£*^K^
tcV
32 & 3, &*£,<£



ZALOŽIL IN NA SVETLO DAL „OEBOn   'ZA-   3"0-3&ČSXČWV   SPOMEITIK".
UBEDIL
F K. LEVEČ.
V. ZVEZEK:
PRIPOVEDNI SPISI.
V LJUBLJANI, 1885.
NATISNILA „NARODNA TISKARNA".
JURČIČEVIH ZBRANIH SPISOV V. ZVEZEK.
rn
11U i Mil aflai
VSEBINA. HČI MESTNEGA SODNIKA. — NEMŠKI VALPET. — SIN KMETSKEGA CESARJA. — LIPE. — PIPA TOBAKA. — V VOJNI KRAJINI. —

V LJUBLJANI, 1885.
ZALOŽIL „0DB0R ZA JURCliJBV
— NATISNILA JARUHNA TISKARNA".
�65B

'Vft-OtoottTSt
KAZALO.
I. Hči mestnega sodnika.    Izvirna zgodovinska povest iz  15.  stoletja.  (»Slovenski Glasnik",   1866)       7
II. Nemški valpet.    Povest.   („Slovenski Glasnik",
1867)..........81
III.  Sin  kmetskega cesatja.    Povest iz   16. sfo-
letja. (»Besednik«,  1869.).....117
IV.   Lipe. Povest. (»Zvon", 1870) . . . .189 ■V. Pipa tobaka. Povest („Zvon", 1870) - . . 229 VI. V vojni krajini.    Povest. („Zorau,   1872)       .   253

Hči mestnega sodnika.
Izvirna zgodovinska povest iz 15. stoletja.
(..Slovenski Glasnik", 1866.)


-£ft£~
1111111111111111
Mini 11 mi le
®^g®X®>
S.^<*i£X@8»©
Jll II I I ' I II II I U
|^|^;>'^1^^'^^^
L
reh bi se mi zdelo in zameril bi vsakemu, kdor
bi se predrznil reči, da nisi velik pesnik, France
Preširen ! Ali ne bodi nejevoljen, če se ti upam
očitati,   da  prorok  nisi   bil.   Kajti   minile  so   nže tri
dolge desetine let,   kar  si v lepem  sonetu Slovencem
obetal:
„Kaj je do zdaj Ljubljana doživela,
Vam bo Homerov naših pesem pela." A zastonj se še denašnji   dan obračamo po slovenskem polji, da bi izteknili kje kakega Homerja. Mej gobami,   ki so v deževnem vremeni vzrastle tod,   nn-etim še kako posamezno glivo,   ki   živi   od danes do jutri,   ali krepkejših  vzrastkov   vidimo le redko.   Pač je uže ta   in   uni ubral   „strunieo"   in zaklical epiško muzo, ali nekateri ljudje mej nami pravijo  —  ne vem, ali iz zavisti   ali   iz kakega druzega razloga   tako so-ijo   —   da te  melodije  zvedenčevo   uho   bolj   žalijo, akor razveseljujejo.   Bati bi   se  bilo   torej tudi meni dnake  ostre sodbe,  če bi svoj odlomek tega „kar je jubljana doživela",   pravil v merjenih verzih.   Pa ne
— 10 —
odvrača me od takega dela samo strah, ne — zakaj bi ne povedal resnice — tudi spoznanje nezmožnosti me naganja, da v preprosti povesti povem, kar mi je razgrnila muza — če ni do zdaj še neslišano, da bi novelisti imeli tako clobrodejno ženo.
Ljubljana, slovenske Atene — Bog mi odpiisti grehe, da te tako imenujem — ni Slovencem treba praviti, da si stara! Poznam sicer stare žene, vem, da jih z leti popusti tudi spomin, da so pozabljive in se iz svojih mladostnih let ne domišljajo vsega. Ali vem pa tudi, če kaj vidijo v življenji, kar se veže ž njihovimi prejšnjimi dogodki, da se jim tako izrodi in ponovi vse to, in da potem utegnejo cele ure dolgočasiti poslušalke. Tako bo tudi tebi morebiti v de-našnjih časih, ki se ti je jela zopet malo živejša kri pretakati po žilah, prišlo na misel, da so nekdaj po tvojih ulicah vrli možaki koračili v dolzih črnih haljah ali če so bili „najbogatejši in najrazumnejši", celo v rudeči obleki. To so bili mestni svetovalci. In uverjen sem, da se mej temi domisliš tudi poštenega moža, Janeza Sumereka, ki je bil mestni sodnik, glava in zaslomba vsega mesta; zlasti se ga moraš domisliti, če denašuji dan po svojih ljubih otročičih pogleduješ in via\iš mej množnim številom, ki obseza filistre in samogoltnike, časih tudi kakega vrlega moža, pravega svojega sina ali hvaležnega gosta.
Sosebno v štirinajstem stoletji so se vladarji habsburške rodovir.e,   katerim  je  bila   prišla kranjska de-
— 11 —
žela, uže 1. 1282. ločena od koroške, za vedno v last, veliko pečali za napredek Kranjske sploh, zlasti pa stolnega njenega mesta, Ljubljane. Trgovstvo in obrt, katera sta začela tu cvesti precej zgodaj, nahajala sta v njih vedno pomoč zoper premogočne plemenitaše, kateri so ali iz zavisti ali iz nagajivosti mesto nadlegovali in mu zdaj pa zdaj kratili stare pravice. Lepa vrsta pisem se nahaja, ki potrjujejo to in ono svoboščino, ki branijo meščane tega ali onega mogočnega prevzetneža, ali ki jim dele nove prostosti. Tako na primer zatrjuje več takih svoboščin meščanom ljubljanskim pravico, da si smejo izmej sebe vsako leto vuiiti sodnika, kateri ima edini pravico razsojevati mejsebne pravde in razpore. Leta 1422. je to cestno službo opravljal mož, ki smo ga uže imenovali, Janez Surnerek.
Pomladanskega jntta je sedel mestni sodnik, v<*-lik mož blizu petdesetih let, pri zajtrku. Njemu nasproti je sedel mož, kakih petnajst let mlajši od njega, trgovec Simon Grniščak. Sodnik je bil popolnoma praznično, ali bolj prav, službeno opravljen, ogrnen je imel rudeč benečanski plašč, in v znamenje sodniške oblasti tenek meč je slonel pripravljen ob njegovem stolu. Trgovec je bil oblečen sicer v preprosti meščanski obleki, a poznalo se je tudi na njegovi, da se je za denašnji dan odločil na kaj posebnega. Kar se tiče osebnosti poslednjega moža,   ne bi mu   bil mogel pač
nihče očitati posebne nelepote na njegovem životu, pa
2*
—  12 —
reči bi se smelo, da se tudi ne bi bil lehko človek našel, ki bi bil trdil, da je eden takih ljudij, o katerih svet pravi, da bodo srečni pri ženskih. Kajti ko bi ga bil natančneje razgledal od nog do glave, moral bi se bil čuditi krepkim udom, velikanski roki in pogumnim moževim pogledom. Ali ženske, katerim dobri ljudje natvezajo, da imajo posebno čustvo, ločiti lepo od menj lepega, spotikale bi se bile morebiti ravno na teh naštetih prednostih, češ, da ni pravih razmer, katere na prvi videz ugajajo očesu.
„Le pij malo. Ne bo ti škodoval, če ga ravno nisi zjutraj vajen" — pravi sodnik in natoči kupcu čašo. — „Jaz imam uže to navado, da ga srknem po vsaki jedi nekaj kapljic in poznam, da mi prav dobro tekne. Uže ne pomnim, kedaj sem bil bolan. — Treba bode kmalu iti. Svetovalci se bodo zbrali in potem moramo iti tlako delat, novega deželnega glavarja pozdravljat. Bog nam pomagaj, da nismo dobili boljšega!"
„Strela božja ga naj!" — odgovarja trgovec Simon Grniščak in pije. — „Kdo bi si bil mislil pred letom, ko smo se za žive in mrtve pričkali ž njim, da bo nam naposled še nad glavami? Kaj je vender to, da je vojvoda izvolil ravno tega Jurija iz Turjaka za glavarja?"
»Tega si ne moreš razložiti? To je pač lehko razjasniti si, zakaj. Saj veš, da so vsi ljudje taki in vse, kar je Bog ustvaril, je menda tako, da si podpore išče povsod.   Drevo   korenine  svoje   globoko  po
—  13 —
tleh razplete po prsti in okolo kamenja, potem še le trdno stoji. Tako tudi naš gospodar in vojvoda, Bog ga ohrani, izkuša in mora izkušati, da ima oba življa, meščanski in plemenituški, za podlago. Oba mora imeti na strani svoji. To pa ni lehko drugače mogočo, nego da zdaj ustreza temu, zdaj onemu, kajti dostikrat ne more obema na edenkrat."
„Pa zakaj ne! Pravica, pravica —" „Le stoj, daj mi, da izgovorim. — Pravim, obema na edenkrat ne more, ker se ne vezeta, ne ujemata. Kar je za nas meščane dobro —"
„To je tudi za one ošabneže dobro!" seže mu zopet trgovec v besedo.
„Pa vsaj menijo, da ni, ali pa res ni dobro." „Tega ti ne pritrdim."
„Ne? Stoj, da ti dokažem. Saj veš, koliko smo imeli lansko leto posla z dvema najimenitnejšima naših plemenitašev, z le-tem Turjačanom zavoljo pašnika in z Apfaltererjem zavoljo gozda in ohribja. Veš, da prepira in pravde ni bilo prej konec, dokler je vojvoda sam razsodil to reč, hvala Bogu in pravici vojvodovi, da nam na korist. Vidiš precej, ta razsodba je bila za nas dobra, za one pa ne, ker so kolikor toliko izgubili svojih namišljenih pravic. In da zdaj zopet prideva na to volitev deželnega glavarja, vidi se meni očito, da je vojvoda samo zato Jurija iz Turjaka izvolil za glavarja, da bi to mogočno rodovino nekako utolažil za izgubo  lanske pravde.   Zdi se mi to prav
— 14 —
modro, da-si bi jaz zarad našega mesta želel si dru-zega, ker, kakor ga jaz poznam, Turjačan je človek, ki ne pozabi rad, kaj je bilo nekdaj."
„Kaj ne bi bil mogel izbrati koga druzega izmej plemenitašev? Kaj mu neki morejo? On je vladar in ko bi se mu kaj stavili po robu, za Boga in sveto Trojico, saj so pesti še kje drugje, kakor po gradovih, ki bi vedele, kje se prime meč. Jaz pravirn, vojvoda ni pomislil, da nam bo Turjačan vedno delal preglavico.a
„Nič se ne bojmo! S tisto pravičnostjo, katero nam je lani izkazal, varoval nas bo še zdaj in sami tudi nismo tako slabi, da se ne bi mogli valovati. Čez ojniee svoje oblasti ne bo udarjal."
„Ali tebi bo pisan, Janez! Tebe pozimi, on ve, da si ti tisti', ki si se največ trudu" v dni pravdi, da si priče pripeljal pred vojvodo in govoril največ."
„Kaj mi more storiti? Cisto ničesa! Jaz dopolnujem svojo dolžnost, on svojo in še srečala se ne bova. Sicer pa jaz ne gledam toliko na prid svoj. Če mi meščanje toliko zaupajo, da me volijo za sodnika, branil jim bom pravico do zadnjega diha. Zdaj pa pojdiva! Pozdraviti ga moramo in vzprejeti, ker je glavar po našem vojvodi postavljen, naj bo takov ali takov, ta ali oni."
„Saj se vender ne mudi tako. Posedi še malo, govoril bi rad še nekaj s teboj," pravi trgovec, toda z malo menj srčnim glasom, kakor je govoril poprej.
„No; kaj boš povedal," vpraša sodnik.
—  15 —
„Ti, prijatelj, popolnoma sem obupal skoraj, ničesa ne opravim."
„0 čem si obupal?"
„1, saj veš! — Helena, tvoja hči, jaz ne vem, vse je zastonj. Kakor se trudim, ne opravim ničesa, zmerom je ednaka, mrzla in se dela, kakor ne bi razumela, kaj pravim."
„Nič ne obupaj! Ženske so vse take. Po godi jim je, če se jim moški klanjajo, samo sram jih je, to svetu pokazati in delajo se, kakor bi bilo ravno narobe. Sramežljivost je najmočnejše čustvo v ženski, pa tudi edno najlepših in najboljših, kajti mnogikrat jih obvaruje, da ne padejo. Le pogum, ne odjenjaj in kar je meni storiti, to bom storil, kakor sem ti obljubil. Sicer sem Heleni uže po strani dal vedeti, kako ljubo bi mi bilo, da bi ti, ki si stari prijatelj moj, bil tudi moj sin, zet; ali naravnost jej še nisem povedal, ker menim, da se še ne mudi."
„Jaz ne vem!" — pravi Simon Grniščak in upre oči v tla — »tvoja hči je pač čudna deklica, vedno mi je na mislih, še sanja se mi o njej, rad jo vidim in rad hodim v hišo tvojo, ali kadar stojim pred njo, tačas sem ves drug. Tako mi nekako glavo zmeša, da sem ves neroden in še govoriti ne znam. Saj sicer imam vender nekaj jezika!"
»Napaka je le to, da se tako preveč udaš njenim muham. Ženske rade vidijo moža, ki jih po znanji in vedenji nekako preseza.   Pač nič ne skrbi in ne obupuj.
— 16 —
Kar na hip ne gre,   tudi bi ne bilo lepo,   da bi se ti takoj obesila na vrat."
„Zdf se mi, da sem uže skoraj prestar zanjo, zato--------«
„Kaj še! Njena mati je bila tudi tako mlada kakor ona, in jaz v tvojih letih, ko sem jo vzel."
„Kaj pa meniš, ali ne roji deklici še vedno tisti Lah Krištof Cirijani, ali kako se pravi človeku, ki naj bi ga zlodej  —  —"
„A! beži, beži! Ne imenuj ga! Jaz bi mu uže pokazal pot, da mi le pride blizu hiše. Tudi njej sem uže govoril o tej reči in kakor sem uvidel, ne mara čisto nič zanj. Ko bi pa res kaj imela ž njim, potem uže vem, kako moram kakor oče varovati čast in poštenje hčere svoje."
Rekši vstane sodnik in se odpravlja. A Simon Gr-niščak se je bil tako zamislil v nekaj, da še s stola ni vstal.
„Ce ne greš z menoj" — pravi sodnik — »pojdi k Heleni. Menim, da se je uže opravila. Želim ti veliko sreče pri njej, kajti kakor sem ti uže odkritosrčno povedal, rad bi videl zarad tebe in zarad sebe, da bi bil ravno ti zet moj. Le ravnaj se po mojih svetih in vse bo hodilo prav. Saj se bova še kaj videla!"
Sodnik odide. Simon Grniščak pa tudi vstane, izpije ostanek vina iz kupice, da bi se malo ohrabril in omajal jezik, potem pa korači tudi on iz sobe, toda
—  17  —
ne po stopnicah doli, ampak naravnost po mostovži. Tam pred zadnjimi durmi malo obstane, pogleda, ali Din obleka dobro stoji, pngladi lase ter se odkašlja in potrka. Mehek, pa precej glasen odziv se v sobi zasliši, ki je velel vstopiti.
Soba, v katero je zdaj stopil Simon, ta je po napravah in pohištvu pričala, da je mestni sodnik Snmerek imovit mož. Kajti da-si ni bilo videti na lepotijah posebno zlata in srebra, nahajalo se je vender več rečij, ki so po dehi svojem kazale, da jih je ustvarila zvedena roka laškega ali nemškega umetnika.
Tik okna je pri majhni mizi sedela deklica, stara kakih devetnajst ali dvajset let. Kdor bi jo bil videl v beli, preprosti obleki, kako je povzdignila črne oči in se nasmehnila, ko je zagledala Simona v vratih, ta se pač ne bi bil čudil, da je mož tožil, kako neroden je, kadar stoji pred njo.
„Dohro jutro, Helena!" pozdravlja jo Simon in se jej počasi približa.
„Tudi Vam dobro jutro! Zgodnji obiskovalci vedo gotovo kaj posebnega povedati."
„Saj veste, Helena, da jaz nikamor ne zahajam, samo k Vam. Kje bom torej slišal kaj posebnega! To veste, da bomo danes videli novega glavarja?"
„To je stara novica, ki sem jo še prej vedela kakor Vi. Kaj druzega! Pa kaj vidim? Danes ste se posebno lepo napravili. Tako pristoji Vam vse, kakor bi bili ženin."
— 18 —
„Prav veseli me, če Vam je opravek moj po všeči," reče Simon, ki je bil v zadregi za drugačen odgovor.
Deklica se glasno zasmeje in pravi: „0, gospod Grniščak, napak ste me razumeli. Jaz sem mislila le reči, da bi bili taki, kakor ste zdaj, pred leti po volji nevesti svoji.   Zakaj se niste ženili!"
»Zato ne, ker mi je govoril neki notranji glas, da me čaka še večja sreča."
„Kedaj bo neki prišla ta večja sreča?"
„Helena! saj veste, kako želim, da bi prišla kmalu. V Vaši moči in v Vaši roki je sreča moja, Vas-------"
„Gospod Simon! Vi neizmerno veliko oblast na-tvezujete slabosti moji. Ali ne veste, da človek še sam svoje sreče ne more skovati, kako H bode še tujo. Pa zakaj niste šli danes gledat novega deželnega glavarja P Glejte, jaz sem radovedna, kako bo prišel, kdo bo ž njim, kakov je in vse. Da bi Vi bili navzočni, povedali bi mi potlej vse na tanko."
„Saj so oče Vaš tam, oni Vam še lože povedo."
„To ni res. Oče malo govore. Zato idite, če mi hočete pokazati malo prijaznosti."
„Ce pa želite, da bi šel gledat, pa grem. Vse do zadnje malenkosti Vam bom povedal."
Rekši vstane Simon Grniščak s stola, katerega je bil, da-si nepovabljen, zasedel in odide. Deklica je potem gledala skozi okno in ko je videla, da se je na ulicah umeknil za ogel, sedla je zopet in dejala napol glasno:  „Idi in ne pridi tako kmalu, sitnost!"

2.
enimo, da nam skoraj ne bi trebalo opominjati, ker smo z letno številko naznanili čas, v katerem se godi naša povest, da je ljubljansko mesto imelo tedaj vso drugo podobo, kakor denašnji dan. Vsak, ki pozna nekoliko zgodovino tistega časa, vsak ve, da so bile razmere v družabnem in državnem življenji mnogo različne od teh, katere smo vajeni videti mi. Ljubljana je bila veliko manjša, kakor denašnje mesto. Stanovi, plemenitaški, duhovski in meščanski, ločevali so se zelo drug od druzega. Prva dva, plemstvo in duhovstvo, katera sta imela povsod prvi glas, nosila sta se zatorej kakor gospoda nad meščanom, kateri je sicer spoznaval njiju vrhovnost, vender pa hrabro branil sebe in svoje pravo zlasti prvemu nasproti.
Plemenitaš je živel ob delu kmetskih svojih pod-ložnikov, meščan pak si je moral ali z rokodelstvom ali kmetijo služiti svoj kruh. Lehko se torej posname, da je bilo meščanu mnogo do tega, kake gospodarje je  imel,   ker  je  bilo   uže  tako,  da   so  poglavarstvo
— 20 —
čez deželo in torej tudi Čez mesto dobivali plemeni-taši v roko. Veliko mu je bilo do tega, da so bili to pravični možje, kateri so ga v mira pustili skrbeti za svojo blaginjo in svoje imenje.
Jurija iz Turjaka pa so poznali, da je sovražnik mestnega napredka. Zato je bilo kaj malo tjuclij na Starem trgu, ko je prijezdil novi glavar s svojo družbo. Le kakšen radovednež, ki je hotel tega mnogo imenovanega moža videti, stopil je s svojim sosedom za o^el in gledal nove prišlece in mestne može, kateri ao imeli z mestnim sodnikom na čelu pozdravljati neljnbezni-vega oblastnika.
„Poglej, kako srdito gleda okoln sebe in sedi na konji, kakor bi se vraga ne bal," pravi usnjar TcrpJje smeda ee^farjtr Strmna.
„In vso vojsko ima s seboj. Bog ti pomagaj dvakrat, kaj smo sami pobojniki ka-li? Ta bo nas še koval, pravim jaz," odgovori Stržen.
,,Kaj pak! Nismo pravi, da bi se kar dalj.   Tudi živa kri se ukroti in hudoba tudi nima povsod poti." „Glej, kako je sodniku Sumereku namežjkal!   I, ta mu bo uže kos."
,,Mi se potegnemo zanj, kadar je treba, on pa za nas. Kaj praviš, Triplje, ali so to vsi njegovi žlaht-niki in hlapci, ali jih je zbral po vsem Dolenjskem?" „Vrag ti vedi! Onega, ki poleg njega jezdi, poznam. To je tisti Benečan, Cirijani ka-li se mu pravi. Tega je vedno v mestu   videti,   kaj vem,   kako da se
— 21  —
:je zdaj Torjadanu obesil. Ima pa uže kakove muhe. -Ali veš, da so dejali ljudje, da ta klek ogleduje sodnikovo hčer?"
,.Sodnikovo hčer? I, ga bo pa Grniščak izpod-recal! Takemu postopaču bi še jaz svoje Jedertke ne "dal, ki ne bo imela dote, Bog ve koliko, nikar pa uže sodnik."
Mej tem razgovorom so bili jezdeci odšli. Tudi .soseda Triplje in Stržen sta se ločila, ker se jima je mudilo na delo in ker sta videla, da se razhajajo tudi mestni svetovalci.
Mi pa hočemo zdaj, ko smo ta dva poštenjaka odpravili tako z lepa, pogledati za osebami, katere smo sicer uže imenovali, vender ne še natančneje predočili čestitemu bralcu.
Novi deželni glavar je bil sin nemške rodovine iAverspergov, ki se je uže leta 1067. naselila na Turjaku in katera je zlasti v poznejšem času porodila -veliko veliko slovečih, v zgodovini imenovanih mož, ki so mnogo storili za obrambo nove domovine svoje.
Da je bila aversperška rodovina mej kranjskimi plemenitaši edna prvih uže ob času naše povesti, poznamo še lehko po tem, da je vojvoda Ernest, razso-divši uže omenjeno pravdo za Ljubljančane, toliko bal se zamere pri Averspergovih in potem pii kranjskem plemstvu sploh, da je kakor v odškodovanje in poto-lažbo izvolil Jurija Aversperga  za deželnega glavarja.
— 22 —
Pač so meščanje vedeli, da jih ta oblastnik ne bo kaj nežno pestoval. Kajti poznali so ga možii, ki je bil prepričan, kako visoko ga ,,plemenita kri" povzdiguje nad navadne ljudi, ki ne štejejo slavnih očetov.
Jurij je bil še mlad mož kakih trideset let. Jezdil je vranca, ki je stopal kakor bi vedel, da nosi prevzetnega jezdeca. Po velikanski postavi in zastavni vzrasti soditi je bil Turjačan telesno močen. — Mej njegovim spremstvom je bil mladenič, ki ni mogel biti veliko čez tri in dvajset let star. Jezdil je ob njegovi levi strani in je bil skoraj edini, s katerim je Turjačan zdaj pa zdaj izpregovoril kako besedo. Uže po zarjavelem obrazu, ki je bil pa lep, kakor bi bil moral pritrditi vsak, po črnih laseh in živih ognjenih očeh bi bil čiovek sodil, da je Italijan, tudi da ne bi bi) sVišal imena Cirijani. Bil je po deželi uže precej znan kakor benečanski plemenitaš z lepim licem in čedno obleko in eden takih visokorojenih metuljev brez imenja in pravega domovja, ki si je s svojim gladkim jezikom in prijetno tovarišijo povsod vedel pridobivati prijateljev in gostoljubnih znancev.
Trop je jezdil ravno mimo sodnikove hiše. Cirijani se je uže od daleč oziral na okna. Zagledal je tam obrazek Helenin in ves se nekako oživil.
,,Pogledite tja na tretje okno, ta je!" — pravi Turjačanu. — „Ali ni čedno dete?"
,,Dobro znate izbirati," odgovori Jurij.
„Kaj ne!"
— 23 —
„Rekši vzdigne Cirijani glavo in pozdravlja deklico na oknu. Helena pokima, a upazivši, da jo gleda glavar in vse njegovo spremstvo, zaradi se in umakne od okna.
„Kaj takega je vredno, da se človek potrudi," pravi Cirijani.
„Pač, ali samo za kratek čas, za vedno Vam nima kaj pridovati. Vender poštenega svojega imena ne boste dali hčeri mestnega psa. ki še imena nima! Cvetlico, ki na kravjem pašniku vzraste, imamo v roki, dokler diši, potem jo vržemo strani, da morebiti umazan kravji pastir pride in dene naše ostanke za klobuk."
„No, tega Vam nisem rekel, da se mislim deklice poprijeti za vedno. Ali po všeči mi je, kakor malo katera. Jaz pa ne premišljam veliko, kaj bo pozneje. Pameten človek veselo uživa sedanjost, kajti jutri me Jehko prebode sovražnik moj in kaj mi pomaga, če grem s tega sveta, da ga še ne poznam."
„Ce samo o Vaši stvari s to meščanko tako govorite, moram Vam pritrditi, sicer ne. Ko bi bila plemenite krvi,  ne bi  smeli   tako govoriti,"   pravi Jurij.
Benečan si je menda kaj mislil, toda odgovoril ni ničesa.
„Lepa je pa vender, ali ne?" vpraša čez nekaj časa.
„0 pač! Ali še lepša bi se mi zdela, ko bi ne bila tega sodnika hči. Tega ne morem videti," pravi Turjačan.
—  24 —
„To bi tudi jaz rajši videl, kajti ta lisjak tako varuje svoje mladice, da skoraj ni moči priti blizu nje. Komaj dvakrat sem govoril ž ujo, nikdar pa nisem mogel ukrasti se tako ali tako v hišo, vselej me je starec prestregel in odpodil."
„Ali ste govorili uže ž njim?"
„Uže tolikanj sem se ponižal, da sem se najprej trudil, njega pridobiti. Ali stari „cerberus" je takoj vedel, kaj bi rad. Zabodel bi ga bil na mestu, kakor se je nosil j>roti meni. Zdi se mi, da si je izbral zeta, debeloglavega kramarja, kislega obraza. Ime sem uže pozabil, pošten jezik ga še izgovoriti ne more."
„Kaj pa deklica? Ali ste si njo pridobili?"
„Vsaj menim, da sem jo, če vse znanje moje ženske natore ni prazno. Ko bi le starca ne bilo, potem bi smel upati nekoliko sladkih uric."
„Le čakajte, bova uže naredila, da bo dobro. Jaz svojim prijateljem rad pomagam, sosebno bom Vam v tej reči, ker si morem misliti, da tega sodnika ne bo nobena reč bolj jezila. Da Vam lehko pomagam, tega se bodete prepričali kmalu. Kaj je nam zato, če starega tako ali tako ukrotimo za nekaj časa, na primer, če ga vtaknemo v kako luknjo, da ne bo nekatere dni videl solnca.  Potem bo krotek in obljubil bo marsikaj."
Mej tem pogovorom je bil trop jezdecev uže precej daleč odjahal od sodnikove hiše.
Helena, ki je bila zopet pristopila k oknu, spremljala je jezdece z očima, dokler se niso skrili za oglom.
— 25 —
In še potem je dolgo dolgo slonela na oknu. Pač so morebiti lepe sanje rojile po njeni glavici, srce je hrepenelo po nečem, po neki sreči, ki ni bila sreča, domišljija si je slikala podobo, lepo podobo! Dboga deklica, ki sveta ne poznaš, ki ga meriš po merilu svojega dobrega srca, ki neizkušena meniš, da v lepi vnanji podobi mora prebivati blaga duša! Zakaj ti ni .bilo dano slišati nekaj besedij in kako drugače bi bila sanjarila!
Nikdar se Heleni ni sitnejše zdelo, da pride Si-,mon k njej, kakor ko je slišala v tem hipu za hrbtom njegov glas, ki jej je bil sosebno zdaj zopern, da-si •=se je Grnišeak gotovo potrudil ogovoriti jo, kar je •najlepše znal.
„Kaj ste tako zamakneni, Helena?" vpraša Simon.
„Kaj bi radi?" pravi Helena ne ravno prav prijazno.
8No, zdaj Vam lehko razložim, kako je bilo in vse. Le tu sedite, malo lepše me pogledite in poslu-.šajte. Oh, ko bi vedeli, da me tako zbode, kadar me tako hudobno pogledate — —"
„Pustite me vender zdaj-le" — pravi deklica nejevoljna — „glava me boli."
„Glavica Vas boli? Ko bi Vam jaz mogel pomagati, iz srca bi rad. Pa zakaj ob solnci gledate skozi okno? To ni prav, bolni boste še bolj. Res, ko bi Vam :mogel pomagati, rad bi. Še svojo zdravo glavo bi Vam
— 20 —
za ta čas posodil in bi Vašo bolečo vzel in prav rad bi trpel, ko bi se dalo zamenjati."
„Lepo se Vam zahvaljujem za tako zameno. Vaše glave ne bi nosila še po noči ne!"
To je bilo pa Simonu Grniščaku vender preveč. To je bilo zadosti jasno izpovedano, da ga ne mara. Žalosten povesi glavo in ko se mu celo debela solza prikrade v oko, obrne se in gre meni nič tebi nič naravnost iz sobe.
Helena je spoznala, da je nepremišljeno poštenjaka preveč razžalila, zato ga je klicala, naj ne odide takšen, da mu ima še nekaj povedati itd. Ali da-si tudi je bil zdaj njen glas skoraj mehek in nežen, Simon ga ni poslušal, zaprl je duri za seboj in naglo stopal po stopnicah doli. Deklica je slišala, da ga je na stopnicah vabil njen oče, naj ostane do poludne pri njem, pa Grniščak tudi prijatelja svojega in namišljenega očeta ni poslušal.
„Kaj si mu storila?" vpraša sodnik hčer, sto-pivši v sobo.
BNičesa!" odgovori ona, toda na rudečem lici in povešenem očesi se je bralo, da laže.
Sodnik je nekaj časa molčal, potem pa dejal:
„Helena, Helena, povem ti naravnost, da nisem zadovoljen s tvojim vedenjem proti Simonu. Jaz ti ga ne bom vrival, ali spoštovati ga moraš vsaj, kakor prijatelja mojega. Da-si ti bom pustil svojo voljo v tej stvari, vender ta tvoja volja tudi ne sme biti brez
—  27 —
mej. Za to moram skrbeti kakor oče tvoj, ki bo odgovor dajal o tvoji sreči in nesreči. Prav z nejevoljo sem danes zapazil, da me ne ubogaš. Odzdravila si onemu potepilnemu in malovrednemu Cirijaniju, da-si sem ti prepovedal, da ga nimaš pogledati."
„Kaj morem za to, če me pozdravlja?" pravi deklica. „In tega tudi ne morete reči, da je malo-vreden. Jaz ga ne branim, nimam ga za kaj, ker mi je malo ali nič mari — —"
Nejevolja zbere očetu obrvi vkupe.
„Deklica" — pravi — „jaz vem, kaj govorim in nikakor ne morem razumeti, kako se upaš popravljati besede moje. Ravno s tem si se izdala. Pa to ti povem, in bodi uverjena, da se bom tudi držal tega, kar pi-avim: dokler bo z ednim prstom gibal oče tvoj, dotle ne boš z le-tem človekom govorila besede. Če zdaj ne spoznaš, da hočem samo tebi, ne sebi, dobro, spoznala boš kasneje."
Deklico žalijo solze, objame očeta in pravi: »Ne 'jezite se name, oče, ničesa ne bom storila, kar bi Vam ne bilo po volji."
pa^^^i^^^v^^^^^^^^
3.
oliko nas je: eden je Sušnja, Pirah je eden, to sta dva, jaz sem eden, smo trije, Kolček štirje, vsi smo vkupe, kaj nismo? —"
Tako je zvečer ob devetih štel mestni stražnik Boječ svojo kompanijo bojevitih, s strahovitimi sulicami oboroženih mož, ki je stala pred malo leseno hišo ne daleč od vrta, ki je bil za vrtom mestnega sodnika. Boječ je bil dvakrat nižji mož kakor njegovo orožje, aže precej prileten in grozovito suh. Tudi njegovi tovariši ali podložniki, kakor bi se morebiti pravilneje govorilo, kajti Bojcu je bila danes dana velika oblast, da je zapovedoval svojim neustrašljivim organom mestne varnosti in mirnega spanca, tudi ti so bili precej sestradani na videz razven gospoda Sušnje, ki je bil —■ nezvest svojemu vse cesti vrednemu imenu — navzlic grbasti svoji postavi vender le nekaj obširnejši čez trebuh, boje zato, ker ni bil oženjen in je grozno rad jedel.
„Vsi smo, samo Podplatnika ni!" reče Piruh.
„Pa zakaj ga ni, vprašam jaz!" — odgovori Boječ s svojim veljavnim glasom.    „Ali ne ve,   da ga
— 29  —
bom jaz zatožil jutri zjutraj pri gosposki? Zakaj tega ne ve? Kaj bi pa bilo, če pride pet tatov, roparjev, razbojnikov ali hudodelcev? Jaz vprašam, kaj bi bilo, ker smo mi samo štirje?"
„Podplatnik je. dejal, da ga zobje bole in njegova babnica je bolna," odgovori Piruh.
„Marsikoga bi   zobje boleli,   in   marsikje   kdo bi ostal pri babniei doma.  Jaz si ga bom zaznamenoval. 'Ali kaj, če jih pet pride, ali pa šest?"
„Vpitje bomo zagnali, da bodo ljudje na okna in na vrata prihajali, pa vsi zbeže,"  pravi Kolček.
„Dobro si govoril, Kolček! Vpitje, da, vpitje! Ali jaz ga bom zaznamenoval! — Kaj je tvoja dolžnost, Kolček? Kaj boš storil, če boš koga videl?"
„Povprašal ga bom, kdo si? in če ni dobro odgovoril, uklenil ga bom,"  odgovori Kolček.
„In če ti bo ntekel?"
„Ujel ga bom!"
„Dobro si povedal! Ti Kolček in ti Sušnja ostaneta tukaj okrog in varujeta. Midva pa greva nekaj hiš dalje in bova stražila tam okolo Grniščakove hiše. Ako bi se kaj zgodilo, zavpijta he! ho! — in brž sva midva tukaj; če midva kličeva he! ho! pritecita pa vidva."
Po tem izbornem in poučljivem razgovoru se razido.
Toda komaj je bil Bojee s Piruhom odšel, začneta se Kolček in Sušnja posvetovati, kam bi se dalo nekoliko
— 30 —
nasloniti, da bi bila noč krajša. Kolček je hotel, da bi se za sodnikovim vrtom malo razkoračil na travo in malo podremal, ali Sušnja je dejal, da bi tam utegnila kaka kačja zver prilezti in se človeku še v usta skobacati, kar bi imelo zle nastopke, kakor so: blje-vanje, gnus do jedi itd. Tako sta torej hrabra stražnika sklenila, da ni na svetu boljega, kakor leči na klopico pri bližnji hiši, ravno nasproti sodnikovega vrta. Kolček je komaj ležal in uže je po debelo hrkal in spal. Sušnja pa iz dveh razlogov ni mogel zadremati, prvič, ker je bila klopica, na katero se je bil razpoložil, malo preozka za njegov obili životek in se je moral vedno z rokama držati za rob, da ne bi v sanjah pal na tla, drugič pa je bilo to ležišče malo pretrdo zanj. Ko je torej mož videl, da iz spanja ne bo nič, sklonil se je toliko po konci, da je sedel. Kaka dva pota je prav nevoščljivo pogledal svojega tovariša Kolčka in si mislil, zakaj ta lehko spi, jaz pa ne. Ali kakor za tolažbo mu je prišlo na um, da ima nekaj za deti v usta — ne sicer tobačne pipe, kajti te niso še Ljubljančanje našega časa poznali, ampak — tolsto klobasico. To zatorej mož tiho iz žepa izvleče in ravno tako skrbno odgrizne četrtino, da se ne bi vzbudil tovariš, kajti potem bi mu bil moral po spodobnosti dati nekaj za pokušnjo, katero svojstvo vender Sušnji ni bilo nič posebno priljubljeno. Ne smemo pa menda tudi pozabiti, da je sulico vedno tiščal mej kolenoma in kadar je sapa zašumela, strahoma jenjal zve-

— Siliti,   če   je tudi   polno  imel založeno,   ter tako dolgo poslušal, da je vedel, da ni nič.   Nekateri po tem pri-vedujejo, da tudi zavoljo tega ni mogel spati, ker ga je bilo malo strah.   Mi ne vemo,  kako je ta reč.
Kaj je Sušnja zdajci začel strmeti tja ob sodnikovem vrtu in zakaj je zadnji kos klobase hitro pogoltnil, da bi se bil skoraj zadavil ?
Videl je prihajati tropo mož v plaščih. Bilo jih je eden, dva, pet jih je! O jej! In ves živ je začel Kolčka drezati v nogi in ga buditi.
„Kolček! vstani, brž vstani! Kolček!"
Ali Kolček je grdo zarenčal v spanji in ni hotel biti tako dober, da bi bil vstal. Se bolj milo ga je jel prositi Sušnja in naposled je vender Kolček vstal, obe roki pomolil  od sebe in   se razpotegnil vprašuje :
„Kaj ti je li! Kaj mi ne privoščiš edne urice spanca?"
„Poglej, poglej, tam doli! Pet jih prihaja, to niso meščanje.   Kaj  hočeva?"
„Zavpijva,  pa bosta   še  onadva  semkaj prišla," ravi Kolček.
„0, za Boga nikar!"   odgovori Sušnja. — „Jaz em slišal, da je ednemu nekaj  zaklepetalo kakor meč. če vpijeva, bodo naju le-ti prej slišali, kakor Boječ in Piruh, in pobijejo naju do smrti.  Jaz ja grem po-'icat, ti pa čakaj tu !"
yTi ne moreš nič teči, jaz grem, ti čakaj!"
— 32 —
Rekši Kolcek zbeži, Sužnja pak se zmuza tja do vrat in se stisne ob njih, a sulico dene ob sebi. Hotel je potrkati, da bi mu kdo prišel odpret, ali domislil se je takoj, da v tej hiši stanuje samo žena, stara kakor zemlja, z gluho svojo deklo. Torej ni bilo dru-zega pomočka nego vse svetnike in svetnice na po-maganje poklicati in srce ohrabriti. To je Sušnja,. moder možanec, tudi storil in hrabrega duha vzdihnil še molitvico do angelja varuha ter čakal. Kolčka z. Bojeem in Pfruhom le ni bilo, oni neznani možje, ki gotovo niso bili meščanje, bližali pa so se bolj  in bolj.
Če tudi neradi, vender moramo popustiti svojega Sušnjo za nekaj trenutkov, da se ozremo po možeh, ki so imenovanemu revežu napravili tolik strah. In res, če reč pregledamo kakor je v istini, pet krepkih bradatih in oboroženih korenjakov, Sušnjevo obi-lost čez život in njegovo negibčnost, katero je na skrivnem tajil, a vender sam gotovo najbolje poznal, njegovo nerodno orožje in še več druzega, ne smemo trditi, da je bil ta naš čestiti, nočni čuvaj spoštovanega Ijabljanskega mesta preveč bojazljiv, temveč moramo si domišljati, kako bi se bil morebiti nas eden tresel, ko bi bil stal na mestu njegovem. In le, če si s to lučjo svetimo, spoznamo, da je mož v tej imenitni noči zaslužil, da bi mu omenjeno mesto in njeno svetovalstvo, ko bi hotelo biti pravično, postavilo spomenik zarad tega, ker se ni od straha zgrudil pri vratih svojih.
— 33 —
Prišli so tuji možje tja do sodnikovega vrta in se ustavili pri vratih. Eden se je postavil preM-nje in jim je dejal na pol tiho:
„Tukaj hodite gori in doli, po dva in dva, pa vedno pazite, če kdo pride, da ga odpravite. Sosebno kadar vam bom z vrta dal znamenje, gledite, da ne bo nikogar tukaj, kajti ne bi hotel, da me kdo vidi. Kmalu bom opravil in potem bom skrbel, da doboste pijače za vso noč."
„Kaj hočemo, če kakova mestna podgana pride, tistih suhopetih čuvajev?" vpraša ga eden.
^Najbolje, da jih pustite v miru, kajti premalo nas je in tega tudi ne bi rad imel, da bi se pričkali ž njimi."
„Ne bojimo se jih pa res ne, če pridejo vsi vkupe — —"
„ Ali tega nečem, da bi nastal kakšen tepež. Jaz bodem morebiti še kedaj utegnil hoditi to pot."
Rekši vzame vodnik te druščine nekaj ključev iz žepa in rožljaje izkuša zdaj s tem zdaj z onim odpreti vrtna vrata. Menda ni odprl noben ključ, ker kmalu jih je mož nejevoljen zopet vteknil v žep, rekel najmočnejšemu svoje družbe, naj ob plot stopi in mu pomaga do vrha plota. Okobalivši teme, poprime se za vejo češpljevega drevesa, ki je rastlo na vrtu tik plota, opomni še edenkrat tovariše, naj pazijo, in skoči na vrt.
3
Ostali štirje nekaj časa šepetajo mej seboj, kakor bi se kaj posvetovali, potem se obrneta dva gori, dva doli.
V tem hipu očeta Sušnjo nekaj neslanega ugrizne, ne vem, ali je bila muha, ali kakov drug mrčes, ki rad nagaja človeku. Nehote in pozabivši sam sebe se malo pripogne, da bi prepodil sitno živalco. Ali nesreča, ki človeka drevi od zibeli do groba, ta nesreča vrže Sušnjevo sulico po tleh z glasnim tleskom. Oni štirje pri plotu so obstali in gledali, kaj je, Sušnja pa je od straha odprl usta in raztegnil oči in trd kakor kamen pričakoval rečij, ki bodo prišle iz te devete nerodnosti njegove.
In videl je, kako je eden zinil in dejal tovarišu svojemu:  „Kaj je tam na oni strani?"
In oni je dejal: „Kaka sova je, idiva je ogledat in vprašat, zakaj ne gre spat."
In oba sta se vzdignila in korakala čez prostor na to stran.
Zdaj je veljalo Sušnji, učiniti kaj važnega, da se otme čast in poštenje, odtegnejo zdravi udje in vsa koža. Sulico pograbiti in se moško v bran postaviti — to mu še na um ni prišlo, kdo bi bil tako neumen! Veljalo je marveč poskusiti hitrost in tekavost brzih peta, in to se je zgodilo, kajti kakor konj se spusti čuvaj ob hišah v dir.
Tisto uro se je bil Sušnja uveril, da človek ni tako  počasen,   kakor   si domišlja,   če   le  hoče.    Kajti
— 35 —
misle, da čuje cepetanje preganjalcev za seboj, dirjal je tako, da je bil, predno je vedel kako in kaj, pri svojih treh tovariših pod Grniščakovo hišo, ki so tudi stali v pravem božjem strahu, ne vede, kaj bi.
Vide Sušnjo pribežati, zastavljali so mu vprašanje za vprašanjem. Ali ta mož je bil tako upehan, da ni mogel odgovoriti prej, predno se ni strahoma trikrat ozrl za seboj, če ga nihče ne podi več, mnogikrat debelo sape potegnil in potem začel oštevati tovariše:
„Vi strahopetci, vi koze, vi vsi, in ti Boječ! Kaj je bilo treba mene samega tam puščati mej razbojniki, tatovi in tolovaji? In ti Koiček, jaz jo bom tebi vedel; Kaj ti nisem rekel, kaj te nisem prosil, da še ta dva pripelji tjakaj ? In kaj si ti storil! Tukaj stojiš, toda jaz sem moral sam, čisto in golo sam, postaviti se trijem nasproti, kaj pravim, štirim!"
„Kani si pa del sulico?" vpraša Piruh.
Sušnja jame gledati okolo sebe in še le zdaj zapazi, da je izgubil orožje svoje. Ni za gotovo vedel, kje jo je pustil.
„Kaj ne veste, da sem jo prelomil na tri kose, Bulico! Na tri kose se je zlomila, pravim, ko sem ga šurMl prvega tatu. In potlej sem se umeknil, ki nisem ničesa več v rokah imel."
„Tako praviš, da so res razbojniki?" vpraša Boječ.
„Pet jih je, pravim!"   zatrdi Sušnja.   —   „Eden
je šel krast k mestnemu sodniku, drugi pa stoje zadaj
£& vrtorm   Vsi močni in hudi kakor ose."
3*
-  36 —
„Za pet ran, kaj nam je početi!" — vzdihne Boječ. — „Ce bo mestni sodnik okraden, službo izgubimo vsi do ednega. Sami jim nismo kos, drugi čuvaji pa vedi Bog, kje so.u
„ Veste kaj, možje! Pokličimo gospoda Simona Grniščaka, in druge sosede. On je zet mestnega sodnika, gotovo nam bo pomagal. In srčen mož je in tri hlapce ima. Pa jih bomo pregnali in še kaj imena bomo imeli," svetuje Kolček.
„Dobro si govoril," pravi Boječ in brž gre trkat s svojo sulico na okno gospoda Grniščaka.
„Kdo je?" zasliši se glas iz hiše.
„Jaz sem, jaz Boječ, mestni stražnik, in Sušnja in Piruh sta pri meni, in Kolček. Tolovaji so pri sodniku. Toliko jih je kakor trave! Idite nam pomagat in hlapce pokličite."
Okno se zapre in luč v Grniščakovi izbi je pričala, da je bil ta mož hitro pripraven pomagati, zlasti ker je šlo za varnost in imenje mestnega sodnika, kakor je mislil po poročilu hrabrih nočnih stražnikov. Kmalu je bil s svojimi tremi hlapci oborožen na ulicah.
V tem so bili Boječ in njegova drhal prebudili tudi nekaj druzih mestnih sosedov, in precejšnje krdelo se je vzdignilo proti vrtu mestnega sodnika, kjer so boje stali tatje.
Simon Grniščak je bil eden mej prvimi, Sušnja in njegovi vrstniki so se pomikali bolj skrbno od zadaj,
nekaj druzih pa je šlo na sprednjo stran k sodnikovi hiši, da bi tega gospodarja poklicali in tam prestregli namišljene tatove.
Štirje neznani možje so še stali za plotom sodnikovega vrta, dva vkupe, dva vkupe. Ko so zapazili krdelo, sešli so se naglo na mestu, kjer je prej Sušnja videl petega plot preplezati in eden se je vzpel čez plot ter je glasno zažvižgal.
„Hoj! Kdo ste in kaj hodite?" vpije Boječ opri-jemši z obema rokama sulico, da-si tudi je bil mej zadnjimi v krdelu.
„V\ ste hudodelci, udajte se!" zavpil je nekdo drugi.
Namestu odgovora so vsi štirje izvlekli svoje meče iz nožnic. Simon Grniščak je bil prvi, ki se jim je toliko približal, da je eden zamahnil nanj, ko ga je pozdravil ne ravno s prijaznim odgovorom.
Kolček se je tedaj tolikanj izkazal, da je s sulico prestregel udarec, tako da se je namesto Grniščaka tuji možak hipoma zvrnil po tleh.
Pa nasprotniki meščanov niso dolgo ostali samo trije, kajti kakor bi bil iz tal vzrastel, izdrl je še eden pri njih, ki je malo niže plot preskočil, dolgi svoj meč in tovarišem pomagal iz zadrege. Tega novega je spoznal Simon, kajti brž je obrnil svoje zastarelo, po očetu podedovano orožje proti njemu in vpil:
aKaj si ti, laški maček?!"
— 38   —
Pa videti je moral Simon takoj, da nasprotniku svojemu ni kos, kajti dobil je vprek komolca desne roke rano, da mu je meč odletel in morebiti bi se mu bila še huja godila, ko se ne bi bilo na vik in krik uže toliko meščanov steplo tu vkupe, da so neznani ponočnjaki hitro pobegnili, popustivši ranjenca svojega.
Ko so si posvetili in ogledali na tleh ležečega, spoznal ga je nekdo izmej njih in dejal: „To je hlapec našega glavarja!"
Zdajci bi bili morebiti meščanje jezico svojo ohladili nad ubogim možem, tem bolj, ker so bili tudi kaki trije izmej njih v tepeži dobili krvava znamenja svoje hrabrosti, ali po sreči so se odprla vrata pri vrtu in sodnik Sumerek je prišel gledat, kaj pomenja krik in vik. Res, težko bi bil kdo drugi utolažil razjarjeno množico. Na njegovo besedo pak se je kmalu vse mirno razšlo in meščanje so na poti v posteljo ugi-bovali po dva in dva, česa li so hoteli Averspergovi ljudje pri mestnem sodniku.
Sodnik je dal ranjenega hlapca in ednega meščana, ki mu je kri tako tekla, da ni mogel sam domov, nesti v hišo svojo. Simon pak se mu je nepovabljen pridružil in oba gresta v zgoranjo sobo, kjer najdeta Heleno popolnoma opravljeno. Ko sta stopila v izbo, vstala je deklica naglo in nekako bledega lica vprašala, kaj se je zgodilo. Vest očetova in Simonova je, kakor bi se bilo lehko uvidelo, ni mogla do dobrega utolažiti.    Se le,   ko je iz  razgovora slišala,   da tega,
,
— 39 —
ti je ranjen, oče in gospod Grniščak ne poznata, od-dehnila se je vidoma malo in je rada slušala očeta, ki jej je velel, naj gre spat. Zdaj še le, ko sta bila sama, primeknil   se je Simon   sodniku bliže   in dejal:
„Kaj meniš, da so bili res tatje?"
„Jaz ne morem soditi. Hiša je bila zaprta in nikogar nisem čutil. Vender upam, da se bo vse jutri zvedelo. Vsekako pa se oglasim k Averspergu in on naj svoje ljudi tolikanj vzame v strah, cla ne bodo meščanov tako čudno nadlegovali kakor nocoj," odgovori sodnik.
„Jaz pa trdim, da ta mož nima nič druzega pri tem, kakor cla je svoje ljudi za spremljevalce in varuhe posodil   malopridnežu,   tistemu Lahu  Cirijaniju."
Rudečica je oblila sodnika. Nekaj časa je tiho zrl v tla, potem pa vprašal:
„Ali se ne motiš? Ali si ga videl?"
»Tukaj imaš pričo" — dejal je Simon in kazal svojo rano na komolci. — „Za zdaj mi je ušel, toda bova uže še prišla vkupe. A lehko noč, moram si to reč obezati."
Rekši vstane Simon.
»Stoj še malo!" — pravi sodnik. — „Kaj meniš, da moja hči v tej reči kaj več ve, kakor je za njo prav in za moje poštenje?"
„Menim, da ne. Pa to boš ti najlaglje sam spregledal.   Tudi sem uverjen, da ljudje reči ne bodo zve-
— 40   —
deli, kakor je.   Vse misli,   da so te   hoteli okrasti ali kaj takega."
Potem sta se moža ločila. Simon Grniščak je šel proti domu in se je sam v sebi rotil, da bo prišel še zanj čas maščevanja, Sumerek pak je še dolgo sedel pri luči.
Tako je vprašal Averspergovec drugo jutro, pri zajutrku sede, prijatelja iu gosta svojega, ki je 'ravno stopil v sobo.
„Slabo srečo sem imel" — odgovori oni ter sede njemu nasproti. — „Za Boga in svetega Marka, to je prva ženska, pri kateri mi vedno izpodletuje. Ce mi kakov starec ne pride navskriž, uže me čaka druga nesreča. Ali da naravnost povem, prav to, da se mi vse upira, vzpodbuja me, da ne odjenjam, -dokler ne dosežem namena svojega."
„Kaj pa je bilo sinoči? Ali niste govorili ž njo?"
„ Govoril, komaj sem jo bil sklical do okna, za-slišim hrup konci vrta, kjer sem bil pustil svoje spremljevalce. Nekaj teh mestnih mačkov nas je bilo zasledilo, in povem Vam, da je bila reč resnejša, kakor sem si mislil, da bi utegnila biti. Bes, jaz nisem verjel,  da bi imeli ti ljudje toliko srea, da bi se nas
— 42  —
lotili. Pet pravih mož sem imel, pa sem se moral vender odtegniti."
„Kdo je bil z Vami?"
„Da, tukaj pa ne vem, kako bi Vam odgovoril. Bojim se Vas. Pet Vaših mož sem bil vzel s seboj. Vprašati Vas sinoči uže nisem mogel in mislil sem si, da bi mi gotovo tega ne odrekli, sosebno ker Vas poznam, da po svoji navadni dobroti vsakemu poštenjaku radi pomorete."
„To ni nič,   saj  ste   menda   vse prignali nazaj."
„Želel bi, da bi Vam mogel pritrditi, ali škoda, da ni tako. Meščanov se je bilo steplo toliko, da smo bili v zadregi in eden izmej Vaših, ne vem kako mu uže pravite, ostal je na mestu,   bojim se, da mrtev!"
Od jeze se je po tem Jurij s Turjaka zarudel, visoko svojo postavo sklonil s stola in molče koračil dvakrat po sobi gori in doli.
»Mrtev! — Eden mojih ljudij ? Jaz, deželni glavar bi dal meščanom, tem cunjarjem, hlapce svoje pobijati ? — • Povedite mi, zakaj so Vas prijeli; ali ste Vi začeli?"
„Za tatove so nas imeli, kakor se mi zdi. Tudi menim, da ne ve, razven deklice, živa duša v mestu, po kakem poti sem prav za prav hodil."
„Uže dobro! Da-si nisem hotel prezgodaj drezati v osir, prihaja mi vender dobro, kakor je prišlo. Lep izgovor imam zdaj in lehko mi bode, mestu malo stopiti na rep."

