St. 19.
četrtek 16. februarja.
IV. tečaj. 1871.
Vtorek, četrtek in soboto izhaja in velja v Mariboru brez pošiljanja na dom za leto A g. — k.
„  pol   leta 4 „ — „
„ ćetrt   „   '2 „• M ,.
Po ponti:
u vae let« 10 g. —k n pol leta „ — „ (   četrt „    '2 „ 60 „
Vredniitvo in opravnistvo je na stolnem trg-n (Domplati) hi«, it. 179.
Oznanila I
Za navadno tri«torno
vi- to s« p?iijuje : I ki*, Hribi lkrat, r» ,. M „ Ilt»t| » ,. „ „ .Trat. vece pistnenkč po pla* * rujejb po ppottora.
Za vunk HmI j« pln-' ili kolek (itcmnili)
80 kr.
Rokopisi se ne vračajo, dopisi naj se blagovoljno frankujejo.
Zmaga IJiiblJauskega mestnega zbora!
Znano jo, da je kranjsko deželno Šolsko svoto-valstvo z okrožnico 8. 1. 1. določilo, da ima biti po vseh kranjskih ljudskih šolah razen kočevskih in fužinske na Gorenskem slovenski jezik učni jezik. K ljudskim Šolam prištevamo pa tudi glavne (4razredno ljudske) šole po mestih. Po teh je pa dosedaj veljal v 3. in 4. razredu nemški jezik kot učni je? i k. Z omenjeno okrožnico je deželni šolski svet umno odpravil to krivico, ki se je našemu narodu po Kranjskem godila. Ta okrožnica je zadela tudi ljubljanske mestne štiriraz-redne ljudske šole, nad kteremi gospoduje ljubljanski nemčurski mestni zbor. Temu ta okrožnica seveda ni bila všeč; kajti on noče, da bi so ljubljanski otroci hofj slovenščine in manj nemščine učili. „Tagblatt" se je zarad tega pred nekim časom v mnogih uvodnih člankih hudo repenčil in svoje sovraStvo do Slovencev in njihovega napredka kakor po navadi prav strastno in očividno razodeval. Tudi je svoje trditve tako dokazoval, da se mu je mogel slehrni otrok smejati. Z t-voljo tega mu takrat nismo hotli odgovarjati, ker se nikdar ne splača, .zamorca umivati."
Ljubljanski mestni zbor je bil zoper ono določilo vložil upor pri deželnem predsedniitvu ali pa pri kranjskem deželnem Šolskem svetovalstvu. Ljubljanski mestni zbor je svoj upor opiral na §. 6. sploine šolske po« stave 14. marca 1869, po kterem mora deželni šolski svet o učnem jeziku in o podučevanji v drugem deželnem jeziku še le potem določiti, ko je zaslišal mnenje tistih, ki šolo vzdržujejo.
Deželni šolski svet bi bil tudi moral po postavi prašati ljubljanski mestni zbor, kaj jo njegova želja v tej zadevi. Ker je pa deželni šolski svet že naprej lahko vedel, kaj ljubljanski mestni zbor o tej stvari misli, in ker so njemu vse kranjske, tedaj tudi ljubljanske razmere znane, določil je toraj glede učnega jezika tako, kakor tirjajo koristi in napredek našega naroda, kranjskega sploh, pa tudi ljubljanskega.
.Tagblatt" in ljubljauski mestni zbor pa sta tožila in v ta namen svoje pritožbo z neresničnimi dokazi podpirala, da je v ljubljanskih mestnih šolah polovica nemških otrok, l/4 slovenskih, nemščino zmožnih in le lA čisto slovenskih otrok, da se toraj v vsakem oziru, kterih je naStel na cente, krivica godr učencem, starišem, vednosti i. t. d., ako se slovenščina kot učni jozik v ljubljanske mestno šolo vpelje.
Tej pritožbi je kranjsko deželno predsedništvo verovalo in se dalo zapeljati Dežmanovim in Pirkerjo-vim zvijačam, da je ljubljanskemu mestnemu zboru dovolilo, da zdaj sme v njegovih šolah v 3. in 4. razredu uemfičina kot učni jezik gospodovati.
Deželno predsedništvo jo na omenjeni upor takole odgovorilo : Okrožnica od 8. oktobra se ue moro preklicati. Ta pa itak - v „Laib. Ztg." se jo enkrat ravno ta misel brala — v principu ničesar ne določuje ter le izreka, da ima glede podučavanja v jezikih bolj pri starem ostati, in dostavlja, da deželni šolski svet pri onem razglasu ni vodel, da se v ljubljanskih mestnih šolal) nomški jezik kot učni jezik rabi.
Iz odgovora na protest ljubljanskih mestnih očetov, iz pojasnila o okrožnici od 8. oktobra 1870, ki smo ga brali pred nekim časom v „Laib. Ztg." in iz vedenja ljubljanskega  mestnega zbora, kterega protest jo za,
zdaj   obveljal ,   povzamemo več
svoje zadeve jttoih reči.
