim izrazjem. V slovenskem pravo-pisju uporabljamo npr. zvezo zemljepisna imena, znanstveni zemljepisci pa imajo raje pridevnik geogarfski. Žal se je SSKJ odločil za t. i. mednarodne oznake strok, in tako npr. pri zemljepisen, ki je v SSKJ brez oznake geogr., beremo pred zvezo zemljepisna dolžina oznako geogr. V Poskusnem snopiču SSKJ na str. 5 beremo: »Terminološki kvalifikatorji so praviloma narejeni iz tujih osnov, drugi iz domačih /_/«, česar v SSKJ sicer ni več. (Še pri Pleteršniku so slovnične oznake rade latinske, npr. adj., arch., astr., conj., chem., indecl.)
Polemičarko moti tudi moj izraz sledje za mednarodno sekvenca. Predlaga mi, naj namesto sledja, ki da je kalk, uporabljam Breznikov izraz govorni odstavek. Tu ji torej žal ne moremo ustreči, ker je govorni odstavek nekaj čisto drugega, se pa v njem pojavlja sledje. Beseda sledje tudi ni kalk: kalk nam je posnemanje morfemske zgradbe iz jezika dajalca. Sekvenca je iz deležnika sedanjega časa (sequens -ntis), sledje pa je tvorjenka iz glagolskega korena in priponskega obrazila. - V zvezi s tem se polemičarka tudi sprašuje, zakaj neki bi bila za neologizem potrebna »domača dvojnica« novota, če se »prevzeti neologizem že čisto po domače obnaša (sklanja, je besedotvorno motivirajoč ipd.)«. Zaradi tega gotovo ne, pač pa zato, ker so sestavine tvorjenke iz domačih oblikotvornih enot lažje in tudi širše razumljive kakor pri t. i. mednarodni vzporednici, saj je sorazmerno manj ljudi, ki razberejo, kaj pomenijo morfemi ne-o-log-izem. Besedo nov-ota ima tudi SSKJ z oznako knjiž. za nevtralno novost; ima jo tudi Pleteršnik (s pomenom Neuheit, Neuerung), ali npr. SP 1962 in še prej SP 1950, pa že SP 1935. Razširjamo ji samo pomen. Ker ima v SSKJ oznako knjiž., ji v stroki mirno lahko damo pomen 'nova beseda ali nova besedna zveza' (morebitna novinka moti zaradi pomena 'žensko bitje', prim. SSKJ).
Kar za besedo neologizem velja tudi za besedo antropologija nasproti človekoslovje, druga prav ustreza pomenskemu opisu v SSKJ, tj. »veda o človeku kot členu narave«. Naš Veliki slovar tujk (2002) sprejema besedno vzporednico človekoslovje, v malem Webstru pa imamo razlago 'veda o človeku'. S tem v zvezi mi polemičarka priporoča »od dnevne politike neodvisna jezikoslovna stališča«, kar se mi pa zdi povsem nesmiselno. Le kdaj so moja stališča o čem jezikoslovnem zavisela od politike?!
214_Slavistična revija, letnik 52/2004, št. 2, april-junij
7	Pred koncem mi polemicarka še očita, da je v novem pravopisu ohranjeno pojmovanje iz SSKJ, po katerem gre v dvojicah kot enosmeren in enosmerni le za razliko med nedoločno in določno obliko istega pridevnika, določna oblika v stalni besedni zvezi s samostalnikom pa dobi lahko vrstni pomen. - Glede tega se slovensko pravopisje pač drži Kopitarja, ki v svoji slovnici 1808/9, str. 258, piše: »Samo pri moški spolski končnici se kaže sled razlike med inkor-poriranim in praediciranim pridevnikom; inkorporiranje pa mora biti tako tesno kakor npr. v francoščini petite-maison, tako da samostalnik in pridevnik tvorita eno celoto: stekli pes wüthiger Hund, Veliki petik Char-Freytag, Veliki Stol (Groß-Stuhl), lastno ime gore na Gorenjskem ipd.«
Glede nedoločnih pridevnikov, ki imajo poleg nedoločne oblike še določno (npr. mlad mladi) v SSKJ I str. XIII § 27 pod b) beremo, da so podani »pridevniki, pridevniški števniki in pridevniški zaimki z oblikami za vse tri spole, moški spol praviloma v nedoločni obliki«. Pridevniški zaimki imajo seveda zmeraj samo eno moško obliko (tak /nikoli taki/ in kateri /nikoli kater/:: žal je SSKJ tu zablodil, ko je za neki iznašel tudi nedoločno obliko (nAki tudi nek -a -o), če jo že ima vsak (pri Kopitarju str. 298 še vsaki, enako ga rabi Škrabec razen v zvezi vsak dan (in vsakdanji)). SSKJ glede nedoločne in določne oblike pri števnikih seveda misli le na ločilne in množilne števnike (dvoj - dvoji, dvojen - dvojni, tako imenovani SSKJ-jevi sam. števniki tipa pet petih pa poznajo samo nedoločno ter vrstilni samo določno obliko. Glavne števnike bi SSKJ moral obravnavati najprej kot pridevniške besede, šele nato pa kot posamostaljene (torej bi ti dobili oznako sam. v istem slovarskem sestavku). Zgled: trije gostje, za oznako sam. trije treh m, tri treh ž, s. Oblike števnikov, s katerimi štejemo oz. računamo, pa so samo nepregibne in ne glede na obliko srednjega spola: Štiri deljeno z dve je bilo vedno dve, Ena je bilo zmeraj manj kot dve.
Ker mi polemičarka čisto na koncu pripisuje »slab/ega/ duh/a/«, naj ji glede besede ljudsko izdam, da je to pridevnik k ljudstvo, to pa je v SSKJ pod 2 določeno tako: 'preprosti, manj izobraženi sloji prebivalstva'.
8	Za konec naj se ustavim še ob polemičarkini misli, da se je »/s/lovensko slovarstvo, ki nam ga ponuja SP 2001 /_/ spremenilo iz jezikovnega opisa v (kabinetni) predpis«, pri čemer v opombi 3 izjavlja: »Zanemarjeno je Kopitarjevo, Miklošičevo, Levstikovo, Riglerjevo načelo o jezikoslovčevi vlogi opisovalca in ne predpisovalca dejanskega jezika, s slovarskega stališča uresničeno v Pleteršnikovem slovarju in Slovarju slovenskega knjižnega jezika.«
Najprej o kabinetnosti predpisovanja v novem SP. - To je neodgovorno podtikanje tako glede predsednika uredniškega odbora za slovarski del kakor za druge člane tega odbora in za redaktorje, pa tudi za nabiralce in izbiralce besed in besednih zvez. Polemičarka ni z ničimer dokazala, da bi si bili kaj izmišljali ali da za spremembe nasproti SSKJ ni bilo ustreznih raziskav, še zlasti s strani predsednika uredniškega odbora novega SP. Nihče ni ovrgel teoremov za pravopisno slovarsko obdelavo besedja in besednih zvez, kakor je utelešena v teoriji tega slovarja in v veliki meri tudi uresničena s strani redaktorjev in iztočničarjev. (So pa seveda tudi pogreški v izvedbi.)
Da bi bili Kopitar, Miklošič, Levstik in Rigler samo opisovalci in ne tudi predpisovalci, seveda ni res. Še najbolj je bil morda v svojem slovaropisju (vsaj, kar zadeva slovenščino) samo opisovalec Miklošič. Sicer pa je tudi Škrabec veliko uporabljal dedukcijo. Brez deduciranja na podlagi določenih teoremov ni mogoče napraviti nič sovisnega, še zlasti ne v velikem. In novemu pravopisu torej ni mogoče očitati nepovezanosti z živim jezikom; v njem ni kakega samovoljnega pripisovanja lastnosti, ki jih jezikovne prvine dejansko ne bi imele, ampak bi bile izmislek slovaropiscev. Res pa slovarji nastajajo v kabinetnem trdem delu, lahko tudi desetletja dolgem, če so duhovne razmere v družbi take, kakor so bile pri nastajanju našega novega SP.
