PREPOROD
Pokrajinsko glasilo jugoslovanske napredne mladine na Slovenskem.
Izhaja vsak I. dan v mesecu.
Posamezna številka 10 v., naročnina za celo leto 2 K.
Dopise in naročnino se naj pošlje na naslov: Uredništvo „Preporoda“, Ljubljana.
Leto I.
Ljubljana, 1. novembra 1912.
Štev. 1.
Motto.
Mi, kar nas je kovačev, mi bomo vsi kovali, kovali svoja srca, kovali svoj značaj, kako zvenč nam duše, bomo poslušali — zakaj:
Morda pa pod kladivi se nam oglasi kedaj srce, ki v njem bo pravi bron, da pelo bo, vabiloi, kot zvon, da bomo krog njega se zbrali . . .
Zato bomo mi kovači kovali, trdo kovali, tenko poslušali, da ne bo med nami nespoznan, ko pride čas, ko sine dan,
da vstane, plane kladivar, kladivar silni iz nas!
Oton Župančič.
to'bl/oj/5
Slovenski mladini.
Mladina nam je bila na mislih, ko smo sklenili, izdajati nov slovenski list. Mladini, ki še ni popolnoma blazirana, ki ji ni vseeno, ali uživa svobodo ali pa ostane suženj vse dni svojega življenja, je namenjen naš klic. Mladina, polna rajlepših nad, polna požrtvovalnosti tn navdušenja, ga bo razumela. Razumeti mora klic po svobodi, po življenju, ker sicer ni več zmožna, ustvariti svojemu narodu popolno svobodo I Mladina, iz naroda si izrastla, narod plačuje zate davek, isti narod hoče tudi od tebe imeti povračilo. Ali mu ga' hočeš odreči, ali mu hočeš ostati dolžna? Li nisi nikdar videla žulja /ih rok svojih očetov, mračnega čela svojih mater? Videla si jih in takrat si morala spoznati in razumeti, kaj je tvoja dolžnost, tvoja sveta naloga.
Pred nami gre nova pot. Hočemo povedati slovenski mladini, da je na jugu njene domovine narod, ki ga moramo spoznati, kajti ta narod je naš bratski narod, od katerega nas je ločil čas, a priti mora čas, ko bomo zopet eno m isto.
Kako bomo spoznali naše bratske narode ra jugu? Seznanjali se bomo z njihovimi kulturnimi in političnimi razmerami, spoznati moramo njih literaturo, njih gospodarski položaj, spoznati dušo pravega Hrvata, Srba, Bolgara. Ako bomo to spoznali, bomo imeli popolnoma drugo naziranje o jugoslovan-iskih narodih, v nas bo prišel drug duh, prišlo bc navdušenje temelječe na trdnem prepričanju. Tako navdušenje ne jo prazno, prineslo nam bo trajne ispehe.
Naša mladina mora začeti študirati srbo-hrvaščino, ki itak ni zelo različna jod slovenščine, vsak naš posameznik mora znati čitati in pisati cirilico, kajti to je predpogoj, da bo lahko čital sr-bo-hrvatske knjige.
Nehati mora separatizem med Slovenci, Srbo-hrvati in Bolgari, ne smemo si biti več tujci, ker le v tem vidimo rešitev našega narodnostnega vprašanja. Priti moramo do narodnega vje-dinjenja vseh Jugoslovanov, s tem bomo postali močni in od naših sovražnikov nepremagljivi.
Veliko važnost polagamo tudi na samoizobrazbo, kajti ljudje, ki ne znajo sami študirati in si niso na jasnem v najvažnejših življenskih vprašanjih, niso zmožni ustvariti kaj velikega in trajnega, nikdar ne bodo uresničili niti ene velike ideje. Hočemo, da bo vsak naš posameznik izobražen o vseh vprašanjih.
Pustimo na strani filozofiranje, po-primimo se realnega življenja, nehajmo z ubijanjem časa, ki ga imamo dovolj, in ga porabimo v prkve namene,/ porabimo ga zase, za svoje tovariše, za svoj narod, za svojo domovino 1 Uničenih eksistenc ne sme biti več med slovensko mladino. Ako bo vsak uva-ževal naše besede, ako bo prav porabljal svoj čas, bo gotovo vsak našel svoje delo in svoj kruh, ker le s samoizobrazbo si bo pridobil toliko, da bo lahko z vsakim konkuriral!
