154
„DOM IN SVET!' 1889, štev. 7.
jih Pavel ne dotakne, marveč se povrne k ovcam in jih tira domov, pustivši tovariša na pašniku. Ker ni bilo Janeza z ovcami domov, gre ga zjutraj oče iskat in najde ga pod košato hibo (bukvo) mrtvega ležati; dvigne ga ter nese domov. Žalostna dogodba se je kmalu raznesla po vsej župniji in pride tudi gosposki do ušes, ki županu ukaže, naj marljivo preiskuje vzrok smrti dečkove, in dogodek, kolikor le možno, hitro naznani. Klasično je bilo županovo naznanilo gosposki v Kranjski gori. Glasi se:
Von Loblichen Erlasse von 10 Juli 1853 ist fordert wurden, dass am 9. d. M. soli ein Sohn des Johann Pintar von Wald Hs N. 12 Todtgefunden wurden. Ich lauf gleich hienauf der Vater Johan Binter hat seinen Sohn schon zu Haus getragen. Wen ich hienauf komme ligt der Knab in der Laube oder vor Haus ich schaue den Kna-ben an und bemerk eine auf geschwolenen Pauch   dan   aber   den   Iinken   Augen   ein
blaven flok und untern augen eben so Weste und Hossen war alles aufgeinacbt ich frage den Vater wieer geligen ist, er sagte ich habe in gefunden unter einen Buchbau und sthwischen Lipen und Mund hat ein rote Jagode gehabt, i. t. d. . . .
Ich denke das der Knab auf Jagode einen giftigen Spinach oder andere Giiftige sache genussen hat, oder eine March ent-zindung wo aber diesse Verlezung bekommen hat wird warscheinlich in schwerigkeiten des Todes in der Steiner herum gewalzt und geschlagen.
Taka je bila včasih tu pa tam uradna nemščina! In vendar je mnogim bila ljubša, nego naš mili slovenski jezik. Tudi ta nemščina je bila strupena rastlina, ki se je dolgo časa košatila na polju slovenskem. Kajpada se je treba našim mladim — pa tudi starim — či-tateljem te strupenice, namreč pokvarjene nemščine in z nemščino namesane slovenščine, skrbno varovati.
^
Matej Cigale — slovenski jezikoslovec.
(Spisal J. D.)
|o smo naznanili v tem listu smrt ^Ejslavnega rojaka Mateja Gigaleta, =F izrekli smo nado, da mu bomo mogli postaviti v »Dom in Svet«-u mal spomenik. Ker je njegovo življenje že popisano v »Slovanu« (1.1887) — kolikor sklepamo — po izjavah in po narekovanju pokojnika samega, in ker je njegovo delovanje na pravniškem polju tudi dovolj označeno v »Slovenskem Pravniku« (t. 1. 5. štev.), zato nam pač ne ostaja drugega1), kakor da ga tu ob kratkem narišemo kot jezikoslovca.
*) Le nekaj doneskov si drznem dodati o njegovi osebnosti. Kot dan njegovega rojstva je zaznamovan v krstni knjigi vikarijata Črni Vrh nad Vipavo dan 12. septembra 1819. Njegovo ime je zapisano »Cigole«, kakor mnogi izgovarjajo to ime v onem kraju. To ime je v črnovrški župniji precej znano, a še bolj je bilo nekdaj. Za tri hiše vem, katere so izgubile ono ime, tudi rod Cigaletov se je skoro poiz-gubil — gospodarji niso imeli možkih potomcev, tudi naš Matej jih nima. Slovensko pač to ime ni. »Zigal« in enaka se dobe menda na Tirol-
Matej Cigale je mnogo pisal po »Novicah«, začenši leta 1848 in končavši leta 1884; skoro vsi spisi so jezikoslovni. Ako človek prebira te spise, dobi iz njih tako lepo podobo preblagega značaja in korenitega učenjaka, da se mu mora takoj prikupiti. Srečen slovenski narod, daje imel (žalibog: imel!) takega sina! Koliko se je trudil Oigale za povzdigo in napredek slovenskega jezika, kaže nam vsak spis. Vedno povdarja piljenje jezika. (»Nov.« 1881: »Slovenski pisatelji, na pilo nikdar ne pozabite!«) Tam
skem in še drugodi. Na domu pokojnikovem v Dolenjih Lomeh, h. štev. 12, živi še sedaj njegov starejši brat Kašpar. Pravi se po domače hiši »pri Petriču«. Zato so tudi pokojnika imenovali domačini »Petričevega dohtarja«. Ko sem bil še majhen, pravili so mi doma to-le dogodbo iz Matejeve mladosti: Oče njegov je bil silno oster, pa tudi hud mož Nekoč se je primerilo, da je Matevžek na paši — moral je kot deček pasti domačo čedo — izgubil eno kozo in je ni mogel takoj najti. Plašen prižene deček domov svojo čedo in pove dobri materi,  kaj  se  mu je zgo-
Matej Cigale.