Po vsem povedanem v zvezi s pisanjem polemičarke je menda očitno, pri kom je duh slab.

Jože Toporišič, Se z okrepljenimi močmi nad Slovenski pravopis_215
2.	Jerica Snoj, 185-186.
1	Varianta -ev za krepki -ov za svojilnost/pripadnost je seveda tudi za nas »s stališča slovarskega pomena nerelevantna«, toda tega pri SP 2001 tudi nobeden ni trdil. Šlo nam je za to, da se z -ev odriva v govoru sicer kar pogost -ov. Poleg lahko predvidljivih primerov, če si zapomnimo ustrezno pravilo (npr. zmajev, stricev, bičev, košev in križev) imamo tipe kot stričev, Georgeev, Sanchev, Lasageev, Laplaceov, Boccacciev, Thackerayjev itn. Podobno tudi pri priponskem obrazilu -in: Aaičin- Micin, mucin. Dejstvo je tudi, da obstajajo na Slovenskem področja, kjer tudi za c, j, č, ž, š ne tvorijo oblik na -ev, ampak na -ov. Da ne omenjam še dvojnic kot Manetom/ Manetem.
2	Če boste spet govorili o feminativih, kar povejte, katere moške oblike s popolno gotovostjo predvidevajo čisto določeno žensko priponsko obrazilo. Poleg tega novi pravopis ne navaja feminativov pri vseh ustreznih samostalnikih: prim. Mounier, kaplan, župnik, Karadžič ali kos kosovka nasproti slavček, pa problematika kot Italij-anka, Anglež-inja, Srb-kinja. Enako je s samostalniki s priponskim obrazilom -ost: take primere izpušča tudi češki slovar, nam pa se je zdelo bolj važno, da zapišemo tiste, ki se dejansko dovolj pogosto rabijo. Marsikatera pridevniška beseda namreč nima tvorjenke na -ost ali pa je ta posebnost (grdost je čisto navadno, lepost pa ne). Itd.
3	Napačno je misliti, da je o dokončni izbiri iztočnic za pravopisni slovar odločal celotni uredniški odbor. Mislim, da sem šele od črke m naprej zahteval, da se odboru predložijo v sprejem tudi širši geslovniki ali pa vsaj spiski besed, pri katerih je tudi iztočničarka bila negotova, ali naj jih uvrsti ali ne. Iztočničarko novega SP si je iz razpoložljivega izbral in nato pač tudi vodil nekaj časa S. Suhadolnik. Menili smo, da je bila lojalna do njegovih načel pri izbiri bese-dja za slovar.
Čisto objektivnega merila za izbiro iztočnic ni, še zlasti ne pri sredstvih in osebah, ki so bili na razpolago novemu pravopisu. Ko bi bila polemičarka kaj konkretnejša, bi nam bilo lažje braniti dejansko izvršeno izbiro. Glede na to, kako je besedje novega pravopisnega slovarja obravnavano v primeri s SSKJ, pač ni mogoče implicitno podtikati podmene, da se pri novem pravopisu slovaropisno znanje ne bi bilo bogatilo, prehajalo s starejših na mlajše.
4	Slovaropisne usposobljenosti uredniški odbor redaktorjem na splošno ni odrekal, pač pa je ugotavljal, da je deloma mera te usposobljenosti pri nekaterih redaktorjih očitno višja kot pri drugih. Polemičarko bi tudi glede zavedanja glede obveznosti članov delujočega kolektiva prištevali k drugi vrsti. Seveda so tudi redaktorji lahko odločali o (ne)sprejemanju besed(nih zvez) v pravopisni slovar.
3.	Janez Dular, 183-184, je na tem mestu bil pravi mož.
4.	Vojko Gorjanc, 187.
1 O »dveh popolnoma ločenih svetovih«. Dovolj je pameten, da bi res mislil, da ta misel zadeva novi pravopis. Korpusni nabiri besedja se bomo lahko zaupali, ko bodo pri njej upoštevana res reprezentativna besedila posameznih funkcijskih besedilnih tipov v primerni količini in obeh prenosnikih.
Z zgledi je tu Gorjanc popolnoma ničti. V nekem drugem svojem sestavku (ne vem kje sem ga že bral) je polemik nekoliko radodarnejši in kritiko novega SP implicitno nadaljuje s prikazom feminativnih oblik k besedi dekan. Zmagovito pribija, da je za v SP 2001 predvideno obliko
216_Slavistična revija, letnik 52/2004, št. 2, april-junij
dekanka samo ena potrditev v nekem korpusu, priljubljenosti pa da se veseli dekanja; ta je po našem posneta po županji, ta pa je prvotno pomenila ženo župana. Torej je za marsikoga nekaj podobnega tudi z dekanjo (morda bi bil Gorjanc lahko povedal še, koliko nastopa po srbohrvaščini posneta dekanica).
2 Če nam Gorjanc priporoča »uporabo sodobnih slovaropisnih metod, temelječih na pozitivni tradiciji slovenskega slovaropisja in soočenih z novimi pristopi, ki jih je v slovarsko delo prinesel razvoj korpusnega jezikoslovja«, seveda moramo zavrniti implicitno podtikanje, da bi bili mi v novem pravopisu zanemarili kaj pozitivnega iz slovaropisnega izročila; marsikaj smo temu izročilu tudi prispevali. Glede korpusnega jezikoslovja pa mu namesto očitanja in načelnega deklariranja priporočamo, da bi nam podal pravo študijo o tem, kar bi bilo v bodoče pri alfabetarijih še treba upoštevati, npr. v obliki kakega Zaklada novega besedja, to pa iz soočanja s tem, kar nam doslej predpostavljajo slovarji katere koli vrste ali le zbirke besedja, kakor jo najdemo v Besedišču slovenskega jezika z najnujnejšimi oblikoslovnimi podatki. - Pri tem si bo treba rokave zasukati kar visoko pa še v roke pljuniti.
5.	Nataša Logar, 197.
Glede računalniškega izrazja v novem slovenskem pravopisu moram še enkrat povedati, da bi tudi v bodoče moglo biti le deloma upoštevano v takem slovarju, kakor je pravopisni. Veseli me pa še naprej, da so nam računalniško izrazje podali v kar obilni meri sedaj in že pred izidom SP drugi, česar posledica bo med drugim pač tudi ta, da se njej sami glede tega ne bo treba truditi in se bo lahko posvetila pravim jezikoslovnim vprašanjem slovenskega knjižnega jezika. Vtis imam, da ji sposobnosti za to ravno ne manjka, in morebiti bo kdaj tudi v našem pravopisnem slovarju odkrila stvari, ki potrjujejo naš prispevek k pravopisnemu slovarstvu, kakršno je pri nas pač uveljavljeno in pozitivno dalje razvijano.
Glede izrabe korpusa FIDA: za pravopisni slovar 2001 ni bil rabljen, zakaj ga ISJFR ni zakupil (če ga ni), pa mi ni znano. Žal nam kritičarka in sedaj polemičarka ni dala podatka, od kdaj je sploh bil na razpolago, edini njen podatek v zvezi s tem je 2. 5. 2002, to pa je čas že po izidu novega SP.
6.	Andreja Žele, 191-192.
1	Najprej nam sporoča, kaj vse je še delala za Inštitut v času, ko je nastajala njena disertacija (in vzporedno tudi pravopisni slovar). Za to njeno dejavnost sam seveda nisem vedel. Sicer pa še nadalje mislim, da bi nam bila torej tudi pri slovarju novega SP glede vezljivosti lahko pomagala. Za to bi ji bila hvaležna tako iztočničarka kakor redaktor(ji), ki je (so) svoje delo glede tega kar dobro opravila (opravili).
