Glasnik SED 52|1,2,3,4 2012 201 Društvene strani Tina Palaić projektih, pri katerih so etnologi sodelovali, definiranje dejanske uporabnosti etnologije v praksi, pri čemer morajo etnologi zelo dobro poznati delovanje in potrebe trga, ter vključevanje v pra- kso na lastno pobudo, s prikazovanjem svoje vloge pri projektu. Zanimiv del predavanja je bila predstavitev primerov iz prakse, s pomočjo katerih je Andrej opisal nekatere svoje izkušnje pri so- delovanju z različnimi podjetji. Morda so nekoliko neodgovorje- na ostala vprašanja dejanskega dela etnologa pri vključevanju v projekte. Vsekakor pa je treba poudariti Andrejevo odločitev, da na področju turizma kot etnolog deluje samostojno. Leta 2011 je namreč ustanovil lastno podjetje URTP, Svetovanje v turizmu, v katerem v svoje praktično delovanje vključuje etnološka znanja. Andrejevo predavanje vsekakor odlikuje usmerjenost od prob- lemov k rešitvam. Če želimo etnologi in kulturni antropologi storiti korak naprej, je identifikacija problemov seveda bistvena, a ključno je iskanje rešitev. Andreju lahko za pogum pri iskanju rešitev le čestitamo. Društvene strani Karla Kofol* * Karla Kofol, univ. dipl. etnol. in soc. kulture, muzejska svetovalka, kustosinja etnologinja. Tolminski muzej, Mestni trg 4, 5220 Tolmin, E-naslov: karla.kofol@guest.arnes.si »Rdeči alarm«, ki je bil napovedan za ponedeljek, 12. novembra, ko so se člani SED namenili na rajžo proti Severni Primorski, ni obetal nič dobrega. Soča in njeni pritoki so namreč že pred tednom močno prestopili bregove in obsoške kraje za krajši čas povsem odrezali od preostalega sveta, zato je ponovna grozeča vremenska napoved marsikoga navdajala s strahom. Kljub temu sta raziskovalni duh in avanturistična žilica, ti dve pomembni lastnosti etnologov, premagali začetni strah in negotovost. Iz Ljubljane se je že navsezgodaj proti Primorski odpravilo več kot trideset potnikov, trdno odločenih, da jim prav nič ne bo pokva- rilo dneva, ki je bil pred njimi. Za prihod na Primorsko so si izbrali nekoliko nenavadno, vendar izredno zanimivo pot. Z manjšim avtobusom in s kombijem so se v Bohinjski Bistrici vkrcali na avtovlak, se zapeljali v najdalj- ši slovenski železniški predor in v borih desetih minutah prispeli na primorsko stran. Skozi predor so se vozili v temi, zato niso vi- deli, da se vozijo tik ob predorski reki, ki ob močnejšem deževju pogosto prepreči vožnjo skozi predor. Iz Podbrda so nadaljevali pot navzdol po dolini Bače, seveda še vedno z avtovlakom, ki je že vrsto let dobrodošel in priljubljen dodaten način transporta po ozki in vijugasti grapi. Na žalost se večina potnikov, ki se pelje na odseku Bohinjske proge od Podbrda do Mosta na Soči, ne zaveda, koliko naporov ter predvsem vrhunskega gradbenega in inženirskega znanja je bilo potrebnega, da je bil ta del proge zgrajen. Da so se izognili namočenemu in plazovitemu svetu ter premostili reko in številne potoke, so morali na komaj 6,5 ki- lometra dolgem odseku med Hudajužno in Grahovim zgraditi kar osem mostov in 33 propustov, na poti skozi Baško grapo pa železnica preči dolino kar enajstkrat. Kljub nesporni vsestranski izjemnosti Bohinjske proge, zgrajene leta 1906, pa je najbrž še dolgo ne bomo uspeli vpisati na seznam nacionalne, kaj šele sve- tovne kulturne dediščine. Udobna vožnja z avtovlakom se je končala na Mostu na Soči, kjer seveda ni šlo brez krajšega postanka za kavo in druge nujnosti, ki običajno spadajo