155
ima tudi važni rek: »Dan danes naj bi
—   tako menim jaz ¦— ne prijel za pero nihče, dokler se ni temeljito naučil in navadil slovnice, sosebno tega, kar je najti o sintaksi v Miklošičevi prim. slovnici, v Navratilovi monografiji o glagolu, in drugih raztresenih spisih, in pristaviti bi se še smelo, — dokler se ni do-velj seznanil saj s hrvatsko-srbsko knjigo, da ne bi se zaljubijal v kake slovenske posebnosti ali idijotizme, ki morebiti pri vsi dozdevni lepoti svoji z višjega, z obče-slovanskega stališča nimajo nikake cene.« Po njegovem mnenju »so poglavitna reč narodu koristne vednosti in znanosti«, toda biti morajo v lepi obliki, in zato kara nekatere učenjake slovenske, katerim ni za lepoto jezika čisto nič mar. (Nov. 1881.) Ko trebimo jezik, imejmo ta namen, da približamo Slovence či-steje govorečim Hrvatom in Srbom. To je Cigaletovo geslo, katero vedno ponavlja: bliža nje s Hrvati in Srbi v jeziku, ker smo že bratje po krvi, in po zemljepisu sosedje, ene in iste bodočnosti deležniki. Zato graja (toda nikdar ne ostro, marveč tako milo, tako skromno, da ni mogel res nikogar raz-žaliti) tako pisarjenje, s katerim bi se le oddaljevali od Hrvatov in Srbov. Če pregledamo splošno njegove nazore, kar zadeva besedoslovje in s ki a d n j o (sintakso), kolikor je namreč
dilo. Ta je poznala svojega moža, in strah jo je prevzel, kaj bode z dečkom. Zato ga skrije pod kadjo   v  kleti,  kjer ostane  dva ali tri dni
—  v strašnem zaporu, le mati mu nosi skrivaj jest. A to je pomagalo ohladiti očetovo jezo, kajti, ko je prišel sinko zopet na dan, ni mu storil oče nič hudega. — Mladega dečka je gnalo v šolo. Povsodi, bodisi v domači šoli, bodisi v Idriji in pozneje v Gorici, odlikoval se je po nenavadni pridnosti in vstrajnosti. O tem mi je večkrat pripovedoval bivši njegov tovariš, ki je pa pozneje šolo na kol obesil. Domača hiša je bila dokaj premožna, da je mogla premagati obilne stroške njegovega šolanja; zlasti pozneje, ko se je bil podal v Gradec in na Dunaj. Brat računi troške na par tisočij. Pokojnik ni hotel utrgati svojemu učenju nič časa in tudi ni hotel poučevati, kakor mnogi drugi, ki s tem mnogo prihranijo starišem svojim. — Ko je bil na Dunaju, prišel je nekaterikrat domov na počitnice, dajal domačim dobre svete, pa tudi s krščanskim svojim mišljenjem in vedenjem lep izgled. Svoj domači kraj je vedno cenil, domači govor mu je bil vedno v čislih, in v slovarju se je tudi dokaj nanj oziral.                                Uredn.
tega blaga v »Novicah«,   nahajamo nekako te-le:
Lok. sing. pišimo u, ne pa i, v zakona, ne: v zakoni, kakor to hoče Levstik, ker se tako tujimo Hrvatom. Tudi Miklošič piše u samo zaradi tega, in sicer celo za ozkim soglasnikom, n. pr. na polJM; pozneje je Cigale za ozkim soglasnikom pisal i.
Nepravilen je gen. pl. na ij od onih samostalnikov, ki se končujejo v gen. sing. na i, svetuje pisati gen. pl. i, na pr. oči
Oblike je, ja, (pron. pers. 3. za srednji spol) so sicer pravilne, pa blagoglasje trpi. N. pr. Čemu hlapcu pivo? Pije je (m. pije ga). (Več izgledov »Nov.« 1868, str. 12.) Tako ne pišejo niti Hrvati, niti Rusi, imajoči vsi mesto je: ga, jih. To doslednost imenuje celo: Consequenz-reiterei.
Oblike: pisanje, razpoti/e, možije m. pisanje, itd. imenuje rococo-oblike. L. 1857 je poslal z Dunaja »Novicam« »važno pravilo, ki ga nima nobena slovenska slovnica, in katero sem od gosp. Miklošiča zvedel«, namreč: pomanjšavna pritiklina ica se pri imenih žensk, spola le takrat sme rabiti, kadar se ime končava na a, žena, ženica; kadar pa se ime končava s soglasnikom, se pomanjšuje z ca ali Jca, torej: stvarca, živalca, ter podpira trditev z izgledi iz staroslo-venščine in srbščine.