Mladina! Nova pot se odpira pred teboj, stopi s pogumom nanjo in ne zapusti je, če tudi te bodo preganjali, če tudi boš morala trpeti za svoje ideale. Tako trpljenje je prijetno, tak bič ne boli! Pripravljaj se na veliki dan, ki sigurno pride. Bodi junaška
boriteljica za svoje ideje, za idejo jugoslovanstva, za idejo narodnega vjedi-njenja Jugoslovanov.
Nova mladina.
Francoski filosof E. Renau je rekel ob neki priliki svojim dijakom te le besede: »Smatrajte, dragi, mladi prijatelji, ta leta, v katerih ste in katera se smatrajo često za izgubljena, za zelo važna«. Naša leta so v resnici zelo važna. V teh letih se dela iz nas človek, dela se bodoč koristen član naše družbe. Mi ne moremo zahtevati — tega tudi ne storimo — da se naše delo spozna globoko v naši družbi. Mi ne moremo dajati smeri družabnemu življenju, mi tako mladi ne moremo spremeniti in reformirati družbe, za vse to se pa lahko pripravljamo, Tu mora biti težišče našega dela; za bodoče naše delo je treba temeljitih priprav. In ako se danes našega dela ne more videti, videlo se ga bo čez nekaj let; koliko in kako danes delamo, toliko bomo tudi pozneje vredni. Naše delo v teh mladih letih ima pomen za našo bodočnost in za bodočnost celega našega razcepljenega naroda.
Človek je v mladosti podložen uti-som. Mi sprejmemo v letih, v katerih se nahajamo, vse: dobro in slabo. Nimamo dovolj izkušenj, da napravimo meje enemu in drugemu. Mladi ljudje hočejo svobodo, hočejo svobodno misel, svobodno in veliko idejo, toda njihova doba jim ni dala, da dobijo dovolj moči, da odločijo, ali so te tako velike ideje za vsak čas, v katerem sami delajo, če so tedaj koristne in če se jih sme tedaj oprijeti. Od tega, kar
mi v teh letih sprejmemo, kako se v teh letih pripravljamo, kako pojmujemo življenje in svojo nalogo, je odvisno vse naše bodoče življenje, od tega je tudi odvisno, koliko bomo koristili onim, ki česa od nas pričakujejo. Mlada leta so tako kratka, naenkrat minejo. Minejo, a mi tega niti ne opazimo takoj, temveč še le takrat, ko pridemo v življenje, ko se začnemo pripravljati, da damo svojemu delu pravo smer in najdemo določen cilj, še le tedaj se zavemo, da so nam leta, v katerih se more največ delati, da so nam najbolj važna leta minila v brezdelju.
Našemu narodu je danes treba vsake pomoči, a največ pomoči od njihovih izobraženih sinov. Kdor ve, v kakšnem težkem položaju se danes nahaja naš narod, kako se muči, kako se »od strani« nanj upliva, kako se v njem radikalno ubija narodna zavest, kako se mu usiljuje tuje ime in tuj jezik, kako lahko sprejema tujo kulturo, ki je lahko tudi umetna, kdor vse to ve, — to mora vsak izmed nas vedeti — ta ve, kaj mora biti in kaj mora delati.
Narod čaka na svojo mladino, na slovensko mladino. Čakal je na mladino, ki ne bo samo pisala pesmi, temveč se bo vrgla z vso energijo na narodno delo, ki bo ustvarjalo ljudi, ki bodo ustvarili naše vjedinjenje. Narod je vedel, da mora priti taka mladina. In ona bo prišla; že prihaja; je neposredno pred nami, je tudi med nami.
Nova mladina tudi ve, da se ne sme brigati samo za ono, kar vidi okoli sebe. Ona ve, da so Slovenci, Hrvati in Srbi eden narod, da so njih interesi skupni, da jim je tudi bodočnost skupna. Ve, da slovenski, hrvatski in srbski narod, razdeljen na toliko delov, ne more dati svetovni kulturi onega, kar bi lahko dal in kar bi tudi dal, če bi bil vjedinjen. Danes se vrednost naroda meri po njegovi kulturi. Jugoslovanski narod, narod petnajstih miljonov, lahko ima svojo kulturo, veliko in moderno kulturo, ki bi se lahko merila z za-padno kulturo.