— 43 —
Strežaj pride v sobo in naznani, da se je mestni sodnik Sumerek oglasil prose, naj bi smel govoriti z glavarjem.
„ Pripelji ga gori t*
Ko služabnik odide, pravi Turjačan svojemu tovarišu: „Glejte, kakor nalašč in ravno v pravem trenutku mi pride."
„ Veste kaj, midva imava oba opravek s tem sodnikom, vender moj je jako različen od Vašega. Zato mislim, da bode bolje, če jaz odstopim in se vidva v tej reči pomenita sama," reče Cirijani.
„Kakor Vas je volja. Lehko se tu v stransko sobo odmaknete in slišali boste, kaj in kako mi bo človek tožil grehe Vaše in moje."
Ko je bil potem deželni glavar sam, sedel je zopet na stol, popil polno kupo vina in jezno nagrbančil čelo. Nekaj hipov in sodnik je stopil v sobo. Bil je v svoji dolgi sodniški obleki, katera je jako pristovala resnobnemu vedenju, ki je pričalo, da si je mož dobro v svesti svojega čestitljivega poklica in poštenega značaja. Bodi si, da je Aversperg zdajci domislil se, kako nevarnega in modrega nasprotnika svoje in svoje hiše prevzetnosti ima pred seboj, ali pa ga je vodilo neko naravno čustvo, katero vzbuja nehote spoštovanje do mogočnejšega duha, naj bo to ali ono — vstal je veliko prijaznejši, kakor si je morebiti domišljal, in šel do srede sobe sodniku naproti. Na vprašanje, česa bi tu želel, pravi sodnik:
— 44 —
„Najprej, milostivi gospod, naj povedi da sem tukaj kakor pooblastenec, ki ne prosi in ne govori zase, ampak za naše staro in čestito mestc>-tt
„To si lehko mislim; dalje! Po vedite, kaj prosi mesto od mene ? Sicer je imelo navado od Averspergov terjati in tožiti jih okolo vladarja."
Sumerek je pač čutil, kam to meri. Ker je v prejšnji pravdi z Averspergi sosebno on dela' za mesto, bodlo ga je nekoliko, da bi tudi tako naravnost dal, kakor je dobil, a premislil si je in dejal s^nio: »Gospod glavar! mi meščanje za pravico vselej najprej prosimo, zato tudi danes. Mislimo pa po naravni svoji pameti, da pravico tudi terjati ima vsak dovoljenje od Boga, ki je ednako pravičen za vse."
Deželni glavar se na to glasno zasmeje-»Kakor še le zdaj vidim, skazilo je ljubljansko mestno ljudstvo iz Vas meniha, kajti če se zelo ne motim, prišli ste mi delat pridigo. Pa da boste videli, da je bil moj učenik sv. vere ravno tako moder, če ne bolj, kakor Vaš, naj Vam povem, da uimamo vsi ljudje ednakih mislij o pravici. Zdi se mi, da je Bog sam nekatere ljudi više postavil kakor nekatere, da je v četrti zapovedi pokorščino zapovedal, (katere bomo Ljubljančane še le naučili), da ni nikjer dovolil, naj bi se nizko ljudstvo povzdigovalo in še marsikaj, kar Vam bom potlej povedal, kadar boste dobro premislili. Zdaj pa po vedite, kaj bi vender radi?"
— 45 —
Sumerek je težko zakrival nejevoljo. Moško je uprl oči v glavarjev obraz, kakor bi se mu nevredno zdelo na zasmehovalne besede odgovarjati, in dejaj je mirno: „Gospod, Vas je naš milostni višji gospodar in vojvoda postavil za varuha in namestnika svojega v deželi in sosebno v stolnem njenem mestu. Včerajšnjo noč pa je nekaj Vašib ljudij nepokoj delalo po m^gtu eden izmej njih je celo plezal čez zid v zaprto mirno meščansko hišo. Tudi so se naši straži z orožje^ v roki ustavljali in tako bi bilo kmalu prišlo do pobojev. Mi meščanje se nadejamo, da se vse to ni zgodijo z Vašo voljo in vednostjo; in da ne bo kaka druga Vera mej ljudmi navstala, prosimo Vas, da tiste ljudi kaznujete in v bodoče skrbeti blagovolite, da se vef; ne .kali ^lotuifau mir. "
„Hem, to je vse?" pravi Aversperg. — rLe idite in potolažite uboge strahopetce po mestu. Jaz §em bolj skrben zanje in za Vas, kakor si domišljate. Vso to reč sem uže preiskal, pa moram Vam povedati, da je vsa drugačna, nego ste jo razložili Vi. Vsa krivda pade na Vas in Vaše meščane. Kajti jaz ne vem, zakaj bi Vaši stražniki mojih stražnikov ne puščali pri mirij?« „Ne zamerite mi, da se predrznem ugovarjati: prvič ima mesto pravico stražo postavljati in nihče drugi. To je edna naših privilegij, katere nam je Vojvoda slovesno potrditi blagovolil, drugič pa si drznem pristaviti, da, če ljudje lazijo čez plotove, morajo f>rej veljati za tatove kakor za stražnike."
— 46 —
„Tudi tukaj Vas niso prav poučili, ljubi moj gospod sodnik! Kaj morem jaz zato, če eden mladih in živih mladeničev leze k ljubici svoji?"
Sodnik je prebledel. Vedel je, kam to kaže, ven-der odgovoriti ni mogel. Ali je imela njegova hči kaj pri tem? Kako ve Aversperg to? „K ljubici svoji," saj tako je dejal. Ko bi bila za mesto in za njegovo življenje nevarnost, Janez Sumerek bi bil stal mož, meščan krepak in neustrašen. Ko mu je pa prišla le misel o majhni verjetnosti, da njegovo dete, njegova edina ljubezen, ne bi bila take čednosti, kakor si je mislil — tu se je tresel in pozabil.
To je menda zapazil tudi Aversperg, kajti posmehljivo je rekel:
„Ne zamerite, sodnik1. Nišam se domislil, da, se menim o Vaši hčeri. Lepa deklica res in skoraj vredna, da se plemenitaš ozre po njej."
„Gospod glavar" — pravi sodnik jezno — „to so besede, na katere Vam jaz ne odgovarjam. Nisem prišel, da bi se mi poštenje moje — —"
„Uže vem, uže vem, kaj imate na jeziku, pa pustiva to reč in zmeniva se dalje. Vi mi niste vsega povedali. Eden mojih ljudij je ubit sinoči. To boste pač lehko uvideli, da jaz izgubim svojo veljavo in svojo čast, če dovolim, da meščanje moje hlapce brez kazni pobijajo. Zato jaz terjam od Vas, da mi v štiri in dvajsetih urah zveste in daste tistega meščana, ki je ubil hlapca mojega."
— 47 —
„ Hlapec "Vaš" — odgovori sodnik — „ni ubit, da-si je ranjen tako, da ne vem, ali bo živel. Pri meni je in kar mu more storiti ljubezen bližnjega, uživa v hiši moji. Kadar Vas je volja, pošljite ponj. Sicer pa Vam moram naravnost reči, da ne vem, kdo ga je ranil, in tudi, ko bi ga vedel, ne bode ga mesto izdalo, ker on je bil med nepokojniki in se ni hotel udati na lepo besedo."
„Ce ga v štiri in dvajsetih urah ne izdaste, kdor ga je ranil, potem bom jaz sam kaznoval."
„Jaz prevzamem vso pregreho tistega na svojo vest, ki se mu je ustavljal in ga ranil."
„Dobro.   Torej   bom kaznoval Vas.    Pomislite!"
Eekši mu migne, naj odide. Sodnik se malo pokloni in odhajajo reče: „Ne bojim se. Kadar boste prst položili na ljubljanskega sodnika, uvideli boste, kaj je pravica. Število meščanov ni ravno majhno in vsi ti bodo vedeli, da imajo še ednega višjega gospodarja, kakor je deželni glavar, tudi kadar Janez Sume-rek ne bo uže več živel in Vi ne."
Zdaj je bilo na Averspergu, da je izpremenil barvo. Razkačen se je z edno roko teknil zlatega ročnika na bodalu, z drugo kažoč na vrata vpil: »Pes, tam so duri!"
Ko je sodnik zapustil stan glavarjev, šel je naravnost domov, tam dal poklicati nekoliko starih pa mlajših meščanov, na katere je najbolj upal. Mej poslednjimi je bil tudi naš pošteni Simon, ki se je pred vsemi drugimi rotil in klel,  da, dokler bode on živel,
— 48  -
ne bodo vsi plemenitaši ni lasu izpulili iz glave najboljšemu sodniku, kar jih je Ljubljana imela in jih bo. Konec vsega posvetovanja je bil ta, da so se možje sveto zavezali, stare svoje privilegije proti vsakemu braniti do krvi, tistega, ki je ranil vojaka, ne izdati in ko bi se reči motale na dalje, milostnega vladarja poklicati na razsodbo in pomoč.
Jurij Aversperg pak je precej, ko je sodnik odšel, s kupico vina splahnil jezo, malo sklel se in smije se klical tovariša svojega iz stranske sobe.
„Kaj pravite, Cirijani, ali ni bila izpoved mej menoj in tem sodnikom prav zanimiva? Saj ste ven-der vse slišali?"
»Nekoliko, toda iz tega sem presodil, da ste od kraja prav po glavarjevo govorili, proti koncu pa ne po Vaši navadni modrosti. Saj veste, da na svetu moramo biti vsi kolikor toliko hinavci. Svojih pravih mislij ne smemo vsakemu praviti. Poslednji naslov, ki ste mu ga nateknili, vem da je moža hudo razkačil in to mi boste potrdili, da je eden najnevarnejših Vaših sovražnikov."
„Kaj! ko bi bil še trikrat nevarnejši, hočem ga ponižati, da bodo on in vsi ljudje ednake vrste vedeli, kaj se pravi pravdati z možmi, ki imajo nekaj imena."
,Ne zamerite mi" — pravi na to Lah — „če sem prav slišal, žugal Vam je, da se pri vojvodi pritoži in gotovo veste bolje od mene, da ta Ernest meščanstvo
— 49 —
in beraštvo bolj podpira, kakor može tistega rodu,   iz katerega je sam.",
, „Vem, in ko bi jaz to babo, Ernesta, dosegel, hotel bi ga poučiti z nožem, česar ne ve. Pa tudi vem, da imam zdaj ravno po njem toliko oblast, da tega #odnika spravim v kraj, predno bo utegnil drugam poročati, kaj  delam."
fKaj, zapreti?" vpraša Cirijani in oči se mu za-svete, kajti nekaj mu je prišlo na misel, ki je ravno njegovim nameram bilo več kakor li prikladno.
„Kaj je, če ga zaprem! Dzrok se bo dobil prav dober."
„In potlej je njegova hči ■— — — "
„To Yam mari, meni nič."
In še dobro dolgo sta se potem ta dva plemenita moža posvetovala, kaj in kako. Kakovi so bili ti črteži in kako so se jima iztekli, naj čestiti bralec povzame iz naslednjega.
4
5.
rugi dan so se zbrali vsi svetovalci v mestni hiši, ki je tačas stala na Starem trgu, in so ukrenili, kadar se zgodi še kaj ednakega, da se nevtegoma pošlje nekaj meščanov do vojvode. Za zdaj pa so zopet bili vsi te misli, ni za dlako udati se krivičnim terjatvam glavarjevim, stare mestne privilegije tudi z orožjem braniti in zvesto varovati čast mestnega sodnika.
Nekaj dnij je preteklo potem. Glavar svojega žuganja ni bil izpolnil, da-si tudi mu mesto ni hotelo izdati moža, ki je bil v boji na ulicah potolkel njegovega hlapca; vse bi se bilo celo pozabilo, ko se ne bi bila tretji dan po mestu razširila novica, da se je po noči število glavarjevih vojnih hlapcev precej narastlo. Govorili so, da je vse, kar jih je imel na svojem gradu, poklical k sebi v mesto in da so mu jih nekaj posodili tudi prijatelji plemenitaši. mej njimi zlasti Apfaltrerni. Ni čuda torej, da so meščanje malo utihnili, na tihem shajali se, in glave stikaje šepetali in ugibali, kaj se bo napravilo iz tega.  Kakor bi hotel

— 51   —
nagajati meščanom, pošiljal je glavar majhna krdela svojih vojakov po ulicah, kakor za stražo. Mestni čuvaji so se po Sumerekovem povelji le-tem ogibali in tako je bil več časa pokoj.
Vender je Sumerek vedel, da vse to nekaj po-menja in da glavar nekaj namerava. Ni mu bilo neznano, da sosebno njega črti in da bo on morebiti prvi občutil nejevoljo njegovo. Zatorej je večkrat po-mišljal, ali ne bi utegnilo za mesto in zanj biti bolje, ko bi se odpovedal svoji časti in službi. Ni se bal tolikanj zase, da, ko bi bil sam na svetu, mu ni bilo tudi za življenje veliko, ali imel je skrbeti za blaginjo vsega mesta in mislil je, da bi v teh okoliščih morebiti bolji bil mož, kateremu bi bil Aversperg prijaznejši, imel je — hčer, in kadar je staremu možu prišlo na misel, v kaki nevarnosti bode otrok njegov, želel si je, da ne bi imel sodniške butare, ampak da bi bil nepoznan rokodelec.
Helena je sedela v svoji   sobi sama.   Deklica ni
vedela, v kaki skrbi so oče njen  in meščanje.   Imela
je druge misli.   Pač je nekaj slišala o nočnem ravsu,
a da je ona prvotni uzrok tega, o tem se jej še sanjalo
ni.   Da je bil tudi on navzočen, mladi tujec, katerega je
s pogledom nedolžne prve ljubezni imela za vzor moštva
in kreposti,  to jo je   od kraja nekaj   skrbelo.   Ko pa
je za gotovo zvedela, da se mu ni nič zalega pripetilo,
obhajali so jo sladkejši čuti upanja bodočega življenja.
Saj je bil mlad in lep, govoril je, kakor more po njenih
4*
— 52 —
mislih govoriti samo mož blago-čutečega srca, bil je celo — plemenita-? in vender je ljubil njo, skromna mestno deklico! Kako nizko si stal ti, vrli Simon Gr-nisčak, ko je devica v svojih sanjarijah primerjala njegova svojstva s tvojimi napakami, prijetno njegova gibčnost s tvojo nerodnostjo, lepoto njegovo in lepa govorjenje s tvojo vsakdanjostjo. Da. Bogu bi bil ti potožil, zakaj človek človeka sodi le po zunanjem, zakaj mu ni mogoče s površja doseči do notranjosti. Bilo je uže dobro, pozno po poludne. Večkrat se je Helena ozrla skozi okno, da bi videla, kedaj bode šel oče iz hiše. Vselej je z neko nestrpljivostjo zopet sedla, kako delo v roko vzela in zopet odložila. Naposled je vzela iz nedrija list, na katerem je bilo nekaj malo besedij zapisanih s podpisom: Cirijani. Brala je in zopet brala, poljubovala mrtve črke in oči so jej; sijale od veselja.
„Grem!" — šepetala je — „grem, če tudi oče zvedo. Videti ga moram in hočem. Edna beseda njegova, zagotovilo, da me ima rad, in zopet bom hitela domov. In če zvedo oče? Naj! Na kolenih jih bom za zamero prosila in če jim povem, kako ga ljubim, ne morejo me zametati, morajo mi odpustiti."
V tem hipu zasliši, da se od spodaj odpirajo vrata, naglo   skoči   na  okno.   Sodnik,   Grniščak  in še  trije meščanje so šli venkaj. Od veselja je deklica poskočila. Brž pokliče svojo strežajko in jej veli, naj jej pomaga obleči se, ker bode šla za trenutek venkaj na sprehod.
—  53 —
Mrak se je bil ravno storil, ko sta šli dve ženski skozi vrtna vrata. Obe sta bili tako oblečeni in s tako gostimi naličji zagrneni, da ni mogel nihče poznati hčere mestnega sodnika in njene služabnice.
Na poldanski strani ljubljanskega mesta je tačas stalo nekaj drevja ne daleč od ceste, ki drži na dolenjsko stran. Tam je oborožen možak v zasenčji držal za uzdi dva konja. Prvi je imel široko sedlo in pod-grinjalo, na katerem je bil uvezen grb Averspergov. Ne daleč od konj je na deblu slonel mlad mož v žamet oblečen, z velikim črnim plaščem ogrnen. Levico je naslanjal na dolg meč, z desnico pa je glavo podpiral in premišljal. Kakor bi se hotel iznebiti vseh dvojeb in pomislekov, otrese z glavo in pogleda po poti. Tamkaj vidi visokega moža bližati se.
„Pozno si prišel," pravi mož pri deblu, ki ni bil nihče drugi kakor Italijan. —
,,Pa ko ne bi bil, bilo bi tudi dobro, zakaj danes je ne bo mačice. Boječe dete to, ne bom ničesa opravil."
sZdaj-le v mraku pride. Če res tako blazni in gori za Vas, dal bi si trideset palic nametati, če je ne bo. A če se nisem motil, bili ste prav v premislekih, predno ste me videli?"
„Kaj meniš, da je vsak brez vesti, kakor ti? Res sem premišljal, ali bi zvršil namen, ali ga ne bi. Kako bom dekle potem zagovoril? In če njen oče reč zve, morebiti bi še gospodar tvoj Aversperg imel sitnosti."
— 54 —
„1, dvajset let uže imam njegove hlapce pod seboj, torej ga poznam, da ve, kaj privoli in kaj dela. Zato pravim prvič in tudi po krivem prisežem na to, da Vi babje natore nič ne poznate, če pravite, da se bojite deklice pogovoriti in potolažiti. Jaz Vas bom poučil. V drugič pa rečem, da Aversperg od njenega očeta ne bo imel nobene sitnosti, zakaj — na uho in skrivaj Vam povem — nocoj ga bo dejal v kraj, pod ključ. Ha, ha! kaj ni to kakor nalašč za Vas ? Tako je govoriti, da gospod moj ni neumen. On je pisal do vojvode, da so Ljubljanci razkačeni nanj in so mu ubili ednega hlapca. In takoj, danes zjutraj, dobil je odpis, da sme tistega meščana kaznovati, ki je to storil. Mestni sodnik je pa to reč vzel nase in zato bo zaprt in bo kruha stradal in hladil hudobno svojo kri. Ko bi Vi ne bili takov gospodek, ki, da-si tuje matere sin, vender še rad poštenim ljudem prav po kranjsko privošči pijače — jaz bi bil danes na večer za vse križe in težave navzočen in bi bil videl, kako bodo mestnega sodnika deli v malho. Pa si zopet tako domišljam v stari svoji glavi, morebiti bo tudi pogleda in pripovedovanja vredno, kako boste Vi njegovo hčer vteknili v malho."
■
,Molči! gre!" pravi Cirijani in ustavi zgovornega tovariša. „Odpravi mi služabnico, toliko, da jo denem na konja." Rekši gre deklici naproti. Od veselja se je deklica tresla, ko jo je prijel za roko.
—   00   -----
„Kam me pelješ? Jaz ne grem dalje, mudi se mi domov, dragi! Moj oče se ne mude dolgo in za Boga ne bi hotela — —"
„Samo tja do drevja idi z menoj, rožica moja, srce moje! Očeta se pa ne boj, ničesa ti ne bo storil. Saj te vender jaz ljubim neizrečeno, bolj kakor te more oče tvoj, ki je celo preoster."
„Ne, nikar ne govori tega !" dejaln je deklica — „ti očeta mojega ne poznaš, on je dober, najboljši oče." „Ali ga imaš rajši kakor mene?" „Tebe in njega!"   pravi Helena in se zaradi — „tebe rajši."
Mej tem pogovorom sta bila prišla do drevja. Deset korakov strani sta stala konja. Helenino stre-iajko je bil Cirijanijev tovariš zadržal, dopoveduje jej nekaj, kar jej je bilo po godi.
„Tudi jaz te imam rajši, kakor deset očetov, srček moj! In če je to res, kar praviš, ali ne bi bila za vedno rajši pri meni, kakor pri očetu."
Deklica obledi, hoče roko izpuliti iz mladeničeve in pravi:  „Ne, brez očetovega dovoljenja."
„Tega ne bo potreba. Z menoj, lepota moja! Odjahajva kam, kjer bova sama."
Res je zdaj Helena ugledala, da je strežaj konja pripeljal bliže. Od strmenja in straha ni mogla izprego-voriti. Pogledala je njega, na katerega je toliko zaupala, kakor bi ga hotela vprašati, ali ni vse šala. Toda pri  tem   pogledu   se jej  je  videl   mladenič  ves
— 56  -
drugi in ko je roko iztegnil, da bi jo prijel, sunila ga je strani in zavpila: ,, Strani, malopridnež! Na poma-ganje!"
Služabnica je ne daleč stala s tovarišem Laho-vim. Na krik svoje gospodarice je hotela teči na pomoč, a njen novi prijatelj jo je tako trdo držal za roko, da je videla, kako je oni mož v črnem plašči gospodično odnesel in na konja posadil in jej ni mogla pomagati, da, celo vpiti ne, ker jej je velikan tiščal usta.
Se le ko je konj z jezdecem in njegovim lepim bremenom oddirjal, izpusti stari vojak služabnico, gre k drugemu konju, zajaha in izgine v mraku.
Jokaje si je služabnica prdila lase, ob čelo bila s pestmi in vpila: „0 Jes-Marija, kaj bo, kaj bo, kaj bo!u Pa ^fse to ni nič pomagalo, gospodične ni bilo, hudobni ljudje so jo odvedli.
Naposled se domisli, da je to treba naglo naznaniti sodniku. On je moder, imeniten mož, otel jo bo, mislila si je in dirjala, kar je mogla, v mesto nazaj.
Revica ni vedela, da je sodnika, modrega in imenitnega moža v tem zadela ednaka nesreča, kakor hčer.
ako je govoriti ? Ali ne tako, da je lepa deklica, kakor sama namalana mati božja v šenklavški cerkvi na strani? Tako je govoriti! Kaj misliš ti, Podplatnik? Zini nam edno, pa še ti, Kolček, edno, da bosta dve modri besedi. In potlej bom vaju zaznamenovai, dobro bom vaju pohvalil."
Tako je dejal stražnik Boječ, naslonen na sulico, ko je kaka dva tedna po povedanih dogodkih nekega večera zbrano imel vse svoje kraljestvo od Podplatnika do Sušnje.
„A-ba," rekel je oče Podplatnik skozi nos.
„Slabo si se mi odrezal. Piruh, domisli me, da ga bom slabo zaznamenovai. Hči mestnega sodnika ae mora bolje pohvaliti. Kaj ni tako govoriti? Je-li, Piruh, da. Domisli me, da ga bom slabo zaznamenovai, pravim."
„Bom," odgovori Piruli.
„Bom — kaj je ta beseda — bom, bom. Človek ima jezik, da več govori, kakor samo bom, bom. Še tebe bom zaznamenovai,   in te bom!  Koliko je to
— 58 —
besedij — bom. Samo edna je, kaj ne Su.šnja?" Bekši upre stražni glavar Boječ svoji mali oči v Sušnjo.
„Samo edna beseda je, in še edna majhna," odgovori ta.
„No, prav si govoril. Edna, in še edna majhna; to je res, to je dobro povedano, prav dobro. Ti si beseden. Tebe imam rad, prav po božjih in cerkvenih zapovedih te imam rad. Ti boš hodil z menoj. Midva sama bova govorila.   Kaj ni res, Kolček?*
„Res jo, Boječ,"  odgovori Kolček.
„Dobro si rekel, Kolček! Primojduha, dobro! Mi smo mi, in smo, kar smo, kaj ni res?"
„Res. Naj bo sodnik zaprt ali kar hoče, in njegova hči, kjer hoče, mi smo mi."
„Dvanajst sto zaznamenovanih! Dobro in res je to. Kaj praviš ti, Kolček, ki si ubrisane glave, kje je hči mestnega sodnika? Kaj praviš? Lepa je bila, to pa to, lepa, kaj ni bila? Pogledal sem jo rad še jaz, ki sem v letih — ne rečem, da bi bil star, tega ne rečem, a lepa je, govori ti, kakor hočeš. Kaj praviš, kje je?"
„Pes jo vedi! Kaj mi mari, in tebi nič mari, in nam vsem nič," pravi Kolček.
„To pa jaz vem"  — pravi Podplatnik.
„Podplatnik ve; ali si slišal, Sušnja, Podplatnik ve! Govori in povedi, kako veš. Jaz bi bil stavil, da je pol tvoje glave prazne, pol s slamo natlačene in pol vrag te poznaj kakove,   potlej še le pol pametne.
— 59 —
In ti bi bil tudi stavil, Sušnja, in ti, Kolček. mi vsi trije. Kako veš ? Glejte si, Podplatnik bo še več vedel, kakor jaz, Boječ, ki sem mu po višji gosposki za glavo postavljen.    Kako veš?"
Čuvaj Podplatnik je malo zanieljivo pogledal Bojca in kompanijo ter začel praviti: „Kaj ne veste, da tisti ljudje, ki  na pismo bero, več vedo, kakor mi."
„Kaj pak da vemo, kaj pak!" seže mu Boječ v besedo.
„No" — pravi Podplatnik — rnaš glavar ima nekega meniha. Ta zna brati in je še druge naučil; tudi tistega Laha, tistega mladega. Ta je pa nekje dobil bukve, tam noter iz Benedek je dobil bukve, v katerih se tako zapisano bere, da človek lehko samega vraga pokliče; in ta vrag pomaga človeku, da vse stori, kar hoče."
„Kako se pokliče ta vrag?" vpraša Boječ.
,,Tega niso povedali. Pravijo pa, da je Lah, ki je pri glavarji, nekemu ribiču v Krakovem ukradel črnega mačka, ki je imel belo liso na repu. Tega mačka je nesel za rep ob Ljubljanici ednajsto uro po noči. Tam ga je privezal za vrbov grm in drl in mu živo srce vzel iz drobovja. To srce je z neko maščavo mazal in je potlej dal hčeri mestnega sodnika. Zato je pa morala iti ž njim, kamor je hotel."
„Dobro povedano to, kaj ni res?" vpraša Boječ. „Ali prav po postavi," odgovori mu eden.
— GO —
„Kako si pa ti vse to pozvedel ?" vpraša Pod-platnika.
„Kako sem zvedel? Jaz nisem nieesa zvedel. Moje babnica ima tako napeljano, da ona vse zve. Moji babnici je pravila neka soseda in ta je vso resnico slišala iz ust tiste ženske, ki je služila pri sodnikovi hčeri."
„Tako je uže vse istina, babe vedo, te imajo dobre nosove. Pa kaj meniš ti, Podplatnik, in mi vsi, kaj menimo, ali je res cleželski glavar zaprl sodnika našega, ali je to prazen glas mej nami, kakor se pravi, kaj menimo? In če menimo, da ga je res, vprašam jaz in mi vsi vprašamo, ali nam to škodi, ali nam ne škodi? In če nas nima kdo soditi, ako vso noč ne čujemo, menim, da nam ne škodi, torej nam ne škodi. Kaj ni res taka postava?"
In nihče ne bi bil Bojcu izgovarjal, ko se ne bi bil Kolček na naglem domislil, da mu je v velikih silah in nadlogah ravno mestni sodnik naklonil to krušno službo; zato je imel v tem hipu toliko moške vesti, da je dejal: „ Veste kaj, to ni tako, kakor si rekel ti, Boječ. Gospod Sumerek je bil pošten mož, na to se jaz trikrat priverim. Dokler je bil on, ni se nikomur v mestu drezalo v oči, da bi on ne bil stopil na nogi. Zdaj pa, kar je on izginil, naj bo uže zaprt ali naj je po svetu šel kakor ubežen Tomaž, ta čas je uže dosti ljubljanskih meščanov pobitih po glavarjevih ljudeh.   In Bog vedi, če še nas katerega ne čaka kaj ed-
— 61 —
nakega.   Zato jaz trdim, da nam škodi, ker mestnega sodnika ni."
In Boječ, najmodrejši mej njimi, preudaril je hitro: če mestni sodnik pride na sodišče nazaj, utegnil bi zvedeti, da sem jaz tako in tako mislil o njem. Zato je Boječ s suho svojo sivo glavo pokimal, s sulico ob tla trčil in rekel: ,,Kar Kolčka poznam, zmerom ga imam za dobrega zaznamenovanega in za pametnega. Resnico je zinil in kdor pravi, da je ni, temu jaz bu-tico ubijem, jaz sam."
Vem, d.i bi bili ti hrabri možje še več zanim-Ijivega ngenili ta večer, da ne bi bili ravno zdaj zagledali trope Averspergovih čuvajev, ki so od tistega poprej omenjenega večera kakor nalašč in mestu kljubuje vsako noč hodili okrog. Boječ in tovariši, miroljubni neškodljivi možički, bali so se kakega prepira z ohoiimi vojaki, zato so se brž poskrili vsaksebi, kakor piščeta v prosenico pred kraguljem.
Mižavo je gledal mesec skozi gosto meglo na Ljubljano, kakor bi mu malo bilo mari za izvirne te razgovore. Pač ni čuda, kajti če je tudi nam dovoljeno, kar je tema poetov in pravljičarjev pred nami uže storilo, da se tej svetilnici natvezuje vid in sluh, videl in slišal je to kakor vsako noč po daljnem svetu marsikaj, kar ga je morebiti bolj zanimalo. Ce se torej ravno tiste noči ž njim vred ozremo še drugam, najdemo nov prizor, novo črto v našo, škoda da le površno sliko.
—  62 —
Na južni strani Ljubljane, kjer zdaj ocl vlade cesarja Franca semkaj leži rodovitna ravan, vleklo se je v prejšnjih časih močvirje, gnezdo navodhih in mo-čeradnih živalij in izhlapišče nezdravja in pustobe.
Ob vzhodni strani je držala pot proti Ljubljani. Pozno po noči je po tej poti z brzim komkom tekla človeška podoba. Po lehki in gosti stopinji bi bil gledalec spoznal, da je ženska, ko bi uže tudi ne bil razločil vsega telesa, ki je bilo zavito v dolgo črno haljo, v vojaški plašč, kateri je bil kakor z.a obrambo proti mrzli mokreči  megli tesno  potegnen čez   glavo.
Kakor bi se hotela oddehniti, postala, je pozna popotnica, skrbno ozrla se po bičji in ločji, rastočem po močvirji, in naposled za seboj nazaj. Pri tej priliki je njena roka nekoliko popustila odejo in videl se je mlad bled obraz posebne dekliške lepote.
,, Turjak se ne vidi več! O Bog in sveta mati božja, pomagajta mi!" Eekši se deklica zopet spusti v lehek tek. Pa pot je bila opolzla, sem tbr tja celo blatna. Zato jej je stopinja večkrat zastala in čim dalje je bila, tem bolj je jela pešati. Yidelc> se je, da nežna nožica ni bila vajena dolge poti. Tudi se je pri najmanjšem šumu plaho ozrla in lice je>j je vselej še bolj zabledelo.
Dže precej poti je bila storila. Megla ^e je vedno bolj zgoščevala, tako da je komaj za dva koraka videla pred seboj.   Tudi veše,  ki so nad močvirjem ču-
— 63 —
dovito pleše spremljale deklico s svojo čarobno svetlobo in katerih poprej z neko grozo še gledati ni mogla, izginile so zdaj v gosti megli..
Naposled ni mogla več storiti ni koraka. Sede aa jarek in vzdihne molitvico do Marije device, naj bi le še edno uro mogla hoditi, da bi prišla do kakega stanovanja. In kakor bi se čutila nekako okrepčano, skloni se zopet po konci in tiplje z nogama dalje. Komaj dvajsetkrat je stopila in uže se jej je zdelo, da hodi dve uri. Mrzel pot jej oblije hrbet in hotela je leči na tla in čakati dobre ali slabe usode.
V  tem hipu zagleda brlečo luč iz megle. Videlo se je, da je prav blizu. Stala je vedno na ednem mestu. Morala je tu stati kaka hiša in upanje, da so tukaj dobri ljudje, ki jo bodo vzprejeli in morebiti še — preganjalcev oteli, dalo jej je z nova moči, da je rinila dalje. Kmalu je bilo razločiti obrisje male samotne koče, ki ni stala daleč od poti.
Okence na sprednji strani je bilo tako visoko, da ni mogla videti, kdo je v hišici, da-si je slišala neki ravs. Vzpela se je kvišku in potrkala. Toda še le, ko se je lastnik prepričal, da je zunaj ženski proseč glas, prišel je na duri in odrinil zapah.
V  borno izbico stopivša je deklica videla razven mladega, visoko in močno vzrastlega človeka, ki jej je odprl, samo še staro ženico, katera je brez vsega posla sedela na nizki, pol podrti postelji.
— G4 —
„Prosim vaju v imenu križanega Boga, imejte me čez noč. Jaz sem uboga preganjana ženska brez varuha in brez pomoči,"  prosila je deklica.
Stara žena in sin njen sta čudoma gledala nenavadno beračieo, ki je imela, kakor je bilo videti, zlate zapestnike in dragoceno obleko pod starim moškim plaščem.
„Andrejko!" — dejala je čez nekaj časa starka svojemu sinu ■— „povprašaj to lepo gospodično, ali ni s kakega gradii in ako hoče, da jo spremiš domov."
Andrejko, atletsk sin stare žene, pak je strme in z odprtimi usti debelo gledal lepo deklico. Kaj takega svoj živ dan ni še videl in zdelo se mu je, kakor bi se mu sanjalo.
„Cez noč bi rada bila pri nas, mati!"   reče sin.
„Šleva! kje bo pa spala, spremi jo domov, strah je je. Mene je bilo tudi strah, ko je bil oče tvoj še tako mlad, kakor si ti zdaj. Kje bo spala pri nas ? Gospoda ima mehke postelje. Midva nimava ničesa takega. Na klopi ali na slami je pretrdo."
Pa dekličina lepota in njene prošnje so mladega gospodarja toliko omečile, da je materi prigovarjal in na vso mogočnost ugibal, kako bi se postreglo potnici, da bo dobro. Ali ko je deklica na njiju vprašanje po vrhu razložila, da ni iz nobenega gradii v okolici doma ampak iz mesta, da je bila ujetnica hudobnih Ijudij na Turjaku, prestrašilo je to starko zopet tako, da je še bolj odvijala, rekši: »Gospodje iz Tur-
— 65 —
jaka so hudi gospodje. Ce zvedo, da sva midva Vam pomagala uiti jim, hišo nama požgo, kravo iz hleva izvlečejo in naju poženo po svetu. Kakor pravite, so Vam morebiti uže zdaj na sledu in Bog sam nas varuj, ko bi Vas zalotili tukaj."
„Dva naj le prideta ali pa trije" — odgovori' sin. — „Jutri ne bodo imeli kam kosila devati, jaz bom vsakega razparal, kdor bo stopil na naš prag, mati!"
Tako je bilo naposled ukreneno, da tujka ostane.
Ali komaj sta jej mati in sin za silo postlala, ko se zasliši zunaj klopotanje konjskih kopit in precej potem je nekdo na vrata nabijal in svetilnica je sijala skozi okno v kočo.
Andrejko je hotel sneti sekiro izza trama, pa mati, ki se je bala zanj bolj kakor za hčer druge neznane matere, branila mu je na vse kriplje. Tudi deklica, ki je bila za prvega pol v nesvesti bleda sedla na začrnelo klop, stopila je zdaj mej mladeniča in duri ter dejala: „Poslušaj mater, pomagati mi ne moreš. Naj mi Bog pomaga, tebi pa naj bo dobro za blago-srčnost tvojo."
„Le pustite me, in videli boste, koliko se jih bojim. Vi se pa skrijte, tja pod klop, jaz Vas zagrnem. Kdor bo hotel kaj vohati po hiši, temu ubijem glavo in Bog mi odpusti greh."
Starka je v tem pri poslednjem oknu malo pomolila glavo venkaj.   Bodi si, da je bilo pretemno, ali da
5
— 66 —
ni uže dobro videla, izmej treh mož, ki so stali pred hišo, zapazila je v naglici samo ednega, ki je s sve-tilnico v roki trkal na vrata.
„Eden sam je, morebiti ga odpraviš z lepa, An-drejko! Ali varuj se ga in nič zalega mu ne stori," pravi mati.
»Vi ste neumna žena, mati," reče sin in ob ed-nem z nekakim čudnim glasom zarohni skozi okence ter pokaže sekiro. V hipu se je pri drugem okenci videl moški obraz, ki je gledal v kočo. Videla ga je samo deklica, pa zavpila je na glas. Takoj potem je pristopila k mlademu domačinu in dejala: „Stoj, pomagati mi ne moreš, to vem. Ali večjo dobroto, nego da bi me zastonj branil, storiš mi, če to-le pismo neseš v mesto in oddaš trgovcu Simonu Grniščaku. Reci, da mu to pošilja hči mestnega sodnika."
Getrtinko ure pozneje so trije jezdeci drevili od koče proti južni strani, od koder je bila prišla uboga ujetnic;!. Prvi je imel pred seboj na konji nesvestno deklico, bil je Cirijani.
7.
eščanje ljubljanski niso vedeli, kam je sodnik na naglem izginil. Kajti da-si se je bil hitro zagnal glas, da ga je deželni glavar zaprl, raznesli so vender glavarjevi ljudje kmalu drugo novico, ki je pravila, da je mož sam pobegnil, le da bi se odtegnil glavarju, kije imel piko nanj; da, celo glavar sam je očitno govoril, da ne ve zanj, da bi ga pa hotel kaznovati zarad prikrivanja pobojnika njegovega hlapca. Ta poslednja novica se je nekaterim zdela tolikanj verjetnejša, ker tudi hčere ni bilo v mestu. Res se je vedelo, da je Cirijani, ki je bil poslednji čas pri Aver-spergovih, odpeljal deklico. Ali vedelo se je tudi, da je bil ta Italijan poprej z mestnim sodnikom znan, da ga v zadnjih časih ni več videti pri glavarji in tako bo sklenili nekateri, da je bilo to odpeljevanje samo prevara sodnikova, ki je potem sam laglje se umeknil. Drugi pa, ki so glavarja poznali natančneje, sodili so, da v vsej tej reči tiči vender le več, kakor se je videlo. Mej temi je bil tudi Simon Grniščak. Večkrat je ta mož izkušal nekaj veljavnejših svojih vrst-
5*
— 68 —
nikov napraviti, da bi naravnost in očito stopili pred glavarja in ga obdolžili. Pa kakor vselej, tako so bili tudi tačas ljudje oprezni in strašljivi. Da-si mu jih je veliko pritrdilo, da bi bilo to dobro in prav, bali so se vender vsak zase, menili so, da jim primanjkuje dokazov, in so ukrenili, naj se reč še odloži, dokler od te ali one strani ne posveti luč. Da so tega vsi želeli, to je gotovo. Glavar ni namreč nikakor pokazal želje meščanom se prikupiti, temveč od dne do dne so ga sovražili bolj, ker je neusmiljeno porabljal najmanjše uzroke, da je, kakor letopisec pravi: „divjal mej meščani ljubljanskimi s smrtjo in pobojem." To pa tem lože, ker mesto ni imelo samostojnega sodnika in se ga še izvoliti ni upalo.
Zdajci pak so se reči izpreobrnile na toliko, da so vsaj nekateri dobili skazano to, kar se jim je prej zdelo najverjetnejše.
Trgovec Simon Grniščak je namreč neko jutro dobil drobno pisemce, katero mu je prinesel mlad kmet. Hitro je spoznal, da so to črte znane roke — hčere mestnega sodnika. Pisano je bilo samo malo besedij in nerazločno, ker je bil listič star in razvaljan, vender je Simon razbral besede: „Moj oče je v glavarjevi hiši v ječi. Mene ujetnico drže na Turjaku. Pomagajte očetu, odpustite mi mojo nekdanjo nehvaležnost; če se še kedaj vrnejo časi prejšnjim ednaki, ne bo za. očetom človeka na svetu, kateremu bi bila več dolžna in več storiti pripravljena, kakor Vam."
— 69 —
Zdaj je imel trgovec dokaz v roki in nemudoma se je prijel dela. Še tisti dan je vedelo vse mesto, da mestni sodnik Sumerek ni pobegnil, temveč da ga ima glavar zaprtega. Meščanje so bili srditi. Tam pa tam se jih je zbiralo po gručah in posvetavalo, kako bi se dalo pomagati. Glavarjevi ljudje so zapazili, da je večina meščanov oboroženih, da vsi gledajo nekako potuhneno in temno. Tudi pretenja in rotenja je bilo slišati. Vender vse popoludne je bilo še ljudstvo tiho. Čakali so meščanje, kaj bodo povedali prvaki njihovi, ki so šli h glavarju.
Ko so pa ti prišli in povedali, kako Aversperg taji, da je čestite može skoraj z grdo odgnal, bil je upor gotov in se je začel s tem, da so rokodelci in kmetje zapodili nekoliko glavarjevih hlapcev. S krikom in vikom so se zbirali pred mestno hišo z raznovrstnim orožjem. Od trenutka do trenutka je narastala drhal, hrum in hrup je bil vedno večji. Naposled se vsa truma vzdigne proti glavarjevi hiši.
Tam je bil Aversperg v hitrici zbral nekoliko svojih ljudij. A spoznal je brž, da se kakemu uporu, kakor mu je žugal ravno zdaj, v tem hipu ne bi mogel ustavljati, kajti mnogo poprej zbranih hlapcev je bil ravno poprejšnji dan poslal na graščino svojo v Turjak. Nasproti pak je uvidel, da je velika nevarnost zanj, če ga razkačeni meščanje dobodo v roke.
V skrbi torej je koračil mož po sobi gori in doli ko mu eden služabnih  Jjudij naznani,  da se vali ve-
— 70-
lika drhal. Dkaže, naj se vsa vrata zapro, in naj bodo hlapci pripravljeni, pa samo za brambo.
Potem vzame ključ in pravi sam v sebi: „Zdaj mi utegne pomagati samo on."
Bekši koraka čez mostovže tja do zadnjega kota, kjer so bile samotne duri. Ko odklene, stopi v malo stanico, ki je imela samo edno okence, premreženo z gostim železjem. Pri borni mizici je sedel precej po-staren mož, bled in upadel, ter podpiral glavo. Ni bilo lehko spoznati — Sumereka — mestnega sodnika.
»Dober dan!" ogovori ga Aversperg in zapre duri za seboj.
„Tega mi Vi ne voščite iz srca, zatorej se Vam ne bom zahvalil," pravi sodnik. „ Ujetniku ni noben dan srečen, najmenj pa bi ga smel s tem prijaznim odgovorom hinavsko nadlegovati tisti, ki ga brez pravice ima v zaporu."
„ Zapora se lehko iznebite to uro, ako Vas je volja.   Neko malenkost mi boste obljubili."
Sodnik ga srpo pogleda. „Kaj Vam hočem obljubiti."
„Sam6 to, da se ne boste nad menoj maščevali, da ostane tiho, kar je bilo mej nama, in da ljudi svoje spravite v red."
Nehote se je Sumerek nasmehni! in obšla ga je samodopadljiva misel, da se je plemenitaš visoke ro-dovine, njegov največji sovražnik ponižal pred njim. Takoj pa je premagala njegova boljša natora in dejal
—   71  —
je: „Gospod glavar, jaz sem kristjan. Maščeval me bo drugi, višji gospod, sam se ne bom. Jaz Vam sam rad odpuščam. Vender govorili ste še drugo besedo, naj svoje ljudi spravim v red, kaj ste hoteli povedati s tem?"
Zdaj je bil slišati krik in ropot. Meščanje so uže nabijali na vrata.
„Kaj pomenja to? Orožje sem slišal!" pravi sodnik. — „~f$m, vidim, v najhujši siii ste prišli k meni. Mesto je oboroženo proti Vam! Ali ni res tako? Bojim se, da imajo ljudje uzroke, zakaj prestopajo ojnice. Bojim se pa tudi, da Vam ne bi mogel pomagati."
„Ti lehko pomagaš, mož, in moraš. Če ne, na-brusil bom jaz svoj meč v krvi tvoji; potem bo rajši klal pse tvoje vrste tu doli."
Sodnik mirno sede na stol nazaj in pravi: „ Tukaj sem, star, siv in brez brambe. Porini, usmrti me! Prav po svoje boš storil."
Toda namesto v sodnika, porine glavar meč v nožnico nazaj, in kakor bi se nekaj druzega premislil, razvedri se mu čelo, stopi dva koraka strani in pravi: „Meščan, tudi tvoja hči je v oblasti moji. Stori, kar ti velim, in obetam ti na viteško svoje poštenje, da jo doboš nazaj."
Sodnik je izpremenil barvo. Tresel se je, ko je vstal po konci, in pogleda njegovega bi se bil vsak drugi prestrašil.
„Tudi hči moja! Moj otrok! Kje ga imaš?"
— 72 —
„Prisegel sem, da jo doboš nazaj, prisezi ti, kar ti velim, brž, sicer je prepozno."
„Prifiezam na Boga, na vzveličanje svoje, a daj mi otroka, nepokvarjenega, poštenega!" — izgovoril je sodnik in v hipu je glavar odprl duri in odvedel starega moža.
Zdajci se mej krdelom na ulicah prikaže visok mož, nihče ni vedel, kedaj in od kod je prišel. Glas je šel od ust do ust: „Sodnik, sodnik!" in kakor bi mignil, potihne divji hram.
»Meščanje" — govoril je sodnik — „če sem kedaj prav govoril in delal za vas, če ste kedaj slu-šali moj svet in mojo besedo, slušajte me zdaj. Naj se vsak izmej vas mirno vrne domov! Ne smemo si sami pravice delati, temveč pustimo to Bogu in tistim, katere je postavil on."
Dalje Sumerek ni mogel glasno govoriti. Simon Grniščak se je prerinil do njega. „Pomagaj, da spraviva ljudi domov, če nečeš prijatelja svojega, zakopati v zgodnji grob in izdati hčer njegovo," dejal mu je tiho sodnik.
Ce tudi ni bilo lehko delo, utolažiti razkačene ljudi, imela sta vender ta dva moža toliko veljave, da se je v kratkem času razkropila drhal. Ko se je storila noč, stala je še tam pa tam pred hišami kaka razstavka meščanov, ki so kleli glavarja in ukrepali, kaj se bo iz tega naredilo,  ali  pa ugibali,   kje je bil
— 73 —
mestni sodnik, kako je na hip prišel mej ljudi in zakaj pač ni pustil, da bi bili glavarja pregnali ali potolkli. Sodnik in nekaj veljakov pa je imelo druge po-menke ob istem času v Simonovi hiši. Sumerek se je cestni svoji službi odpovedal za ta čas, kar bode Aversperg glavar, in se ni nič udeleževal posvetovanj, kaj bi mesto storilo nasproti mogočnemu svojemu zatiralcu. Nihče ni vedel uzroka Sumerekovega ravnanja razven Grniščaka, kateri je bil izvoljen začasnim mestnim sodnikom. Ob ednem pa je bilo tudi skleneno, da mesto pošlje na tihem tri veljavnejše meščane do vladarja vojvode Ernesta, kateri naj bi mu potožili, kako dela novi glavar.