2	Vsemu, česar si kritičarka in polemičarka želi, pa v pravopisu ne bo mogoče ustreči. Poglejmo:
1) Ni res, da SP 2001 »ne upošteva žive in aktualne jezikovne rabe«. Res pa je, da ne sprejema oz. ne ve za nekatere novosti vezave (npr. solidarizirati boj, kar je verjetno po angleščini, ki je v sklonski paradigmatičnosti znano osiromašena). 2) Pravopisni slovar pomenov ne podaja, če niso povezani z oblikoslovnimi kategorijami, sicer pa pomenskosti ne izčrpava, ko v oblikoslovno najširšem pomenu ni odražena. 3) Ponazarja se glede na slovnične lastnosti, ne na »ažuriranost« udeležencev. Glede novejših predponskih tvorjenk je iztočničarka pač upoštevala tudi njihovo pogostnost, v primeru neiztočniškosti kakega predponskega glagola pa se bo zmeraj treba posvetovati tudi s pravopisnim sestavkom zadevne predpone oz. predponskega obrazi-

Jože Toporišič, Se z okrepljenimi močmi nad Slovenski pravopis_217
la. 4) Oznaka ekspresivno ima v češkem slovarju (str. X in XI) tudi izraz »citove zabarveni (expresivita v širokem smyslu)«. Tudi češki pfen. je pri nas zaobsežen z oznako poud., če ima to vrednost, tj. zaznamovanost. Prenesena raba je lahko tudi nezaznamovana, npr. baba pri kozolcu ipd. Beseda hiševati je, mislim, važna svetopisemska, imata jo tudi Cigale in Glonar (hausen), pa tudi SSKJ in SP 1962, prvi sicer z oznako star.
3	Pri vezljivosti nič ne dvomim, da o njej polemičarka ve več kakor naši redaktorji, vendar redaktor za glagol pri osvajati pravilno ne navaja vrstne oznake, torej je to nevtralna raba, za pomen o. no^e ideje pa oznako publ. in za o. ženske oznako poud. (ljubezni pa je tako zelo veliko vrst). Tudi glede iznašati (poglede, predlog, pritožbe) sem na redaktorjevi strani (odkrivati, prikazovati; predlagati; pritoževati se). - Enoti upati se/si bi po mojem res zaslužili iztočnico: prim. ustreznice v nemščini (hoffen, sich trauen), in to velja tudi za prizadevati : prizadevati se/si, seveda pa bi bila zaradi tega velika zamera pri SP 1962 in SSKJ.
4	K polemičarkinem koncu naj pripomnim, da me resnično veseli, da so »moje ženske« s fakultete tako dejavne, pa hkrati jezi in žalosti, če se v čem brez potrebe oddaljujejo od pravega spoznanja, morda celo komu drugemu na ljubo.
7.	Marta Kocjan - Barle, 193-195.
1	Polemičarka je zelo delavna in lepo nadarjena slovenistka. Z marsičim, kar piše o kitajski pisavi v slovenskem pravopisu, pa se le ne moremo strinjati.
Dvojice tipa Bejdzing - Peking so zaradi pinjina in že podomačenega. - Glede Silitoe in Melborough zaradi govorjenega o na koncu ne vidim druge rešitve (podobno imamo drugje Sarah z rodilnikom Sare). - Parana -e pa je, žal, nedopustni greh redaktorice, ki ga spričo oblike Moskv^a -e za rusko Moskv^a ali italijanske pieta -- ni mogoče z ničimer upravičiti, tudi z o^a -e ne. Redaktorica je brazilsko obliko Pai^a^na dobila v VSLG, ki pa ne navaja rodilniške oblike (slovenistični sodelavki M. Bešter in M. Križaj - Ortar).
2	Glede pinjina se ne bova ujela s polemičarko. Seveda bi bilo najbolje, ko bi se glede nezvočnikov držali dosedanjega izročila, tj. da bi nam črka b zaznamovala tudi glas b, črka p pa glas p. In nato enako velja za črke d - t, g - k, saj se nam je aspiriranosti oz. neaspiriranosti ene vrste teh glasov težko naučiti. - Palatalizirane (mehčane) šumevce pa kar pišimo z desnim krakom naše strešice, saj tako pisavo poznamo iz srbohrvaščine, ko gre za 4 in poljščine, ko gre še za druge take glasove. V izgovoru pa tudi srbohrvaških mehkih č in dž ne realiziramo različno, ampak te pare izgovarjamo kar s slovenskimi šumevci (pri. SP 1962, str. 54).
Mislim, da je tudi prav, če vsak pinjinski pisni a izgovarjamo kot naš a, ne v določenih položajih še kot e (kdo si bo pa zapomnil kar 7 enot, kjer je pinjinski pisani a naš e , tj. zveze jian, mian, nian, pian, qian, tian in yan, če sem polemičarko prav razumel).
Gotovo pa je tudi preveč zahtevati, da bi si slovenski bralci zapomnili čez 400 zlogovnikov, kolikor jih našteva polemičarka, da bi lahko kitajske zapise pravilno brali. In tako še kaj o izgovoru zveze -ui in -un.
8.	Hotimir Tivadar, Peter Jurgec, 203-220.
1 Ni res, da bi bilo normativno gradivo slovenskega knjižnega jezika »skoraj v celoti iz SSKJ«. Norma slovenskega knjižnega jezika v SP 2001 temelji na mojih razpravah in knjigah, vplival pa sem že na SP 1962. S področja glasoslovja sem med slovenske knjižne foneme uvrstil dž; tudi na podlagi Škrabca določil nezvenečnostno premeno izgovora zvenečih nezvočnikov pred premorom; uvrstil j in v med zvočnike. V pravopisni komisiji smo se odločili za zapiso-
218_Slavistična revija, letnik 52/2004, št. 2, april-junij
vanje samo širokih e-jev in o-jev, prvega pred j, drugega pred v; napisal sem obširno razpravo o naglasnih tipih v slovenskem knjižnem jeziku; zavrnil tuje glasoslovje v izgovoru v knjižni jezik prevzetih tujih besed. V SSKJ se namreč razdelek pravorečje začne s povedjo »Izgovor besed se ravna po pisavi, le da je treba upoštevati osnovna pravila o izgovoru v, zvočnikov in izglasnih zvenečih soglasnikov ter o asimilacijah soglasnikov po zvenečnosti« (§ 175, XXIII-XXIV). Tu torej SSKJ-ju v ni zvočnik (in morda tudi j ne); soglasniki mu pomenijo samo nezvočnike, pa so soglasniki vendar tudi zvočniki; SSKJ zapisuje izgovor besednih oblik kot dolgorilca kot [ug-uc], SP 2001 kot [ug uc]; izgovor besed kot bridge zapisuje kot [bridž], SP 2001 kot [bridž-], kjer vezaj na koncu nakazuje premeno po zvenečnosti; SSKJ nima teorije o variantah fonema /v/ ali /n/; ničesar ne pove o glasovni vrednosti pisanih nj, Ij.
Ali še: »Zaradi lažjega prikaza gesel postavlja slovar skupaj pisano besedo na prvo mesto; razpored tovrstnega gradiva v slovarju torej nima normativne vrednosti. Prim § 117 in 118« (str. XXIII). Na navedenem mestu pa najdemo zglede avocesta in avto cesta, dokod in do kod. V SP 2001 pa je prvonavedena oblika boljša, konkretno torej avtocesta, do kod (druga enota je besedna zveza, ne beseda), °dokod nam je slovnična napaka. Prim. še pisanje besednih zvez s koli.
Sam sem podal tudi slovensko stavčno fonetiko, in sicer povezano z jakostnim oz. tonemskim naglasom, da bi pa vsa stavčna fonetika sodila v pravopis, je pa preveč.
2	Pri oblikoslovju; novi pravopis iz mase SSKJ-jevih prislovov izloča členke in povedkov-nike; določa naglasne tipe (nepremični, premični, končniški, mešani); zaznamuje kategorije živosti, človeškosti, števnosti, neštevnosti itd. Prim. še: pojmi pridevniška, samostalniška beseda; ločitev deležnika in deležja; tipologija sklanjatev. - V besedotvorju so razbistreni pojmi izpeljave, sestave, zlaganja in sklapljanja. - Glede tonemskega naglaševanja prim. spredaj v mojem odzivu na polemiko Vidovič Muhe. Kar se tiče objektivnosti ugotovitev T. Srebot Rejec, prim. moj sestavek v zborniku Slavistične revije za 13. mednarodni kongres (SR 51 (2003), pos. štev. (Eksperimental-nofonetične raziskave slovenskega knjižnojezikovnega glasovja in tonemskosti, 119-140), žal z mnogimi tiskovnimi napakami).
