SiroTOSt. II. Pravijo , da opice rade male otroke vgrabijo in seboj v gojzde odpeljejo ; otrok, kteremu je stvarnik podelil neumerjočo dušo, um in pamet, zraste med opicami in se poslednjič popolnoma poopiči. V nekem potopisu smo tudi brali, da se je angleški mornar, ko se je barka razbila, iz morja rešil in prišel med divjake v Avstralijo, kjer je več let živel. Ko pa poslednjič vendar pride med nmikane Ijudi, se jih boji, in se trese pred njimi, kakor plaha zvcr. Človek je tedaj takošen, kakoršna je njegova okoljnost; pri vljudnih, krotkih ljudeh, je vljuden in krotek, pri boječih bojazljiv, pri sirovih in togotnežih pa sirov in togotnež. Otroci prišedši v šolo seboj prinesd živo sliko domače hiše, v kteri so zrastli; šege in navade v hiši so tudi njih šege in navade, in nehote dobri otroci hvalijo domačo hišo, sprideni pa so pervi in naj glasnejši oznanovavci domačih nerodnost in napak. To je splošno resnično, ali pozarnesnemu človeku ne velja vselej ; večkrat imajo dobri starši malovredne otroke in pri slabib starših izrastejo večkrat prav dobri otroci; nauki in zgledi, ktere vidijo nad dobrimi Ijudmi, jih zboljšajo. Božja previdnost skerbi za posamesnega človeka in za vesvoljni rod človeški, Jn svet bi se bil spridil zavoljo svojih napačnosti, ko bi višji vladar tako modro in skerbno ne čuval nad pravico in nravo. A nekaj drnzega vemo, kar je gotovo resnično in se tudi vselej zgodi. Slabo šolo raznašajo in oznanujejo nje lastnf učenci; njih sirovo in divje obnašanje toži učenika pred vsem svetom. Kako je vendar to? Sej otroci veliko lepih naukov slišijo, in ni ga učenika, da bi jih nalašč napačno učil, da bi jih vadil sirovosti in neotesanosti. — Tega tudi ni treba; otroci se med seboj vsega tega nauče. Učenci so živi in vroče kervi; njih živost se rada preverže v sirovost in prešornost, <orej viditno, žalibog! da se učenci v časih obnašajo, kakor na pol divjaki, veliko bolj sirovo in neotesano od neučenih in kmečkih ljudi. En sam ošabnež in sirovež nagne celo versto lahkomišIjenih mladenčev na svojo stran po pregovoru: MEna sama garjeva ovca okuži vso čedo, in tako sprideni vsakega iz med verstnikov, kteri ne trobi ž njimi v en rog, zasramujejo in zaničujejo, in ponašajo se s djanji, kterih bi se mogli sramovati, in bolj ko debele in nespodobne besede kdo izgovarja in hujše burke uganja, tim večja pohvala mu doni iz nst labkoniišljenib ali pa tudi spridenih poslušavcev. Večje in bolj številne pa, ko so šole, toliko težeje je varovati jih sirovosti in spačenosti, toliko težejo nalogo imajo učeniki po takili šolali. Pripomočki, ktere učenik rabi, da odvrača sirovo.st in neotesanost in vadi učenee vljudnosti in lepega obnašanja, so pa nekoliko ti le: i. lastni zgled , 2. šolški red (disciplina), 3. nauk. Otroci >so pri enem učeniku naj manj eno leto, večkrat pa tudi še dalje. Ce tedaj hočeš, da bojo tvoji učenci vljudni in prijazni, da bodo svojega bližnjega in prednike spoštovali, obnašaj sc tako, da se bodo tudi v teh čednostih nad tabo zgledovali. Ni je reči, ktere bi otroci nad učenikom tako dobro ne zapazili in je tako hitro posnemali, kakor je njegovo vnanje obnašanje, njegovo govorjenje; in če ga v dobrih rečeh ne posnemajo, posnemajo ga gotovo, če se sirovo, neotesano in togotno obnaša. Oobro bi bilo, ko bi se učenik vselej, kedar v šolo gre, dobro zapomnil, da ima toliko kritikarjev, posnemovavcev ali oponašavcev pred seboj, kolikor je otrok v šoli. Tedaj, učenik, bodi sam takošen, kakoršne hočeš druge izrediti; bodi vljuden in prijazen, postrežljiv in poterpežljiv, če hočeš izrejati ljudf, kteri se bodo vljudno, prijazno obnašali, bližnjega in prednike spoštovali. 