V omenjeni okrožnici beremo pod št. „Z astra n nauka v jeziku se z oziromna zadnji stavek §. 51. izreče da jo učni jozik v ljudski šoli, razun v šolah na Kočevskem in na Fužinah na Gorenjskem, slovenski jezik." V tem stavku se menda v principu izreče,   da  je učni jezik
nepri-1 ogovori 70leten starček, da bi nui ikaaal ljubav. Mislil jsem, da hočo kaj vbogajtne in sem /o segnil v žep, to le : Pa starček me prosi, da bi mu lo Doki listek prebral, kteroga je dobil, ker nima denarjev, da bi šel k ka-cemu odvetniku ali zakotnemu pisaču. Gotovo govori listek o njegovem sinu, kteroga je komaj od vojaščino doBttipataj. Vzamem liitek, pa moram priznati, da to črčkarijo skoro sani nisem mogel brati.   Edino kar je
je učni jezik v   kranjskih,   in bilo razločno  pisanega je bila številka zapisnika 8939 tudi 1 j u b 1 j a n s k i h šolah slovenski jozik.   Od- in pa: fiir den k. k.  Bezirkshnuptmnnii : Promerstein govor na omenjeni upor io pa .Laib." pa pravita, da m. p.   Po dolgi mtiji sem starčeku razodel, se v principu nič  ne določuje in da ima  pri  starem bilo treba vedeti ostati.   Ako bi imelo pri starem ostati, bi se no bil Ij. mestni zbor upiral   in protestiral.   Na eoi strani se toraj od vladnih  mož, od c. kr. dež. šolsk. sveta, ukazuje vpeljava slovenskega jezika, na drugi se zopet od vladnih  mož, od dež. predsedništva dovoljuje dosedanja raba nemščine, da se ustreza nemškemu mestnemu zboru, ki pa zastopa le malo stranko ljublj. mostjanov.
Ker je bilo dež. šolsko svetovalstvo tudi za lj. mestne šole o učnem jeziku določilo, dolže ga zdaj zarad tega — nevednosti. Mislimo pa, da je dež. šolski svet dobro vedel, da jo v ljubljanskih, kakor drugih kranjskih glavnih šolah v 3. in 4. razredu nemščina učni jezik in ga je v dobri zavesti, da narodu koristi, tudi odpravil.
Kakor je lj. mestni zbor s svojim uporom najvažnejšo določbo okrožnice od 8. okt. 70 podrl ; tako bi znale tudi druge nemčursko občine temu upirati se in .dosledno" bi se jim tudi dovoliti moralo. Ker ima kranjski deželni šolski sam edino veljavno pravico, da določuje o učnem jeziku v kranjskih ljudskih šolah, in ker i.aj pravične željo občin pač zaslišuje, no pa narodu škodljivim svetom in uporom , — kakor je lj. mestnega zbora — ustreza ; zatoraj naj kranjski deželni zbor skrbi, da bode okrožnica od 8. okt. veljavna za vso ljudske šole kranjske in tudi za ljubljanske 4 razredno mestne šolo, da no bodo mogla vsaka srenja za-so občno veljavno postavo po svoje prenarejati, in da ne bode treba poročati o .zmagi" kakega d nižega mestnega zbora. —
I) o ji i s i.
11. fekruarja. [Izv. dop.J svojem  objavljenem pro-
— r.— Is Izubijane
Ministerstvo Hohenvart je v gramu omenilo tudi §. 19 državnih osnovnih postav ter izreklo, da mu bo nnjvažniša naloga gojiti politično iu narodno ravnopravnost Kaj so si pač pri tom tu i h lili baron Konrad in njegovi okrajni paše Ogrinc, Derbi2 in Sebiwitzhofen? Gotovo so se te blago dušo smejalo, kajti ravnopravnost in uradov.'mje v slovenskom jeziku jim jo ho vedno bela vrana. No vem, ali vsaj za trdno ne vem, kjo se najmanj slovenski uraduje, to pa vem, da jo gosp. Schivitzhofon vreden naslednik očeta Pajka in da si prizadeva v tem obziru vso svoje vrstnike prekositi, ter da se pri ljubljanskem okrajnem glavarstvu izbtjučljivo uraduje le nemški. Videl sem cele kupo dopisov, pozivov itd. pa ne trohice slovenske. Da, gospodine Konrad, črnilo vEgerje\i tiskarnici jo potrpežljivo, papir tudi in v pol ure so tiska nekoliko tisoč razglasov: .Vaš jezik je v šole in uradnije vpeljan", — a v resnici je vse drugače, kajti razglasi so lo kakor pesek za oči. Pred malo dnevi sem imel neljubo priliko se tega osvedočiti.   Na frančiškanskem  mostu me
kar mu je
Saj pa tudi ni čuda, gospođino Konrad, pri tacih uradnikih kakor je gospod Prcmorstein, ki niso pri deželni vladi za rabo, ki sloveuskega nune znajo, tudi znati nočejo, ker so pro .nobel". Upamo pa, da bo od novega ministerstva potegnil hladen, do-brodejon veter, ter po pisarnah potrgal stare hirnkra-tične in arogantne pajčovine in vse nevredne in nesposobne iz svojih usurpiranih mest. Da, gospodjo nem-čuibki uradniki, prišel bo čas, skoro j< že tu, da bodo slovensko slovnico drago in da se bo po učiteljih slovenskega jezika bojazljivo poprašovnlo. Takrat bo konec vašo ošabnosti in vaše zlobe — ali čo vam bolj dopada — lenobe.
