KULTURNO
GLASILO
Poštni urad: 9020 Celovec — Verlagspos tanit: 9020 Klagenfurt		Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt	Jj
LETNIK XXI. / ŠTEVILKA 26	CELOVEC, DNE 26. JUNIJA 1969	CENA 2.50 ŠILINGA
Nixon za sestanek na Dunaju
Na tiskovni 'konferenci, ki jo je imel ameriški predsednik Nixon v Washingto-nu, je razložil nekaj točk svojega programa. Dejal je, da se bodo med 31. julijem in 15. avgustom začeli razoroži tv eni pogovori Wasihiinigtona iin Moskve. Kraj sestanka ‘bi bil Dunaj ali Ženeva. Moskva na Nhconov predlog še ni odgovorila. Avstrijska vlada, je dejal njen predstavnik, bi bila v tem primeru pripravljena za ameriško-sovjetske pogovore o omejitvi strateškega orožja predlagati Dunaj za kraj sestanka.
Na tej tiskovni konferenci je Nixon nadalje podkrepil svojo odločitev o zmanjšanju ameriških sil v Južnem Vietnamu. Odločitev o nadaljnjem zmanjšanju vojaških sil, bo padla šele avgusta.
S tem je odgovoril Nixon na vprašanje, kaj misli o predlogu nekdanjega obrambnega ministra Clifforda, ki je izjavil, da bodo še letos odpoklicali 100.000 ameriških vojakov, in do konca leta 1970 bo mogoče umakniti iz Vietnama vse pehotne sile, razen oskrbovalnih in letalskih enot. Pri tem pa predsednik ni hotel dati nobenih številčnih in časovnih podatkov, ki bi šli preko že najavljenega števila 25.000 ameriških vojakov. Njegova odločitev v avgustu za-visi od zadostne iizvežbanosti juižnoviietnam-skiih sil, je dejal Nixon. Dalje bo pri tem igral važno vlogo, n. pr. potek pariških mirovnih pogovorov in še druge oko In o-sti. Sedaj je v Južnem Vietnamu nastanjenih okoli 540.000 ameriških vojakov.
Biološko kemično orožje za jedrske sile brezkoristno
Biološki in kemični nenadni napad ne
Združene države Amerike se v primeru vojne ne bodo posl užile biološko-kemične-ga vojskovanja, kaj ti zanj e, ki so prva atomska velesila, je to brezkoristno. Ta izjava Meselsona je bila priobčena v nedeljo v VVashingtonu. Seveda bi bilo mogoče z biološko-kemičnim orožjem uničiti velik del sovražnikovega prebivalstva, vendar le-to ne bi moglo preprečiti, da ne bi napadena država udarila nazaj z jedrskim orožjem.
Biološko vojskovanje nikakor ne bi zmanjšalo atomske nasprotnikove zmogljivosti.. Sovjetske biološke rakete ne bi mogle uničiti Združenih držav Amerike, in obratno. Isto velja za kemično orožje. Lahko pa bi isi to orožje po možnosti priskrbele »male in revnejše« države, ki same nimajo nobenega atomskega orožja, saj je
more preprečiti atomskega protinapada
proizvodnja biološkega din kemičnega orožja razmeroma poceni.
Smrtni živčni plini
MescLson je razčlenil kemične pline, med njimi živčni pilim, ki v par sekundah usmrti človeka. -Nek drug plin zopet povzroča v človeku izredno čuidlno obnašanje in vedenje, ki -traja po več dni, dalje je tu plin, ki vpliva na oči in nos in povzroča slabost, vendar izgubi v desetih minutah svoj učinek, uporabili ga bodo v prihodnje v pouličnih bojih. Ta plin so preizkusile ameriške sile že v sedanji vietnamski vojni. Ameriško vojaško poveljstvo je uporabilo v Vietnamu tudi druge podobne pline, je ■poročal Meselson.
Na Kitajskem se še bojujejo
Uradna kitajska tiskovna agencij a je v torek poročala, da Mao Ce Tungovi politični nasprotniki še zdavnaj niso uničeni. Boji med pristaši in sovražniki Maoa se nadaljujejo. Zlasti gre tu za prevzem politične oblasti. Mao Ce Tungovi pristaši so oklicali »ljudsko vojno javnega mnenja« proti tistim osebam v partiji in državnem aparatu, ki razširjajo napačne pojme ter poskušajo tako vnesti nered v revolucionarne vrste.
Homgkomški listi se sklicujejo na poročila turistov, ki pravijo, da je v treh južno-kitajskih pokrajinah prišlo v zadnjem času ponovno do krvavih bojev med naprotujo-čirnii si skupinami. V pokrajini Čekiang so se rdečegardisti in njihovi nasprotniki obstreljevali z mitraljeskim ognjem.
Turisti niso zaželeni
Evropski turisti bodo morali še nadalje čakati na dovoljenje obiska Kitajske. To sklepajo opazovalci v Pekingu po napadih na sovjetska prizadevanja, da bi povečali število turistov iz zahodnih držav. Še pred
tremi leti so našteli letno okoli 5000 obiskovalcev te komunistične dežele.
Ne samo v Kantonu, Pekingu ali Šanghaju, temveč tudi v drugih večjih kitajskih mestih so hoteli, ki s e v vsakem oziru lahko kosajo z dobrimi evropskimi hišami. Letalske zveze znotraj Kitajske so odlične in kitajski vlaki so najmoderneje opremljeni ter ne zaostajajo nič za evropskimi ekspresnimi vlaki.
Ilova francoska vlada - znana
Novi francoski premier C h ah a n Delmas, kateremu je poveril Pompidou sestavo vlade, je objavil člane svoje vlade: zunanji minister je Maurice Schumann, dosedanji zunanja minister Michel Debre je prevzel skrb za narodno obrambo, Giscard d’Esta-ing je finančni minister, Oliver Guichard prosvetni, Jaqueis Duhamel kmetijski, Rene Plevent (bivši premier) pravosodni minister, Ravmond M are el lin notranji minister in Edmont Michelent kulturni minister.
Misli ob znanstvenem simpoziju o celovški univerzi
V	sredo, dne 11. junija, je na pobudo OECD organiziralo avstrijsko prosvetno ministrstvo skupno s Koroško visokošolsko zvezo znanstveni simpozij v Porečah, ki naj bi proučil možnost ustanovitve, organizacijsko strukturo in cilje celovške univerze.
Poleg 25 avstrijskih delegatov in zastopnikov prosvetnega ministrstva, se je konference udeležilo kakih 50 izvedencev iz ZDA, Francije, Nizozemske, Norveškega, Švedskega, Nemčije, Italije, Turčije in Švice.
Dejstvo, da se s problematiko celovške univerze bavijo celo mednarodne organizacije kot OECD, nam da upati, da bo na celovški univerzi vladal res duh prave evropske miselnosti, in da ta visoka šola ne bo potešila zgolj regionalne interese Koroške ter tako postala le leglo provincializma in znanstvenega diletantizma.
Nas koroške Slovence v prvi vrsti ne zanima organizacijska struktura načrtovane univerze, ki bo menda predstavljala celo v evropskem merilu posnemanja vredno novost, marveč v veliko večji meri vprašanje, kakšno bo pojmovanje tega evropskega duha na Koroškem in v koliko bodo res upoštevane vse duhovne in kulturne tradicije naše dežele.
Poskusi, da se na Koroškem udomači samostojna visoka šola, segajo že v drugo polovico 16. stoletja. Že od leta 1560 naprej se namreč v Celovcu da dokazati protestantski Kolegij modrosti in pobožnosti (Collegium sapientiae et pietatis), ki naj bi bil predvsem izšolal ustrezno število protestantskih predikantov. Med rektorji te visoke šole je zaslovel nemški polihistor Hieronim Megiser. V svojih slovarjih (Dictio-narium quattuor linguarum — Slovar štirih jezikov, 1592; Specimen quadraginta linguarum — Zgledi 40 jezikov, 1593, i. dr.) je postavil Megiser mladi slovenski knjižni jezik enakovredno ob druge evropske jezike.
V	času protireformacije so 1604- leta namesto protestantskega kolegija ustanovili jezuitje v Celovcu licej, ki ga je nadvojvoda Ferdinand obdaril z vsemi svoboščinami in pravicami, kot so jih imele druge univerze, čeprav se ta ustanova pravno ni mogla uvrstiti med visoke šole.
Ko je začel jezuitski red v 18. stoletju poleg latinščine upoštevati tudi narodne jezike, je bila slovenščina deležna skoraj iste pozornosti kot nemščina. Kot protestantje so se tudi jezuitje trudili, da bi razvili slovenski kultumo-politični program. Z Zagrebom in Ljubljano so jih vezali trdni duhovni in osebni stiki. Kot pridigar v obeh deželnih jezikih je jezuit Ožbalt Gutsman priredil vrsto jezikovnih in praktičnih priročnikov, med katerimi je najpomembnejši njegov slovar (Deutsch-windi-sches Worterbuch, 1789).
Študentje te jezuitske ustanove niso prihajali samo s Koroške, marveč tudi iz sosednih dežel, predvsem iz Kranjske in Ita-hje.
Zato je gotovo nadvse pozitivno, če srečavamo sličen, nadregionalno usmerjen koncept tudi v načrtih celovške univerze. Po besedah deželnega glavarja Sime in sek-cijskega šefa ddr. Brunnerja naj bi ta visoka šola bila pravo duhovna žarišče, ki uaj bi vplivalo tudi v sosedne pokrajine in države.
Vendar se nam zdi, da se more tako poslanstvo opirati le na temeljito poznavanje zgodovine, kulture in literature vseh narodov, ki živijo v tem prostoru in njegovem sosedstvu. Kulturno poslanstvo, ki bi se omejevalo zgolj na duhovne tradicije e n e -g a teh narodov, bi se kaj lahko izjalovilo v
kulturni mesijanizem nacionalističnega kova, ki ga je sodobna Evropa menda že preživela in spoznala njegovo usodnost.
V smislu kontinuitete koroške visokošolske misli pa bi bilo, če bi se brez ozkih nacionalnih kriterijev upoštevale konkretne zgodovinske in kulturne danosti na Koroškem. Koroška kulturna zgodovina nam nazorno kaže, kako se je v njenih najplodnejših časih zavestno izgrajevala samobitnost obeh narodnosti, ki sta se srečavali v tem prostoru, ter se je iskala višja sinteza
šele na osnovi te samobitnosti, ne da bi se s tem podrejala ena kultura drugi.
Ustanovitelji celovške univerze bodo torej ravnali v duhu te koroške kulturne tradicije, če se bodo zavzemali za ustanovitev posebnih institutov za slovenščino in italijanščino, ki bosta ustvarjala osnovne pogoje za pravo kulturno in duhovno izmenjavo v prostoru Alpe — Jadran.
Ne glede na to pa se prav stolici za slovenščino odpira vrsta znanstvenih možno-(Nadailjievainje na 5. strani)
IZ VSEBINE:
18:14,000.000 ali: ne samo Vietnam	2
Umrl mladinski pisatelj Josip Ribičič	3
Zaključek mature na Slovenski gimnaziji	3
Harmonija glasov in src	4
Folklorni festival v Celovcu	5
Šport doma in po svetu	6
Med vožnjo	7
Radiotelevizijski program	8
OBJAVA
SPREJEMNI IZPITI na Državni gimnaziji za Slovence bodo v soboto, dne 5. julija 1969, s pričetkom ob 8. uri. Sprejemni izpit za 1. razred obsega slovenščino, nemščino in računstvo. Izprašuje se snov 4. šolske stopnje. Za vstop v višje razrede je potreben oseben razgovor z ravnateljem šole.
Prijave za sprejemne izpite lahko opravite osebno v šolski pisarni ali pa pismeno na naslov: Državna gimnazija za Slovence, 9020 Klagenfurt, Lerchenfeld-straBe 22.
Za izpit je treba predložiti tele dokumente:
1.	rojstni list
2.	dokaz avstrijskega državljanstva
3.	spričevalo 4. šolske stopnje ljudske šole.
Popis učenca pošlje vodstvo ljudske šole neposredno na naslov ravnateljstva Državne gimnazije za Slovence.
KRATKE VESTI
■	Več kot sto portugalskih vojakov je utonilo v noči med soboto in nedeljo, ko se je na reki Zambezi potopila vojaška transportna ladja. Na njej je bilo 150 vojakov v popolni bojni ohremi.
Kaže, da se je ladjica potopila, ker je bila preobremenjena. Reka je polna krokodilov.
■	Tornado, ki je divjal v ameriški državi Kansas, je ranil več sto ljudi. Najhuje je prizadeto mesto Salina, kjer jie 80 ranjenih.
■	V torek so palestinski gverilci poškodovali naftovod v Haiti. Hkrati pa so se vnele med -izraelskimi im egiptovskimi reaktivnimi letali nad Sueškim prekopom zračne letalske bitke. Eksplozija v Haiti je bila ena izmed najtežjih v zadnjih dveh letih, odlkar se je končala šestdnevna vojna. V teku preiskave so aretirali 50 Arabcev, ki so osumljeni, da so sodelovali pri tej akciji.
■	Oskrba po zračnem mostu za Biafro, ki sta ga organizirali katoliška in prote-stantovska Cerkev, se po poročilih iz Ženeve nadaljuje. Potem ko je moral Rdeči križ svoje nočne polete ustaviti, ker so Ni-gerianci sestrelili »letalo pomoči«, sta obe Cerkvi izjavili, da bi prekinitev pomoči Biafri ponovno prineslo smrt tisočem ljudi. Ne moremo dovoliti, da bi morali zapreti kuhinje in bolnišnice zaradi pomanjkanja sredstev.
■	Avstrijski zvezni predsednik Franz Jonas je v nedeljo slovesno izročil v obratovanje žičnico na južno steno Dachsteina. To je že stota žičnica v Avstriji.
OD TEDNA DO TEDNA
FRANCOSKI PREDSEDNIK
PREVZEL POSLE
Kot 19. predsednik francoske republike in naslednik generala de Ganila j.e v petek, dne 20. junija, na slovesen način prevzel v pariški Elizejski palači Geoirges Pompidou svojo visoko službo. Svečanemu aktu so prisostvovali predsednik ustavnega sveta Gaston Palewski, celotna vlada s premie-rom Couve de Murvillom na čelu in predsednik parlamenta Chabam-Delmasom.
V svojem nastopnem govoru je Pompi-dou izjavil, da je trdno odločen izvrševati svojo državniško misijo po ustavi pete re-
publike in obraniti čast Francije. Opozoril je na velike zasluge generala de Gaulla pri okrepitvi Francije po vojni: »On je tisti, ki je naši deželi podaril institucije, na podlagi katerih smo v desetih letih njegove vlade dosegli politično trdnost kot še nikoli. V tem času je general de Gaulle pridobil Franciji sijaj in ugled brez primere,« je zaklical Pompidou na koncu svojega govora.
BERLINSKI ŽUPAN
NA POLJSKEM
Zahodnoberlinsk-i župan Klaus Schulz je na povabilo predsednika poljske zunanje-
trgovinske zbornice Adamowizca obiskal sejem v Poznanju. Ogledal si je tudi koncentracijsko taborišče v Oswiecimu (Auschwitz) ter je tam položil venec. Na Poljskem je ostal tri dni.
Schiifcz se je sestal tudi s poljskim zunanjim ministrom Jedrihovvskim. Po mnenju berlinskega župana pomiritve med nemškim in poljskim ljudstvom še dolgo ne bo. Pač pa vidi Schulz možnost boljših stikov med obema deželama, to je Zahodno Nemčijo in Poljsko, do katerih naj bi prišlo proti koin-cu tega leta.
V MOSKVI NI BILO ENOTNOSTI
Poročali smo že, da se je prejšnji leden po trinajstih dneh zaključila -mednarodna komunistična konferenca, katere se je udeležilo 75 partij, dve (Kuba in švedska) samo ko.t opazovalki. Osrednja točka konference je bila »protiimperiali-stična borba«. Do izraza so prišla različna stališča glede Kitajske, pa tudi o načelu omejene vrhov-nosti komunističnih držav. Brežnj.ev je v začetku dokaj ostro nastopil proti Mao Ce tungoivi politiki, vendar ni v lem pogledu uspel doseči enotnega stališča predstavnikov vseh partij. Proti omejevanju vrhovnosti
posameznih držav je nastopil tudi italijanski delegat Berlinguer.
Listino o »protirmperialističnam boju« je podpisalo 61 držav, predstavniki dragih komunističnih strank pa so postavili razne rezerve; pe-t komunističnih partij (San Domingo, Velika Britanija i;n Norveška, pa tudi Kuba in Švedska) vobče ni podpisalo listine. Štiri so se strinjale samo glede nekaterih poglavij, (Avstralija., San Marino, Reunion in Italija), šest jih je podpisalo s široko ali ožjo rezervo (Romunija, Švica in Španija ter Avstrija, Sudan in Maroko). Listina ne obsoja direktno *Mao Ce Tunga.
EVROPSKA NEZMOŽNOST JE
SRAMOTA
Kot sramotno je zvezni kancler Kiesin-ger pred Obrambno zvezo v Bad Godes-bargu označil okolnost, da mora »200 milijonov Američanov varovati 300 milijonov Evropejcev«, Iker niso zmožni, da bi se med seiboj sporazumeli. S skupnimi močmi bi Evropa lahko igrala drugačno vlogo v Atlantski zvezi i,n vob-če v svetu. Že od začetka je bilo- napačno, da smo hoteli le po ■poti gospodarske združitve doseči politično združitev Evrope. Oboje bi moralo iti z roko v roki.