Oblika hoji m. kateri mu ni po godu.
Od samostalnikov na išče se ne delajo vsi prilogi s končnico sk, kakor gledali^, ampak večinoma na -en, strniščen, itd., in stsl. ima vedno le -en, in nobenega na sk.
Pri glagolih, sestavljenih s predlogi vz, is, s, 0, ozirati se je na stsl. in slovanske slovarje, da bodemo prav pisali; piše se: spoznati = erkennen, ne: izpo-znati.
V dualu za ženski spol naj glagoli ne dobivajo osebila i, n. pr. dve ženski sli bili, ukazujeti, ker stsl. ima povsod v obeh spolih a, (jesta), tudi ni blagoglasno.
Pišimo dado mesto dade, da bomo umevni Hrvatom; dalje: tujec mesto ptujec, ker je prva oblika Hrvatom v rabi;   v tisk  m. vtis,   vkus  m.  okus,
156
„DOM IN SVETf 1889, štev. 7.
moralno m. moralično, materij alno m. gmotno, stoprvm. še le, možgani mesto možjani, treba m. trebe, ker je drugim Slovanom nerazumljivo; v Levstikovem »nauku slov. županom« mu niso všeč mnogi izrazi, tako n. pr. mu ne ugaja vzrazilo m. izraz, preložiti m. prevesti, uvod m. v vod, češ, da uvod po stsl. pomeni Abzugscanal, vvod pa Einleitung, itd. Leta 1865 zagovarja pisavo r-a brez poluglasnika e, torej vrt ne vert, češ, da je taka pisava priležna jeziku, in vsak, bodi Nemec, bodi Slovenec, bo to pravilneje čital, nego če mu zapišeš vert, kert; sklicuje se na Čehe in Slovake, pišoče jednako. Na posebnosti, n. pr. na Štajerce, se ne moremo ozirati.
Tujih besed ne smemo pisati samovoljno, ampak tako, da bo narod prav čital, torej: konkurenca, ne: concu-renca, ekonomičen, ne: ojkono-mičen.
Največ pa je pisal o slovenski sintaksi.
Precej obširno obdeluje rodilnik (»Nov.« 1859). Najprej omenja, da se da marsikaj prosteje sloveniti s celim stavkom, n. pr.: Eroberung Constanti-nopels: kako so Turki pod se spravili Carigrad. — Nato se loti vprašanja: ali sme stati kdaj za samostalnikom goli rodilnik? Odgovor: če se more iz samostalnika izpeljati pravi svojilni prilog na: ov, ev, in, ji, sJei, ovshi, tedaj ne stoji goli rodilnik, marveč se premeni v prilog. Vpraša se pa, kateri samostalniki imajo take priloge? Edino tisti, ki pomenijo žive stvari, osebe, živali, včasih kako rastlino, n. pr. nageljnov cvet. (Še zdaj lahko včasih beremo: materen, ma-ternega, m. materin-inega!) Imena neživih stvarij delimo v telesna (konkretna) in abstraktna. Abstrakna stoje v golem rodilniku, n. pr. jarem sužnosti, konkretna pa morajo imeti še kak prilog poleg sebe, ali pa se preminjajo v prilog s končnico en, včasih ov, shi, n. pr. solnč^i žarki, lipovo cvetje.
L. 1868 je grajal postavljanje rodil-nika pred samostalnik, n. pr. odborove seje zapisnik, češ, da je to pravilo slovenskim slovnicam neznano, tudi narod ne govori tako, niti ima Trubar kaj ta-
I kega, niti Srbi (Vuk), in meni, da je to nastalo po analogiji, ker se tudi svojilni prilog stavi pred ime. Pozneje se sam ni držal tega nazora.
Adjektiv ne more imeti tožilnika pri sebi, n. pr. knjiga tri pole obsežna, živce dražilno sredstvo itd.; obsežen je izpeljan od obseg, ne naravnost od glagola.
V   .»Novicah« 1. 1882 je izpregovoril o tako zvanem predikativnem orodniku, ki se zlasti širi po novinah. Tam uči, da so slovanski jeziki nekdaj ondi, kjer ima latinščina dvojni tožilnik ali dvojni imenovalnik, imeli v obeh slučajih orod-nik brez predloga. Pozneje se je zelo pogubilo to pravilo, najbolj v slovenščini. Da je to pravilo v slovanščini, dokazuje Miklošičeva sintaksa. Cigale ni zoper tako pisanje, le da bi se res pisal orodnik, ne pa dativ, kakor se to lahko čita. Toda tudi druga pisava je opravičena v stsl. n. pr. izvolili so ga z a župana.
Ce Levstik piše za ,brez' vedno: noben, breznobenega..., ne smemo misliti, da je edino to pravo; kajti tudi sam brez zadostuje in je v stslov. in drugih slovanskih jezikih opravičen.