8.
versperg ni mogel pozabiti, kako se je bil poslednji čas ponižal ne samo pred Sumerekom, ampak pred vsemi meščani. Mislil je torej, kako bi se dal izbrisati ta navidezni madež. Pokazalo se je bilo, da je preslab, da bi za vselej ukrotil svoje podložnike. Zato se je zdaj trudil kolikor moči zopet utrditi se, nabiral vetje število vojnikov okrog sebe in se preselil iz svoje hiše sredi mesta na utrjeni ljubljanski grad. Sicer pa je na vsak način izkušal raz-dražiti meščane še v drugoč, da bi jim pri druzem uporu pokazal svojo moč, katere pri prvem ni mogel. Zapiral je iz malih uzrokov mestne ljudi, prisvajal si kakor poprej sodstvo in na smrt obsodil zdaj tega zdaj onega. Večkrat bi se bilo ondanjšnje dejanje ponavljalo, pa vodniki mestni so na vso moč vsako ed-nako početje ustavljali, obetaje si, da kmalu pride poslanstvo od vojvode nazaj, in potem se zgodi praTica in pride pomoč.
Kar se tiče  glavarjevega vedenja Sumereku  nasproti, bilo je od tistega dne drugačno.   Res je Aver-
sperg po svoji misli imel uzrok, sovražiti ga bolj kakor vsakega drnzega, toda dal mu je bil pošteno svojo besedo, in da-si je napečno razumel človeštvo in njegove natorne pravice, držal se je vender, kakor ves njegov čas, vere in verskih rečij, torej tudi prisege svoje. Zatorej ga je pustil na miru in je bil trdno namenjen, izpolniti tudi drugi del svoje obljube, namreč hčer mestnega sodnika iz Cirijanijeve oblasti poslati očetu nazaj.
Nekega popoludne so se bližali trije možje na konjih gradu Turjaku, Aversperg sam, Sumerek in Gr-niščak. Danes je imel stari sodnik zopet videti svojo hčer. Pa nikakor ni mogel biti vesel; zamišljen je sedel na konji, in ker nekaj potov ni odgovarjal Simonu, umolknil je tudi ta. Grof pak je bil previsok, da bi se bil menil s tem ali onim plebejcem. Edino, kar jima je povedal od Ljubljane do Turjaka, bilo je to, da, kadar se oprosti svoje obljube in odda deklico očetu, bode govoril še z obema; zdaj pak se jima ni ničesa bati.
Ko so prišli v grad, ugledala sta meščana dobro znanega človeka, Cirijanija, kateri je strme gledal, kako je to, da Aversperg prihaja v družbi teh dveh mož.
^Povejte temu malovrednežu, gospod glavar!" — dejal je Simon — „da, če je še kaj moža v njem, naj se meni zglasf, kadar ga je volja. Jaz bi rad ž njim govoril edno besedo."
Glavar ni odgovoril meščanu ničesa, ampak poklical je Laha na stran in mu dejal:
—   76 —
„Prijatelj moj, danes morate Vi zame nekaj darovati."
„Ničesa Vam ne bi mogel odreči, vesel sem, če se Vam morem izkazati hvaležnega. Morebiti hočete, da shranim Vaša tovariša?"  vpraša Cirijani.
„Ne, temveč deklico svojo morate dati očetu nazaj."
Italijan je povesil oči in umolknil. Takoj pa mu je strast zavrela vročo južno kri, stisnil je pest in dejal:
,,Terjajte, da življenje svoje zastavim za Vas, in bom je. Tega pa ne zahtevajte, sosebno zdaj ne. Brez nje ne morem in nečem živeti. Dva dni in še pozneje, ko sem jo pripeljal semkaj, dal bi jo bil nazaj; zdaj se mi zdi, da je malo voljneja, zdaj ne morem." Takov odgovor je plemenitaša Aversperga tudi razsrdil. Zaničljivo je pogledal Cirijanija in dejal:
„ Veste Vi, da sem jaz voljo svojo do dejanja dognal uže drugačnim možem nasproti, kakor ste Vi? Zapomnite si dobro, da imam jaz Vam zapovedovati, ne Vi meni. Vsak berač se prevzame, kadar se nasiti, tako tudi Vi. To je pa zarad tega, ker ste pozabili, da ste prišli k meni čisto z golo mošnjo ter niste prinesli ničesa, razven kar ste imeli na sebi in suhotno kljuse pod seboj."
„Tudi pošten meč in poštene rodovine ime in če hočete krepko roko, ki zna odgovarjati na ednake besede, kakor so Vaše," pravi Italijan.
„Bomo videli," odgovori grof in odide.
—  77  —
Znano je, da malokatero očitanje človeka, ki ima še nekaj časti v sebi, tolikanj speče, kakor če se v oči vrže beraštvo in se mu še našteva kaj in koliko dobrega je po nevrednem užil od nas.
Lehko se torej razsodi, kako je bilo Cirijaniju v tem hipu, ki je uže po natori bil burne in nagle krvi, poleg tega pak je živel še v onem času, ko je svet vsako malo resnično ali namišljeno razžalitev menil popraviti in maščevati  samo s krvjo.
Gospodar Turjaški je pač vedel, da bi njegov gost njemu navzlic kaj poskušal. Da bi morebiti z deklico ne pobegnil, ukazal je dvema služabnikoma postaviti se pred duri tiste stanice, kjer je bivala hči mestnega sodnika, in jima ostro zapovedal, nikogar izpustiti.   Potem je šel zopet k meščanoma.
Morebiti da bi poslednjima razkazal nekaj bogastva svojega, zapovedal je bil uže prej pogostiti meščana. Toda stari sodnik se ni ničesa hotel tekniti, dokler ne bi videl hčere.
Zatorej ja je vedel glavar, brž ko je prišel nazaj, po stopnicah navzgor do sobe dekličine. Ko so stopili v stanico, stala je deklica v sredi, belo oblečena in obrnena proti vratom. Za roko jo je držal Cirijani.. Ko je očeta zagledala na pragu, vzkliknila je od veselja, hotela s silo izpuliti se Cirijaniju, a ta jo je trdno držal. Ravno ko je izgovorila besedo noče", izvleče Italijan nož in zavpije z divjim krikom:
— 78 —
,,Nihče te žive ne bo vzel meni, tudi vsi grofi Averspergi ne!"
Rekši jo zabode v srce.
Stari sodnik ni črhnil besedice, kri mu je šla z lica, naslonil se je na zid,   zdrsnil in   omedlel na tla.
Tudi grofa je naglo hudodelstvo tako prevzelo, da sprva ni vedel, kaj storiti.
Poštenjaka Simona je sicer tudi osupnilo, a ne toliko, da bi si ne bil v svesti, kaj je potreba po njegovi najboljši pameti. Predno je mogel Cirijani usko-čiti, bil je Simonov kratki meščanski meč v trdno vajeni roki. Boj je bil kratek. Lah se s svojim nožem ni mogel braniti.   Kmalu se je zvrnil.
Dve duši sta šli skoraj ob ednem pred sodni stol odgovor dajat. Pač se je edna Jože odgovarjala od druge. V trenutku je bila soba polna služabnikov, ki so strme gledali, kaj to pomenja.
Tudi gospodar je bil v tem reč premislil po svoje. Ukazal je hlapcem, naj starega sodnika in njegovo mrtvo hčer spravijo v mesto. Grniščaka pa je zapo-vedal zapreti, rekoč, da v hiši njegovi nima nihče pravice, koga kaznovati, nego li on sam in njegovi bratje.
Zastonj se je Simon izgovarjal, da je tudi njemu obljubljena varnost, zastonj se je hlapcem srdito branil po medvedje, polomili so ga do tal in moral je ostati v zaporu.
— 79 —
Mej tistimi dnevi, ob katerih je Ljubljana, osredek lepe kranjske dežele, vladajočega svojega vojvodo pozdravila z gromovitim veseljem, šteje se tudi pepel-nična sreda leta 1423. Ta dan je bil Ernest sam prišel v Ljubljano,   da bi mestu zopet povrnil mir in pokoj.
Takoj je bil zaslišal od poslancev mestnih, kako deželni glavar Aversperg pod nogi meče sveto pravico, poslal in sklical je bil v Ljubljano več veljavnih mož, svetnega in duhovskega stanu, ki so imeli nalogo, Aver-spergove pregrehe preiskovati in če se uresniči, kar tožijo meščanje, ostro soditi ga.
Da-si so ga ne samo njegovi sorodniki podpirali in zagovarjali, temveč tudi večina kranjskega višjega plemstva, bil je vender odstavljen in obsojen na smrt.
Ko je torej na omenjeni dan vojvoda sam prišel V Ljubljano, da bi razjarjene meščane potolažil in deželi postavil druzega glavarja, ponudila se je bratoma obsojenca, Herbartu in Leopoldu Averspergu, prilika, na čelu velike množine sorodnikov in prijateljev prositi pomiloščenja. Vojvoda se je najbrž tudi bal zameriti se tem mogočnim možem, zato se jim ni upal odbiti prošnje. Tako je Jurij odšel zasluženi kazni, če ni bilo toliko ponižanje za prevzetnega in ošabnega grofa uže kazni dovolj.
Na mesto njegovo je bil za deželnega glavarja izvoljen Dlrik Senk z Ostrovice, s katerim so bili menda Ljubljančanje zadovoljnejši, ker zgodovina ničesa slabega ne ve o njem.
-  80 —
Sumerek, ki je bil pri sodbi proti Averspergu eden najglavnejših tožnikov in prič, ni dolgo živel. Sel je kmalu za hčerjo, poprej pak je še videl, da je bil na mesto njegovo za sodnika izvoljen njegov prijatelj Simon Grniščak, ki je bil še pred sodbo izpuščen iz zapora. Ker prve neveste, katero si je izbral, ni mogel dobiti, ostal je žive dni zvest svetemu pismu, ki pravi, da je „bolje, če človek ostane tako". —
mi^^m^0^W:-M^
:
®
ii.
Nemški vaipet.
Povest. (, .Slovenski Glasnik,"  1867.I
cr-?
tr8




aviBiiiiii.i 1111111 iii i 11111111111 iii 11 iiii i iii 1111111111 - a III 111 111111 I
I I I I I I I I I I I I.....11 I 11 I 11.....Illl 111111 11 lili
=ftg-r^-3    ^7^15    sga ffirš    s^£x?—^~^^
1.
]ruščine res nisem imel posebne, kaj bi dejal, še doberšne ne, ono jesen, ko sem nekega po-poludne na ploščati skali v hosti sedel z Blažem Pumprehtom, c. k. pisarjem. Pa da-si je v tem poslednjem stavku tako poštena resnica povedana, da bi pred vsako sodnijo z mirno vestjo tri prste vzdignil zanjo in se odpovedal vsemu dobremu, bati se je vender, da ne bi Blaž Pumpreht zvedel, kaj se očito piše o njem. Blaž Pumpreht pak je preveč realen mož, da bi bral tega ali onega jezika povesti. To in zaupanje, da mu ne bo nobeden tistih bralcev, ki ga poznajo osebno, nieesa povedal, kako sem ga obiral, ■— to me tolaži in še edenkrat ponavljam: prav dolgočasen tovariš je bil ta Blaž Pumpreht. Ves božji dan skoraj sva vsak z edno puško lazila po hosti in ves ta čas mi je sitni Pumpreht pravil — stoj! zdi se mi, da še povedati ne smem, kaj mi je pravil, kajti bere se v svetem pismu: gorje mu, po komer pride pohujšanje.   Ali saj veste, da je človek, kadar nima boljšega,
zadovoljen z vsem, kar Bog da. Tega bi se pa vender
6*
-   84 —
p*.leg vsega druzega natolcevanja ne upal izreči, da Pntnprehta ni Bog dal, zakaj njegova mati, če še živi, bi me potem za lažnika in vedi ga Bog še za koga obdolžila.
Vender mi vest ne da drugače, da to obiranje cesarskega pisača vsaj s tem malo popravim, da z vso resnobo povem: Blaž Pumpreht je imel poleg druzih skritih dobrih svojstev še edno vidno, namreč polno čutaro vina, katero sva — kakor lisica in lisjak v narodni pesni — pila oba vkupe. Tudi pol hleba, dve klobasi in tri glavice česna sem videl priromati iz Pum-prehtove torbe na dan, katera jedila je Blaž z veliko lakoto tri in zlasti, kar se tiče česna, trdil, da sicer ve, kako nesloveča in kmetska jed je to, da se pa. njemu prav prilega. Jaz pak sem mu dokazoval, da je bilo česen jesti res v nekdanjih starih časih neslo-veče opravilo, da pa denašnji svet uže drugače sodi O tem, sosebno od kar je tam v španski deželi živela in hodila bosonoga gospodična, neprimerljivo lepa I)ul-cineja iz Toboze, slavna ljubica hrabrega viteza žalostne postave, Don Kišota, katera je česen imela posebno v čislib, če ne laže njen zgodopisec.
Ko sva se torej s Pumprebtom tako pogovarjala O česnu, prav tako kakor se govori mej možmi, približa se nama tretji mož. Ne vem uže več, ali sva bila tako zadolbena v svoj pogovor, ali je mož tako tiho prišvedral po stezi, ki je držala mimo, domislim se pa še, da ga nisva poprej videla, kakor da je naju

— b5 —
Ogovoril: „Prosim za dar božji, bodem molil za duše .v vicah."
Uže ta prošnja je naznanjala vsakdanjega berača. Bil je star, porasten in sivolas mož drobnega, zelo nabranega obraza in velikih še vedno živih očij. Hodil je ob kljukasti palici in je bil še precej snažno opravljen.
„Daj mu tisto vino, kar ga je še v čutari, daj! Saj ga imava uže dovolj za zdaj," pravim Blažu Pum-prehtu.
Ali on odkima z glavo, poželjivo ogleduje čutaro in pravi: „Skoda gaje. Glavico česna vam dam, mož, nate!"
Berač je zmajal z glavo, kakor prej Pumpreht, zaničljivo ustna nategnil na smeh in dejal: „ Česen sam na sebi peče v jezik in je trd, jaz pa nimam zob."
„Daj mu malo kruha in tisto kapljo vina," pravim.
„Ničesa" — odgovori Pumpreht ter ogleda čutaro. — „Se ga je za tri debele požirke. —- Pa dam ga Vam, mož malhar, ako česen sneste poprej."
Berač suče tisti česen po roki in ga ogleduje ©kolo in okolo. Videlo se mu je, da bi rad vino zaslužil, pa bal se je ugrizniti.
„Dal bom še kos kruha po vrhu, mož, snejte tisto," reče Pumpreht, kateremu je, kakor se je videlo, beračeva zadrega delala veliko veselje.
Po kratkem premisleku starec sede nama nasproti in jezno začne česen lupiti in grizti. Menda ga je jako v jezik pekel, kajti kislo se je držal, solze so mu večkrat stopile v oči in zdaj pa zdaj je zamižal
— SG —
in stvesnil se, tako da se mi je revež res smilil. Ali gospod Pumpreht se ni dal preprositi, da bi bil prej vino dal in kruh. Neusmiljeno se je smijal trudu starega moža, tako da sem bil uže jezen. „Kako vender more človek o tem imeti veselje, da starega berača muči," mislil sem si.
Starec je bil uničil polovico pekočega daru s trudom in težavo, drugo polovico pa je z obupnim pogledom držal v roki in bolj tiho dejal:   „Ne bo šel!"
V tem hipu je Blaž Pumpreht kaka dva streljaja od nas v dolini zagledal lepo deklico, ki je bila prišla detelje kosit. Ker je bil ves mrtev na ženske, pozabil je v hitrici mene, berača, vina in česna ter je zdirjal proti polju, kakor bi ga podilo devet biričev.
,,Vrzite česen strani pa izpijte to," pravim beraču.
Mož hlastno prime kruh in vino. Yidelo se je, da se je prvi in drugi oddušek starcu kaj prilegel, zakaj precej je bil nekaj bolj ugibičen in oči so mu prihajale svetlejše. Primeknil se je bliže k mojemu ka-menu in dejal: „Ta gospodje še ves neumen. Komaj je babnico zagledal, uže je tekel k nji. Ne ve, kaj je ta svet, kakor jaz nisem vedel. Ko sem bil jaz mlad, bil sem ravno tako neumen. Mislil sem, da je vse, kar vidim, dekle moje. Zdaj pa ko sem star, mislim, da je vse, kar vidim, skorja kruha. Ali zakaj tekam za kruhom? Samo zato, da bi si ohranil to ubogo življenje, ki ni trhle jarmovke vredno in pusto, kakor bi za svinje v malin napravil v raztrgano vrečo.
■

— 87  —
Vidite, vsi smo neumni, mladci in starci. Kaj menite, da bi meni treba bilo zdaj-le za to kapljo vina in ta kruh — Bog   ga povrni onemu gospodu  in  Vam!
—   beračiti, ko bi bil za mladih let imel tako pamet, kakor zdaj ? Pa mlad človek in star pes sta si ednaka po umu: nobeden se ne poboljša. Saj veste, da je star pes po zimi ležal v Ustji za hlevom in se tresel od mraza. Tačas je pač lepe obljube delal in dejal: Molči pes! kadar pride poletje, sezidal si boš gorko pasjo hišo, da te ne bo več zeblo. A kaj stori, ko pridejo gorki pasji dnevi ? Ali ga je videl kdo zidati hišo? Kaj še! Y konoplje leže, jezik pomoli na hladno in pozabi hude dneve. Takovi smo vsi. Ce Bog na take namene gleda, pridemo vsi doli v pekel."
Da-si sem prej mislil starca kakor brž mogoče odpraviti, zdele so se mi vender te poslednje besede njegove tako nekako modre in za ednakega moža nenavadne, da mi je pri tej priči postal zanimiv. „Da more ta človek tako govoriti" — mislil sem — »gotovo nima mrtvega praznega življenja za seboj, moral je živeti ne samo s telesom, ampak tudi s fantazijo in s premišljevanjem raznih prikaznij, katere so ga srečevale. Ce pa uže takih ljudij mej izobraženci ni veliko število, kolikanj bolj ga moram vesel biti, da ga do-bom v krdelu, kjer bi ga ne iskal najprej."
n0j, izkušal sem, izkušal, Bog ne daj, da bi toliko!"   —  odgovarjal  je mož na več  mojih vprašanj.
—   »Nekatere matere kruh sem jedel in pod nekatero
— 88 —
streho   spal.    Tam v Beneži-Najstati  sem bil,   stradal in pijančeval, vesel in obupen."
„Kje je to v Beneži-Najstati?"
„To je uže še nekaj več nego li devet korakov od Dunaja semkaj," de mož in se nasmehne, da ne vem tega. Se le po pomisleku sem se spomnil, da je berač mesto Wiener-Neustadt prekrstil po svoje.
„ Torej znate tudi še kako v drug jezik govoriti, na primer nemški?"
„Tri leta sem bil tam. Znal sem nemški usnije strojariti, nemški jesti in piti in druge reči počenjati, govoriti pa nisem hotel znati več, nego li toliko, da sem lehko zapravil zaslužek svoj. Se tisto, kar so se ušesa brez moje volje naučile, nisem hotel govoriti in še dan danes nečem. Vem, da mi boste dejali, da sem neumen in čuden človek. Sam vem, da sem res, toda zavoljo neke ženske je bilo vse to."
In možiček se začne smijati.
„Zakaj pa ste šli tako daleč po svetu?" vprašam jaz.
„Ce kratko povem, rečem: zavoljo' neke ženske, ki je nemški govorila in me zvodila za nos. Ko bi pa na dolgo pripovedoval, ne bi poslušali in tudi uže davno nisem pravil in — da po pravici povem — tudi nerad pripovedujem vsakomu te kvante, zato ker posebnega ni ničesa."
Trd je bil starec, ni se dal napraviti, da bi bil kaj povedal.
— 89 —
Zlasti ko je zagleJal, da neslani moj tovariš Blaž Pumpreht gre nazaj, umolknil je čisto in začel razbirati svoje malhe.
»Zapodila me je! pomisli ti" — dejal je Pumpreht. — „Ali čedna punčara je, presneto lepa. Bodem uže zvedel, čegava je in bom napel še druge strune. Kaj pa Vi, mož, ali ste zgrizli česen? Ali je bil sladak? Kislo ste se držali, mož, kislo!"
Berač ni odgovoril ničesa. To Pumprehtu ni bilo po godi in dejal je:
„Skoda, da sem potepuhu dal vino, mari bi je bil sam izpil ali izlil po tleh!"
Težavno mi je bilo Pumprehta samega odpraviti domo?. Še le, ko je videl, da jaz nikakor nisem voljen iti ž njim, odšel je in godrnjaje klel, da more človek tako pozabiti svojega poštenja, da se hoče pogovarjati s capastim beračem.   Jaz pak sem bil vesel, da je šel.
„Ko bi bil jaz mlad in mlade pameti, kaj menite, da bi bil ta gospod tako odnesel pete? E, hudo kri sem imel, ne bi se bil dal tako pitati, kakor zdaj! Toda kaj se hoče, takih ljudij je največ na božji zemlji, kakor je ta gospode. Zato mu zamere ni," dejal je berač.
Nekaj potem mi je starec jel praviti dogodke svoje. Kolikor je mogoče, povem vse z besedo njegovo ter želim, da bi bralca vsaj na pol toliko zanimali, kakor so mene.

@^!&*^^>«^S»-<^@».«^^x-*^®»'*^Š»'K^S»<^5$»-la5iiS
2.
„Vsak kristjan" — pravil je starec — „slišal je uže tisti sv. evangelij brati, ki pripoveduje, kako se je dobrosrčni Samarijan usmilil ubozega, na samoti onemoglega in opešanega človeka, katerega je še mimo-gredoč duhovnik pustil v nadlogi in šel svojo pot. Težko se bode pa menda dobil človek, ki se je poslušaje to povedko našega Gospoda domislil prvič staršev svojih in drugič moža, ki bi mu bil kakor tisti Samarijan drugi oče. Jaz pa se vselej domišljam, in da-si nisem eden takih, ki imajo jok za rokavom, prihajajo mi solze v oči."
„Matere svoje in očeta jaz nisem nikdar poznal in živ človek ne ve menda, kdo in kaj so bili. Matere moje, kateri me je, menim, Bog dal ob času, ko me ravno ni hotela, bilo je mene sram; zakaj ni me dojila ni me povijala, ni po noči vstajala, ni luči pihala, da bi me utišila in napasla, temveč v cunje me je zavila in nesla v hosto k potu v reso, da bi me pobral kdo po poti gredoč. Šlo je več ljudij mimo mene, vse bi Yam  lehko  povedal  po imenu,   če   bi jih  po-
— 91 —
znali — ali kadar so videli, kaj veka v resi, potuhnili so se in hiteli dalje, nobeden si ni hotel križa nako-pavati na glavo; pozneje so mi pravili sami. Zadnji je prišel usnijar Rapas, edini mož, ki mi je na tem svetu storil toliko dobrega, da sem mu tako hvaležen, kakor bi bil svoji materi, da je bila taka kakor so druge matere, ki poroda svojega ne puste v resi na mrazu. In vender sem časih v življenji svojem prav v resnici mislil — Bog mi greh odpusti! — da bi bil mož meni morebiti bolj ustregel, če bi me bil tam pustil, naj bi bil zmrznil. Hudega sem v življenji svojem tako in tako več užil nego dobrega, in po vsem tem mi še ne more živ krst povedati, ali sem s tem trpljenjem zaslužil nebesa ali ne. Tako pa sodim, če bi bil tačas umrl, da bi mi tudi tam na onem svetu ne bilo posebne sile.
„Usnijar Rapas iz * * vasi torej me je pobral, zavil v svoj kožuh in nesel domov kakor mlado mačko. Mož je bil uže precej prileten vdovec in ni imel svojih otrok. Ker me je ravno na sv. Luke dan dobil in v resi našel, krstili so me za Luko Resarja. Njegove dekle so me vzredile Imel je ta dobrotnik moj z menoj tisto potrpljenje, katerega se je moja prava mati bala ali ga ni mogla imeti. Kajti saj veste, da je otročja reja najkesnejša in najslabša na svetu. Prašiča, tele ali kaj druzega gospodar doredi v dveh letih in ima nekaj dobička od tega, otroka mora gledati in obirati leta in leta.  In kaj ima od tega ? Ko bi svet vse
— 92 —
to premislil, vedel bi bolj, kaj je četrta zapoved. Tudi jaz nisem nieesa pomislil. Kako sem bil možu hvaležen v dejanji, povedal Vam bom!"
„Nikdar ne bi mogel pozabiti, kako mi je bilo tačas pri srci, ko sem zvedel, da nimam ni očeta nI matere in da me je usnijar Rapas v hosti dobil, kakor ježa v resji. Do devetega leta sem mislil, da je usnijar pravi oče moj. Za prvo izpoved smo hodili fantje k nauku. Jaz nisem bil nerodne glave, zato sem bil eden prvih. Tudi za moč se nisem ustrašil nobenega vrstnika in poreden sem bil, kakor nobeden. Kdor se mi je zameril, ta je bil tepen. In ob neki taki priliki mi je nekoč eden tovarišev očital, kdo sem in kaj sem, kakor je menda slišal pogovor mej starejšimi ljudmi."
„Mislim, da bi bilo bolje, da bi bil to poprej zvedel, ko sem bil še menj pri pameti. Zakaj od tačas ■sem izpremenil natoro svojo. Nič več nisem bil tako rad v druščini, zdelo se mi je, da mi bodo povsod v oči metali, da sem iz hoste doma, Luka Resar! Očeta svojega — tako sem klical usnijarja — nisem hotel povpraševati. Da je res, kar sem zvedel, pričalo mi je uže ime moje."
„Pa mlad človek se vsega navadi in s časom vse pozabi. Tako tudi meni kmalu ni bilo več dosti mari. "Če tudi je bil starec moj trd, malobeseden in največkrat slabe volje, uvidel sem vender, da me ima rad. Za drugo se nisem zmenil. Dela nisem pogrešal, kruha tudi ne."

— 93 —
„l7.učil me je bil strojarstva in ko sem bil odraste!, spremljal sem ga, kamor je šel, prodajal ž njim po semnjih, kupoval kože, in kjer je bilo treba, povsod sem bil.   Zaupal mi je, kakor sam sebi."
„Večkrat mi je dejal: „Fant! priden bodi, jaz; svojih rečij ne bom nesel na oni svet." Bil je pa naj-imovitejši v vasi. Tako sem vedel, da misli mož zame skrbeti in lehko bi bil do denašnjega dne imel, česar bi bil poželel, ko bi bil takšen kakor drugi."
„Osemnajst let sem bil star. Tovarišev nisem imel, zato ker jih nisem iskal. Drugi fantje so hodili svoja pota, jaz pa svoja. Skoraj vsi so bili jezni name, ker so vedeli, da bi lehko dal za pijačo, toda nisem hotel. To pa je bilo staremu mojemu posebno po godi. Dar mi je denarja, kolikor sem hotel."
„Pri sosedu so imeli krčmo. Tjakaj sem zahajal zvečer in sem ga po malem pil sam. Pa ni mi bilo le zavoljo vina. Sosed je imel tudi lepo hčer starosti moje. Liza je bila najčednejša deklet, kar jih je prihajalo-v nedeljo k maši. Bila je tudi izšolana v mestu, znala je pisati, brati in nemški govoriti. Midva sva govorila tako, kakor sem jaz znal, in bila je zadovoljna s tem, kar sem jej jaz povedal. Tako sva se pobogala do dobrega in skoraj vsak večer sem bil tam. Drugi mladi ljudje so to reč kmalu zvedeli in ni ga bilo, ki bi se u;>al izpodrivati me, kajti vsak me je poznal, da ni dobro z menoj loviti slepih misij. Oče in mati dekličina.
— 94 —
tudi nista imela nobenega ugovora, temveč bila sta me še vesela."
„Vse je bilo dobro, dokler ni zvedel starec moj, kako in kaj. Starikova babnica mu je obtožila, ka-kovo in katero nevesto sem si izbral. On ni bil moje misli. Nekoč ko sva bila po večerji sama in sem jaz hotel oditi, vpraša me: Kam si namenjen, fant?"
„K sosedu!"
„Po kaj? Zakaj ne bi šel spat?"  dejal je.
„Kozarec vina bom popil in potlej grem takoj spat," rečem jaz.
„Tam visi ključ," de starec moj, „vzemi ga in pojdi si v mojo klet po vino. Boljše je, nego sosedovo, menim."
„Jaz sem se potuhnil in nisem rekel nobene. Mislil sem si pa: starost, sitnost!"
„Starec sedi nekaj časa, dene, roki po mizi navskriž in pravi: „Luka! Kakor slišim si se uže začel ženito-variti. Jaz bi ti ne rekel rričesa; prej ali potlej se moraš. Toda dobro me poslušaj : tukaj, kjer si ubral, ne boš imel neveste. Na domačijo mojo ne! Izbiraj drugod. Saj veš, da pri sosedu ni druzega nego li baharstvo. Ce tisti kisli vrisek, ki mu pravi vino, prodaje, ne prodaje svojega, in če ima lepo domačijo, ni njegova, ampak ljudska. Meni je osemnajst sto dolga in drugam še Bog ve koliko. Sicer pa ti moram še povedati, da ljudij te rodovine jaz nimam rad, če tudi se ne prepiram ž njimi.   Prevzetnežem in bahačem in pohaj-
— 95 —
kovalceni Bog svojega blagoslova ne da, to se vidi. Zato nečem, da bi nevesta te hiše prišla v hišo mojo. Ti si moraš izbrati gospodinjo, da bo delavna, domiselna, ponižna in da bo vsaj nekaj prinesla s seboj. Kaj boš s tako, ki se dela varuje in zna samo gosposke reci? Ce bo nemški govorila, brala in čečkala, ne bo ti s tem ni polovičarja pripridila. Zdaj pojdi spat in pomisli, kaj sem govoril. Ni bilo zastonj, ni neumno ne."
„Jaz sem šel pač spat tisto noč in sem mislil sem in tja. Ali rekel sem sam v sebi: starost, sitnost, in ostal sem trmoglav. Pustiti je nečem, naj mi starec ne da ni toliko, kar se v oči vrže brez škode."
„Tako sem jaz spoštoval moža, ki mi je bil več, nego oče."
„In hodil sem vasovat k sosedu odsihdob, kakor poprej. Deklica se mi je od dne do dne bolj vrastala v srce in kakor vsi neumni mladi ljudje, mislil sem za trdno, da brez nje ne morem živeti."
„A bil sem svoje glave in svoje pameti človek. Kar me je kaj popadlo, in bil sem večkrat siten, čme-ren in čuden. Sam nisem vedel, kaj mi je. Tačas je imela deklica vselej križ z menoj, kajti nisem jenjal, da sem tudi njej pregnal dobro voljo. Tako sem jej delal mnogo preglavice. Sam se čudim, kako je bila tako potrpežljiva. Tako sva se v ednem dnevi sprla in sva bila še tisti večer dobra."
— 9G —
„Vender sem jo imel rad. Da sem jej nagajal, to se mi je tako zdelo, kakor bi bilo k temu potrebno,, pomlad se človeku mnogo lepša zdi zato, ker prid^v za zimo. Ko bi bila vedno le pomlad, naveličal bi se je človek."
„Nasa vas je tlako in desetino dajala bližnjemu gra^čaku, ki je imel čudno nemško ime. Mi smo mu rel<ali: D m ban, pisal se je drugače. Ta mož je bil debel, rudeeega obraza, majhen in strašno hude jeze. Malokdo je njega rad imel, on pa nikogar, razven svojega valpta. Oženjen ni bil, vender je živel, kakor bi bil oženjen, samo da je imel zdaj to, zdaj ono ženo. Imeli so ga nekateri za bogatega, a nekateri so govorili, da je več dolžan, nego je njegovega."
„Njegov valpet je bil z Nemškega doma. Precej ko je prišel v naš kraj, ni znal govoriti drugače nego li po nemško, zato so mu ljudje dejali nemški valpet. Počasi se je pri delavcih naučil nekaj besed, da je tolkel za silo. Tudi njega ni menda rad imel nihče, kajti siten je bil kakor muha. Kadar smo delali tlako, stfll je nam zmerom za petami in priganjal. Gorje je bilo stari babici, katero je dobil v grajskem gozdu, da je pobirala drva ali smukala zelenje. Posodo jej je vzel in raztepel, in njo je osuval neusmiljeno. Bil je dolgin, kosmat po bradi in bledega precej suhega lica. Celo lep je bil in ženskim, ki niso bile grde ni stare, znal se je prikupiti in pridobrikati, kakor nobeden drugi.   Prve besede,   ki se jih  je bil   naučil,   bile so:
— 97 —
„Micka moja" in ,, hudič". Kadar je izgovarjal ono, bil je sladak, kakor med; kadar je pa zahudičeval, tačas so se ga bali starci in otroci."
„Midva sva se s prva dobro razumevala. Ne vem, kako je to, da se je bil obesil ravno name. Kadar sem jaz za našo hišo imel opravljati tlako, ni mi bilo treba delati nikdar, stal sem pri valptu, dajal mi je tobaka ali smodko in razgovarjala sva se, kolikor je ravno on govoriti mogel. Popravljal sem mu besede, katere je napečno stavil, in naposled sva bila prav prijatelja. Od maše gredoč za dekleti, nisem hodil nikdar z druzimi fantini, ampak malo zadaj in tudi ne sam, ampak valpet se mi je pridružil vselej, kadar se ni peljal s svojim gospodom. Ce sem šel v nedeljo pri farni cerkvi v krčmo jaz, šel je še on z menoj; če sem plesal jaz, plesal je tudi on z deklico mojo."
„Casih sem bil prav nejevoljen in jezen, kaj postopa ta skrije kosmati za menoj in mi ne da miru, da bi sam govoril ž njo?"