3	O razmerju med SSKJ in SP 2001 sem bistveno podal že spredaj. - Glede anketiranja za SSKJ pa naj povem, da sem to anketiranje začel prav jaz in o njem tudi poročal (Ankete za določitev naglasnega mesta ter kakovosti in kolikosti naglašenega samoglasnika, JiS 14 (1969), delno ponatisnjeno v GNPSJ, 74-82); pozneje pa sem za Riglerjeve ankete o tonemih zapisoval izgovor Eve Toporišič. Seveda sem tudi sam »anketiral«, med drugim sem si za razpravo Nagla-sni tipi slovenskega knjižnega jezika izpisal celotno ustrezno gradivo iz SP 1962, in to ne glede na to, kaj o tem menita Ertl 1929 in Nebeska 1996.
H govorjeni podobi knjižnega jezika. Kar avtorja govorita o ozkih nenaglašenih samoglasnikih e in o, (npr. Sarajevo, babilon), morda velja za mariborščino, črkovalno brane kratice pa so tudi prav primerno določene kot naglašene na zadnjem zlogu, npr. vece. V Pleteršnikovem slovarju sta sicer bila tudi ozka nenaglašena e in o, npr. maslo, grešiti, vendar je to, kjer je, narečno; na podlagi dolenjščine je npr. Ramovš opozarjal tudi na gorenjski ozki prednaglasni e, ne vem če tudi o; pri že pa po mojem gre za oslabljeni naglas, v SP 2001 imamo sicer iztočnico ŽB [poudarjeno že in že]. V SSKJ pa imamo že in že in že.
4	Kritika pogrevata po Šerugi Prek naglaševanja glavnih števnikov od 12 do 19, kjer sva se v glavnem z Dularjem odločila za naglaševanje na -najst, kar je starejše od dvojnice dva(najst) in veliko pogostnejše. Na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša sem ob asistenci dr. Jožice Škofic ugotovil, da se naglaševanje tipa dvanajst omejuje na koroška in grenjska narečja ter na glavnino Ljubljane, sicer pa je v rabi naglaševanje na -najst. To najdemo tudi v Baški grapi na Primorskem. Naglaševanje na dva- itd. je pač po nemškem vplivu, mu je pa SSKJ dal prednost

Jože Toporišič, Se z okrepljenimi močmi nad Slovenski pravopis_219
pred naglasom na -najst ob naslonitvi na SP 1962 in 1950 (ta pa ima vendar naglas dvanajstnik). Tako bi imeli enajst, dvanajst itd. namesto neenotnega enajst, dvanajst in dvanajst. Tudi ruščina ima večinoma tip dvanadcat, vendar odinacat, četyrnadcat, srbohrvaščina ima primerno našemu jedänaest, dvanaest, trinaest, čelrnaest, kar je vse po umiku naglasa z -naest. Enako imamo pri češčini na -act ostrivec: dvanact, tfinact, patnact, sedmnact, devatenact. Prim. še bolgarsko: edinadest/edinajset, dvanadeset itd.
5	Glede naglasnega mesta slovenskih krajevnih imen se novi pravopis drži Slovenskih krajevnih imen (CZ 1985). - Glede naglasa (spet za Šerugo Prek) v primerih Mačkovci, Apače, Varšava, Preserje, Preserje, Brnik, Begunje: V SP 2001 so Mačkovci, Apače, samo Preserje (samo to je tudi v SP 1962), Brnik, Begunje in Begunje. Imen Ramšak oz. Ramšak ni v SSKJ, Caracas, Poreč in Dänton niso v SP 1962, je pa Montevideo z napačnim naglasnim mestom. Mačkovci namesto v SKI zapisanih Mačkovci so novejša poknjižena oblika (vsak naglašeni o pred v je širok); pri Apače ni nič narobe; Varšava je tudi po poljsko. Brnik je v SP 2001 letališče, ne vas, pri Begunje je Begunje z drugimi oblikami iz te podstave izenačena oblika (prim. begunjski, Begunjec, Begunjščica); Ramšak naglašujejo na Koroškem okrog Slovenj Gradca; namesto Caracas je res prav Caracas (Webster) in namesto Montevideo se v resnici naglašuje Montevideo (že v SP 1962), Danton pa ima podomačen naglas (pozna ga tudi Webster za francoski naglas na drugem zlogu osnove; oblika Porečje analogna po potok, bolje je Poreč in vse iz tega izpeljano.
6	Glede Naglasa moške oblike edninskega opisnega deležnika na -l predponskih glagolov kot umoriti -im (zgled pokosil je bolj neroden, ker imamo tudi glagol kositi -im) je tako, da smo se res odločili za premični naglas, torej umoril -ila. Tako je v SP 1962 in tudi še v SSKJ. Poleg predponskih glagolov se tako naglašujejo tudi nekateri nepredponski z dvozložnim korenom (govoriti -im govoril -ila), večinoma pa je v SP 1962 že tip debelil. Če je pred tematskim -i-polglasnik, seveda velja vzorec zatemnil -ila (prav tako v SSKJ). - Šeruga Prek nima tu nobene pristojnosti za drugačno določanje naglaševanja na radiu. Z govoril, umoril, zameglil nima nobene zveze tip razumel -ela ali norel, hotel -ela. V prvih primerih (pomoril itd.) imamo opraviti s cirkumflektirano obliko po pomiku s predhodnega zloga, v drugih (razumel) pa z akutirano po umiku z naslednjega zloga, tj. z glagolske pripone.
7	Tudi nauke na koncu besedilne enote 3.2 bi si bila kritika lahko prihranila že zaradi spodobnosti in ko bi bolj gledala na ugled resnega jezikoslovnega besedovanja. - Nadalje mislim, da je prav, če vse nove prevzete naglašene e-je in o-je izgovarjamo ozko, razen v primerih, kot je tak e pred j ali r, o pa pred v: džez - afera, fon - bovla. Prvi primer ima že SSKJ na prvem mestu zapisan z e, drugomestni e pa ima oznako tudi. To drugo je bolje tudi kar izpustiti. - In: slovenski knjižni jezik ne pozna fonemskega nasprotja med /v/ in /w/, zato je samo nostalgija po SP 1962 (prim. [uošington] ali [uot]). (Prava snobovska duhovna revščina obeh kritikov se razkazuje v pisanju izgovora kot [vir"dZi:nija "wu:lf] namesto običajnega [virdžinija vulfj ipd.)
8	Prava žalost je tudi govorjenje o manjši fonološki vlogi tonemov: prim. samo razliko kot lipo - lipo, mesta - mesta, vodo - vodo, kosimo - kosimo, molila - molila ipd. morila - morila, da ne navajam še Vodnikovega primera Ga prime za vrat in ga nese do vrat. Potrudita se malo in poglejta še k Škrabcu (Modrovo kazalo k ZD 1-4 oz. H. Majcenovič v SD 4, str. 542), pa k Riglerjevemu prikazu v Uvodu SSKJ, kjer si (str. LI) med drugim lahko preberete tudi poved: »Cirkumflektirane so tudi besede v zvalniški vlogi« (mišljene so v imenovalniku sicer akutirane besede). In kako drugače pristno zveni tonemskost v stavčni intonaciji (korak - kovač).
Ali še misel obeh kritikov, da tonemsko razliko »slišijo le nekateri poznavalci, ponavadi jezikoslovci«. Slišijo jo seveda tudi vsi otroci tonemskih staršev ali tovarišev na igrišču in že v
220_Slavistična revija, letnik 52/2004, št. 2, april-junij
vrtcu. Kako bi jo sicer lahko prenašali iz roda v rod! Vsi tonemci tudi takoj ugotovijo, da npr. kdo je tonemec, kdo drug pa ne, oz. da po svoje zavija svoj govor, ne tako, kakor govori (po Riglerju) dobra polovica slovensko govorečih, namreč tonemsko.
Kdaj že je poučenemu jasno, da je tudi slovenski tonemski govor že kodificiran. Namesto da tako filozofirata, bi se kritika vendar lahko malo »priučila« tonemskosti, četudi bi bilo to »težko«.