Oziralno zaime stranskega stavka mora neposredno slediti za ono besedo glavnega stavka, na katero se nanaša. Vmes sme stati le kak predlog, ali kak rodilnik, nikoli pa ne glagol. (»Novice« 1853 in 55.)
Zadnji sostavek v »Nov.« 1884 »Slov-niške mrve« govori o povratnem zaimku v stavkih, z deležnikom ali nedo-ločnikom okrajšanih. N. pr. sv. Andrej je od daleč ugledal križ, kateri mu je bil pripravljen; skrajšano: Sveti Andrej je ugledal sebi pripravljeni križ. Ako pa je v stavku še drug subjekt (logišk), tedaj se mora gledati na razumljivost, in se piše povratni ali pa osebni zaimek.
V  »Nov.« leta 1854izproži najprej Metelko razpravo o nedovršivnih in do-vršivnih glagolih. Nato se oglasi istega leta tudi Cigale o istem predmetu spisa vsi : »Tudi nekaj zastran doveršivnih glagolov«, kjer uči, da »doveršivni glagoli v duhu slovanskega jezika nimajo določnega naklona sedanjega časa« in sicer dokazuje to 1. iz pomena
Matej Cigale.
157

pravega sed. časa, ki naznanja tako dejanje, ki trpi, se godi, brez ozira na začetek ali konec. Tako dejanje pa izražajo le nedovršniki, torej morejo le ti stati v določnem naklonu pravega sed. časa. Zaradi tega pa ne smemo imeti prevelikega strahu pred dovršniki, kajti le določni naklon pravega sed. č. zahteva vselej nedovršnik, sicer je pa svobodno rabiti obojne glagole, kakoršno je dejanje, dovršeno ali nedovršeno. Vendar ima to pravilo tudi izjemo: v pregovorih namreč, v pripovedovanju, ali kadar se glagolu more pristaviti »lahko, rado itd.«, takrat sme tudi dovršnik stati v dol. nakl. sed. č., toda to ni pravi sed. č., n. pr. »majhen piskerc hitro skipi«.
2.  Razvidno je pa to pravilo tudi iz tega, ker dovršniki nimajo deležnika sedanjega č.; določni naklon pa ni nič drugega, nego razkrojen priložaj.
3.   Ukoreninjeno je to pravilo tudi v narodu.
Konečno omenja še čudno prikazen, da rabi Slovenec nekaj dovršnikov zoper naravo jezika tudi v dol. naklonu sed. časa, n. pr. priseči, povabiti, zahvaliti, obljubiti itd. Na to razpravo se je pozneje skliceval rad in pogosto je pograjal napačno rabo glagolov. Sploh pa tudi še sedaj nismo prosti takih napak. Enako obdeluje Janežič to stvar v slovnici str. 206—208 (peti natis), in dozdeva se mi, da je precej posnel po Ci-galetu.
Slednjič graja še neko razvado, ki se je pritepla k Slovencem vsled tujega, nemškega vpliva, namreč rabo nedovrš-nikov v dol. nakl. sed. časa za prihodnji čas, n. pr. d revi pišem bratu, po nemškem: abends schreibe ich meinem Bru-der, mesto: drevi bom pisal bratu. Za izgled naj bi bili Latinci, ki so silno natančni v zaznamovanju časa.
Napačno se rabi večkrat tudi deležnik; Cigale je (»Nov.« 1881) povedal, kdaj se ujema s samostalnikom, kdaj ne. Ujema se takrat, kadar skrajšuje relativen stavek, sicer pa ne, torej: govoreč o tem, omenjamo, ne: govoreči o tem, omenjamo.
Leta 1883 je pograjal pisavo, kakor n. pr. »o tem se ga je poučilo«-, dokazujoč iz slov. slovnic, da se sicer nado-
mestuje trpna oblika s povračilnim zaimkom se, toda objekt, ki bi bil v aktivnem stavku stal v akuzativu, se predene sedaj v nominativ, torej: se je poučil, »se ga je« je čisto pogrešno. In vendar moramo še citati jednake grde napake!
Leta 1863 je spisal najprej Svetec v »Novicah« razpravo o veznikih an, anii, ni, niti. Nato se je oglasil kmalu Cigale ne strinjajoč se v vsem se Svetcem, da bi po Svetčevem nauku utegnil kdo misliti, da se ta dva veznika ni in niti ne smeta nikdar rabiti brez pritaknene druge nikalnice ne ter je postavil dve pravili: J. Kadar se v stavku, ki nima nikalnega stavka pred seboj, ženim edinim glagolom bodi več osebkom ena zadeva, bodi enemu osebku več zadev odreka, takrat mora se pred glagol staviti glavna nikalnica ne, n. pr. »Sa-birajte sebi blago na nebu, gdje ni mo-ljac ni rjda ne kvari.« (Sveti Mat. VI. Vukov prev.)