Obrambna zveza je poklicno zastopstvo vseh vojakov nemške zvezne vojiske. Tako skrajno levico kot skrajno desnico je Ki-e-singer odpravil ,z besedami, da za anarhiste v »tej državi in zvezni vojski ni nobenega mesta«. Od vojaških predstojnikov je zahteval, da obvarujejo mladino pred tema dvema skrajnostma. Treba je preprečiti, da mladina ne bo sledila »norcem in zapeljivcem«.
UMRL JE FELDMARŠAL
\LEXANDER
V Londonu je umrl feldmaršal George Alexander, pomemben britanski vojskovodja v drugi svetovni vojni. Bilo mu j,e 77 let, za kakšno boleznijo je umrl, niso objavili. V vojaško pa tudi politično kroniko pojde Alexander tudi kot vrhovni poveljnik zavezniških čet v Italiji.
Po osvoboditvi Beograda je Alexander prispel v Beograd, kjer se je s Titom spora-
zumel glede zasedbenih področij na stari meji Italije, to je v Julijski krajini. Ale-xander bi bil rad s svojimi četami zasedel vso Julijsko krajino do Postojne, toda prehitela ga je partizanska vojska, ki se je že prej borila in končno zmagala prav na tem področju. Partizanske čete so prispele v Trst pred zavezniškimi, vendar so morali Jugoslovani na diplomatski pritisk zaveznikov po 40 dnevih zapustiti mesto.
George Alexander se je leta 1940 boril pri Dunquerqu, dve leti nato je poveljeval angleškim četam v Burmi, naslednje leto nekaj časa na Bliž. vzhodu; 1943. je postal namestnik vrhovnega poveljnika v severni Afriki feldm-aršala Montgomeryja, nato pa vojaški guverner Sicilije. Končno so ga postavili za vrhovnega poveljnika zavezniških čet v Italiji in na Sredozemlju. Leta 1952 ga je Wi:nston Churchill imenoval za ministra narodne obrambe.
POMILOSTITEV JETNIKOV
POMIRILA SEVERNO IRSKO
Jmes Chichester Clark, ki je nasledil T. 0’Neilla kot predsednik pokrajinske vlade Severne Irske (Uster) je pomilostil vse politične jetnike, in j.ih pustil takoj na svobodo. Med njimi je tudi znani protestan-tovsiki voditelj zagri-zenec Jan Pa.isley. Komaj na svobodi, se je podal prav v tistem časiu, ko je bil papež Pavel VI. v Ženevi, s še štirimi skrajneži tja, da bi demonstriral proti papežu. (Švicarske oblasti so ga izgnale iz dežele ter mu tako prekrižale njegove načrte: Paisley je zapustil Švico z vzklikom »Nobenega miru z Rimom«.) Ta protestan-tovski bojeviti voditelj je ,najhujši nasprotnik priznanja pravic katoličanom.
Pomilostitev je bila ugodno sprej-eta v obeh taborih. Vsaj začasno utegne res pomiriti razgrete duhove. Nova vlada bo v glavnem nadaljevala politiko prejšnje, uporabljala bo nemara le druge metode in pota, ki -naj bi preprečila nove nemire. O teh smo že večkrat pisali. Katoličani zahtevajo enako volivno pravico pri krajevnih volitvah, kar jim je vladna stranka obljubila dati. Nič še ni bilo odločenega o vprašanju dodelitve stanovanj in. enakosti pri najemanju.
Iz rok admirala Cabaniera sprejema francoski predsednik Pompidou verižico častne legije^ ki spada k znamenju časti in oblasti francoskega predsednika.
iiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiinHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiuHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiimiii
TEDENSKO OGLEDALO - KOMENTAR - REPORTAŽA - TEDENSKO OGLEDALO - KOMENTAR - REPORTAŽA - KOMENTAR - TEDENSKO OGLEDALO iiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiniiiimiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiTiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii!iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
18:14,000.000 ali:
V nevamdsti je bilo 18 tehnikov; Italijani-, Nemci in en Libanonec. Biaf ranči so zavzeli mesto, ki so ga »branili« Nigerijci, usmrtili v -boju 11 belih petrolejskih tehnikov, 18 pa so jih ujeli živih. Obsodili so jih na smrt, ker so baje sodelovali z nigerijskim okupatorjem. Svet se je razburjal, se zgražal, se zavzemal -za življenje teh 18 tehnikov. Biafransiki predsednik general Ojukvu jih je pomilostil, nakar jih je odneslo leta-lo italijanske družbe Alitalia v Rim. Tam so jih čakali najvišji državni predstavniki in svojci. Za (pomilostitev so zaprosili celo italijanski predsednik Saragat, papež Pavel VI. ter dragi visoki dostojanstveniki.
Pravica je nedeljiva
Razumljiva je bila skrb in prizadevanje za življenje 18 ljudi. Toda v Biafri je izročenih na milost in -nemilost svetovne politike 14 milijonov ljudi, ki hočejo končno samostojnost, svobodo. Pred dvema letoma je proglasil general Ojukvu samostojno državo Biafro; na prigovarjanje Angležev in drugih prijateljev (zlasti petrolejskih družb, ker so v Bi-afri ogromna ležišča prvovrstnega petroleja) ,so Nigerijci vdrli v nekdanjo vzhodno provinco; prepričani so bili, da bo trajala policijska akcija samo 48 ur; toda v začetku julija bo vojska stara že dve leti; medtem so Nigerijci že napovedali večkrat datum dokončne zmage, a se prerokbe še niso uresničile nikoli; čeprav je vojska še razmeroma mlada, je že zahtevala več smrtnih žrtev kot dolgoletna vietnamska v-o-jma od leta 1954 naprej. Tu se že vidi, kako krut je boj v Afriki. Treba da je braniti enotnost Nigerije, drugače bi razpadle še drage afriške države. Treba je pač ohraniti umetne meje, ki so jih ustvarile nekdanje kolonialne sile. Zaradi teh nenaravnih mej so že izbruhnili ponekod upori. V portugalskih posestvih, Mozambiku, Angoli in Gvinej-i, se bijejo- več ali
ne samo Vietnam
manj, uspešni boji proti vladi Evropejcev; a prav portugalski o-tok Sao Tome v gvinejskem zalivu je največjega pomena za preskrbo Biafre z živili.
Amerikancam so očitali (in še očitajo) v Vietnamu, da hočejo izgladov-ati z blokado Severni Vietnam in južnovietnam-ske borce ter da hočejo z bombnimi napadi popolnoma razdejali deželo in uničiti prebivalstvo. Nigerijci že bombardirajo dve leti bia-franske civiliste, 'trge, mesta, cerkve, bolnišnice in šole. Bombnike in bombe jim daj-ejo Sovjeti, pilote Egipčani, Vzhodni Nemci in drugi, nekaj pa jih imajo sami. Biaf rančem je priskočil na pomoč švedski grof Rosen, ki je $ svojimi- majhnimi in gibčnimi športnimi letali bombardiral letališči v Beninu in Fort Harcourtu ter uničil nekaj letal. Zadnje čase se je -položaj Bia-francev nenehno boljšal zaradi rednih nočnih zračnih pošiljk hrane in zdravil ter zaradi vojaške podpore. Napredovali so na bojnem -poilju, tudi diplomatsko se je -stvar začela razvijati ugodneje. Toda tudi zavezniki Nigerijcev -nis-o mirovali. Ker -nigerijski oz. egipčanski piloti streljajo zelo slabo, so se šli bojevat proti imperializmu in neokolonializmu izkušeni vzhodnonemški piloti; nekateri so se menda že bojevali za Hitlerja. Pomnožili so se napadi -na letala, ki uvažajo v Biafro živila in zdravila; pred kratkim so Nigerijci tudi sestrelili eno letalo Rdečega križa. Iz Lagosa so izgnali komisarja RK, Švicarja dr. Augusta Lindta. Sicer -sta se baje zedinili Biafra in Nigerija za kopenski rečni koridor za prevoz živil v najbolj ogrožena območja; -a vprašanje je, kako dolgo, se bosta- držali dbe strani sporazuma na papirju.
Biafra je odvisna- oid pomoči od zunaj. Letala, ki prinašajo življenje, prihajajo doslej samo ponoči, da so bolj, varna pred Nigerijci,, mogoče bo uspelo, da bod-o pristajala tudi podnevi, živež razdelijo -nato zastopniki posameznih Cerkva; s svojo veliko
požrtvovalnostjo so se odlikovali predvsem irski misijonarji. Najboljša podpora Biafri bi bila krepka diplomatska ofenziva in uradno priznanje države, ki se bojuje že dve leti z največjimi žrtvami za svojo svobodo.
Toda vzhodnonemški in egipčanski piloti še zmeraj bombardirajo s sovjetskimi bombniki Ibiafranska tla, civiliste, vasi, cerkve, šole, bolnišnice, skladišča živil; baje je Gana celo privolila zaradi močnega angleškega pritiska, -da bodo lahko vzletavali bombniki z letališča v Akri-.
Ne samo Biafra
Nekatere skupine trobijo stalno v svet Vietnam, fašistično Grčijo in Španijo, ravnanje Izraelcev in nekatere druge pojave, da bi zaprle ljudem oči, pogled na druga bolj: krvava 'dejstva.
V Sudanu je bil pred nedavnim državni udar. V Sudanu pa tudi divja že dkoli 15 let krvava vojiska med Arabci in tistimi, ki se štejejo med Arabce, ter črnci na jugu. Kar počenjajo Arabci v Sudanu, se sploh ne razlikuje od početja Nigerijcev v Bi.a-fri ali nacistov v Auschwitzu in dragih taboriščih smrti. Njihova parola je: ena država, en jezik, ena vera. Zaradi tega hočejo Iztrebiti krščanstvo in poganstvo med črnci in jim vsiliti -arabščino za domači jezik. Sudanski velikaiši so izjavili po puču, da s,e nameravajo tesneje Vključiti v vsearabsko dogajanje in navezati bolj plodovite stike s črnskimi državami. Samo da je pač tu nekaj ovir. Sudan j,e klasična dežela lovcev na črnske sužnje; dogodki v južnem Sudanu -govorijo -svoj, jezik, ki ga pa nočejo razumeti sosednje države in raje pridno molčijo, ker se bojijo sudanskega pritiska.
Arabci, so narod s slavno preteklostjo. Vselej se bojujejo za svojo- čast, svoje pravice. Le drugim narodom jih nočejo dati, ki živijo pri njih kot manjšine. Tu se godi enako Berberom v severni Afriki, kot Dru-zom v Siriji in Jordaniji, kot tudi Kurdom v Siriji in Iraku. O obupnem položaju Judov v arabskih državah nam tu ni treba še
posebej govoriti, če pomislimo, da so šli Arabci pred dvema letoma v boj proti Izraelcem -s prevodom Hitlerjeve knjige »Mein Kaim-pf« in da živi pri Hitlerjevem odlikovancu Naserju precej .nacističnih krvnikov na vodilnih mestih.
Iračani skušajo že skozi desetletja, da bi zatrli kurdske upore na severu, v petrolejskih provincah. Kurde, ki se bojujejo za svobodni Kurdistan, vodi Mula Mustafa Barzani, prebrisan lisjak; njegovi vojaki so izurjeni zlasti v partizanskem -boju; zaradi tega so utrpele iraške čete v dosedanjih bojih že občutljive izgube. Iraški diktator Hasan al Bakr, ki -se j,e izkazal kot rabelj bagdadskih Judov, je obljubil, da bodo končno rešili kurdsko vprašanje s tem, da bodo Kurde ukrotili enkrat za vselej. Toda podobne obljube je bilo že slišati večkrat; dal jih je Nuri as Said, Kasim, Arif. Čeprav Iračani bombardirajo kurdslke vasi in jih požigajo z napalmom (sovjetskim), -svet molči. Iračane seveda upor na severu precej slabi. Čete so razbite kar na treh frontah: proti Izraelu, proti Perziji in proti Kurdom, ki so jih baje podprli Izraelci s prav tistim orožjem, ki so ga odvzeli pred dvema letoma Arabcem v sinajski puščavi.
Pogledali smo samo tri primere, kako se krati pravica, še bolj krvavo in dolgotrajno kot v Vietnamu. Toda Nigerija, Irak in Sudan so ugledne, napredne države, k-ar seveda ne velja za Južni Vietnam. Sovjetsko, vzhodnonemško in kitajsko orožje se rabi samo za osvobodilne boje, nikoli ne za zatiranje in uničenje tlačenih narodov; ameriško seveda ... Kar se dogaja v Vietnamu, je grozljivo, a še igrača proti temu, kar morajo pretrpeti Biafranci... Ker pa se bojimo te resnice, ker si ji ne upamo pogledati v suhi obraz, napihnjeni trebuh, lase, ki so pordeli od k-vašiorkorja, razstreljene ude, požgano deželo, ker nočemo vohati sladkobnega smrada mrličev, ker rajš; počenjamo to, kar začenja radikalna, skrajno enostransko obveščena in misleča manjšina, rajši vpijemo o Vietna-mu in podobnem.	Jože Wakounig
Umrl mladinski pisatelj Josip Ribičič
Znani slovenski pisatelj Josip Ribičič je umrl v soboto, 7. junija, v bolnišnici Petra Deržaja v Ljubljani. Njegova smrt je močno prizadela slovenski del Trsta, kajti primorski Slovenci so imeli po njegovem življenju in po njegovem pisateljskem delu Ribičiča za povsem svojega, zlasti, ko jie njegovo življenje bilo obeleženo z vsemi lastnostmi narodnoobrambnega delavca.
Po očetu je bil dalmatinskega rodu, a mati je bila iiz okolice Kanala. Rojen je bil 3. novembra 1886 v Baški na otoku Krku, a že v rani mladosti se je z družimo preselil v Visco- v Furlanija, 'kjer je služboval njiegov oče. Nekaj časa svojega otroštva jie preživel v Ligu nad Kanalom. Nižjo realko je študiral v Gorici, v Kopru pa je končal učiteljišče 1909. Bivanje v Kopru je bilo zanj prav -pomembno, ker je tam navezal prijateljstvo s skladateljem Ivančni Grbcem in glasbenim pedagogom Srečkom Kumarjem (dolga leta je vodil tudi Učiteljski pevski zbor v Ljubljani in ga popeljal do velikih uspehov na koncertih 'doma in v , tujini), s katerima je ostal dolga leta v kulturnih stikih. Kot učitelj je služboval najprej v Murovcih na Goriškem, nato v Trstu, potem v Krmimu, kjer je učiteljeva! do maja 1915, ko so ga mobilizirali, a še isto leto novembra so ga odpustili iz vojske, in nastopil službo v Trstu vse do svojega odhoda v Jugoslavijo leta 1925.
Ob italijanski zasedbi Ljubljane, se je takoj vključil v osvobodilno borbo za pravice svojega ljudstva, toda že leta 1942 so ga aretirali in zaprli. Svoja doživetja v ječi je opisal v delu »Za zapahi«. Iz zapora se je vrnil 1944 in takoj nadaljeval svojo narodno aktivnost. Po vojni je do upokojitve delal v prosvetnem ministrstvu.
Pisatelj Josilp Ribičič ni bil samo odličen pedagog, temveč tudi izvrsten mladinski pisatelj, da ga danes prištevamo v prve vrste med žal tako redke slovenske mladinske pisatelje.
Za odrasle je Ribičič napisal le eno delo. Leta 1917 je izšla v Trstu knjiga »Razvaline«, zbirka vojnih črtic. Svoje pero jie potem posvetil le mladini. S preprostim pripovedovanjem, z bogato domišljij jo, ki pa ni nikakor zapuščala stvarnosti, je Ribičič pridobival otroška srca. Svoje povesti je zavijal zdaj v pravljični zdaj v živalski svet; nato je pisal o resničnem življenju; vsakokrat pa je njegovo pisanje služilo pozitivni ideji naprednega vzgojitelja.
Njegovo- literarno delo je bilo posvečeno tudi najimlajišim. Abecedarji so se navduševali, nad njegovima ,slik opisoma — Mihec in Jakec nn Udarniki; njegove so slikanice Tinlkiin zajček, Pisane lutke in Usodna igra. Svoje črtice j|e izdal v treh kinjmgah. Vsem dobrim, Kokošji, rod, Trije na pohodu. Gela vrsta je mladinskih povesti:• Kraljestvo čebel, Zavratne pošasti,, Miškolin, Kralj, Honolulu, čurimurčki, Upornice,
Rdeča pest in črnin muc vasuje, črnega muca jie napisal v zaporu; izšla jie po vojni, Barka zaplavala je potopis.
Ribičič pa jie kot pisatelj najbolj znan, kot avtor otroških iger, zlasti njegove prve otroške 'bajke »V kraljestvu palčkov«. Prisrčno igro, ki jo -jie uglasbil Ivan Grbec, so prvič uprizorili v Narodnem domu 4. junija 1916. Reprize so sledile še 18., 23. im 26. junija ter 17. decembra istega leta in končno 7. januarja 1917. Nato so Palčki šli še v Ljubljano, kjer jie bila Ribičičeva igra igrama 21. in 22. maja 1917.