7

3.
osedova hči, Reza moja, smela je malokdaj za kratek čas z menoj v krčmo. Vselej se jej je mudilo domov ali pa se je bala, da bi je doma ne zmerjali. Kadar sem jo pa vender preprosil, bil je nemški valpet gotovo z nama. Neznansko me je jezilo, če sta ob taki priliki vpričo mene začela govoriti nemški, da jaz nisem mogel umeti. Vselej sem mislil, da govorita o meni. Prepovedal sem jej edenkrat za vselej in nekaj časa me je ubogala. Ne vem, ali mu je to povedala ali kaj-li, po poti domov me je valpet prijel za ramo in rekel: „Nič ne.boj! Tvoji ljubici jaz nič storil.   Družili dosti."
„Jaz nisem odgovoril ničesa, verjel sem mu in prijatelja sva bila spet. Drugi fantje, vrstniki moji, niso mogli videti valpta. Pisano so gledali tudi mene, kadar sem ž njim prišel kam v krčmo. Slišal sem besede, da ga bodo še kedaj vrgli venkaj. Rekel nisem ni bev, ni mev, pa mislil sem si, kdor bo z menoj prišel vino pit, bode je tudi pil in naj le eden mezinec iztegne po njem ! Pobiral bo ude svoje po tleh, bodi si Peter ali Pavel."
— 99 —
„In  res je bilo  nekoč zavrelo."
^Velikonočni ponedeljek sva bila z valptom in deklico mojo po navadi malo v krčmi po maši. Našli smo notri več fantinov in nekaj deklic. Dže kakor so si namežikavali in stikali glave, videl sem, da bo nekaj, kar uže bo. Mi trije smo pili polič, oni pak so poklicali več bokalov na mizo. Jaz nisem bil nikdar brez denarja in ravno tačas sem imel mnogo očetovega pri sebi. Mislil sem še eden krat toliko vina poklicati na mizo, kakor ga imajo oni, deklico sem vender moral prej odpraviti."
„Midva še ne greva kmalu," rečem jej, „pojdi sama domov."
„Ko je odšla z nekaterimi tovarišicami one druge mize, prinese mi eden polno kupo in pravi: „Na, pij, pa onemu svojemu tovarišu napij, ne vem, kako ga uže kličejo, za biriča ali za gospoda. Vina imata tako malo!"
„Po meni je zavrelo. Primem kupo in jo vržem za vrata, da se razleti na drobne kose. Zdajci so bili vsi po konci.    „Udri škrijca in njega!"
„ Prvega, ki se je v me zaletel, pahnem po hiši, da je padel in si razbil glavo. Potem stolu odlomim nogo in začnem mahati kakor tri sto medvedov. Tudi valpet je bil boljši za tepež, nego sem si mislil. Stopil je bil na mizo, vihtel polič in kričal: „Kdo bo mene tepen!? Solnce, mond, šterne — zvezde, kdo bo mene tepen!"
7*
- 100 —
„Nihče se ni upal blizu njega, tako hudo je gledal z mize doli, rudeč kakor kuhan rak, živih strašnih očij in dolg, da je dosezal do stropa s svojim vzdig-nenim poličem."
„ Jaz sem bil kmalu opravil delo, hišo čisto pomel, vse venkaj pometal. Pila sva sama in pila sva zelo. Nemški valpet je klel, da ga nisem razumel, škrtal z zobmi in pestil roki.   "Vinski je bil, jaz tudi."
„Sakra — šterne! Kdo bo mene tepen !"  vpil je."
„Nihče te ne bo tepel, sraka neumna!" pravim jaz in plačam krčmarju vse, kar so oni in kar sva midva zapila."
„Sraka, bos to, sraka, bos?"
»Saj nisi bos, le potiplji, da imaš čevlje, reva pijana!" pravim jaz, ki tačas še nisem vedel, kaj ta beseda pomenja v nemškem."
„Kdo bo mene tepen!?" vpije valpet, vedno bolj pijan."
„Jaz — če nisi tiho!"
„Te Kranjci, ti — —" še več je govoril, nisem ga umel, pa vedel sem, da zmerja nas vse. To me-zgrabi in povem mu, da ga bom, če ne bo tiho, prijatelja gori ali doli; zmerjati in čudnih imen dajati si ne dam nikomur, ni Nemcu, ni Lahu, ni beraču, ni cesarju.   To je amen v očenaši."
„Ti Nemec, ne kranjski,"  pravi valpet."
„Kaj! Jaz sem, kar sem, ti bodi kar hočeš in molči, če hočeš, da se bova lepo gledala."
jKann nit sein,"  pravi oni."
—  101  —
„Jaz ga tačas nisem prav razumel. Mislil sem, da pravi, da nekaj ni zanj. Kdo ni zanj, jaz? Kaj pa hodi za menoj in z menoj, če nisem zanj. Jeza me prime, vstanem in mu tako priložim s pestjo po zobeh, da se mu je pri tisti priči ulila kri. Zarjul je, svetlo, strašno me je pogledal, s pestjo zapretil in potem padel na stol nazaj ter cedil kri po tleh."
„Jaz sem šel domov. Se le ko sem se prespal, začel sem misliti, kaj je bilo. Zal mi je bilo in prav se mi je zdelo, da sva se z valptom sprla za vselej. Ta dan je bil sovražen dau za me. Najprej sem si zavoljo njega naredil sovražnike in potlej še njega samega. Druzih se nisem bal, njega pak sem se — da povem po pravici — malo bal, in zato mi je bilo žal. On je valpet pri gradu, pri gospodu svojem premore precej, gospod pak je mogočen, zamera pri njem nevarna, zlasti za človeka v mojih letih. Valpet je tudi tuj človek, Bog ve, katere in kake matere sin, kako-vega srca; hude jeze je, maščevati se bo hotel za dobljeno klofuto tako ali tako."
„Premišljuje te reči, skrbelo me je malo in kesal sem se, da sem šel v krčmo. Drugikrat bom vedel, mislil sem si, in pustil vse z nimar, in tako sem tudi delal."
„ Dolgo časa nisem videl valpta. Kadar je bilo treba iti v grad, šli so oče ali hlapec. Jaz sem se ogibal sniti se ž njim. Kmalu pak sem zvedel, da se nisem motil, ko sem mislil, da se bo znesel nad menoj in izkušal me kako pokopati."
—  102 —
„Oče moj ali rejnik je bil nekega dne na naglem k fajmoštru poklican. Fajmošter in graščak si nista bila prijatelja, ker oni ni mogel molče potrjati grašča-kovega nezakonskega in vender ne deviškega življenja. Zato je duhovni mož povsod pazil in kadar je čutil, da graščak kaj namerja, kar ni bilo dobro, prestrigel mu je nit, če se je le dalo."
„Ko je oče moj prišel k njemu, vprašal ga je fajmošter, če misli svojo domačijo prepustiti meni, ali komu drugemu. Dejal je, da jo bo prepustil meni, vender ne še tako brž. Premislil se je pa takoj, ko mu je fajmošter povedal, da po graščakovi volji menijo mene vtekniti v vojake, ker nimam ni staršev, ni pravega doma in torej laglje grem, nego drugi vaški mladeniči. Starec me je imel rad. Ustrašil se je tega, da bi bil jaz vojak in umrl daleč v deveti deželi. Brž me je dal prepisati, gospodarstvo pak si je obdržal in pravico, prepis vzeti nazaj, ako bi hotel."
„Jaz sem vedel, od kod brije burja — valpet! In vesel sem bil, ne zavoljo sebe, da ne bom šel na vojsko, temveč zavoljo njega. Kako ga jezi, da mu je izpodletelo! Sovražiti sem ga začel in nič več se ga nisem ogibal, še iskal sem ga; rad bi mu nekaj besed povedal, v zobe se mu zasmijal."
„In res, dva dni pozneje ga srečam. Hotel je iti mimo mene, tiho in potuhneno, ali jaz ga primem za ramo  in pravim:   „He,   valpet!   sakrašterne — pa
—   103 —
nič kleti po nemški — slišim praviti, da si bil ptičem nastavil, pa so ti stave in zanjke populjene."
„Jaz nimam s teboj nič govoriti," pravi valpet."
„Jaz pa imam!" pravim ter ga pomikastim za ramo. „Povem ti, da se varuj po temi in v copatah hoditi okolo mene, kakor si začel. Bojim se te toliko, kolikor konjske smrti. Ti se pa mene le boj. Kajti da znam lopniti po zobeh in čeljustih, to veš menda in se še lehko prepričaš." — Prekanjeno je bil jezen, ko sem mu tako povedal. Usta je stisnil in šel dalje v hosto, kamor se je bil namenil. Tam je imel čas drva stražiti in prežvekati, kar sem mu povedal. In mislim, da je tudi prežvekal in ni mogel požvečiti. Presedalo mu je "
„S sosedovo hčerjo sva bila tako, kakor prej. Vsak večer sem bil tam in strašno se mi je tožilo, če je nekaj časa nisem videl. Brez nje, mislil sem, da ne morem živeti; in kadar sem jo videl, bil sem srečen. Le če sva bila dlje vkupe, zdela se mi je časih prezgovorna, časih pretiha. Tačas sem bil siten, očital sem jej vse, znesel vse male reči na dan. Ko je pa ubožica začela jokati pred sitnostjo mojo, tolažil sem jo, in časih sem bil še jaz tako neumen, da sem začel jokati. Saj pravim, mlad človek blazni, da sam ne ve, ni kako ni kedaj."
„Po letu je bilo okolo po deželi več semnjev za vrstjo. Oče moj je bil bolan. Moral sem jaz od dorna za tri tedne.   Nerad sem šel, ali drugače ni bilo. Solze
—  104 —
so mi prišle v oči, ko sem od Reze svoje prej tisti večer vzel slovo za tri tedne. To bodo tri leta, mislil sem; drugače ni bilo. Naprežem dva konjiča, oba mlada in debela, da ja je bilo lepo gledati, sedem spredaj na naložene butare usnija in poženem, sv. križ božji, po svetu na kupčijo."
„Bil sem na šestih semnjih, zamudil sem se dva dni več, nego li sem mislil, toda pripeljal sem domov denarja mnogo in prazen voz. Pozno po noči sem prišel domov. Starec moj me je bil vesel. Preštel je denar in me pohvalil, da sem dobro kupčeval. Sedela sva tisto noč precej dolgo vkupe in pila domače vino. Bil je zgovoren kakor malokdaj in česar mi ni prej naravnost z besedo povedal nikdar, povedal je tačas, namreč, da ima mene tako rad, kakor marsikateri oče nima pravega sina tako rad."
„In zato ker te imam rad" — dejal je in gledal v kupico, „želim ti, da bi se ne zavrgel in ne zašel. Zeniti se boš moral; pa zdaj še ne. Cemii torej iztičeš ■okolo bab, kakor si začel tukaj pri sosedu? Jaz sem ti uze povedal, kaj mislim in kako. Saj nečem, da bi M kakor zmrzle ali kako v zapečjosedel. Miiši se okolo deklet, kolikor hočeš, to se ve, kar je pošteno; samo iresno ni ničesa pričenjati. Sosebno tukaj ne, kamor «i ti -obrnil oči.   Tu niso nič pošteni ljudje.*
jDekle je poštena, za druge, meni ni mari," pravim ja/5 in jezilo me je, da oče tako govori."
■
—   105 —
„ Dekle? Ta je prava materina hči. Mati njena je štiri druge zvodila za nos,   predno  je   vzela tega."
„Jaz sem vedel, da je tudi starega mojega nekdaj zvodila za nos, pa povedati nisem smel, da-si bi bil rad dobremu možu očital, da je on imel tiste grehe, katere graja na meni."
„Hči ne bo taka, kakor mati, jaz jo poznam dobro.   Boljšega dekleta ni nikjer," pravim."
„Če je tako dobra, kakor ti praviš, in poštena, zakaj sem jo včeraj videl v ograji pod hrastom 3 grajskim valptom pogovarjati se na samem?"
■ •<*'v3^|§š§^fgii>s?--
4.
|?5J|F5?o ni bilo gotovo nič posebnega, kar sem slišal otIPI od očeta svojega. Prava reč, če dekle govori "^k"^1 s človekom, ki ga uže dolgo pozna! In vender me je pekla ta novica tako, da nisem mogel spati vso tisto noč. Večkrat se mi je zdelo uže poprej, da hodi za njo; zdelo se mi je, da ga tudi ona ne vidi težko. Zmerom sem se pa tolažil in nisem verjel misli svoji, saj vzeti je on ne more in neče, ona pak menda ima uže toliko pameti, da bo vedela, kdo je on in kaj je ona. Še kaka druga deklica bi se ne pečala z biri-škim valptom, katerega so ljudje sovražili."
nNamenil sem se bil precej drugo jutro Režo dobro izprašati in izpovedati. A premislil sem se takoj, in ko sva se drugo jutro sešla, valpta še v misel nisem jemal. Zdelo se mi je pa. da ne govori več tako rada z menoj, kakor prej, da ni več tako potrpljiva ter da mi nobene zbadljive ne ostane na dolgu."
„Jaz ne vem, če sem bil tega žalosten ali sem bil tako jezen — vem pa, da sem bil tako neumen, da sem se nekoč jokal,   ko   sem   bil  sam.   Ob ednem
—   107  —
pak sem se zagrozil valptu : gorje mu bodi, če ga dobom, da bo lazil okolo njenega doma."
„Bolj po redko sem jel zahajati k sosedu. Dostikrat bi bil rad šel, ali neka trma me je zadrževala. Mislil sem, da komu kljubujem, pa sem menda le sam sebi. Slišal sem večkrat, da je bil valpet v vasi in pri sosedu v krčmi, posebno na večer. Ali jaz ga nisem mogel nikdar dobiti, da bi ga bil malo zapodil."
„Neko nedeljo popoludne sem ga našel v krčmi pri sosedu. Ko stopim v izbo, sedel je sam pri stranski mizi in poleg njega je sedela Reza. Jeza me je popadla, kri mi je zavrela, toda mnogo vaščanov je bilo v hiši, nobene nisem rekel. Dekle seje zarudela, ko me je zagledala, prišla k meni in me vprašala, kaj hočem piti. Ko mi prinese vino, ne rečem ničesa, natočim in pijem. Valpet jo pokliče k sebi in zopet sta jela govoriti. Kaj, tega ne vem, nemško sta se menila, ta pa vem, da sta govorila o meni, kajti valpet me je vedno gledal in se smijal, ona pak je zrla v mizo in odgovarjala le malo. Ko bi me ne bilo sram druzih ljudfj, prijel bi bil kozarec in ga razbil ob glavo njegovo. Toda tako sem se krotil in pil kozarec za kozarcem."
rReza, semkaj pojdi!" pravim.
„Pride k meni in me vpraša, kaj hočem."
„Semkaj k meni sedi. Otovre sem menda uže kakor oni potepuh, če tudi ne znam hinder-hander govoriti, da bi se iz druzih ljudij delal norca."
—   108 —
„Ona mi je tajila, da bi bila o meni govorila z valptom."
„Strašno si siten!" rekla mi je tudi zdaj in to me je zbodlo, da nikdar tako."
„ Vstane s sedeža tik mene, jezna in rudeča ter hoče iti venkaj."
„Jaz ti rečem, sedi!"  pravim."
„Ne utegnem," odgovori neprijazno in gre venkaj."
„VaIpet pri tej priči vstane in gre za njo. Nazaj ga ni bilo več, v veži pak je še govoril ž njo, dobro sem slišal, odgovarjala mu je prijazneje nego li meni; kaj sta se menila, tega ne vem, zopet sta govorila nemški,"
„Napijem se tisto popoludne, da nisem vedel, kje Sem in kaj delam. Vem, da sem pobijal kozarce, klel in kričal, da so me ljudje v krčmi pogovarjali in krotili, da Eeze nisem videl vse popoludne, sicer pa ne vem, kaj sem govoril, kedaj prišel domov."
„ Drugi dan sem bil bolan. Glava me je bolela tako, da nisem mogel vstati. Obležal sem za več časa, vročinska bolezen se me je bila polotila. Kakor mi je potlej dekla pravila, bledel sem v bolezni svoji vedno o valptu, mislil sem, da se tepeva, da ga pobijam. Prepiral sem se tudi s svojo deklico, dajal jej čudna imena in očital vse ženske grehe."
„Mej mojo boleznijo je bila ona od kraja eden-kr;,t prišla vprašat, kako mi je in me je hotela videti,
—   109 —
vender oče moj je ni pustil blizu, z osorno besedo jo je odgnal in tako ni prišla več do mene."
„Ko sem zopet stal na nogah svojih, mislil sem, da bode vse dobro; za trdno sem bil namenjen, da vse pustim, da se ne zmenim več zanjo, očetovskemu svojemu reditelju sem pa moško obljubil, da ne poj-dem nikdar več k sosedu. On je bil tega prav vesel in vesel sem bil tudi jaz sklepa svojega. Kaj mi je mari vAlpet? Kaj ravno ta deklica? Dokaj jih je, druge so morebiti še boljše in poštenejše. Tako sem hotel misliti, ali ni mi šlo. Koder sem hodil, ona mi je prihajala na misel, kar sem delal, vse se mi je zdelo pusto, kar som videl, spominjalo me je nje. Nikoli nisem mogel biti vesel. In v nedeljo, ko je šla od maše, zdelo se mi je, da ni vesela tudi ona im, da najrajša molči. Če sem jo pa doma srečal, ognil sem se jej, ali če se ni dalo, šel sem hitro mimo nje brez ogovora."
„Zikaj? še zdaj ne vem. Kolikokrat sem se namenil, da grem k njej, da jo ogovorim ! Toda sram me je bilo, nisem šel. Morebiti me pa vender rada ima! Oj, ko bi to vedel, dejal sem sam v sebi. Ko bi mi kdo utegnil povedati, da oni valpet zastonj hodi za njo, da ga ne mara, da mi je vender še zvesta!"
,Take misli so mi zopet vzbudile staro jezo do valpta."
„Nekega večera je bil star berač pri nas čez noč. Pri peci je sedel po večerji in je vedel mnogo praviti. Jaz sem stare može v mladosti prav rad poslušal, kar
— 110 —
■so uže pravili, bodi si o starih časih in starih ljuleh ali druge pametne reči, izkušnje in dogodke. Tudi verjel sem tačas vse, kar mi je kdo povedal. Tako sem tudi staremu beraču verjel, ki je dejal in trdil, da zna tako narediti, da človek lehko ve za edno misel, naj bo katerega hoče svojih bližnjih."
„Kaj, ko bi jaz vedel, ali me ima ona rada, ali mi je res nezvesta zavoljo onega nemškega valpta!" mislim si jaz sam v sebi."
„Ko vsi drugi odidejo spat, vprašam jaz berača, kako se to naredi."
„KoIiko mi boš dal, pa ti bom povedal in sam naredil? pravi."
„Koliko li hočete?"
„Dva tolarja," odgovori in jaz mu ja takoj obljubim."
„Ali je kakov črn maček v vasi?"   vpraša me."
„Jaz povem, da je in reče mi ga skrivaj ujeti in zapreti, drugi večer bo zopet prišel, mačka vzel, pri vrbovem grmu na vodi zaklal ga in pri ognji v hosti sežgal tako, da bode ostala samo edna koščica in s to koščico bom jaz vedel za edenkrat, kar bom hotel."
„Res pride druzega večera, odere pri vrbovem grmu črnega mačka in potem greva ž njim v grajski gozd. Na vrhu posekanega hriba zakuriva velik ogenj, jaz sedem na štor,   berač pa  začne  cmariti mačka in
— 111 —
godrnjati čudne besede. Jaz sem tačas veroval take neumne reči in še malo strah me je bilo."
„Se le do jutri zjutraj se bo naredilo/' pravi co-pernik moj, ,.dajte denar precej in potlej lehko za-spiva pri ognji."
„Jaz mu res dam dva tolarja, čepim nekaj časa in gledam, kako se reč pali in žge, potem pa zadrem-]jem za majhno časa.
„Ko se vzbudim, bil je ogenj na pol pogasnil, mesec je bil izza bukovja pogledal, ali berača ni bilo nikjer. Opeharil me je bil. Jezen vstanem in hočem oditi domov."
„Kar se mi zazdi, da je v grmovji nekaj počilo, kakor bi kdo stopil na trhlo vejo in bi se mu prelomila pod nogo. Tudi sem kmalu zagledal nekaj viso-cega, da je šlo proti meni. Ko je stopilo iz sence, videl sem, da je človek, poznal ga pa nisem še. To sem vedel takoj, da berač ni, prevelik je bil. Zagrabil sem krepelec in sem počakal. Valpet je bil. Ni me takoj spoznal  in rekel je:  „Kaj žgeš drva?"
„Tvoja niso, kakor moja ne, kaj ti mari?" pravim."
„A, si ti?"
..Jaz, le čakaj, čakaj, kaj bežiš, greva vkupe. Morebiti bova eno rekla, ali pa dve," rečem in grem za njim."
„Hitro je stopal in jaz vštric njega. Ni mu bilo po volji, da je dobil ravno mene. Precej časa nisva se menila ničesa.   On ni   vedel,   kaj   bi rekel,   bal se

—   112 —
me je, ker sva bila sama po noči, j;iz pa nisem vedel, kako bi začel. Tako prideva iz boste venkaj na raven. Do grada ni bilo več daleč."
„Ti, kaj imaš ti z ono deklico, uže veš s katero? Zakaj  se vedno tam potičeš okrog?"  vprašam ga."
„Mislim, danisem dolžan odgovarjati" — pravi on." „Ce ti misliš, da ne, jaz pravim, da." Primem ga za ramo in pravim: „Ne boš se premeknil z mesta, dokler ne boš prisegel in se zaroti!, da te ne bo nikdar več v vasi videti pri njej. Ce nečeš, pa ti bom pre-drobil žile in kosti, da me boš pomnil do smrti."
,,Izkušal se mi je izpuliti, toda dobro sem ga imel v kleščah."
..Ne boš obljubil?"
„Obetam, pravi.  —  Takoj ga izpustim." „Gorje ti pa bo, če ne oslaneš mož-beseda."   Bil je uže kakih deset stopinj od mene."
„Ce me prav ni več k ljubici tvoji, saj pomnila me bode. Zdaj jo le vzemi za ženo, če hočeš," vpije za menoj."
„Ko to zaslišim, pograbi me j?za, nekaj zarjo-vem in se spustim za njim v dir. A ušel mi je tisto noč." ..Da je to res, kar mi je naposled povedal, tega nisem mogel verjeti. Vender peklo me je neznansko. Dai bi se bila ona spozabila, ki sem jaz toliko stavil nanjo, več nego li na vse ženske tega sveta, tega nisem mogel verjeti. Ce sem pa zapet pomislil, kako rada je   govorila   ž   njim   nemščino   svojo  vselej,   kadar je

— 113 —
mogla, kako se je proti meni izpremenila, pa sem skoraj moral verjeti. Pa če je res, nekaj bom naredil, naj se podere ves svet. Nje same nisem mogel vprašati, aH je res, kar je dejal. Sram me je bilo, in nisem vedel, kaj bi počel, če bi iz njenega odgovora spoznal, da je taka. Bila je od dne do dne bolj bleda, tiha, malo je je bilo videti. To je bilo uže slabo znamenje, ali jaz sem se vender še tolažil, da pomenja kaj druzega."
„Tako sem bil neko nedeljo v cerkvi. Žegnanje je bilo, natlačeni smo stali. Tam spredaj je v posebnem svojem stolu sedel in dremal naš graščak. Za njim je stal valpet, oziral se po cerkvi sem ter tja, večkrat pogledaval name prav zaničljivo."
„ Poleg mene je stal fant iz bližnje vasi, ki je pred menoj hodil za hčerjo soseda mojega. Zato ker sem ga bil izpodrinil, ni me mogel lehko videti. Danes pa je bil nekaj ves drugi, šepetal mi je vedno kaj na uho, norčeval se iz vaipta in iz drugih rečij, tako da mi je bil uže prav siten in nadležen. Ko mine maša in se vstopimo pred cerkvijo, bil je zopet pri meni in govoril marsikaj."
„Kaj pa dekle tvoje, kako se kaj imata? Zdaj jo boš pustil, to se ve da?" pravi.
„Zakaj ?"
„Glej ga no, kaj ne veš, kaj govore ljudje? Grešili smo. grešili! Grdo je res, da te je tako vodila za nos.   Ta hudirjev  valpet je  vohal   okolo  hiše,   kakor
sleden pes.    Treba mu jih je bilo nametati po plečih.
8
— 114 —
Jaz sem zmerom čakal, kedaj boš to storil, kar bi bil vsak izmej nas."
Zatorej je vender res," dejal sem jaz. Zavrelo je po meni, valpet je ravno s svojim graščakom prišel iz cerkve. V žepu sem imel zaklepičen nož. Nič ne vem, kedaj sem ga potegnil venkaj; ne vem, kedaj sem planil nanj, podrl ga v hipu na tla in zabodel. Bil sem ves divji, kakor živina, nič me ni bilo sram, ni-česa se nisem bal."
„Primite ga!" kričal je graščak, pa nihče seme ni upal tekniti. Pobegnil sem izpod cerkve in šel v hosto."
„Tam ležem na mah. Nekaj časa se mi je zdelo, da sem na tujem svetu, da nisem tisti, kakor sem bil, mislil sem, da se mi vse le sanja. Kmalu pa se mi kri umiri, začnem premišljati. Kaj sem storil ? človeka sem umoril! Groza me je bilo. Valjal sem se po tleh, najrajši bi se pokopal v zemljo, da bi me ne bilo več. Vse življenje je zdaj izgubljeno. Sreča, mir, veselje, vse izgubljeno. Kakor Kajn nimam več doma, dobrotniku svojemu ne smem več pred oči. Zakaj sem storil to? Zakaj nisem poslušal besedij druzega očeta svojega, ki me je prav učil? Zavoljo nje sem postal hudodelec, zavoljo nje, ki je zame ni več. Biriči me bodo pojali, kakor divjo zver, če ostanem v deželi. In Bog, kaj bo ta rekel, gorje!"
„Noč se naredi, predno jaz vstanem. Kam bi se obrnil ? Najprej grem proti gradu. Videti moram, morebiti
—  115 —
ga nisem do smrti, mislim si in to me nekaj utolaži. Tiho se priplazim do grada. Nihče me ni čutil. Pogledam tam skozi okno v sobo, kjer je navadno ležal valpet. Vidim ga na postelji, poleg njega je sedela dekla. Še je bil živ. Oj, Bog in Mati božja daj, da ne bi umrl, da ne bi jaz imel umora na vesti!"
„Potem se obrnem proti vasi. Hotel sem še očeta svojega prositi, naj mi ne zameri, naj me ne zavrže; kar sem storil, nisem iz hudobije, temveč v nepre-misleku. Pa ko pridem do hiše, ni mi dalo stopinje več storiti, nisem se upal potrkati. Obrnem se proti sosedu. Tam potrkam na njeno okno, da bi prosil nje odpuščanja.   Nihče se ne oglasi."
a Naj bo, kar hoče; naj bo vsega konec, najdimo po svetu!"
„In šel sem; kam, sam nisem vedel. Tačas je bilo še drugače na svetu, kakor denašnji dan. Zdaj najde gosposka človeka, naj ide kamor je, še tako daleč. Takrat pak je bil izgubljen in zavarovan, da je šel le iz dežele. Nihče me ni vprašal za popotni list; nihče, od kod sem in kdo."
„Tako sem se več let klatil po svetu. Strojaril sem pri več mojstrih po svetu; kar sem zaslužil, zapravil sem sproti, da bi v pijači pozabil, kako mi je bilo nekdaj in zakaj sem zapustil dom. Kad, neizrečeno rad bi bil šel večkrat na dom pogledat, kako je, pa nisem se upal."
—  116 —
„Kakor vsi ljudje, tako sem tudi jaz še le potlej ko je bilo prepozno, spoznal, kako neumen sem bil v mladosti. Kaj je bilo vsega tega treba, zakaj nisem bil mlad te pameti, da bi se za ednega človeka ne bil brigal tolikanj, ko je vender toliko ljudij in imamo vsi tiste slabosti in tiste grehe, samo da jih nekateri pokrivajo, nekateri kažejo; nekateri so večji, nekateri manjši hudobneži, vsi vkupe pa kaj malo modri v življenji."
„Dolgo let potem sem dejal: zdaj te je uže ves svet doma pozabil, tebe in to, kar si storil. In šel sem domov. Marsikaj sem našel drugače. Oče moj Ra,-pas je bil davno umrl. Svoje imetje je bil sorodnikom in ubožcem zapustil, mene še v misli ni vzel, da, še slišati ni mogel o meni. Valpet res ni bil umrl, pa pobral se je bil kmalu iz tega kraja. Nekdanja moja ljuba tudi ni več živela; torej potem, ko je odšel njen zapeljivec, šla je tudi ona na oni svet. Njen otrok živi še. Mene ni doma nihče spoznal in tudi sam nisem nikomur pravil, kdo sem."
»Prileten sem uže bil; nekaj časa sem še delal, pa ne dolgo. Začel sem naposled hoditi od hiše do hiše, kakor hodim še zdaj. Dolgo menrla uže ne bo treba in rad bi videl, da ne bi bilo. Kajti če se spominjam, da sem sam kriv, da moram na starost nogi rabiti in moliti za trdo skorjo, zagreni mi vse, in dostikrat bi obsedel na poti, da bi s smrtjo storil znanje, ko bi le vedel, da bo tamkaj bolje zame."
III.
Sin kmetskega cesarja.
Povest iz XYI. stoletja.
(„Besednik", 1869.)

1.
Baron Jošt Turen.
ilo je jeseni leta 1574., torej edno leto po nesrečni kmetski vojski.*) Marsikdo že ni mislil na žalostne prigodke prejšnjega leta; marsikatera žena pak je še milo jokala po moži, katerega so jej obesili; nekateri otrok je pogrešal očeta, ki je storil sramotno smrt.
Solnce je stalo uže čez poludne. Lehka sapica, uže precej hladna, pihala je skozi odprto okno lesene ribičeve koče, ki je stala pri Savi, ne daleč od Krškega. Ribič, kakih petdeset let star mož, sedel je na nizkem stolci in je tiščal velik črn lonec med koleni, iz katerega je hitro zajemal z leseno žlico in nosil v usta. Končavši svojo južino, jame zmerjati sina, sedemnajstletnega krepkega mladeniča,   zakaj   ni ravšljev in
*) Najhujša kmetska vojska na Slovenskem je bila 1. 1573. Glavni vodja z vilami, motikami in dragim orodjem oborože-ženim trumam je bil Ilija, ki se je dal celo oklicati za kmet-skega cesarja. Večina kmetov je bila pokončana na borišči ali drugače. Ilija sam pa je bil z železno, v ognji razbeljeno krono kronan, tla je umrl od strahovitih bolečin. —
— 120 —
druzih mrež za ribjo lov ta čas zakrpal, kar je bil on z doma. Da bi jezico svojo malo ohladil, stopi k oknu, vedno še godrnjaje. Zdajci pa umolkne, obrne se in pravi:  „A16, fant, brž, venkaj pojdi, brž!"
j,Kaj pa je?" vpraša fant, ki se mu nikakor ni tako mudilo, kakor očetu. Toda oče ni mogel odgovoriti, bil je uže zunaj. Da-si tudi precej len, vstane sin bolj iz radovednosti, kakor iz spodobne pokorščine in gre za očetom. Zunaj se na pragu ustavi in gleda debelo.
Oče je odvezoval veliko plav, bil je gologlav, kučma je ležala v blatu; kajti ni smel biti pokrit pred visokim gospodom in mladim gospodičem, ki sta stala na bregu. Za njima je hlapec držal tri osedlane konje, ki so bili namenjeni na plavi prepeljati se z gospodarji vred. Gospod, uže precej prileten, ima velikansk meč; mlajšemu, kakih osemnajst let staremu mladeniču, tiči za jtasom z zlatom okovan lehek meč, menda bolj zarad lepšega kakor za brambo. Tudi hlapec je oborožen.
Kakor zamaknen ogleduje ribičev sin zdaj vihrajoče pero na mladeničevem lepem klobuku, zdaj dragoceno obleko starega viteza in njegove svetle ostroge, zdaj konje in hlapca in si morebiti misli: „Kaj, če bi jaz to ali pa to imel!"
„Kaj li ti zijaš! Ali ne greš staremu pomagat?" pravi vitez osorno, ko ugleda ribičevega sina.
Jezno in potuhneno pogleda ta gospoda po strani, vzame vesla in drog in kakor bi kljuboval,   prav po-
— 121 —
časi stopa proti plavi, katero je bil oče odvezal. Ta hip ga tujec s kratkim bičem tako švrkne po bosih nogah, da zacvili in vrže vesla ob tla. Zaletel bi se bil v gosposkega svojega nasprotnika, da se ne bi bil oče oglasil ter mu velel, naj brž da vesla, da jih priveze.   Srdito gospoda pogleda in stopi na plav.
Konji so bili vajeni tako prevažati se, zato so radi stopili s hlapcem in z gospodoma na deske in ribič odrine. —
Na oni strani dobo od gospoda nekaj denarja v dar in plačilo, tujca zajašeta konja in po vprašanji: ali je pot do „Srajbarskega turna" lepa, odjezdijo.
Kibič in sin se s plavjo vrneta.
„Oče, zakaj meje ta stari dedec gosposki udaril?" vpraša ribičev sin, ko prideta do srede.
Očetu sicer tudi ni bilo po volji, da tuj človek strahuje njegovo dete, vender njemu tega ni smel povedati; dejal je torej:
nZakaj ne ubogaš!"
„On mi ni še nikoli dal kruha," odgovori sin. „Povčm vam, če pride nazaj, da vas ne bo doma, jaz bom sredi Save zvrnil plav, pa bo videl!"
„Za božji čas, sin! kaj to govoriš! Kaj bi bilo potlej s teboj! Nikoli več ne bi bil zdrav."
„0n bi me ne ujel ne! Jaz bi splaval in utekel v hribe k Uijevemu sinu in k tistim, ki se skrivajo. Nihče me ne najde, za takova kota vem."
Ribič prebledi.   Kateri oče se ne boji  za   sina?
__ 122  —
„Fant! Za Boga svetega, tega več ne jemlji v misel. Pomisli, ako bi kdo slišal, kaj čenčaš. Ali ne veš, da se ne sme govoriti o Kosomanu in Iliji! Bog te varuj in Mati božja! Kaj bi jaz revež na starost počel, ko bi te kdo slišal, da to govoriš in bi se ti pripetilo kaj hudega!"
„Kaj pak!" pravi mladenič ter se krepko upre v drog.
2. Kosoman, sin kmetskega cesarja.
omaj dobro uro pozneje naglo prikorači k ribičevi koči mlad — kakih osem in dvajset ali trideset let star — mož. Postave je srednje, prej majhne, kakor velike, vender nenavadno širok čez pleča in prsi. "Ves zastaven život priča, da je velike telesne moči! Obraz njegov bi bil lep, da ga niso kazile prežive, nekako preostro bliskajoče se očf, če uže z nemar puščamo gosto razrasteno, rujavo, neraz-česano brado.
Nekako hlastno, kakor bi se mu zelo mudilo, pokliče ribiča, potem pa takoj sede v čolnič. Malo se mu odgrne plašč, v katerem je zavit, in videti je obleka sicer kmetska, vender od boljšega blaga, da-si zdaj pomazana. Čemur bi se pa še najprej čudili, to je opisani meč, kateri nekako s plaščem prikriva.
„Le hitro na ono stran, boter!" kliče ribiča.
Ta sede in začne veslati.
V sredo priveslavši ribič upre oči vanj in kakor bi pozabil vsega, mirno drži veslo v roki.
— 124 —
„ Prijatelj! Sava bo naju vzela, veslajte," pravi tuji potnik.
»Kosoman!" pravi ribič.
Mlademu možu zlezejo obrvi vkupe in roka mu seže k mečevemu ročaju.
„Kaj je! Ali Kosomana nečeš voziti? Res, Ilijev sin sem ali pa Kosoman, kakor me hočeš imenovati. Veslaj! A to ti povem, če boš zinil živi duši, da si me videl in poznal, ne boš več tod veslaril."
„Kaj še! Bog ve, da ti rajši pomagam, kakor škodujem. Ti in oče tvoj sta nam hotela dobro narediti. Pa Bog ni hotel, kaj hočemo! Ne boj se, ne poznam takšnega, da bi te izdal, kar je kmetskih ljudij. Samo grajskih hlapcev se boj. Saj veš, da vedno slede za teboj."
„Zdaj bom pa jaz za njimi. A ne za hlapci, za gospodarji! Koliko je uže tega, kar se je baron Jošt Turen tukaj prepeljal ? Ali veš, kam se je obrnil ? Koliko jih ima s seboj ?"
„Zdi se mi, da je šel v Srajbarski turen k sorodnikom svojim. Jaz ga še dobro poznal nisenu Sin je ž njim in eden hlapec. Varuj se ga. Saj veš, da je on največji sovražnik bil vojski tvojega očeta in tvoji."
»Gorje mu bodi!" godrnja Kosoman. —
„Pravijo, da je ta baron Turen obsodil tvojega očeta v Zagrebu na tako strašno smrt."
—  125 —
„Ha! Ali si tudi ti to slišal!?" zavpije Kosoman in skoči po konci.
„Varuj, da čolna ne prebrneš in v vodo ne padeš," pravi ribič.
Kosoman zopet sede, pokrije obraz z rokama in nasloni glavo na koleni.
„A16, pri kraji sva!" pravi ribič.
Kosoman mu ponuja plačo, toda starec zmaje z glavo in pravi: ,Ne, Ilijev sin nima takega denarja, da bi ga jaz vzel. Bog te varuj, ker se nečeš sam. Moli, da ne boš kaj napačnega storil. Jaz bom tudi molil za te. Sicer pa me pokliči, kadar se hočeš prepeljati.   O polunoči vstanem zate."
Solza se je zasvetila starcu v očesu.
Kosoman mu poda roko in se nasmehlja. —
„Ti si poštena duša, Bog daj, da bi se videla še kedaj."
„Se kedaj? Povedi mi, kam si prav namenjen. Glej, jaz sem star, morebiti ti bom svetoval, da bo prav."
Kosoman pogleda v tla, kakor bi premišljal, ali bi povedal ali ne. Skoraj vpraša ribiča: „ Stari, kaj bi storil tvoj sin, ki je še mlad, da bi te jaz vpričo njega udaril za uho? Ali bi to pustil kar tako?"
„Jaz mislim, da ne, srdoritec je pravi. Precej v te skoči," odgovori ribič z nekim zadovoljnim smehljanjem.
„No, vidiš, takšen sem tudi jaz."
—  126 —
Rekši odide Kosoman z naglim korakom po poti, koder so jo prej trije, jezdeci krenili. Ribič gleda za njim in premišlja   tako dolgo,   da   izgine   za drevjem.
„Skoda za njegovega očeta, škoda zanj! Nikamor ne sme mej ljudi; kakor lisica se mora po skalah potikati in iskati skrivališč, dokler ga • ne zadene smrt. Da bi le zdaj česa nespametnega ne naredil! Hvala Bogu, da je uže dobro dolgo, kar so oni trije odšli. Konj menda ne bo došel, ni klek. Ker je ves z uma in tega barona neznano črti — Bog mu grehe odpusti in nakloni pokoro — lotil bi se vseh treh."
V tem, ko je ribič tako premišljal, pospešil je bil Kosoman stopinje in kakor človek, kateremu je mnogo na tem, da koga doide, bolj tekel, kakor navadno hitro šel. Zavil je spodnji del obraza svojega v plašč in kapo pomeknil tik do očij, da-si tudi ni bilo mrzlo in nikogar blizu poti, ki bi se mu bilo bati, da bi ga spoznal. Ob straneh poti so rastli stoletni hrasti; orumenelo listje je sapa metala potniku pred nogi,   kakor bi ga hotela ustavljati v naglem dirjanji.
Kake pol ure potem pride iz gozda. Razgled čez polje se mu precej daleč odpre. Vedel in videl je, kod se vije pot in kje zopet izginja v hosti. Jezdecev, katere je menda hotel doiti, ni bilo videti nikjer.
Utrujen sede na velik kamen.
»Našel te bom vender!" pravi zamolklo in zamišljen obsedi.


Pomagač.
e daleč od Krškega stoji grad, ki ga kmetje od nekdaj imenujejo „Šrajbarski turen". Ne spada le-sem, da bi preiskavali, zakaj se ravno tako imenuje. Sloveči stari zgodovinopisec Valvasor piše, da je bil morebiti kakšen „šribar" kedaj lastnik tega grada in da se je po njem prijelo ime. Da-si bolje razlage ne vemo, tudi te ne potrdimo. A saj to v naši povesti ni posebno važno.
Grad stoji na hribu. Proti Krškemu se razprostira planjava, na druzih straneh pak ga je objemal tačas, bolj še kakor denašnje dni, velik gozd.
Šestdeset let pred našo povestjo uže so bili uporni kmetje pridrli  v ta grad in hudo gospodarili v njem.
Da se ne bi kaj takega več povrnilo, sezidal je bil šrajbarski graščak debelo in široko obzidje in na vsakem oglu postavil močen stolp, od koder se je pozneje lehko branil ne samo nepokornim kmetom, ampak tudi še hujšim sovražnikom tedanje naše dežele, Turkom.
— 128 —
V ta grad smo videii jezditi imenitnega plemeni-taša barona Jošta Turna, premagalea in sodnika kmet-skega cesarja Ilije. Bil je gospodarju v Šrajbarskem turnu nekaj v rodu in prišel ga je skoraj vsako leto po edenkrat obiskat.
Jesensko solnce je poslednje žarke upiralo v goste vrhove velikanskega bukovja Srajbarskega turna v grajskem gozdu, kjer sta dva kmeta ravno sekire po tleh pometala in drug za drugim sedla na deblo, ravno okleščeno, nekoliko, da bi se počila od dnevnega dela, nekoliko, da bi se prav v miru kako pomenila. —
„Zdaj menda ne bo gozdarja več klek prinesel, le sediva. Kruha sva si uže zaslužila, če je volja božja," pravi starejši.
„Saj gospod ni vse leto in dan toliko storil, kakor midva danes," odgovori mlajši.
»Kaj hočemo, ker je tako, uže mora biti."
»Jaz pa pravim, da ni, da bi moralo biti," pravi mlajši in od jeze se mu zaradi obraz. „Mi smo sami krivi, da nas tako imajo, kakor bi ne imeli duše, da moramo drugim delati, prej kakor sebi, in nam iztrgajo še to iz rok, kar pridobomo s krvavimi žulji. Jaz sem uže dostikrat premišljal: če je Bog ustvaril zajca, ustvaril ga je ravno tako zame, kakor za graščaka. Drva rasto na zemlji božji zanj tako, kakor za nas, in vender moramo mi pobirati slabe vrhove in brstino, graščakova pa je debelina, katere si sam ni posekati neče. Mi smo neumni. Ej, K o s o m a n a je bilo treba poslušati-------".
— 129 —
Pri tem imenu starejši kmet naglo skoči po konci in se ozre okrog in okrog ter dene prst na usta, šepetaje: a Tiho, tiho! Kaj, ako bi te kdo čul, da se meniš o Kosomanu!"
„Ti si strahopet. In ravno zato, ker je bilo lansko leto preveč takih, kakeršen si ti, nista Ilija in Kosoman ničesa opravila. Da bi bili vsi poprijeli vile in sekire in z nami šli in s Kosomanom, kje bi bile zdaj graščine!"
„Boga zahvali in mater božjo, da ne vedo, da si bil pri Kosomanu in tiho bodi. Naj bi kdo slišal, zapro te ali pa še obesijo, kakor so druge."
„Ali me boš ti izdal?"
„Oj, Bog obvaruj!"
„Jaz ti povem, ako bi zdaj-le Kosoman, ki pravijo, da je v gori in da bo še edenkrat vzdignil vojsko, ako bi zdaj-le prišel in rekel: pojdimo ! jaz grem precej ž njim."
„Lepo te prosim, Martin, bodi tiho. Ti si neumen. Kaj sta nam pomagala Ilija in sin njegov? Ničesa! Ednega so umorili, ednega pa še bodo."
„Bog ve, kako pride. Boš videl, Kosoman je pravi, on jim jo bo še zagodel, jaz vem."
„Jaz grem domov,"  pravi starejši in dene sekiro
na   ramo.    „Ti,   Martin,   pa pojdi v grad,   lože  hodiš
kakor jaz, in povedi, da sva posekala, kar je bil nama
odkazal."
9
—  130 —
Oba se napotita, starejši kmet po edni, Martin po dragi stezi.
Poslednji ni bil še streljaj daleč, ko mu iz gošče nasproti stopi mož in seže v roko. Martin se oveseli in ustraši, ko spozna Kosomana. Nehote se ozre okrog, potem pa vpraša: „Kaj delaš tukaj? Ravno sem govoril o tebi."
„Slišal sem.   Ali je res, kar si govoril?"
„To se ve da. Jaz zmerom pravim, da si ti mož in tvoj oče je bil pošten mož, Bog mu daj nebesa ..."
„Ti si rekel, da greš z menoj, oe je treba," pravi Kosoman. „Ne z menoj. Sam pojdi v grad, kamor si namenjen. Tam pozvedi, kdo je danes prišel. Videl boš, če je res tisti, ki mu pravijo Jošt Ture«, če ima sina s seboj. Izkušaj zvedeti, koliko časa ostane tu, kedaj misli oditi in kar še moreš. Vse to mi boš povedal jutri o poludne tukaj-le. Čakal te bom. Ali mi boš storil to?"
„Vse, vse kar hočeš. Na tanko bom zvedel, če le more kdo."
„Ne pripoveduj nikomur tega; tudi ne, da si me Aidel.   Jutri se pogovoriva   kaj več,"   pravi Kosoman.
Martin še za njim vpije: „Pazi, da te kdo ne spozna in da se ne zapletel v sitnosti. Pridi k meni spat."
Kosoman prikima in takoj potem ga Martin uže ni videl.
oč se je storila. Tema je bilo, da človek ni videl ped zemlje pred seboj. Dež je začel liti, veter je žvižgal. V takšnem času človeku dobro de, če preskrbljen sedi pod streho v gorki stanici in posluša, kako sapa zaganja debele kaplje v zaprto okno.
Svetokriški fajmošter, čestitljiv starček, bil je ravno odvečerjal in opravil svojo molitev.
"Videti je možu kakšnih sedemdeset let in skrb in žalost se mu bere z obličja. Večkrat vzdilme, potem glavo povesi in sedi tiho. Kaj je pač staremu možu? Morebiti ga obhaja misel, da je na pragu v večnost, da so njegova leta potekla in se mu bo ločiti od tega sveta ter težek odgovor dajati večnemu ostremu sodniku? Tega ne. Vse njegovo življenje je čisto, pripravljen je stopiti pred sodnika.
Spomin druzih rečij mu naudaje bridkosti in teži
srce.   On je brat nesrečnega Ilije,   kmetskega cesarja.
Oče njegov, bogat, svoboden kmet je bil dal njega in
njegovega brata v nekov klošter v šolo.   Ilija je ostal
9*
— 132 —
po očetovi smrti gospodar,   on je dokončal   učenje in postal duhovnik.
Pač je kmalu uvidel, uže zgodaj uvidel, kakšne nesrečne misli goji njegov brat llija. Zdelo se mu je, da namerja vzdigniti se proti gosposki. Opominjal ga je večkrat lepo, očetovsko, naj si iz glave izbije takšne misli. Pravil mu je, da sveto pismo in cerkev zapovedujeta pokorščino postavljeni oblasti, ne samo dobri, temveč tudi preostri in hudi. Toda vse je bilo zastonj.
Tako je moral pred letom učakati strašnih dogodkov, njegov brat je storil strašno smrt. Ali mu je Bog na onem svetu odpustil greh? Za to je stari duhovnik molil, ali zagotoviti mu tega ni mogel živ krst. Strijenik njegov, Baltazar, Ilijin sin, ta je pregnan, ubežen, brez doma, izgubljen!
Kaj čuda, če je mož potrt in pobit, da vidno hira.
Te reči so  fajmoštru  rojile   po glavi.   Da bi se
razmislil in našel tolažbe, jame brati iz svetega pisma.
Komaj začne, ko zasliši, da nekdo trka in kmalu, da
gre njegova dekla odpirat.
Misleč da bo treba iti h kakemu bolniku, zapazi še le, da zunaj tuli vihar in lije dež, vender pravi: „Naj bo, volja božja je, dolžnost je sveta."
Zdajci stopi Kosoman v sobo. Bil je ves premočen.
Bodi si, da je imel fajmošter uže slabe oči od starosti, ali ker je bil Kosoman nenavadno oblečen in.
— 133 —
je nosil porasteno brado, starec svojega bratovega sina ni spoznal.
„Kaj  bi radi pri meni?"  vpraša ga.
„ Prenočil bi rad pri Vas, atrije!" odgovori mladi mož.
Duhovnik ostrmi.
»Baltazar!?"
„Ali me niste poznali ?" Ees, dve leti je uže, kar sem bil zadnjič pri vas.   Postarali ste se."
Fajmošter vstane in prime Kosomana za roko. Solza se mu utrne iz očesa.   Sedeta.
„Oj, prepozno prihajaš, ljubi moj, prepozno. Kaj je s teboj? Dve leti, praviš? Koliko nesreče v teh letih! Da bi tega ne bil učakal! Pa povedi mi, od kod prihajaš? kaj počneš? ali si dobil odpuščanje od gosposke? od Boga?"
»Odpuščanja od gosposke, katero Vi mislite, nisem iskal in ga ne bom, če se do smrti klatim po gorah,"  odgovori Kosoman.
nZmerom še takšen, kakor oče! Ne, tako ne smeš govoriti. Jaz vem, da ne smeš očitno pokazati se, skrivati se moraš, kaj ne?"
„Najvarneje je."
„No, vidiš, to ne gre. Prav je, da si k meni prišel, ljubi moj! Morebiti ti bom kaj pomagal. Jaz ne morem in ne smem prositi zate. Glej, ker sem brat tvojega nesrečnega očeta — Bog se usmili njegove duše — ne morejo me lehko videti. Toda imam prijateljev, ki bodo prosili zate; opat v Kostanjevici mnogo   pre-
— 134 —
more. Obljubi, da se poboljšaš in vse se bo naredilo. Kaj ne, da ti je žal, da si poslušal očeta, ki te je učil napak?"
„Prositi ni treba zame."
„Mora se, mora. Sicer se boš ves izgubil. Rešiti moram tebe, sicer bom težko umrl. Ko bi ti vedel, kako hudo je meni, kako me srce boli za očeta tvojega ..." starec ni mogel izgovoriti.
„Tudi meni, strijc, je hudo. Ta reč ni še končana, niti pozabljena. Da bi tega ne bilo, če bi uže prav prosili zame, zdaj je zastonj in nepotrebno. Nečem milosti od tistih, ki je nikdar poznali niso," pravi Ko-soman jezno in oči se mu nekako čudno ožive.
„Ni zastonj! Kdor trka, njemu se odpre. Ti si mlad, oče tvoj te je zapeljal. Ako bodo videli gospodje, da se hočeš vrniti na pravo pot, radi ti bodo prizanesli in postal boš zopet pošten človek. In Bog ti morebiti pusti dolgo življenje, da boš spoznal, kako zelo si bil zašel.   Prosi ga za to."
„To se bova še vse zmenila, strijc! Storil bom pa, kar sem si namenil."
„Kaj si namenjen storiti?"
„K Vam sem prišel prosit nekoliko denarja."
„Kolikor imam, vse ti dam, Baltazar, samo poslušaj me."   Rekoč fajmošter vstane in odpre omarico.
„Vzemi, kolikor hočeš, mnogo nimam."
Kosoman vzame nekaj malega.

—  135 —
„Zdaj povej, kaj misliš storiti? Ali bo tako, kakor pravim jaz?"
Kosoman upre oči v tla, precej pa se skloni po konci in nekako odvažno pravi: „Strijc! legal ne bom, po resnici Vam povem, kaj mislim. Nikar me ne pregovarjajte. Zastonj je. Glavo za glavo! Jaz moram ednega tistih dobiti v roke, ki so mučili očeta mojega. Glavo za glavo, to sem se zarotil."
Kakor bi treščilo vanj, zgrudi se stari duhovnik na stol. Nobene besede ne more izpregovoriti. Serpo gleda strijčnika. —
„Ednega, in sicer poglavitnega imam uže na sledi in gotovo mi ne uide. Kadar bom zvršil dolžnost svojo, potlej se vrnem k Vam in videli boste, kako bom pohleven. Zdaj pa očeta svojega ne smem pozabiti. On bi tudi ne bil kar tako pustil, ko bi bil kdo meni kaj storil."
„Moj Bog!" vzdihne strijc.
„Lehko noč, pri Vas ne smem ostati," pravi Kosoman odhajaje.
„Ba)tazar!" kliče fajmošter, ko so se zaprla vrata za Kosomanom. Toda Kosoman ni slišal tega klica, ali ga ni slišati hotel, ne vemo.   K strijcu ga ni nazaj.
Da ubogi starec to noč ni zatisnil očesa, misliti si je Jehko. Ilijev sin pak je prišedši iz strijčeve hiše, pod plaščem skriti meč opasal priročneje, zavil se in krenil od sv. Križa proti Srajbarskemu turnu, ne mene se za dež in vihar,  ki sta mu pihala okolo ušes.   Ne
— 136 —
daleč od grada je stala samotna koča, kjer se je še svetila luč. Tam potrka Kosoman na okence in za-kliče: „Martin, odpri!" Vrata se odpro, Kosoman stopi v vežo. Ne dolgo potem ugasne luč in sliši se iz koče le poluglasen pomeuek. —


5.
Zmenjena ženitev.
ospodar v Srajbarskem turnu je bil vdovec. Imel je edno samo hčer, Heleno, katera je bila v tem
- času, ko se godi naša povest, blizu dvajsetih let. Njej je bila namenjena po očetovi smrti cledščina vsega posestva Srajbarskega turna. Želel je torej oče dobiti zeta, da bi mu bil po volji, vreden naslednik njegovega rodu, podpora njegovi hčeri in njegovi starosti.
Ker je bila lastnina precej velika, ponujalo se je mnogo zetov, in starec je imel kje izbirati.  —
Tudi baron Jošt Turen je prišel ravno s tem namenom, cla bi ponudil mlajšega sina svojega Viljema. Mudil se je v gradu uže več tednov. V tem je zapazil grajski gospodar in gotovo ž njim vred tudi njegov gost, da se je mej lepo Heleno in mladim baronom sklenilo prijateljstvo, o katerem ni mogel dvojiti nihče, kam meri.
Graščak, kateremu se je mladi Turen vedel močno prikupiti, ni bil nejevoljen te zveze in pogodba mej očetoma je bila hitro gotova in sklenila sta zaročitev.