Ravno tako ve ta nova mladina, da popolna sreča jugoslovanskega naroda leži samo v skupnosti, v vjedinjenju posameznih delov tega naroda. Iz enega slovenskega hrvatskega-srbskega naroda se mora ustvariti en slovensko-hrvatski-srbski organizem, ki bo imel svoje središče, ki bo imel svojo moderno nacionalno kulturo. Ker samo tedaj, ako ustvarimo eno silno našo kulturo, kulturo, ki bo enaka kulturi angleški, francoski in nemški, ki bo tudi nadkrilila avstrijsko kulturo, ako naš narod na ta način da nekoliko svetovnih velikanov in na ta način dokaže, da je sposoben za življenje, da se lahko razvija, samo na ta način bomo dokazali, da se lahko upremo kulturi tujega naroda, ki hoče našo nekulturo
zrabiti v dokaz, da nismo sposobni za svobodno življenje.
Slovenci obenem s Hrvati in Srbi morejo ustvariti tako kulturo. S tem pa še ne rečem, da mi nimamo kulture; imamo jo, ali ona je šele v začetku. Taka kultura pa se ne razvija v razdeljenih delih enega naroda, katerega največji del nima niti svoje svobode, niti možnosti samostalnega razvoja. Narod, ki mora voditi boj za svoj obstoj, za svoje nacionalne interese, za svoj jezik in svoje ime, narod, v katerem se ne sme svobodno delati za resničen njegov napredek, tak narod ne more ustvariti svoje kulture, v takem narodu so duševni velikani redki. Razdeljen narod, preganjan, z različnimi imeni in z različnimi trenotnimi interesi, si ne more naprositi tako veliko imetja, kakor bi to napravil vjedinjen in svoboden. Za razvoj take moderne nacionalne kulture mora biti tudi družba, v kateri se ta kultura razvija, nacionalna, a nacionalna družba je nemogoča brez nacionalne celote. Treba je torej ustvariti narodno slovensko-hrvatsko-srb-sko administrativno celoto, v kateri se bo ta naša kultura razvila do poslednje stopnje.
Torej delati za vjedinjenje Slovencev, Hrvatov in Srbov znači: ustvariti družbo, ali — mnogo boljše in širje — ustvariti narod, ki bo živel po svoji volji v svoji svobodni kulturi, po svoji lastni vrednosti, kratko, po svoji kulturi dovolj močan, da se upre svojemu sovražniku, ki mu s silo hoče dati svojo kulturo.
Torej, vse to ve in tako misli ta nova mladina.
Kje naj ta mladina razvija svoje ideje? — V društvih, v dijaških društvih 1 Toda ne v takih društvih, ki jih imamo dares. Ne v društvih, katerih člani ne vedo za narod, ne vedo za domovino, ne za državo, ampak poznajo samo človeštvo, za eno veliko človeško družbo, katerih člani ne vedo za narod, za Angleže, Francoze, Slovence, Hrvate, Srbe, Turke, Japonce i. t. d , nego samo za človeka. Ne v društvih, v katerih se upije zoper vojsko in se daje ženam prvo besedo, namesto da se jih pouči, kako naj vodijo hišno gospodarstvo in vzgajajo svoje otroke. Tudi ne v društvih, katerih člani hočejo vse porušiti, a ničesar ustvariti ali popraviti. Niti v enem takem javnem društvu ne bo delala ta nova mladina, niti ne bo mogla delati. Ta nova mladina bo povzdignila stara društva, da jih pretvori v nove zdrave mladinske skupine, kjer bodo vsi člani kot ena rodbina, kjer bodo pravi tovariši, kjer ne bo na stotine nerazumljivih idej, kjer se ne bodo prepirali in kričali, kjer ne bodo govorili stenam in vzdihovali v stihih, temveč kjer se bodo pametno in tiho
pripravljali za narodne delavce, navdušene boritelje za svoj narod, za narodne žrtve. In za temi starimi društvi, ki nam ne donašajo nobenih koristi, bodo prišla nova društva, kakor prihaja za staro in prazno mladino nova, sveža in čila jugoslovanska mladina.