Po vojini j,e bila »V kraljestvu palčkov« igrana na najrazličnejših odrih. Ribičičevi prijatelja so ga spodbudili, da jie napisal še drugo enako prisrčno igro »Kraljica palčkov«. Sicer je Ribičič z globokim poznavanjem otroške duše nanizal še nekaj
otroških iger. V zbirki šest mladinskih iger, ki je bila -izšla v Trstu, je tudi pet njpgovih (med temu škrati, Čudodelna srajca, V pustni noči...) v Novem rodu je objavil igrico »M-ef listov izum«, kasneje pa j,e v Jugoslaviji izdal še novo zbirko »Igrice« in otroško igro- »Tunče iin Binče«. Celo z lutkovno igro se je poizkusil in napisal Mucolina.
Ribičič, mladinski pisatelj -takega kova, kjer izza -njegovih del ne m-oli grozeče dvignjeni prst starega »šolnuastra«, kjer ni nikjer prisiljenega moraliziranja in čmo-b e lega slikanja, je pomembno vplival na razvoj -slovenskega mladinskega leposlovja -tudi kot urednik mladimska-h listov. V Trstu j-e urejeval Novi ro-d od leta 1922 do 1924, nato jie v Lju-bljami urejeval od leta 1929 do 1941 otroško revijo Naš rod in -sodeloval pri knjižnih izdajah Mla-dinske matice; po vojini -pa je bil urednik Pionirja in Cicibana- do leta 1949.
Zaključek mature na Slovenski gimnaziji
Kot smo poročali v zadnji številki našega lista, je bila med 16. in 19. junijem na Državni gimnaziji za Slovence v Celovcu ustna matura. Ker je maturirala v tem letu tudi hči nadzornika dr. Inzka, je predsedoval izpitni komisiji v 8. a razredu gimnazijski ravnatelj dr. Valentin Einspieler. O rezultatu 8.a razreda smo v našem listu že poročali.
V 8.b razredu je predsedoval maturitetni komisiji nadzornik dr. Valentin Inzko. V tem razredu sicer en učenec ni bil pri-puščen k maturi, eden mora ponavljati jeseni še enkrat pismeno maturo, ostali učenci pa — enajst po številu — so bili pripu-ščeni k ustni maturi ter so vsi zrelostni izpit zdelali. Z odličnim uspehom je maturiral v 8.b razredu Miran Zwitter.
Ob koncu mature je čestital nadzornik dr. Inzko učencem k njihovemu uspehu, članom izpitne komisije pa je izrekel v imenu šolske oblasti priznanje za ves trud in delo v tem razredu.
Po končani maturi so se maturanti zbrali -pri sveti -maši, -da se zahvalijo S-tva-miku za us-pešen -za-klju-ček šolske poti. Dr. Janko Polanc jim je dal -na pot -globoke misli.
Pri večerni proslavi v celovškem Volks-kellerju -sta spregovorila najprej oba zastopnika razredov: Danilo Prusnik, ki je tudi po-zdravil vse častne goste, za 8.b, Miha Za-blat-ni-k pa -za 8.a razred. Med drugim je dejal: »Zahvaliti se hočemo najprej staršem, ki so prav gotovo nosili naj večje breme, nato profesorjem, ki nas v šoli niso imeli za številke, ampak za prijatelje. Prisrčna zahvala velja tudi vzgojiteljem, ki so nas vodili skozi gimnazijska leta. Vemo pa tudi, da imamo mnogo nepoznanih dobrot-
nikov, katerim prav tako izrekamo zahvalo.«
Na-to j-e v kratkih -besedah s svojimi maturanti še enkrat -prehodil o-semletno po-t razrednik 8.a -razreda dr. Regiinald Vospernik. Dejal je, da mora vsakdo, ki se mu življenje zdaj odpira, iskati pravo pot, se vključiti v javno življenje v državi in deželi ter v narodno kulturno delo. Nazadnje se je zahvalil predsedniku izpitne komisije dr. Valentinu Einspilerju ter ga prosil, naj se zavzame za čimprejšnjo gradbo lastnega poslopja slovenske gimnazije, »Mislim, da je g. predsednik mogel videti: naše mlade ljudi vzgajamo v dobre državljane in deželane, hkrati pa tudi v zavedne ude naroda, ki mu pripadajo. V tem ne vidimo nobenega protislovja — nasprotno — to se nam zdi notranja obogatitev mladih src.«
Dr. Anton Feiniig, raizre-dnik 8.-b razreda, je -uvodoma prikazal -koliko dijakov se je -na poti do mature zgubilo. Na-to pa je razkril mladim maturantkam in maturantom življenje kot njivo, v katero je zasejano seme. »Od vas je odvisno,« je dejal, »ali bo to seme vzklilo, raslo in obrodilo obilen sad.« Tudi on je izrekel besedo zahvale vsem, ki so si prizadevali za dobrobit mladih ljudi.
Ravnatelj gimnazije dr. Pavle Za-blatnik ter -nadzornik dr. Valentin Inzko — dir. dr. Einspieler je bil zaradi bolezni zadržan priti na slavje — in končno vodja manjšinskega šolskega oddelka Rudi Vovk so dodali še nekaj -globokih misli ter želeli maturantom vse najboljše na novo življenj-sko pot.
Slavje je potekalo veselo do poznih ur. Še enkrat se bodo maturantje srečali konec avgusta -na -maturitetnem potovanju.
Začetek poletnih iger v Brežah
It obe rt MotSlacher (Valete) in Veronika Portscha-c*ler (Elise) sta ljubavna dvojica Moličrovega dela.
Preteklo soboto so v Brežah odprli letošnje poletne igre. Je to že 20. igralska sezona tega znanega amaterskega gledališča. Na programu svojega jubilejnega leta imajo MOLIEROVEGA »SKOPUHA« (otvoritvena predstava je bila v soboto, 21. junija) in FEVDOJEVO BURKO »BOLHO V UŠESU« (druga premiera bo v soboto, 28. junija, ob 20. uri).
Če hočemo biti natančni, je breška igralska tradicija starejša od 20 let: leta 1224 so bile tu, v najstarejšem koroškem mestu, znamenite viteške igre, pri katerih je bil glavni junak Ulrich Lichtenš ta j nski. Potem ni bilo več stoletij nič in bi morda poteklo še več časa, če ne bi leta 1949 arhitekt Hannes Sandler ob praznovanju 200-let-nice Goethejevega rojstva z moškim pevskim društvom priredil nekaj prizorov iz »Fausta«. Leto nato — igralci so dobili veselje do gledališča — so na Petrovi gori uprizorili prvo predstavo Schillerjevega »Wallensteina«; vse to je bilo še pod pokroviteljstvom pevskega društva, a vendar že začetek poletnih iger v Brežah.
Medtem je preteklo v Brežah že 19 igralskih sezon s 572 predstavami, katere je obiskalo okoli 319.975 gledalcev. V tem času so uprizorili na dramskih deskah 26 del iz svetovne dramske literature: Schillerja, Grillparzerja, Goetheja, Calderona, Shakespeara, Moliera, Grabbeja, Hauptmanna, Kleista, Brechta, Hochvvalderja, Lessinga, Jonsona.
V dveh desetletjih obstoja poletnih iger v Brežah je segel njih glas daleč preko meja: celo nenemški tisk hvali najboljšo av-
strijsko amatersko gledališko družino Petrove gore. Po prvih desetih letih so tudi mesto, dežela in država spoznali umetniški pomen breških poletnih iger ter že od leta 1959 pomagajo le-te vdrževati s subvencijami. Sam koroški deželni glavar Hans Sima je prevzel častno predsedstvo, Arthur Zed-rosser, breški župan pa je njih predsednik.
Omenimo naj še, da je bilo doslej pod veščim Sandler j evim vodstvom izučenih 700 sodelujočih amaterskih igralcev: tu ne smemo pozabiti tehnične pomočnike, kot na primer električarje, režiserjeve pomočnike, zvočne mojstre in podobno.
Molierov »Skopuh«
Sobotna premiera je imela pridih posebne p-ra-z ničnosti, saj dvajset let idealizma danes ni več la-hko najti. Evvald Cvvienk, kulturni kritik graške »Kleine Zei-tu-mg«, je znal v svojem prologu ustvariti praznično vzdušje, ki se je še stopnjevalo ob slavnostni otvoritvi letošnjih jubilejih iger z nagovorom deželnega glavarja Hansa Sima.
Dejanje »Skopuha« j-e Moliere postavil v Pariz ob koncu 17. -stoletja. Z os-t-ro ko-mi-ko j-e zoipet običa-1 -v tej -komediji eno izmed človeških slabosti, -tokrat skopost.
Cleante in Elisa, sin iin hči Skopuškega Harpagona, se bojita svojega -očeta, -predvsem zaradi skrivne lj-ubezni, ki jo oba gojita. Valere, ki ga ljubi Eli-sa, se je pri Harpago-nu vdinjal za dvornega mojstra -z namenom, da bi bil na ta način bliže ljubljenemu dekletu. H a tip a gon pa skriva svoje bogastvo in meni, da ga bo ugonobila za-
pravljivost njegove družine, ki jo prav skopuško vzdržuje. Povsod vidi namišljene tatove, ki ga hočejo spraviti ob njegovo boga-s-tvo. Novica, da hoče oče sam poročiti Maria-n-o, ki jo lj-ubi Clea-nte, in da namerava dati hčerko Eliso vdovcu Anselmu za ženo, ki jo je pripravljen vzeti brez dote, sproži -nadaljnje dogodke komedije.
Zapletljajev je nešteto, a vendar se vsi razvozlajo in na koncu se zaljubljenci srečno najdejo. Nadvse srečen j-e tudi Har-pagon, ki mu mošnja z denarjem pomeni več kot lastna otroka.
Igralci so se bili med igro strnili okrog glavne osebe, ka-tera se je zdela, da je prišla na breški oder naravnost itz Mo-lierovega Pariza. Profesor Flannes Sandler je prekosil sa-mega sebe iin zaigral skopuha, ,za 'katerega bi marsikateri poklicni oder zavidal breško igralsko -skupino. Zavzetost glavnega igralca je potegnila za seboj tudi ostale nastopajoče, še posebej pa nadvse številne gledalce. Doživetje je bilo enkratno.
Klasična komedija »Skopuh« predstavlja nov višek breških iger o-b -njihovi dvajsetletnici. Razumljivo je zato napeto pričakovanje naslednje premiere, ki j-e na sporedu v soboto, 28. junija.
SLOVENCI
d&ma in po loetu
Msgr. dr. Jože Žabkar odlikovan Sv. stolica je odlikovala prelata msgr. dr. Jožeta Žabkarja, s tem da ga je imenovala za nadškofa in pronuncija na Finskem, s pooblastili za vse skandinavske države in s sedežem v danski prestolnici Ro-penhagenu. Izredna počastitev zasije še v posebni luči, če podčrtamo, da je nadškofovski naslov zvezan z Virunumom, starim slovenskim mestom blizu Gospe Svete.
Cerkev sc pomlajuje in med mladimi narodi smo Slovenci s tem imenovanjem dejansko dobili priznanje svojske in dragocene dozorelosti.
Tudi v Vietnamu živijo Slovenci
Slovenca pa res dobite na vsakem koščku naše Zemlje, tudi tam, kjer ga ne bi pričakovali. Tako deluje v Južnem Vietnamu misijonar Andrej Majcen^ ki že šest let deluje tam, za nekatere slovenske vojake, ki se vojskujejo v ameriški vojski. Ta nam je pred kratkim pisal, da se je pred meseci oglasil pri njem Slovenec Pirc iz Savinjske doline, ki že dolga leta živi v Saigonu. Je poročen z Vietnamko in ima številno in zelo dobro krščansko družino. Tako daleč od doma je posebna sreča, če se more človek pomeniti s kom po slovensko.
Nastop pevke Cecilije Valenčič V Clevelandu je imela pred kratkim samostojen koncert altistka Cecilija Valenčič. Prireditev je bila v Slovenskem društvenem domu in ob veliki udeležbi rojakov iz tega mesta. Cecilija Valenčič je primorskega rodu. Poučuje v petju 80 mladih otrok obojega spola. S to skupino je lani priredila več koncertov v domovini svojih prednikov — v Sloveniji.
Znanstveno priznanje rojaku Profesorski zbor strojnega oddelka tehnične fakultete univerze v Youngstownu v ZDA podeli na temelju študijskih uspehov najboljšemu slušatelju priznanje, imenovano „Dean Deesz Arvard” za njegovo znanstveno delo. Za lansko leto je podelil pred kratkim to priznanje slovenskemu rojaku Jožetu Plečniku. Odlikovanec je sin Janeza Plečnika iz New Middletotvna. V Ameriko je prišel 1956, ko je bil star 10 let. Doma je iz Hotedršce na Notranjskem in je v sorodu s sedaj že umrlim svetovno znanim arhitektom Jožetom Plečnikom.
Proslava stoletnice smrti Simona Jenka
Množica domačinov se je 8. junija skupaj s številnimi gosti zbrala pri spomeniku enega naših naj-večjih lirikov in narodovih buditeljev Simona Jenka v Podreči, da bi počastila stoletnico njegove smrti. Na slovesnosti s kulturnim sporedom sta govorila pisatelj France Bevk in dr. France Bernik. France Bevk je povedal nekaj misli o pomenu pesnika Sorškega polja in o vplivu, ki ga ima nanj kot pesnik in rodoljub. Drugi je v daljših izvajanjih, v katere je vpletel tudi več značilnih Jenkovih verzov, nazorno orisal pesnikovo življenje in delo. Pri tem je poslušalcem posebej predstavil tudi Jenkovo narodno dramiteljsko dejavnost, ki je na splošno manj znana. Izbran program pesmi, recitacij in instrumentalnih skladb so izvajali domači recitatorji, pevska zbora šol Mavčiče in Stražišče, zbor France Prešeren iz Kranja, pevski zbor iz Preske pri Medvodah in kranjski pihalni orkester.
Harmonija glasov in src
Ob cobu 'cdano-
EVROPA?
Kakor vsako leto je Koroška skupno z avstrijskim radiom tudi letos priredila tako imenovani folklorni festival, kjer nastopajo razne folklorne skupine iz sosednih dežel. Malo začudeni pa smo bili, ko smo prebirali prospekt oziroma program te poni emlhn e in koristne prireditve. Ta program je namreč trojezičen, vendar je slovenščina ponekod taka, da bi je niti ne prisodil Trubarju, ki se je moral odikrito boriti z germanizmi. Med drugim beremo: BagruBung durch dan Biirgenmeister ...
Pozdrav skozi župana . ..
Kdo neki je kaj župana »prebodel« s svojim 'pozdravom?
Malo kasneje je zapisano: Darbietung des Chores...
Ponudba zbora ...
Menimo, da take slovenščine ni treba ponujati. Spominja nas na spakedrano nemščino v jugoslovanskih ali italijanskih prospektih, ki jih delijo za nemško govoreče turiste na meji. Samo z eno razliko: Na Koroškem živi slovenska manjšina, o kateri mnogoteri pravijo, da j,e most. Ali se pri celovškem radiu ni našel nihče, ki bi teh par stavkov prevedel v pravilno slovenščino? Ali ni slovenskega oddelka pri celovškem radiu? Skoda je, da dajemo pri mednarodno priznanih kulturnih prireditvah take vizitke.
MIKLAVŽ OB DRAVI (Pokojni Rudolf Rutter)
Lepa in hvalevredna navada v naši fari je, dia se oh obletnici smrti spomnijo sorodniki svojega umrlega člana in oskrbe zanj sveto mašo. Kakor vsako leto tako je tudi letos oskrbela Ana Rutter, vdova po pokojnem možu Rudiju sv. mašo, letnico. Sv. maše so se udeležili sorodniki iz domače fare, žena-vdova, oba sinova in 'brat Pavli, prijatelji in sosedi. Kar je še precej hvalevredno, naj omenimo lepo navado v naši fari, kadar umrje kak cerkveni pevec, se udeležijo letne sv. maše po možnosti tudi vsi cerkveni pevoi. Tako se je zgodilo tudi letos. Rajni Rudi Rutter je bil odličen pevec tukajšnjega cerkvenega pevskega zbora. Njegovo največje veselje je bilo petje. Rad je pel nemške pesmi, nikdar pa se ni sramoval zapeti tudi slovensko pesem. Ljudje so mu kar vzd-eii priimek: »Mežnar«, ker je v svoji farni cerkvi točno 60 let mežna-ril in orglal, gojil veliko ljubezen do Boga in Cerkve pa 'tudi do prelepe slovenske pesmi.
Veselja in plemenite ljubezni do slovenske pesmi se je navzel rajni Rudi torej že pri svojiem rajnem stricu Janezu. Iste ljubezni do svoje domače pesmi, se je navzel tudi Rudijev brat Pavli, ki je še danes vnet pevec m veren kristjan, ki ne opusti po svoji krivdi nikdar -nedeljske sv. maše in j.e 'bil -pri letošnjem večernem češčenju v farni cerkvi -pri vseh sv. mašah.
S svojo lepo udeležbo pri deseti obletnici Rudijeve smrti so pokazali naši pevci, da jie -bil -pokojni ljubezniv družabnik in da je z njegovo smrtjo nastala z njim v našem cerkvenem zboru občutna vrzel. Zato so se ga še posebno radi spomnili v svojih molitvah pa tudi v pesmih, ki so juh ob njegovi obletnici s -takim zanosom prepevali. V občutju pa si je vsak, ne samo cerkveni pevec, ampak vsak prijatelj pokojnega Rudija, dejal: »Rudi, ti si odšel od mas! Zapustil pa si nam slovensko pesem, ki je, na žalost, -danes preganjana in ogrožena! Rudi, mi čujeimo tvoj glas iz gro-ba: Varujte in -čuvajte mojo slovensko pesem!