9	Podobno neodgovorno je tudi pisanje obeh kritikov o soglasniški problematiki. Kritika pišeta, da je v novem pravopisu »alofonom /v/ /^/ namenjenih v celoti kar 22 paragrafov« (namreč od 640 od 662). Seveda bi bilo primerneje reči, da sta jim namenjeni 2 strani. Ali pa je kaj od obravnavanega nepotrebno? Slušni problematiki je posvečena ena stran, pisni pa ena. Toliko prostora je treba tudi zato, ker je izčrpno obdelana tudi morfonemska dvoustnična varianta fonema l.
10	Pri izgovoru črke l ne pred samoglasnikom v morfemskih končajih -lec, -lka, -lski, -lstvo (in kar je še iz tega izpeljano) kot u itd. smo se zavestno odločili za enoten izgovor, da je to problematiko sploh mogoče izgovorno obvladati širšim krogom, oz. tudi bolj prizadevnim, saj se to ne da naučiti, če je od primera do primera različno. V Ruplovem Slovenskem pravorečju (1946) je problematika izgovora črke l obdelana na str. 39-46. Komaj kdo se je tega sposoben naučiti. (Še maturante klasične gimnazije v Mariboru nas je v tem smislu na to nemožnost opozarjala profesorica slovenščine dr. Helena Stupan.)
Kako zapletena je »norma« tega, se lahko poučimo iz odzadnjega slovarja slovenskega jezika 1996, npr. za -lec na str. 107-113 (pri čemer morate izločiti enote, pri katerih je -l- del podstave in je torej končaj za njim le priponsko obrazilo -ec, npr. krul-ec : bra-lec; podobno še pri preostalih teh obrazil: upogib-alka : prvošol-ka, napad-alski : prvošol-ski, gled-alstvo : črnošol-stvo. Pred priponskim obrazilom z l je glagolska podstava s priponskim obrazilom -a- (-ja-, -va-, -ova-, -eva-, -ava-, -eva-). Za zgled težavnosti obvladanja si oglejmo po 10 primerov na -alec in -ilec ob glagolski podstavi (navajamo imenovalniško obliko, izgovor pa velja za vse druge oblike razen za im. ed. in njemu enak tož. ed.): ugibalec [tudi uc], klicalec [uc in lc], klečalec [uc tudi lc], mehčalec [lc in uc], puščalec [uc in lc], lučalec [uc tudi lc], napadalec [uc], prekladalec [uc], skladalec [uc], razkladalec [uc]; grabilec [tudi uc], vabilec [uc in lc], trebilec [lc in uc], drobilec [uc in lc], škrobilec [lc in uc], trobilec [lc in uc], snubilec [lc in uc], tlačilec [lc in uc], vlačilec [lc in uc], žvečilec [lc in uc]. Velika večina zgledov ima obe varianti; samo uc imajo napadalec, prekladalec, skladalec, razkladalec. Drugo obliko lahko uvajata »ali tudi« »ali in«; posebnost je [tudi uc]. - Škoda je, da SSKJ nima oznak živ. in člov., ki bi nam pomagali ugibati, kdaj je samo uc, kdaj uc na prvem in kdaj na drugem mestu, in podobno za lc.
Podobno bi lahko izpisali tudi primere za feminative na -lka. SSKJ teh feminativov skoraj nima. Od 20 moških oblik je vršilcev 17, feminativa od tega pa sta le dva. SP 2001 ni sprejel SSKJ-jevih enot klečalec, lučalec, puščalec, smolilec, snubilec; mehčalec je tudi v SP-ju snov, druge moške vršilce ima kakor SSKJ, vsem pa pripisuje feminative in svojilne pridevnike, vršil-niki pa so mu posebno iztočnice. - Če bi si ogledali enoto bralec, bi dobili še enote bralka, bralski, bralčevin bralstvo; tako je (razen ko gre za bralski, ki ga v SSKJ ni) tudi v SSKJ, le da so vse iztočnice.
Take vrste analizo bi pričakovali od obeh kritikov, ne pa da kot hvalivca temporis acti drezata v stvari, ki jih ne poznata dovolj. Enote, ki sta jih upoštevala, bi bila lahko bralcu tudi sporočila. (Po Jakopinovem seznamu je v SSKJ enot na -lec 850, pač od tega na -alec 608, na -ilec 155, na -elec 39, preostalo pa je na druge končaje.)
Podobno bi lahko rekli tudi za določanje izgovora izglasnega l za samoglasnikom, npr. pri pretežno trifonemskih enotah kot kol, izgovor [kou kola] ipd.
Kar kritika govorita o izgovoru črke -l v triglasovnih besedah, mi je čisto nerganje. Iz odza-

Jože Toporišič, Se z okrepljenimi močmi nad Slovenski pravopis_221
dnjega SSKJ-ja sem izpisal (upam, da vse) enote na -al (16), -el (18), -il (6), -ol (22), -rl (l) in -ul (1), skupaj 64 primerov in ugotovil, da se SP 2001 skoraj v vsem ravna po SSKJ, le da je izločil enote ral, tal in -vel -a (tenčica), vel -a -o, col^, cvil -a, grill -a, škil -a, škril -a, škril -i, ol (bolje bi bilo, ko bi bili v slovar SP 2001 uvrstili tal -a -o, vel -a -o in ol -a): zdi se, da redaktorji (ali pa iztočničarka) niso preveč vneti za poezijo in ne dovolj za zgodovino ali vsaj za križanke. Vse drugo je torej povsem v redu: da smo pri mel in ral pustili samo izgovor z -u, nejasno pa mi je, od kod je redaktor dobil cdl (z [u]) in z oznako zastar. Prav je tudi, da so iz SSKJ-jevega mel -a/-i napravili dve iztočnici; pol mlajši rod morda res izgovarja že z u tudi v primeru ob pol treh, polotok pa ima l = [l] iz poluotok (kakor je iz polu nastalo tudi pol). (Polotok seveda nikakor ni sestavljenka, za kar ga imata kritika, redaktorji Slavistične revije pa jima (kakor v vsem) dajejo prav. Za obliko Havranek že kritika menita, da je v SP 2001 nesrečen spodrsljaj, žal pa je tudi v drugi izdaji novega pravopisa za e v njem predviden polglasniški izgovor (tako podomačen namreč kljub zasluženi slavi ta jezikoslovec le ni).
11	Glede preostalega še: slovenski knjižni jezik ne predvideva prilikovanja nezvenečih nezvočnikov v zveneče pred sledečim v, npr. [janez ve, vedž ve] ipd., pač pa npr. v Slovenskih goricah slišimo menda [jaz vem]. Pri lastnoimenskem Camp David pa je seveda prav [kemb dej uid-], pri Daily Herald pa bi zapis izglasja druge besede moral za d-jem na koncu imeti vezaj, tj. [herald-]. S tega stališča bi bilo treba pregledati vse take primere.
12	Ne vem, zakaj kritika toliko razpredata o zvenečih zlitnikih: slovenščina pozna kot fonem samo šumevski zveneči zlitnik dž. Tega nikoli ne izgovarjamo kot [dž], tj. kot dva glasova. Samo kot rezultat prilikovanja nezvenečih zlitnikov c in čpa imamo pri c nefonemski glas, tj. položajno varianto c-ja, tj. dz (Kocbek, stric gre). V primerih kot intermezzo je izgovor zz kot ijz citaten po italijanščini (dz v tej besedi ima že SP 1962, naš navadni izgovor je s c, torej [intermeco]. Pisanje v SP-jih 1935, 1938, 1950 je kot v SP 1962, to pa je posledica teorije, da se v prevzetih besedah upošteva izgovor jezikov dajalcev, v čemer so zlasti pretiravali v SP 1962. V svoji knjižici Slovenski jezik. Izgovor i intonacij a s recitacij ama na pločama (1961) sem dz in dž obravnaval kot položajni varianti c-ja oz. č-ja (Kocbek, odločba), pozneje pa sem za dž navajal tudi fonološko nasprotje tipa čez - d^z, čem - džem, čin - džin, čip - džip, tj. navajal sem jih v položaju pred samoglasnikom; ne vem, ali jih imamo tudi pred zvočnikom, npr. v primerih hedžra. Za dz imamo v novem pravopisu izgovor pred samoglasnikom dzeta (a je citatno, po naše bi bilo zeta, kar pa je moteče zaradi nekdaj znane vrste cigaret zeta in reke Zeta). Primer drugačnih rešitev sta npr. Zevs oz. Cevs, po prvem zgledu še zelot; tudi za dzoon imamo zoon oz. zoo.