Naš kulturni krst.
Vsakemu narodu, ki si hoče ustvariti lastno kulturo, ki hoče biti deležen svetovne kulture, je treba, da preživi narodnosten boj, boj proti zatiralcu njegovega jezika, njegovih šeg in navad, njegove svobode. In čim v večjem obsegu in čim hujše se je vršil ta boj, tem sposobnejši je dotični narod za kulturno delo. Zakaj vsa kultura je v jedru nacijonalna in čim večja je nacijonalna zavest, tem večja je tudi želja po narodov, kulturi in napredku in s tem tudi posredne po svetovni kulturi in napredku.
Vsi narodi sveta, ki imajo kaj pozi-tivne kulture, so položili temelje svoj kulturi v nacijonalnem boju, čim hujš je bila nacijonalna strast, tem večji j bil tudi kulturni uspeh. Zakaj za del in napredek ne zadostuje samo zdra\ razum, samo pravo spoznanje, ampal je neobhodno potrebna strast, in čin večja strast se druži z razumom in spoznanjem, tem večje je tudi veselje d< dela in tem večji je tudi uspeh dela Ker je pa kozmopolitizem veliko manjša slabejša strast kakor nacijonalizem, zate tudi ne more roditi tako silnih, naglih uspehov kakor slednji, in ostane same filozofsko naziranje, samo plod razumi! in spoznanja brez krepkejšega dejan skega udejstvovanja.
Mi Slovenci ne poznamo nacijonalne strasti. Naš narod je sicer doživel pree desetletji v majhnem obsegu nacijonalei boj, njegovi člani so bili napadeni oe nacijonalne strasti, zato je tudi dosege v početku precej nagel kulturen napre dek. Ker pa je bil naš narod majhen najmanjši med vsemi, ker je bil tako rekoč od vekomaj suženj in tlačan, ke je bil brez junaške tradicije, je bil kmali upehan in nacijonalni boj se je zače takoj po dosegi malih uspehih polegati 1 narodnostne strasti so pojemale in da 1 nes samo še životarijo.
Zato so mu poskusili njegovi voditelj vriniti tradicijo in idejo vseslovanstva 1 pri nobenem drugem slovanskem na 1 rodu ni živelo in ne živi vseslovanstvc 1 tako intenzivno kakor pri nas, ker no ' ben drug narod ni tako brez vsak« ' lastne tradicije. A vendar je bila idej; vseslovanska presplošna, preveč fanta 1 stična, premalo realna, stala je pre : daleč od naroda; zato ni mogla vzbu' 1 diti v narodu tistih strasti, tistega ve selja do kulturnega dela, kakor ga ; vzbudila nacijonalna ideja pri drugJ
narodih. Zato je kulturno življenje Slovencev mrtvo in omejeno, zato smo ta-korekoč brez prave kulture. Dasi si marsikateri Slovenec veliko domišljuje o svojemu narodu, ker sodi samo po vnanjem blesku in ker ne pozna pojma prave kulture, je vendar kulturni nivo našega naroda strašno nizek. Ljudstvo se ne zanima za nikaka druga kulturna vprašanja kakor nekoliko za gospodarska, drugače je še na istem mestu, kakor pred desetletji.	(Dalje	prih.)
Poziv naprednemu dijaštvu:
Ker zasledujete boje na slovanskem jugu, kjer divja pravičen boj za osvobojenje naših bratov, spomnite se, da je veliko slovanskih ranjencev, ki trpe pomanjkanje. Pobirajte na vseh zavodih prispevke za > Rdeči križ balkanskih slovanskih držav in jih pošiljajte odboru v Ljubljano! Pokažite tukaj svojo požrtvovalnost, pokažite, da čutite z onimi, ki se bijejo za življenje in smrt. Odtrgajte si od svojih ust in darujte, ker darovali boste za svete namene, Slovenska mladina mora biti tukaj edina s slovensko javnostjo, tudi ona se mora žrtvovati. Določite na vsakem zavodu nekaj tovarišev, ki bodo zbirali in nabrani denar pošiljali v Ljubljano. Agitirajte neumorno med svojimi tovariši in sploh povsod!
