165 Glasnik SED 62|1 2022 Knjižne ocene in poročila Rajko Muršič* * Rajko Muršič, dr. etnologije, redni profesor, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo; rajko.mursic@ff.uni-lj.si. Ko se ozremo na dobro stoletje raz- širjanja ameriške popularne glasbe po vsem svetu, praviloma najprej prepo- znavamo samo njene najatraktivnejše značilnosti, ki so postale med razširja- njem in predelavami njenih zvrsti sa- moumeven del vsakdanjega življenja v še tako zakotnih krajih. Kljub temu pa glasbeno življenje ne poteka povsod enako. Globalno razširjanje popularne glasbe spremlja neskončno spreminja- nje njene izraznosti, prav tako pa to glasbo zaznamujejo tudi izjemno raz- lične okoliščine njenega dejanskega življenja in razvoja v lokalnih okoljih. V Sloveniji smo nekako vajeni, če ne kar razvajeni, da imamo sorazmerno spodobno mrežo glasbenih prizorišč, razen morda največjih, ki bi privablja- le tudi mednarodno občinstvo. V prak- tično vsakem večjem naselju ali vsaj na območju večjih naselij naletimo na različna glasbena prizorišča, pravilo- ma v javni lasti in nevladnem upravlja- nju, v katerih lahko v živo spremlja- mo muziciranje domačih in tudi tujih glasbenih zasedb. Zasebne dvorane in prizorišča so še danes prej izjema kot pravilo. Za komercialno manj zanimive glasbene prireditve in razvoj nekomer- cialnih glasbenih tokov so še posebno pomembna tista glasbena prizorišča, ki jih lahko jemljemo kot samonikla prizo- rišča. To so prostori, v katerih se lahko srečujemo z domačo in lokalno glasbe- no ustvarjalnostjo onkraj nareka trga ali države. Ekonomsko gledano lahko delujejo z minimalnimi stroški, v sode- lovanju z drugimi in s solidarnostjo ter predvsem na podlagi prostovoljskega entuziazma, ki ga deloma podpirajo tudi lokalna in državna sredstva, namenjena kulturi in mladim. V večini slovenskih krajev, od največjih mest do nekaterih vaških naselij, naletimo na takšna sa- monikla prizorišča, mladinske klube in centre s prireditvenim prostorom, manjše dvorane v nekdanjih zadružnih in narodnih domovih ter tudi na druga sodobnejša koncertna prizorišča, tako javna kot zasebna. To glasbeno življe- nje, ki nikoli ne dobiva dovolj sredstev za resno načrtovanje svojih dejavnosti, pomembno dopolnjuje tudi sofinanci- ranje festivalov skozi celotno leto, ki potekajo tudi v teh prostorih. V Evropi so že pred desetletji začeli vlagati v t. i. kreativno industrijo in kulturo, v nje- nem okviru tudi v popularno glasbo, kot eno izmed nosilk gospodarskega razvo- ja. Drugod po svetu večinoma ni tako. V zibelki sodobne popularne glasbe, Združenih državah Amerike, je pov- sem drugače. Tam je lokalna podpora popularni glasbi zanemarljiva, če sploh obstaja, prav tako tam niso nikoli mo- gli vzpostaviti mreže javnih priredi- tvenih prostorov, medtem ko morajo zasebni glasbeni prireditveni prostori upoštevati zelo zahtevne zakonske po- goje za izvajanje glasbenih prireditev. Poleg najrazličnejših strogih ureditev, ki zadevajo požarno in druge vrste varnosti, je pomembna ovira tudi pre- poved samostojnega obiskovanja kon- certov in festivalov mlajšim od 18 let, razen če imajo odraslo spremstvo. Še bolj izključujoča je prepoved prodaje alkoholnih pijač mlajšim od 21 let. To pa pomeni, da se glavni del popularno- glasbenega občinstva ne more udeleže- vati glasbenih prireditev v obdobju, ko jih to najbolj zanima. Na drugi strani pa so zaradi nujnega spoštovanja vseh uredb in zakonskih določb stroški or- ganiziranja glasbenih prireditev tako visoki, da so organizatorji glasbenih prireditev za preživetje na trgu prisi- ljeni v komercializacijo oz. specifične prilagoditve. Zato se je od sedemdese- tih let naprej, po eksploziji mladinsko zaznamovanih glasbenih dejavnosti v šestdesetih letih, v Združenih državah Amerike razvilo neodvisno glasbeno dogajanje, v svojem bistvu dobesedno podtalno, a hkrati zavezano specifič- nim vrednotam, navadam in načinom delovanja, v domačem zasebnem oko- lju in na način »znajdi se«. Ko se je David Verbuč – ki je na lju- bljanski univerzi doštudiral muziko- logijo, si pred tem nabiral izkušnje z organizacijo glasbenega življenja v svojem lokalnem okolju Zgornje Sa- vinjske doline, nato pa