V nedeljo, dne 22. junija, je Krščanska kulturna zveza po posredovanju ravnateljstva Slovenske gimnazije v Celovcu priredila v Domu glasbe pevski koncert treh zborov iz Slovenije. Čeravno je bil termin zaradi kom-a-j na predvečer zaključnega festivala folklore nekoliko neugoden, je bil obisk vseeno prav razveseljiv. Bilo je zlasti navzoče mnogo naše dijaške mladine, kar se je končno tudi spodobilo, saj sta -nastopila dva gimnazijska zbora, ki sta vrnila obisk pevcev celovške gimnazije v Sloveniji.
Kot prvi je nastopil mladinski mešani zbor gimnazije »Frana Miklošiča« iz Ljutomera. 75 štajerskih mladenk in fantov nam je serviralo pisano ploščo narodnih in umetnih pesmi. Izmed njih so najbolj ugajale: O. Vecchi-jeva »So ben mi ch’a bon tempo«, St. M. Gnjdovovn »Ajd slušaj, Andžo«, M. Tomčeva »Pojdam u Rute«, pri kateri je presenetil zvonki, čisti sopran mlade profesorice Jožice Tomaževe, ter T. Skalo v-skijeva »Makedonska humoreska«.
Po petminutnem premoru je sledilo petje moškega okteta Prosvetnega društva iz Ljutomera. Ne ravno krepki, a v lepi harmoniji v en glasbeni korpus zliti glasovi so zazibali poslušavce v prijetno komorno raz-
V ponedeljek, d-ne 16. junija 1969, je v Skočidolu po prejemu svete popotnice v Bogu zaspal škofijski duhovni svetnik in tamkajšnji dolgoletni župnik, prečastiti go-
spod Tomaž Ulbing, »starosta koroških duhovnikov«, kakor smo brali v osmrtnicah. Njegov pogreb je bil v sredo, d-ne 18. junija, ob treh popoldne na farnem pokopališču v Skoči-dolu. Na zadnji zemelj-ski poti, Iki se je vila okrog skočidol-ske cerkve, ga je spremljalo 38 duhovnikov in lepo število vernikov iz Skoči-dola in bližnjih far. Slovesno pogrebno mašo in govor v cerkvi j.e imel mil. g. prelat Aleš Zechner, ki je opravil tudi -pogrebne molitve v cerkvi in na pokopališču. Asistirala sta mu g. kaplan Stanko Trap in semeniški duhovnik g. Mirko Isop. Med duhovniki, ki so se udeležili pogreba, moramo -posebej omeniti p. Engelberta Hohnerja, C.M.M., rektorja in špirituala -v samostanu Wern-berg, -ki je bil -trudi zadnja duhovnik, ki je pred smrtjo govoril s pokojnim g. župnikom, in kapucina -p. Huberta in >p. Romana. Med udeleženci pogreba je bilo tudi lepo število sester dragocene Krvi iz VVerraberga. Zastopane pa so bile tudi šolske sestre iz št. Jakoba v Rožu iin iz Celovca s provincialko s. Pelagijo Poschinger na čelu. Šolska sestra Adalberta je rajnemu gospodu zadnja leta požrtvovalno stregla. Od vidnejših laikov smo med pogrebci opazili dvornega svetnika in bivšega ravnatelja Slovenske gimnazije dr. Joška Tischlerja in predsednika Narodnega sveta koroških Slovencev prof. dr. Reginalda Vospernika, skočidolskega farana, ter zdravnika dr. Franca Krajgerja iz Roz ek a. Od bližnjih sorodnikov je iz Celovca prišla -na pogreb pokojnikova edina še živa sestra Lizika.
Po opravljenih obredih na pokopališču
po lož en j e. Zapeli so tri Gallusove v latinskem jeziku ter sedem slovenskih pesmi.
Kot tretji je stopil na oder mladinski mešani zbor gimnazije »Franceta Prešerna« iz Kranja. Pod veščim vodstvom mladega dirigenta je pokazal, da je na tekmi v Celju po pravici bil prištet med -najboljše mladinske zbore ter je hkrati z zborom Slovenske gimnazije v Celovcu bil nagrajen s srebrno plaketo, Gallusova »Quam gall-i.na su-um parit orani«, češka »Jahu sem si«, črnska »Were you there« ter Simčičeva »Pošla moma na voda« so bile iprave irozine koncerta, polni in igraje sigurni bariton mladega solista v »Were you there« je posebno ugajal.
Uvodni ter sklepni zahvalni nagovori gostov in gostiteljev so soglasno izpovedali veselje nad tem srečanjem, veliki družilni pomen takih srečanj ter željo po ponovnih obiskih slovenske mladine preko državne meje, ki naj ne bi bila ovira srčne harmonije med Slovenci na Koroškem in v Sloveniji.
Gostom, ki so nam nudili nedeljski popoldan lepih kulturnih užitov, kličemo: Na veselo svidenje pri vas im -pri nas!
je ob odprtem grobu spregovoril ro-žeški dekan rn-sgr. dr. Janko Horn-bock. Kot izvršitelj oporoke je vsem navzočim povedal, da je rajni gospod župnik prosil, naj pri njegovem pogrebu ljudem razodene, kaj je bilo v življenju njegovo največje veselje in katera je njegova zadnja prošnja. »Največje veselje sem v svojem življenju našel v živi in močni veri. Moja zadnja želja pa je: ostanite tudi vi v-si tr-dlni in zvesti v veri.« Ko smo zvedeli za ti dve skrivnosti dragega pokojnika, mu j.e moški zbor maturantov slovenske gimnazije v Celovcu, ki so ravno dan poprej končali ustno maturo, občuteno zapel žalostinko »Blagor mu, ki se spočije«. Nato se je v imenu občine VVermberg, v katero spada tudi skočidolska fara, rajnemu dušnemu pastirju za -njegovo požrtvovalno delo za-h-valil župan, g. Erich Hohenberger, ki je dejal, da je velika večina občanov prejela versko im moralno vzgojo od pokojnega župnika, ki -ni bil samo duhovnik, ampak tudi dober človek. Po-tern je pevski zbor slovenskih maturantov velikem-u prijatelju mladine, posebno dijakov, zelo dovršeno odpel še -pesem »Ko dan se zaznava«. Že prej, pa so isti fantje v cerkvi -med pogrebno mašo za obhajilo samostojno nastopili s pesmijo »Molimo Te v živi veri«. Najlbrž še niso vedeli, kako čudovito se je ta -pesem ujemala z zadnjim pokojnikovim -naročilom, ki smo ga slišali pozneje -zunaj pri grobu. Ko se je g. dekan dr. Hormbock zahvalil vsem, ki so pri pogrebu sodelovali, in v imenu rajnega župnika -tudi tistim, ki -so ga v življenju razumeli im v njegovem -delu podpirali, so se z lepo pesmijo od svojega duhovnega prijatelja poslovile še sestre iz vernberškega samostana.
Župnik Tomaž Ulbing se je rodil 29. maja 1881 v Skočidolu. Starši so ga vzgajali v strogem krščanskem duhu, kakor ga danes le redko najdemo v naših družinah. Ko mu je bilo enajst let, je v Skoči do-1 prišel za župnika Anton Gabron, velik prijatelj in dobrotnik slovenskih dijakov. Majhna sko-čidolska ižupmija j-e v času župnika Gabro--na imela razmeroma največ študentov iz slovenskih kmečkih družin. Zavzel se je tudi -za Ulbingovega Tomaža in poskrbel, da so iga starši -dali v Celovec v gimnazijo. Kakor druge dijake iz -svoje fare j.e župnik Gabrom -tudi -nj-ega gmotno podpiral. Od svojega dobrotnika pa se je Tomaž navzel tudi tiste velike ljubezni do lastnega naroda in materine besede, ki ga je odlikovala do smrti. Leta 1902 je maturiral in po maturi -brez oklevanj-a vstopil v -bogoslovje. Dve leti -pozneje je za njim prišel tudi Gregor Rožman, poznejši ljubljanski škof. Prijateljstvo, ki sta ga sklenila v 'bogoslovju, je trajalo prav do smrti njegovega velikega škofovskega -prijatelja 1959. Bila sta ves čas v živahni pismeni zvezi. Pisma, ki mu jih je pisal profesor in pozneje škof dr. Rožman, je župnik Ulbing dal na razpolago avtorju Rožmanovega življenjepisa.
Leta 1905 je bogoslovec Ulbing bil posvečen za -duhovnika. Kot dušni -pastir je deloval v -mnogih župnij,ah -krške škofije: v Št. Ilj-u na Dravi, v Kotmari vesi, Na Pre-
valjah, ki so takrat spadale pod krško škofijo, v Železni Kapli, v B Inčah in Bo rij ah v Ziljski dolini in v Do-brli vesi. Nato je bil 12 let župnik v Kazaza-h, dne 1. julija 1922 pa je prišel za župnika v svojo rojstno župnijo S k oči dol. Ker je bil odličen duhovnik, se pri njem ni uresničila Kristusova beseda: »Nobenega preroka ne sprejmejo v njegovem domačem kraju« (Lk 4, 24). Župnik Ulbing je pastirova-l med svojimi rojaki 44 let. Dne 15. junija 1966 je stopil v pokoj, a je do smrti ostal v domači fari in kot upokojenec še dalje -bival v župnišču. Kot skočidolski župnik je 12 let soupravljal tudi župnijo Šmiklavž na Dravi. Kakor mnogo drugih slovenskih duhovnikov na Koroškem se je tudi župnik Ulbing v času vlade kljukastega križa moral umakniti iz domačega kraja. Škofija mu je od-kazala župnijo Sv. Štefana pri. Brežah. 'Po zlomu nacizma se je 31. decembra 1945 vrnil v svojo župnijo in svoje zadnje moči posvetil dušam svojih faranov in rojakov. Zadnja leta delo tudi v Skočidolu zanj ni bilo več lahko. Vsako nedeljo je imel dvojno božjo službo, v farni cerkvi v Podravljah.
Skoraj vse župnije, kjer je Tomaž Ulbing kot duhovnik kdaj deloval, so na njegovem pogrebu bile zastopane -po svojem župniku ali kaplanu.
Starosta koroških slovenskih duhovnikov je dopolnil 88 let svojega zemeljskega -popotovanja, od teh je skoraj. 64 let -kot duhovnik deloval v Gospodovem vinogradu. Njegov Gospod ga, je sedaj poklical, da mu za njegovo zvesto službo nakloni zasluženo plačilo. Na zemlji ni iskal plačila in časti. Bil je sicer škofijski i-n dekanijski svetnik. A v največjo čast si je štel, da je bil duhovnik in Kristusov služabnik. Kdor ga je v Skočidolu iskal, ga je navadno našel v cerkvi pred tabernakljem. Kristus — Veliki Duhovnik mu je izkazal še to veliko milost, da je m-o-gel prav do zadnjega vsak dan maševati.
Žu-pniik Tomaž Ulbing je -napisal dve oporoki. V prvi je odredil, v kakšne namene naj se obrne njegov skromni prihranek. V njej je -tudi razkril, v čem je bilo njegovo največje veselje na svetu in kaj je njegova poslednja želja. Druga oporoka pa je duhovna. V njej nam j-e zapustil izpoved svoje globoke vere. Prav je, da iz nje navedemo nekaj stavkov, da j.e mi, ki smo -njeno vsebino slišali v pogrebni pridigi, ne 'bomo pozabili, in da -zanjo zvedo tudi tisti, ki se pogreba niso udeležili. »V imenu presvete Trojice, Očeta, Sina in Svetega Duha, jaz, duhovnik Tomaž Ulbing izročam svojo dušo v roke Stvarnika in Odrešenika, -svoje telo pa zemlji... Odpovem se vsem zemeljskim častem lin želim samo v Bogu živeti... Iz ljubezni do Boga obžalujem vse, kar sem zagrešil. Odpuščam vsem in vse 'ponižno -prosim odpuščanja.« Nato obnovi svojo neomajno vero v Boga, trdno ■upanje vanj in gorečo ljubezen do njega: »Ljubim Boga -iz vsega srca in vse duše in vseh moči. Izročam se popolnoma božji vo-
POKONCILSKI POGOVOR V CELOVŠKEM RADIU
Poletne slovenske pokoncilske oddaje naših akademikov zaključi razgovor »O farnih občinskih svetih«, ki ga bo celovška radijska postaja oddajala v ponedeljek, 30. junija, ob 18. uri. Kot zadnja oddaja bo našla gotovo tudi ta aktualna snov zanimanje pri vseh za duhovno prosveto vnetih rojakih.
lji, pripravljen sem vse sprejeti -in vse trpeti. Zgodi se najsvetejša božja volja. Priporočam se priprošnji Device Marije, najboljše Matere, sv. Jožefa, angela varuha in vseh svetnikov, da bi -umrl v milosti božji z besedami Jezus, Marija, Jožef! V Tvoje roke izročim svojo dušo. Amen.«
Voilj-a rajnega gospoda župnika je bila, naj s-e njegotva -duhovna oporoka pri njegovem pogrebu vernikom razglasi. Z njo nam sedaj pridiga iz večnosti, je v pogrebnem govoru dajal g. prelat Zechner. Ne preslišimo njegove pridige v času, -ko je kriza verovanja zajela tudi mnogo katoličanov in se z verskimi načeli in resnicami delajo kompromisi. V.i pa, dragi gospod župnik, prosite Gospoda, v katerega sedaj ne verujete več, ampak ga samo še ljubite in — kakor trdno upamo — tudi že gledate, -naj nam pomnoži vero, da bomo mogli. izpolniti vaše zadnje naročilo: »Ostanite trdni in zvesti v -veri!«	J. K.
UTI ROLI A
Od 5. julija Tirolia-izdelki za 6% dražjiI
ZATO ZDAJ KUPITE TIROLIA-štedilnike, trajno goreče in na oljel
Ob prednaročilu dobavimo tudi pozneje po stari ceni.
Samo v
KAUFHOF - VELETRGOVINA
VALENTIN In ANGELA
PLIBERK - LEBUCE tel. 04235-394 (noč. štev. 302)

Zadnje slovo od župnika Tomaža Ulbinga
Folklorni festival v Celovcu
Folklorni festivali v Celovcu 'so .postali že tradicija, so pa tudii osrednja turistična prireditev mesta, čeprav jim ne gre odrekati umetniške vrednosti in tudi političnega pomena. Prireditelj letošnjega šestega folklornega festivala sta bila celovška mestna občina in Radio Celovec.
V soboto dopoldne se je začel v Evropskem parku folklorni festival 1969. Te manifestacije za Združeno Evropo se je udeležilo mnogo častnih gostov iz Venla, Wies-badna, Gorice, Ljubljane in Kranja, prav tako >so se zbrale visoke osebnosti političnega, gospodarskega in kulturnega življenja Koroške. Seveda mi manjkalo glavnih udeležencev, to so bile folklorne skupine iz Italije, Koroške im Slovenije.
Izvajanja zbora »Antonio Illersberg« iz Trsta, folklorna skupina France Marolt iz Ljubljane, F. Angelica iiz Aviana in Koša-tove zveze so dali prireditvi veselo-zabavni okvir.
Na programu so bili nadalje govori podžupanov iz Trsta in Ljubljane, mestnih svetnikov iz Venla in Gorice, županov VViesbadna in Celovca in deželnega glavarja. V imenu glavnega tajnika Evropskega sveta je govoril njegov namestnik.
Vsi govorniki so hvalili iniciativo, ki je izšla iz Celovca, to je idejo, katere cilj naj bi bila Združena Evropa.
Glavna prireditev festivala — nastopi folklornih ansamblov iz Furlanije — Julijske krajine, Slovenije in Koroške, je bila v soboto zvečer v veliki dvorani Doma glasbe.
Po pozdravnem nagovoru celovškega župana je direktor radia dr. Alfred Hartner imenoval to prireditev »Teden srečanja«, ki pomeni veliko idejo evropskega združevanja. V večurnem sporedu so potem nastopale folklorne skupine ter predstavile številnemu občinstvu narodne pesmi im plese iiz imenovanih dežel. '(Glej tudi gloso na 4. 'Strani ipod naslovom: Evropa.)
PRI NAS NA KOROŠKEM
SELE
(Pridno se ženimo — Zlata poroka)
Pred pust je letos minil brez poroke, sedaj pa žene ljubezen in skrb za oskrbo v starosti pare pred poročni oltar.
Valentin Hribernik, po domače imenovan »Mali Žnidar« je bil že trikratni vdovec. Prvikrat se je poročil kot voj alk 1. 1917 z Ano Varh, ki mu je pa čez dve leti umrla. Leta 1928 mu je postala zakonska žena
Zlatoporočenca Janez in Johana Mačk pred svojo hišo.