Dopisi.
,,Rdeči križ balkanskih držav" — na II. državni gimnaziji v Ljubljani.
Resni časi so prišli na slovanski Balkan. — Črnogorec je sprožil prvi top — začela se je vojna. Tri krščanske, slovanske armade prodirajo proti krvnikom, da osvobode svoje meso, svojo kri.
In v vseh srcih dobrih Jugoslovanov je vzplamtela želja — ah, da bi padel polumesec iz Hagije Sofije, da bi se zasvetil pravični križ na njej.
To so trdni dokazi za svetost te vojne. In glejte — med starodavnimi Spartanci se je našel Eftjalt — med bornim slovenskim narodom njegovi nečastni nasledniki. Tudi na naši gimnaziji sprejemajo klerikalni sošolci z ironičnim nasmehom prošnje za pomoč onim, ki jim teče kri po razmesarjenem telesu, kri, tovariši, blažena, trikrat sveta, prelita za naš rod.
Osuplo nas je to poročilo tako, da smo rekli; »Na naši gimnaziji se je tudi vgnezdila ona prokleta politična strast.«
Apeliram na vse gimnazijce, ne poslušajte Šušteršiča, Lampeta, Kreka — poslušajte vsaj zdaj kateheta, ki se ogreva za sirote balkanskih narodov, za trpeče ranjence balkanske vojne.
Turkov je na milijone in milijone, nas je samo trohica proti njim.
In mi naj bi žrtvovali za ogromnega Turčina, pa naj bi odtegnili krvavo-zasluženo podporo bratom.
Prišla je doba, da izpolnujete Kristov nauk!
Upam, da so to bili le najožji prijatelji klerikalnih voditeljev, ki se niso ogreli od ognja ljubezni, upam, da bodo vsi pošteni naši nasprotniki v tem naziranju radevoljno prožili roke v pomoč našim bratom.
Naj vzklije tudi na naši gimnaziji jugoslovanski duh 1
Različna prerekanja, politika, osebnosti itd. naj prenehajo, naj vsklije v srcih vseh dobra jugoslovanska ideja, ki jo bomo tudi dokazovali vedno z dejanjem, sedaj v prvi vrsti v pomoč Srbom, Bolgarom in Črnogoreem.
Vse drugo naj počiva, tovariši in sošolci, prišel je veliki dan, dan boja, dan krvi na Balkanu, vse — vse >za krst častni i slobodu zlatnu.«
Naj zavlada križ pravični vsem Jugoslovanom, pomnite »za krst častni — za slobodu našu zlatnu!«
Jugoslavenska ujedinjena nacijo-nalistička omladlna. — Rijeka-Sušak u mjesecu listopadu 1912. — Na Sušaku dijelila se srednjoškolska omladina prošlih godina u tri grupe. Najjača je bila napredna (hrvatsko-srpska radikalno-napredna omladina oko glasila »Val«), druga je bila klerikalna sa neko deset pristaša (prave organizacije nije bilo), a treča grupa, koja je bila naj-slabija, to subili — in di f ere n. tni. Zadnjima pripadoše oni, kojima se htjelo dobro živjeti, pa se ne brinuše ni za jedne ni za druge, ili su opet bili siromašni, a da ne budu pro-ganjani od klerilcalaca, nijesu htjeli pristati uz naprednjake, a za klerikalizam ne imadjahu shvatanja. Osim toga op-stojala je po ostaloj Hrvatskoj još jedna grupa omladinaca, a to so bili mlado-hrvati (pomladak pravaške, Starče-vičeve političke stranke, propagirali su
za »Veliku Hrvatsku«), Eto to su
bile starije omladine. A kakve su bile ?
Klerikalci, koji su, kako spomenuh, bili na Sušaku jako slabo zastupani, bili su, osim dvojice, trojice zalu-panih bigotnih robova, ter dvojice, trojice štrebera i kruhoboraca, vecim dijelom napredni. Pravoga klerikalca, koji bi znao rastumačiti klerikalizam i za nj agitirati medju nama nije bilo. Tako isto bilo je i po ostaloj Hrvatskoj, a kakav
je njihov rad to najbolje znadete po * svojim kranjskim klerikalima.