deloval tudi kot sodelavec in urednik glasbene redak- cije na legendarnem ljubljanskem Ra- diu Študent – znašel v kalifornijskem Davisu, kjer se je vpisal na doktorski študij, je hitro ugotovil, da glasbeno ži- vljenje v ZDA poteka bistveno drugače kot v Evropi, ki je na gosto posejana s skupnostnimi prizorišči, klubskimi prostori in manjšimi javnimi ter zaseb- nimi dvoranami. V Združenih državah Amerike, Meki popularne glasbe, se je izkazalo, da glavnina zanj zanimivega DAVID VERBUČ: DIY House Shows and Music Venues in the US: Ethnographic Explorations of Place and Community. Routledge (Taylor & Francis Group), New York in London 2022, xi + 270 str. 166 Glasnik SED 62|1 2022 Knjižne ocene in poročila Rajko Muršič glasbenega dogajanja poteka v doma- čem okolju: v zasebnih hišah, njihovih kleteh, dnevnih sobah in na vrtovih. Mlajši in manj mladi akterji glasbene- ga dogajanja se morajo tam znajti po svoje in z lastnimi močmi uveljavljati načelo »naredi sam«. To je potem po- stalo tudi osrednje vodilo monografije, ki jo je David Verbuč objavil po kon- čani doktorski disertaciji. Reklo »na- pravi sam« (angl. do it yourself; DIY) je postalo osrednji koncept in rdeča nit njegove knjige. V uvodnem delu nas avtor seznani z materialnimi in prostorskimi danost- mi samoniklih glasbenih prizorišč in z njimi povezanih skupnosti v Združenih državah Amerike. Posebno pozornost nameni opredeljevanju načinov »na- pravi sam« (DIY), etiki in skupnostim, nato predstavi temeljni teoretski okvir svoje raziskave, ki zadeva temeljna vprašanja o prostoru, materialnosti in diskurzu ter družbeni bližini. Pri tem se naslanja na sodobne poglede na prostor in njegove raziskave, kot so jih razvili v kulturni geografiji, izdatno pa se naslanja tudi na koncepta teritoriali- zacije in deteritorializacije (ozemljanja in razozemljanja) Gillesa Deleuza ter avtorjev in avtoric, ki jih je mogoče uvrstiti v klub novih materialistov, pri čemer se tu in tam nasloni tudi na sta- re materialiste (žal brez neposrednega sklicevanja na Henrija Lefebvra; nje- govo zagovarjanje pravice do mesta bi lahko avtorju prišlo še kako prav). Pri svoji analizi glasbenega življenja za- to ne razločuje med analizo diskurza, torej govora o dejavnostih, povezanih z organizacijo glasbenih prireditev, in analizo njegove materialne podlage, ker je nedvomno smela metodološka odločitev, s katero je postavil v ospred- je uprostorjene dejavnosti in iz njih iz- hajajoče povezave med ljudmi, ne pa pripovedi in mnenja o njih. Nato predstavi temeljno metodologi- jo in predvsem trajno problematiko pomanjkanja ustreznih prostorov za pomemben del glasbenega življenja v Združenih državah Amerike. Trije osrednji deli monografije sesta- vljajo celovit pregled glasbenega življe- nja po načelu »znajdi se«, najprej s pri- kazom fizičnih in družbenih prostorov ameriških samoniklih glasbenih prizo- rišč ter nato njihove geografske ume- ščenosti in scen, ki nastajajo v geograf- skih okvirih glasbenih dejavnosti, na koncu pa še analizira prostorsko podla- go samoniklih (DIY) scen in skupnosti v Združenih državah Amerike. Prikaze in analize posameznih poglavij dopol- njujejo fotografije in obširnejši navedki izjav sogovornic in sogovornikov. Monografija Davida Verbuča prina- ša izjemno podrobne in poglobljene etnografske opise dejanskega glasbe- nega življenja v času, ko je opravljal terensko raziskavo, predvsem v letih 2011 in 2012. Teoretsko se naslanja na najnovejše in aktualne nastavke, predvsem na teorijo afekta in deleuzo- vske nereprezentacijske teorije na čelu z novim materializmom, s katerim na učinkovit način poveže svojo lastno uprostorjeno izkušnjo in razprostor- jene načine večstranskih komunikacij in izkustvenih srečevanj med akterji in akterkami lokalnih, regionalnih, naci- onalnih, transnacionalnih ter tudi glo- balnih glasbenih tokov. Glavna poanta njegovega pisanja ni to- liko v tem, da je mogoče v svetu, ki mu v celoti vladajo tržne zakonitosti na škodo javnega, preživeti s tvorjenjem začasnih in spremenljivih skupno- sti, ampak v tem, da je skozi glasbe- no ustvarjalnost in delovanje mogoče vzpostavljati in ohranjati družbenost znotraj in deloma tudi onkraj prevla- dujočega