Čolnarjeva Meta, a tudi le za tri leta. V tretje se je .poročil leta 1936 z Vorancovo Jero Magek, ki ga je osrečevala 30 let, a mu je pred tremi leti umrla. Težko je staremu vdovcu ostati samemu. Pri hčerkah bi bil sicer dobrovoljno sprejet v oskrbo, a kar ni mogel zapustiti hišice na pobočju
šajde, odkoder je tako lep raizgled po sel-sk.ih dolinah in pobočjih. Sprejel je za gospodinjo 66-letno vdovo rentnico Marijo Grešovnik. Ko se je pa prepričal, kako dobro ga oskrbuje, sta sklenila povezati se v zakonu; saj se pa z dvojno rento ‘tudi lažje izhaja kakor z eno. Poroka je bila v četrtek, 19. junija, na vse zgodaj. Tako ga je domači župnik Lojzej. Vauti že četrtič poročil. Mali Žnidar je kljub svojim 83. letom še prav čil. Izhaja iz zdrave rodovine. Njegova mati Loma je dočakala 95 let starosti. Prej je bil krojač, prijel je pa kot navdušen lovec tudi za puško 'in se je korajžno udeležil pred leti lova na medveda. Sedaj bo zadovoljen lahko sedel pred hišo, užival lepi raizgled in pel: Na Šajdi eno hišico imam, pa v njej ne prebivam več sam!
Še dva druga vdovca sta čutila .potrebo potegnini skupaj. Jožef Kropivnik, rentnik, pd. Ibovčnik, je po 35-Ietnem zakonu lani izgubil svojo ženo Angelo in je zdaj samotar! 1 v svoji hiši. Nedaleč proč pa je v Grosovi knjiži samevala Meta, vdova pa lani umrlem Bančeju Maku. Oba sta čutila, da ni dobro, če je človek sam, pa sta se zmenila, da bo kratkočasne je skupaj živeti in da bosta iz dvema rentama laže izhajala. Ta par je nekoliko mlajši od prvega: on šteje 63, ona 47 let. Tudi ta par se je poročil isti dan zvečer v najožjem krogu.
Dva dni pozneje, 21. junija popoldne, sta enako stopila pred poročni oltar poštni uradnik Florijan Oraže, pd. Hajnžičev in njegova izvoljenka Genovefa Ahačič, doma iz Mačkovcev pri Ptuju. Seznanila sta se, ko je nevesta služila kot natakarica pri Sku-tovou. Ta par pa je še mlad: on šteje 25, ona 21 in pol let. Želimo jima mnogo sreče na skupni življenjski potil
Tudi mladi posestnik Erih Kavar, pd. Močnik, je dal materi in sestri pomočnico, ker se je poročil z Barbaro Zarnhofer, doma iz Rut pri Svečah. Bilo srečno!
*
Zlati jubilej svoje poroke pa sta obhajala Janez Mak, ipd. stari Kub el na Borovnici, in njegova žena Johana, ker je 16. junija minilo 50 let od njune poroke. Kljub
težkemu delu na hriboviti kmetiji in starosti osmih križev sta še telesno in umsko čilla, .pa tudi pravi narodni in verski korenini. Mož je bil svoje as občinski odbornik, dolga leta cerkveni ključar im član cerkvenega sveta.
Slovesnost je bila v nedeljo, 22. junija, pri drugi božji službi. Pri prihodu v cerkev je že zadonela s kora pozdravna pesem zla topo ročencem a. Vpričo otrok, vnukov in pravnukov im številno Zbrane farne družine sta po nagovoru po evangeliju pred istim župnikom kakor pred 50 leti krepko zatrdila, da hočeta še tudi zauaprej ohraniti zakonsko vez zvestobe im ljubezni. Po zahvalni pelsmi konec maše je bilo treba seveda s fotografiranjem ohraniti spomin na ta zlati jubilej. Nato so se svatje podali v farni dom h kosilu. Vnuki so slavljencema čestitali :z lepimi deklamacijami., vaški otroci pa iz mičnim prizorom na odru. Kuharice im postirežniice ipa so dobro .poskrbele za želodce.
Zlatoporočenca uživata splošen ugled in sta lahko vsem za zgled. Bog jima nakloni še nadalje prijeten življenjski, večer in naj bi se na sedanji zlati krona čez deset let zablesteli iše biseri!
Dolinsko žegnanje
Prisrčno ste vabljeni na žegnanje v Dolini, ki je dne 6. julija 1969. Od 7. ure naprej svete maše in spovedna priložnost.
ŠT. PRIMOŽ
Mešani zbor SPD »Danice« iz št. Vida v Podjuni je priredil prejšnji petek v hotelu Rutar ob Klopinjskem jezeru koncert za tujce, ki je dobro uspel. V sezoni bo priredila »Danica« še več koncertov za letoviščarje in jim s tem posredovala prijeten kulturni užitek ob zvokih slovenske pesmi. O koncertih bomo še poročali.
Čebula-zdravilo za srce
Skupina zdravnikov v New Castlu na Angleškem je prišla po čudnem naključju na sled, da uživanje čebule preprečuje srčno trombozo (infarkt). Neki njihov bolnik jie zdravnikom pripovedoval, da v Franciji živinorejci zdravijo s čebulo in česnom obolele konjske parklje. Poskuse na ljudeh so zdravniki napravili takole: Skupino prostovoljcev so nekaj, časa hranili s krepko mastno hrano; mast namreč manjša odporno moč krvi proti sesirjen ju. Nato so talko hranjenim ljudem 'postregli z 10 d!kg pražene ali samo kuhane čebule. Ugotovili so, da se je že po dveh urah odporna moč krvi proti sesirj enjiu me samo povrnila, temveč je bila večja kakor pni navadnem bolniku. Sedaj se več tovarn zdravil bavi z mislijo, kako bi izkoristile to odkritje. Treba je iz čebule izločiti, snov, ki zdravilno deluj,e na ikiri v omiemijienem smislu.
Misli ob znanstvenem simpoziju o celovški univerzi
(Nadaljevanje s 1. strani)
sti, ki bi se nudile le redkokateremu institutu. Tak institut bi namreč našel tako-rekoč pred vrati raziskovalni objekt prvovrstne znanstvene vrednosti: Slovenska narečja na Koroškem spadajo med jezikoslovno najbolj zanimive govore v slovanskem jezikovnem območju sploh. Zaradi svoje obrobne lege je, kot ugotavlja jezikoslovje, koroška slovenščina ohranila precejšnjo število jezikovnih starin, ki so jih druga slovanska narečja že obrusila ali izgubila.
Ta narečja pa niso zanimiva samo za slavistiko, marveč tudi za splošno in primerjalno jezikoslovje, saj nam razen tega nudijo tudi dragocen vpogled v pojave medsebojnih jezikovnih kontaktov in vplivov, v pojave torej, ki danes lahko pomagajo rešiti marsikatero ključno vprašanje jezikovne znanosti.
Celovška univerza pa naj bi se poleg tega že po svoji osnovni usmerjenosti, namreč kot visoka šola za izobraževalne vede, bavila s problematiko jezikovnega pouka, z mehanizmi učenja in psihologijo dojemanja tujih jezikov. Tudi tu se odpira novi univerzi plodno področje. Sodobna znanost namreč v vse večji meri odkriva pomembnost jezika za izobrazbo miselnega in duhovnega sveta posameznika. Zato ni čudno, da vse večjo pozornost posveča problemom tako imenovane dvojezičnosti. Tudi za raziskovanje te problematike nudijo prav jezikovna razmerja na Koroškem obilo lingvističnega materiala. Ta je po svoji znanstveni vrednosti in kompleksnosti vsaj enakovreden tistemu, ki ga z velikim pridom raziskujejo drugod po svetu, kot na primer v Kanadi, Ameriki, Franciji in Rusiji. Zato celovška univerza ne bi izkoristila niti osnovnih geografskih pogojev, v katerih bo nastala, če ne bi posvečala prav tem problemom vse svoje pozornosti in se ta usmerjenost ne bi odražala tudi v organizaciji in ustanovitvi ustreznih institutov. Študij problemov dvojezičnosti, ki naj bi po možnosti ne zajel samo slovensko-nem-ške dvojezičnosti na Koroškem, marveč bi raziskoval iste jezikovne proleme pri ostalih avstrijskih manjšinah, bi vsaj glede na pomembnost raziskovalnih objektov, katerim bi se posvečal, dal celovški univerzi pravo evropsko in svetovno veljavo in s tem potrdil njeno eksistenčno upravičenost.
Enakovredno in objektivno obravnavanje jezikovnih, kulturnih in zgodovinskih tradicij obeh narodov, ki živita na Koroškem, pa bo po našem mnenju šele tisti preizkusni kamen, ki bo odločal o evropski zrelosti ali nezrelosti celovške univerze.
Vse kaže, da se bo v celovških visokošolskih načrtih taka miselnost tudi uveljavila. Kljub temu pa nam dejstvo, da se sicer na veliko govori o poslanstvu te visoke šole na stičišču treh kulturnih krogov, v isti sapi pa se omenja le keltsko-rimska-ka-rolinška kulturna dediščina, sramežljivo pa zamolči slovanska, in dejstvo, da med udeleženci simpozija v Porečah zaman iščemo zastopnika kateregakoli slovanskega naroda, da nekam neprijetno slutiti, da so te besede o kulturnem poslanstvu na stičišču slovanskega, romanskega in germanskega sveta dokaj slabo utemeljene in še daleč od njihove uresničitve, ter se nevarno gibljejo v bližini neobveznih fraz.
Dr. Maks Miklavčič:	4
0 svetništvu slovanskih apostolov Cirila in Metoda
3. Svetništvo slovanskih apostolov — zavrženo?
V tretjem poglavju naše obravnave naše zanimanje več ne valja toliko svetu znanosti kakor cerkveni uipravi im smernicam za dušnopastirsko prakso v svitu narodnosti. Naša pozornost se obrača v prvi vrsti na Koroško. V tej lepi deželi, kjer je imela svoje središče prva slovenska država » Karantancev« in jie bila še pred sto leti važno središče slovenske kulturne dejavnosti (Anton Janežič je umrl 18. sept. 18691), smo Slovenci doživeli zadnja desetletja razen nekaj veselih doživetij (slovenska gimnazija) Precej bridkih razočaranj. Ljudje, ki so bili v službi Cerkve, so nam prejšnja stoletja ohranjali in negovali slovenstvo. Slovenski duhovniki to težko nalogo zvesto' opravljajo še danes, nekateri drugi pa se poganjajo za čast, da bi bili grobokopi slovenskega življa in komaj čakajo na po-
hvalo, da so pokopali zadnjega Slovenca. Kalko ta nečedni posel opravljajo, je bilo v Novi poti 1963 opisano v dveh člankih (str. 274—86 in 659—662). Vse, kar tam stoji, velja načelno še danes, čeprav so se zunanje oblike za kalko malenkost spremenile. Gonja zoper slovenstvo se je na verskem področju celo zaostrila in j'e dobila dva nova nepričakovana motiva: prvi je, da sv. Modest mi bil apostol slovenske Karantanije in zato tudi Gospa Sveta ni najstarejša slovenska božja pot, drugi pa, da slovanska apostola nista oznanjala vere Karantancem, nista nikogar ne spreobrnila ne krstila im torej, nista miti svetnika, marveč zgolj navadna, če ne nacionalistična delavca, ker se imenujeta tudi v Grivčevi nemški biografiji samo »učitelja Slovanov« (Lehrer der Slaven, Wiesbaden 1960. Začetnik in stalni pobudnik takega hujsika-štva jie Wiilhalm Mucher, župnik in varuh
božjepotne cerkve pri. Gospe Sveti. Ta sicer zna slovensko, pravi pa o sebi, da je neonski Korošec (deutscher Kauntner).
Preden si ogledamo njegove drzne trditve, poskusimo uganiti, odkod dobiva zanje pogum, ki je za katoliškega duhovnika zares presenetljiv (če bi mu kdo brez dokaza kaj; takega pripisal, bi bil to hud greh natolcevanja, žal pa on take dokaze ponuja in celo vsiljuje). Že Lojize Ude jie opozoril na znamo dejstvo, da je Mucher zasmehljiivo in zaničljivo pisal o vzhodni Cerkvi, njihovim škofom pa očital, da jim j,e nacionalizem važnejši kakor njihova religija, da sta talka bila tudi Ciril in Metod (ki jima ne priznava svetništva) in da sta to nacionalistično' miselnost kot prva poizkusila 'vsiliti tudi Zapaidu. S tem sta po Muoherjiu vzbudila primerno reakcijo zahodnih škofov (več o tem v NP 1963, 659 ss). Ude je že tudi povedal (ib. 659), kako se je Mucher rogal pravkar umrlemu papežu Janezu XXIII. z besedami: Gospod d‘aji njemu in njegovim komunistom prijazni vzhodni usmierjiemosti večni miri (O,
kalko nežno občutena pieteta do papeža, če jo primerjamo z občudovanjem tega papeža pri zares plemenitih ljudeh vsega sveta in z Rekvijiem, ki ga jie zanj napisal Alojz Rebula v NP 1963, str. 225-26!)
Taikpj zatem se je zgodilo za nas nekaj, tolažilnega, kar jie v majleipšem soglasju s krščansko pravičnostjo, dejansko ljubeznijo in resnično ekumensko mislijo: Avstrijski škofje so izdali čisto iz svoje proste dobre volje pastirsko pismo v proslavo 11 Obletnice prihoda sv. Cirila in Metoda na Moravsko. Na Koroškem so bili izpuščeni iz pastirskega pisma avstrijskih škofov stavki, ki govore o skrbi sv. Cirila in Metoda za povezanost Cerkve z ljudstvom in pozdravljajo bogoslužje v živem ljudskem jeziku.
Mucher j,e torej pisaril naprej, ih naprej, nazadnje pa je svoje »zbrane spise« izdal kot rokopis (s tem se j,e izognil cerkveni: odobritvi) v knjižici z dvojnim naslovom: Die Sprache des Religionsuuterrichtes in Sudkarnten ... Cyrill und Metod (tiskarni v Wolfsbergu 1968). (Dalje prihodnjič)
V
Sp&d desna
NOGOMET
Zadnje kolo avstrijskega državnega nogometnega prvenstva je prineslo veliko presenečenje: niti AVattens niti Eisenstadt, ki sta bila najbolj ogrožena, ne bosta šla v regionalno ligo, temveč SW Bregenz, ki je imel največ možnosti za obstanek v nacionalni ligi. Moštvu bo zadostovala samo točka, a je na svojem igrišču, doma nesrečno izgubil proti Innsbrucku 1:2 (0:1), in tako na podlagi slabše razlike v golih nasproti Eiisemstadtu zasedel samo predzadnje mesto, kar pomeni izpad iz prve lige. Z zmagama "VVattemsa in Eisenistadta (Tirolci so premagali Celovec 1:0, Gradiščanci pa LASK 1:0) pa jje izpadel Bregenz. V ostalih tekmah je salzburška Avstrija igrala z Admiro/Energie 2:0 (0:0) in si je s tem zagotovila lepo 6. mesto na lestvici. Drugi v nacionalni ligi je Wr. Sportklub, ki je v zadnji tekmi zmagal nad Wackrom Wien 2:0 (0:0), medtem ko je graški Sturm igral z Donawitzom kar 4:0 (2:0). že v petek, 20. junija, je prvak dunajska Avstrija premagala Rapid 2:0 (1:0).
SW Bregenz — VVacker Innsbruck
1:2 (0:1)
Ininsbručaini v tej igri niso poznali usmiljenja. Še predobro so imeli v spominu, ko jim je prav isti Bregenz pred 2. letoma zasolil prav pošteno, da niso mogli postati državni prvak. Tedaj je sicer Innsbruck zmagal z 1:5, a ravno ta dobljeni gol jih je spravil ob prvo mesto. V soboto se je "VVacker maščeval in potisnil Bregenz v regionalno ligo. Tudi tokrat je šlo samo za en gol, kajti, če bi Bregenz dobil v tej tekmi vsaj eno točko, bi ostal v prvi nacionalni ligi, in bi moral izpasti Eisenstadt.
Pred odmorom so bili v premoči igralci Bregenza, toda priložnosti niso znali izkoristiti. K temu jim je otežkočil delo še odlični Wackrov vratar, ki je lovil še tako nevarne žoge. Innsbručani so prišli le od časa do časa pred vrata Bregenza, a iz teh red-
kih napadov so zabili dva gola. Po odmoru je bila igra izenačena. "VVacker je prišel nenadoma z dvema goloma v vodstvo. Pre-genčani so sedaj napadali z vso silo, a več kot en gol se jim ni posrečil. To je bilo za obstanek v ligi premalo. V Bregenzu se je zbralo 6000 ljudi, sodil je Schiller.
Avstrija Celovec — Wattens 1:0 (1:0)
V tej tekmi je nekdanji igralec nogometnega moštva Salzburga Langgruber že v 7. minuti dosegel zmago nosni gol Tirolcem. V nadaljevanju je bilo pričakovati, da bo VVattens po tem uspehu zaigral bolje, temu ni bilo tako: bili so netočni v podajanju in vobče je bilo opaziti veliko živčnost med njimi. Celovca,ni so imeli v tem času lepe priložnosti za izenačenje. Klobučar in Šantek sta bila glavna opora zmagovalnega moštva. Redla pa je stalno in dobro pokrival Schlager (Celovec). Pri Ce-lovčanih so bili najboljši Schlager, Lam-pichler, Schaufler in Schierhuber. Igro je gledalo 6600 ljubiteljev nogometa, sodil je Marschall.