Napredna omladina bila je na Sušaku uvijek najjača, uz nju pristajali su od uvijek svi inteligentni, vrijedni i agilni djaci. Druga omladina uopče tamo nije mogla opstoiati. Ako je i došao koji mladohrvat sa čvrstom voljom, da agitira i osnuje organizaciju našao je previsoke zidove, da bi mogao preko njih a prečvrste da bi jih mogao razoriti. Te je konačno svaki uvidjevši, da je napredna misao zdravija i bolja od njegove, ne samo pristao uz nju nego je večim dijelom postao njen najagilniji radnik.
*
* *
Lanjske godine (1911—12.) ustalo je u redovima radikalno-napredne omladine nekoliko omladinaca, koji bijahu nezadovoljni sa starim programom i radom hrvat.-srpske radikalno-napredne omladine. Uzrok tome bilo je baš neustavno komesarjenje u »slo-bodnoj i ustavnoj« kraljevini Hrvatskoj.
Svijesni omladinci htjeli su, da se ozbiljno poradi i a oslobodjenje domovini ne frazama i vječitim sitnim, nego ozbiljnim i požrtvovnim radom. Dok nam u domovini zatva-raju škole, dok povisuju školama ško-larinu, koju su siromašni roditelji i onako teško plačali, dok izdavaju naredbe nek se u Hrvatsku u hrvatske srednje škole ne primaju učenike iz Dalmacije i Bosne, dok je nadalje vlada izdala zapovijed, neka se u srednje škole ne prima djaka, koji nemaju dosta materijalnih sredstava za pohadjanje škole mjesto, da takve djake matarijalno podupiru, dok se sve to i slične stvari dogadjaju, učili su radikalni naprednjaci analfabete čitati i pisati, a poslije toga prepuštali bi ih sudbini. Glavno da čovjek znade čitati i pisati i bit če kulturan, — spašen je 1 Što če biti, kad je naučio čitati, o tome naprednjaci r.ijesu vodili računa. Govoriti nadalje neprestano o kulturi u neslobod-noj zemlji, biti kulturan i biti rob, ne-moguče je. Govoriti čovjeku neprestano o kulturi i slobodi drugih naroda, a sam biti rob, smješno je.
Eto protiv svega ovoga ustali su nekoji svijesni omladinci, kao u svakom mjestu tako i na Sušaku, gdje je od uvijek omladina bila najsvesnija i naj-borbenija. Nastojala je na svaki način, da se što više ističe iu programu iuradu—nacijonalizam, ali ne hr-vatski, srpski, slovenski ili srpsko-hrvatski i slovenski ili slovenski ihrvatskosrpski nego Jugoslavenski.
Ta mala grupa, kako je i naravno pobijedila je. U svim mjestima (nrvat-skog i dalmatinskog) Primorja, u Istri, pa čak i u nekim mjestima Hrvatske,
na dalje po Bosni i Hercegovini osnovane su organizacije po novom programu, programu ,Narodnog U j ed injenj a*. Na Sušaku imade ta omladina več lijepi broj članova, a još veči broj pristaša. Glavna joj je zadača ostvaranje Jugo-slavenske ideje, ne frazama nego žilavim radom. Uz nju pristaju svi omladinci i naprednjaci i mladohrvati, pa čak i svijesniji klerikalci. I ova če omladina podučavati analfabete, ali ujedno če svakoga, koga podučava i nacijonalizirati, ona če raditi sve ono, što je radila i hrvatskosrpska radikalno-napredna omladina i što su radili mladohrvati, ali imajuči uvijek na umu jedan cilj; da sve oko sebe nacijonalizira, da svakog ne samo oduševi nego i prido-bije zato, da doprinaša sve svoje sile k ostvarenju jugoslavenske nacijo-nalistične ideje.
Jugoslaven.