*f V Gorioi, 9. fabruarja. [h v. dop.] ..Novice" so priobčile v 5. listu 1.1. prevod opravičovalnega pisma šestero laških poslancev goriškega deželnega zbora, ki so ga bili razposlali svojim volilcem dno 8. nov. 1870, brez vsega komentarja. Ker je pa ta reč večjo važnosti, kakor se na prvi pogled dozdeva, naj mi bo dovoljeno, da v sledečem podajam resničen komentar nekterim točkam tistega pisma, da bode pred celini svetom dokazano, da so vsi grehi, ki jih laški poslanci Slovencem pripisujejo, le izmišljeni, in da oni s tem lo vodo na svoj mlin obračajo na veliko škodo Slovencev na Goriškem, iu da so v njem našteto koncosije, ki bi jih bili Labi storili Slovoncom, gola laž iu nič drugega. Med koncesije itejejo Lahi sledeče :
1. Da so  bili leta 18GI v velikem posestvu med
6 poslanci /.volili enega Slovenca, Goriup-a in pot Lahov, čeravno bi bilo nad 300 laških in lo 00 slovenskih volileov velikoga posestva.
2. Da so ravno takrat iz deželnega zbora Goriškega poslali dva Slovenca v državni zbor, Goriupa in Ćerneta, akorwno je sedelo v zboru  11 Lahov in le
7 Slovencev.
3. Da so je tistikrat tudi dovolilo slovenskemu oddelku primerno zastopstvo v dež. odboru.
4. Da so je sicer izrekel sfovon^ki jezik v zbornici za nerablji vegft, a da so je vendar priznala enakost obeh narodnost1.
5. Da, kar m; biče denarne podpore, bil je zbor ravno tako pravičen in darežljiv Slovencem kakor Lahom; da so so za popravljanje cest v slovenskih okrajih odmerjali znameniti zneski, in da so jo podeljevala izredna pomoč slovenskim občinam, ktero jo zadela suša ali toča.
Za pregreho se sloje pa Slovencem : 1) da jo bil prenarejen volilni red velikega posestva, 2) da so pred-agali interpelaciji« v slovenskem jeziku B) dasotirjali slovensko zapisnike in slovenske načrte postav, in slednjič celo stauli interpelacijo za Slovci ijo, 4) da so se celo predrznih v zadnji sejni dobi predložiti načrt pre-naredbe neko postave v slovenskem j<:iku po poslancu Faganelu, ter da se je ta c<»lo podstopil razloge v ta n men v slovenskem jeziku predlagati, 5) di namerjil"
Denašivji list ima 3 priloge.
11
L. Zelzer v Ljubljani
pred mostom št. 4-5 ima v svoji starimi zalogo umetniških Izdelkov od
C. Giani-a iz Dunaja,
kteri so  bili pri vseh dosedanjih razstavah tako tudi leta 1870 v Rimu,  Kassel-nu  in Gradcu odlikovani s prvim darilom za umetno tkane in vezene (stikane) izdelke.
V svoji zalogi ima 7mirom obilo mnogovrstnih mainih oblek,
kakor: kazule, pluvijale, dalmatike, velume, ciborne plajšče, antipodiume, bone, baldahine, stole, podkladke (polštre) za altarje, mrtvaško prte, kakor tudi
raznovrstno zalogo brokatov in blaga za cerkveno obleko, izdelano v čistem in nečistem zlatu in v svili.
Zaloga damasta za zastave (bandera) vsake širjave in različne baze, vrh tega platneno cerkveno perilo s pravimi platnenimi, ali pa tudi s pa-volnatimi mrežami, ki se dajo prati.
VeleCestiti duhovščini se priporoča
Na dalje pasice (porto), premi (franže), krepin, eoie in mreže iz čistega in nečistega zlata ali tudi iz svile.
Križev pot, rasne velikosti, izdelan po gosp. FUhrichu prav umetno na platno z oljnatimi barvami.
Poleg tega se tukaj dobe cerkvene posode, orodje in obilo priprave, ki se prišteva cerkvenim rečem.
Vil omenjeni predmeti so prodajajo po  fabriški ceni.
Prejemajo se tudi štikarije za montiranje in se prav pazljivo izvršujejo.
z iiajodličnejeni spoštovanjem
L. Zelzer.
(S
>
9
$ * •««££-£« S*f-
3^.2 B ■ -iS 5
=    * e£ „ s =  • ^ ti
^       ^ ^ 5 SS      i! >C»      »i -
■B g       3 3 S E *    - S ~'
A b H •*">**   *  b s9 b  • •
^ o te a B JB *8 ej —J
H2 = i!«
I «...
B#     §§ IŠll *» .= B C jr)
3? -E
j*
o =
"S
8
Mumteu
Sv
fili sit« i_
?>      is .     ^ •
ft?   £ U,<r>.— —> —  . S en m ^<
>* "S     ■- -!= -
oi«1
fi 2 *» c P — « <^ ar* a   . Ti J5i 2
in vrednik Anton TonAl«.