Eisenstadt - LASK 1:0 (1:0)
Gradiiščanci so že v začetku potisnili nasprotnika v obrambo ter bili v 19. minuti uspešni. Tudi po tem golu so bili domačini v premoči v prvem in drugem polčasu, a kljub temu se jim ni posrečil noben nadaljnji zadetek, ker je bil linški vratar v odlični formi. Po tekmi se je vsula množica 6000 oseb na igrišče in slavila domače zmagovalce, ki so s to tekmo dosegli svoj cilj obstanek v prvem razredu. Sodnik je bil Wohrer.
Sturm Graz — WSW Donawitz 4:0 (2:0)
Na igrišču Sturma v Gradcu se je zbralo 4500 gledalcev, ki so bili z igro svojega moštva prav zadovoljni: domači so premagali Donavvitz 4:0, a kljub temu se jim ni posrečilo, da bi postali najboljši zvezni klub, to je ostal LASK.
V ugodnih vremenskih razmerah je bilo pred kratkim v Celovcu koroško tekmovanje jadralnih-letalskih modelov. Tega tekmovanja se je udeležilo 20 jadralcev. Uspešni modelarji se bodo 28.'in 29. junija udeležili avstrijskega tekmovanja jadralnih-le-talskih modelov. Na sliki od leve na desno: Hanno Prettner, Herbert Hess in Karl Reuter.

Wiener Sportklub — VVacker Wien
2:0 (0:0)
Na "VVackrovem igrišču je moralo domače moštvo kloniti drugemu na lestvici, to j,e VViemer Sportklubu 2:0; rezultat pa bi bil za-nje lahko pri večji sreči, še ugodnejši, če bi imeli več sreče. Tekmo j-e gledalo 3500 ljudi, sodil je Ramwalter.
Avstrija Salzburg — Admira/Energie
2:0 (0:0)
V prvem polčasu so na polju prevladovali Salzburžami, toda iz takih priložnosti niso znali nič iztržiti. Admira je bila v protinapadih nevarna, a brez uspeha. Po od-
moru so Salzburžaui še bolj navalili na nasprotnikova vrata; iz te premoči so dali tudi dva gola. Tekmo, katero j,e sodil Lammer, je gledalo 6600 ljudi.
Jugoslavija — Španija 3:0 (0:0-
Mlada jugoslovanska nogometna reprezentanca je v Novem Sadu v tekmi za pokal UEFA (mladi pod 23 let) zasluženo premagala mlado reprezentanco Španije 3:0 (0:0)-
Dinamo — Hajduk 3:0 (1:0)
Zagrebški Dinamo je premagal v Beogradu splitski Hajduk 3:0 (1:0) in s tem postal že petič pokalni prvak Jugoslavije.
Boris Spaski šahovski čudežni otrok
Poročali smo že čisto na kratko, da je v dvoboju za svetovno šahovsko prvenstvo zmagal izzivalec Boris Spaski. Prejšnjega prvaka je pustil za seboj, kar za dve točki, pri tem pa zadnje,, to je 24. partije, vobče nista igrala, ker je izzivalec zbral potrdbnih 12.5 točk im tako, postal 10. svetovni šahovski prvak.
Ko se j,e po končani vojni vrnil v Leningrad, so se bliskovito vrstili uspehi, najprej, na mladinskih, nato na rednih tekmovanjih. Na 22. prvenstvu Sovjetske zveze 1955 si je delil 3. do 6. mesto z Botvini-kom, Petroisj-ainom in Ilividkim, za Geller-jem in Smislovom. Gellerja je 'takrat premagal, Smislovom, Botvinikom in Kere-som pa remiziral.
Isto leto je zabeležil še dve veliki zmagi. Zmagal je na mladinskem prvenstvu sveta v Anversu, na medconskem prvenstvu v Stockholmu pa si je priboril pravico do sodelovanja na 'turnirju kandidatov in dobil naziv velemojstra, še nikoli poprej se ni 'Zgodilo, d;a bi kdo- pri 18 letih .postal velemojster, Ta rekord je pozneje posekal le Bobby Fisher, ki se je uvrstil med velemojstre na macedoniskem prvenstvu v Portorožu z dopolnjenimi 15 leti.
Tisk j,e 1955 navdušeno pisal o uspehih 18-letmega Spaskega. Poudarjal je, da gre Borja v strategiji po lastnih poteh in da rad uporablja v teoriji neobdelane sisteme. Neki moskovski časnik je zapisal, da igra S paski »nepravilne otvoritve« .
Uredništvo je prejelo vrsto ostrih protestov. Mar velemojster more igrati »nepravilno«? Po mnenju bralcev Spaski vselej pravilno igra otvoritev. Nesporazuma so krivi avtorji teoretičnih knjig. Vsako otvoritev, ki ni po kalupu, označijo za nepravilno. In tako j.e vse dotlej, dokler novega sistema teoretično ne razčlenijo in mu dajo stalni naziv.
Vzpon Spaskega proti vrhu je prvič prekinilo 25. prvenstvo Sovjetske zveze v Rigi 1958. Ob koncu turnirja je igral Boris zelo pomembno srečanje is Tal jem in izgubil. Lahkomiselno izgubljena točka ga je potrla. Izgubil je voljo za turnirje in postal ma-lodušem. Vedno manj se je zanimal za šah in vedno bolj za atletiko.
Šele uspeh na conskem turnirju v Moskvi 1964 je zbudil njegove ambicije. Turnir je začel tako slabo, da je bil na nekaj kolih s pičle pol točke na zadnjem mestu. Takrat so ga razjezile šale in posmehi na njegov račun. Borja je jezen, se je zvedelo v kuloarjih. Začel j;e nizati polne točke in zasedel prvo mesto pred Bronsteinom in Sternom. Ta presenetljiv vzpon z dna na vrh tabele bo ostal poselhnost v zgodovini šaha.
Barbara Streisand o sebi
Svetovno' znana filmska in operetna igralka ter popevkarica, 29-letna Barbara Strei-saind, ki je nedavno prejela več nagrad, med njimi znamenito nagrado »Oskarja«, je v nekem intervjuju z italijansko novinarko povedala o sebi:
»Se vam zdim grda? Ali morda nenavadna? Fotograf Avedon mti je rekel, da sem lepa. Govoril jie nekaj o mojem »grškem profilu«. Za fotografa Cecila Beatona sem utelešenje Kleopatre. Večina ljudi pa me ima za grdo. Tako sama ne vem, kakšna sem — lepa ali grda. Vem le to, da moram pljuniti 'vsakokrat, ko se pogledam v ogledalo.
— Kaj, pomeni 'pravzaprav biltii lep? Silvana Manigamo jie lepa, Ava Gardner je tudi. Toda večina tako imenovanih »lepih« ameriških igralk je lepa samo zato, ker so pla-'volaise in ljubke.
Mislim, da sem čedna odrasla Židinja s 'tipičnimi semitskimi potezami na obrazu.
N iikoli nisem resno razmišljala o tem, da bi si dala operirati nos. Predvsem se bojim bolečin. Dolga leta so me ljudje nadlegovali s predlogi, naj, si dam operirati nos. Tega nisem storila, Zdaij, pa je nenadoma ipostiall moj nos moderen. Kdor ima danes talko- dolg nos z grbo, mu pravijo, da ima Barbarin nos.
Doma v Brtioiklynu smo 'imeli eno samo ležišče za uso družino. Seveda je bilo to premalo. Hotela sem postati zvezda samo zato, da bi lahko imela mnogo ležišč. Hotela sem imeti: usipeh, vendar ne -zaradi slave, 'aimipaik zato, da bi se enkrat ,za vselej rešila revščine.
JOSIP JURČIČ IN JANKO KERSNIK:	9
Rokovnjači
»Ti si grilc, iprivohlav si nas v šrencenco 'pertanait; ti si maj- bimgav!«1
»Kaj, jie to nemško ali je francoško ali je volčje, ta hav-hav-hsv?« vpraša Blaž. In Boječ je videl, da se je dal ipo čudni pripovedih i in ,po manevru Blaževem na led speljati in da j,e en del skrivnosti izdal, če Blaž morda ni že vsega slišal skozi stene.
»Ti si mi lagal,« reče Boječ, srepo gleda Blaža, a roka mu kakor skrivaj poseže po podolgovatem stolu iin izmed svojih šil potegne ostro brušeni krivec, čevljarski nož.
1 Iz rokovnjaškega poslovenjeno: Ti si birič, prišel si nas v ječo spravljat; ti si naju poslušal.
Ne baši (hrv.): v ustih Blaža Mozola nemogoče. Prim. geslo k 12. poglavju iz George Sandove.
Washingsiton Irving: 1783—1859, severnoameriški pisatelj, po rodu Škot. Geslo je vzeto iz Italijanskih razbojnikov (Popotne povesti — v nemškem prevodu Erzahlungen eines Reisenden, Frankfurt 1878, str. 291). — kvedrskega čevlja: čevelj šivan na kveder. Od tod kvedrovci za gorske čevlje (gojzerji so dobili ime po avstrijskem mestu Goisem).
tepežni prstan: dober domač izraz za boksar z enim obročkom.
torklja ali torka: po ljudski veri ženski zli duh. Prebiva na podstrešju za dimnikom in hodi ob torkih in kvatmih četrtkih prest, če predice ne sna-
mejo motvoza s kolovrata. Nekateri jo imenujejo tudi tvorka. Ponekod se uporablja še danes kot psovka nerodni ženski. Kakor ruska Jaga baba prinaša otrokom železne zobe. Torklja je po svoji bajeslovni funkciji lep dokaz za trditev, da je pogonska sila bajeslovne domišljije človekovo prizadevanje po olajšanju dela. Torklja se maščuje dalje nad tistimi, ki ne spoštujejo delopusta.
Ali. Blaž Mozol j.e imel oči povsod, -zapazil j'e tudi, kam jie šla Bojčeva roka-, in kakor mačka na miš je skočil Blaž na starega prijatelja in ga krepko tiščal za pe-st, ki je krivec držala.
»Ne boš ti Blaža Mozola z noži drezal, ne! Spusti nož ob 'tila!« vpije Blaž.
Rokovnjač, čuteč, da je slabši od svojega protivnifca, spusti nož ob tla. Blaž potem protivnika z močjo zavihti in nazaj vrže s stolca, na katerem je sedel. Padajoč omahne Boječ z obema nogama iin podere tudi po-dolgasti stol s svoj im orodjem iin s svetil-nico, taiko da je bilo na mah tema v izbi. Blaž suj,e -z nogo v terni po čevljarju kar 'tja povprek, kakor je hotelo prileteti, ali po nosu ali po kolku, govoreč:
»Na, -ti pasjedilalkec, na! Pa še! Boš ti mene z nožem drezal? Jaz 'ti bom vetra dal, pa bo pihalo z viharjem, ki ti bo še tistih peit las izpulil in v resje odnesel, ki jih imaš, las rokovnjaških iin -peklu prodanih.«
Zunaj Bojčeve koče Blaž iz teme še za slovo rokovnjaču zažu-ga, da ga hoče gotovo še obešenega gledati, in napoti se po stezi iz vasi.
Med potom je zalčel premišljati. Torej je
bilo vendar ras, da omdain v Kamniku -ni bil tako -pijan, da ne bi bil ničesar vedel, temveč je one rokovnjaiče le Nande ukrotil. Boječ mu je rekel Groga, Groga! Prav rokovnjaško ime. In ta človek rokovnjač? Ali resnici podobno je bilo. Ničesar ni delal, nihče ga ni videl trgovati,, temveč je le govoril, da trguje; nikoli ga ni bilo doma, in vendar je imel zmerom denar! Groza. Mala Polomica rdkovnjačeva nevesta! Kako bo delbelo' pogled,ala, kadar to zve! In kaj poreče nje mati! Iz kože poskoči od jeze. A kaj portikd ljudje, iko to slišijo!
Ta Nande ali Groga je gotovo eden glav rokovnjaških, če ne prva glava. Drugače se ga Boječ ne bi 'bil tako ustrašil. In v graščini kolovški in v Kamniku bodo dali lepe razpisane denarce radi tistemu, ki jim glavo rokovnjačev ovadi ali celo pripelje.
Zato Blaž Mozol naredi ta črtež? Precej, ko pridem domov, pokličem hlapca Franca, oba oblezeva sosedovo hišo in prhneva in zveževa ga,. Če ga ni, pride jiutri zjutraj, priimeva ga tačas in zveževa ga! Potlej ga pa peljeva zvezanega kakor bika ali v graščino kolovško ali pa v Kamnik, ali gosipodu Poljaku ali gospodu Gavriču. če je on glava, bodo dali več, kot so oklicali. Toliko denarja v cesarskem srebru ali pa v frankih, naj bo, kakor hoče, da le je!
Ko- je prišel domov, je brž sklical hlapca in mu povedal, da je rokovnjače iznašel: Nande je eden, Boječ eden. Ali hlapec ni
bil zadovoljen takoj iz postelje v hlevu iti z njim v sosedovo hišo gledat, da 11 Nande tam spi, ter ga prijemat in vezat. »Pa saj ga j-uitri zjutraj, primeva!« reče Blaž v svojih lahkih računih in sam leže spat. Da bi mu ponoči 'mogel kdo račun do jiutri pomoriti, n. ipr. Boječ, tega se ni domislil.
OSMO POGLAVJE
Ko sliši to, ne zgrudi se na tla, strahota pred seboj je ni obšla.
Ko upala je še, bil čut mehak.
Ne upa več, zdaj duh je v njej krepak. „Koga ljubiti nimam več, ne smem, zakaj bi bala se zato. nevem.”
Byron
Na jutro vi strani se je žarilo, noč je bila postala svetlejša, vendar belega dne še ni bilo, ko j,e Nande trkal na malo štirioglato okno one izbe, kjer je 'spala Polomica.
»Kaj češ?« vpraša čudoma deklica, ki je bila na olkino prišla.
Ogrni se in pridi ven, govoriti moram s teboj,« reče Nande resno.
»Kaj ti je?« ostrmi deklica.
»Če me imaš rada, stori mi to-, kar te prosim, pridi ven k meni!« reče.
»Oblečem se takoj, vrata odprem in zakurim, pa pridi potlej noter, zakaj bi jaz na vrt hodila, kjer je hladno?« reče ona.
»Nečeš, če te prosim? Noter jaz ne ide-m več. Tvoj stric... ali povedal ti bom tukaj na vrtu, pridi ven!«
MASA S.:
Med vožnjo
Na pokrajini je ležala kakor lena žival poletna vročina. Zemlja, vsa trudna, z nevidno- pošastjo na tilniku, j;e medla. Vse je -bilo težko in leno: potniki v vlaku, ki so komaj sopli, oznojeni, sajasti vlakovodja in kurjači. Vlak je vozil s pospešeno hitrostjo, da bi popravil zamudo, a niti od tega nastajajoči veter, ki je pihljal skozi odprta okna, ni mogel ohladiti razpasenega zraka.
Na postaji, mimo katere bi moral privoziti vi alk, »ta v tišini čitalnice sedela dva potnika: gospodiična~v preprosti, a dragi popotni Obleki, iz majhnim ročnim kovčkom, in mlad mož z aktovko in veliko, za njegovo zunanjost skoraj prefino prtljago.
Zdolgočaseno sta prisluhnila oba, ko je zabrnel telefonski zvonec, in se v pričakovanju vlaka ozrla po prtljagi. Skozi odprto okence sta čula telefonski pogovor načelnika postaje, ki so ga obvestili o enourni zamudi vlaka.
Gospodična je nevoljno vzkliknila in njena nožiča je skoraj preveč odločno stopila na zamazana tla ter izdala nekoliko nebrzdano nrav. Mladi mož se je ozrl nanjo, potem pa je stopil do okenca in vprašal, ali je res, da ima vlalk zamudo. Tudi on je nevoljno zamrmral im pobral svojo prtljago, sledeč gospodični, ki je pravkar stopila na cesto. Ozrla se je po prahu, dvigajočem se ob najmanjšem vetriču, ki je bil soparen, kakor da prihaja iz peči, in se namenila preko ceste v gostilno.
Popolnoma naravno je bilo, da sta sopotnika skoraj nevede izpregovorila nekaj besed, dajajoč si duška nad zamudo vlaka, in skupaj, prekoračila stopnice, vodeče v gostilno.
Dekle je zavilo v »posebno sobo«, ne da bi se ozrlo na mladega moža, ki je že napravil nekaj korakov v »hišo«, potem pa. je, videč, kam gre ona, 0'dšel za njo.
Gospodična si je izbrala prostor za okroglo mizo, im ker ga ni povabila, naj prisede, je sedel mladi mož k sosednji mizi. Krčmarica, šepajoča na desni nogi, s e je prizibala in postregla.
V gostilni je bil prijeten hlad in somrak. Okna so bila zaveš ena s temnimi zastori. Z dvorišča se je oglašalo kokodakanje kokoši, nihalo na steni pa je nihalo počasi, kakor bi pri slehernemu gibu premišljalo, ali naj se ustavi ali ne. Sekunda za sekundo je postajala daljša. Muhe so se z neumornim brenčanjem zaletavale v okna.
Gost je plaho začel pogovor. Dekle ga je nekoliko zviška premerilo in začudeno dvignilo obrvi nad njegovo smelostjo. On je utihnil v zmedi, zavedajoč se, da je neroden v govorici in vedenju. Ona se je dolgočasila. Bila je nestrpna, jezna nase, na ves svet.