Iz ljubljanske realke. Ljubljanska realka ima danes več kot dve tretjini slovenskih dijakov, kljub temu ima zavod popolnoma nemško lice. Ne bom opisoval razmer, ki zadevajo šolo samo hočem pa narisati sliko tukajšnjega realca. Ko sem bil jaz v tretji šoli, so nas navajali dijaki iz višjih razredov k temu, da smo prispevali k Ciril Metodovi družbi in da smo zbirali denar še ka različne druge narodne namene. Dajali so nam leposlcvne časopise in po nas vabili k različnim predavanjem. Tako smo si širili naš duševni razgled In nikdar ne bo nobenemu žal, kar si je pridobil v onem času. Če pogledamo sedaj realca-tretješolca, vidimo v njem zaspanca, ki se nauči vsakdanjo lekcijo, potem pa vzame v roko Karl May-a, Juil Verna in druge »šuntromane«, ki jih dobi v šolski knjižnici. To je popolnoma jasno, da mladina po takem čtivu ne more imeti nobenih idealov. Tu je potreba pomoči. Zoprna mi je »krokarija«, toda živahna, neprisiljena zabava je dijakom potrebna. Ni ga namreč bolj čudnega 'človeka, kakor dijak-mračnjak. Kakor je s tretjim razredom, tako je tudi s četrtim, petim in šestim. Samo letošnjo sedmo lahko izvzamem; tu so nekoliko bolj živahni ljudje. Toda žalibog se tem predbaciva »frakarija«, to je ona špecijaliteta dijaškega življenja, ki napravi med dijaki največ nesloge. Zato, tovariši realci, pustite v miru otročarije in poprimite se resnega dela!	S. P.
Razmere na novomeški gimnaziji. Pred kakimi 10 leti se med dijaki na novom. gimnaziji ni delalo drugega, kakor po cele noči pijančevalo in krokalo. Toda po marljivem delu tedanjih voditeljev naprednega dijaštva, se je vendar tem razmeram nekoliko opomoglo. Ko se je ustanovila radikalna organizacija, so napredni srednješolci marljivo posečali njeno precej dobro knjižnico,
pridno zbirali denar in druge stvari za »Ciril in Metodovo« družbo. Še pred par leti si lahko čital v časopisih, da je novomeško dijaštvo poslalo en kamen za obrambni sklad. Precej fantov je telovadilo pri tukajšnjem Sokolu in tudi šolska telovadba je bila precej dobro razvita. Sedaj pa vse spi. Vsled nesramnih denuncijacij je morala organizacija razpasti in dijaštvo je zopet krenilo na staro pot brezdelnosti.
Toliko bolje pa uspeva klerikalna organizacija — Marijanska kongregacija — pod vodstvom fanatičnega p. Pavla, v katero vsako leto prisiljeno vstopi več novih članov, namreč prvošolcev. Kakor znano, poučujejo na novomeški ljudski šoli še vedno srednjeveški uči-telji-patri. Ti ljudje učence’ že v ljudski šoli navajajo, da mora vsak vstopiti v Pavlovo družbo, ko naredi izpit za gimnazijo. Zgodilo se je letos celo, da so enemu grozili; da ne dobi šolskega naznanila, ako se ne vpiše med Marijine sinove. Tako lovijo mlade ljudi, jih duševno potem popolnoma zasužnijo in naredijo polagoma iz njih najbolj fanatične ljudi. Iz višjih tazredov ne vstopajo več tako pogosto razen tistih izdajic, ki mislijo s tem doseči večje uspehe v šoli. Te propalice so potem tudi najhujši denuncijanti.
Denuncijanstvo je pri nas v najbuj-nejšem cvetju. V vsakem razredu je postavljenih od p. Pavla par špijonov, ki natančno poslušajo pogovore naprednih dijakov. Ako gresta dva napredna dijaka skupaj, takoj je zraven »Pavlovec«, da bi slišal kako sumljivo besedo in jo brž nesel v samostan. Odtod pa zvedo te nesramne denun-cijacije klerikalni profesorji, ki se spravijo na »brezverskega« dijaka.