2. Kadar pa se v stavku ali v stavkih z več glagoli, bodi več osebkom eno in isto ali vsakemu kaj drugega odreka, bodi enemu osebku po več zadev odreka, tedaj je že besedica niti ali ni dovolj, in ni treba še ne, n. pr. »niti grmi, nit' se zemlja trese, nit' se more bije o mra-morji« (srbska nar. pesem). Prav živo priporoča v tem slučaju veznik niti mesto nevkretnega ni in ne, katero ima n. pr. slovenski prevod sv. pisma. V tem, mislim, smo precej  napredovali.
Cigaletova zasluga je, daje prvi opozoril Slovence na breznaglasnice. V »Novicah« 1. 1853 in 1855 je opomnil, da se stavki ne smejo začenjati s temi besedicami, 1. 1862 pa je spisal v »Glasniku« daljšo razpravo, katero je bistveno ponovil v »Novicah« leta 1864 pod naslovom: »Nekoliko vrstic o slovenskem besednem redu. Ponovljen, živo potreben opomin nekaterim pisateljem.« Njegov opominj je prišel o pravem času, kajti Svetec sam, kateri je o istej stvari pisal v »Novicah« 1. 1862, hvali Cigalela zaradi tega in pravi: »Mi smo previdili, da se način, kakor smo dozclaj postavljali nenaglašene besede (breznaglasnice), ne vjema z načinom naših druzih slovanskih bratov.«
158
„DOM IN SVETf 1889, štev. 7.
Cigale in Svetec sta dala povod P. Ladislavu Hrovatu, da je priobčil v programu novomeške gimnazije 1. 1867 le-meljito razpravo o enklitikah, posnevši pravila največ po Svetcu, kakor sam pravi v vvodu : »Cigaletu in Svetecu gre zasluga, da sta obrnila pozornost na slovenske enklitike.....Vpliv tega se
je čutil v pisavi kmali; . . .« To vprašanje nam tako živo kaže Cigaleta za napredek v resnici unetega moža: vedno in vedno prosi slovenske pisatelje, naj se vendar potrudijo in si prisvoje ta pravila, katera je soslavil tako-le:
1.   Prvotni ali glavni reki (stavki) se ne začenjajo z breznaglasnicami, če stoji na prvem mestu glagol, n. pr. veseli me, ne: me veseli; to velja tudi, če seka stavek kaka opozicija ali kak stransk stavek, n. pr. Adam, naš praoče, živel je v raji, ne: je živel v raji. Samo v teh slučajih torej devamo enklitike zoper svojo priljubljeno navado zadej, za glagol.
2. Spredaj pa moramo staviti brez na-glasnice v vseh stranskih stavkih (torej: kakor se je —, čim se je —, da se je —, ako bi se —, itd.), povsod stoji ta drobnina neposrednje za veznikom in pred participom. Celo v glavnem reku morajo enklitike v enem slučaju stati pred glagolom, ako se namreč rek ne začne z glagolom, marveč s kakim prislovom, n. pr.: Zdaj seje pripetilo nekaj, ne: zdaj pripetilo se je nekaj. — Pro-steje se more gibati pisatelj le v prosto-razširjenih stavkih, tam ga ne vežejo stroga pravila.
Cigale navaja vse polno zgledov napačne rabe enklitik; vzor pravilnega pisanja pa so mu starejši, Ravnikar, Vrtovec i. dr.
Tudi o terminologiji ima precej opazk po -»Novicah«.
Leta 1865 je kritikoval »zemljepisno začetnico gospoda Jan. Jesenkota«, v kateri mu marsikak izraz ni všeč, tako n. pr. osvetje za Weltall, za kar bi on rabil: vesmir ali ves v olj ni svet; o bor za Naturreich; brez vetje za Windst,ille, mesto: brezvelrije ali brez-veterje; otočji-a, e m. otošk; rečji mesto rečni; poprečna posega (di-rekter Abstand) m. ravna daljina, na-raznost, dolgost; moča (Niederschlag) m. padavina; za Ebbe in Fluth svetuje oseka in plima, i. dr. Leta 1881 ima v »Novicah« »Pojasnilo o neki točki moje terminologije«. Ker mu je Erjavec v »potni torbi« očital, da ni prav rabil izraza padišče za Einfallspunkt, temveč bi bilo bolje padaj, ker končnica a j bolje zaznamuje točko, kakor n. pr. počivaj Ruhepunkt, končnica išče pa da kaže bolj na ploskve, skliceval se je na hrvatsko terminologijo, iz katere je vzel besedo; dalje so v rabi že druge be sede na išče, n. pr. središče Mittelpunkt, ognjišče Brennpunkt, torej ne kaže na-pravljati zmešnjave; slednjič pa dokazuje, da je beseda počivališče (Ruhepunkt) bila znana Gutsmanu, dočim besede na aj kažejo na neko razdaljo, n. pr. streljaj, lučaj, tečaj, torej bi bilo "padaj: Falhveite. V »potni torbi« leta 1880 se Cigaletu očita, da je vlažen dež razlagal za »moker« dež, češ, smešno: moker dež! marveč vlažen da pomeni v lag idoč, pohleven; Cigale nasproti dokaže iz češčine, da je vlaga pristna slovanska beseda, ki pomenja: Feuch-tigkeit.                                             (Konec)
Slovstvo.