zraven. Potem pa se je začelo zares. V Tolminu sem se jim namreč pridružila v vlogi vodičke in organizatorke in jih nato vneto podučevala, opominjala in priganjala vse do nji- hovega odhoda domov. Prvi zaresni postanek na tokratni rajži je bil v Breginju, tik ob meji z Italijo. Čeprav sem bila prepričana, da večina etnologov pozna tudi najbolj skrite kotičke Slovenije, sem bila presenečena, da je bilo v skupini kar lepo število tistih, ki v Breginjskem kotu še niso bili. Pri družini Mazora, kjer smo se najprej oglasili, pa jih je bilo pred tem le par. Ogled njihove bogate zasebne zbirke, ki so jo uredili v pritličju domače hiše, je bil zato še zlasti zanimiv. Valentin Mazora je etnološke in dru- ge predmete začel zbirati po furlanskem potresu, ki je leta 1976 močno prizadel celotno Posočje. Med domačini je takrat začel nabirati različne predmete, ki bi jih sicer ob rušenju starih bre- ginjskih hiš doletelo uničenje. Najprej jih je zgolj shranjeval, po letu 1993, ko se je upokojil, pa jih je začel tudi načrtneje urejati, čistiti in pripravljati, da jih razstavi in pokaže javnosti. Pri njego- vem delu se mu je tedaj pridružila še žena Marta, pozneje pa tudi sin z družino, in nastala je bogata zbirka z okrog 5.000 predme- ti. Poleg prevladujoče stavbne opreme in kmetijskega orodja so med predmeti tudi bogata zbirka oblačil in oblačilnih dodatkov, celotna čevljarska delavnica, gostilniška oprema, raznovrstno numizmatično in arheološko gradivo ter obsežnejša zbirka orož- ja in vojaške opreme, dediščina vojska, ki so se zvrstile na tem najzahodnejšem robu slovenskega etničnega prostora. Časa za ogled in dodatna vprašanja je bilo za večino obiskovalcev vseka- kor premalo, zato bo najbrž marsikdo »Etno-vojni muzej« druži- ne Mazora še kdaj obiskal. Nas pa je pot vodila naprej po vasi, do edinega še ohranjenega dela nekdanjega Breginja. Od starega Breginja je namreč po potresu leta 1976 ostalo le še nekaj stavb. Najznačilnejši je kompleks gospodarsko-stanovanj- skih poslopij, ki se nahajajo v bližini cerkve in so danes name- njene muzejski, turistični in drugim vaškim dejavnostim. Ohra- nili so ga kot pričevalca o nekdanjem življenju in podobi vasi, pri večini obiskovalcev, ki so si ta dan prvič ogledali ta značilni primer beneškoslovenske arhitekture, pa je bilo ob ogledu čutiti predvsem razočaranje in ogorčenje nad ravnanjem oblasti, ki so se po potresu odločile dokončno porušiti večino nekdanjih objek- tov in zgraditi novo in povsem drugačno naselje. Vzpenjanje po strmih stopnicah, hoja z ganka na gank in stikanje po majhnih in še manjših prostorih zanimivo členjene stavbe bi seveda lahko trajalo in trajalo, vendar je bilo treba ponovno naprej oziroma nazaj proti Kobaridu. Tu so nas namreč v Mlekarni Planika že čakali naslednji gostoljubni gostitelji. Ogled Gornjega Posočja namreč brez predstavitve sirarstva, te nekdaj zelo pomembne gospodarske dejavnosti, ne bi bil popoln. RAJŽA PO KOBARIŠKEM IN TOLMINSKEM Glasnik SED 52|1,2,3,4 2012 202 Društvene strani Karla Kofol Tega so se dobro zavedali tudi v Mlekarni Planika in se odloči- li, da ob prodaji svojih mlečnih izdelkov podrobneje predstavi- jo tudi zgodovino visokogorskega pašništva in sirarstva na tem območju. V nekdanji mehanični delavnici so tako pred tremi leti uredili preprost, vendar privlačno zasnovan muzej, ob njem pa še manjšo muzejsko trgovino, ter s tem dokazali, da kultura in naša bogata preteklost nista zgolj nepotreben