Izobraževalna sredstva so dijakom jako malo na razpolago. Šolski knjižnici, bodisi slovenska ali nemška, sta jako pomanjkljivi. Javna knjižnica v »Narodnem domu«, ki ima vsaj vsa boljša dela slovenske literature, pa je dijakom strogo prepovedana. Ravnatelj in katehet in zraven seveda p. Pavel pač poskrbijo, da se ja neprikrade med dijake kaka boljša leposlovna ali znanstvena knjiga. V takih razmerah število naprednih dijakov rapidno pada, vsako resnejše delo je skoraj nemogoče. Zato je skrajni čas, da se temu kaj opomore.
Jugoslovanstvo in Rostoharjade. Nismo se hoteli več spuščati v »Dnevu« v polemiko z dr. Rostoharjem, zato mu danes odgovarjamo v svojem glasilu.
Slovenska mladina vse preveč veruje raznim avtoritetam, brez presojanja sprejme njihove besede za svoje, dasi včasih niso vredne, da bi se človek zanimal zanje. G. Rostohar menda misli, da je on nezmotljiv in da njegove besede brezpogojno veljajo. Naj ne
misli," da' nam bo pridigal s stolpa učenosti, ker njegova znanost je precej papirnata. Misli menda, da mu bomo verjeli zato, ker je docent na praški univerzi. Nas pač to nič ne moti pri presojanju njegovih spisov.
G. Rostohar je mistifikator slovenske javnosti, ker trdi, da med Slovenci, Hrvati in Srbi ni krvne sorodnosti. Škoda, da je docent, pa niti toliko ne pozna zgodovine Jugoslovanov.
Nismo »pokriti Ilirci«, ker nismo za asimilacijo Slovencev, Hrvatov in Srbov, razen v slučaju, če tako daleč privede razvoj sam. Smo za narodno vjedi-njenje vseh Jugoslovanov, smo za skupno administrativno celoto, torej za politično vjedinjenje vseh Jugoslovanov.
Sami Slovenci ne bodo nikdar dosegli zlate svobode, ker jih je premalo , le tedaj se bo vlada udala, ako bodo Jugoslovani nastopali skupno za svoje interese. Vlada bo prisiljena računati na Jugoslovane, ako bodo nastopali združeni. Ako bomo pa hodili svoja pota, potem še bodo po Slovenskem rastle nove šulferajnske šole, še vedno bomo imeli nemške srednje šole, vedno bomo odvisni od tujega kapitala, na slovenski zemlji se bodo nastavljali nemški sodniki in drugi uradniki, kratko ponavljale in večale se bodo krivice ki jih sedaj čutimo.
Razni priimki, s katerimi nas je g, Rostohar obdaril nas ne bodo oviral; na poti dela za narodno vjedinjenjt vseh Jugoslovanov. Hočemo dati slo venskemu narodu velik cilj, za katerega bo pripravljen žrtvovati tudi življenje, hočemo delati za naše ideje med ljudstvom, ker v pravem trenutku bo odločevalo edino ljudstvo, ne bo nič pomagalo še toliko znanstvenih spisov. Ko se bo zahotelo slovenskemu narodi, svobode, ko bo hotel biti na svoj. zemlji svoj gospod, tedaj je dovršene naše delo . . .
Morda ste velik pesimist in ne verujete v svoj narod kot mi, pa mi vam ne moremo pomagati, pač pa vas po milujemo! — S tem je za nas stvar končana, ker vemo, da bi g. Rostohai ne odnehal, če bi mu še desetkrat dokazali, da nima prav. Kar tolažite se z besedami: »Je že težko, ker je mladina tako samosvoja in trdovratna...
Iz uredništva. Ker je naš list namenjei vsej slovenski napredni javnosti, ki ima še vsaj malo ljubezni do svoje domovine, jo prosimo da bi to naše delo podpirala vsaj s tem, da st naroči na naš list. Podpirajte to naše delo, raz širjajte list, da prodre ideja narodnega vjedin-jenja Jugoslovanov v najvišje in najnižje sloje našega naroda. Pošiljamo prvo številko lista na ogled. Kdor se misli naročiti, naj pošlje naročnino 2 kroni za leto, kdor ne, nam naj list vrne. Ako bo mnogo naročnikov, ki bodo list tudi pla čali, nam bo mogoče list povečat' že z drugo številko. Pošljite, prosimo, naročnine takoj! Vse dopise, naročnino itd. se naj pošilji na naslov Uredništvo „Preporoda“, Ljubljana