Slovensko  slovstvo,
(Spisal dr. Fr. L.)
Vijolice. Pesmi za mladost. Zložila Lujiza Pesjakova. Ljubljana. Tiskal in založil J. R. Milic. 18fc9. 12". str. 160. Cena nevezani knjigi 1 gld. 10 kr., krasno vezani 1 gld. 60 kr.
Prejemši to knjigo v roke — v elegantni vezavi, z okusno utisnenim naslovom na lične platnice in s pozlačeno podobo vijolice — ne moreš si kaj, da ne bi rekel: »krasna knjiga«. ne moreš si kaj. da ne bi se veselil poprej lične zunanjosti, predno si prečital nekaj drobnih pesmic, češ: »glejmo, ali je  tudi vsebina  tako
174                                  „DOM IN SVET'S 1889, štev. 8.
Deklici v spomin.
°C l§|f polnila zdaj si šestnajst let, '-JFKončavši šolo, stopaj v svet.
Ne bom te več učil kot prej, V spomin pa to ti dajem, glej!
Ta knjiga lična je očem, Da bolj je duhu mična, vem.
Molitvenik budilen res, Kot bil klicar bi iz nebes.
»Za Kristom hodi!« lep naslov,
V  spominu zmer ti bodi nov!
Platnico lepša sveti križ,
Kje volje moč, kot v njem dobiš?
Zapono ima knjiga ta, Dekle, zapiraj vrt srca!
V  njej list noben ni prazen, bel, Vsak dan nabiraj dobrih del!
Zdaj z Bogom! — Bog bo tvoj čuvaj, Pa moli tudi zame kdaj!
*#
Fr. Krek.
w
Matej Cigale — slovenski jezikoslovec.
(Spisal J. D.)
(Konec.)
5^§Pfnogo poučnega ima v »Nov.« 1. #•' 1882 : naj bi včasih rabili tudi kak ž latinski izraz, če ni dobrega slovenskega, n. pr. prenotacija m. probeležba (Levstik); pogresnoje: justični minister, dočim on (Cigale) že toliko časa rabi v jur.-pol. terminologiji za Justiz po Srbih: pravosodje, toda nihče se ne briga za jezik, tako da je difficile satvram non scribere! Sploh se te tujke ne pišejo prav, n. pr. justica mesto justicija, finance m. financije, kakor pišemo pravilno: inteligencija itd.
Za confisciren ima državljanski zakonik od leta J 873 po Stritarjevem nasvetu: zaseči, a naše novine poprek pišejo: zapleniti, ugrabiti, kar je vendarle neumestno, ker zvrševanje uradne oblasti ni niti grabež, niti plen. Za Aich-amt zagovarja slov. izraz m e r o i z k u s n i urad proti Levstikovemu merosodni urad.
Erwerbsteuer pridobnina bolje nego dobitkovina, ker to je: Gewinnststeuer. Nekaj izrazov za poštarstvo in vojaštvo ima ravno tam, n. pr. prejemnapošta Aufgabepost, oddajna pošta Abgabe-post; vojstvo za Heer, stalež (Stand),
dopust (Urlaub) ne odpust; vršba (Betrieb) mesto obrtalo (Erjavec) i. dr. Pravilneje se mu zdi pisati sodišče nego sodnija, ker končnica tja ni prav slovanska: on sicer ne bi sprejel Levstikovega \7,y&7.& sod (Gericht), pač pa ad-jektiv sodni-«, o, ki je edino pravi, ne pa sodnijski, sodiški, sodniški; rich-terlich se lahko reče: sodniški; tako treba torej pisati: okrajno-sodni itd.
Leta 1883 pravi, da ne bi zdaj več slovenil biirgerliches Gesetzbuch: državljanski zakonik, marveč graj anski, kakor uči to že Škrabec. Da bi bil razloček med zakonom (lex) in zakonom (matrimonium), svetoval je prej enkrat, pisati drugo : sveti zakon, zdaj (18831.) ženi tba po Hrvatih; m. zapasti (verfallen) bolje: dospeti, doteči; za: Vermogen imovina, i me nje —bolje nego premoženje, imovinsko pravo bolje, nego premoženjsko pravo (Tavčar), mesto ru-bežen r u b i 1 o, m. dedščina (Tavčar) d e-dina.