strošek, ampak pred- vsem odličen način za spodbujanje in ohranjanje lokalne identi- tete ter znanja in seveda odlična promocija kakovostnih lokalnih izdelkov. Povsem jasno pa jim je bilo tudi, da še tako dober sirar ni nujno tudi dober pripovedovalec zgodbe o sirarstvu, zato so k postavitvi muzeja povabili tiste, ki so za to bolje usposobljeni in opremljeni. Pod razstavo Od planine do Planike sta se tako kot avtorja podpisala arheolog Miha Mlinar in etnolog Marko Grego iz Tolminskega muzeja, celoten projekt pa je lep dokaz, da gospodarstvo in kultura, če je le volja, lahko zelo dobro in uspešno sodelujeta. Seveda pa mlekarna in muzej ne bi bila to, kar sta, če v kolektivu ne bi bilo vizije in predanosti temu, kar počnejo. Svetal primer te posebne ustvarjalne energije je direkto- rica Mlekarne Planika, Anka Miklavič Lipušček, ki nas je najprej navdušila s svojim nastopom, potem pa še z degustacijo njihovih mlečnih izdelkov. Z že skoraj povsem polnimi želodci smo se nato odpravili na kosilo, ki so nam ga postregli v gostišču Jazbec v Idrskem, nato pa smo odrajžali nazaj na Tolminsko. Tu smo se najprej ustavili ob grobu prof. Janeza Dolenca, lanskoletnega dobitnika Murkove nagrade, potem pa nas je čakalo še sklepno dejanje tistega dne, Murkovanje 2012. Ne vem sicer, kaj se je udeležencem rajže po Kobariškem in Tol- minskem najbolj vtisnilo v spomin, prepričana pa sem, da koba- riških štrukljev zlepa ne bodo pozabili, saj so jih jedli kar trikrat. Kot kaže, so med posoškimi gostinci letos na »lestvici značilnih jedi« uvrščeni najvišje, kar pa, verjemite mi, ni odraz okusa obi- čajne posoške družine. Še mnogo drugih zanimivih in posebnih jedi poznamo in pripravljamo, zato nas je tudi zaradi tega vredno še kdaj obiskati. Etnologi v starem vaškem jedru v Breginju, po potresu leta 1976 obnovljeno in namenjeno za muzejsko in turistično rabo. Foto: Alenka Čas, Breginj, 12. 1 1. 2012 Nekdanja mehanična delavnica Mlekarne Planika v Kobaridu je danes preurejena v zanimiv muzej mlekarstva, sirarstva in večstoletne tradicije planinskega pašništva v Gornjem Posočju. Foto: Alenka Čas, Kobarid, 12. 1 1. 2012 Društvene strani Ingrid Slavec Gradišnik* * Dr. Ingrid Slavec Gradišnik, znanstvena svetnica, predstojnica Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU. 1000 Ljubljana, Novi trg 2, E-naslov: ingrid.slavec-gradisnik@ zrc-sazu.si Ko sem premišljala o besedah, primernih za to slovesno pri- ložnost, so se mi vsiljevale misli o Krasu, ki ga poznam z ne- deljskih izletov še od otroštva, dveh Kraševcih – Karlu Štreklju in Milku Matičetovem, s katerima se bolj ali manj intenzivno družim od študentskih let, ter o Žireh in okolici, kjer sem opra- vljala prvo etnološko študijsko prakso na terenu. Naša mentorica je bila domačinka z Dobračeve, takrat stažistka ali asistentka iz Inštituta za slovensko narodopisje, Marija Stanonik. Spomnim se večerov v žirovski šoli, kjer smo spali, ko je prihajala k nam na večerne pogovore, namenjene poročanju o dnevnem delu. Ne spomnim se, kaj natančno smo takrat raziskovali, spomnim pa se enega njenih napotkov, naj kar pustimo ljudem govoriti, saj silno radi kaj povedo. Bila je ena od popotnic za poklicno življenje. Bilo je spomladi, a nenavadno hladno in deževno, in zdelo se mi je, da se tam živi samo v hišah in da so zaradi tega morda ljudje, čeprav na videz zadržani, veseli pogovorov z nami. Marija nam ŠTREKLJEVI NAGRAJENKI ZA LETO 2012 ddr. Mariji Stanonik 1