družbenega, političnega in ekonomskega reda. Glasba ni zgolj glasba, ampak je temeljni dejavnik družbenega. Če kje, se to vidi prav pri organizaciji hišnih koncertov in drugih prireditev, v njeni spontani moči pove- zovanja skupnosti, tudi nehierarhičnih, v moči povezovanja tistih skupnosti, ki jih siceršnja družba drži narazen. Če- prav se lahko tudi v teh novih začasnih zbirih oblikujejo in ohranjajo vzorci življenja in vedenja, ki se jim hočejo izogniti, je prav glasba tista, ki sploh omogoča prečiti, razmišljati, čutiti in občutiti onkraj determinant prevladu- joče kapitalistične družbe. Te dejavnosti so za nekatere akterje in akterke, ki jim postane glasbeno delo- vanje najpomembnejša stvar v življe- nju, vseživljenjska zaveza, za večino pa je izkušanja liminalnega, v katerem padejo hierarhije in pravila, dokler se ne vzpostavijo nova. Knjiga Davida Verbuča je bistveno bolj antropološka oz. etnološka, kot sem pričakoval. Pravzaprav je odličen primer sodobne razpršene etnografije na več krajih in prizoriščih, s katero se je mogoče približati neformalnim in začasnim družbenim pojavom, torej deleuzovskim zbirom (angl. assem- blage), naključnim konstelacijam so- dobnega življenja. Čeprav se je avtor izogibal neposre- dnemu prikazovanju glasbenega ži- vljenja in delovanja kot političnega, je vsaj v mojem branju ključen poduk te knjige prav v inherentni političnosti vsakega, ne le opisanega glasbenega življenja. Kolikor je glasba skupna, družbena, kolikor jo doživljamo sku- paj z drugimi ljudmi, je tudi politična, in to politična v tistem smislu, ki lahko spreminja prav tisti del našega politič- nega delovanja in ravnanja, na katere- ga sicer ne moremo vplivati, saj poteka v povsem drugih izkustveno-družbenih razsežnostih kolektivnega afekta, ki se oblikuje družbeno. Tukaj pa je videti, da je mogoče ustvariti celotne svetove povsem drugačnega delovanja in rav- nanja, v katerih se razvija podlaga dru- gačnih skupnosti, pa naj bodo še tako dobro integrirane v obstoječe režime ali se še tako skušajo izviti iz njih. Tisti deli glasbenega in družbenega ži- vljenja, ki se najbolj radikalno upirajo obstoječemu režimu, tudi najtežje ob- stanejo. Pri Verbučevem raziskovanju glasbenega življenja na terenu niso v ospredju posamezne glasbene vrsti in podzvrsti (žanri in podžanri), ampak prostor, v katerem se je z glasbo sploh mogoče srečevati v živo. Glasba je ži- vljenje. In življenje se razvija po svoje. Bistvo akumulacije kapitala je v apro- priaciji prostorov, tudi virtualnih, in njihovi eksploataciji. Zato skvoti in s skvoti povezani prostori, o katerih sicer knjigi ni veliko govora, družno 167 Glasnik SED 62|1 2022 Knjižne ocene in poročila Rajko Muršič spodjedajo temelje kapitala in držav, ki mu služijo, saj v njih vidijo edino re- sno grožnjo njihovemu obstoju. Glasba sama na sebi ne ogroža obstoja režima prostega trga, utemeljenega na brutalni moči države in kapitala, toda njenega neoviranega kroženja in doživljanja ni mogoče v celoti vpeti v mehanizme nadzora. V tem smislu se lahko učin- kovito upira brutalnim silam prostega trga, saj udejanja njegova temeljna ideološka načela. Kapitalu se upirajo zelo različni ljudje – nekateri ozave- ščeno, drugi spontano in nevede, tretji brezbrižno. Ko govorimo o glasbi, se obstoječemu režimu tudi danes bistve- no bolj upirajo mladi kot starejši. Tudi v ZDA. Liminalnost njihovih hišnih rešitev lahko postane trajna življenj- ska drža nekaterih, toda osrednji nauk zgodbe ni v tem. Prosti trg je v glas- benem življenju lažna iluzija. Upravna regulacija glasbenih prireditev nazorno pokaže, da je prosti trg v neposrednem protislovju z željami in potrebami pre- prostih ljudi, še posebej mladih. Odlična knjiga Davida Verbuča je s prikazom sicer manj vidnega in doslej prezrtega glasbenega pojava odstrla tiste dele glasbenega življenja, ki smo jih v Evropi doslej jemali kot samou- mevno ameriške, a nismo vedeli, da je (bila) njihova izraznost tako trdo pri- garana. Še posebej moram izpostaviti njegovo iskanje ženskega pogleda in razkrivanje pogleda tistih, ki se tudi v sicer egalitarnih skupnostih, odma- knjenih od dominantnih hierarhičnih norm, počutijo podrejene.