Umeva se, da ne moremo vsega navajati do pičice,  kar je  pokojni Cigale
Matej Oigale.
175
nasvetoval za slovensko pisavo ali pa tudi vanjo uvel. Reči smemo, da poleg Levstika ni slovenskega jezikoslovca, ki bi bil vedno kot paznik nadzoroval in motril slovensko pisavo, pilil, likal in čistil, kakor je bil Cigale. Bil je on — po navadi recimo — praktičen jezikoslovec. Znano je, daje svojo jezikoslovno spretnost uporabljeval prevajaje in uredo-vaje občni državni zakonik za Slovence. A naravnost je podal Slovencem dve deli, kateri bodeta njegov spomin oznanjali poznim rodovom: Nemško-slovenski slovar, izdan ob troških vladike Wolfa, in »Znanstveno terminologijo«, ki dopolnjuje prvi slovar. Nemško-slovenski slovar (»Deutsch-slovenisches VVorterbuch«) je izšel 1. 1860. Predgovor je pisan seveda nemški, iz katerega povzemamo to-le: »Ker so pred vsem spoznali, da je treba urednika, ki bi vse gradivo, od posameznikov nabrano, na mnogih mestih nedostatno, spravil v enovit red, izpopolnil in za tisek pripravil, predlagal je gosp. dr. Bleiweis blagovoljno mene za to delo. — Mislil sem, da ne smem odtegovati svojih slabih močij narodnemu delu in prevzel sem težavno delo, za katero so mi poslali že v marcu 1854 precej pripravljenega blaga z dragocenimi doneski najboljših pisateljev in raznovrstne slovarske zbirke: vse to sem dovršil z božjo pomočjo 1. 1859.« Da je imel pravi mož uredovanje slovarjevo v roki, to nam priča vsakdo, ki je slovar kdaj rabil. Odlikuje se po svoji ranljivosti in tudi natančnosti. Slovenščina je od leta 1860 res lepo napredovala, a slovar še sedaj ni zastarel in ponuja še vedno res čistih in primernih besedij slovenskemu pisatelju, slovenskemu uradniku za vse potrebe.
A enega nedostatka se v slovarju ni mogel ogniti. Znanstva slovenskega še ni bilo skoro nič takrat, ko je izšel slovar, zato je morala znanstvena terminologija biti nedostatna. Kakor se razvija veda, tako se razvija tudi terminologija. Zato je bila posebno od 1. 1871 sem, odkar se je začela slovenščina obilnejše rabiti v srednjih šolah, želja vedno nujnejša, naj bi se sestavila znanstvena terminologija. Delovali so takrat profesorji kaj pridno:  prof.   Tušek   za   rastlinstvo   in
računstvo, prof. Erjavec za živalstvo in rudninstvo, pozneje somatologijo, enako tudi drugi slovenski profesorji na srednjih šolah. V tej potrebi zopet pomore naš vrli Cigale. L. 1880 izda »Matica Slovenska« knjigo njegovo z naslovom: »Znanstvena terminologija s posebnim ozirom na sredna učilišča« v nekoliko manjšem formatu od slovarja na 171 straneh. Ne morem si kaj, da ne bi iz te za naše slovstvo tako pomenljive in prekoristne knjige nekoliko podal čita-telju, kar nam podaja Cigale v slov. »Predgovoru«, h krati naj so ti odlomki tudi najboljša slika njegove pisave.
»Ni kazalo drugače, nego sestaviti s porabo hrvatske enakšno slovensko terminologijo. Imamo sicer slovarje nemško-slovenske, zlasti po darežljivosti blagega biskopa Wolfa na svetlo dani, okoli katerega sem se jaz trudil res da z vsem dušnim naporom, ali izdelovanje — začeto s premalo pripremo — teklo mu je vendar nekako prenaglo, da ima omenjeni slovar v sebi marsikaj pogrešnega, da je kjekod nedostaten a sosebno, da je v posameznih izrazih premalo določen, prepoln jednoznačnic ali soznačnic (sinonimov).
Res je dalje tudi Matica slovenska izdala več prirodoslovnih, prirodopisnih in zemljepisnih knjig s pridodanimi termi-nologijskimi slovarčki, niti bode knjigam tem kdo z razlogom mogel odrekati veliko važnost in naj prvo potrebnost za slovenski jezik . . .
Ali je silno mučno pišočemu iskati besed zdaj iž1" te, zdaj iz one knjige, vsled nepopolnosti pridodanega slovarja iskati mnogokatere tudi zastonj, in poleg vsega tega vendar izrazi iz drugih znan-stev, sosebno iz filozofije še nikakor niso bili trdno ustanovljeni. Sklenem torej po gori omenjeni češki in hrvatski terminologiji — z razborno porabo znanstvenih knjig, ki jih je Matica naša izdala, gradiva, kar sem ga sam nabral, kakor tudi slovarjev ruskih in staroslo-venskega Miklošičevega lotiti se spiso-vanja enakšne naučne terminologije za Slovence.1)
Tako je postala le-ta knjiga.«
*) Str. IV. V.