S      S* 8 E 1     *S = -
^^■|        o;«* «S- cr} 13 Ja .'5.BS
§      .s>e g*o
— J £ ^ 3 S £ jC^ * S a d — a H •- ° o
E
•r. ,° ^ S <C« =    . I C ~_ P
i.r - S g 3 e a ^ 3 J    ? J J1 B |£ -ž
H  C £ -
•e ^ t:
h f If
M  .tU I
f a a Ba
Lastniki Ur. Joet> Vosnjak Ib dragi.
Tiskar: Ednard Janachlts
SL 19.
Vtorelt, 6etrtek in soboto izbajn in velja v Maribora brez pošiljanja na dom za VI« leto 6 g. — k. „ pol leta 4 „ — „ „  ćetrt   „   '2 „ 20 „
Po |»n-n I
sa v»e letu 10 tf. —k n pol leta B „ — „ „   četrt  „    '2 „ 60 „
četrtek 16. februarja.
IV. tečaj. 1871.
Vredniitro in opravniitvo je na stolnem trgu (Domplati) hii. it. 179.
Oznanil« J
Za navadno lri«loj;np
vt- ta     ptaAttM *. •5 kr. T'.' sr» tisku IkrRt, •r'  »•   it H     >»    '2 min i t
i ,, „ „ Škrat. \ ('("•<• pisnenke n pln-
rnjejo j>" j>roil,iru.
Zr  vnuk  tinck j« |>la-Šatl kolek (9toini»clj) /a 80 kr.
Rokopisi se ne vračajo, dopisi naj se blagovoljno frankujejo.
Zmaga ljubljanskega mestnega zbora X
Znano je, da je kranjsko deželno šolsko svoto-valitvo z okrožnico 8. 1. 1. določilo, da ima biti po vaeh kranjskih ljudskih šolah razen kočevskih in fužinske na Gorenskem slovenski jezik učni jezik. K ljudskim šolam prištevamo pa tudi glavne (irazredno ljudske) šole po mestih. Po teh je pa dosedaj veljal v 3, iu 4. razredu nemški jezik kot učni jezik. Z omenjeno okrožnico je deželni šolski svet umno odpravil to krivico, ki se je našemu narodu po Kranjskem godila. Ta okrožnica je zadela tudi ljubljanske mestno stiriraz-redne ljudske šole, nad kteremi gospoduje ljubljanski nemčurski mastni zbor. Temu ta okrožnica seveda ni bila všeč; kajti on noče, da bi se ljubljanski otroci bofj slovenščine in manj nemščino učili. „Tagblatt" ae jo zarad tega pred nekim časom v mnogih uvodnih člankih hudo repenčil in svoje sovraštvo do Slovencev in njihovega napredka kakor po navadi prav strastno in očividno razodeval. Tudi je svoje trditve tako dokazoval, ds se mu je mogel slehrni otiok smejati. Z i-voljo tega mu takrat nismo hotli odgovarjati, ker se nikdar ne splača, .zamorca umivati."
Ljubljanski mestni zbor je bil zoper ono določilo vložil upor pri deželnem predsedništvu ali pa pri kranjskem deželnem šolskem svetovalstvu. Ljubljanski mestni zbor je svoj upor opiral na §. 6. splošne šolske postave 14. marca 1869, po kterem mora deželni šolski svet o učnem jeziku in o podučevanji v drugem deželnem jeziku še le potem določiti , ko jo zaslišal mnenje tistih, ki šolo vzdržujejo.
Deželni šolski svet bi bil tudi moral po postavi prašati ljubljanski mestni zbor, kaj jo njegova želja v tej zadevi. Ker je pa deželni Šolski svet žo naprej lahko vedel, kaj ljubljanski mestni zbor o tej stvari misli, in ker so njemu vse kranjske, tedaj tudi ljubljanske razmer« znane , določil je toraj glede učnega jezika tako, kakor tirjajo koristi in napredek našega naroda, kranjskega sploh, pa tudi ljubljanskega.
„Tagblatt"" in ljubljanski mestni zbor pa sta tožila in v ta namen svoje pritožbo z neresničnimi dokazi podpirala, da je v ljubljanskih mostnih šolah polovica nemških otrok, V4 slovenskih, nemščino zmožnih in le */4 čisto slovenskih otrok, da se toraj ▼ vsakem oziru, kterih je naštel na cente, krivica godr učencem, starišem, vednosti i. t. d., ako se slovenščina kot učui jozik v ljubljanske mestne šole vpelje.
Tej pritožbi je kranjsko deželno predsedništvo verovalo in se dalo zapeljati Dežmanovim in Pirkerje-vim zvijačam, da je ljubljanskemu mestnemu zboru dovolilo, da zdaj sme v njegovih šolah v 3. in 4. razredu nemščina kot učni jezik gospodovati.
Deželno predsedništvo jo na omenjeni upor takole odgovorilo : Okrožnica od 8. oktobra se ne moro preklicati. Ta pa itak - v „Laib. Ztg." se je enkrat ravno ta misel brala — v principu ničesar ne določuje ter le izreka, da ima glede podučavanja v jezikih bolj pri starem ostati, in dostavlja, da deželni šolski svet pri onem razglasu ni vedel, da se v ljubljanskih mestnih šolah noinški jezik kot učni jozik rabi.