— 138 —
Ker se je pa mladenič obema zdel še premlad za tako važen korak, ki človeka veže za vse življenje, in ker je graščak po pravici dejal, da je v tedanjih nevarnih časih treba trdnega, zvedenega gospodarja na gradu, pobogala sta se, da se odloži poroka še za dve leti. V tem pak je bil Jošt Turen namenjen poslati sina iz dežele, da se čemu priuči, utrdi značaj in postane bolj moški. —
Ker se po ti pogodbi mej očetoma, katere sta se veselila tudi sin in hči, ni več prav spodobilo, da bi mlada dva namenjena si zaročenca stanovala pod edno streho, ukrene baron Jošt Turen zapustiti s svojim sinom gostoljubnega starega prijatelja na Srajbarskem turnu in vrniti se na edno svojih graščin, katerih je imel več.
Debel sneg je bil zamel. Popotovanje je bilo torej tačas, ko še ni bila dežela preprežena s cestami, prav težavno. Silil je graščak gosta, naj ostaneta še nekoliko časa, da odkopnf sneg, ali da se vsaj razhodijo pota.
Vender, ker se je uže bližal božič in iz gori omenjenih razlogov ostane Jošt Turen pri svojem sklepu in določen je bil dan slovesa in odhoda. —
Bilo je mrzlega meglenega jutra. Hlapci so imeli konje osedlane v dvoru, starca dva si sežeta v roke, nevesta se jokaje poslovi od mladeniča in takoj potem odjašeta plemenitaša oče in sin s svojim hlapcem in z dvema oboroženima služabnikoma, katera jima je bil graščak vsilil za spremstvo do polupota rekoč: da mo-
—   139 —
rebiti vender ni tako varno hoditi po samotnih potih, kakor bi si mislil.
Kmalu je gosta megla zakvila odhajajoče krdelce očem starega graščaka in njegove hčere. —
„Zdaj bova zopet sama, Leniča," pravi oče in se obrne v grad. Te besede izvabijo vnovič solze iz očij nevestinih.
„No, dve leti bo kmalu minulo, in potlej bosta združena za zmerom; saj tudi prej nisi jokala, ko ga še poznala nisi," pravi starec smeje se.
„Jaz se bojim, da se ne bi pripetilo kaj hudega."
„Bodi pametna," pravi oče in oba gresta iz dvora v grad. —
■
.
G.
V vinskem hramu.
uvno to jutro na vse zgodaj je bila v samotnem vinskem hramu ne daleč od pota, ki drži od Srajbarskega turna proti Savi, zbrana druščina devetih mož.
Sedeli in stali so okrog soda in lončena maj olika je romala okrog in okrog. Pol hleba kruha je držal eden v roki in ga lomil in ponujal zdaj temu in onemu. Vrata so bila priprta, tako da je bilo na pol tema. Tiho so se pomenkovali. Ob stenah so bile prislonene sekire, debele težke palice, v katere so bili zabiti ostri žeblji, in dve puški.
Bili so to pregnani, ubežni kmetje iz poslednjega punta. Vsi so bili nekako divjih odurnih obrazov. Ko-somana lehko spoznamo mej njimi. —
„Le pijte, kolikor morete," pravi Kosoman, „samo varujte se, da ne bo kateri pijan. Težko delo imamo. Srčnosti bo treba."
„Martina še ni. Morebiti ga ne bo in potlej ne vemo, ali bo kaj ali ne," pravi eden možakov.
— 141 —
„ Gotovo pride povedat, kedaj pojde oni gosposki pes iz grada."
„Kje ga bomo prav počakali?-' vpraša drugi. „Doli v ovinku" — pravi Kosoman. — „Pol nas stopi v goščo na edno stran, pol za skalo na drugo. Ko bodo prijezdili mimo, planemo hitro nanje in po-mečemo jih na tla. Hlapca malo obstrelite, potlej naj pa uide, če hoče. Njega nam ni treba, da imamo le starca, in dobro je, če dobimo še sina. Le naglo storimo, da se ne bo utegnil braniti, kajti trden je še in mnogo opravka bi imeli ž njim, ako se mu posreči dobiti meč iz nožnic. Sina se še mleko drži; njega vsak potare.    Saj nas je devet, a tam je le eden."
„Kaj pa, če jih bo kaj več? Ce bo kaj hlapcev s Turna?"
„Saj jaz vem, da bodo samo trije. Martin je bil včeraj v gradu in je slišal, da ne mara, naj bi ga kdo spremljal," pravi tretji.
„Lotimo se jih, če jih le več ne bo, kakor nas," pravi Kosoman.
„Potlej pa pobijemo, kar se da,"   pristavi drugi.
„Njega ne do smrti.   Živega moramo imeti."
Zdaj zaslišijo stopinje po snegu in umolknejo. Vrata zaškripljejo, Martin stopi v hram in pravi: „Le hitro, predno bo edno uro, mislim, da bodo šli."
„Koliko jih je?" vpraša Kosoman naglo.
„Pet," odgovori oni.
Vsi malo osupnejo.

—   142   -
„Katera dva še?"  vpraša eden.
„ Tista dva "Vlaha, ki v gradu služita."
Kosoman zaškriplje z zobmi. Ta dva hlapca sta bila znana, da sta trdna in da sta bila uže večkrat v boji. Da v svoje tovariše ne sme posebno mnogo za-uj>ati, to je Kosoman vedel.
„Vender mi uiti ne sme. Hajdimo!" Jzpijo iz majolike, pobero vsak svoje orožje in za vrstjo odhajajo skozi vrata. Martin ostane sam. Da bi utolažil svojo vest, ki mu je morebiti očitala, da je po Iškari-jotovo izdal ednega človeka in mu pomagal do nesrečne smrti, sede k sodu in začne piti na vse duške.
V tem oni možje tiho koračijo skozi vinograde do gozda in potem mej drevjem proti poti. Sneg je bil zamrznil tako, da se ni udiralo in sled se je komaj poznala.
Pridejo do mesta, kjer so bili namenjeni prežati. Kosoman jih razstavi in jim zopet zatrdi, kako naj se nosijo. Tistima dvema, ki sta imela puški, veli, naj merita vsak v ednega Vlahov, grajskih hlapcev. Po-čenejo za grme in za veliko  skalo  in vse je tiho. —
-HUlN-

7.
Prvi poskus maščevanja.
ot je bila še malo razhojena.   V zmrzlem snegu
so se konjem udirale noge, da so jim bili členki
nad rogom krvavi.   Zato  je  baron Jošt Turen
- ukazal, konj ne priganjati  in jezdili  so prav počasno.
Kjer je bila pot slabša in ožja, šli so kakor divje gosi,
drug za drugim v vrsti.   Le  po   nekaterih   mestih sta
jezdila oče in sin vštric. —
Bodi si, ker je namen svoj na Srajbarskem turnu prav dobro dosegel, ali ker je bil proti domu na poti, stari baron je bil prav dobre volje. In če tudi ni imel po svoji nekako ostri natori navade z Viljemom, sinom svojim, govoriti o samem sebi, pravil mu je danes različne dogodke iz življenja svojega, o turških bojih, v katerih je bil on poveljnik in zmagalec, o poslednji kmetski vojski i. t. d. Ravno ker je bilo to nenavadno, poslušal ga je sin zvesto in z neko otroško hvaležnostjo, tako da so mu hitro izginila grenka čustva prezgodnje ločitve od namenjene mu neveste. —
H£
mw

—   144 —
Naposled mu je oče ravno pravil o kazni, katero so bili on in drugi obsodili Iliji, tako imenovanemu kmetskemu cesarju.   —
„Meni se zdi, oče" — pravi Viljem — „da je bila to prehuda kazen, ker ste ga z razbeljenim železom umorili. Ta človek je bil vender hraber in pogumen mož. Ah bi ne bilo pravičneje kar ustreliti ga, ali ob glavo deti, da bi bil storil lažjo smrt?"
„Tega ti ne ume.š" — odgovori oče. — „ Vzgled in strašilo smo morali dati temu nepokornemu ljudstvu za večne čase. Kmet je trdovratnejši, če bolje ravnamo ž njim. Nobena kazen zanj ni prevelika, če se predrzne ustavljati. S prizanašbo in dobroto ne boš nikdar dobro opravil pri njem."
Sin morebiti ni bil uverjen o tem, ali ker je oče rekel, da je tako, moral je verjeti, kajti oče je bil star, izkušen in spoštovan pri pametnih ljudeh, kateri so bili tudi po sinovi misli le plemenitaši.
„Meniteli, oče, da so kmetje zdaj za vselej ukročeni?"
„Malo ima to ljudstvo razuma" — odgovori baron — „vender naši meči so jim uže toliko pomeščali trde glave, da bodo menda uvideli, da niso za orožje ustvarjeni, če jim ga mi ne damo v roke, torej tudi ne, da bi z nami bili v edni vrsti. Uvideli so, da ne pomaga druzega, kakor pokornost. Jaz sem imel lani samo pet sto v naglici zbranih ljudij in dve tisoč sem jih raz-podil v pol ure. To jih bo najbrž poučilo. Menda se ne bodo z glavo zaletovali ob kamen."
— 145 —
„Pa pravijo, da je tistega Ilije sin še živ. Ta bi morebiti vnovič kaj začel."
„Ni se bati. Ne bo dolgo, da ga dobimo, in šel bo za starcem svojim."
V takih pomenkih so bili prijezdili blizu ovinka, kjer so kmetje s Kosomanom prežah nanje.
Po sreči ali nesreči je pomolil eden teh mož izza grma glavo, da bi videl, kako blizu je sovražnik.
"Viljem ga je videl.
„Tam za onim grmom je nekdo skrit," pravi kažoč očetu na ono mesto. Stari vojščak pogleda tja, pa pravi: „Ti potuhnenci se ni ne upajo človeka srečati. Rajši se skrije."
„No, bomo videli, kaj dela."
Viljem pokliče ednega hlapcev, ki so jezdili nekoliko zadaj, in mu veli: »Pojdi dalje in spodi izza le-6nega grma zajca.   Videl sem ga."
Hlapec, grajski Uskok, misli, da je res zajec tam, izpodbode konja in hitro je bil v ovinku.
Ta hip poči puška, hlapec se zvrne raz konja in pade v sneg. Kosoman in njegovi tovariši skočijo na pot in obsujejo barona in njegovo krdelce. Drugi strel ni zadel nobenega.
Vname se boj. Kosomanu uže zarad tega ni šlo po sreči, ker ni mogel barona nenadoma napasti.
Težki baronov meč v hipu ob tla vrže dva kmeta, ki sta se nerodno branila s svojima sekirama, trije pobegnejo takoj, trije kmalu za njimi.
10
—  146  —
Kosoman opazi, da je sam, popusti mladega barona, kateremn je bil izbil meč z rok in ga vrgel na tla, in ker ni hotel, da bi ga pobili ali njeli, uide v goščo, kamor ni mogel nihče za njim. Bil je poslednji čas zanj, kajti oče je zapazil, v kaki nevarnosti je sin.
Viljem je bil prav malo ranjen. Ravno tako baronov hlapec.
Vrnili so   se na Šrajbarski  turen.   S strahom je graščak cul to novico.   V naglici pošlje vse svoje obo-. rožene hlapce preiskat gozd, in nekaj ciruzih po ranjenega hlapca in dva kmeta,  ki so   obležali  na  mestu.
Samo ob sebi se razume, da se je baronovo od-potovanje zopet odložilo.
Eden hlapcev je bil v boji spoznal Kosomana. Hitro se po vsi okolici razširi ta novica. Vsi so pričakovali, da je to samo začetek nove kmetske vojske.
Proti večeru pridejo hlapci nazaj. Prineso ranjenega tovariša, onih dveh kmetov ni bilo nikjer. Tudi v gozdu niso videli žive duše.
Samo Martina so našli v vinskem hramu pijanega. Ker je graščak menil, da ta morebiti kaj ve, dal ga je zapreti. Ko se je iztreznil, izpraševali so ga ostro in žugali mu, če ne bode povedal resnice. Martin se naredi neumnega, pravi, da ni slišal in videl ničesa, da je mislil iti v neko sosedno vas, mej potoma našel oni hram odprt in šel vino pit.
Drugi dan pa je  bila Martinova  koča zaprta in
—  147   -
njega ni bilo nikjer.    Ljndje   so   si  šepetali,   da je šel v hribe h Kosomanu.
Tudi stari svetokriški fajmošter zve vse te reci in ta žalostna novica ga tako pretrese, da si za trdno nameni izbrisati strijčnika iz spomina. Da pa dobri mož tega ni mogel, priča to, ker mu je žalost zanj prinesla dolgo bolezen, od katere je do prve pomladi komaj malo okreval.
••> tj3^§§Š§j^|fp3>*'
10*
8.
Dve leti potem.
reskočimo dve leti.
V dveh letih se na svetu mnogo izpremeni in predrugači. Kosomana ni bilo več v tem kraji. Mhče ga ni videl. Le pravljica je vedela pripovedovati čudne reči o nekem moži, kateri je z velikim krdelom malovrednih obupnih ljudij, ki so se morali odtezati svetu, stanoval v kamenitih solcbaških gorah. Ta pravljica je trdila, da se ta razbojnik imenuje: sin kmetskega cesarja, da je strah in groza bogatim gradem in popotnim plemenitašem. Pravila je, da pri kmetih ne pleni, da ne stori zalega ubozemu vaščanu, da je pa uže nekaterega gosposkega človeka za vselej zmanjkalo s ceste, da iz grajskih čed pobira voli i. t. d.
Mnogo so se višji oblastniki trudili, uloviti tega roparja; toda vteknil se je v hribe, kamor ni nihče mogel za njim, da bi bil živ prišel nazaj. Več časa ni bilo slišati o njem, pa pokazal se je s svojo četo zdaj tu, zdaj tam.
Le edenkrat je bil prišel v obližje Srajbarskega turna, v sv. Križ svojega strijca obiskat na mrtvaškem odru.
—  149 —
Stari fajmošter je bil po dolgi bolezni umrl. V svojem testamentu je bil oporočil, da polovico njegove zapuščine dobi Baltazar, njegov strijčnik, če se druzega, poštenejšega življenja poprime in dobo pomiloščenje od gosposke.
Dobri starec, ki je mnogo grešnikov videl vrniti se na pravo pot, upal je do poslednje ure, da se mora tudi on, zadnji ud stare poštene rodovine, vrniti na pot, katero je bil zgrešil.
To je Kosoman zvedel, da-si tudi je bil daleč od njega. Pozno po noči je prišel, z oboroženo druščino, slovo jemat od mrtvega moža, ki je v življenji vedno govoril za blaginjo njegovo, svetoval, delal in molil. Ljudje, ki so ravno pri mrliči culi in s strahom in grozo videli glasovitega moža stopiti v izbo in jokati, čudili so se in dejali: „kaka škoda za takšnega človeka."
Samo pol ure se je pomudil. Več ga ni bilo v dveh letih v tem kraji. Tudi po zapuščini ni nikdar vprašal.
Graščak s Srajbarskega turna, ki je bil, kakor smo uže povedali, tudi prileten, oslabel je bil v teh dveh letih tako, da ni mogel iz sobe. Videl je, da se mu smrt od dne do dne bolj bliža. Največja njegova želja je bila, naj bi še nekaj časa živel in omožil hčer tako, da bi videl, da je prav. Zato je svojemu prijatelju, baronu Joštu Turnu poročil, naj se podviza s sinom in uresniči to, kar je bilo pred dvema letoma dogovorjeno in skleneno.
—  150 —
Ker graščak uže sam ni mogel nikamor, imela je Helena, njegova hči, skoraj vse skrbi, ki se tičejo gospodarstva in gospodinjstva. Podložniki Srajbarskega turna so bili te izpremembe jako veseli, čutili so razloček mej starim čemernim ukazovalcem, kateremu ni bila nobena reč po volji storjena, in mej novim, dobrosrčno, z vsakim prijazno Heleno, katero so spoštovali starci in mladci. —
Znano je bilo mej ljudstvom, da je za njihovega prihodnjega gospoda namenjen baron Viljem Turen, sin slovečega premagalca Kosomanovega oddelka kmetske vojske. Ljudje radi sina sodijo po očetu. Oče pak je bil mej vsem ljudstvom prav na slabem glasu. Govorica je še povikševala okrutnost in neusmiljenost, s katero se je skazoval pri kaznovanji ujetih kmetov iz zadnje vojske. Tudi se je govorilo, da ne dela posebno dobrotljivo in prizanesljivo s podložniki svojih graščin.
Mislili so, da mora sin biti takšen, kakeršen je oče. V domačih pomenkih so torej podložniki Srajbarskega turna večkrat ugibali in tožili si, kaka škoda je, da dobra grajska gospodična dobo moža, ki jej ne more biti čisto nič ednak. Ravno zarad tega niso imeli tiste zaupljivosti in ljubezni do nje, katero je lepa devica, tolažiteljica bolnikov in nadložnikov in pomočnica v vsaki bedi, zaslužila po vsi pravici. —
Na graščakovo poročilo pride kmalu odgovor, to je, baron Jošt Turen sam. V štirih tednih ima biti poroka. —
—  151  —
Priprave za veliko slovesno svatovščino se začno delati na gradu, povabila se razpošljejo bližnjim in daljnim sorodnikom in sosedom. Tudi podložnikom je ukazano, kaj bodo imeli storiti, da se poviša slovesnost veselega dne.
Prijor iz bližnjega kostanjeviškega kloštra, gospod plemenitega stami, prijatelj graščakov, obljubil je, da pride sam sklenit sveto zvezo.
/^ T   !   T   1   T   T   T   T   T   T   T   T   1   T   1   T JJ\
9. Dva služabnika.
olžni smo bralcem svojim dogodek iz nekaj časa poprej povzeti, kar se nam zdi imenitno za daljni raz vitek naše povesti. — V tistem času, ko so povsod kraljevali nezaup-nost, nevarnost in nemir, morali so se graščaki preskrbovati z zvestimi služabniki, na katere so smeli zaupati ob vsaki priliki. Ker svojim podložnikom niso zaupali sebe in varnosti svoje, najemali so si popotne vojščake iz Nemškega, takoimenovane „Landsknechteu, tiste ljudi, o katerih je znano, da so služili vsakemu, kdor jih je dobro plačeval in niso posebno tenko-vestno vpraševali, ali jih rabi za dobre, ali slabe namene. —
Ravno tako, kakor te nemške vojake, jemali so v službo posebno dolenjski plemenitaši jako radi Uskoke ali, kakor jih ljudje še dandenašnji imenujejo, Vlahe. Ti so veljali kakor zanesljivi vsem plemenitaškim željam z radovoljnostjo služeči ljudje in hrabri bojniki.
—  153 —
Na Šrajbarskem turnu je gospodar potreboval več hlapcev. Rad je torej v svojo službo vzel dva Uskoka, ki sta se prišla ponujat.
Eden izmej obeh je bil precej postaren, grdega, odurnega obraza in neprijaznega vedenja. Imenoval se je Peter in trdil je, da je uže služil pri nekem manjšem, malo znanem graščaku blizu Ljubljane. Drugi, Janko, dejal je, da ni bil še nikjer v službi in je bil mlad fant, čednega obličja, pa nekako lokavega, po-tuhnenega vedenja. —
Heleni oba nista bila po volji in rekla je očetu, naj ju kakor neznanca ne jemlje v hišo. Pa starec se v tem ni dal pregovoriti, rekši, da ljudi uže po obrazu pozna, kateri so pošteni, kateri niso. Vender je deklica vkljub tej očetovej modrosti neko nenavadno slabo riagnenje imela do teh dveh novincev. Zdelo se jej je — menda po čudni, marsikateremu človeku in so-' sebno ženskemu spolu urejeni slutnji — da ta dva človeka nista prinesla blagoslova božjega v hišo.
Navada in čas nekako oslabita vsako čustvo.
Tako je s časom tudi Helena jela misliti, da ta dva krivično sodi. Kajti delala sta pridneje kakor drugi, s?lušala sta vsak ukaz in sploh ni bilo nobene napačnosti očitno videti.
čudno je pa bilo, da sta ta dva hlapca imela denar za pijačo in druge raztroške, in sicer mnogo več kakor sta mogla zaslužiti.

— 154 —
Tudi to bi se bilo lehko komu čudno zdelo, da se za prvega nista pečala z drugo družino, tihe po-menke imela mej seboj, ob praznikih večkrat kam izginjala, sicer pa vse v gradu ogledala, vsakega dela se lotila.
Se le nekaj tednov pred namenjenim svatovskim dnevom se jameta družim hlapcem, toda samo svoje vrste, namreč Vlahom, bližati in sosebno z dvema zvesto se pomenkovati.
Kaj so se ti poštenjaki menili, ni nikdar nihče zvedel. Samo mladi pastir, deček trinajstih let, čul je nekdaj po noči nekoliko besedij, katere so ga postavile v veliko nevarnost, da-si tudi jih ni razumel.
Zaspal je bil namreč v hlevu, kjer so se shajali tudi dni štirje Vlahi vsak večer. Nobeden izmej njih ga ni bil zapazil. Ko se fantič prebudi, dejal je ravno stari, grdi Peter ednemu hlapcu: „Več boš zaslužil pri njem, kakor pri katerem bodi gospodu. On ima, kolikor hoče.   Dal ti bo kolikor nama."
„Kaj pa bo, ako se zve?"   vpraša drugi Uskok.
„Kako se bo zvedelo? Molči, pa je dobro. Mi nimamo druzega opravka, kakor v roke mu pripravimo tega plemenitaša, kadar pride. Plačal bo nam dobro. Kaj bo potlej počel ž njim, to nam nič mari. Kadar to opravimo, zapustimo hitro grad."
nNaprej plača?"
„To je, da! Kaj meniš, da sem jaz tako brezpa-meten in Janko! Jaz nikomur ne zaupam.   Tudi temu
— 155 —
Kosomanu ne, čeravno ga poznam. Njemu je vse edno, ali ima kaj, ali nima."
„ Velja!" pravi oni in udari v Petrovo roko.
Zdajci zagledajo pastirja v slami. Petrovo obličje še bolj zatemni in morebiti v prenaglici sname Vlah skrit nož izza pasa. Eden ga začne pogovarjati, rekoč, da ni fant slišal ničesa, in da ne bo pravil.
Zažuga torej prestrašenemu dečku vse muke in kazni, ako črhne besedico o tem, kar je slišal, potem ga bacne z nogo in spodi iz hleva.
Samo ob sebi se ve, da je bilo pastirja strah le misliti o tem.
10.
Poroka.
aželeni dan  pride.    Lepega   poletnega jutra  je
bilo, nebo jasno, solnce je veselo vzhajalo, kakor
—i bi se z veselimi ljudmi vred veselilo tega dne.
Svatje so prihajali od vseh stranij, imenitni in neimenitni plemenitniki s svojimi ženami in hčerami, na lepih konjih in brzih vozovih. Tudi ženin s precejšnjim krdelom sorodnikov svojih je bil prijezdil še prejšnji večer.
Da bi se ta veseli praznik na Sraj barskem turnu praznoval slovesneje, uganena je bila poroka v bližnji samotni poddruženi cerkvici, katero so nekdanji pobožni posestniki Srajbarskega turna postavili na svoje troške. In da bi bil ta dan res praznik, ukazano je bilo kmetom, da ne smejo ničesa delati, ni doma ni na polji. Tlačanje so tej zapovedi tem lože in toliko rajši bili pokorni, ker so vedeli, da jih bo čakal v grajskem dvoru danes velikanski sod vina in dolga miza mesa, kar se ne dobo vsak dan.
Pred omenjeno cerkvico je stala na obeh straneh poti do cerkvenih vrat množica radovednih  ljudij,  ki

—   157 —
so ogledovali dolgo vrsto svatovskih gospodov in gospa, lepe bogate obleke poslednjih, z zlatom in srebrom okovane meče, uzde in sedla in naposled vrsto jezdecih oboroženih hlapcev, z divjimi, neprijaznimi obrazi in zaničljivimi pogledi.
Mej to množico sta stala v največem vretji skrita tudi dva moža, ki sta pazljivo gledala, sicer pa vedno molčala. Eden izmed njiju je celo štel vse oborožene ude svatovske vrste. Ko mu je prišel baron Jošt Turen na vrsto, razvnelo se mu je oko in gotovo se je, gledaje za njim, uštel za nekaj parov.
Poslednji v vrsti so jezdili domači hlapci. Vlah Peter zagleda omenjenega moža mej zvedavimi kmeti in mu pomiga z očima. Nekaj blizu stoječih to opazi in obrne oči tjakaj.
„Takšen je kakor Kosoman," šepetali so kmetje, pa predno je kdo videl, kako in kaj, uže onega moža ni bilo nikjer.
Množica jame vreti v cerkev, kjer je kostanjeviš-kega kloštra prijor imel maševati pred poroko.
Za svate so bile spredaj pri oltarji napravljene klopi, kmetsko ljudstvo je stalo in sedelo zadaj.
Služba božja se prične. Kakor je navada, molilo jih je mnogo, mnogo pa jih je tudi bilo, ki so stali razmišljeni, pozabili, da so v svetišči božjem in z nespodobno zvedavostjo ozirali se in opazovali zdaj tega zdaj onega.
— 158 —
Mej temi je bil tudi Kosoman. Stal je v kotu, naslanjal se na zid in v edno mer gledal v ono klop, kjer je sedela nevesta poleg ženina, in poleg ženinovega in svojega očeta. Očitno je bilo, da ni molil niti za svoj, niti za blagor novozaročencev. Bil je bled, srepega pogleda, ustnice je tiščal vkupe.
Tudi tukaj ga ljudje zapazijo. Več očij, ki so bile prej obrnene v svate, uprlo se je zdaj v Koso-mana. Ljudje jamejo glave stiskati vkupe, tiho šepetati in kazati nanj.
Zapazivši to, pogleda Kosoman nejevoljno in za-ničljivo po ljudeh, migne tovarišu svojemu, ki je bil tik njega, in odide iz cerkve. Izmej graščakov in hlapcev ga ni opazil nobeden. Tudi jih je bilo malo mej njimi, ki so ga poznali.
Maša in poroka je bila končana.
Svatje se napotijo v grad na pirovanje, radovedno ljudstvo se razkropi. Tu ugibljejo stare ženice o prihodnji usodi mlade neveste, tam deklice sodijo ženina, drugje pa kmetski možaki zmajujejo z glavo, govore o prihodnjem gospodu, ki ne obeta nieesa posebno dobrega, ali pa skrivnostno povprašujejo, kaj pač po-menja to, da se je glasoviti Kosoman zopet prikazal in ravno na tem mestu. Vsi so teh mislij, da je ta čudni mož zelo pogumen in predrzen, ker se upa sam prikazati in se tako rekoč nastaviti sovražnikom svojim. Ravno tako so za trdno mislili, da se bo v teh dneh zgodilo kaj posebnega.   Skrbno so se pa va-
—   159 —
rovali o tej reči govoriti tako, da bi bil kakšen pleme-nitaški hlapec kaj slišal, kajti nobenega mej njimi ni bilo, da bi bil hotel spraviti moža v pogubo, o katerem so vedeli, da je z očetom svojim vred boril se za njihove pravice, in da, čeravno je zdaj ropar — kmetom ničesar ne dela zalega. „To nam nič mari," rekli so razhajaje se, pa nekateremu se je videlo, da ga ne bi posebno bolelo, če Kosoman „gospodom" katero zagode.
Svatovanje.
a Srajbarskem turnu uže dolgo let ni bilo takega veselega hrupa, kakor denašnji dan. Gospoda seje bila zbrala v veliki, najlepši, za to slovesnost posebno okrašeni sobi okrog dolge mize. Ženin in nevesta, ki sta sedela na prvem mestu vkupe, čutila in menila sta, da je ta dan najsrečnejši v njiju življenji in utopljena v radosti tiho prejemala voščila okrog sedečih svatov.
»Zdaj bom lože umrl," rekel je stari domačin Joštu Turnu in solza je trdemu možu igrala v očesu.
„Zdaj ne mislimo na smrt, prijatelj! Odšla nama obema ne bo, danes pa bodiva vesela. Smrt je žalostna, ne govoriva o nji," pravi ženinov oče.
„Lepa dvojica je to," ugiblje eden svatov.— „Prav ustvarjena sta drug za druzega."
„Bog ju živi," odgovori drugi in izprazni kupo starega vina.
Nekateri so se domišljali lepih dnij mladosti svoje in dne svoje poroke, nekateri so se, videči tu srečo in za-dovoljnost, natihoma pokesali, da niso v svoji mladosti, ko je bil za to čas, tudi svatovali. Drugi so si pravili razne reči ali poslušali,  kaj čestiti prijor kostanjeviš-
1
— 161 —
kega   kloštra, kaj ve povedati ta  in  ta veljavni mož, ta in ona žlahtna gospa.
V drugi sobi so bili nižji ljudje, hlapci in služabniki, kar jih ni bilo treba za postrežbo.
Tukaj je bil hrup glasnejši. Jedila in vina je zmanjkovalo hitreje. Nobeden ni pazil, da ne bi preveč zaužil božjega darova. Pomenek je bil glasnejši, be-sedij ni izbiral nobeden. Smeh, kričanje, bahanje s svojim junaštvom, šala, prepir, pomirje in zopet prepir — vse se je vrstilo in pričalo, da graščakovo vino stopa v glavo.
Tretja in poslednja vesela družba je bila na dvorišči. Tam je bil nastavljen velik sod in tlačanje, grajski podložniki iz okolice, stali so okrog njega in točili si, kolikor je kdo mogel zaužiti. Sekali so pečene koštrune  in se mastili ž njimi,   ukali in plesali.
Da so bili plemenitaši taki gospodje, kakor je bil graščak iz Srajbarskega turna danes, pač se ne bi bilo nikdar bati kmetskih uporov.
Graščak je večkrat prihajal pogledavat okrog, da ne bi kje česa primanjkovalo. Danes je bil prijazen, ogovarjal je hlapce in kmete, in poslednji so rekli: „Saj vender gospoda ni tako huda,   kakor  se  časih  vidi."
Stari pregovor veleva: ne hvali dne pred večerom. Veselje se ti hitro lehko izpremeni v žalost, srečo ti naglo skali nenadna nesreča.
Tako se je zgodilo tudi grajskim svatom, kakor bo bralec zvedel iz naslednjega.
-t •»»•■*»                     n
*
y&7__________________$£*$.
12.
Čudna ciganka.
o vsi pravici trdijo, da je bil prednamski svet naših očetov sploh vernejši in pobožnejši, kakor denašnji. Ravno tako res je pa, da so bili ti naši dedje, ker menj poučeni in omikani od nas, globlje zakopani v praznih verah in vražah, česar jim nikakor ne moremo šteti na dobro in koristno.
Nespametna prerokovanja o srečni in nesrečni prihodnjosti so bila, ne samo mej prostim ljudstvom, kakor je to žalibog še denašnji dan, temveč tudi mej višjimi stanovi navadna in verovalo se je takšnim abot-nostim.
Nič hudega torej ni bilo, ko se je popoludne po gradu zvedelo, da je prišla ciganka, ki zna prerokovati.
Bila je ta ciganka kaj nenavadne postave: široka čez pleča, nekako moškega obraza, nerodne hoje za svojo obleko in ostriženih rujavih las. —
Ustavila se je najprej na dvorišči, kjer so jej pijani kmetje   ponujali  piti.   Pila je bolj,   kakor   na-
— 163 —
vadne ženske pijo, potem kmetom potihoma prerokovala, da ta gospod, ki danes svatuje, ne bo dolgo na Sraj barskem turnu, ker je sin Jošta Turna. To je bilo možakom po volji, in da-si tudi se ni upal nobeden besedice izpregovoriti, boje se, da bi ga kdo ne slišal, namežikovali so si vender pomenljivo.
Hlapci so poklicali ciganko k sebi.
Mej temi je bil tudi vlaški Peter. Debelo gleda čudno oblečeno baburo. Zdajci pa se obrne od nje strani.   Spoznal jo je.
Več hlapcev jej je pomolilo roko, da je proroko-vala iz črt na dlani. Vsakemu je bilo mnogo dobrega namenjenega.
Naposled pride vrsta do Vlaha Petra.
Ciganka gleda v njegovo dlan in pravi, da ima ta Peter čudno usodo, katere ne sme očitno povedati. Stopita torej malo v stran. Ciganka vzame Petrovo roko in kakor bi mu prorokovala pravi mu tiho: „Jaz sem Kosoman. Dpijani hlapce, kolikor moreš. Pridi za menoj, kadar pojdem iz grada. Počakam te v gr-movji za zidom.   Plačilo boš imel veliko."
Drugi so s hrupom in krikom hoteli zvedeti od Petra, kaj mu je povedala ciganka. Ta je tiho sedel, zamišljena ciganka, ali bolj prav, preoblečeni Kosoman pak je šel v gosposko sobo, kamor je bil klican, da bi novozaročencema prerokoval veliko in dobro srečo.
Pač se je morebiti srce treslo v prsih predrznemu
možu, ki je v smrtno svojo nevarnost stopil mej svoje
11*
— 164 —
preganjalce   sam,   neoborožen,   v   okornem   ženskem oblačilu.
Oko mu je zaplamtelo, ko je ta videl bogato obloženo mizo, izbrana jedila in vino v dragocenih posodah in si je morebiti mislil: vsega tega nimajo dragi ljudje, ki bolj delajo in molijo, kakor vi. —
„Kaj stojiš, baba? Povedi, koliko vnukov bomo imeli," pravi stari baron Jošt Turen.
Nekako boječe se obrne nevesta od ciganke k mlademu svojemu možu in pravi:
„Meni je ta ženska zoperna. Nečem, da bi mi prerokovala.   Naj gre."
To sliši njen oče in kakor je bil svojeglav in bi bil radovednim svatom v tem hipu rad ustregel, pravi:
„Imej pamet, pokaži babi roko."
Helena zmaje z glavo.
Ženinov oče, ki ni hotel, da bi jo silili, pravi: „Saj ciganka tudi tako ve. Povedi, baba, koliko hrabrih sinov in lepih   hčer bo na Srajbarskem  turnu?"
„Mnogo še!" odgovori preoblečeni Kosoman.
„To vemo brez tebe. Ali, koliko vnukov mojih?" vpraša baron jezno.
^Nobenega!" zakriči Kosoman tako divje, da so se vsi prestrašili.
„ Vrzite babo venkaj!" vpije hišni gospodar.
Toda Kosoman se je bil takoj obrnil in izginil. Trenutek pozneje ga ni bilo v gradu.
—  165 —
Skalil je bil svatom vse veselje. Vsakemu izmej njih je bila strahovita ciganka s povzdignjenim prstom in z grozno preroško besedo pred očmi. Ako tudi so se nekateri trudili družbo zopet pripraviti v veselje in razložiti si, da ciganka ne ve ničesa, bilo je vender, kakor bi bil hudoben duh ta prepodil vsako radost in sobo napolnil z zrakom, ki je vsakemu nekako težil srce.
Proti večeru so se nekateri daljni svatje jeli odpravljati in so tudi odšli. Kar jih je ostalo, prijeli so se, to se ve da le moški, prav dobro vina, katero jim je glave omotilo in jih zopet razvedrilo. Nekateri so se bili tako nalezli božjega daru, da so morali druščino popustiti in iskati postelje, kjer so trdno pospali, nevedoči za nevarni oblak, ki se je vedno bolj razpenjal nad njimi.
13.
Pred gradom.
e daleč od obzidja grajskega je za grmovjem vznak ležal Kosoman. Več ni bil opravljen, kakor stara ciganka, vrgel je te cunje strani in je bil v navadni obleki, oborožen z mečem in nožem. Noč se je bila storila, brezštevilne zvezde so bli-ščale rit jasnem prijaznem nebu. V prsih pak Ilijevemu sinu ni hilo jasno. Njegov krvavi namen, katerega je uže toliko časa nosil s seboj v pršili, namreč maščevati očetovo strašno smrt na poglavitnem njegovem sodniku — ta namen se je imel z vršiti nocoj. Pač se je mlademu možu od znotraj še oglašala vest in na misel mu silila beseda božja, ki pravi: maščevanje je moje, ne išči si sam pravice! Ali vajen je bil teh mislij. Kakor je živel v divji natori, v strmi gori, mej surovimi tovariši, tako je bil sam postal čedalje bolj neobčutljiv za vse, razven za maščevanje. Ljubil je nekdaj očeta svojega, kakor ga ljubiti more le sin. Ko ga je izgubil, ko je slišal, kakšno grozovito smrt je storil, izpremenila se je vsa njegova ljubezen do očeta
—   167  —
v neizmerno, ognjeno sovraštvo do tistih, ki so mu vzeli očeta.
Tako se iz lepe kreposti porodi pregreha, tako iz dobrih tal vzraste slabo seme.
Kosoman je torej tu čakal podkupljenega grajskega hlapca, Vlaha Petra. Dolgo ga ni, kaj li je to! Mesec uže vzhaja izza gozda.   Cas je.
Vender uže. Zasliši tihe stopinje in spozna Vlaha, ki skrbno oziraje se stopa kakor maček.
„Ali je vse dobro?" vpraša Kosoman.
„Vse!"  — odgovori Vlah.
»Hlapci spe?"
„ Pijani so kakor sodi od prvega do zadnjega. Nekateri uže spe, nekateri bodo še pospali in na tihem povežemo vse, kadar bo čas."
„Ne pozabi orožja ob pravem hipu v kraj pospraviti. Sicer pa nič ne de, Ijudij imam dovolj, da bi vse spravili v kraj."
„Kedaj hočem odpreti vrata?" vpraša Vlah.
„ Kadar boš slišal sovo pred gradom, pa tiho odkleni vrata zadaj in spredaj."
„Bom."
„Ali veš, v kateri sobi je nevesta?"
„Mlada gospa?" vpraša Peter čude se.
„No, kdo pak. Morebiti se domislimo, da še njo s seboj vzamemo; saj sem cesarjev sin, menda me bo ravno tako lehko vzela v zakon, kadar bo vdova, kakor baronica.  In grad imam jaz v skalovji nad Savo ravno
— 168 —
tako trden, kakor je njen. Glej, škoda, da nisi uže prej ti snubil zame," pravi smeje se Kosoman.
Peter odkima in pravi: „Jaz sem vam obljubil, da vam pomagam samo starega barona dobiti v roke na svatovski dan.   Druzega ničesa!"
„Le tiho bodi, le tiho," pravi Kosoman in mu stisne mošno denarjev v roko.
„Bo še kaj?" vpraša Vlah, ki je v tem hipu lakomnosti bil zopet pripravljen za vse.
„Še, jutri! Le dobro opravi. Tudi za večerjo kaj glej, da bo pripravljena, kajti mnogo jih v svate privedeni jaz, če tudi nas niso hoteli vabiti."
Razideta se. Peter se tiho splazi v grad nazaj. Nihče ni bil opazil, da ga nekaj časa ni bilo.
Kosoman pak se zavije v plašč in naglo korači čez polje proti gozdu. Bil je razburjen, kri mu je silila v obraz, žila mu je močno utripala.
Kjer je edna strast, edna pregreha udomačila se, ondukaj najdejo kmalu prebivališče še druge.
Kosoman, ki je od kraja namerjal dobiti v roko samo starega barona Jošta Turna in očeta maščevati nad njim, imel je zdaj še drugo črno misel. Ni se mu zdelo dovolj žrtvovati ednega, pogubiti je hotel očeta in sina in s tema dvema dobiti v roke še — nevesto. Tu se mu razodene iskra vesti in poštenosti. Mlada ženska ni niti njemu niti druzemu storila nič zalega. On je dejal in domišljal si, da se bojuje za ljudstvo proti oholemu plemstvu. Ljudstvo pak je to gospodično ljubilo.
— 169 —
To je Kosoman premišljal in na čast mu bodi povedano, sklenil je, popustiti nevesto in varovati jo vsake krivice. To se ve, da ni pomislil, koliko kitice jej stori, če jej vzame komaj zaročenega moža za vselej. Mnogo jih je, naj si poišče druzega.
Tako pride do gozda. Več malih ognjev je videl nže od daleč, zato je bil pospešil korake. Bal £e Je) da bi od grada ne zapazili teh ognjev in kaj sttmih in se pripravili, kar bi zopet podrlo namen njeg(>v-
Kakih sto oboroženih, slabo oblečenih, od sdnca zagorelih in razdivjanih mož je stalo in sedelo okrog ognjev.
Prišedši jim Kosoman takoj ukaže ognje pogasiti. Brez ugovarjanja izpolnijo roparji povelje svojega poglavarja. Potem ga obstopijo in poslušajo, kako in kaj imajo delati nocoj.
Proti deseti uri se vzdigne vsa četa in razdeli na mnogo malih gruč. Od raznih stranij se tiho po-mičejo proti Srajbarskemu turnu.
Kosoman je bil mej poslednjimi.
14.
Nepovabljeni svatje.
olj od denašnjib,  slove stari plemenitaši kakor močni in nezmerni vinopivci. Tudi v Šrajbarskem turnu jih je še precejšnje krdelo sedelo ob desetih zvečer, domačin in stari baron Turen mej njimi.
Stari gospodarje večkrat vstajal izza mize in hodit pogledovat k oknu.
„Kaj  pa je zunaj?"  vpraša ga eden.
„Več ognjev sem videl prej v svojem gozdu. Zdaj jih ni več."
„Lovski tatovje, ali pa drvarji so. Nocoj menijo, da brez skrbi kradejo, jaz poznam tako ljudstvo in znam je strahovati," pravi drugi.
„Ali ne moreš poslati nekaj hlapcev, da pogledajo, kaj je?" vpraša stari Jošt Turen.
„"Vse je pijano," odgovori graščak nejevoljen.
„Ej, pusti, jutri boš zvedel, kdo je bil in potem napni lok in palica naj poje," dostavi tretji.
Tako je bila ta reč odložena in pozabljena. Mej pitjem je prišel drug pomenek.
—  171  —
Bilo je pol ure pozneje. Gospodje so se ravno nebi bistroumni besedi ednega izmej tovarišije veselo smejali.
Zdajci se zasliši iz dvorišča strašen krik. Vsi planejo prestrašeni s stolov. Vsak vpraša, kaj je to. Orožje so imeli v drugi sprednji sobi. Tjakaj so mislili iti, ali v tistem hipu se vrata odpro na stežaj, Kosoman se prikaže, za njim dero tovariši njegovi.
Plemenitaši so bili hitro povezani. Kosoman za-pove vsakega posaditi na stol, kjer je sedel prej. Na konci pak sede sam in kar je bilo prostora, posedejo njegovi tovariši, drugi si iščejo drugih prostorov.
Naneso si vina in kar dobodo.
Plemenitaši so bili bledi od jeze in sramote. Na vso moč se je trudil Jošt Turen pretrgati vrv, ki mu je vezala roki in nogi in ga je tiščala na stol. Bilo je zastonj, povesil je ponosno glavo kakor drugi.
„Oj, Bog! hči moja," vzdihoval je stari gospodar pol v nesvesti.
„Nič se ne boj, starec! Hči tvoja je boje bolj poštena za nas kmete, kakor ti in tovarištvo tvoje, zato se jej ne bo zgodilo nič hudega," pravi Kosoman, ukaže svojcem naj tu počakajo, da pogleda malo še drugod.   Poteei gre iz'sobe.
Zunaj na hodniku najde ž,enina uže povezanega. Cul je bil menda ropot in šel gledat. Prestregli so ga čakajoči roparji in povezali.
— 172 —
„Vselite še tega k onim, da bo večja družba," pravi Kosoman. — „Te duri pa zaklenite, nevesti ne .sme nobeden ničesa zalega storiti."
Po družili izbah je bilo polno roparjev. Lebko jim je bilo pospraviti pijane, nepripravljene hlapce. Kar je kateremu ugajalo, to je vzel.
Kosoman razpostavi stražo, potem se vrne k ple-menitašem.
Tukaj so njegovi tovariši surovo gospodarili. Po dva in dva sta stopila k ednemu teh ubozih gospodov in ga neusmiljeno zasramovala. Zdaj ga je eden po-kuzmal za brado in vprašal, kako se mu kaj godi, zdaj je drugi staremu baronu pljunil v obličje in dejal: Nikar ne zameri, plemeuitaš, jaz imam tako navado, da ne pogledam, kam pljunem. Drugi je zopet katerega kaj neumnega vprašal, in ker ni dobil odgovora, udaril ga je s trdo pestjo okolo ušes. Še druzemu so po sili vino vlivali v grlo i. t. d.
Ko pride Kosoman nazaj, prestalo je nekoliko to trpinčenje, kajti vedeli so, da on po navadi ne dovoljuje tega.
„Zakaj ste tako žalostni, plemeniti gospodje" — pravi Kosoman. „Mi pa mislimo, da je to čast za vas in vašo svatovščino, če pride toliko gostov naedenkrat. Povedite nam kaj, na priliko kako ste obešali kmete in jih podili v Savo. Kaj neprijetno je bilo gledati, kako so poginjali drug za drugim? Sosebno ti, boter baronček stari Jošt, kaj medliš?   Časih si bil glasan in marši-
— 173 —
katera ti je prišla na misel, na priliko nekaj o razbeljeni železni kroni, katero si dal pritisniti na sivo glavo očeta mojega.   Ali se še domišljaš?"
To je bilo preveč za ponosnega plemenitaša. Vzdignil je glavo bistro, ostro pogledal Kosomana in dejal:  „Ti, pes, tudi tebi ne odide!"
„Kdo je pes?!" S to besedo starca eden udari po obličji.
»Pusti ga!" pravi Kosoman. — „On mora biti sojen."
Zastonj so se ubogi plemenitaši obračali in ozirali. Od nikoder ni bilo pomoči upati. Vrela jim je kri, ali udati so se morali in čakati, kaj pride. Ve se, da jim je bilo hudo, kakor v peklu.
Četrt ure potem se jamejo odpravljati razbojniki.
Kolikor je bilo konj v hlevih, vse osedlajo in se pripravijo za odhod. Tudi v gradu ne ostane skoraj nobena dragocena reč. Kazven štirih Vlahov, kateri so bili pristopili k njim po prejšnjem zmenku, bili so vsi ljudje zvezani in zakleneni. Edine neveste ni videl nihče. Kosoman sam je bil zaklenil njeno sobo in z druzimi tudi spravil tisti ključ. Pač je morala biti uboga mlada žena v smrtnem strahu, ko je cula hrup in krik po gradu in dvorišči, ne vede, kaj je, kje je oče, kje mož.
Starega barona in njegovega sina vzemo s seboj, in hitro odjezdijo ž njima. Kosoman sam je jezdil tik ujetnikov. Za njimi odidejo tudi tisti, ki so morali bežati peš brez konj.
—  174 —
V  bližnjih vaseh se jamejo pokazovati luči. Ne ve se, kako se je bila novica raznesla, da je Kosoman z veliko vojsko prišel na Srajbarski turen. Bojazljivi in preplašeni kmetje se niso upali iz vasi. Tudi se ne ve, ali bi bili pripravljeni graščakom pomagati. Tako ni šel nobeden blizu, čakali so druzega dne.
Nihče ni torej mogel Kosomana ustavljati. Edna noč je dolga in pride se daleč.
Solnce druzega jutra je našlo še vse tiho okrog grada. Kmetje, ki so bili iz radovednosti prišli tjakaj, razbili so duri in porezali vezi hlapcem, ki so potem osvobodili druge služabne ljudi in gospodo.
Velik kamen se odvali graščaku od srca, ko sliši, da se njegovi hčeri ni zgodilo ničesa. Toda njenega moža in njegovega očeta ni bilo. Kam so se razbojniki ž njima obrnili, tega ni vedel povedati nihče. Kaj se je, ali se bode še le ž njima zgodilo, ta misel je bila vsakemu strašna.
V  kleti so našli tujega človeka. Napil se je bil in zaostal. Bil je eden izmej Kosomanovih ljudij. Ker so mislili od njega kaj zvedeti,  dejali  so ga v zapor.
HS4*

15.
Ujetnik.
inilo je nekaj dnij.
V skalni jami, v gori, čepel je na trdih tleh prileten mož, sivih las in čestitljivega obraza, povezan na rokah in nogah. Glava mu je pobita visela na prsi, in podoben je bil bolj mrliču kakor živemu človeku. —
Bil je to baron Jošt Turen. Kdo bi bil tu spoznal ponosnega viteza, slovečega vojnika, prvaka deželnega plemenitaštva. Res, on se sam ni poznal, ni veroval, ali je res ali se mu le sanja, da je prišel surovim rokam pod oblast, da ga čaka žalostna, sramotna smrt, smrt od upornikov, razbojnih kmetov.
Ko se ozre okrog sebe in vidi črne, mokre, ka-menite stene skalne jame, kamor je le slabo svetil dan skozi majhno lino, ko čuje krutega svojega stražnika zunaj, napno se mu žile, kri mu zalije obraz in z zamolklim nečloveškim glasom zarjove in trga vezi na svojih, tega sramočenja nevajenih rokah. Zastonj! Zopet se mu povesi glava, bližnja smrt mu pride na misel, oblije ga mrzel pot.   Jame moliti.
—  176  —
Zanj svet uže ni imel mnogo zanimljivosti, kajti star je bil. Ali vedel je, da imajo razbojniki tudi sina v ujetništvu. Tudi on bo moral umreti, v cvetu svoje mladosti, nedolžen, pod maščevanjem surovih rok, zarad očeta svojega!
Nekaj časa je upal rešitve. Pa minilo je uže več dnij in pomoči ni bilo od nikoder. Zvedel je od svojih neusmiljenih stražarjev, da upa zastonj, da do tega kraja čez skalnate hribe ne more nihče, kogar Kosoman in njegovi ljudje ne puste, da je njegov poslednji odločen dan na jutri, in spravil se je z Bogom.
Skozi vhod v jamo se priplazi človek. Bil je Kosoman. Stopi pred barona in hudoben smehljaj mu igra okrog usten; zaničljivo dopadljivo gleda ponižanega plemenitaša pred seboj na tleh.
„Kaj hočeš, človek, pusti me, videti te ne morem, ne greni mi poslednjih ur, da ne bom delal greha," pravi baron in se obrne strani.
Kosoman se zasmeje.
„Da greha ne boš delal! O storil si jih dovolj. Ali si uže pozabil, kako si nas kmete neusmiljeno podil v Savo, kakor krdelo praset? Ali se ti ni zdelo to greh? Ali več ne veš, kako si v Zagrebu pomagal železno krono beliti in si jo potisnil staremu možu na glavo?   To ni bil greh?"
Oba molčita precej časa. Kosoman sede na kamen, staremu plemenitašu precej daleč nasproti. Ker je bilo v jami na pol tema, videla si nista drug drugemu v obraz.
i

„Kje je sin moj?!" vpraša plemenitaš zamolklo.
„Ni ravno daleč od tebe. Jutri zvečer bosta vkupe na onem svetu. Vidiš ti starec, ti si ga sam obsodil na smrt. Jaz bi ga bil morebiti še izpustil. Pa vprašal sem tebe, ki si obsodil in mučil očeta mojega, kaj bi bil z menoj storil tačas, da si me dobil. Ti si dejal, da bi bil jaz tudi visel in si prerokoval, da še bom. Naj se izteče prerokovanje tvoje kakor hoče, jaz bom ravnal s tvojim sinom tako, kakor bi bil ti z menoj."
Zdaj se nesrečni plemenitaš ni mogel več zdrže-vati. Solze so se mu udrle po lici, iztegnil je svoji zvezani roki, vrgel se na koleni in prosil: „Clovek, usmrti mene, Bog ti odpusti, pa imej usmiljenje s sinom mojim. On ti ni nikdar nič zalega storil. Misli si svojega očeta ..."
nUže mislim očeta svojega" — zavpije Kosoman divje in skoči s svojega sedeža. — „Da te je on prosil usmiljenja, sunil bi ga od sebe po pasje. Nobenega usmiljenja! Še nocoj te bodo sodili stari možje, glavo za glavo!"
„Moj Bog, reši ga!1'  pravi poluglasno starec.
„Ne bo nič, rešitve nikar ne upaj. Sicer ti naj povem, da se tvoji tovariši plemenitaši strašno trudijo. Kar vojsko so zbrali, kakor za Turka. Pa predno pridejo na pravo sled, ne bo uže tebe na tem svetu, niti mene v tem kraji.   Zdaj ti pa voščim lehko noč!"
Kosoman odide skozi lino.
12
—  17S —
Počasi je solnce zašlo, nastopil je mrak, za mrakom črna tiha noč.
Dolina je bila od treh krajev tako skalna in z grmičjem obrastena, daje bil vhod samo od edne strani odprt. Tam je pa stalo več stražnikov, ki so posamezno ali po dva vkupe culi vso noč in pazili, da kdo ne pride.
Več ognjev je gorelo. Okrog njih so ležali, sedeli in stali ubežni kmetje, zdaj Kosomanovi razbojniki, in imeli pogovore svoje. Bili so odurne, razdivjane podobe, različno oblečeni, porastenih brad in las, vsi kolikor toliko oboroženi.   Kuhali so si večerjo.