2. Solski red (disciplina) bodi v obče bolj oster, natančen, pred vsem pa dosleden; kar danes grajaš, jutri nikar ne hvali, kar enemu prizaneseš, na drugeni ne kaznuj. Dober učenik je sicer posamesnemu otroku prijazen, ali ne dopušča nobeneuiu, da bi šolski red zaneniarjal ali kazil; dalje pazi na učence, kedar v šolo prihajajo, kedar iz šole grejo, gleda, kako se med potjo obnašajo; ne terpi med njimi prepira ali celd pretepa. Prelomovavce šolskih postav, tudi če je treba, občutljivo kaznuje; otroci so živi in iz domače hiše ali iz svoje okoljnosti toliko sirovosti seboj prineso, da mora učenik z ojstriui nožem trebiti izrastke, začete v sirovosti in neotesanosti, sicer bi se vsa njegova šola posrovila, in boljši otroci in njih previdni starši bi se take šole ogibali. . Nekteri pseudo-humanisti imenujejo šolo sirovo, če telesno kaznuje neubogljivce; tistim bi rad izročil le za en dan šolsko mladost; rad bi slišal, kaj bi potem rekli. 3. Solski nauk je poslednjič, ki serce požlahnuje, um bistri in pamet razvija. Solski red obsega Ie po vnanjem, je tedaj le lupina, in pripravlja gladko stezo^ tečnemu nauku, — ali jedro je pravo in dobro podučevanje. Ze Horacij je prepeval: »Zvesto učenje žlahnih ved blaži obnašanje, in varuje ga sirovosti". Med perve nauke, kteri serce požlahnujejo in človeka uče prave vljudnosti, je poduk v veri, dalje pa tudi drugi nauki, če ne bistrijo Ie uma, temuč ludi serce požlahnujejo. Lepo priliko za to ima učenik pri branji, pri zgodovini, pri zeoiljepisji, posebno pa pri prirodopisji. Otrok ne miruje; če ne dela, igra se, ali pa kaj druzega uganja; prirojeni nagon za delavnost se pri njem zbuja. Otroci, ktere v zgodnji mladosti k delu silijo in priganjajo, kakor se na kmetih godi, na pol niso tako sirovi in nevbogljivi, kakor otroci revnih ali zanikernih staršev po niestih, kteri se celi dan po ulicah klatijo. Tedaj naj učenik vadi otroke delati, kolikor je mogoče. Nagon za delavnost ali tudi kratkočasovanje zapelje otroke, da rastline poškodujejo in živali terpinčijo, kakor da n. p. tičem gnejzda razdirajo, ali iz kebrov mline narejajo, da iz Iepih ravnih stebelj si palice ali piščalike delajo. Prirodopisje pa otroka napeljuje, da vstvarjene reči pazljivo ogleduje in živali ne muči, kajti stvarnik je usmiljenje do žival nelepriporočal, temuč naravnost zapovedal: ,,VoIu, ki tižitomane, gobca nikar ne zavezuj! Če najdeš po potu na drevesu ptičje gnejzdo in starko na jajcih ali mladičih sedeti, izpusti jo , da se ti bo dobro godilo in da boš dolgo živel". Terpinčenje žival je tudi po deželskib postavah prepovedano. Otrok, kteri iz kratkega časa živali tnuči, bo gotovo neusmiljen do ljudi; njegova sirivost izhaja iz hudobnega serca. Med nauke, kteri čutila blažijo, je tudi poduk v petji. Pevske družbe se sicer rade zveržejo v pivske družbe; boljše pa so, kakor druge navadne društva, kakoršne imajo dečki med sabo. Različni nauki tedaj, med pervimi pa versk nauki, dobre šole, pred vsem pa lepi zgledi, požlahnujejo šege in vede, in kedar bodo vsi Ijudje na svetu dobri kristijani in po moči omikani, tačas ne bo sirovosti in divjosti več nied človeškimiotroci; dokler bodo pa strasti gospodovale človeškemu rodu, pa tudi sirovost ne bo zginila iz sveta; prikazovala pa se bo sedaj v kmečki snknji, sedaj pa v gosposki obleki; ostane pa zmirom le sirovost. M—k.