Iz odgovora na protest ljubljanskih mestnih očetov, iz pojasnila o okrožnici od 8. oktobra 1870, ki smo ga brali pred nekim časom v „Laik Ztg." in iz vedenja ljubljanskega mestnega zbora, kterega protest je za
svoje zadeve zdaj obveljal, povzamemo več nepri-i jetnih reči.
V omenjeni okrožnici beremo podi št. 7 to le BZ astra n nauka v jozik u se z o žirom na zadnji stavek §. 51. izreče da jo učni jezik v ljudski šoli, razun v šolah na Ko če v-skem in na Fužinah na Gorenjskem, slovenski jezik." V tem stavku se menda v principu izreče, da je učni jezik v kranjskih, in tudi 1 j u b 1 j a n s k i h šolah slovenski jozik. Odgovor na omenjeni upor in pa „Laib." pa pravita, da se v principu nič ne določuje in da ima pri starem ostati. Ako bi imelo pri starem ostati, bi se no bil lj. mestni zbor upiral in protestiral. Na eoi strani se toraj od vladnih mož, od c. kr. dež. šolsk. sveta, ukazuje vpeljava slovenskega jezika, na drugi se zopet od vladnih mož, od dež. predsedoištva dovoljuje dose danja raba nemščine, da se ustreže neniSkemu mostnemu zboru, ki pa zastopa le malo stranko ljublj. mostjanov.
Ker je bilo dež. šolsko svetovalstvo tudi za lj. mestne šole o učnem jeziku določilo, dolže ga zdaj zarad tega — nevednosti. Mislimo pa, da je dež. šolski svet dobro vedol, da je v ljubljanskih, kakor drugih kranjskih glavnih šolah v 3. in 4. razredu nemščina učni jezik in ga je v dobri zavesti, da narodu koristi, tudi odpravil.
Kakor je lj. mestni zbor s svojim uporom najvažnejšo določbo okrožnice od 8. okt. 70 podrl ; tako bi znale tudi druge nemčursko občine temu upirati se in „dosledno" bi se jim tudi dovoliti moralo. Ker ima kranjski deželni šolski sam edino veljavno pravico, da določuje o učnem jeziku v kranjskih ljudskih šolah, in ker raj pravične želje občin pač zaslišuje, uo pa narodu škodljivim svetom in uporom, — kakor je lj. mestnega zbora — ustreza; zatoraj naj kranjski deželni zbor skrbi, da bode okrožnica od 8. okt. veljavna za vse ljudske šole kranjske in tudi za 1 ju bi janske 4 razredno mestne šole, da no bodo mogla vsaka srenja za-so občno veljavno postavo po svojo prenarejati, in da ne bode treba poročati o „zrna g i" kakega d nize ga mestnoga zbora. —
I) o p i s i.
— r.— Iz Ljubljane, 11. fekruarja. [Izv. dop.J Ministerstvo Hohenvart je v svojem objavljenem programu omenilo tudi §. 19 državnih osnovnih postav tor izreklo, da mu bo nnjvažniša naloga gojiti politično in narodno ravnopravnost Kaj so si pač pri tem mislili baron Konrad in njegovi okrajni paše Ogrinc Perbič in Schivvitzhofen? Gotovo so se te blage duše smejalo, kajti ravnopravnost in uradovanje v slovenskom jeziku jim je še vedno bela vrana. No vem, ali vsaj za trdno ne vem, kjo se najmanj slovenski uraduje, to pa vem, da jo gosp. Schivitzhofen vreden naslednik očota Pajka in da si prizadeva v tem obziru vso svojo vrstnike prekositi, ter da se pri ljubljanskem okrnjnem glavarstvu izključljivo uraduje le nemški. Videl som cele kupo dopisov, pozivov itd. pa ne trohico slovenske. Da, gospodine Konrad, črnilo v Egerjevi tiskarnici jo potrpežljivo, papir tudi in v pol uro so tiska nekoliko tisoč razglasov: „Vaš jezik je v šole in uradnijo vpeljan", — a v resnici je vse drugače, kajti razglasi so lo kakor pesek za oči. Pred malo dnevi sem imel neljubo priliko se tega osvedočiti.   Na frančiškanskem mostu me
ogovori 70leten starček, da l>i mu skaaal ljubav. Misiii som, da hoče kaj vbogajme in sem /e segnil v lep, Pa starček me prosi, da bi mu lo neki listek prebral, kteroga je dobil, ker nima denarjev, da bi šel k ka-cemu odvetniku ali zakotnemu pisaču. Gotovo govori listek o njegovem sinu, kterega je komaj od vojaščino doBtiinSMSJ, Vzamem list"k, pa moram priznati, da to črčkarijo skoro sam niaom mogel brati. Edino kar jn bilo razločno pisanega je bila številka zapisnika 8939 in pa: fur den k. k. Bezirkshauptmann i Premerstein m. p. Po dolgi muji sem starčeku razodel, kar mu je bilo treba vedeti. Saj pa tudi ni čuda, gospodine Konrad, pri tacih uradnikih kakor je gospod Premerstein, ki niso pri deželni vladi za rabo, ki slovenskega nič ne znajo, tudi znati nočejo, ker so pre „nobel". Upamo pa, da bo od novega ministerstva potegnil hladen, do-brodejen veter, ter po pisarnah potrgal stare birokra-tične in arogantno pajČovine in vse nevredne in nesposobne iz svojih U8urpiranib mest. Da, gospodjo nem-čuibki uradniki, prišel bo čas, skoro j< že tu, da bodo slovenske slovnico drago in da se ho po učiteljih slovenskega jezika bojazljivo popraševalo. Takrat bo konec vaše ošabnosti in vaše zlobe — ali če vam bolj do-pade — lenobe.