Kako neumno od nje, da ni sprejela ponudbe znanca, naj se z njim v njegovem
avtomobilu odpelje s počitnic domov, v mesto! A ona ni hotela. Presedalo ji je njegovo laskanje. Zdaj ji je bilo žal. Namesto da sedi v nemogoči kmečki gostilni, ob gorkem pivu; bi lahko brzela v odprtem avtu preko dolenjskih gričev. In ta vsiljivi sopotnik! Zdaj se mu hoče razgovora in ona naj ga zabava! Kako smešen je!
Obleka, kupljena v trgovini, se ne prilega njegovi okorni postavi, hlače so kakor harmonika, ima okovane čevlje in kričečo kravato iz umetne svile. In kako velike roke ima! Gotovo je mesar. Toda ne! Za to ima premehko lice. Kako lepe plave lase ima! Le škodaj da mu štrle kakor ježeve bodice na vse strani. In kako modre oči! Le malo preveč so izbuljene, sicer pa prijazne. Kakor dober, velik medved je, okoren in boječ, da bi ne storil nikomur nič žalega. In kako je zardel, ko je videl, da ga gospodična motri! Med prsti suče kozarec in ogleduje sončni žarek, ki se je kakor zlata zagozda vsilil v rujno vino. »Zabavno bo kljub temu, če pokramljam z njim«, si
Franco Balantič:
Pridi, deklica, to noč pod cvetočo jablano tjakaj, veš, kjer sva nekoč pela pesem radostno.
Sonce je takrat ležalo na svetlo kipečih tleh, sonce, sonce v meni rastlo je z omamo mladih leh.
misli dekle in se bodrilno nasmehne sosedu, ki opogumljen spet prične razgovor:
»Ali prihajate s počitnic, gospodična?«
»Da,« mu odgovori redkobesedno in se zabava nad njegovo zadrego, ko zaman išče nadaljevanj a. Da mu j e všeč, j e uganila.
»Ali imate sorodnike tam, odkoder prihajate?«
»Da, itri tedne sem bila pri njih, odpočiti sem se hotela.« In zopet ugane, da bi silno rad izvedel, od kod prihaja in kaj je, a zabava se s tem, da neče razumeti nje-igovega 'skritega vprašanja in se zavija v 'skrivnostno temo. Okrene razgovor na to in ono, kmalu kramljata kakor stara znanca. čim poiguminejši postaja on, tem bolj boječa in preprosta se dela ona. Rad bi se izkazal kavalirja, in ko jo naposled nekoliko v zadregi povpraša, ali sme prisesti k njeni miizi in ali ji sme ponuditi malo prigrizka, se skoraj spozabi in mu hoče odreči, a svojstveno« t situacije jo zapelje, da sramežljivo odgovori:
»Prosim!«
Tudi on je opazil oblaček nevolj.e, ki je preletel njeno lice ob ponudbi, in zdaj zasijejo njegove modre oči s tako toplim sijajem, da ji ni žal.
Sama nista vedela, kdaj jima je minil čas; ko sta začul a žvižg bližajočega se vlaka, sta pograbila prtljago in zasopla in smejoča se pritekla zadnji trenutek v vlak. Šla sta skozi zasedene kupeje.
»Ne tu!« je dejal in se ni ustavil, dokler ni našel praznega kupeja. Za hipec ga je pogledala, preden je vstopila. Njegov pogled je bil poln deške iskrene prošnje: »Ne bodite hudi, .ampak tako rad bi bil sam z vami!«
Ko se je udobno namestila ob oknu, je tekel pogovor naprej.. Pričel ji je pripovedovati o sebi:
»Trgovski potnik sem,« je dejal malo v zadregi, »in se vozim v majhne kraje in vasi.«
»Ne bi vam tega prisodila,« je odgovorila in mislila pri tem, da najbrž slabo opravlja svoje posle, ko je tako neokreten, počasen.
»Gotovo se vam zdim kaj malo pripraven za to,« je uganil njene misli, »toda kljub temu imam srečo. Moj šef me ima rad in pravi, da imajo kmetje v take ljudi,
dzkLiea
Pridi, in čeprav tema vse cvetove bo razvila, nama rosa žalostna ne bo ustnic omočila.
Ti svetilka si srebrna, jaz sem plamen, ki medli; ko spomin bo spet zagorel, bova dom sred večnosti.
take — no, domače korenine,« je 'zakašljal in zardel, »več zaupanja kakor pa v jezične in načičkane potnike. Dobro me plačuje in zadovoljen sem. Nekaj sem si že prihranil. Nič mi ne manjka — samo —« zasmejal se je in obmolknil.
»No, kaj — samo? je vprašala zvedavo, dobro vedoča, kaj misli.
Zopet je v zadregi zakašljal in smeje se dejal:
»No — ženica mi manjka, potem bi bil zadovoljen. Pa upam, da jo kmalu dobim.«
»Jo imate že izbrano?« je dejala, a pri tem jo je obšel občutek nekake užaljenosti, misleč, da ji torej vendar iz drugih vzrokov pripoveduje o sebi.
»Nak, veste, imam premalo poguma, kar se tiče deklet, in pa vsake tudi ne maram... Ali imate vi že zaročenca?«	\
»Ne,« je odgovorila.
»Hm, čedni ste, kako pa to, da še ne?«
»Zakaj pa vi še nimate zaročenke?« se je
Deklica se odmakne, naglo obleče in kmalu je bila poleg njega. Ob zidu za hišo se je pod kapam, sušil kup desak, tam je sedel in ona se prisede tik njega na desno. On je imel težko sukneno bundo ogrnjeno čez leva pleča in jo je pred seboj skupaj držal, kakor da bi hotel nekaj skrivati Pod njo. Na glavi je imel namesto slamnika, kakor zadnje dni, kučmo iz polhovih kožic.
»O joj, ti si oblečen kakor za zimo. Kam namenjen?« vprašuje ona in si da, ne da ki se branila, roko okoli tilnika oviti. Ne da ki ji na njeno vprašanje odgovoril, je vprašal sam in s tresočim se glasom ono staro vprašanje, ki se nam neudeležencem zdi smešno, ali je onim, ki se jih tiče, tačas vir neizmerne sreče:
»Ali me res ljubiš?«
In tudi odgovor Poloničin, kii je zdaj šele opazila njegovo razburjenost, je bil tak, kakor je navaden v enakih položajih. Rada ki bila zavpila »da« tako močno, da bi se kilo razlegalo tja onkraj Kamnika, ali sram jo je bilo tako živo resnico glasno povedati; tiho je pritrdila, da ga ljubi res, in žareči obraz je skrivala, naslanjaj e se na oj ega ramo. Pa kmalu se je sklonila in lah-kodušno vprašala: »Kaj ti je pa danes?«
»Ko bi me ti ljubila tako, kakor ljubim jaz tebe, dekle moje, bolj od vseh drugih ljudi, bolj kot mater, brata in dom, bi šla z menoj, kamor bi jaz hotel.«
Ona upogne glavo in zopet opazi njegovo nenavadno resnobo.
»Pa zakaj bi hodila proč, če treba mi? Zakaj to praviš?«
»Ko bi pa treba bilo?«
»Šla bi!« odgovori ona hitro kakor kljubovalen otrok.
»Res, Polonica? Reci to še enkrat!« deje on nekako veselo iznenadejan, prime jo za roko in ji ognjeno zre v oči. »Bi li šla z menoj zdaj precej?«
»Precej pa ne, saj ni treba,« reče ona in se mu spet čudi. »Kaj ti je?«
On jo izpusti pa reče čez nekaj časa;
»Deklica moja, ti ne veš še, kako te jaz ljubim. Tako, da bi šel za tebe v smrt, vice, pekel ali v nebesa, kamor greš ti. Ko boš slišala, in še danes boš slišala, kdo sem, nikar se ne ustraši, temveč misli, kaj sem ti rekel: na potu v poguibo me odpelješ le ti na pošten pot v srečo. Samo ti, če hočeš. Ti si moj angel varuh, če ima človek angela varuha. Ti me moreš rešiti, drug nihče, če me ljubiš, če ostaneš moja, naj ljudje poreko, kar hote. Ustrašila se boš, ko zaslišiš, kako mi bodo rekli, ali domisli se mojih besedi im veruj le to: tebe ljubim bolj, ko te more še kdo na široki zemlji, in, kadar tebe vidim, tačas sem dober človek, tačas sem pripravljen vse storiti, kar ti želiš. Zato, deklica, ljubi me in reši me!«
široko, ogorelo lice mu je bilo medtem bo lij zardelo, iz oči pa so se mu svetile sol-
ze, prve solzč, katere je mladica videla v očeh ljubljenega moža, im to jo je omamilo. Objela ga je in poljubila ter prosila:
»Nande, ti moj ljubi, ne jokaj,, ne, oj, jaz tega ne morem videti,« in jokati je začela sama. »Povej mi, kaj ti je, kaj na storim. Vse storim, kar rečeš, vse, in grem s teboj, kamor rečeš.«
»Res poj deš?«
»Res!« gdgovori deklica brez misli. Razumela ga ni mnogo več nego toliko, da je nesrečen, da ga nekaj, tare, in to mu je hotela olajšati, zato bi bila vse obljubila, pa menda tudi res storila. Dekličja matura je talka, pravijo.
»Ti zdaj ne poznaš še vsega, ali 'bojim se, da boš slišala sikoro še preveč. N e pozabi, kar sem ti rekel, ne ipozalbi, kar si mi obljubila. Le ti mi moreš pomagati,« nadaljuje on.
»Ali kaj ti je? Kam si namenjen?«
»Proč, ali tebe moram kmalu spet videti, veš? Čuj! Zvečer, 'kadar se mrak naredi, poglej' včasi gorile v bos to pod ono sprednjo staro smreko. Kadar tam vidiš iskre kresati preceja ko se je mrak naredil, tačas mi prildi naproti do sredi steze, če hočeš z menoj, govoriti. Če mi boš pa imela kdaj kaj; povedati, pojdi ponoči — saj, te ni strah; dekleta, ki je mene ljubila, ne sme biti strah neumne noči — pojdi ponoči na vrh Slemena in tam, kjer dva stara, visoko okleščena bora sama stojita, bo napravljena
smejala, da bi zadušila tišino, ki se je nekam gostila okrog njiju.
»Samosvoj sem in ne hodim rad v družbo.«
»Vidite — prav tako kakor jaz. Jaz tudi nimam družbe.«
»Kje, kje pa ste v službi, da nimate družbe?«
»Jaz? O — hm — pri nekem advokatu — za tipkarico sem,« se je namagloma zlagala; sama ni vedela, čemu.
»Kdaj pa morate zopet nastopiti službo?«
Sram jo je bilo, ko je pomislila, da obstoji vsa njena »služba« v tem, da hodi z zabave na zabavo, dela obiske, goji šport in da je čim očarljivejša, dokler ne najde nekoga, ki bo njej po srcu, če Bog da, in papanu zet po volji, da bo vodil im množil bogastvo.
»S — prvim — prvim septembrom — poteče moj dopust,« je komaj opazno zajecljala.
»Vedel sem, da niste prodajalka ali kaj takega. Že na oblaki sem opazil, da morate imeti boljšo službo,« je strokovnjaško ugotovil.
Prekinil ga je njen smeh, ki je zvenel nekam sproščeno, nanjo pa je leglo nekaj kakor nekakšna megla. Njena domišljija je zaplavala v njej malo znano življenje in -stikala okoli nje plašč stenotipistke.
»Da, moj šef se tudi vrne zdaj z dopusta,« je dodala.
»Gotovo je lep in mlad ... « ji je segel v besedo in se z napeto pozornostjo ozrl vanjo.
»Ne, ne! Nasprotno — star, siten gospod!« mu je hitela zagotavljati in mi prav vedela, zakaj ji je bilo toliko na tem, da ga uveri. »Ne veste, kaiko je včasih siten in koliko mi nameče dela, toda,« je globoko vzdihnila, »takšno je pač življenje. Vesela moram biti, da imam službico im Bog ve, ali se mi kmalu me zgodi kakor marsikateri drugi, da bom na cesti, brez nje, in kaj potem?«
S sočustvovanjem jo je gledal in tako lep in dober nasmeh mu je igral okoli ust in v očeh. Ona pa mu je pripovedovala o (Nadaljevanje na naslednji strani)
!JŽa dobro oolj&
Natrpana zgodba. — »Vaša zgodba je preveč natrpana,« pravi urednik pisatelju, ko mu vrača rokopis.
»V katerem pogledu?« vpraša razočarani pisec.
»No, ja,« odgovori urednik. »Že v prvem poglavju pravite, da je starec ves zardel od jeze, tepec pozelenel od zavisti, junak pobledel od sovraštva, junakinja porumenela od sramu, detektiv pa postal ves plaiv od mraza.«
Neizbežno. — »Slišal sem, da si pretekli teden pokapal svojo ženo,« pravi Irec Angležu. — »Da! Moral sem jo, ker je bila mrtva,« hladnokrvno odgovori Anglež.
grmada suhljadi. Rado se bo vžgalo. Vžgi in pri ognju počakaj,. Tistemu smeš vse povedati, ki bo k tebi prišel in prvo besedo »Nande« rekel. Ne boj. se ga, če bo grd. Nimam lepih ljudi. — Vrniti se odslej ne bom več mogel semkaj. Sovražniki so za menoj. Tvoj stric Blaž me je izdal najbrž že to noč. če me ni še, me bo. Jaz bi mu lahko za vselej usta zamašil in niti meni samemu ne bi bilo treba roke vzdigniti; ali tega nečem, ker je s teboj v rodu, samo ker je tvoj stric.«
»Naš stric te je izdal? Komu, zakaj?« vpraša deklica strmeč.
»To boš vse slišala. Samo ustraši se ne in ne veruj ljudem vsega, kar bodo govorili. Pa ko bi tudi jaz tako hudoben človek bil, kakor poreko, za tebe nisem, za tebe sem mehak kakor dete; za tebe sem dober v srcu. In če sem za druge ljudi tak, da se me boje, so krivi ljudje sami, ki so me preganjali in na polje vrgli še mladega kakor divjo zver. Ti si prva duša, ki me ljubi. Sezi mi v roko, da me nečeš pustiti, tudi če me drugi ljudje obsojajo!«
In d asi ga ni prav umela, kaj pripoveduje in pravzaprav ima, in d asi se ga je v tem hipu skoro bala, kajti, ko je govoril, da ga ljudje preganjajo, zasijalo mu je oko nekako divje in strašno — vendar mu je pomolila desnico, katero je trdno z obema rokama oklenil in ji molče zrl v oči.
(Dalje prihodnjič)
RADIOTELEVIZIJSKI PROGRAM
RADIO CELOVEC
NEDELJA, 29. 6.: 7.00 Duhovni nagovor. S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. — PONEDELJEK, 30. 6.: 14.15 Informacije, Žena, družina... — 18.00 Pokoncilski pogovor. — TOREK, 1. 7.: 14.15 Informacije. Koroška kronika. Za krmilom, športni mozaik. - SREDA, 2. 7.: 14.15 Informacije. 5 minut za gospodarstvo. Iz kulturnega življenja koroških Slovencev (Akademija državne gimnazije za Slovence v Celovcu 8. 6. - I. del). — ČETRTEK, 3. 7.: 14.15 Informacije. Iz koroške literarne delavnice. (Valentin Polanšek bere iz svoje proze) — PETEK, 4. 7.: 14.15 Informacije. Živo srečanje ... (Na obisku pri našem slikarju prof. Wernerju Bergu) Pripravil A. Kokot. - SOBOTA, 5. 7.: 9.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca.
AVSTRIJSKA TELEVIZIJA
SOBOTA, 28. junija: 15.30 Za otroke od 5. leta dalje: Listamo po slikanici — 15.50 Za mladino od 11. leta dalje: Flipper (32. nadaljevanje) —
16.15	Za mladino od 14. leta dalje: Kaj lahko postanem? — 16.45 Tekma — 16.50 Za družino: Potovanje po Evropi (6. nadaljevanje) - 17.10 Klub seniorjev (6. nadaljevanje) — 18.00 Tedenski magazin — 18.20 Janko Preveč, lahko noč oddaja za naše najmanjše — 18.25 Kulturne aktualnosti —
18.45	Reklama — 18.50 Dober večer v soboto... želi Heinz Conrads — 19.16 Pregled programa — 19.21 Reklama — 19.30 Čas v sliki — tedenski komentar dr. Huga Portischa — 20.00 Reklama — 20.06 Šport - 20.10 Reklama - 20.15 Poje Hermann Prey — 21.15 športni žumal — 21.45 Čas v sliki — nočna izdaja — 21.55 Naš nočni program: Mož, ki je sežgal svoje truplo, kriminalni film in konec oddaje.
NEDELJA, 29. junija: 15.40 Benny Goodman na Dunaju - 16.30 Za otroke od 5. leta dalje: Capu-cetto — 16.55 Za mladino od 11. leta naprej: Flip-per (33. nadaljevanje) - 17.20 Za mladino od 14. leta dalje: Stik — 18.00 Iz moje knjižnice: Hilde Kral bere iz del Marlen Haushofer - 18.25 Janko Preveč, lahko noč oddaja za naše najmanjše — 18.30 Avstrijski portret — 19.00 Čas v sliki in vprašanje tedna - 19.30 Športni pregled - 20.10 Kristjan v času — 20.15 Letovišče, prenos iz Theatra an der Josefstadt - 22.25 Čas v sliki - nočna izdaja — 22.45 Mednarodne kasaške in galopske dirke v Aacheau.