16. Sodba.
ik pred jamo, kjer je bil ujet baron Jošt Turen, gorel je ob plošnjatem kamenu ogenj od druzih oddaljen in manjši. Sedelo je molče kakih sedem mož okrog njega. Bili so stari in ko je ognjeni svit odseval se od njihovih nabranih, zagorelih obrazov in dolzih, po ramah visečih, osivelih las, bilo je na prvi pogled nekaj eestitljivega na njih. Ka natančnejši pogled pa vidimo, da je tudi njim dolgo neredno gozdno in roparsko življenje vtisnilo nekaj, kar človeka za-znamenuje tako, da se ga ogibljemo radi in mu ne zaupamo mnogo.
Tudi okrog njih je ležalo raznovrstno orožje.
„Kako je, da Kosomana ni ? Saj bi moralo to uže vender biti v kraji. Ce ga misli ubiti, naj ga precej, ali pa nič. Druzega nimamo od tega, kakor nevarnost," pravi eden.
„Saj je bilo neumno vlačiti ga semkaj.   Ako se
je hotel znesti nad njim, lehko bi se bil v Srajbarskem
turnu," dostavi drugi.
12*
— 180 —
„On hoče sodbo napraviti o njem. kakor je bila sodba za očeta njegovega. Tam so gospoda sodili kmeta, tukaj bomo kmetje gospodo. Naj se uže preobrne," reče tretji.
„Zdaj nismo kmetje več," pravi žalostno najstarejši.
„Pomagaj si, če moreš! Pojdi domov orat. da-te obesijo."
„llija vender ne bo živ, sodimo kakor hočemo," pravi drugi. — Zdaj pride Kosoman.
„Kaj novega?"  vprašajo ga.
„Nič dobrega!" — odgovori oni. — „Hiteti moramo, če ne — nas zasačijo. Takoj jutri zjutraj mora ple-menitaš umreti in potlej se umaknemo. Zvedel sem, da so uže pred dvema dnevoma ujeli štiri naših ljudij, mej njimi tudi tista dva Vlaha iz Srajbarskega turna. Bojim se, da nas bodo izdali.   Hiteti je treba."
Ta novica prestraši može.    Vsi molče.
„Kako bomo kaznovali barona?" vpraša Kosoman.
„Ali si dobil železno krono?"  pravi eden starcev.
Kosoman izpod plašča izvleče železen težak obroč, širok kakor človeška glava ter ga vrže na tla._ Eden ga pobere in ogleduje.
„Kakor je Ilija umrl, tako naj umrje tisti, ki ga je pomagal obsoditi," pravi zopet oni starec.
„Prav je!"  pritrdi drugi.
„Možje!" — izpregovorf tretji, najstarejši — nnaše življenje je žalostno in smrt bo še žalostnejša. To, kar nam je Kosoman ravno povedal, kaže, da so nam

— 181
za petami. Ali bi ne bilo bolje za nas vse, da bi tega barona prodali in dobili zanj  . . ,u
„ Vrvico okoli vratu, če ste je lakomni," seže Ko-soman jezno v besedo.
»Pošteno življenje!"  pravi oni.
„Kdor je bil Ilijev prijatelj, kakor ti, župan, ne sme govoriti tako. Od plemenitašev ne smemo upati nobene milosti." —
„In je nečemo!"  dostavi Kosoman.
»Obljubili bi nam, ali obljube bi ne držali."
»Storite, kar hočete," pravi zopet oni in umolkne.
Po kratkem poudarjanji je bil baron Jošt Turen na smrt obsojen, tako, kakor je kmetski cesar Ilija umrl, z železnim razbeljenim obročem na glavi. Njegov sin pak je imel izgubiti glavo vpričo očeta svojega. Drugi dan na vse zgodaj je bila določena strašna ura.
Takoj potem se razkrope ti grozni sodniki in odidejo k družim ognjem, kjer so tovariši v tem raz-sekavali in delili   večerjo,   ukradenega   pečenega   vola.
Kosoman gre v jamo naznanit ujetnikoma, vsakemu posebe,' naj se pripravita na strahovito smrt.
Ni dolgo, in ognji so pogasnili za vrstjo. Zaviti v svoje plašče in hale so bili pospali vsi, le stražniki vrhu doline so dremaje stali vsak na svojem mestu, pri vsakem gibljaji v grmovji zdramili se. Vse je bilo tiho. Le iz skalovja se je sem ter tja oglašala ponočna sova ali se je tiho iz špilje priplazil lisjak in pazno odhajal na ponočni plen.
A ATCIA ■/■:.'. A",'A A "A- A /.   a   a'A'A. A a; >,-   a; a,   v .■■, /j A  /\ Alt  A; A- a.    -.   A   "I
17.
Na poslednji čas.
e trije v tej pustini niso spali to noč,   Kosoman in dva za smrt namenjena ujetnika, oče in sin, katera so bili razbojniki za namišljeno poslednjo noč deli vkupe.
Kosoman, ki je bil kakor za stražo legel pred jamo, ni mogel zaspati. Prihajala mu je ura, ko se je imela izpolniti njegova pregrešna prisega, s katero se je bil pred leti zarot.il, da ne bode miroval, predno krvavo in grozno ne maščuje smrti očeta svojega. Ven-der zdaj te ure ni mogel biti vesel. Zdelo se mu je, kakor bi tam v temni senci videl podobo svojega očeta, ki mu odkimuje, naj ne stori tega, domislil se je strijca, ki mu je govoril: maščevanje in pravico si je priclržal Bog. In vender ni hotel, po svoji misli ni mogel drugače delati. „Da bi zdaj, ko sem toliko časa isti namen imel, isto misel nosil v srci, toliko prebil — da bi zdaj, ko sem ga dobil v roke s silo in težavo, ko sem se oskrunil z nedolžno krvjo, odstopil in se ustrašil kakor baba sam sebe in svoje sence — ne!  Mora se
— 183 —
zgoditi. Kakor so oni neusmiljeno usmrtili mojega očeta vsem kmetom za strašilo, postavil bom še jaz strašilo za plemenitaše, da ga bo pomnil svet."
Tako si je mislil in zatiral poslednji glas vzbujajoče se vesti.
Stari baron in njegov sin sta se pripravljala na zadnjo uro. Skušala sta drug druzega tolažiti in ohraniti si srčnost. Videlo se je, da bi bil vsak izmej njiju dal življenje, da bi bil otel druzega. Sin je videl očeta, ki je v vojski nekaterikrat neustrašen šel smrti naproti, tukaj ponižanega pod oblastjo surovih rok; očetu se je milo storilo, ko je videl ljubljenca svojega od mlade neveste odtrganega; ko je videl, da bo moral tako žalostno končati življenje, od katerega je imel pričakovati še toliko veselega. —
Dolga noč je bila.
Začela je zarja v jutru rumeneti, čedalje bolj se je razsvetljevalo. Kosomanova četa je bila po konci. Začno se delati priprave za smrt plemenitašev in za odhod. Nobeden ni vedel kam, v kateri kraj se bodo obrnili potem, ni Kosoman sam ne. Vsem je bilo nekako čudno in marsikateri bi bil rad videl, da sta ple-menitaša uže mrtva in bi bili uže daleč od tega kraja. Kajti, ako tudi so bili največ precej utrjeni v hudodelstvu in se jim posebno plemenitaš v nadlogi ni smilil, vender jim ni ugajalo, ker Kosoman dela tako nekako slovesne priprave, da bi ta dva spravil s sveta. Na Kosomanovo povelje zakurijo velik ogenj in vržejo
— 184 —
vanj omenjeni železni obroč, krono za starega barona. Vse krdelo molče obstopi ogenj.
Železo je razbeljeno, solnce se v vsej lepoti pokaže izza gora.
Kosoman in trije drugi gredo po ujetnika. Najdejo ja v molitvi.
„Le hitro opravita," pravi Kosoman, poreže jima vezi na nogah in ja opominja, naj  vstaneta.
Sin, ki je do zdaj molčal kakor oče, ni mogel zdržati solz, objel je očeta in jokal. Kosoman ja nekaj časa gleda, dene roke navskriž in čaka.
„Bosta kmalu končala?"
„Pokaži, da si sin rodovine, iz katere so možje znali umirati brez strahu,"  pravi oče sinu.
Y  tem hipu se od zunaj zasliši strel in krik. „Kaj je to?!" zavpije Kosoman, prebledi, pozabi
svojih ujetnikov in skoči  venkaj.
„Eešena sva!" pravi sin in pade na koleni.
„To so prijatelji!" reče baron in hoče iz jame. Sin ga zadržuje. Imela sta še zvezane roke. Zagledata nož na tleh, s katerim jima je bil Kosoman na nogah porezal vezi. Sin vzame nož v zobe in reši tako sebe in  potem očeta.
V  hipu sta bila zunaj. Boj, ki sta ga videla, je bil skoraj že dokončan, razbojniki so bežali na vse strani, le Kosoman se je še branil z malo tovariši. Spoznala sta hlapce   in   prijatelje svoje.    Tudi   oni ja
— 185 —
ugledajo in predno je Kosoman utegnil priti do obeh, okrožili so jih svojci.
S strašno kletvijo probode Kosoman prvega hlapca, ki se ga loti; ko pa ga napade njih več, ubeži jim, umakne se za grmovjem in pleza od skale na skalo, naposled izgine.
Nekateri so trdili, da je ranjen. Kes se je krvava sled poznala za njim, dokler so jo mogli iskati.
Pol ure potem ni bilo nobenega razbojnikov v orožji v vsi dolini. Vsi so bili ali pobiti ali ujeti, ali so ubežali.
.zsf^z.
18.
Konec.
ilo je tri tedne pozneje, ko je šel ribič, katerega naš bralec pozna iz začetka naše povesti, v gozd suha drva pobirat. Nabral si je bil precej veliko butaro in ko si je šel v brezovo goščo trto režat, da bi zvezal butaro, odskočil je preplašen.
Tam za grmom na resi je vznak ležal človek in držal v roki križ — razpelo božje. —
Počasi in strahotna se mu ribič približa. Ne gane se. Lice je bledo, na prsih je obleka krvava, roko ima obezano, mrtev je!
„Jezus! — To je Ilijev sin, Kosoman!" zavpije mož, strah ga obide, pusti butaro in teče v bližnjo vas po kmete, da bi šli po mrliča.
Stari baron Jošt Turen po svoji in svojega sina čudni rešitvi ni dolgo živel. Strah in bolečine, ki jih je prebil v Kosomanovem jetništvu, nakopale sta mu dolgo bolezen, za katero je v naročaji svojega sina in mlade sinahe umrl v Šraj barskem turnu.

— 187 —
Njegov sin, gospodar na Srajbarskem turnu, strahovitih ur mej upornimi kmeti ni pozabil nikdar. Bile so mu za pouk in vedel je, da pri podložnikih le s prizanašljivostjo in ljubeznijo pridobi spoštovanje in ljubezen.


■jsy/
^2.^2.
1TV.
Lipe.
Povest. (,,Zvon", 1870.)



*\££*****fcfcW.....k±hjm*****&dddd&jdd^£
=fflS=
gasgiap^.

;.,..,..,..,..,..,..,..,.;,..,..,,.,.;,.•• ^1^;-.,.;;.,..,..,..,,.,..,,.,.-;y>^r^
1.
o je bil Lipe Rodovšeak dvaindvajset let star, bil je lep človek in vesel. Zaljubljen je bil in sicer, kakor je navada, od dne do dne bolj. Zakaj ne? Saj je bil mlad in srečo si je želel neizmerno veliko, kakor vsi mladi ljudje, katerim nebesa godejo, svet se jim smehlja in srce jim je odprto za vse, kar dobro de ali boli. Volje, brez pomude naložiti si na vrat mnogoiskano breme zakona, ni mu, za Boga ne! manjkalo. Ali bil je tu še težak kamen na cesti.
Njegov oče, stari bogatin Eodovščak, visel je komaj na lasu na življenje pripet, ali gospodarstva ni hotel prepustiti sinu Lipeta. In tudi po druzih straneh je bil svoje vrste mož. Porojen je bil iz graščinske rodovine; dobil je bil kakor mlajši sin nekaj od očeta in kupil si posestvo Rodovje. Tu se je bil udal popolnoma kmetiji in gospodarstvu in se kmalu tako pokmetil, da ga ni bilo šteti ni mej gospodo ni mej vašeane.
Njegovim bratom je bilo prodano dedno posestvo in služili so po svetu božjem cesarja, dokler niso po-
— 192 —
mrli; — stari Rodovščak pak je kakor pokmečen grajski sin bogatel in ni bil m ptič ni miš, samo osoren in siten je bil vsemu svetu. Celo vlade ni spoštoval, temveč zabavljal je vsem gosposkam in vsem davkom. Kmetje okrog so ga imeli za to v čislih, vender so ga hudobniki tudi vlekli čez zobe, ker ni nobenemu ničesar posodil brez gotove intabulacije, in ker je bil ž njimi, kakor z vsakim, malobeseden.
Svojega sina Filipa, katerega je imenoval po br-davsko kmetsko zmerom le Lipeta, bil je dal v šolo, da bi vedel toliko kakor on, to je, da bi spisal vse račune in bral in umel vse dopise iz sodišča. In Lipe je res hodil do osemnajstega leta v stolnem mestu v šolo. Učitelji so ga strašno hvalili, vse je očeta pregovarjalo, naj ga da študirat, ker ima velike talente. Ali starec Rodovščak ni odgovarjal nobenemu. Iz ta-bakire si je v nos namašil tabaka, pa jezno je gledal. Proč je bilo! Lipe je moral šolo pustiti, k očetu sesti na voz ■— in domov! Pol pota sta tedaj molčala, na drugi polovici pota pak je bogatin Rodovščak udaril po konji in vprašal:   „Kaj pa bi rad ti še študiral?"
Lipe ni vedel povedati kaj, temveč rekel je samo, da mu na kmetih ne ugaja, da bi bil rajši v mestu, da bi delal rajši z glavo, kakor pa kmetaril in gospodaril. — Stari Rodovščak pak udari zopet po konji in pravi: BOsle! Za papir je čas minil in za sabljo. Njiva bo od zdaj veljala pa vol."
—  193 —
Lipe tega ni razumel tačas. Ali kmalu je uvidel, da mora pri starem, kateri je imel samega, prav res ostati. Pošiljal ga je zdaj h koscem gledat, zdaj v gozd; zdaj ga je opominjal, naj se dela vadi, zdaj pa, naj v malinu pazi, če ni goljufije. Lipe je bil srednje postave, tenkega života, pa mehkega srca. Zarad poslednjega svojstva so ga radi imeli hlapci in ljudje sploh, dasi se ne more reci, da bi bili tako hitro delali, če je bil on pri njih, kakor če je bil oče. Starec je to opazil in zelo zmerjal sina. Lipe je imel dalje še edno lastnost: bral je mnogo. A ne davkarskih bukvic, pratike ali hišnih računov, temveč druge knjige: pesmi, povesti, romane, in kar je imel ednakega in skrivaj mogel dobiti in kupiti od izobraženih ter pol-izobraženih ljudij v soseščini. Ker je stari to zasledil, hudoval se je tudi na to, in Lipe je preslišal mnogo ostrih besed. Ali očeta je imel rad, saj je še druge ljudi rad imel, vse brez razločka, ki so bili prijazni ž njim.
Ni čuda menda zavoljo tega, da mu stari Rodov-ščak ni hotel prepustiti gospodarstva, ker se mu ni se videl zrel mladi Lipe. Tem menj pa je čuda, če se pomisli, da Rodovščak od kraja do konca ni kratko ni malo ni bil zadovoljen z nevesto, katero si je bil izbral Lipe pozneje po svojem prihodu v domačo hišo.
„Kaj hudiča bi se takšen mladikovec o babi menil!" rohnel je stari, ko je na prvo cul o sinovi zvezi.
■*-®—o®c—®->
13

2.
že Bog je dejal, da človeku ni dobro, ako je sam; menda bi bila tudi naša povest slaba, če govorimo samo o Lipetu; torej je treba povedati nekoliko o njegovi deklici in kako jo je spoznal in začel rad imeti.
Komaj dobro četrt ure od Eodovja je farni trg. Ves trg nam nič mari, samo edna majhna, pa lepa hišica blizu cerkve je bila za Lipeta, torej je tudi za nas zanimljiva. Tam je namreč stanovala priletna gospa Križanova s svojo hčerjo. Bila je vdova nekakšnega uradnika, imela je majhno penzijo in imetja le toliko, da si je bila kupila to hišico z malini vrtom. Imeli sta s hčerjo malo prodajalnico različnega blaga, ka-keršno rabijo in kupujejo kmetske gospodinje. Hči je bila v prejšnjih boljših časih v mestu vzgojena, pa jako lepa deklica, kako leto mlajša od Rodovščakovega Lipeta. Zalibog, da moram bralcu povedati, da ni imela nobenega interesantnega ali celo poetičnega imena: reklo se jej je prosto Marija ali kakor jo je klicala po tuji šegi njena mati: Mari.
In v to Mari se je bil Lipe zaljubil z vsem srcem in z vso dušo.
—   195 —
Nekega dne je bila namreč po več deževnih dnevih povodenj zalila travnike. V takih časih se prikažejo divje race, in lovci, opravičeni in neopravičeni ali tihotapski radi puško jemljo s stene ter preže in lazijo ves božji dan ob vodah, da bi si z umorom pridobili malo trdomesne pečenke. Tako je bil tudi Lipe oprtil puško, obul visoke čevlje in šel na račjo lov. Sicer ni bil poseben lovec, ali kakor je dejal sam: nikoli ni imel sreče. Da, njegov oče, sitni stari Rodovščak mu je rekel ravno ta dan pred odhodom: „Kaj boš! Tiste race, kar jih boš ustrelil ti, snedel bodem jaz kosmate."
A kakor se dan ne sme hvaliti pred večerom, tako se menda tudi ne sme grajati. Lipe res ni ustrelil nobene race, ker je vsaka sfrfrala iz tolmuna, predno se je priplazil on za streljaj blizu. Pa veste, da je na gospodovo besedo sv. Peter lovil ljudi, ko je bil pustil ribe? Lipetu se je ednako zgodilo.
Ko preko travnika korači uže proti domu, ugleda
še precej daleč pred seboj, tam, kjer je steza držala proti
trgu,  dve ženski postavi.    Stali sta.   Pa to nista bili
navadni kmetski ženski,   obleka jima  je bila mestna.
Gotovo sta iz trga.   Pa kaj tu delata, kaj stojita ? —
Kmalu bo mrak.   Tako si  je  mislil Lipe  in šel prav
počasi bliže,   ker je bil   nekoliko  boječe  nature.   Obe
sta se obrnili proti njemu in ga čakali.   Takoj je videl
vse položje.   Preko steze je bil namreč plitev graben,
seženj na široko je tekla voda po njem, ki ga je bila
zalila od severa narastajoča se še le to popoludne. Go-
13*
— 196  -
spoji nista mogli čez vodo, da-si je bila komaj za poldrugo ped visoka.
Bralec uže ugane, da mlajša izmej njiju ni nobena druga, kakor ona Mari, katero smo izdali uže prej. Starejša, rudeča, suha ženska oseba je bila njena teta. Obiskali sta bili neko bližnjo družino. Opoludne je bila pot lepa, zdaj zagrajena.
Lipe je poznal po obrazu, iz cerkve, obe. Govoril pa ni še nikoli z nobeno, ker prvič ni še bil dolgo doma, drugič sploh ni prilike bilo te družbe iskati, tudi ko bi bil imel voljo. Ni utegnil čuditi se, kako je to, da deklica njega pozna, ker ga je ogovorila takoj po domače: „gospod Filip!" in prosila za svet, kaj storiti. Stara rudeča teta je javkala po nemško in laško in Lipe je precej uvidel, da ji ni noben nasvet všeč. Nazaj iti in voza iskati, to je bilo preutrudljivo, in potem bo noč, in — o dio mio! — nikoli več, kadar še pride na kmete, ne bode hodila peš obiskavat. Da bi se bila sezula, kakor je svetovala mlajša, oh, v mrzlo in globoko vodo stopiti, prehladiti se, umreti!
Lipe od kraja sam ni vedel sveta. Tudi se menda ni posebno podvizal. Deklica, ki je govorila ž njim tako, kakor bi bil njen brat, bila je lepa in kako prijeten glas je imela! Ni bilo treba, da je bil dober človek in postrežen,   za njo bi bil  vsak rad delal most.
To je torej tem rajši storil. Na drugi strani so bile ob njivah debele neotesane rante. On v svojih čevljih je lehko  prišel  čez in iz treh  drogov je bila
— 197 —
brv gotova. A drogovi so bili okrogli in suha teta se je zbala, ko je nastavila nogo. Koliko se je Lipe trudil trditi, da se ji ne bo nič zgodilo, da jo bo držal, nič ni pomagalo. Zdaj se pa Lipe ohrabri in brez vprašanja jo pograbi in prenese v treh korakih.
Deklica pa je hotela prehoditi po narejeni brvi. Menda se je Lipetu izpremenilo prepričanje hitro, ker zdaj je on trdil, da se okrogli drog lehko zasuče pod nogama.   Morala je verjeti.
In kako ljubo se je zarudela, ko jo je prijel čez pas in vzdignil! Jn kako kratka je bila pot preko vodnega grabna! In kako ga je po vseh udih sladko, neznansko izpreletelo, ko jo je držal nase, ko ... .
Vse to je prav za prav vedel še le potlej dobro, ko se je bil poslovil in je korakal počasi, počasi domov, pozabil račjo lov in ves svet, vender ne pozabil lepih, krasnih očij, s katerimi ga je pogledala zahvaljuje se.
In mislil je toliko, in — nič.
Ko je prenašal ono staro teto, oklenila se ga je okoli vratu.   Zakaj pa ona ne?
Ko bi držala steza čez vse dolge travnike, in ko bi prišla čez vse travnike povodenj, in ko bi jo mogel nesti čez vse travnike! Do konca sveta rajši! Tako si je Lipe zvečer mislil  in zaspal še le čez   dolgo   časa.
Sanjalo se mu je o velikih vodah, o nji pa ne. Drugo jutro se je jezil, da se mu ni sanjalo o nji; zakaj samo o vodi, o nji pa ne?

'ako se je naredilo, da je imel Lipe odšle različne potrebe: zdaj to, zdaj to malo ali veliko stvar kupiti pri štacunarici vdovi Križanovi. Kadar je našel mlado Mari v prodajalnici, mudil se je vselej dalje, kakor bi bilo treba pridnemu mlademu človeku, ki ve, da čas je denar. Posebno vesel je bil, kadar je dobil deklico samo. Govorila sta tako navadne reči, ali njemu se je zdelo zlato in srebro, kar je prišlo iž njenih lepih ust.
A nekaj, kar bi bil rad povedal, ni šlo. Dolgo, dolgo ni mogel spraviti iz grla. Sitno, ker kdo mu je porok, da bi se mu ne smijala? In tega bi od nje ne prenesel, rajši bi se bil jokal, kakor dečaj, ki so mu vzeli jabolko.
Predpust je bil prišel, in pred pustom je povsod kakov ples. Tudi v našem trgu je višji svet z urad-ništvom in drugimi izobraženimi ljudmi napravljal vsaj po eno tako veselico. Uže tri tedne prej zve Lipe, da gre na ples tudi ona, pa da gre tja tudi učitelj gospod Gonoba.
—  199 —
Vse ljudi je Lipe rad imel, samo grdega tridesetletnega učitelja Gonobe ni lehko videl. Ta je namreč tičal vedno pri vdovi Križanovi, bil je tam kakor domač, prosto govoril z materjo in hčerjo, in Lipe je čul celo strašno neprijetno vest, da se hoče Gonoba ženiti in da si je izbral Marijco. Istina, da je bilo tolažljivo, kar so nekateri govorili, da ga namreč dekle posebno ne mara, dasi ne kaže.
Ker bo učitelj na plesu, mora iti tudi Lipe. Ali plesati ne zna več, kakor kar seje navadil skakaje v šoli za klopmi s tovariši mej uro. Prilike ni bilo učiti se. Kako si je pomagati iz nesreče, to je bilo Lipetu veliko vprašanje teden dnij.
Pomagati se je moralo, za to Lipe naprosi za svet velikega hlapca očeta svojega, s katerim sta bila prijatelja, kolikor je bilo mej njima baš mogoče.
Veliki hlapec Andrejko je bil najboljši plesalec mej kmetskimi tovariši, pa bil je tudi hudobnih muh. Lipetu se je zasmijal, da ga je v rudečieo spravil, in rekel: „ Veste kaj, jaz sem se sam naučil plesati, še ko sem bil bosopet pastir. Na pod sem se zaprl, vzel brezovo metljo, pa sva se vrtila, jaz in metlja, da sva bila oba vrtoglava."
Taka ponudba je bila Lipetu preveč.
Obetal je hlapcu zaušnico ter je bil jezen.
Andrejko je bil prezvit, da bi bil hotel nepremišljeno zapraviti njegovo prijaznost, torej se je delal
— 200 —
resnega ter ponudil se Lipetu, da ga nauči hitro dveh plesov, skrivaj, da ne bo nihče vedel.
In res sta se zaprla več večerov v sobo nad Eo-dovščakovim malinom, in ko je tisti večer prišel, plesal je Lipe prvič javno, in v prvič s svojo — no, da! — s svojo Marijco, ki je bila danes tako ljubezniva, da z učiteljem ni skoraj ničesa govorila, ž njim pa mnogo.
Pripovedujemo o tem plesu le zato, ker je bil važen v Lipetovem življenji. Ko se je od nje ločil namreč, stisne jej skrivaj pisemce v ročico. In kako ljubo ga je pogledala v tistem hipu, kako hitro je skrila pisemce!
V tem pismu pak je bil Lipe napisal, da jo od prvega pogleda neizrečeno ljubi, da umrje, če . . .
A kaj bi našteval! Ye se, kaj takov srčno dober človek, kakor je bil Lipe, spiše s srčno svojo krvjo, kadar mu v prvič privre čist in prav čut ljubezni. Ako katera lepih bralek tega še ne ve, želimo ji, da zve kmalu.
Odgovor, ki ga je Lipe dobil na pismo svoje, bil je takšen, da se je najprej v svojo sobo zaprl, da bi ga nihče ne videl v njegovi neizmerni sreči; po tem pa je bežal zopet venkaj, od hiše strani, da ni oče pol dne znal, kje tiči.   Srečni Lipe!
~M^W^M^MM^cSM^r ilj-
-m
ima, tiha, upanja polna ljubezen se tiho razvija. Kvečemu opazijo prozajične kramarske duše tega suhega sveta, da je mej tema ali tema dvema „znanje", in delajo dovtipne in suhe opombe ter preudarjajo in ugibljejo največ nedobrovoljno, kakov bo pač konec. Kar pa se tiče ljubezni same, zve kvečemu kakov dober prijatelj, kako je in kaj (saj: česar je polno srce, usta rada govore), in dober prijatelj nese to z nedovoljeno postrežnostjo drugim dobrim prijateljem.
Lipe ni imel nobenega dobrega prijatelja. Kje bi ga bil dobil okrog Eodovja? O prvih poljubih, o sladkih besedah, govorjenih na samem, o sreči zdanji in prihodnji; o vsem tem ni mogel praviti nikomur. Le s svojo domišljijo, s svojim srcem je govoril, pa ž njo, kadar jo je mogel obiskati na večer. Dolgo je celo mislil, da nihče drug ne ve ničesar, razven njega in nje, in pa njene matere, kateri ni skrivala ona, torej tudi on ni mogel.
Ali bil je tu učitelj, ta Gonoba. Ni nehal zahajati k vdovi Križano vi. Lipe je vedel od svoje Marij ce, da ga ona ne mara: kolikokrat mu je morala to zatrditi in potrditi.   Lipe je verjel, bil je prijazen ž njim
— 202 —
in dober, ali vender ga ni mogel videti. Ni vedel zakaj. Pač! To mu ni bilo po volji, da je imel gospod Gonoba toliko z materjo govoriti. In gotovo je bil Gonoba kriv, gotovo je on mater našuntal, da je nekdaj Lipeta, ko sta bila sama, tako-le začela izpovedovati: „ Gospod Filip, "Vi ste še mladi. Jaz poznam svet. Ne bodite hudi, če Vam ne zaupam prav. Dobro premislite. Saj Vam menda ni treba praviti, kakšen namen ima in mora imeti ljubezen. Ko bi pa Vaš oče ne dal se pogovoriti ? Ali, ko bi se Vi premislili, in mojo hčer popustili? Veste, kaj ste ji dolžni pred svojo vestjo, pred Bogom in pred ljudmi?  Jaz se le bojim . . . ."
Lipe je prisezal, obetal, zagotavljal. Mati Križa-nova mu je časih verjela, časih ne. E, pač dobro je dejala materinemu srcu misel, da bo njena hči kedaj bogata gospodinja! Ali žena je vedela, kako omahljiv je ves svet, lehko pozabi obljube, zataji srce in hodi za denarjem. Zato je rada videla, da je učitelj še in še zahajal v hišo. Mislila si je, morebiti bo še dober, torej mu ni jemala vsega upanja, temveč modro popravljala, kar je kazila hčerka.   Gonoba pak je bil hvaležen.
Pridno ji je našteval vse napake Lipetove, vedno ji bil na ušesih. Tako je Lipeta vedno opominjala, vedno dvojila. Lipe pak, ki je moral „čakati", bil je dostikrat žalosten.
Ko je zvedel pozneje oče njegov o stvari in hu-doval se in klel, imel je Lipe uzrokov precej, misliti, da je opravil učitelj Gonoba ljubeznivi posel, da je stari
— 203  —
baš vedel. Zvedela je tudi vdova Križanova, kako ne-lepo je krstil stari njo in njeno hčer: kako je prepovedal sinu kratko in malo zahajati okoli takih beračij. Gospa Križanova je bila občutljiva. Lipeta je takoj prvi večer, ko je prišel spet, oštevala in mu mrzlo povedala, da je bolje, ako ga ni blizu. „Mi smo pošteni, nikomur se ne silimo, pa tudi nečemo, da bi se zarad nas oče in sin pulila. Moja hči se bo možila. Vam pa dobodi oče pozlačeno nevesto. Ne hodite več k nam. Ne motite dekleta mojega in samega sebe, take reči niso za kratek čas."
Kako je bilo Lipetu hudo! Zdelo se mu je, da žena prav govori. Upanja ni bilo, ker Kodovščak se je rotil, da zapiše rajši vse imetje državi, kakor da bi ga delila hči pisarjeva z Lipetom. Uže je imel Lipe misel deklici reči: „M6ži se, bodi srečna, slušaj mater, pa pusti mene nesreči moji!"
Ali lože je misliti, kakor storiti. Ko sta se sešla z Marijco, začela je ona jokati, in še njemu so prišle solze, in konec je bil ta, da je rekel: „tebe ali pa nobene"  — in ona — ravno tako!
Matere pa so dobre vse, z vsemi se da pogovoriti. Gonoba še ni bil ženin, vender obupal ni. Lipe pa je, bolj skrivaj kakor prej, obiskoval svojo izvoljenko ter se čutil zdaj srečnega, zdaj neizrečeno nesrečnega, kakor so uže taki ljudje.
Tako je bila stvar, katero smo povzeli od kraja.
Lep dan je bil. Po senožeti so cvele prve rože mej mlado travo, po rebri sta hlapca počasno rezala brazdo. Ob robovji bližnjega loga se je veselila Ro-dovščakova živina po dolgi zimi prostega zraka; za njo je stal stari pastir in brez misli podpiral suho brado ob palico. Doli po loki je tropa ženskih razgrabljala kupe, katere je naril jesenski krt, da bode gladko tekla kosa o kresu. In nad vsem, kar blizu in daleč po ravnem in strmem delavno gomazi, razpenja se prijazno nebo, blagoslov obeta gorko solnce.
Lep dan je, lep je svet, ali za Lipeta Rodovščaka bi bil lehko lepši, lehko.
Veseli ga zelena loka, veseli pisano brdo in prijetna pomladnja sapa, vender tožen sedi na kupci obrezanega lesa tik loga ter strmi v dol v nasprotne hribe. Obraz mu je izpremenjen,   oči so vdrte  in  osehlo lice
— 205 —
nima barve prave zdravosti. Pred nekaterimi dnevi še le je vstal po dolgi bolezni, in zdaj je namenjen v trg — k nji. Dolgo je ni videl, tudi ne mogel videti. Danes je bil oče z domu, na konjskem semnji, več ur hoda daleč. Gnalo ga je tja, pa vender je sedel tu na rebri, blizu pasoče se cede očeta svojega, blizu delavcev. Bilo je čez poludne še prezgodaj za v trg; tega in onega ni hotel srečati pri belem poludnevi; tudi se je tu čez dolgo na solnci sedelo tako lepo, in premišljal je: kako lep je svet in kako še le bode!
Zakašljal je. K omenjeni misli je v hipu prišla še druga, in ni je hotel ni mogel misliti. Lice se mu je zarudelo, bolj kakor prej ga je zapeklo v prsih. Podpre glavo in čuti, da se mu je približal stari pastir, ki mu je delal piščalke, ko se je še hoditi učil.
Stari, suhljasti možiček molče gleda sedečega. „M dobro,  ni dobro," pravi. — Lipe povzdigne glavo in videč starca vpraša: „Kaj ni dobro?"
„Bolni ste, bolni. In zdaj spomladi tista huda zimska sokrvca, ki dela, da sneg škriplje, in iz zemlje kipi. Ce zdrav spomladi na zemljo leže, zaje se mu v grlo; nikar pa govoriti o bolnem človeku. Ta sokrvca . . . ."
„Saj jaz nisem bolan!" reče Lipe. „Kaj pak, kaj pak. Le ljudi poslušaj (pravi starec, ki je Lipeta časih tikal, časih vikal). Kjer pelinov grm divji raste, tja pojdi, tam poklekni pa vrhove pogrizi, ki so v ednem
-  206 —
letu zrasli in snej. To ti bo pomagalo. Tudi kadar pojdeš mimo mravljišča, kjer so tisti veliki mravljinci, vzemi jih edno pest, preteri jih in diši tisto. Kadar bodo tavžentrože rasle, pil jih boš kuhane. Sladke koreninice so dobre. Potlej pa edno zobčasto zel jaz poznam, ki na grobeh raste, tista ..."
„Strašno aj>oteko imaš!"
„Apotejko? I varuj me bog doktorjev. Jaz sem star, poslušal sem dosti in slišal, kaj so izkušali ljudje, ki niso mladi umirali. Vi imate takšen suh kašelj, kakor tisti malinar pri nas, ki je lani umrl."
Lipe hitro vstane in odhaja ob hosti.
Umrl! ? Ta beseda Lipeta pretresne. On bi umrl, zdaj v mladosti! Vse, kar je bilo za njim, bila je puščava brez trnja in napotja, pa tudi brez veselega cvetja. Kaj je ljubezen dobre matere, zvestega brata in rahlo čuteče sestre, tega vedeti mu usoda ni dala. Oče? Dober je bil, skrbljiv zanj: in vender je Lipe čutil, da-si ni premišljal, da bi tudi ta utegnil biti drugačen!
Umreti ?
Vse želje, ki so se komaj razvile v mladem srci, imele bi poginiti neizpolnjene, nezadovoljene. Malo se mu je potrebno zdelo doseči, da bi bil srečen. In to je bil uže ugledal pred seboj. „Tam za goro je svetlo," in da-si mu pot do tja ni bila po vsem gladka, imel je živo upanje in zaupanje. To bi presekala, vzela bi ves lep užitek, ki mu ga je življenje začelo obetati — pro-zajična bolezen in smrt?
—  207  —
Obraz Lipetov se zarudi in potne kaplje mu stopijo na čelo, ko mu je mora takih mislij legla na dušo. Tesno mu je bilo v prsih, nogi sta se mu zdeli strašno težki — strašna, neizprosljiva smrt se mu je zdela gotova.

6.
o poti pak so mu prišle zopet druge misli, menj žalostne. Saj je bil namenjen tja, kamor ga je vleklo srce. Mislil je, kako ga bode draga ljubo sprejela, kako bode vesela, da ga čez dolgo časa zopet vidi — ter izginili so bili bridki čuti in morilne skrbi, katerih je bil kriv nemodri govor starega pastirja in sitni kašelj.
V prodajalnici gospe Križanove je sedela starka sama, ko je Lipe stopil noter. Ni bilo navada, da bi bil hodil o tem času; zato je vdova čudeč se vstala, odložila delo, in Lipe je moral dvakrat vprašati, kje je Marijca. Moral pa je še prej slišati od starke, kako slab je videti v lice, kako je izhujšal, da ni še zdrav itd. —■ predno je zvedel, da hčere ni doma, da najbrž danes ne pride.
Kako bi človek ne bil nejevoljen, ako se mu prijetno pričakovanje tako na nagloma skadi v nič! Kam je šla ? Na neko veselico, k sorodnikom. Pa je vedela, da je on bil bolan! A bi bila tudi lehko slutila, da pride, in ostala doma! To nejevoljo je Lipe tudi izrekel,
,©=
-@WW~©-
—®,
@

— 209 —
morebiti ostreje, nego je mislil ali hotel. Morebiti zato ostreje, ker ni bil še prav zdrav, in bolni ljudje so baje hudih muh. A gospa Križanova tega ni hotela ometi niti premisliti.
„To je pa vender preveč, mladi gospod" (sicer je rekala: gospod Filip), „da hočete terjati, naj bi moja hči uro na uro stregla, kedaj boste prišli in če boste prišli. Tega jaz ne bi pustila, ko bi tudi ona hotela. Saj sem Vam uže povedala, kaj bi najrajša videla, ker se bojim, da ne bo nič iz vsega."
Lipe se popravlja, sede na stolu, ter jezen nasloni glavo nazaj. „Mati" — reče — „Vi ste malo sitni. Kaj mi zmerom to pripovedujete? Jaz Vas ne morem siliti, da bi mi verjeli; vender ona mi verjame, to vem."
To je bilo Križanovi materi nekoliko preveč. Ona je bila mirna žena, previdna in z vsem svetom se je lehko sporazumevala. In zdaj jej ta mladenič očita sitnost! Imela je uže ostro besedo na jeziku, pa izgovoriti je ni hotela še. Tako sta molčala oba, in obema je bilo neprijetno.
„Mati" — izpregovori on — „sam6 to Vas prosim, zmerom jej ne odgovarjajte. Pa učitelju vender kar na ravnost povedite. Mene to tako strašno peče . . ."
Kašelj mu ustavi govorico. Žena ga pogleda z očesom, ki je ob ednem naznanjalo materinsko skrb o njem in čudno sumnjo zaradi njegovega bledega lica, ki je torej hotelo reči: ubožec, s teboj ne bo nič; ti ne bodeš dolgo živel!
— 210 —
„Njo tudi boli" — nadaljuje Lipe — „ako jej zmerom same dvoj bo sadite v srce. Dvakrat se je uže jokala, ko sva bila sama, pa mi ni mogla povedati, zakaj. Čemu po malem zopet jemljete upanje, ki jej ga dajem jaz? Jaz Vam prisezam ..."
»Nič, nič ne prisezajte. Kar je volja božja, ne prenaredi nobena prisega. Tega pa ne trpim, ne zamerite, da bi mi Vi nauke dajali, ali da me dolžite, kakur bi svojemu otroku težila srce. Jaz poznam svoje materinske dolžnosti, in če moja hči zdaj, ko je mlada in zdrava (beseda je bila zategnena, da je Lipe razumi-!, kam meri), nima samega veselja, ne škodi toliko, kakor ako bi kedaj sama in zapuščena bila na svetu in prilika izgubljena .... saj veste, kaj Vam hočem povedati. — Vi pa, gospod Filip, skrbite, da Vas ed-nake stvari ne bodo težile, da si zopet zagotovite ljubo zdravje; zdite se mi jako slabi, in zelo trdni niste bili nikoli."
A, tako! Od tod prihaja nanagloma ta mrzlota! Tako si je mislil Lipe, in bridek čut mu je legel okolo srca. Stara je uže tudi obsodila življenje moje, zato me odmeta! In ona, deklica, morebiti — tudi! Morebiti je zaradi tega clenes —  ni doma?
Stara je govorila zopet o lehkih stvareh ter navadnih. Lipe je tiho sedel, poslušal, a ne slišal, naposled počasi vzel klobuk, niti se redno ne poslovil, in šel.
Mej potom je mislil prvič denes, da je morebiti vender  res:   prave ljubezni,  ljubezni  do — smrti  ni.
— 211 —
To je časih slišal, ljudi je poznal, ki so ednako govorili, ki so se posmehovati in zaničljivo vihali nosove, čuvši o ljubezni. Ali on je v srci čutil, da ljubezen j e, da je resnica, da je neizmerna. Čutil pa je to on sam ; kako bi družim ljudem videl v srca? Kako njej? Morebiti se ona samo dela tako; morebiti je vse hinavstvo ; morebiti misli, kakor mati: možitev, drugo je v drugi vrsti. Koliko malih dokazov je imel zoper to, a ta hip je vse pozabil, in domislil se je te in te stvari', ki ga je v druzem mnenji potrdila. In da-si dokazov ni bilo, verjel je popolnoma, da se je nalašč odtegnila denes, ker je „lehko" vedela, da pride. Hoče ga zapuščati.
Tako je mislil in vse je gorelo v njem.
Voziček je pridrdral nasproti po cesti. Četvero ljudij je sedelo na njem: Mari s svojo prijateljico, zdravnik in učitelj Gonoba, ki je ob ednem bil za voznika. Vsi so ga — glasno pozdravili, ona se je zaru-dela, nasmijala se, voziček pa je drdral mimo. Ozre se za vozom. Njena prijateljica mu je migala z belo ruto, a Mari se ni ozrla. To vender glasno govori. In vsem, ki so bili na vozu, bila je njegova razmera s Križanovo Marijo znana, zakaj torej ni rekla za tre-nutje ustaviti?
Da, kako bi bil Lipe mogel vedeti, da se ni ozrla
samo   iz  jeze   do  učitelja,  tega   vsiljenca?   Dejala  je
učitelju njena  prijateljica   (to se ve  po   njeni prošnji
na uho izrečeno), uže predno so Lipeta srečali, naj konja
14*
— 212 —
podrži. Ali Gonoba je baš tačas trenil z vajeti po konjskem hrbtu, voz je zdirjal mimo. Zato se ni ozrla — in — morebiti tudi zategadelj ne, ker se jej Lipe ni prav nič nasmijal, nego se tako grdo držal, da Bog pomagaj, tako, kakor njegovemu čednemu obrazu ni bilo lepo. Tega obojega Lipe ni mogel vedeti. Ali uže otroci iščejo „zakaj!" ne samo filozofi in matematiki. Razloček mej otroki in filozofi ter mej kakovim zaljubljencem in po vrhu še potrtim Lipetom bi bil ta, da so oni srečni, kadar mislijo, da je razlog najden, a takov mladosrčen človek ni. Človek je bašti bolj k hudemu nego k dobremu nagnen, rajši veruje slabo nego dobro.
Kakor jej je Lipe prej pripovedoval in popolnoma verjeJ svojim besedam, da je njena ljubezen njegovo življenje, tako je bil ta večer v svoji spalnici z neznano žalostjo hitro gotov s to sodbo:
„Ljubezen ni nič; ni je — in zatorej tudi življenje ni dosti prida."
Pozno po noči se je stari oče Rodovščak pripeljal s konjskega semnja, in luč videč v sinovi izbi, prišel ga je še zmerjat, zakaj ne spi. — Kako bi spal?
In Mari? Domov je prišla nejevoljna ter mati o Lipetu ni govorila kaj prijazno. Svoje navadne nauke je dajala. Deklica, ko je bila sama, pomagala si je po ženski — jokala je. Ona ga je ljubila. Kaj bi bila storila uboga deklica, da je vedela, kako on misli zdaj!
7.
ipetovo telesno zdravje je bilo s časom tako, da ni vedel, ali je bolan ali zdrav; denes je čutil bolečine, jutri je zopet hodil okoli, in zdelo se mu je nemogoče, da bi še dolgo ne živel. Ljudje, ki so mu od vseh stranij hoteli izkazovati sočutje svoje, bili so mu prava preglavica, kakor muhe okoli ušes. Časih bi vse bil z vragom zapodil. Ta, ki ga je videl, majal je z glavo, in govoril: „E, kako si zelen v lice!" — drug, ki je z očetom kupčeval, dejal je lehkomiselno, kakor bi se o hromavem konji menilo: „Mladi gospod! Vi ne boste po Eodovji gospodarili, slab videz imate." Zdravnik iz okraja je strašno zdravil zapisaval in časih govoril o nevarnosti. A ljudje, ki so si polni protislovja, rekali so: „Zdravnik ne ve ničesa; zaradi njega more še devetdeset let živeti; vsaka stara baba več ve." Posebno stari Ro-dovščak je pognal vsakega ali surovo zavrnil, kdor mu je govoril o sinovem nezdravji. Vender je starega moža jako skrbelo; časih se mu je to videlo, a časih je znal skriti.