V Gorici, 9. februarja, fhv. dop.] „Novice" so priobčile v 5. listu t. I. prevod opravičevalnega pisma Šestero laških poslancev goriškega deželnega zbora, ki so ga bili razposlali svojim volilcem dno 8. nov. 1870, brez vsega komentarja. Ker je pa ta reč večjo važnosti, kakor se na prvi pogled dozdeva, naj mi bo dovoljeno, da v sledečem podajam resničen komentar nekterim točkam tistega pisma, da bode pred colim svetom dokazano, da so vsi grehi, ki jih laški poslanci Slovencem pripisujejo, lo izmišljeni, in da oni s tem lo vodo na svoj mlin obračajo na veliko škodo Slovencev na Goriškem, in da so v njem naštete koncesijo, ki bi jih bili Lahi storili Slovencem, gola laž in nič drugega. Med koncesije itejejo Lahi sledeče :
1. Da so bili leta 18G1 v velikem posestvu med
6 poslanci /.volili enega Slovenca, Goriup-a in pet Lahov, čeravno bi bilo nad 300 laških in lo 00 slovenskih volilcuv velikega posestva.
2. Da so ravno takrat iz deželnega zbora Goriškega poslali dva Slovenca v državni zbor, Goriupa in Černeta,  akoruno je  sedelo v zboru   14 Lahov in le
7 Slovencev.
3. Da so je. tistikrat tudi dovolilo slovenskemu oddelku primerno zastopstvo v dež. odboru.
4. Da so je sicer izrekel sfovonski jozik v zbornici sa neranljivega, a da so je vendar priznala enakost obeh narodnost1.
5. Da, kar >e ti<V denarne podpore, bil jo zbor ravno tako pravičen in darežljiv Slovencem kakor Lahom; da so se za popravljanje cest v slovenskih okrajih odmerjali znameniti zneski, in da so je podeljevala izredna pomoč slovenskim občinam, ktere jo zadela suša ali toča.
Zn pregreho se šteje pa Slovencem: 1) da jo bil prenarejen volilni red velikega posestva, 2) da so predlagali interpelacij.' v slovenskem jeziku 3) dasotirjali slovensko zapisnike in slovenske načrte postav, iu slednjič celo stavili interpelacijo za Slovenijo, 4) da so se celo predrznih v zadnji sejni dobi predložiti načrt pro-naredbe neke postave v slovenskem jeziku po poslancu Faganelu. ter da se je ta c>»lo podstopil ra/logo v ta imen v slovenskem jeziku predlagan*, 5) da namorj si-
rena šiij i list ima 3 prilogo.
1113
rajo Slovence prepreči enakopravnost jezikov in spremeniti jo v prevagovanje slovenskega jezika in izreči slovenski za edini nradoi jezik na goriškem zboru.
Naj začnem razlagati koncesije.
1. Kar se   tiče prvih volitev velikega posestva 1. 1861, bilo je veliko posestvo združeno in volili so laiki in slovenski veliki posestniki Bkupaj 6 poslancev v dež. zbor. Resnica je, da so bili volilci slovenskega velikega posestva Lahom nasproti v manjšini, ali vendar ne v taki manjšini, kakor trdi laški dopis, kakor jo resnica na drugo stran, da na Goriškem je Lahov le '/a« Slovencev pa 73.  Da so pa tistikrat volilci velikega posestva volili  Goriupa iz ljubezni  do Slovencev ali iz čutja enakopravnosti,   to je pa popolnoma zmišljeno. Lahi so bili v letu 1861 zarad svojih poslancev v veliki zadregi, kar jim je zmanjkovalo sposobnih mož za ta posel;  ustava je bila v tisti dobi šo vsem neznana reč, in mož je  bilo jako malo, ki bi bili le količkaj poznali parlameutarične šege.   K tem spada Goriup, kteri se je bil leta 1848 v parlamentu na Dunaju in pa pozneje v Kremziru skazal pogumnega in svobodoljubnega moža,  za Slovenca se pa Goriup ni bil do leta 1861 nikdar Bkazal, ne v mišljenju ne v djanju. Zatorej so ga Lahi volili leta 1861 v deželni zbor, glede ravno na njegove  zmožnosti in pa da se ni bil nikdar gorečega Slovenca pokazal.