PONEDELJEK, 30. junija: 18.00 Aktualnosti krščanstva — 18.20 Janko Preveč, lahko noč oddaja za naše najmanjše - 18.25 Podoba Avstrije - 18.45 Reklama — 18.50 Valerija in pustolovščina (12. nadaljevanje) — 19.16 Pregled programa — 19.21 Reklama - 19.30 Čas v sliki - 20.00 Reklama -20.06 šport - 20.10 Reklama - 20.15 Simon Tem-pler — 21.00 Poštni predal 7000 — 21.10 šport — 22.10 Čas v sliki — nočna izdaja — 22.20 Posebno za vas: Čevljar krpač in denamik in konec oddaje.
TOREK, 1. julija: 18.00 Smejte se — 18.20 Janko Preveč, lahko noč oddaja za naše najmlajše — 18.25 Kulturne aktualnosti — 18.45 Reklama —
18.50 Rinaldo Rinaldi (1. nadaljevanje) — 19.16 Pregled programa — 19.21 Reklama — 19.30 Čas v sliki - 20.00 Reklama - 20.06 Šport - 20.10 Reklama — 20.15 Plesi: salzburški plesi iz dveh stoletij — 21.00 Satirična revija — 22.00 Čas v sliki in konec oddaje.
SREDA, 2. julija: 10.00 Televizija v šoli: Kaj lahko postanem? — 10.30 Novomašniki — 11.00 Program za delavce — 11.45 Šport — 17.00 Za otroke od 6. leta dalje: Grad na pravljičnem jezeru —
17.45	Za mladino od 11. leta naprej: mednarodni
mladinski magazin — 17.55 Lassie — 18.20 Janko Preveč, lahko noč oddaja za naše najmanjše — 18.25 Podoba Avstrije — 18.45 Reklama — 18.50 Dragi stric Bill (13. nadaljevanje) — 19.16 Pregled programa — 19.21 Reklama — 19.30 Čas v sliki — 20.00 Reklama — 20.06 šport — 20.10 Reklama — 20.15 Obzorja — 21.---Razbojniška zgodba o razbojni-
škem kapetanu Johannu Georgu Graslu — 22.30 Čas v sliki — nočna izdaja, nato konec oddaje.
ČETRTEK, 3. julija: 10.00 Televizija v šoli: Deželno glavno mesto Bregenz — 10.30 Diplomirana medicinska sestra — 11.00 Napoleonova doba — 11.30 Gost pri Franzu Nablu — 12.00 Človek na cesti —
18.00	Program tekočega tedna — 18.05 Male dragocenosti velikih mojstrov — 18.20 Janko Preveč, lahko noč oddaja za naše najmanjše — 18.25 Športni mozaik — 18.45 Reklama — 18.50 Donavske zgodbe
—	19.16 Pregled programa — 19.21 Reklama — 19.30 Čas v sliki — 20.00 Reklama — 20.06 šport — 20.10 Reklama - 20.15 Oče Basilio - 20.45 Čas v sliki — nočna oddaja — 21.55 Nočni studio.
PETEK, 4. julija: 10.00 Televizija v šoli: Kaj lahko postanem? — 10.30 Zvok iz človeške roke —
11.00	Program za delavce: Racija — 18.00 Znanstvene aktualnosti — 18.20 Janko Preveč, lahko noč oddaja za naše najmanjše — 18.25 Podoba Avstrije
—	18.45 Reklama — 18.50 O pištolah (12. nadaljevanje) — 19.16 Pregled programa — 19.21 Reklama — 19.30 Čas v sliki — 20.00 Reklama — 20.06 šport — 20.10 Reklama — 20.15 Ključ, kriminalna igra — 21.15 Časovni potek dogodkov — 22.15 Čas v sliki — nočna izdaja, nato konec oddaje.
TELEVIZIJA LJUBLJANA
PETEK, 27. junija: 16.45 Madžarski TV pregled
—	17.50 Jane Eyre — I. del mladinskega filma —
18.15	Mladinski koncert — 19.00 Oficir kopenske vojske — 19.25 Portret slikarja Božidarja Jakca —
19.45	Pet minut za boljši jezik — 19.50 Cikcak —
20.00	TV dnevnik - 20.30 3-2-1 - 20.35 Življenjsko popotovanje dr. Muntheja — nemški film — Plošča za Evropo — HI. del — Poročila.
SOBOTA, 28. junija: 15.55 Poročila - 16.00 Finale za atletski pokal Jugoslavije — prenos iz Celja
—	18.45 Po domače z ansamblom Borisa Franka —
19.15	Jugoslovanska revolucija — filmska serija —
19.45	Cikcak - 20.00 TV dnevnik - 20.30 3-2-1
—	20.35 Zabavno glasbena oddaja — 21.35 Rezervirano za smeh — 21.50 Orion — serijski film — 22.50 TV kažipot - 23.10 Poročila.
(Ostali program ni prispel pravočasno!)
Za tiskovni sklad so darovali
300.— S: č. g. Anton Kuchling, Bistrica na Zilji. — 200.— S: neimenovana iz Globasnice. — Po 100.— S: neimenovani iz Celovca; neimenovana iz Pliberka; č. g. Mohor Picej, Schtvarzach; č. g. Franc Jančar, Slovenji Plajberk; dr. J. Grafenauer, Leoben-dorf; Johan Stuler, Dunaj. — 4 $: W. Kuntara, Eve-leth, ZDA. — Po 3 $: Georg Kure, Toronto; A. Urbanc, Caracas, Venezuela; Mirko Gregori, Ver-non, Canada. — 80.— S: neimenovana iz Pliberka. — 60.— S: Angela Womig, Celovec. — 2 $: Marija Habjan, Chicago, ZDA. — Po 50.— S: Martin Potočnik, Pliberk; dr. Franc Breznik, Linz; Johan Stuler, Dunaj; Tilka Hutter, Globasnica; č. g. Andrej Karicelj, št. Jakob; Peter Mohor, Dobrla ves; Kati Mudiel, Šmiklavž/Ruda; Valentin Kassl, Srednje Trušnje; Anton Gril, Blaznica/Miklavčevo; Johan Kuster, Mokrije; č. g. Florijan Zergoi, Kazaze. — Po 30.— S: Katarina Schontag, Grad/škocijan; Franc Schvvikarschitz, Dunaj; neimenovana iz Bilčovsa; Erich Zezulka, Celovec; Johan Lorentschitz, Ehren-hausen; Ana Feinig, Sveče. — 26 - S: Janez Korenjak, Trebljenje. - Po 1 $: Friderik Arčnik, Wind-sor, Canada; Rev. J. Vogrin, Pariers Prairie, ZDA; Antonija Hoja, San Francisco; Rev. p. Odrlo Hanj-šek, Chicago; Armin Kurbus, Fairfield. — 25,— S: Neža Skuti, Goriče pri Žitari vesi. — Po 20.— S: Inž. J. Skamlič, Beljak; Franc Ivančič, Udmath; Helena Premoschitz, št. Peter/Vaš.; Ana Roš, žele-
zna Kapla; Oswald Boštjančič, Beljak; Andrej Ogris, Šmarjeta; Albina Kobentar, št. Peter; Terezija Pri-moschitz, Libuče; Terezija Eberhart, Št. Štefan/Lav.; Uršula Schelander, Bilčovs; Ana Kropiunik, Bilčovs; Marija Filipič, Velinja ves; Angela Stinglcr, Velinja ves; Kr. Krušic, Velinja ves; Avguština Schelander, čahorče; Antonija Kos, Einode; Franc Zabavnik, Brdo; Johan Ferjan, Miklavčevo; H. Ješe, Celovec; Marica Rudolf, Gonovece; Franc Ker\=chmg, Pod-roščica; Ignac Lamprecht, S inča ves; Georg Krassnig, Grabalja ves; družina Sturm, Lipa; Hans VVieland, Judenburg; č. g. Anton Miklavčič, Spit tal; Neža Dov-jak, Bajtiše; Terezija Leitgeb, Pliberk; Ljudmila VVertschnig, Škofiče; Marta, VVrantschumig, Pliberk; Maks Supantschitsch, Labod; Helena Permoschitz, Št. Peter/Vaš.; dr. Pavel Zablatnik, Celovec; Johan Bauman, Velikovec; č. g. Rudolf Safran, Melviče; č. g. Jakob Moschitz, Brdo; Peter Hutter, Globasnica; župni urad Št. Rupert/Vel.; Janko Janežič, Leše; Helena Sienčnik, Dobrla ves; Doroteja Samo-nig, št. Jakob; Andrej Oitzl, Rikarja ves; Ivan Rus, Svetna ves; Marija Dovjak, šmartin/Rožek; Marija Simonitsch, Stobce; Marija Karlbauer, šmartin/Ru-da; Roza Reichman, Lipa; Apolonija Rupitz, Skoči jan; Zofija Wedenig, šmarjeta/Vel.; Janez Brodar, Spittal; Marija Muschet, Malošče; Franc Zabavnik, Brdo; Zofija Pepelnik, Celovec; Jožef Golavč-nik, Dobrla ves; Irena Kopernik, Beljak; Ana Roš,
Železna Kapla; Marija Zanki, Preseka; Avguštin Ludrvig, Dobrla ves; Margareta Krajnc, Libuče; Ana Krauzer, Nenzing; Agnes Felsner, Kapfenberg; Marija Zupanc, Koflach; č. g. Janez Hafner, Graz; č. g. Franc Vodnik, Preitenegg; Ana Wister, Otož/ Št. lij; Martin Miki, Radiše; neimenovani iz Met-love; Ana Warum, Zagoriče; Marta Kreutz, Blato/ Pliberk; Johan Kuster, Boja ves; Marija Smertnik, Boja ves; Matevž Zepitz, Žamanje; Jožefa Tazol, Breg/Miklavčevo; Jožef Krištof, Velika ves; Jožef Perdachcr, Holbiče; Jurij Smolnik^ Vinograd; č. g. Maks Mihor, Kotmara ves; Johana Wurzer, Drevlje; Rok Weisič, Sveče; č. g. Jože Vošnjak, št. Janž; Marija Scheriau, Kapla ob Dravi; neimenovana, Železna Kapla, Matevž Peteršinek, Srednje Trušnje; Florijan Nedved, Ošenica; Marija Kuster, Žitara ves; Ana Thaler, Pliberk; č. g. Jožef Damej, Pliberk; Marija Smrtnik^ Boja ves; Ana Prunč, Mokrije; Terezija Gomemik, Grablja ves; Peter Wutte, Čepiče. — 24.— S: inšp. Rudolf Vovk, Dobrla ves. — Po 15.— S: Jakob Krumpestar, Spittal; Apolonija Kuster, Žitara ves. — 14,— S: Johana Smole, Sele pri škocijanu. — Po 10.—: Marija Polzer, Bukovje; Mihael Petschnig, Kapla ob Dravi; Uršula Simo-mitsch, št. Peter/Jakob; Franc Schvvikarschitz, Dunaj; Agnes Valentini tsch, Podroščica; č. g. Ar-nulf Menner, St. Gertrud; neimenovani iz Celovca; Marija Jernej, čergoviče; Janez Markuš, Feldbach; Marija Volk, Ebemdorf; č. g. Mihael Laura, Kr Čanje; Anton Klampferer, Malošče; Mat. Peterschi-neg, Zg. Trušnje; Valentin Klemenc, Vidra ves; Jožef Riedl, Pliberk; neimenovani iz Rebrce; Krista Valen tar, Gotzis; Johan Markusch, Feldbach; Ana Tischler, Tinje; Franz Buchvvald, Nonča ves; Katarina Prosen, Goselna ves; Apolonija Kuster, Žitara ves; Uršula Pegrin, Zg. Kot/Sele; Valentin Kernjak, Št. Ilj; Angelina Martinšič, Podgrad; Simon Ressmann, Pečnica; Štefan Hudobnik, Nonča ves; Klara Golob, Železna Kapla; Peter Sadjak, Podjuna; Katarina Kuss, Goriče; Jožef Mauz, Saj da; Marija Slanitz, Mlinče; Jožefa Slugove, Šmartin/ Ruda; Johan Grafenauer, Beljak; Franc Linhard, Libuče. — Po 5.— S: Marija Petrovnik, Vogrče, Jožef Gregom, Dule/Žitara ves; Klara Galob, Železna Kapla; Jožefa Umek, Šmiklavž/Ruda. — Po 2.— S: Alojz Sibert, Spittal.
VERKAUFERIN fiir Textilgeschaft in Klagenfurt gesucht. 2 nette Zim-mer stehen zur Verfiigung. Zuschrif-ten unter Nr. 717.443 an IWG Klagenfurt.
n Dvanajst gasilcev in železničatrjev je izgubilo življenje, ko je eksplodiral vagon s strelivom na tovorni železniški postaji H anno v e r-L i n d en. To je najhujša povojna eksplozija v Hanovru.
Med vožnjo
(Nadaljevanje s prejšnje strani)
namišljenih pravdah, o klientih, o advokatovi gospe in njenem psu, o sodnijskih rokih itd. Tako je lagala, da je sama sebi verjela. Tudi on ji je pripovedoval o svojih potovanjih in jo vprašal, ali pride med letom tudi kaj v druge kraje.
Dejala je, da ne, da je njena plača premajhna in da sama ne gre, družbe pa da nima ... Malo v zadregi jo je povabil:
»Prihodnjo soboto se bom peljal v Toplice in — ko bi smel — silno rad bi, da bi se peljali z menoj in bili moj gost.«
»Preveč imam dela, ne vem ali bo mogoče . . . « se je izgovarjala.
»No, pa v nedeljo zjutraj 1 Čakal vas bom v Toplicah na kolodvoru. Lepo bo, balin-cat pojdamo, če znate, ali pa na kaik izlet v bližino.« Balincanja ni mogla trpeti, studile so se ji prašne progle, ob katerih si je pri prvem poizkusu zlomila svoje rožnate nohte.
»No — pa pridem!« mu je vseeno obljubila. Natanko se je dogovorila z njim vse podrobnosti.
»Morda pa vendarle najdem ženo in vi moža!« j,i je dejal ob slovesu nekoliko zbegano in ji stisnil roko.
»Na svidenje!« se je nasmehnila in dobro vedela, da jo bo čakal zaman.
Ko je izginil v gruči potnikov, se je zleknila v blazine aytotaksija in se smejala — smejala: kako zabavno pot je imela!
#
Minilo je nekaj tednov in že davno je pozabila na to zabavno vožnjo.
Slučaj je nanesel, da je bila z veliko družbo na izletu z avtom. V nekem majhnem krajin so izstopili. Obkrožena od častilcev je zagledala nekaj korakov vstran na cesti potnika, nosečega svojo prtljago. Za trenutek so :se srečale njune oči, pogledi so se spoznali. Njo je oblila rdečica sramu zaradi laži in šal, ki si jih je bila dovolila nasproti temu odkritemu, preprostemu človeku. Njegova roka, segajoča po klobuku, se je ustavila sredi giba, njegov nemi pogled jo je vprašal brez žalosti in zaničevanja, preprosto, človeško: »Zakaj si to storila?« In ne da bi jo pozdravil, je šel svojo pot...
In tisti hip jo je zgrabilo, da bi ušla iz kroga teh načičkanih puhloglavcev-laskačev, lovečih njeno doto, da bi dotekla onega tam na cesti in ga prosila: Vzemi me s seboj . ..
A ostala je.
Tako daleč je že bil. . . In cesta tako kamnita ...
Podjunski trgovski center Bratje RUTAR & Co.
Dobrla ves - Ebemdorf
Gospodinje — gospodarji!
Podjunska trgovska družba
bratje RUTAR & Co, Dobrla ves
dobava po ugodni
neto ceni
električne naprave vseh vrst!
Spodaj navedene stvari dobite tudi na
36-mesečne obroke brezobrestno!! Poleg tega še 10 odstotkov popusta na tok.
Točna pojasnila dobite pri Rutarju
v Dobrli vesi telefon 04236 — 281 Pridite s spodnjim odrezkom ali ga pošljite po pošti.
Označite z X, kar želite!
...................................Izreži in odpošlji! ..................................
Absender:	Drucksaiche	Postgebuhr
............................................ beim
Empfanger
einhebenl
Postleitzahl
Zanimam se za
O električni štedilnik (Elektraherd) O hladilnik (Kiihlscbrank)
O zmrzilnik (Tiefkuhlitrahe)
O sesalnik za prah (Staubsaiuger)
O pralni avtomat (Waschautomat) O avtomatumivalniik i(Gesch'irrspul-maschiine)
O bojler za vodo (Elektroboiller)
O želim obisk zastopnika O prosim za 'dostavo cenika
An d a s
Jauntaler
Einkaufs — Zen trum A 9141 Ebemdorf
Haš bednik
Izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslovu: „Naš tednik”, Celovec, Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt. — Telefon uprave 82-6-69. — Telefon uredništva in oglasnega oddelka 84-3-58. Naročnina znaša: mesečno 10.— šil, letno 100.— šil. Za Italijo 3400.— lir, za Nemčijo 24.— DM, za Francijo 30.— ffr., za Belgijo 300.— bfr., za Švico 25.— šfr., za Anglijo 3.— f. sterL, za Jugoslavijo 60.— N din, za USA in ostale države 7,— dolarjev na leto. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, Radiše, p. Zrelec. — Tiska Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.