— 214 —
Lipe sam uže ni mislil mnogo o tem. Imel je drnge srčne skrbi, ki so ga morile in ki so gotovo mnogo pomogle, da vsa zdravila niso pregnala ble-dosti z njegovega liea. Bilo mu je skoraj na neko tolažbo, da je začel o svojem življenji obupavati in tudi spregledaval, sreča njegovega življenja, kakeršno si je mislil v ljubezni, da ugasuje.
Ona mu je bila pisala kmalu po onem dnevi, ko jo je obiskal, a ne našel doma. Pismo, katero je bil prinesel majhen dečak, bilo je uborno kratko. Vprašala je, kako je z njegovim zdravjem, zakaj ne pride. Li-petu se je zdel list tako mrzel, tako vsakdanj, da takega še nikoli ni pisala! Kaka dva stavka proti koncu (ki sta bila čisto nedolžna) videla sta se mu na ravnost razžaljiva. Takoj zvečer po prejetji sede in napiše odgovor. Dolg je bil. Ko ga prebira, da bi tu pa tam vgozdil katero izpuščeno besedico ali kako piko posadil na me3to, kamor gre, zapazi, da je list preoster, prepoln očitanja. Raztrga pismo. Drugo sestav-Ijaje ima namen, mirno jej razlagati, kako se je iz-premenila itd. Ali naposled vidi, da so pač druge besede in drugi stavki, a iste misli. Nič! Dobro je tako, udati se mora, opravičiti se mora. — Drugo jutro je bilo pismo odposlano.
Njen odgovor je bil kratek. Rekla je, da teh očitanj ni zaslužila, da se jej zde Čudna ter ga prosila, naj vender pride, da se razgovorita. To Lipetu zopet ni bilo po godu.   Saj je morala vedeti, da ne more iti
— 215 —
od doma, kadar bi htel, posebno zdaj ne. A zdaj tudi hotel ni. Pač ga je posamezne večere obhajala izkušnjava in hrepenenje, „nezvesto" videti, gnalo na kratek pot proti trgu. Ali vselej je zmagala upornost v njem, ali pa je k njemu prišel in ga s tem zadržal stari oče, ki se je tem skrbneje bavil s sinom, čim bolj se je bal za njegovo zdravje.
Tako je rastel pismen razpor, posebno ker si tudi deklica ni vedela razlagati Lipetovega vedonja in je začela dvojiti o njem. Saj sta dvojba in nevera neizprosna preganjalska spremljevalca ljubezni.
8.
z dozdaj pripovedovanega je menda bralcu razvidno, da Lipe ni bil tistega značaja, ki ga vsajena strast žene s slepo odločnostjo doseč namen, ali kateremu bežeče upanje povišuje delavnost in strupi čut do brezobzirnosti. Veroval je to, kar se mu je utrdilo v fantaziji. Kmalu je začel iskati, in našel je razloge, da se mu deklica odmiče, kakor je mislil. Njena mati zanjo govori prav. Sebično in ne-lepo bi bilo, da bi jo hotel vezati nase, na svoje — negotovo življenje. Ako jo ljubi, mora jej želeti sreče, sreče tudi brez sebe.
Ta misel je bila od kraja grenka. Zdelo se mu je nemogoče, da bi jo izgovoril; v tistem hipu, ko bi jo bil izrekel, prosil bi bil lastne besede, da se mu povrne. Toda s časom se mu je ukrepila in bila mu celo ugodna, ker se je navadil misliti, da je to blago dejanje, ako njej stori dobro.
Iz misli je bil sklep, ko se je Lipe sešel s svojim tekmecem učiteljem. Gonoba mu je od veselja stiskal roko, ko je cul, da mu Lipe „ne misli dalje biti na poti." Lipe je zdaj imel drug, nekoliko dobrodejeu čut, da je namreč z odpovedjo svojo osrečil človeka. In odpoved, koliko je vredna? Koliko junaštva je v njej ?   Saj mu pravijo vsi ljudje in sam čuti,  da nosi

— 217  —
smrtno bolezen v prsih. Odpovedati se bode treba vsemu svetu, ne samo njej.
Njegov oče ga je uže prej silil, poslušati svet zdravnikov, in iti v daljno kopel. Zdaj je Lipe sam začel siliti, hotel je iti precej. Zdelo se mu je, da doma ne more ostati. Oče je bil zadovoljen, dan odhodu je bil odločen. Stari Bodovščak sam ga je hotel spremiti do stolnega mesta.
Rad bi se bil Lipe še poslovil od deklice. Ali bal se je, videti jo. Bal se je o svojem dobrem sklepu. Poročil je torej zopet s pismom, naj bode zveze konec, naj posluša mater, naj bode srečna ter naj se časih spominja tudi njega, ki ga ne bode videla več.
Poletnega jutra je Lipe s svojim očetom sel na voz, da bi ga odpeljal iz ljubega rojstvenega kraja, iz kraja prvih mladostnih lepih sanj — morebiti za vselej. Oče in sin sta molčala, ko je voz drdral proti trgu. Lipe je potegnil plašč čez obraz, ko se je bližal znani hišici. Se je bil čas ž njo vsaj zadnjo besedo izpregovoriti, eden pogled, in potem ....
„Oče, ustavimo!"  zakliče Lipe.
„Kaj ti je?" vpraša starec. Lipetu je dušilo sapo; odgovoriti ni mogel! Tik mimo njenega okna je dričal voz, cesta je malo visela, hlapec je pognal konje in voz je ovil okoli ogla s hitrim dirjanjem. A tam za okencem so se v tem hipu zmračile oči mlade deklice. Marijca je nema zdrsnila od okna na stol, srce jej je otrpnilo, nobene solze ni bilo v njeno oko o pogrebu vsega lepega upanja!
9.
evet let pozneje je bila v malinu na Rodovji velika skrb. Malinar in malinarica sta sedela vsak na edni vreči in mislila, kaj bo od zdaj za naprej. Zunaj je bila noč in zima. Malinska kolesa in sita so ropotala tako neusmiljeno, da sta si morala zakonska človeka glasno vpiti, da sta se razumela. Tako je ves pogovor bil prepiru ednak, če tudi se oba stara uže kmalu nista tako dobro razumela, kakor nocoj, ko ja je družila edna ter ista skrb. Imela sta namreč malin v najemu za dober dobiček, od kar je bil umrl stari Rodovščak.
Stari Rodovščak pa ni bil umrl doma, temveč tam v nekem južnem mestu, daleč, kjer se je bil sin Lipe bogato oženil. Na svatovanje je bil šel, a ne vrnil se. In mladega gospoda tudi ni bilo več na Rodovje, nego oskrbnik bližnje erarne graščine je oskrboval in najemnino pobiral od Rodovja. Za denes pak je bil mladi gospod čez dolgo časa zopet napovedan, da pride domov. Ali ostane za vedno ali ne, tega g. oskrbnik ni bil povedal in ta negotovost je malinarja in mali-narico najbolj težila. Kajti če ostane v tem kraji, gotovo se po očetu zvrže in najeti malin pojde zopet v prvo roko in ž njim dobiček.
■$8feo8SoQg5o*s$

10.
1 malinu na Rodovji utihne pogovor, ko na dvorišči stari pes začne trgati verigo in srdito lajati. Voz je bil tu, ki je pripeljal gospodarja s tujega. Mož in žena tečeta venkaj s svetilnico. Pozdraviti se je moral, da-si sta želela, naj bi bil ostal v daljni deželi.
Gospod, katerega jima je oskrbnik pokazal za gospodarja, in kateremu sta ponižno hotela poljubiti roko, podoben ni bil Lipetu, kakor sta ga poznala nekdaj. Postava je bila širja, obraz zarujavel in porasten. Govoriti ni hotel ž njima, samo nekatere stvari je vprašal, o katerih je odgovarjal oskrbnik.   Slaba znamenja.
Po večerji je bil oskrbnik odšel. Novi gospodar na Eodovji menda ni mislil iti spat, kajti videlo se je zdaj to zdaj ono okno razsvetljeno.
Lipe je imel dovolj misliti. V očetovo hi*o, katero je zapustil v mladosti, vrnil se je zdaj mož. Oče več ne gospoduje tu; sam je, izpremenjeno je vse ter najbolj on sam. Menil je nekdaj odhajaje, da se vrne skoraj ali nikoli.   Vrnil  se  je   na telesu zdrav,  in na

— 220 —
duhu? — Oh, ta se je tudi predrugačil. Izkušnje raznovrstne so ga imele v uku, življenje, kakeršno je, bilo se mu je razgrnilo, in videl je, da ni od njega dobil tega, česar je pričakoval in česar si je želel. Imel je lepo imovino, lepo ženo. Ta je zdaj mrtva, in ž njo mrtva njena duša. Pred oči mu stopi spomin rajne lepe žene, v daljnem pokopane. Toda nobene solze mu ni bilo v oko, in nje spomin je izpodrinila hitro povzeta draga misel. Naj v miru počiva ona, ki mu je ovrgla vero, da v lepem telesu biva lepa duša, da lepa beseda kaže lepo srce.
Sam! Iz svojega zakona ni Filip Rodovščak imel nič otrok. Drugič ženiti so ga pač pridobljeni znanci silili. Toda on uže ni upal ni ljudem niti sreči. In zdaj je bil tukaj. Čemu ? Obdelovati zemljo, iz nje dobivati ter množiti imenje svoje! Ubijati se in truditi, veselje imeti nad rastjo ter nejevoljo nad sušo in točo in živinsko kugo! Čemu? Da nekdaj, kadar se postara, tuji ljudje, ljudje s samo sebičnostjo v srci stopijo pred njegovo posteljo, čakaje poslednjega izdiha, da pobero, kar je pridobil, od čevljev izpod postelje do tolarja v omari ?
Kako lepo življenje in lepo srečo si je bilo zmalalo mlado srce, ko je še oče živel in je on odrastel pohajal okrog doma, pol neveden in nedolžen, poln upanja in zadovoljnosti! Ali ni moglo drugače biti?   Da.
Pa vender ne. On ni bil kriv, da se je odtrgal od  rojstvenega  kraja,   od  kraja  mladostnega   svojega
—  221   —
upanja.   Moralo je tako priti.   A lepa je bila mladost in lepa je bila   —  deklica,   za katero je  gorelo srce.
Kako je  ž  njo?  Kje je?   Živi li še,   srečna,   ali morebiti je tudi njeno srce ogrenilo življenje?
Pozno je bilo uže po noči, ko je malinar moral teči še edenkrat v staro klet. „Bog! kako žejen je prišel gospod. Menda tam, kjer je bil, nimajo vina," mislil je, steklenico na mizo postavljaje. Gospod iz-pregovori zdaj najprej ž njim, veli mu sesti in ga iz-prašuje o tem in onem človeku po okolici. Malinar je štel vse po redu, kdo je še živ, kdo je umrl, kdo obogatel, kdo prišel na nič. In videč, da se gospod še spominja nekdanjih znancev, pride do poguma, primakne svoj stol bliže in takoj založi zase dobro besedo, pripovedujoč, kako je gospoda poznal, ko je še nosil hlače in suknjo sceloma narejene, kako se je v njegovem malimi izučil in je uže tako privajen hiše, da bi mu bilo težko pri srci, ako bi moral iti strani. Gospod ga s kratka umiri, da mu ne bode treba odhajati, in vpraša dalje, kaj je z učiteljem Gonobo.
rUmrl" — odgovori malinar. „Njegova žena je zdaj sirota.   Dvoje otrok, malo kruha."
Filip je mislil, da ve dovolj. Njegova žena! Ta je mogla samo ona biti, deklica njegove mladosti. Ali malinarja ni mogel dalje izpraševati.   Odpravi ga.
V sobici, kjer je nekdaj mladenič spal, najde vse, kakor je bil pustil. Se nekaj pisem je ležalo v predalu male omare.   Bilo je tudi pismo, katero je nek-
90)    __
daj on sam pisal, a ne odposlal. Ko je čital sam svoje misli, pisane pred leti, zdel se je sam sebi tuj, in tožen nasmeh mu zaigra okrog usten. Bila so tudi še nekatera pisma od nje. Cita nekatere verste, a skoraj odloži. Pisala je nekdaj, tu st"ji še zdaj: „Ti me umoriš, ako me pozabiš, življenje je samo s teboj življenje, drug človek v mojem srci in na strani moji je nemogoč.1' Kako dolgo je bilo to? Takov je svet, in taki smo mi! Lažemo svojemu srcu in verujemo sami sebi.
11.
tar in pameten mož je bil župnik v trgu. Poznal je vse ljudi svoje fare in na Rodovji je bil nekdaj pogostoma v hiši. Nekaj tednov po prihodu Filipovem se je na vabilo oglasil zopet. Videti je hotel nekdanjega svojega učenca, ker čudil se je, kako je mogoče, da bi se bil iz veselega Lipeta naredil pre-resen samotarski mož, ki se jako malo bavi z ljudmi. Govorila sta mnogo o rajnem očetu, in Lipe je zvedel mnogokaj, česar oče mlademu sinu ni povedal. Vender o tem samo ni hotel govoriti. Hitro se je bil samotnega Rodovja naveličal in namerjaval je zopet oditi iz dežele. Prej je vender hotel z župnikovo pomočjo storiti dobro delo, ali kakor je menil, izpolniti nekoliko poslednje dolžnosti. Hvaležen je bil deklici za tista — morebiti edina — srečna trenutja, kar jih je imel v mladosti v njeni ljubezni. In zdaj je slišal, da je vdova in v stiski. On je imel dovolj. Župnik je cul strmeč njegovo ponudbo in rekel: „Učiteljeva vdova je res sirota, a ne mnogo prida ženska. Ce hočete darovati, storite kaj za otroke. Ženska je kriva, da je učitelj Gonoba izgubil imetek in umrl."
Zdaj je Filip strmel.   Kako  bi to  bilo mogoče! Župnik, star mož, pa bi legal? Nekaj hipov je Rodov-
— 224 —
ščak nem sedel, uže je roko iztegnil po novcih na mizi ležečih. V njeno poštenje, njeno dobroto je veroval tudi v spominu nanjo iz daljnega. Videti je ni hotel, a skrivaj pomagati.   In vredna ni?
„Kedaj je umrla njena mati?"  vpraša.
BSe živi, ali ste jo poznali? To je čudno, ker ni iz tega kraja.   In očeta ima tudi še."
„Očeta? To ni mogoče! Ali — morebiti so motim, se ni li učitelj Gonoba ženil pri hčeri Križano ve vdove?"
„A ne! Kdo Vam je to pravil? To je poštena in spoštovanja vredna deklica. Le škoda za njo, da ni postala dobra gospodinja in dobra mati. Sama živi. Mati jej je umrla, ona je nekaj podedovala po sorodnikih. Imela je pred leti več snubačev, vzela ni nobenega. Čudna ženska. Ona dela mnogo za ubožce, in baš otrokom, za katere ste Vi po zmoti, kakor se mi zdaj zdi, mislili skrbeti, tem je ona dobra botra."
Torej je bilo vse drugače, nego je mislil Lipe. Župnik je ugibal z njegovega obraza, kolikor ga zakrival ni, ali bi izgovoril ali ne, kar mu je na jeziku. Mož je bil navajen, govoriti na ravnost, vender se tu ni upal. Vpraša nekaj strahoma samo to: „Vi ste jo nekdaj poznali?"
„Poznal!" Lipe z dlanjo potegne počasi čez obraz.
„Lepa deklica je bila."
Vender o tem razgovor ni hotel napredovati. Lipe je utihnil in župniku je bilo odhajati.

12.
loncih so rasle cvetlice na obeh oknih male sobe. Za njih rast samo je imela Mari skrbeti in je skrbela. Sicer ni bilo nič živega, nič rastočega na svetu, na kar bi še bilo navezano njeno srce. Vse, kar je bilo nekdaj zasadilo svoje korenine v nje srce, bilo je mrtvo; samo cvetice so jo ljubile, ker so rasle veselo ter lepo dišale. Da, mati je bila mrtva in na njen grob je kanila uže mnogotera solza, kajti ona in ona sama jo je ljubila. Ali on, čigar je nekedaj bilo srce?
Videla ga je, uže večkrat, v nedeljo v cerkvi. Spoznala ga takoj ni; ljudje so rekli, da je on. Ljudje so rekli, da se je oziral po njej; govorili so se več in pripovedovali o njem posebno radi njej. Ona je govorila, da jej to ni nič mari, in prav mrzlo se je držala. Saj so bile sanje, in pozabljene! — A zakaj se ne more čisto iz spomina izbrisati, kar se hoče, kar bi se izbrisalo rado! Zakaj se vrača po dolzem, dolzem času zopet spomin, ki je neprijeten, če tudi se tiče prijetnejših stvarij ?
—  22G  —
Tako si je mislila, sloneč na poličici pri oknu. Zunaj se je topilo solnee v zahod in poslednji odsev je razsvetljeval njeno obličje. Bilo je izpremenjeno: leta so bila na lahko, a neu tajno zapustila nekoliko sledu, in to kar je pretrpela duša, pregnalo je bilo cvet prvega razvoja. Ker se je bilo srce utešilo, ko je menilo, da je od sveta j>rejelo vse, kar mu je previdnost odmerila, mislila je deklica, cla je njeno srce postarno in poštama ona sama. A bil je bas ta duševni mir, ki se je razlival po njenem obrazu ter jej dajal neko drugo mladost nego je ona, katero jej je kratil čas.
Zdajci skozi okno vidi bližati se moža. Filip je; naravnost gre proti njeni hiši. Ona vstane, kri jej stopa v glavo. Kaj hoče tu, zdaj, on! Govoriti ž njim! Kako ? — Strežajki veli reci, da je ni doma.
A pol ure pozneje pride kesanje, da si je pomagala z lažjo. Zakaj bi se ogibala, mirno z oči v oči vprašati ga, kaj hoče — ona, ki si nima ničesa očitati, a njemu, ki ni — — ne, tudi on ne more biti hudoben človek! Odpuščeno mu je bilo uže davno. Morebiti je bila kriva ženska radovednost, kaj bi on rad? Morebiti je bilo krivo še kaj druzega, da je bil sklep drugič storjen: ne ogibati se ga, če pride.
In prišel je.
Stara dekla, ki je dolgo uže služila pri Križanovi Mariji, sešk se je drugo nedeljo s starcem, ki je na Eodovji bil pastir, a zdaj v vasi osebenkoval.   Ker sta
•
— 227*—
bila oba gluha, vpila sta oba. Ona je hotela, da bi se pastir Peter čudil, a Peter je dejal, da se treba ni. Starka je namreč pripovedovala, kako je novi gospod iz Eodovja prišel „k nam", kako je ona skozi ključanico videla, da sta dolgo govorila gospod in njena gospodična, da jo je naposled za roko prijel in da je jokala od veselja. Ocl zdaj pak je vedno pri njej. In za gotovo je slišati, da bode skoraj oklic.

16*

:':;';;W^iAAi5'cWt
i iniililiji i i i i i I i i i i
^i7»BMa'aia^'a^jajaBJSJ"SJB!'M'i'a]'ej'ai'sisJSMi'a'ara'ajsJsja'a]n ' llaiaiais/aia/amsjsia^/ajSH^^^siaa'ajaiajSiBMajsM0lH.>i
'i i i j i i : in ii iijju i i i i i i i i i l l l l l i I l l l l l
ppppppp,ijpop^j'^opnpppf^npp^
Pipa tobaka.
Povest.
(„Zvon", 1870.)


1.
avlu Slamniku, graščinskemu oskrbniku na Ko-privnjaku, začeli so uže v njegovem štiridesetem letu izpadati lasje. Ne zaradi tega, ker bi bil v mladosti preneizmerno užival življenje; moj Bog! gospod Slamnik ni ničesa užil, kar bi dejal, da je greh. Preveč je bil Boga in sveta boječ. Tudi zaradi velike učenosti ne, kajti .po četrti latinski šoli je bil študent Slamnik strašno trojko v spričalu svojemu rajnemu očetu prinesel domov. To je bilo krivo, da ni potem zopet šel v šolo, nego bil nekje za pisarja in pozneje za oskrbnika na graščini. Lasje so izpadali s Slain-nikove glave iz svojega nagiba. Da bi to ustavil, strigel se je na gladko in zaradi tega je imel glavo, kakor bi bil človek posušil majhno luno. A posebno neprijetnega lica ni bil.
V istem štiridesetem letu je gospod Slamnik začel opazovati, da perica njegove srajce slabo pere; da se pri suknji zmerom odtrga kateri gomb, ki bi ga dobro bilo prišiti, ko bi ga kdo prišiti imel; da je hrana pri bližnjem krčmarji, kjer je moral kositi in večerjati, res predrago plačana.    In več  ednakih  tožeb je našel.

—   232  —
Ko bi se oženil, bilo bi vse drugače. Gombi bi bili prišiti, perilo v redu, mislil je Pavel Slamnik, in mislil je še druge reči, ki bi tudi bile, a katerih ni, da bi bas pripovedoval na glas.
Pavel ni imel navade govoriti mnogo. Ali mislil •> je mnogo in vse do zadnje črte. Tega se je bil naučil pri številkah, katere je v knjigo bilo pisati dan na dan, in iz katerih je bilo treba iskati natančnih rezultatov, da je gospodar našel vse v redu in bil ž njim zadovoljen. Torej je Pavel tudi ženitev preštudiral do dna. Najprej je v poštev vzel svojo mesečno plačo in je računal, kako in s koliko bi dva izhajala, to se ve, pošteno in precej dobro. Potlej je števili], koliko bi žena prigospodinjila, kar je zdaj gotovih troškov. Račun je na vse kraje in po vseh preudarkih kazal vrlo dobro. Samo edna stvar mu je hodila v križ — in pobožni Pavel se je sam pred seboj notri do kratko postriženih las zarudel pri tej misli — v križ mu je hodilo, kako bode potlej, ako Bogu pride na misel, da ne bosta samo dva, nego s časom trije, štirje (več ne!) v Slamnikovi družini. Ni znano, kako je Pavel ta pomislek premagal, a premagal ga je gotovo, kajti predno je minilo šest tednov, uže je rojila po njegovi glavi samo misel, kako pač dobiti ženo.
To je bila težava. Slamnik je povsod, kjer so ga poznali, veljal za človeka, ki ne mara videti ženskega roda. Se njegov gospodar graščak, ki je bil oženjen in starejši  od njega,  bil je  na  slabem glasu,.
— 233 —
da po leti rad z mladimi delavkami na polji govoriči in se šali. On pa z nobeno ni govoril, razven kar je bilo potrebno, in še to tem osorneje, čim mlajša ženska je bila. Dostikrat je videl, da so se mu smijale; jezilo ga je to pač, ali kadil je svojo pipo, katero je zmerom imel v ustih, in je modro šel.   V družbe pa zahajal ni.
Eazven tega tudi izbiranja v okraji ni bilo ve-licega. Takih deklet, ki so znala brati in pisati in še malo več, in baš take se je zdelo njemu treba, ni bilo mnogo. Lepe in bogate se Slamnik ni upal dobiti. Njegova letna plača je bila uže še doberšna; ali Pavel ni bil ničemuren, da ne bi vedel, da njegovo lice, njegova redkolasa glava in njegovih štirideseti — niso posebno vabljive stvari.
"Vsemu temu vprek se je stvar vender razvila. Neki z otroki bogato oblagoslovljen davkarski uradnik je imel sedem in dvajsetletno hčer, o kateri se je govorilo, da je v svojem cvetji imela več čestilcev, a snubača nobenega, ker je bil oče ubog. Na to je Pavel Slamnik obrnil oči. Več kratov je šel tja, a svojega namena ni mogel povedati, ni šlo z jezika. Naposled je davkarja povabil na lov, in ta, vedoč, da se po graščinskem lovu prigrizuje dobra slanina in dobra klobasa pri poštenem vinci, sprejel je povabilo z veseljem. V hosti je skrbel gospod Slamnik, da sta na ednem mestu dobila čakališče, in tam je davkarju počasi razložil svojo željo. Dbožnemu državnemu služabniku so se od veselja zasvetile oči, segel je Pavlu v roko,   žago-
— 234 —
tavljal, da ni nikakega zadržka, in vedel mnogo legati, kako njegova hči Doroteja s spoštovanjem in posebno rada govori o gospodu Slamniku.
Gospod oskrbnik sicer ni bil duševen velikan, ne poseben poznatelj sveta in Ijudij, a tega vender ni veroval, da bi se bila prej zanimala zanj. Ni bilo uzroka niti prilike. Vender nemogoče se mu ni zdelo, in bodi si, kakor je, vesel je bil. Vesel, ker je srečno svojo željo spravil od srca, vesel, ker mu je takoj oče obljubil in še tako srčno brez okolišev.
Ko je prihodnjič zopet prišel v davkarjevo hišo, poznalo se je, da Doroteja uže zna njegovo prošnjo, in še več, da je zadovoljna. To je oskrbnik Slamnik takoj videl iz njenega preprijaznega lica. Odvalil se mu je drug kamen od srca, ker mu ni bilo treba ljubezni razkladati, cesar se je najbolj bal; zdelo se mu je, da bi smešen bil in prav za prav ni si mogel izmisliti, kako se ednaka stvar prične. Tako se je naredilo vse samo ob sebi v pogovoru. Doroteja je znala biti ljubezniva. Saj je bila uže sedemindvajset let stara, lepota je minevala, čas se je bližal, ko se začenja strašna ženska usoda starega devištva. Zdaj je veljalo z vso ljubeznivostjo prepreči in privezati zadnjega rešitelja iz neljubega samskega stami.
Pavel je bil ves navdušen, kar se je njemu dalo navdušenemu biti. Ni mislil, da je še kje kakšna bolj dobra, bolj ljuba ženska stvarca od Doroteje.

— 235 —
Precej jeseni je bila poroka in gospod Slamnik je imel ženo.
Prvi čas je bil gospod Pavel v zakonu ves v nebesih. Kako bi ne, saj je bilo zdajci vse v redu po stanovanji, v omarah in po vseh kotih! In Doroteja je znala kuhati, da se je samo jelo. In kako varčna je bila!
Da, varčna! In tu je vir Pavlove usode.
Kajti za nekoliko časa se mu je začelo dozdevati, da kadar od kosila vstane, ne bilo bi težko in neprijetno, še obsedeti. Ker se je nekoliko bal svoje Doroteje, potožil jej je občutke svoje nezadovoljne notranjosti prav na lahko in pohlevno v obliki krotkega vprašanja. Ona je naredila resen obraz, rekla, da on o gospodinjstvu ničesa ne ume, da je njegova plača majhna, in je treba skrbeti za starost. To vse je bilo za Pavla menda prepričalno, ker je molčal.
Za tri mesece pak je prišel veliki udarec. Ljuba Doroteja je namreč nanagloma iznašla, da vse njegove suknje od pražnje do delavniške strašno — smrde po tobaku, in da se grozni duh tobakovega dima sten prijemlje, kar je preko glave sitno.
A pipa, oh, pipa! Bila je Pavlova prva ljubezen od nekdaj uže!
S kislini obrazom ter tožnim srcem obljubi, da ne bode več doma v stanovanji kadil, nego samo na polji in pred hišo na klopi. Težko je bila trda obljuba storjena,  ali ženi   na  ljubo gre nekaj žrtvovati,
— 236 —
posebno skrbni, mladi, pridni in lepi ženi, kakeršna se je Pavlu Doroteja še zmerom zdela. Zato je dobrodušni mož potrpel leto in dan, pušil samo zunaj doma iti samo, kadar žene ni bilo blizu. Tobak je kupoval skrivaj, kolikor se je dalo, da žena ne bi vedela, koliko se potrosi zanj, kajti več potov je strahom cul, da Doroteja računa, koliko on denarja zavrže v ničev dim, ki nikjer nič ne zaleže, na teden, na mesec, na leto itd. Vselej, ko so jo obšle ednake misli, vstal je Pavel, iztegnil se, molčal, in, samo če se je dalo, zbežal od nje, dokler ni pozabila.
Zastonj! Oblaki, ki so se ob njeni ženski hudobnosti nabirali, porodili so naposled vender vihar.
Sedela sta v nedeljo popoludne, ko Slamnik ni imel nobenega opravka, vkupe pred hišo. Ona je imela svojega in njegovega prvorojenca v naročaji. Pavel se je bil prav blizu k njej primeknil in preko njegovega neumnega obraza je bilo razlito veselje, katero ima oče o krvi svoje krvi.
To veselje ga je bilo menda zamotilo, da se je izpozabil in, gledajoč smehljajoče dete, pipo iz žepa izvlekel ter del v zobe.
To je bilo preveč. Dorotejo prime jeza. Kakor bi švignil blisk, Pavlova pipa je ležala razbita daleč strani in v zobeh mu je bil ostal sam kaniš, zgornji konec cevi. In predno se je Slamnik zdramil in vedel, kako, kaj in zakaj, uže je bil ženski jezik v brzem diru in tiru,  in kakor toča je sulo na ubozega  moža raz-
—  237 —
ličnih imen in priimkov in očitanih grehov. Sokratu ednako bi bil Pavel to vse tiho pretrpel j a da mu je žena potegnila pipo iz ust, da ni dosti manjkalo, in zob bi bil izbit: to je bilo več nego more prebiti najpametnejši mož. Pavlu se torej obrvi povesijo in ustna stopijo v podobo krive podkove. Takov je bil v najhujši jezi svoji.

ada žena opazi, kako po ljubem moži vse gori. Vender misli, da je zdaj čas za odločni boj proti pipi in za zmago.
„Ne nehaš, da kedaj še kaj zažgeš," pravi. „Meniš, da moraš tako neumen biti, kakor vidiš druge bedake, ki denar mečejo, da kurijo to smrdljivo listje. Jaz tega trpeti ne morem.   To ti povem danes za vselej."
Gospodu Pavlu so migala ustna, hotel je tudi on izgovoriti svojo zastavno besedo danes za vselej; a bodi si, da ga je preveč trla jeza, ali da ni mogel ubrati prave besede, zinil še ni nobene. Tudi utegnil ni, kajti Doroteja je vstala, pomeknila dete više na prsi in kričala:
„Jaz te kar videti ne morem poleg sebe s to-bakovo pipo. Od danes se ti je odvaditi; ne kaditi, ni doma ni nikjer!"
Zdaj je bil konec njegove potrpežljivosti. Zarudi se, klobuk nazaj pomakne in s kazalcem trikrat potrka ob klop, rekoč:
„Jaz bodem   delal,   kar   bodem  hotel jaz,  veš!"
— 239 —
Take upornosti še ni bilo nikdar v njem ves čas blaženega zakona. To je tudi žena videla in ni kakor po navadi mnogo besed in govora proti njemu postavila v boj, nego po kratkem pomisleku rekla samo:
„Je uže prav!"
Ali kako so bile izgovorjene te tri besedice! Ne samo, da so izrekale baš nasprotje pomena svojega, bile so samosvestno pozivljanje, da prihodnjost pokaže, čegava volja je močnejša.
„Prav, prav, prav!" — vpije zato Pavel srdit. „Kar bodem hotel, in kadar bodem hotel, in kolikor bodem hotel. Kaj misliš, kdo sem!" In pogumno vstane, gre ubito pipo pobirat in mrmraje odhaja po poti od hiše. — Še ko je tako daleč bil od svoje žene, da ga uže ni bilo slišati, govoril je sam s seboj. Žena pak je sela na klop, položila dete tako trdo v naročaj, da je zavečalo, in po obrazu njene ocvele lepote so pridrle solze ženske jeze. Sklene maščevati se nad njim, ne podati se, zdaj uže celo ne, nalašč ne!
Pavel je bil vzgled zmernega in z malim zadovoljnega moža. Zapravljivosti ni bilo v številu njegovih slabih svojstev. V krčmi ga torej niso j>oznali za pivskega brata. Zlasti kar je bil oženjen, držal se je doma in posla. A danes je tako delalo v njem, da je brez prave volje in brez preudarka zavil po potu mnozih, nezadovoljnih zakonskih mož, k vinu, pri katerem je sedel ves dan, do trde noči. Govoril ni z nikomer, mislil je o stvareh, kakor so bile.   Do danes ni čutil,   kako

— 240 —
svojeglavna je žena, kako se mora povsod in vselej tidajati njeni volji. To ga je začelo peči, in hladil si je srce s pijačo. Ljudje okoli njega sedeči so takoj opazili, da mu nekaj ni po godi, in težavno jim ni bilo uganiti, da se je s ženo razprl. Ker je eden dovtip-nežev udaril na to struno, menil je Pavel, da uže ves svet govori o njem in njegovi nesamostojnosti. To je bilo olje v ogenj.
Noč je bila, ko je koračil domov z jako opletalno nogo, nejasno glavo, in novo pipo v zobeh držeč. Mesec mu je hudobno kazal svoje rožičke, zvezde so mu plesale pred očima. Pogum in odločnost sta se mu bila vselila v srce in izmišljen je imel hud govor, katerega bode slišala, samo ako zine.
Takov pride domov. Pred pragom malo postoji, nehote poseže po pipi, premišljuje, ali bi jo spravil ali ne. Ne! — Na pragu se spotakne in zave, da je vender malo preveč pil. To ni prav, žena bode divja. Sitno je pač.
V sobo stopivši ni bil Pavel pozdravljen, a tudi ne ozmerjan. Cisto preko svoje navade se ni žena zanj niti zmenila. Nosila je najresnejši obraz, kolikor jih je poznal na njej, in kakor bi se nič ne bilo zgodilo, niti ugovarjala ni, da je on tako predrzen in izjemoma puši nocoj celo v sobi.
„Saj vender ni tako napačna," misli si on in se začenja sramovati maščevalnih svojih namenov. Hitro vtakne pipo v žep.   Nekaj celo mehkega mu okoli srca
— 241 —
leže, večkrat pogleda po njej: zakaj ne govori? Baš zdaj je čutil potrebo razgovoriti se ž njo. V več rečeh je bil sedaj pripravljen miren biti in podati se, da bi le začela. Otrok se v drugi sobi vzbudi, ona odide tja; obsedi sam. Nazaj je ni. Moral je on začeti, pokliče jo; ona pride.
»Zakaj ne govoriš z menoj?" vpraša jo in precej njegovega poguma se razkadi.
Namesto odgovora začuje Pavel glasan jok in vidi, kako ženi izmej prstov, ki jej pokrivajo obraz, teko debele solze. Posamezni, v ihtenji zatirani stavki Pavla pouče, kako nesrečna je njegova žena zarad njegove svojeglavnosti in njegovega zametovanja vsega, česar ona želi in prosi; kako nelepo je, pustiti jo ves dan samo doma, in v takem stanji priti domov.
Ce je Pavel to na tanko preudaril, videl je, da je resnica, da žena prav govori. Ali jokati bi vender ne imela;   to mu je delo   hudo,   solz ni mogel videti.
„In zakaj si takšen!" — pravi ona. — »Ker ti je vsaka razvada ljubša nego jaz, ker nimaš toliko srca za me, da bi ti smela reči katero besedo. Pipa tobaka ti je več nego jaz."
To pa ni bilo res. V njem se je v tem hipu boril odvažen sklep. Dokazati je hotel zdaj-le takoj, brez premisleka, da je zanjo pripravljen žrtvovati vse.
Cesar ni opravila njena  ostra beseda,   storile so
njene solze.   Vstane, gre k njej, lehko jej potegne roki
z objokanih očij   ter pravi z glasom,   ki  se je tresel:
16
— 242 —
„Ne jokaj.   Jaz nisem  brez srca,   obetam  ti vse,  nič več me ne bodeš videla kaditi."
Obljuba je bila storjena. Pavel Slamnik je bil sam s seboj zadovoljen.   Mir je bil sklenen.
Mnogokaj se človek nauči lehko pogrešati, nekatero staro iasfnost, ki sedi na njem kakor železna srajca, s časom sezuje, samo vedeti mora, da je storil to iz svobodne volje. Pavel Slamnik je bil takoj ob prvem treznem času druzega dne čemeren in nezado-ljen sam s seboj.
Ali obljubil je bil in moral je obljubo izpolnjevati. Dže po nekoliko dnevih so delavci na Kopriv-njaku opazili, da gospod oskrbnik brez pipe hodi okrog. S čudno bistroumnostjo so precej pogodili, zakaj in kako je stvar. Hoteli so mu poredno pokazati, da vedo, v kako nemoški odvisnosti živi gospodarjev namestnik in njih zapovednik. Ta in oni, ki se mu je smel bolj prijateljski bližati, prosil ga je nalašč pipe tobaka. In eden hlapcev je bil tako hudobnega srca, da je tri večere na dvorišči pesen pel:
Moral se bodeš postiti, Tobaka ne boš smel kaditi.
Pavel je bridko čutil, da to leti na njega; popadla ga je jeza in predrzni fant je bil kaznovan s strašnim pogledom, ki je naznanjal: o kresu bodeš iskal druge službe.
V teh razmerah je bila tedaj izkušnjava uže od zunanje strani velika,   ko  bi  uže  mnogoletna navada
-  243 —
ne bila budila  poželjivosti,  besedo  prelomiti in zopet seči po prepovedanem sadu.
O Kolumb! ti bi ne bil šel tobakove domovine iskat, ko bi bil videl, kako je Pavel Slamnik skrivaj padel v stari greli in zdaj spoštovanje izgubil do samega sebe in moške besede svoje. Pred ženo se ni mogel (morebiti tudi ne upal) ponižati, torej je skrivši in kradoma zopet čestil pipo.
3.
ve leti pozneje je nekega večera v prvi pomladi oskrbnik  Slamnik   sedel   samoten  v  bukovem gozdiči, kateri se je pristave, kjer je stanoval s svojo ženo,   skoraj dotikal,  potem pa  prerastal ves hrib na vzhodno stran.  Tu je bilo edno njegovih skrivnih pribežališč, kjer se je neviden utezal veseliti svoje pipe, kadar se je mogel svoji  ženi in ljudem izgubiti izpred očij.   V duplu trhlega drevesa je imel shrambo za vse,   česar je treba za užitno tobakovo dimovanje. Tu sedi torej, s komolcema v koleni uprt, s klobukom pred nogama, in razne nezgode zadnjega časa mu vstajajo iz glave. Otrok mu je umrl, žena uže dolgo leži bolna, in njegov prejšnji dobri gospodar, plemenit za-pravljivec,  prodal je graščino  in njega ž njo sitnemu tujcu,   kateremu nobena  stvar   ni   po   volji  oskrbena, kateri je pravi vzgled umazanega skopuha, da ga vrag služi.   Hudo  in  bridko je na tem sveti živeti,   a vse naj bi uže bilo,   ako drugače  ni;   samo   ko  bi  žena pol toliko pravičnega potrpljenja imela ž njim,  kakor ima on ž njo in z njeno boleznijo.   Čemu se mora tu po listji potikati, kakor tat, da kadi pipo tobaka?

— 245 -
Tako se je bil v žalostno filozofijo tega življenja zaglobil, da ni čutil, kako so krvolaeni komarji okoli njegovih ušes brenčali in se zdaj na ušesa zdaj na nosu pripravili puščati mu. Precej močna sapa je tresla pri-sušeno listje še od lanske jeseni kosmatega bukovja na tla, kjer je na debelo ednakega nastila ležalo nepo-grabljeno, kar je rastel mladi gozd. Nebeškim prebi-vateljem menda oskrbnikova kadilna daritev ni bila ugodna, kajti dim se ni dvigal v lepih vrtencih na kvišku, nego Kajnovi žrtvi podobno odnašala ga je sapa v pretrganih oblakih poleg tal mej goščavo, kjer so ptiči brskaje iskali golazni za večerjo svojo.
A ne to opazovanje, nego neka čudna nemirnost ni nocoj gospodu Slamniku dala navadne druge pipe tukaj zaužiti. Nažge jo, vrže še goreče otrinke žve-plenek od sebe v listje, vstane in odide. Zdelo se mu je, kakor bi ga kakšna nesreča čakala, zato krene iznebit se skrbi ter popit v tovarištvu kozarec vina. Povprek iz gozda venkaj do krčme po onem kraji hriba pot ni bila dolga.
Stori se noč. Oskrbnik je baš svojo stvarco plačal in bil namenjen domov odhajati, ko mlad deček usopihan v izbo priteče in zavpije: „gori'!a
BRje! kaj!" vpijejo prestrašeni vsi, a ne čakajo odgovora, nego hite iz izbe, kjer se ustavijo pod orehovim drevesom. Zadnji mej njimi pritava, kakor ves v omotici, oskrbnik.
-   246  —
„To je graščinsko bukovje," pravijo skoraj vsi ob ednem.
„Bog! Bog! pomagajte!" vpije oskrbnik, in pade na obraz ter se valja, kakor iz uma, in samo posamezno stokanje se čuje izpod njega.
Pol gozdiča je bilo v ognji, sapa je gnala na vse strani s strašno hitrostjo. Odsev in svetel dim se je visoko razpenjal, pepel suhega listja, ki je po vejah odgorelo, dvigal je plamen, v hitrem plesu so žarki vstajali ter sapa jih je odganjala proti zapadu.
„ Ustavljati ognja ni mogoče." — „Ves gozdič mora zgoreti." — „Cez goro ne more seči." — „Na levo in desno čez poseko vje tudi ne poj de."
Tako so kmetje uganili brž, in videč, da se njih posestva ogenj ne more prijeti, prešel jim je prvi in glavni strah.
Zdaj še le zapazijo oskrbnika na tleh.
„Nu, nu!" — kriči star mož ■— „kaj bi si lase ruval in cvilil, neumnost! Kakova škoda Vam je? Prava reč je to, če bogatina keclaj Bog potiplje. Vam nič ne zgori, kakor meni ne. Saj ima novi grasčak denarja, kolikor hoče."
Oskrbnik si ruje lase na tleh in stoka.
»Vaša pristava je blizu ognja, do tja je uže morebiti seglo, od tu se ne vidi, pojdimo tja."
Pavel tega ne sliši. Eden mlajših kmetov zakolne, stopi k njemu in ga pobere s tal ter dvakrat pretrese, kakor vrečo.   „Domov, domov! da Vam žena ne zgori,

—  247 —
ali pa če se Vam nje škoda ne zdi,   vsaj svoje srebrnike pojdite otet! "
On tega niti ne čuje.
Kmetje steko okoli hriba, kajti po bližnji poti skozi gozd ni bilo zdaj mogoče priti do pristave. Oskrbnik, ki bi bil imel največ uzrokov hiteti, tava počasi za njimi. Tema se mu dela pred očima, zdaj ter zdaj se prijemlje za glavo in stoka: „ Jezus, kaj sem naredil!"
Jasno mu je, da je v hosti kadeč on sam po nevednem ogenj vrgel v suho listje. Precl seboj uže vidi ječo, vešala, pekel!
Ko pride onkraj hriba, bil je velik del gozda uže pogorel. Listje in drobnejše vejice so bile hitro odgo-rele in ta ogenj ni imel toliko moči, da bi se bil prijel debel, katera so se smodila in razširjala gost dim; samo še ob krajih, ob tleh in tam, kjer je bilo kaj suhljadi, gorelo je s plamenom.
A pristavo, stanovanje svoje zagleda — vse je v ognji! Ženo je pustil bolno doma, v postelji!
Ta domislek ga prebudi iz obupne otrpnelosti. Spusti se v tek in sopiha, kar ga neso noge.
Okoli doma stoji mnogo ljudij, kmetje iz okolice, hlapci in dekle z grada, vse vpije,  nosi,   gasi, podira.
„Kje je ona, žena moja!"
Pokažejo na stran, na vrt.
Pod debelo jablanjo, na deblo naslonjena, čepi žena, glavo ima zavito in joka.   Ko Pavel vidi, da se jej ni
— 248 —
ničesa zgodilo, vrne se mu prejšnja obupnost in kakor besen skoči proti njej in kriči:
„Ti si kriva, da sem zažgal, ti in hudičeva tvoja sitnost sta pahnila mene in tebe v nesrečo.   Ti . . ."
Dalje ne more, usta se mu penijo, oči vrte, divji se vrže na ženo, potegne jej ruto z glave . . .
Hitro ga zgrabi eden grajskih hlapcev in odtrga strani rekoč: „Kaj ste zblazneli?"
Mej ljudmi pak seje zdajci raznesel glas: oskrbnik je sam zažgal, sam pripoveduje. Drug za družim se pomiče od ognja, sumno gledajo gospoda Slamnika, ki s čelom ob drevo uprt stoji kakor bi od pijanosti dremal; in ogenj je imel kmalu vso pristavo v svoji obhisti, nikomur ni bilo več mari gasiti.
„Zandarmi pridejo!" začuje se. In še predno sta dva čuvaja reda in postave prišla do pogorišča, povedali so jima ljudje, kdo je zažigalec. Oskrbnik vidi. kako kaže vse nanj, kako žandarma neverno gledata. Zagrohota se, kakor ga ni še nikdar nihče čul; ljudje so uverjeni, da je iz uma, da je zblaznel, in župan, ki je bil navzočen, pravi: „Ce ga pustimo taku, požge še nam."
Zvežejo in odvedo ga. On ne zine nobene besede, le pri odhodu znničevalno pogleda svojo ženo, ki se od straha ni mogla geniti.
Minilo je nekoliko let.
V bližnjem malem mestu so mladi dečki vreli iz
-  249 —
popoludanske šole in se vsuli po trgu kakor roj bučel. Po ulicah je ležal prvi sneg in z neba se ga je v gostih plahticah nametavalo vedno več in več.
Iz umazane žganjarske krčme pride na ulice mož v zapuščeni, raztrgani obleki, z divje poraslo sivo brado; lica je bledega, upalega in mraz ima na raztepenem obiitalu duri in vrata odprta do golih nog. Sam s seboj govoreč tava po sredi ulic, noga se mu vedno spotiče ob celi sneg na straneh gazi, večkrat zabrede v kraj, postaje, kakor bi hotel naslednje svoje korake še premisliti, roko proti nebu dviga in kriči: „Bog!a kakor bi nebo in vse njegove prebivatelje poživljal na boj maščevanja.
Zdaj ga zapazi nadepolni mladi mestni zarod šo-larskih dečkov. Ob straneh in spredaj tekajo ti po snegu, ubozemu pijanemu možu kažejo jezike ter kriče na vse pretege: „Pipa tobaka! mož, pipa tobaka!" Eden izmej njih, kodrolas rujavec, poseže v sneg, naredi kepo ter jo grohotaje zažene pijancu v hrbet. Hipom posnema vse mlado tovarištvo ta vzgled in ubogi iganjarski brat je v Ijutem boji proti neštevilnim sneženim bombam, ki letajo vse križem okoli njegovih ušes.
Večaje dvigne palico in se zažene tja, kjer je največje krdelo  sovražnikov.   A noga se mu v sneženem zametu zaplete in po vsem dolzem pade v sneg. Večjega. veselja pak menda ne bi bil mogel narediti svojim na-padovalcem, to je pričalo radostno smehovanje porednih
—  250 —
šolarčkov, ki so vstajajočemu zopet jeli kričati:- »Pipa tobaka, mož!"
„Peklensko seme!" rečeta dva moža, ki prideta po trgu in z vzdignenima palicama zapodita mlado pa-glovsko četo v beg ter tako rešita pijanega napadenca, kateri so počasi v hudi kletvi obrne v stranske ozke ulice.
„ Gnusen človek, taka živinsko pijana reva!" reče-eden izmej mož.
„Ali ga nisi spoznal?"
»Koga?«
„Tega pijanega, ki so ga otroci kepali? — To je tisti Slamnik, ki je bil oskrbnik v smolniški graščini."
„M mogoče!" odgovori oni, hitro se obrne, da, bi ga pogledal, a pijanec je bil uže okoli ogla ovil in ni bil več videti.
„To je tisti, ki je imel za ženo . .?"
„Da, da, saj si ga dobro poznal. Žena je umrla, ko je bil on zaprt. Zdaj je ves izgubljen, pamet je izgubil, berači in pije. Zdrav razum se mu strašno malo kedaj povrne. Nekaj časa so ga imeli uže v bolnici za blazne."
„Zakaj je bil zaprt?"
„To je čudna stvar, rekel bi, da je neumna, ko> bi ne imela tako žalostnega konca, kakor si videl. On sam se je bil obtožil, da je požigalec. Potem se je izkazalo, da je samo iz neprevidnosti, v hosti tobak kadeč, zatrosil ogenj v listje.   To ga je tako prijelo,  da zdaj,
— 251  —
skoraj človek ni. Čuden je bil vselej. Zdaj ga lehko vidiš, kadar je na pol pri umu, da se ti bo jokal, kakor majhen otrok in tožil, kako ga je edUa pipa tobaka spravila ob srečo. Kadar je pa v blaznosti svoji, ne-moreš ga z nobeno rečjo bolj razkačiti, nego ako mu omenjaš pipo tobaka. Tačas tudi ranjko svojo ženo. kolne, da je groza."