13	Na koncu kritika sprašujeta še, ali slovenščina nima v vzglasju besede tudi zaporniškega glasilčnega nastavka, tj. ?. Sam glede tega nimam čisto trdnega stališča, da ga knjižna slovenščina ne pozna; ima pa ga namesto k rožanščina (kritika opozarjata nanj ob češčini v zvezah kot je naše k oknu). V mojem narečju (Mostec) tega sploh ni, pa tudi za ljubljanščino ni značilno. Povsem prepričan pa sem, da nimamo trdega nastavka na morfemski meji kakor odorati, poora-ti, naočnik in tudi ne k oknu.
14	K zaključku obeh kritikov: Moram zavrniti mnenje, da v pravopisu govorjeni jezik ne bi bil obravnavan samostojno. Prav tako zavračam očitek, da imamo v novem SP omejeno prikazano stavčno fonetiko oz. »omejeno zgolj na obravnavo ločil«, saj imamo v Slovarčku jezikoslovnih izrazov navedene stavčnofonetične pojave kot kadenca, antikadenca, polkadenca. Tudi ni res, da imamo Slovenci »samostojni pravorečni priročnik« le v Ruplovem Slovenskem pravorečju 1946, ko pa je 1961 izšel tudi moj že navedeni Slovenski jezik /_/, pisan sicer v hrvaščini.
222_Slavistična revija, letnik 52/2004, št. 2, april-junij
15 Na splošno je treba še dodati, da le redko kritika upravičeno ugovarjata rešitvam v novem SP. To so le redke posamezne drobne stvari, tako rekoč kaplje iz morja informacij, ki jih ta pravopis prinaša.
9.	Erika Kržišnik, 221-237.
1	Takoj na začetku v opombi 1 piše: »Od strokovnih ocen /SP 2001/ so verjetno najrelevant-nejše izšle v zborniku predavanj 38. seminarja slovenskega jezika, literature in kulture (2002: 207-254).« Ali ne bi bilo lepo, ko bi si bila kritičarka svojo vednost zaokrožila še z mojim odgovorom na dotična razpravljanja (saj je eno leto ležal pri SR, ki je organizirala odgovore na ta moj odgovor).
2	V povzetku ugotavlja, da »glede frazeologije v SP 2001 ni mogoče ugotoviti meril (kot so npr. pogostnost rabe, potreba po pravopisni, pravorečni ali slovnični obvestilnosti), ki so vodila izbiro in klasificiranje gradiva /frazeologemov/, zato sama prisotnost ali odsotnost teh enot v SP 2001 ne more biti relevantna za njihov status v knjižnem jeziku«.
Novi SP nima ambicije, da bi bil tudi frazeološki. Frazeologemi se v njem pojavljajo samo zaradi stilne zaznamovanosti katere njihovih sestavin (v § 1142 npr. je povedano samo: »Zbrano besedje je v slovarskih sestavkih prikazano s pisnega, glasovno-naglasnega, oblikoslovnega, skladenjskega in zvrstno-stilnega stališča, pri manj znanih enotah tudi z identifikacijskega, in deloma pomenskega stališča.« In: »/Z/vrstno in stilno zaznamovane besede in besedne zveze imajo pripisane nezaznamovane (tj. nevtralne) ustreznice« (§ 1143). Primerjati in presojati s frazeološkega stališča novi pravopisni slovar bodisi s SSKJ bodisi s katerim frazeološkim slovarjem je torej nesmiselno. Tudi v SP1P 1990 in naslednjih izdajah ni nikoli bil govor o frazeo-logiji (prim. Modrovo Stvarno kazalo črke F, kjer ni enote o frazeologiji, medtem ko ima SSKJ tudi posebno enoto v slovarskem sestavku, imenovano frazeološko gnezdo (prim. SSKJ 1 (1970), XV111, Gnezdo)).
3	Torej imamo avtoričin prispevek za vajo v pripravljanju teorije za frazeološki slovar oz. za predavanja iz te problematike. Svoj čas je v to smer razmišljal Stane Suhadolnik v kritiki J. Pavlice Frazeološkega slovarja v petih jezikih (JiS 6 (1960/61), 200-205). Ker gre pri frazeolo-škem slovarju za veliko stvar, se zaenkrat skupaj s kritičarko novega frazeološkega slovarja oz. prizadevanja zanj veselimo; to se je v latinščini izrazilo z besedami In magnis voluisse sat (po naše: Pri velikem je dovolj hoteti). Naši kritičarki pri trudu za frazeološke raziskave (ali celo za slovar), kolikor je le mogoče, želimo napredka. - Ko bo kdaj kaj obširnejšega izdala, pa ji želimo tudi primerne objektivne kritike.
10.	Andrej Ermenc Skubic, 239-245.
1 Skubic je napisal živ sestavek o jezikovni zvrstnosti in sociolektih. Ta sestavek odraslega mladega človeka je pisan v prvem delu z veliko vednostjo in povsem zrelo stilistiko strokovnega besedovanja. V uvodu pomerja svoje pojmovanje socialnih zvrsti ob moje pojme zvrstnosti, zatem uveljavljano tudi v SP 2001. Namesto izraza knjižni jezik uporablja standardni jezik, delitev knjižnega jezika na zbornost in pogovornost mu je vprašljiva, uvaja pa pojme kot kulturni jezik, sociolekti, obrobni in ekscesni jeziki oz. zvrsti in še kaj.
Ne vidim razloga, zakaj naj bi zavrgli te vrste slovenska tradicionalna (mestoma lahko inovi-rana) pojmovanja, tj. knjižni jezik, knjižni pogovorni j., pokrajinski jeziki, narečja, mestne govorice, pokrajinske govorice, pa še interesne govorice (sleng, žargon, argo) ter družbenoplastne govorice (izobrazbeno, ljudsko, neknjižno ljudsko). Glede knjižnega pogovornega jezika naj si


Jože Toporišič, Se z okrepljenimi močmi nad Slovenski pravopis
223
kar ogleda ustrezna mesta v literaturi (zlasti v pravopisih). V tem prvem delu svojega pisanja nam tudi očita, da smo prenosniški zvrsti (zapisano in govorjeno) premalo obdelali, oz. ju potisnili »v nekakšen podrazdelek socialnih zvrsti«, kar seveda ne drži. Prva naloga tudi slovenskega slovarskega pravopisja je vendar ta, da podaja pisno in izgovorno podobo svojih slovarskih enot, najsi gre za njihove segmentne pojave (črke, glasove, ločila in kar je z njimi v zvezi) ali za nadsegmentna naglasna znamenja in s tem za naglase.
2 V drugem, glavnem delu sestavka pa obravnava 200 prevzetih besed, ki si jih je paberko-valno izpisal iz SP 1950 (tam so zelo vidno zaznamovane s križcem oz. zvezdico) in ki »bi jih lahko uvrstili v Voduškov 'familiarni jezik izobražencev'«. Po njegovem jih je SP 1950 bodisi prepovedoval (križec: 42 primerkov) ali 'v skrbnem jeziku' odsvetoval (zvezdica: 143 primerkov); dodal jim je kritik še 15 primerkov, ki pa v SP 1950 niso bili tako označeni + 1 primerek te vrste, ki ga v SP 1950 ni. (Ze tu pa je treba pripomniti, da križec v SP 1950 jezikovnih sredstev s to oznako ne prepoveduje, ampak jih ima za »knjižno rabo nedovoljene«; označene z zvezdico pa niso odsvetovane, ampak je zanje rečeno, da »se jim v skrbnem jeziku izogibljimo«.) Brez Skubičevih posegov v to besedilo se to mesto glasi: »V nekaterih primerih spačenosti ali nepotrebnosti so besede zaznamovane s t, kar pomeni, da za knjižno rabo beseda ni dovoljena, ali pa z *, kar pomeni, da se jim v skrbnem jeziku izogibljimo«. (Vse na str. 5 SP 1950.)