Da je to resnično, posnema se iz njegovega vedenja v prvi sejni dobi leta 1861. Sprožilo se je bilo namreč že v tisti sejni dobi narodno vprašanje s tem, da je slovenski poslanec g. Fdip Kafol že v 3. seji 10. aprila 1861 v slovenskem jeziku interpeliral dež. glavarja, ali se imajo glede ravnopravnosti jezikov vselej sestavljati sejni zapisniki lo v laškem jeziku ? Na to je opazoval Goriup, da naj Kafol svoje predloge po postavi poda pismeno odboru, opazovaje, da za sedaj je treba misliti o nsredbah viie nujnosti. Na to je bilo sklon eno s pri'cimanjem skoraj vseh poslancev, menda razun Kafol-a, da zapisniki imajo ostati laiki.
V ravno isti seji je bil sprožil vprašanje zarad jezikov tudi eden laikih poslancev; a na to je opazoval zopet Goriup, da ja to vpraianje le pičle važnosii in da se torej zbor ne zamore z njim pečati. Vse to se nahaja v sporočilih deželnega zbora leta 1861 stran 8 in 9.
Dokazano je tedaj, da Lahi s tem, da so volili leta 1861 Ooriupa za dež. poslanca v velikem posestvu, niso storili Slovencem nikakšne koncesije. (Dalje prib.)
Politični razgled.
Miniatsrski predsednik gr. Hohenwart jo raz poslal deželnim  predstojnikom okrožnico, v kteri jim
priporoča, naj se ogibljejo vsacega pristranskega sodelovanja; okrožnica na dalje priporoča resnično svobodno politiko, strogo izvrševanje postav in zahteva, naj se avtoriteta postav povsod pazno varuje.
Po dunajskih novinah jo brati, da pridejo Slovenci, Tirolci, Poljaki itd. vendar v prihodnji državni zbor. Dunajska „Zukunft", list za čegar glas se nihče ne zmeni, pri tej priliki hoče nam in Slovencem nauke dajati, češ da mora biti naša prva skrb, da se snide državni zbor. Mi temu listu, ki se je vselej prav o nepravem času oglašal o naših zadevah in čegar federalistični pojmovi so jako zmedeni, zdaj ne bomo odgovarjali, ker bi bilo treba več povedati, kakor je zdaj ravno koristno. Pravno vprašanje, ali Slovenci gredo v državni zbor ali ne, je davno že rešeno v negativnem smislu. Zdaj stoji vprašanje v stanji oportunitete. S tega stališča pa ne bi mogli nikdar odobrovati, ako bi slovenski poslanci prej šli v zbor, predno so se zagotovili, kaj jim bode vlada dala. V državni zbor, „ki nima pravoveljavne podlage", ž<j dolgo hodimo zastonj, in ne bomo „mladeniški politiki", ampak nepoboljšljivi politični starci, ako brez izdatnih koncesij zopet pomagamo zgraditi zbor, ki nam je naredil toliko neprilik in nesreče. Našim poslancem bi zdaj pisali kakor je Heine pisal svojemu prijatelju: „Pošlji mi hitro 20 tolarjev, ako ne, bom gladu umrl na — tvoje s t r o i k e".
Berolinski vladni listi so do zdaj jako prijazno pisali o novem ministeratvu. V pt ihodnje bo to menda drugače, ker je pruski poročnik na Dunaji domu poslal nasprotna poročila. V ruskih krogih so z ministersko spremembo jako zadovoljni, ker je nemški in poljski element iz mimsterstva odpravljen in ker si to zadnjo spremembo tolmačijo kot konec avstrijsko - nemškega prijateljstva. Ustavoverneži sami bo se že tudi nekoliko streznili. Vede da za ministerstvora stoji cesar sam kakor že dolgo za nobenim ministerstvom bodo pač „novim možem" Nemci kazali svojo nevoljo, a za drugo hote postopati precej zmerno, da ministerstvo ne silijo postopati proti ustavi, in da — se mogoče obdrže za prihodnost. Poljake zelo vabijo v nemško kolo. 26. t. m. imajo ustavoverni kolovodje velik shod na Duuaji, kjer se bodo posvetovali in sklepali o sedanjem položaji in skušali ustavoverno stranko strogo organizirati.
Bismark je nemškim zastopnikom pri tujih vladah zaupno naznanil mirovne pogoje Dežele, kar jih bo Nemčija si prisvojila, bode prevzela brez vseh dolgov, kar bi vojno odškodnino precej znižalo. Sploh se trdi, da je Bismark svoje pretirane denarne tirjatve precej znižal.
Se zdaj se ne vi natanko, kako so so izšle fran-jcoske volitve.   Trdi se, da so konservativne in da
orleanska stranka vedno več vpljivadobiva na Francoskem, tako da bi s časom mogli Orleanisti poskušati zopet polastiti se francoskega prestola. Za zdaj še postopajo jako previdno in njih privrženci se se skrivajo v vrstah konservativnih republikancev. Narodno zastopništvo se je konstituiralo. Garibaldi iz več krajev v zastopništvo izvoljen se je mandatu odpovedal. Jules Favre je v imenu svojih tovarišev zboru oddal svoja pooblastila in prosil novih postavnih pooblastil. Favre je naznanil, da bode sedanja vlada na svojom mestu o-stala, dokler se ne sestavi nova vlada; on prosi zbor, naj bi se smel vrniti na svoje mesto, kjer ima mnogo težavnega opraviti. On upa , da bo dežela svoje dolžnosti spolnila, svoje stanje spoznala, rane zacelila in se vrnila k normalnomu živobitju. Bržkone bode treba za nekoliko časa začasno pomirje podaljšati. Favro upa, da se bo to zgodilo za prav malo časa, ker ni zgubiti nobenega tronotka, ako so pomisli na trpljenja francoskega prebivalstva.