176
„DOM IN SVETS' 1889, štev. 8.
Poleg tega še nekaj opazek o namenu knjige in o nekaterih Cigaletovih načelih:
»Namera mi je bila s to knjigo svoj veliki slovar tu popraviti, lam dopolniti in povsod točneje določiti. Ali bojim se, da se bode mnogokateremu tudi v njej zdelo, da je preveč sinonimov, premalo potankosti in določenosti. Kjekod utegne res tako biti ter se stvar prepušča bodočnosti; ali pomisli naj se to: — izrazi različnih jezikov ne ustrezajo eden drugemu do pičice, ne pokrivajo se tako, da bi bilo moči potrebovane zlasti neenovite pojmo ve v vseh jezikih enakobrojno izraževati. A kar se zopet tiče popolnosti slovarja, vredno je na um vzeti, da nam ni treba celo vsake nemške besede, ter spomniti se razločka med nemščino in latinščino, ali pa med latinščino in grškim jezikom, po vzoru katerega je n. pr. Ciceron z vidnim trudom in rekel bi, z ^neko deviško plahoto umerjal Latincem filozofijske izraze. Slo-vanščina se v tem bolj latinščini enači ter se zlasti v številu samostavnikov nikakor ne more meriti z nemščino. Že v pričujoči terminologiji stoji mnogo-kateri samostavnik, ki — da si sam o sebi potreben — bode v slovenskem spisu le malokje res prav na svojem mestu, ker slovenski jezik bolj z glagoli oroduje, nego samostavniki. Nemški: eine storende, hemmende \Virkung aussern, porečeš prosto: motiti, narušati, ovirati, in kjer se ti glagol niti ne da prirediti v samostavnik, tam se itak — hočeš nočeš — z glagolom zadovoljiti moraš.« 2)
»Moške samostavnike tuje korenike, kakor: jurist, pesimist, optimist,   pišem
a) Str. IX.
jaz po Rusih tako, namreč brez — a, s katerim v sklanjanji uže itak ne vemo prav kaj početi.
V  tujkah pisati št, šp namesto: st, sp imam jaz za razvado jezik grdečo, ter pišem: perspektiva, statistika itd.
Za gerade v matematiki pišem po g. Levstiku z ozirom na staroslovenski, ruski in češki jezik: prem, a za eben raven, za recht prav (n. pr. pravokoten, rechteckig), bodoč da tu vsekakor potrebujemo znanstvenega razločka, in ker nam beseda prem ni še popolnem izmrla; primerjaj: prema prednja, zadnja (na vozu); opremek; akoprem (= ako-prav); spremiti, opremiti (= spraviti, opraviti). Tudi Čehi dandanašnji govore največ: rovna čara, a v knjigi imajo: pfima.
Za Gut, Guter, ne dobodemo boljega nego je: dobro (gen. dobra, plur. dobra, dober itd.).
V   neki izgovor nekaterih dotičnih nedoslednosti v knjigi in da pokonsta-tujem svoje mnenje o tem, bodi tukaj prisfavljena opomnja o glagolih 2. vrste. Po zahtevih slovenskega narečja in da bi srbsko-hrvatskemu jeziku pritegnili še v tem, imelo bi se pisati: ganoti, skleniti, ugasnoti in dalje: gawen, sklepen, ugasnen, ganenje ali ganotje itd. No, dokler se temu upirajo najbolji slovenski pisatelji, dajoč takim glagolom v nedo-ločniku obliko glagolov 4. vrste, ne more se z razlogom ugovarjati proti oblikam : ganjen, ganjenje, sklenjenje, izvedenim iz nedoločnika po 4. vrsti.«
Toliko naj zadostuje, da spoznamo vsaj nekoliko Cigaleta-jezikoslovca. Hrani mu, Slovenec, hvaležen spomin!
^L5o
Slovstvo.
pLOVENSKO    SLOVSTVO. (Spisal dr. Fr.  L.)
Ker si je stavil naš list tudi nalogo, da podaje včasih preglede o znamenitih pojavih v slovenskem slovstvu, naznanjam danes izdajanje zbranih  del dveh večjih  slovenskih pisateljev:
Josipa Stritarja in Josipa Jurčiča. Prvo je bilo dovršeno lansko leto. drugo se vrši še sedaj.
„Josipa Stritar-ja zbrani spisi." V 6 zvezkih so izšla 1. 1887 in 1888 zbrana dela Jos. Stritarja pri Kleinmavru in Bambergu v Ljubljani in sicer vsako leto po trije zvezki. Zadnji zvezek