Za s križcem zaznamovane je torej v SP 1950 povedano, zakaj so tako zaznamovane, in dodano je še: »Ta bi bil v tem presojanju ostrejši, ta milejši, a življenje jezika gre svojo pot in se za take sodbe ne meni.« Še pred tem pa je povedano, da so »pri splošno rabljenih tujkah navadno dodani slovenski pomeni, da iz njih lahko izbiramo.« Prav bi bilo tudi povedati, da imajo s križcem ali z zvezdico zaznamovane besede (besedne zveze) v kurzivi dodane domače ustrezni-ce, nekatere enote pa jih imajo tudi po več.
3 Ko si navedene besede ogledamo podrobneje, tudi zlahka ugotovimo, da bi jih težko imeli za »Voduškov 'familiarni jezik izobražencev'«, pač pa so res znamenje izobrazbenosti, večkrat tudi snobizma. Da se o pravkar povedanem lahko tudi sami prepričamo, si oglejmo po 10 prvih okrižčenih in ozvezdičenih besed, in sicer v SP 1950, nato pa pogledamo, kako je z njimi v SP 1962, na koncu pa še v SSKJ in v SP 2001.
3.1
V SP 1950 NEDOVOLJENO
a la burke ä la Nestroy aflširati nabiti, nabijati, izobesiti,
izobešati, objavljati atrakcija privlačnost, vaba, zanimivost deplasiran ne na prvem mestu,
zgrešen, neumesten depravirati popačiti, pokvariti, skaziti deranžirati motiti, nadlegovati,
razdreti, zmesti devastirati opustošiti dispečer razpečevalec, razpošiljavec eksterier zunanjost, videz rešofirati se razgrevati se, razbuijati se
anonsa oglas, naznanilo
atakirati koga napasti
bižu dragulj, dragotina
bižuterija draguljarstvo
blamirati (o)smešiti, (o)sramotiti koga
blaziran top, brezčuten
brinetka ženska ijavkastih las, ijavolaska
büke šopek
degustirati v slabo voljo spraviti,
vznejevoljiti depeša brzojavka

224
Slavistična revija, letnik 52/2004, št. 2, april-junij
Dodane domače vzporednice prevzetim besedam so zapovedane oz. priporočljive. Precej oz. močno podobno se o tem sodi tudi v SP 1962, le da so v glavnem brez križca ali zvezdice. Redkeje pa je križec iz SP 1950 zamenjan s krožcem, pojavlja pa se tudi puščica:
3.2
SSKJ
a la carte po jedilniku afiSirati nabiti, nabijati, nalepiti
izobesiti, objavljati atrakcija privlačnost, zanimivost deplasiran ne na pravem mestu,
zgrešen, neprimeren depravirati popačiti, pokvariti,
spriditi, skaziti deraniirati motiti, nadlegovati devastirati opustošiti dispečer razpečevalec, razpošiljavec,
razdeljevalec eksterier 1. zunanjost, videz
2. filmski posnetek v naravi eiofirai se (ni v SP 1962)
SP 1962 anonsa oglas, naznanilo atakirati a. koga napasti bižu dragotina, dragulj bizuterija draguljama blamirati b. koga (o)smešiti, (o)sramo blaziran otopel, brezčuten bonvivan lahkoživec brinetka ijavolaska buket vonj pri vinu degustacija d. vina, poskušnja depeM brzojavka
Kritikovo mnenje, da SP 1962 »nima slogovnih oznak« (str. 240, 241), ne drži: krožec imajo npr.: brez nobene škode, brež nje, brez da bi bil ugovarjal, diviti se, dejstvovati; zvezdico pa imajo npr.: ceha, cehmešter, cagav, cagavec, cajg, coprati (in vse iz tega tvorjeno), cvirnati, cvilh, fajfa, fleten, pobarati. Za puščico prim. najaviti naznaniti, napovedati. Torej: poleg krožca (»še večje besedne in jezikovne spake in najhujše nebodijihtreba so zaznamovane z ničlo (°)«, zvezdica pa omeni tole: »Izrazito ljudske izposojenke imajo stilistično opozorilo (*), da sodijo predvsem v pogovorni jezik in v realistično pripoved«, medtem ko puščica »pomeni, da rajši uporabljamo boljši ali bolj domač izraz, ki sledi v kurzivi«. In še: »pri tujkah /je/ manj slogovnih in pravopisnih napotkov«.
3.3 Sedaj pa še k SSKJ in SP 2001:
V SP 1950 NEDOVOLJENO
SSKJ
ä la po načinu, v slogu
aflširati redko pritrditi, izobesiti lepak
atrakcija kar privlači, zbuja pozornost,
privlačnost, zanimivosti deplasiran 2. neprimeren, neumesten, zgrešen
depravacija izprijenost, pokvaqenost deraniirati (ni v SSKJ) devastirati opustošiti, razdejati dispečer uslužbenec /za/ vožnje eksterier zunanja podoba, zunanjost ešofirati se razburjati se, razvnemati se
SP 2001 a la frc. cit. po načinu, v slogu aflširati neobč. pritrditi, izobesiti (lepak) atrakcija turistične -e, privlačnost,
zanimivost deplasiran neprimeren, neumesten depravacija izprijenost, pokvaijenost deraniirati neobč. motiti, nadlegovati devastirati opustošiti, razdejati dispečer razpošiljavec, razdeljevalec eksterier dogajati se v -u, na prostem,
zunanjost ešofirati se (ni v SP 2001)


Jože Toporišič, Se z okrepljenimi močmi nad Slovenski pravopis
225
V SP 1950IZOGIBALNO
SSKJ
anonsa raba peša (mali) oglas, inserat atakirati knjiž. naskočiti, napasti bižu ni v SSKJ
bižuterija drobno, navadno ceneno okrasje, nakit blamirati nav. ekspr. osramotiti, osmešiti blaziran ekspr. čustveno otopel, izživet,
naveličan bonvivan in/.../ nt kdor (rad) dobro, uživaški, brezsfabno živi, dobroživec brinetka ženska, ki ima ijave lase,
rjavolaska buket tudi büke zastar. šopek degustirati opravljati poskušnjo, pokušati
SP 2001 anonsa oglas
atakirati neobč. naskakovati napadati bižu ni v SP 2001
bižuterija \ drobni okrasni nakit | blamirati koga osramotiti, osmešiti blaziran poud. otopel, brezčuten | bonvivan izobr. uživač, lahkoživec brinetka mestn. rjavolaska buket, büke
ÄMte vinski - | cvetica | degustirati poskušati depeša diplomatsko sporočilo |
Za objektivnega motrilca ima SP 2001 glede primernosti (ne)označevanja skoraj enako število (45) označenih enot (pa po 4 različne oznake: neobč., poud., izobr. in mestn., SSKJ pa raba peša, knjiž., ekspr., zastar). Oba priročnika imata predloge za podomačitev vseh teh enot. V SP 2001 sta brez oznake anonsa in blamirati, buke, degustirati in depeša; v SSKJ pa so take enote bižuterija, bonvivan(t), brinetka, degustirati in depeša. Prednost SP 2001 je, da pri domačih ustreznicah loči priporočeno (v kurzivi: 1, 2, 4, 6, 7, 8, 9) od samo pomensko določenega (v pokončnih oklepajih: 3, 5, 10).
Redaktorji so imeli opraviti z različnim številom teh enot: A 43, B 25, K 8, L 21, P 10, S 21, brez parafe je 16, v novem SP pa ni 30 enot, vendar imajo nekatere kak drug člen iste besedne družine naveden: deprav(acija), moral(en), reglem(entirati), inflam(en), okazi(onalizem), skupaj 6 enot, medtem ko so tri enote (distingvirati, ordinaren, seriozen) tudi v SP 2001. Brez parafe so zlasti pridevniške iztočnice, morda (verjetno) zaradi tega, ker jim je pač kdo iz uredniškega odbora pripisal tvorjenko na -ost. Iz SSKJ so nesprejete iztočnice v SP 2001 besednovrstno: 12 glagolov (A), 11 samostalnikov (B L S) in 7 pridevnikov (L). To se je zgodilo pač upravičeno, od tega slovar novega SP še najbolj pogreša enote kondulirati, meblirati, koncilianten.