-<L^^^^^^-avi>..


r  A ,   ' A  '   ■   A , Vl-i.-j  r-A >   !«■)  -A  ; - '  "'■ "T ■' ":   '-■■■;\:3  -   A 5   -   A,- r Aj'ill-A.3   r - Aj   f-":
(■■,•_•■ .   . -7.T. J   «^^-» i.!. «"«-"»  'J.J'  «^V- '
Y* *¥* T^sfsT" "T^T*
-S7-I.
V vojni krajini.
Povest.
G,Zora", 1872.)

Pripomšnek.
„Jurčič je bil tudi sotrudnik moje „Zore", dasi njegovo ime ni nikjer imenovano. Povest „V vojni krajini" je njegova. Ta povest mi je bila nekega dne poslana iz Siska na Hrvaškem brez vsacega podpisa. A dobro sem poznal rokopis Jurčičev, ki je takrat (1. 1871.) bival v Sisku, kjer je uredoval „Sudslavische Correspondenz." Le vprašajte ga, in gotovo Vam sam potrdi, da je res, kar Vam pripovedujem."
Tako mi je pravil prečestiti gospod Davorin Trstenjak na Ponikvi 1. 1879. Zapisal sem si njegove besede v dnevnik svoj ter o prvi priliki sklenil vprašati Jurčiča samega, kar sem pa pozneje popolnoma pozabil storiti. Vender brez vsega pomisleka uvrščujem povest „V vojni krajini" mej Jurčičeve spise; kajti izrecilu takega moža, kakor je prečestiti gospod Davorin Trstenjak, ne more nihče oporekati; vrhu tega sem v junaku Jurčičeve povesti, v „doktorji Janku V.", spoznal dragega, tudi meni znanega prijatelja Jurčičevega. In kdor je leta 1867. in 1868. zahajal z Jurčičem v Kornhoferjevo kavarno pred Elizabetinim mostom na Dunaji, brez dvojbe v Jurčičevem vojaškem doktorji z menoj vred spozna simpatičnega jožefinca, ki je s svojim korenitim znanjem, s svojim plemenitim mišljenjem in s svojo duhovito konverzacijo tolikrat razveseljeval in navduševal tedanjo malo prijateljsko družbo našo.                                                            L,

i.
o slučajnem poslu, ali, morebiti bolje rečeno, brezposlu sem obiskal stolno mesto naših bratov Hrvatov „kraljevi grad" Zagreb. Iz lepih časov studentovskih ropotov na vseučilišči sem poznal primerno mnogo mlajših mož, o katerih sem vedel, da so v Zagrebu tako ali tako nameščeni, nekateri ostali značajni, sami sebi in mladostnemu svojemu prepričanju zvesti, nekateri koristolovno zobljoči iz jaslij tačas vladajočega slavnega Rauha. Ali prvo popoludne nisem srečal niti ednega znanega obraza, in ker jih tudi iskati nisem znal kod in kje, preživel sem nekoliko prav dolgočasnih in neprijetnih ur.
Zvečer sem sedel v edni boljših gostilnic sam pri svoji vkotni mizi. Velika soba je bila polna gostov; bili so tu penzijonirani graničarski oficirji, tam trgovci, uradniki, in zagrebški filistri — vse pomešano. Vino pred seboj, cigaro-viržinijo mej zobmi, uprl sem se s komolcema v mizo, glavo stisnil mej ramena in začel študirati te obraze in poslušati pogovore. Pogovori so se vrteli o tedanji čudni hrvatski vladi in njeni siseški opoziciji, a še več o baš začeti francosko-pruski vojni.
— 256 —
Obraze pa sem pred seboj imel, kakor se nahajajo v večjih javnih prostorih. Ker sem v Lavatrovi znanosti precej velik „laicusa, ne morem se hvaliti s posebnimi dobički teh opazovanj — bodi samo povedano, da me je kmalu začelo jeziti, ker sem čul tu v glavnem gradu staroslovanske trojedne kraljevine toliko preveč — nemškutariti v razgovorih. Toda osobito dolgo nisem mogel premišljati o germanskem krtu, ki nam zemljo pod nogami rije in vse dalje proti vzhodu širi svoj živelj. Začujem namreč zašepetati besedo ^picelj". Ozrem se in vidim, da je šest obrazov pri edni mizi proti — meni obrnenih; takoj mi je bilo jasno, da imajo ti poštenjaki mene samotno sedečega in z zanimanjem jih opazujočega za skrivno posluškivajoče ma-djaronsko vladno orodje! Prvi mah me je tako jeza prijela, da sem pet žveplenk ali „šibic" spraskal in zmetal po tleh in stoprv s šesto prižgal čik ugasnene cigare svoje. Kmalu pa se mi je stvar komična zdela in smijal bi se bil najrajši, da bi se mi ne bili odšle bolj tiho razgovarjajoči sosedje moji zarad njih straho-petnosti tudi zdeli zaničljivi. Kasneje sem se, to se ve da domislil, da so mi hrvatski narodnjaki pravili, kako je bilo ob času Eauhove strahovlade skrivno po-licijstvo toliko v cvetji, da so imeli skoraj vsakega nepoznatega, samoč sedečega za kakega „skrivnega". Bog jim grehe odpusti, jaz pa „puran?!"
V šumu krčemskega  gibanja,   prihajanja  in   odhajanja gostov, nisem opazil, kedaj je bil eden gostov
— 257 —
prišel, ki je sedel k edini popolnoma prazni mizi, meni nasproti. Sumničenje, ki so ga po videzu imeli filistri do mene, obračalo se je tudi na onega, kajti sprva so tudi njega od daleč ogledali. Vender on ni nikakor tako radovedno gledal po njih kakor jaz prej, kajti potem ko je jedilni list tako dolgo obračal in ogledaval, da bi se ga bil lehko na pamet naučil, uprl je dlan nad oči v čelo in njegovega mladega obraza ni bilo dosti več videti nego gosta, pristrižena brada.
Stoprav ko je točaju nalagal svoje naročilo, videl sem vse njegovo lice, in zdajci se mi je zdelo, kakor bi moral ta obraz poznati. Gledam, spominjam se mest in društev, kjer sem kedaj bil, a domisliti se ni bilo mogoče. Obraz je obrazu podoben, mislim si, obrnem svojo pozornost zopet k vinu, snamem s klina hrvatski časopis in da-si sem bil uže prej vsega z in-serati vred prečital, jamem zopet brati kar v sredi nekega dopisa in občudovati lepi, naivno-narodni stil do-tičnega dopisnika.
Ali izpod časopisa sem hote ali nehote vedno moral pogledovati tja k njemu. Zagleda me naposled sam in gledala sva se eden hip prav — kakor bi se navadno reklo — nesramno ali neumno. Imel je boljši spomin za obraz nego jaz, ker hitro vstane in pride k meni.
„Menda se ne motim," reče mi slovenski ter imenuje moje ime podavši mi roko preko mize.   Zdaj ko
sva si stala oči v oči,   roko v roki  nasproti,   spoznal
17
— 258   -
sem ga tudi jaz; bil je dr. Janko V., drag prijatelj moj, katerega pa uie več let nisem videl niti čul o njem. Bilo mi je neizmerno prijetno najti ga baš zdaj, in govoriti ž njim o preteklosti, o veselih letih, ko smo še upali, česar nismo in ne bodemo dosegli, t. j. jaz.  — Kako je ž njim? kaj  on?
Sedeva vkupe. „Kako ti semkaj prihajaš?" vprašala sva se ob ednem. Jaz mu to razložim in odgovarjam tudi na druga vprašanja. In vprašal je mnogo; kako se godi temu in onemu najinih prijateljev, s katerimi smo vkupe imeli ozbiljne govore, ukrepali o domovini in njeni blagosti, delali črteže, upali, veselili se in žalostih, učili se in — tudi „lumpali" pri sladkem vinci v trde noči.
Bil sem od veselja takoj nekako izjemno mnogo-beseden. Poslušal me je marljivo, vpraševal pridno, celo za malosti, vender sem takoj opazil, da se tudi pri mojem pripovedanji, ki ni bilo vse za resen obraz, ednakomerno ozbiljno in mirno drži.
Prijemši ga za ramo mu rečem: „No, Janko, zdaj sem ti precej mnogo napovedal, zdaj poznaš usodo najinih znancev in mizerije moje. Ne bi bilo napak, da mi tudi ti kaj poveš o sreči svoji.
Zasmeje se glasno. A to ni bil vesel smeh. Drugega odgovora nisem dobil.
„Kaj vraga, menda vender nisi tudi ti dobil kakega črva v srce, ki ti zadovoljnost izpodjeda kakor proroku Jonasu   senčno bučo pred kočo ; ti, ki  si bil
— 259  —
v naši družbi vzgled razuma, mirne premišljenosti in prav Horacijeve filozofije,"  pravim jaz.
„Lehko je teoretizirati, lehko staviti načela, drugo je —" pri tem obstane, ne da bi svojo misel izgovoril. Videč, da sem se tu dotekiiil edne izmej prav svežih ran, mislil sem si: to bode kasneje uže še iz njega šlo, in bode morebiti dobro zanj. Vzdignem torej čašo in mu napijem : „Bog te živi, Janko! In ker sva dva mrzla Slovenca brez vsega pričakovanja na vročekrvnem Hrvatskem staknila se, po toliko letih, ponoviva svoje bratovstvo:  po jugoslovansko ga moraš izpiti l-4
Tega si ni dal dvakrat reči, natočil je polno in polno izpil. Govorila sta potem nekaj časa druge reči, časih tudi malo pomolčala. Precej kasno je uže bilo, in gostilnica se je uže praznih, ko sva v razgovoru zopet zavila na njegove razmere. Ne vem, kako je prišlo do tega, to pa sem videl, da je bil postal nekaj bolj pripoveden.
Zvedel sem torej glavne stvari o njegovem življenji od tistega časa, kar sem ga na poslednje videl, do zdaj.
Midva  sva  se  bila   namreč seznanila,   ko je bil
on ravno zvršil zdravoslovne študije svoje.   Sprijiiteljila
je naju   —   da-si   je bil   on   po študijah   in  po  letih
precej starejši od mene — politika, ali da te, ne vedno
čistopojmne   besede ne rabim,   ljubezen  do   doniovine,
ali edno   in isto   zelenje   pomagati  po   moči ubogemu
zaničevanemu in vender tako lepa svojstva imajočemu,
17*
—  260 —
tako lepe prihodnosti vrednemu slovenskemu narodu, iz katerega so očetje naši. In sprijateljila je naju tudi ednaka ljubezen do književnosti. Dasiravno ni bil proizvoden „genij" — barem prijatelji ga nismo mogli pregovoriti, da bi bil prijel za pero — vendar je imel povsod ostroumno dobro sodbo, in je nam, mlajšim, kateri smo bili okoli njega, dajal mnogo sicer kratkih pa dobrih navodov, svetuje: beri to in to — in kadar sem čital, moral sem ž njim govoriti o predmetu, in vselej sem se naučil nekaj od njega, da-si sva si bila dostikrat protivna. Vsekako je bil on, učeč se realističnega prirodoznanstva, mnogokrat nam „idealistom" (društvo naše je bilo jako malo) popravljajoč, posredovalen korektiv. Vselej, v malem in večjem društvu pak sem občudoval njegovo mirnost, točnost, in mislil sem si — ta mož ima vse talente za srečno življenje. Srečno življenje ? Kako sem se motil!
Odkar sva se midva ločila, prehodil je bil on mnogo sveta pisane Avstrije. Zdaj pri tem, zdaj pri onem polku bivši vojaški zdravnik, videl je aristokra-tične sanjarske Poljake in borne Kusine v Galiciji, gnezda „kulturnega" dolgočasnega avstrijskega nemštva, delavne Cehe, brezobzirno za svoj namen intrigujočega Italijana, in Slovenca, kako radovoljno v svoji nevednosti trpi krivico in si je v njej sam po volji.
Da je v malo letih toliko obhodil, to je bila naravna posledica njegovega poklica kakor vojaški zdravnik.   Nekoliko pak je bil svojih vednih prestavljanj sam
— 261 —
kriv, ker je, hoteč svet poznavati in povsod ne naha-foč prikladnega društva, sam izprosil ali prisilil pre-mešeenje svoje.
Tako je naposled prišel v vojaško granico, z boljega na slabše, sam po svoji krivdi in volji. Tu v hrvatski granici je bil c. kr. zdravnik leto in dan — danes je bil zasobnik, brez javne službe, tu kjer sem ga našel. Zakaj, kako je to prišlo? Si li sam kriv? Si li žrtva političnega svojega prepričanja ? To sem ga izpraševal, ali baš tu je bil zadirljaj, tu nisem zvedel ničesa.
„To je moja žalostna, ali kakor jo bodeš morebiti imenoval ti, neumna stvar," reče mi, a pristavi takoj: „pustiva to, pijva! Morebiti pijeva poslednjikrat v kupe."
*■*-..........-*-*!•;        ^■A.^^^A.t*—,  *Va     ........*tiUi.,......i*i..........■■•M..        M *A*
2.
oder srbski pregovor pravi: v vinu se je več ljudij utopilo nego v morji. Dostaviti se more tej resnici: najmehkejše in najodkritosrčnejše si videl znance svoje pri vinu, ali kakor uže obrabljen latinski pregovor kaže: in vino veritas. Tako sva tudi midva z mojim prijateljem s časom prišla vkupe. Rad sem se mu dal pregovoriti, da sem nocoj svojo uže naročeno sobo pustil in šel v njegovo. Tam sva —■ vem da to ne bode po godu poštenim zmernim ljudem; ali kateremu pravilu bi se človek ne izneveril na ljubo dolgo ne videnemu prijatelju? — tam sva po črni kavi sedela pri novi butelji, ko me prijatelj moj prime za ramo, in zdelo se mi je, da ima solzne oči.
„Tako pride, ljubi moj, da se človek pootroči" — reče mi — „ko misli, da je mož, da se stara, da je uže iz pogibelji, o katerih bere v domišljije polnih romanih. Ali jaz sem ti nov dokaz, da je življenje dostikrat roman; to se ve, ne dobro za njega, kdor je živ njegov predmet. Moj ni zanimiv, kakor sem ti rekel, celo otročji nepraktičen in  neumen   se ti bodem  zdel,
—  2G3  —
ako si „zdrav" in „pameten" na srci. Toda vse edno, povedal ti bodem svojo stvar, povedal, zakaj tn nosim rano, zaceljeno sicer, ali vender tako, da mi ostane zmerom, in poleg te telesne, tudi še „srčno rano," katerim smo se, kakor veš, nekdaj z groliotom smijali, beroči naše sentimentalne slovenske pesnike."
Rekši odgane telovnik in košuljo in mi mej desnimi rebri pokaže zaceljeno globino, v katero bi se bil skoraj lehko vteknil mali prst.
„To je od svinčenke "
„Kako?" pravim čudeč se . . . „V boji nisi bil. Menda se vender nisi" . . .
»Dueliral? To baš ne. Pa skoraj kaj takega." In daleč proti vratom gorečo svojo cigaro vrgši, da so iskre odletale po podu, zasmeje se kakor iz srda na sam sebe in ves svet: „Kaj praviš ti na to?"
Jaz res v hipu nisem vedel, kaj bi rekel.
Zapali si novo cigaro in se nasloni z ednini komolcem na mizo, na pol od mene proti vratom obrnen.
„Kako sem se bil odločil v granico iti" — začne — „in sem tudi takoj dobil mesto na turški meji, to sem ti pravil uže prej. Reči moram, da sem se prav veselil, videti in na svoje oči in ušesa spoznavati narod, ki je posebno 1. 1848. tako veliko ulogo igral v avstrijski zgodovini, in o katerem sem čital po naših slovanskih virih toliko hvale, po nemških toliko graje."
„ Takoj prvi vtisek ni bil slab. Slučajno sem se vozil z nekim  trgovcem.    Ker  sem  potoval  v  civilni
— 264 —
opravi in sem govoril njegov jezik ter nikakor nisem skrival svojih mislij. zaupal mi je kmalu. Tako sem zvedel, da je sam graničar, in sicer navdušen narodnjak in Slovan, pa baš tako ljut sovražnik Madjarov, kajti, kadar je govoril o njih, nikakor ni rabil uljudnih be-sedij, nego je pridno in vestno pristavljal preveč narodno kletev: „da jim vrag majku!" Trdil mi je na vero, da, ako bi car ukazal pograbiti puško na Madjara, ne bi ostalo ni mlado ni staro doma, nego še hujše navdušenje bi bilo od 1. 1848. za slavnega Jela-čica-bana, katerega je sopotnik moj v najvišji ceni imel. Da bi mi dokazal, da ves narod tako misli, kakor on, ustavi kar na potu tri proste graničarje, dva mlada in ednega starca, ki so naju, vsak svojo puško in torbo čez ramena obešene, srečali in jih vpraša:
„He, čuješ, brate! Vi dodjete pod Madjara."
„Na hip se ustave vsi trije, dvojbeno obrvi stisnejo naju gledaje in starejši reče: „Bogme, nečemo!" Moj sosed jih potolaži:   „Bogme i ja neču."
„Ta narodni ponos, katerega sem kasneje videl povsod, veselil me je Slovana, ravno tako me je veselilo videti, da je poljedelstvo, posebno sadni vrtje, po krajini v mnogo boljšem stanji, nego sem si mislil."
„To ti pripovedujem, da veš, kakšen sem bil, ko sem šel doli. In tako je bilo še precej časa. Dolgo me je zanimalo vse, vse mi je bilo novo, vse me je veselilo, prišel sem bil v druge običaje, naravnejše, značajiiejše in bolj slovanske, nego sem jih bil vajen v
— 265 —
našem po nemštvu in italijanstvu uže oblizanem severnem delu Jugoslovanstva."
„Pripoveduj mi to bolj na tanko," rečem jaz, videč, da ga ta še tako živ spomin dela veselejšega. „Kako društvo si dobil, ko si prišel na mesto?"
„Jako prijetno" — nadaljuje on. — „Kraj je bil ' samoten, in večkrat so se bolezni tam pokazovale, zato baš sem jaz prišel tja, da-si vas ni bila „stabsort" — da govorim po nemško-graničarskem upravnem jeziku. Ker so v Krajini, kakor menda veš, vsa obla-stva v vojaških rokah, nastavljen je bil tu za upravo nadlajtnant" — (pozabil sem ime, katero je pripovedovalec moj, da si večkrat, imenoval; zdi se mi, da je rekel) — „nadlajtnant Savič. Ta je znal za prihod moj in mi je bil uredil stanovanje ter drugo potrebno."
„Bil sem prvi dan pri njem gost. Imel je s stari-kovo svojo sestro, ki bi po letili lehko bila njegova mati, Jiišno svoje gospodarstvo. Takoj pri prihodu me je podvoril z „rakijo" in hitro sem ogledal tudi njegovo bivališče, ki se mi je zdelo originalno. Poleg ne-številnih pištol in drugega orožja, ki je viselo po steni, poleg steklenic rakije so bile nakopičene hrvatske in srbske knjige in so ležali različni hrvatsko-srbski časopisi, katerih materijalno stanje je kazalo, da so potovali skozi roke vse „inteligencije" njegove okolice. Mej starejšimi in novejšimi knjigami sem jih videl tu mnogo, katere niti niso bile prerezane, na pr.: „Rad jugosla-venske akademije."   Tu sem imel moža, ki je narodno
— 266 —
literaturo tako zvesto podpiral, ker je bila narodna, kakor je bil pripravljen s sablje- braniti dom. in narod, in takoj sva bila prijatelja s Savjcem. Po všeči mi je bil tem bolj, ker je bil jovijalen, zdrave veselosti in  brez vse posiljenosti naraven."
„Drugi dan sem se bil v svojem stanovanji udomačil, kakor je baš šlo. Bila je nedelja in Savic je bil, ne da bi bil jaz prej vedel, povabil nekoliko boljših in imovitejšili ljndij iz okolice na obed, to se ve tudi mene, kajti kakor sem takoj videl, bil je obed na Bdobrodošlico", v čast prihoda mojega. Družba je bila majhna — velike bi v tem kraji ne bil mogel spraviti vkupe. Bila sta tu dva pravoslavna srbska popa, trije oficirji, dva seljanska trgovca, nekoliko imovitejših izobraženih posestnikov ter njih žene in eden vseučiliški študent. To se ve da je bilo prvo, kar sem moral po starem običaji hrvatskega gostoljubja izpolniti, da sem izpil „dobrodoš!ico", t. j. skoraj polič vina, katero mi je hišni gospodar prinesel na okrožniku s ključem od kleti, v znamenje, da sem ta večer gospodar vsega vina, kar ga ima, in iz čase, na kateri je bil na edni strani Strosmajer, na drugi Miletič. Kakor boš videl, ako kedaj tu prideš v jugoslovanska društva, ne pomaga braniti se, izpiti moraš, če nečeš razžaliti društva. In pili smo vsi še preveč po jugoslovanski, tako da se je društvo oživilo in sem bil zdajci v „bratovščini" z večino navzočnih gostov."
— 267  —
„Vender najvažnejši dogodek tega gostovanja je bil dogovor, da napravimo na tretjo nedeljo, ko je „ prostenje" — po naše žegnanje ali cerkveni esemenj" — pri bližnji pravoslavni cerkvi svetega Nikolaja, pod milim nebom „pick-nicka, „koIo" in družabno zabavo. Hitro je bil črtež vkupe, nekateri obljubijo skrbeti za vino, drugi za janjca, kateri se bode na planem pekel, tretji za mlado prase itd. Tudi so hitro našteli družine in lepotice, katere gotovo pridejo na povabilo. Meni je bilo vse to novo, ali vsi so mi obetali, da se bodem izvrstno zabaval in da so clevojke, katere pridejo, krasne, da je narod na takšen dan neobičajno vesel pri „pro-štenji" itd.
»Štirinajst dnij do tiste nedelje je hitro preteklo. Ta čas sem se bil seznanil v kraji in posla sem imel takoj od početka precej mnogo, tako da sem bil uže skoraj pozabil na dogovor."
„V nedeljo našega dogovorjenega izleta je bil lep poletenski dan. Solnce je vroče pripekalo uže v jutro ob devetih, ko moj prijatelj in sosed Savič pride po-me, pripovedovaje mi, da je uže mnogo povabljencev z vozovi pred njegovo hišo, da je treba takoj odriniti, ako nečemo zamuditi „propovedanja" starega popa. Gosti, katerih še ni, pridejo naravnost k cerkvi. Cerkev je bila namreč na gori, dobro uro daleč."
„Ko sva prišla, posedeno je bilo uže šest voz. Z večino navzočnih sem bil uže znan, nekaterim, ki jih prej še nisem videl,   predstavi me  naglo prijatelj moj
— 268 —
obetajoč, da se bodemo uže na gori seznanili- Potem pa me vede do prvega voza, tam je bil zanie prostor prihranjen.    Sedeli ste dve ženski na njem."
»Gospodična Milana Vukova in mati. Hitro sem moral prisesti, sedel sem prvič poleg nje — da bi ne bil nikdar!"

e bodeš zahteval, da ti popisujem lepoto nove svoje znanke Milane Vukove. Videl si uže morebiti dosti lepših, saj je ženska lepota jako različna in mnogokrat subjektivna. Imela je ljub obrazek, nekoliko sličen dobrim podobam srbskih žensk, kakor si jih videl časih na slikah, slušajoče „sljepca", ki na gusle poje svoje Junačke" ali „ ženske" pesni. Ne morem reči, da bi se bil prvi hip zaljubil, ko sem jo videl, da-si menda to spada v potrebna svojstva vsake zaljubljene pripovesti. Temveč mej potjo sem moral največ govoriti z njeno materjo, staro ženico, ki me je takoj od početka nagovorila nemški, da bi pokazala, da zna tudi nekoliko več, nego navadni ljudje. Hčerka se mi je zdela nekoliko dekliško boječa, tudi sem jej videl na obrazu, da se slabe materine nemščine pred menoj sramuje, in zato sem jaz sam navel govor na domači jezik."
„Yender mej vožnjo ni bil daljši razgovor niti mogoč. Kajti uže po četrt ure smo zavili s slabe ceste na še slabšo kolovozno  po vrtnih  ulicah.   In tu sem
— 270  —
imel dosti posla, da sem odrival slivove veje, ki so se obokale od obeh stranij kakor streha čez pot in stavile naše obraze v pogibelj."
„Okoli cerkve je bila precej velika planinica. Izgled na vzhod in sever je bil krasen, na drugih dveh straneh ga je zapiral majhen lipov in gabrov log in grmovje za njim. Pri cerkvi je stalo mnogo naroda, ženske v belih svojih oblekah, s tolarji v rešto nabranimi na vratu, moški mnogi v pisanih kratkih kožuhih, da-si je solnce pripekalo. Vsi so čakali, da pride pop, in so nas civiliste ogledovali s spoštljivo radovednostjo, kakor čude se, od kod se nas je danes toliko vzelo."
„In res je bilo naše društvo precej mnogoštevilno, z nami in z onimi, kar smo jih uže gori dobili okoli trideset osob. Tam pod lipami so bile dolge mize narejene za silo, in ogenj, na katerem so se imeli peči naši janjci in praseta, gorel je uže veselo. Da bi se ohladil, sedem tam, in pri tej priliki se seznanim z očetom Milaninim. Bil je velik, močan mož, star okoli petdeset let, bogat posestnik kake pol ure od mojega stanovanja strani. Nisva govorila z dobrodušnim možem ni dobre četrt ure, ko me povabi, naj pridem, kadar in kolikokrat hočem, na njegov dom. Obljubil sem rad, da se hočem tega poziva cesto posluževati, obljubil tem rajši, ker se je bila lepa Milana naivno-veselo in brez okolišev pridružila otčevemu vabljenju."
„Idemo v cerkev. Bil sem v prvič pri pravoslavni službi božji.  Mnogokaj izmej ceremonij se mi je zdelo
—  271   —
čudno, a zopet mnogokaj mi je.ugajalo. Staroslovenski jezik in tožno petje, vedno vračajoči se refren narodov „gospodin, pomiluj; gospodin, pomiluj!* —zdel se mi je tako povzdigujoč in slovesen, da sem, akoravno „šokac" (katolik), kmalu tudi sam začel peti. Propo-vedavanje ali pridiga starega popa je bilo najoriginal nejše, kar sem jih cul. Govoril je res krasen srbski jezik, kakor bi čital Vuka Ivaradžiča. Ali videlo se je, da se mu ni potrebno zdelo, prej pripraviti se, kajti počen.ši pri svetem Nikolaji, govoril je dalje o „sve-štenikih", dokazoval, da „šta pop kaže, to je tako isti— nito, kao da bi sam bog kazivao," prešel na ljubav do roditeljev, na poslednji dan, na eesarja-gospodarja, in naposled je bila pridiga razlaganje, kako se mora domovina ljubiti, kako se mora vse žrtvovati zanjo, kratko: konec je bil uvodni članek političnega časopisa, tako, da sem se ob ednem veselil vrlega starca, ob ednem pa gledal okoli, ali ni koga, ki bi šel popa denuncirat."
„Po službi božji smo poseli pod lipami k pick-nick-u ali pojedini, kakor je mogoča samo mej Jugoslovani. Okoli nas so bili poseli ali polegli trato kmetje, menda jih ni šla tretjina domov; in krčmarji, po večini pohrvačeni „Kranjciu ali pa — židje, tržili so izvrstno. Izbral se je tudi pri nas stola-ravnatelj, in počeli smo po običaji prav parlamentarno piti in napijati in zdravijce govoriti in poslušati. Toda mene je najbolj zanimalo sosedstvo moje.  Gledal sem namreč,
— 272 —
da sem sedel poleg vozne svoje tovarišice Milane Vu-kove. Lehko je bil mogoč razgovor samo mej nama, in deklica mi je bila čedalje bolj po všeči — ali, da ti na kratko povem: zaljubil sem se, da sam nisem vedel, kako in kedaj."
„Zdaj sem imel priliko spoznati, da ima deklica poleg lepote svoje tudi dobro srce in toliko duba, kakor bi v tem osamljenem kraji nikdar ne bil pričakoval. Mogel sem ž njo skoraj ob vsem govoriti, v vse se je udala in povsod je vedela toliko, kolikor ženski treba, da se lehko ponaša z izobraženjem duba in srca. Pripovedovala mi je, da je bila do 16. leta v Zagrebu, da je s svojim bratom, kateri je pred letom na gra-škem vseučilišči umrl — solze jej pri tem spominu stopijo v oči — bila je tudi v Gradei in na Dunaji nekoliko tednov. Brala je mnogo, in sicer skoraj vse, kar sem jaz srbsko-hrvatske leposlovne literature poznal, pa tudi jej večina nemških klasikov ni bila nepoznana. Začudil sem se posebno, kako je umela in čutila poezijo narodnih pesnij, začudil zato, ker sem predostokrat videl, da Hrvati in Srbi skoraj menj cenijo te velike zaklade literature svoje, nego dni izmej nas, ki jih poznajo. In celo v politiki je bila dobro domača."
„Zenska politika!" rečem jaz smehljaje se malo porogljivo, a vender vesel, da vidim prijatelja pred seboj tako dobrovoljno pripovedujočega.

— 273 —
„Kaj? Poznam tvojo in najinega prijatelja * * * teorijo, da ženska postane navdušena Kitajka, ako bi bil njen ljubljenec — Kitajec. Ali to je teorija. Lepo je vender, če imaš bitje, ki te razume po srci in umu v vseh rečeh, tudi v domovinskih; in lepo je, če najdeš polje uže obdelano, če ti ni treba stoprav vsajati . . ."
„Vem, vem. Zabavljivi ljudje ne mislimo tako hudo, kakor govorimo. — Pripoveduj dalje, koliko je bila pa tvoja nova znanka stara in kako sta prišla do odločne besede?" pravim jaz.
„Stara je bila devetnajst let. — Kakor veš, da sem človek hitrih sklepov, povedati sem jej htel še tisti dan, da mora biti moja. Zato sem pa hotel biti sam ž njo. To sicer ni bilo lehko, ker naju je društvo vedno motilo in več nego edenkrat sem bil ali po kaki napitnici ali po kakem vprašanji potegnen v občni pogovor. Naš ,stolaravnatelj', dozdanji moj prijatelj Savič skrbel je posebno, da me je večkrat v pogovoru motil ter mi po ,oblasti' svoji naložil to ali ono. Delal je to vedno s humorjem, in nikakor nisem opazil, da ima globlji uzrok za to."
„ Okoli treh popoludne — mnogi udje naše pod-lipske mize so bili uže vinjeni — našla se je prilika, da sva odšla. Bilo je v tej družbi zdaj pač mogoče. Cul sem namreč, da na trati za cerkvijo narod pleše ,kolo'. Rečem, da nisem kaj takega še nikdar videl, da poznam pač nekoliko z umeteljnostjo in kulturnostjo prenarejene kolo-plese   naših  slovanskih soban,   ne pa
— 274 —
narodnega originala. Bila je takoj pripravljena iti z menoj gledat in mi vse razložiti."
„Kolo so plesali na dveh krajih; na vsakem po več nego po sto ljudij, deklic in mladeničev, ženskih in moških, vse zmešano. Vsak čas bi me bil takšen prizor neizmerno zanimal, zdaj pa sem jako razmišljen poslušal razkladanje tovarišice svoje, ki je bila vsa vesela in je govorila z menoj, kakor bi bil njen brat. Stala sva okoli deset minut mej drugimi kmetskimi gledalci. Jaz nisem mogel skoraj ničesa govoriti, ali njena beseda mi je bila vsaka ljuba. Govorila je tu nemški z menoj, najbrž, da ne bi poslušali okoli stoječi. Naposled je naprosim, naj ideva okoli cerkve, kjer je razgled prost. Tam na prednjem konci cerkve ni bilo nikogar in ko sva bila sama, začel se je precej zopet hrvatski pogovor."
„Postaneva. Ona mi z belim svojim prstom razkazuje okolico in s posebnim veseljem kraj, kjer stoji njena rojstvena hiša, kjer je zdaj njena mamica z njeno mlajšo sestrico sama doma. Pripovedovala mi je, kako je ljubo in lepo doma pri njej, zmerom še najljubše in bolje nego povsod po svetu, kjer je bila."
»Pridite k nam!" reče mi z blestečimi očmi. Prilika je bila dana. Rečem jej, da pridem, da bodem prihajal z največjim veseljem, rad, in mnogokrat, ali pa — da me nikdar ne bode, da je vse to — odvisno od nje.
BKako?" vpraša me, in me pogleda s svojimi lepimi očmi,  da sem v hipu  izgubil  pogum povedati,
•
— 275 —
kar sem hotel. Vender, moral sem, kajti odgovora je vsekako hotela."
„Bil sem precej okoren v tem položji, zato ti ne morem povedati, kako sem iz sebe spravil, da bodem prihajal samo zarad nje, da pa brez upanja nečem dohajati, ker čutim uže danes, da bi bilo nevarno."
„Zdaj me je razumela. Zarudela se je preko vsega lica in povesila obraz. Zdelo se mi je, da se jej malo trese roka, katera je bila ovita okoli rame moje."
„Y tem hipu začujem glasove izza cerkve. Bilo jih je več iz naše družbe izpod lip. Ona mi ni odgovorila. A vsekako sem hotel odgovor imeti, zdaj, takoj."
„Ali hočem priti?"
„Najini družabniki so bili uže izza cerkve; videli so naju. Potrudim se brž nabrati najmalomarnejši obraz."
,,Pridite!" reče ona poluglasno.
,,Kako sem bil srečen te edne besede! Yender mogel sem samo edenkrat stisniti njeno roko in udati se v navadne pogovore, katere so začeli drugi."
„Nasvetovano je bilo, da plešemo tudi mi kolo. Gospe in gospodične so bile vse pripravljene in jaz sem izrekel, da sem tudi pripravljen, ne pomislivši na prvi hip, da niti ne znam."
„Naučili so me hitro, in plesali smo dobro nro pod milim nebom. Kmetje so radovedno in smehljaje se gledali in tudi svoje opomnje delali, da „i gospoda pleše." Milana od početka z menoj ni več govorila, vender, kadar  je bila na njej   vrsta,   da je  bila v sredi kola
— 276 —
,ujeta', izbrala je trikrat zapored mene, da sem jo ,rešil' z običnim poljubom, kar me je delalo tako srečnega, da si čudnega obraza svojega prijatelja, ki mi na dve vprašanji ni dal niti odgovora, nisem mogel razložiti, niti ga nisem utegnil razlagati."
„Bilo je uže precej pozno popoludne, ko se začne društvo razhajati. Mej prvimi je bil gospodar Vuk s svojo — ali mojo Milano."
„Jaz sem ostal z drugimi še na gori. V leseni popovi ,palači' smo bili povabljeni na kavo — ako se more tako imenovati rujavo-črna tekovina, brez vsega ukusa. Tam sem moral poslušati patrijotične govore do trde noči — da-si mi je bilo srce polno vse druge reči."
„Ko smo se vozili domov, bil je prijatelj moj Savič strašno malobeseden. A mislil sem, da je utrujen od govorjenja, pitja in petja."
>ff    .....**t........»«»•'.'    «««■       *»*        »«'      ..'*^f '..i... »«Ji..i..i.,.i,..i,H
...............   T.«...........................    ...    .....     <>■.---------...          ...    ■      ...
4.
f d tega dne se je pričel najlepši čas življenja mojega. Zahajal sem na dom gospodarja Vuka. od početka vsak teden, kmalu se nisem mogel zdržati, da ne bi bil hodil skoraj vsak dan. Pri teh pohodih sem spoznal, da se nisem motil v deklici, o kateri sem bil tako hitro storil dobro sodbo in s katero sem — nagel kakor sem v vseh odlokih svojih — sklenil tako brez vseh okolišev in skoraj najodločnejši dogovor. Sedevala sva navadno ob lepih dnevih na vrtu in najprostejsi pogovor ž njo mi je bil milejša zabava, nego kar sem užil na svetu."
,,Strastno zaljubljen, hotel sem, ker se mi je videlo, da zadržka poleg mejsobojne ljubezni ne more biti, razmero izvesti do naravnega konca — do že-nitve. Da zadržka biti ne more, mislil sem s tem večjim prepričanjem, ker je bila služba moja primerna temu, kar bi bila ona dobila po očetu, razven tega, da sem se mogel izkazati sam z nekoliko imenja, podedovanega po svojih umrlih starših. Tudi starec me je sprejemal vedno z ednako prijaznostjo in nisem zapazil, da bi mu bili pohodi moji neljubi ali nepovoljni."
— 278 —
„To je trajalo tako kakšen dober mesec. Ves ta čas si samo edne prikazni nisem mogel razložiti. Moj prijatelj Savič ni bil več prijatelj moj. Izogibal se me je, in ako sva občevala službeno ali slučajno, bil je kratek v razgovoru, resen; in ako je govor došel na Vukov dom in Milano, zasmehnil se je vselej tako za-ničljivo, da me je vzbunilo in sem se ga torej izogibal tudi jaz. Zakaj mi je sovražen ta mož, ki sem ga bil spoznal za vse skozi poštenega, tega si nisem mogel razložiti. Da ni moj tekmec, to sem videl, ker razven tega, da je redkokedaj bil videti pri Vuku, vedel sem po drugih ljudeh, da ima nevesto ter da čaka samo premeščenja svojega, da se oženi."
„Poleg Savica tudi pravoslavni stari pop ni bil prijatelj moj, da-si sva bila pila bratinstvo in me je prej poljubljal in zagotavljal vsega prijateljstva in štovanja.   Ali   ž  njim se   itak nisem dostikrat sešel."
„V drugem meseci sem zapazil neko izpremembo na starem Vuku. Bil je meni nasproti nekako nemiren in stare prijaznosti ni bilo več. Sosebno po nedeljah, kadar je stari popo dohajal na obligatno jiižino svojo, videl sem časih, kakor bi Vuk z menoj ne bil zadovoljen. Mislil sem, da to prihaja od tod, ker se mu za glas svoje hčere ne zdi dobro, da zahajam v hišo, pa je nisem še snubil. Da ga prepričam'o poštenih namerah svojih, sklenem ob prvi priliki govoriti ž njim. Prej pa sem moral biti z deklico na čistem. Zato razodenem  svoj   namen najprej   njej.   Ko me je cula,

— 279 —
zarudela  se je na prvi  mah,   potem se  obrnila molče strani."
„Menda vender nimaš ničesa proti temu?" vprašam jo. — Kadar sva bila sama, sva se tikala."
„Ne stori še tega, zdaj še ne!" reče nekako nemirno. Zakaj ne? Tega nisem mogel spraviti iz nje. Prvič sem odšel jako slabovoljen od Vukovega doma, s sklepom, da me dolgo ne bode nazaj."
„Vender samo do prihodnje nedelje sem mogel držati svoj sklep. Doma mi ni bilo več prebiti, nagne-nost do deklice mi je bila postala strast in imeti sem jo hotel za vsako ceno."
„Prišedši v nedeljo popoludne k Vukovim, najdem nepričakovano veliko družbo. Bil je tu Savič, pop in nekaj drugih moških in ženskih. V oči mi je pal, takoj ko sem vstopil, velik, mlad mož, vzgled moške krepkosti in lepote, ki je sedel poleg Milane. Ona je sedela sredi med Savičem in njim. Savič mi predstavi v mladem neznanci svojega brata trgovca, ki se je delj časa bavil v Trstu, ki pa zdaj ostane več časa v domovini. V tem predstavljanji je bil čuden ton, ki me je nekako žalil, da-si nisem vedel zakaj. Nejevoljen sem bil tudi, ko sem takoj zapazil, da je Milana, katere vesel smeh sem cul uže od daleč, umolknila po mojem vstopu."
„Ker nisem mogel sesti poleg nje, sel sem bolj na zadnji konec mize in precej mnogo molčal."
— 280 —
,,Novi prišlee, trgovec Savič, imel je toliko posla in toliko besedij za Milano, da me je kmalu grizla neznanska ljubosumnost, in to tem bolj, ker sem precej zapazil, da ve za razmero mojo k njej, kajti večkrat me je pogledoval preko mize in to ne posebno prijazno."
,,Nekoliko kesneje so prišli še trije novi gostje. Bila sta dva uradnika in neki mlad človek (nisem se brigal za njegov stališ) iz civilne Hrvatske, znanci našega kučegazde Vuka. Razven mene je bilo vse društvo odlično veselo, precej dolgo."
„Ne vem, kako je naposled, po zaužitku obilih steklenic vina, vnel se prepir o ,srbstvu' in ,hrvat-stvu'. Dokler se jaz nisem mešal vmes, bil je prepir še prilično miren. Ker sem bil nejevoljen, pil sem bil več kakor po navadi, tako sem menda z nekim sarkazmom govoril, prav dajaje Hrvatom, da-si bi bil po svojem uverjenji in v mirni uri gotovo mogel biti samo posredovalec in niti ednim niti drugim pritegniti. Ali tu so precej na moje prve besede strastno in srdito padli po meni: pop, Savič, in zaničljivo njegov brat trgovec."
„Nečem ti obširno risati neprijetnega prizora; postal sem v obrambi sam ognjen, krivičen in trmoglav. Razžalil sem vse društvo — zapustil sem tako hišo, kjer je prebivala ona, od katere sem pričakoval vso srečo življenja svojega."
„Tisto noč sem blodil dolgo okoli. Drug dan je prišlo  iztreznenje.    Razumel   sem,  da  sem   sam   kriv
— 281 —
tega prizora. Ali ta prizor me je tudi poučil, zakaj sta pop in bivši moj prijatelj Savič proti meni. Ker nisem „pravoslaven" in ker je Savič namenil Milano temu svojemu bratu, o katerem do tega dne niti nisem vedel, da živi!"
„Svoj greh sem hotel popraviti. Nekoliko dnij potem sem bil na poti k Vuku. Dobil sem gospodarja v veži, pozdravil ga, ali obrnil mi je hrbet in ob kratko povedal, da mi po zadnji nedelji njegova hiša ni več odprta. Ko sem tako osramočen odhajal, ljut srd in hudo bolest v srci, videl sem na oknu trgovca Savica. Mislil sem, da se moram vrniti, da mu moram iztrgati, kar je moje — a premagal sem se in šel."
„Vso filozofijo in hladnokrvnost svojo sem zbiral, da bi postal malomaren za vse, tudi za njo; da bi se sam odrekel upanjem svojim. A ni šlo. Moral sem zvedeti, kako ona misli; ako je ona zame, potem mi je vse edno, ako so tudi vsi proti meni. Pisal sem jej in po plačanem človeku jej poslal pismo, v katerem sem jo prosil, da se na tihem snideva v mraku na določenem kraji."
„Prišla je. Bila je bleda in objokana; ali v njej se nisem bil zmotil. Ona mi je bila to, kar prej. Obetala mi je zvestobo, rotila me, naj čakam, naj njej verujem, a naj je zdaj ne iščem. Dogovorila sva se, da si piševa.   Upokojen sem šel domov."
„Drug dan dobim pismo v cirilici pisano z neznano
roko.   Pisalec je znal,   kaj sem jaz prejšnji večer go-
19
— 282 —
voril z Milano. AH je poslušal? Ali drugače zvedel? To mi je še dan danes neznano. Navestil mi je v pismu samo, naj svoje namere na deklico opustim, ker bode on skrbel, da je nikdar ne dobim, in da ona meni sinoči danili obljub nikdar držala ne bode. Izdan je bil tudi najin črtež, da si bodeva dopisovala; kajti moj sel pisem ni mogel oddajati tam, kjer je bilo dogovorjeno,  in jaz nisem dobil dva tedna nobenega pisma."
„Kdo je bil skrivni moj sovražni dopisnik? Da sem imel ves sum na Savica, to se razume samo ob sebi. Da bode tako ,skrbel', da Milane ne dobim, kakor je, tega si nisem bil v svesti."
„Nekega dne sem bil poklican dve uri daleč v gozd k ranjenim delavcem. Sekali in obrezovali so tam kranjski delavci in Ciči hraste, in velik sklad, ki se je bil podrl, ubil je bil ednega, drugima dvema pa podrobil noge. Ko sem v ubožnih, za silo iz vej in lubja narejenih delavskih bajtah dovršil delo usmiljenega Sa-maritana, bila je uže noč. Delavski oglednik mi je hotel dati spremstvo eclnega delavca čez gozd do doma. Ali nisem ga hotel. Za osobno varnost svojo se nisem bal, ker sem imel pri sebi revolver in mesec je svetil; pot mi je bila znana in pri tem duševnem svojem stanji mi je bila takšna samotna pot ugodna za razmišljanje. Tako sem korakal peš in sam mej starim hrastjem, v katero je sijala mesečina. Bilo je vse tiho, niti sove nisem cul ta večer."
— 283 —
„Ko sem bil sredi gozda, začujem na strani poti glas, kakor bi se etrla suha veja pod nogo. Da-si nisem boječ, vstali so mi vender lasje po konci in mahom sem napel revolver."
,,Ta hip poči puška. Zadet sem bil, pal sem in zdajci sem bil v nezavesti."
„Kake tri dni potem sem prišel k sebi. Ležal sem doma, sosedni zdravnik mi je vzel svinčenko iz telesa. Prodrla je bila tu, kjer sem ti kazal prej. Polotila se me je huda vroenica, več tednov se zopet nisem zavedel, okreval sem še le v dveh mesecih."
,,Potem sem še le zvedel, kaj se je zgodilo v tem. Trgovec Savič je bil odšel, njegov brat je bil prestavljen, in Milana — tudi nje ni bilo več pri očetu; odšla je bila k neki teti v mesto, nisem čul, v katero."
„Odsle se me je polotila neka tožnost; telesno nisem popolnoma ozdravel, kajti še zdaj čutim svojo za-celjeno rano ob vsakem izpremenu vremenskem. To je delovalo tudi na duševno življenje moje. časih me prime gnev, da bi kakor Samson hotel prijeti za svetovne stebre in razsuti vse; časih sem-apatičen, za nič bi se ne brigal."
„Ali ni bilo nobenega sodnega preiskavanja o napadu nate," vprašam ga.
„Bilo! Ali jaz nisem hotel izreči nobene slutnje, vojni sodniki tudi ne, stvar je ostala tajna za druge. — Prosil sem odpusta in sem ga dobil. Ker sem ranjen, dovolili so mi nekaj penzije, a kakor veš, živim
— 284 —
lehko tudi brez nje. Samo da bi se mi bolj ljubilo živeti."
„In kje je ona zdaj?" vprašam.
»Tega ne vem in nečem pozvedavati. Videti bi je ne hotel, kri je mej nama — vender pozabiti je do zdaj nisem mogel. Živim zdaj tu, zdaj tam, ali stare zdravosti menda ne bode več. Tudi ne vem, bodem li kedaj kaj delati mogel za občno korist. — Bog te živi!"
Trčila sva s čašama in molčala oba.
Drugo jutro sem se moral posloviti od njega. Obljubil mi je, da mi bode pisal. Ali dobil sem od njega samo kratko karto kmalu po najinem razhodu. Slove tako: „Z Bogom! ,Na barko kliče strel!' Moje gaslo: vive la republique!"
Ravno tačas so vreli iz vsega sveta prostovoljci na Francosko pod Garibaldijevo zastavo. Slutim iz gorenjih besedij, da je tudi prijatelj moj ostal kje pri Dijonu bojevnik za samodoločbo narodov — kajti od tačas nisem čul o njem ničesa.

NfiRODNfi IN UNIUERZITETNR
00000375469
A00000375469A
■