4	K splošno negativni sodbi v povzetku obravnave teh jezikovnokulturno zaznamovanih besed moram pripomniti, da za slovarski knjižnopogovorni jezik ne more veljati mnenje, da bi to bil disputabilna zvrst (opomnim naj samo, da kratki nedoločnik obravnava natančno v okviru knjižnega že Škrabec (prim. Moder, Majcenovič). Neobčevalno pa je v SP 2001 razloženo kot »prvina knjižnega jezika, ki je ne uporabljamo v navadnem sporočanju, ampak živi bolj iz izročila knjižnega jezika«, medtem ko nam je izobr(azbeno) »knjižna prvina, značilna za ljudi, ki v svojem izražanju kažejo na določeno višjo izobrazbo; opazne prvine so lahko tudi citatne«.
5	Ne more se tudi trditi, da novi pravopis »gotovo ni zasnovan na aktualni jezikovni praksi«; seveda pa ne obsega vsega, kar nam odkrivajo korpusni nabori besedja (ki pa so pretežno iz zadnjega časa, ko je bilo sprejemanje besed za slovar novega pravopisa - in njihovo redigiranje - že močno pri koncu).
226_Slavistična revija, letnik 52/2004, št. 2, april-junij
11. Tomo Korošec, 247-266.
0	Svoje obširno pisanje je kritik naslovil s K pravilom za skladenjsko vejico v Slovenskem pravopisu 2001. Ima ga za sicer zakasneli dar, in ker pri naju ne gre ne za Trojo ne za Danajce, se nam daru ni treba bati, se ga pa tudi ne moremo posebno veseliti.
1	Besedilo se začenja z razdelkom Najprej nekaj popravkov in pripomb. »Pripomba« o besedni zvezi tipa največji slovenski pesnik France Prešeren: glede na (ne)obveščenost naslovnika o tem našem geniju po novem pravopisu lahko pišemo vejico pred imenskim delom, če domnevamo, da ta pesnik naslovniku ni znan (kakor ni bil znan mojemu hamburškemu avditoriju, kateremu sem govoril o Sloveniji). Kritiku ta vejica ne ugaja, ker da je pragmatična, ne skladenjska raba oz. vloga vejice. Naj bo ta vloga te ali druge vrste, pisati vejico je tu mogoče, kakor je v nekaterih drugih primerih vejico sicer treba pisati, a jo iz pragmatičnih razlogov lahko izpuščamo, npr. v imenskih spiskih, pisanih stolpčno. - V povedi Stal sem tam in vse videl z lastnimi očmi vejica pred drugim stavkom ne manjka, saj se na drugo dejanje ne gleda s stališča posledičnosti ali nasprotja, ampak s stališča istodobnosti obeh dejanj. Poved brez vejice si lahko razlagamo kot odgovor na vprašanje Kako pa da to veš?. - Za noben spodrsljaj tudi ne gre v povedi Bil je tako evropski kakor svetovni prvak. Stopnjevalno je to glede na prilastkovo prired-no vezalno zvezo evropski in svetovni prvak. - Tudi pri 1.3 je v novem SP vse v redu: med glavnim in odvisnim stavkom vejico pišemo (t. i. parni vejici, če je odvisnik vmesni, tj. umeščen v nadredni/predhodni stavek). (Glede izraza parna vejica prim. Wahrig, Deutsche Rechtschreibung, 2003.) - V 1.4 Topovestjenapisala Zofka Kveder, poročena Jelovšekgre za opust vejice za pristavkom na koncu povedi.
2	V 1.5 je treba upoštevati, da imamo za izhodišče polstavek in nas zanima, ali je isto besedje mogoče prenesti levo od odnosnice. Tako je velikokrat priporočljivo, da se desno prila-stkovno mesto sprosti za še kako določilo ali dopolnilo, npr.: otroci, rojeni po drugi svetovni vojni proti po drugi svetovni vojni rojeni otroci beguncev in izseljencev. - Da je odvisniška stavčna zveza ko so slovesno podelili nagrade globinsko pred po slovesni podelitvi nagrad, pa res ni treba dvomiti. (To je, mimogrede, zelo koristno vaditi tudi že s šolarji in še z dijaki in slušatelji.)
3	K razdelu 2: Veseli nas, da je slovenski pravopis dobil tudi stvarno kazalo (pobuda in prispevek Janka Modra), saj je bilo pravopisje res že pozabilo na zasnutek takega kazala v Levčevem Slovenskem pravopisu 1899: 126: »Številke, ki stoje za besedo, kažejo na dotična pravila v tej knjigi.« To in ono sva ob pregledovanju Modrovega kazala pred natisom z Dularjem tudi spregledala. - Da bi bila pravila za pisanje vejice »izčrpna in popolna«, si menda noben pravopisec ni domišljal, ali pa so tudi pomembno neusklajena (vse str. 251), je pa treba pogledati in se prepričati. Tudi sam moram npr. priznati, da iz kritikovega pisanja pač nisem razbral, kaj bi bila desnosmerna oz. levosmerna vejica.
4	K nekaterim posameznostim še to in ono: V povedi Votlina je suha in, ker je ne doseže nobena sapica, tudi topla gre glede stave vejic za kvadraturo kroga. Breznik-Ramovševa rešitev (zgoraj) je logična (odvisnik ločen od glavnega stavka), izgovorno pa je »vejica« pred in ker, pred tudi topla pa je prav tako potrebna, da tudi topla ne postane repek vzročnega odvisnika. (Zgled iz moje Slovenske slovnice 2000: 644 pa se v resnici glasi na koncu »topla tudi pozimi«, ne »tudi topla«.) - V delu povedi (20) da imata tenakposluh in da čutita gre za priredje odvisnikov, drugi izmed stavkov pa ima še sam odvisnik. - Veseli me vendarle, če se s to smernostjo vejic na FDV pri študentih dosegajo dobri rezultati. - Menim še, da je slaba družljivost zelo

Jože Toporišič, Se z okrepljenimi močmi nad Slovenski pravopis_227
koristen pojem. - K pisanju vejice pri večdelnih ločnih enotah: Če se vejica piše pred vsemi nezačetnimi ali teh enot, je to pač poudarjeno: Tine ali Tone ali Peter proti Tine, ali Tone, ali Peter. - Zveza pa tudi ima v povedi (34) pomen in. (O tem je bil govor že spredaj.) - Pri preden naj povem, da ga naša etimološka slovarja ne razlagata. Po mojem je zgled Umor se je zgodil dva meseca, preden je v redu: pred preden bi v polni ubeseditvi bil še prej, torej prej, preden je. Tudi če bi kritik tu imel prav, bi bilo treba uvajalno poved v 2.7 (»Vejico pred vezniki podredja odpravlja sedanji pravopis prepovršno«) temeljito podkrepiti.
5	In še k razpravljanju o dostavku: Pravopisu gre za dostavek kot tak (v prejšnjih pravopisih tega pojma menda ni), ne pa za to, da bi ločili kateri stavčni člen (oz. sestavina povedi) je dostavljen(a). Razložiti, iz katerega razloga je dostavek nastal, ni obveza pravopisa, gre pač za zamujeno, nezasedeno mesto v dani skladenjski strukturi oz. za njegovo popolnitev. Res pa je, da dostavki lahko spodbujajo taka vzročnostna razmišljanja, kot zanimajo našega kritika.
6	Za konec naj pa še mi povemo, da je v kritikovi besedi tudi nekaj spregledov, npr. na str. 266, 265, 263, 257, 254, 252, 249; kje natančno in kateri so, naj pa kritik sam poišče, kakor smo si morali na več mestih pomagati z iskanjem tudi mi.
Jože Toporišič Ljubljana