Ha/ur stvari.
P. (Vatroslav Jagič) tajnik in član jugoslavenske akademijo jo za svoja učena dola, posebno za spis ,,das Leben der VVurzel de i m Slavischen" od filozončne fakultete lipskega vseučilišča imenovan za častnega doktorja filozofije.
* (Stirnajsta slovenska predstava), ktero napravi dramatično društvo v deželnem gledališči ljubljanskem, jedene-, četrtok 16. februarja. Predstavljale se bodo tri igre, in Bicer : „Čarobne gosli", opereta v 1 dejanji; nova burka „Eno uro doktor", v 1 dejanji in nova spevoigra: »Zaročevalna napoved na kmetih" v 1 dejanji, ki ima prav prijetno napove.
* (Uradno.) G. J. Delpin, dozdaj pristav pri c. k. okrajni sodri iji v Mariboru, je na svojo prošnjo prestavljen v isti lastnosti k c. k. okrožni sodniji v Celje. Zdaj pri civilnem oddelku mariborske sodnije ni nobenega uradnika, ki bi bil zmožen slovenskega jezika,
—r.— (N em čurs ki juna ki.) Pri mestni delegirani c. k. okrajni sodniji v Ljubljani je bil te dni obsojen zastavničar nemškega telovadnega društva gospod Dornik, najveći individuum izmed kapitala in inteligence po sodniku gosp. Ćučeku na 24 ur zapora, ali pa 5 gold. kazni za uboge, in to zbog tega, ker je brez vzroka nekega narodnjaka insultiral in s svojo palico preganjal. Kolikor poznamo gospoda Dornika, bi bila zanj najboljša kazen — šiba. Prašamo pa, koliko kazen bi bil dobil narodnjak, ki bi bil kaj ena-cega zakrivil Dorniku nasproti. — Tako imajo sedaj neračurji že tudi svoje mučenike, n. pr. Tambornino, Doinenik, Dornik I Gott helfe weiter!
Listek.
Poročila o Ruftijl.
(It itvettij geograf, dr uit v » iim Dunaju.
(Konec.) I.
Velike namere so velikih narodov dostojne. Znamenja velike dušne zmožnosti kaže ruski narod v posedanji Azije. Na prvi pogled bi se videlo, kakor da se to posedanje godi brez vsega daljnejšoga načrta, aamo iz deželohlepnosti in požrešnoRti. Vsa stvar je druga, nego se površnemu ogledovalcu kaže. Veliki narodje, kakor Amerikanci in Rusi potrebujejo velikega delokroga, da vse svoje moči razvijejo, da prosteje di-šejo. Značajno za nrave ruskega prostega naroda je to, da svojo ljubezen k preseljevanju na vzhod v Azijo izgovarjajo z besedami, ktere nam neki zvedeni geograf sporočuje: ,Nam v Evrope tesno". Kar v prostaku živi in se giblje kakor nagon, to postaja v razsvetljenih in mislečih glavah namera in načrt. Trgovina in nje korenina: ljubezen do imenja, do lastnine, do samostojnosti goni Rusa v nezmsrjene iirjave sibirskega sveta. S tem, da je Ruska Mandžurijo posedla in si Amursko reko, 500 milj dolgo in plovno, in severni del MoDgo-iije s kupčijo v Kitajsko osvojila, postavila si je na vzhodu v tihem  morji (pacificjue) skrajni   mejnik svo-
jega potrebnega posestva. S pridobitvijo amureko velike reke odprl se je svetu nov kupčijski pot iz amerikanskih in azijatskih tokov v Evropo. Vzporedno z vodnim potem ali dosti krajše in sigurneje bode se prihodnjič blago iz enega sveta v drugi prevažalo.
II.
Dokler se bodo telegrafu, ki že zdaj Petrograd z obotskim morjem zvezuje, železnice pridružile, kar se ima po izvrstnem poznavatelji ruskih del J. S c h n i t z-lerji najdalj v 20 letih storiti, tedaj je svetu nov kupčijski pot odprt, daljši in ne menj imenitni, nego je oni, ki prepasuje severno Ameriko od enega morja do drugega. In tak pot je edino mogoč, ako je ves teritorij od Amurja do Petrovgrada v enih rokah, kakor res že je, v ruskih. Druga, ue menj imenitna cesta, ki bode Azijo z Evropo vezala, ima biti vodotok iz azovskega morja črez kaspijsko in aralako jezero in po rekah Sjr-darja in Amu-darja, ki bodo Kitaj s črnim morjem na severu vezal. Po ogromnih trudili, o ktenh nam potopisci o tem projektu poročujejo, in po tem sodeč, da ima Ruska imenitno mesto Taškend in Samarkand že v rokah ter svojo nogo žo v Afganistan (Indiji sosednjo zemljo) postavlja, se bode tudi ta vodena cesta črez nedolgo časa uresničila.1
Po imenovanih cestah postaja Ruska ne samo mogočna vladarica, ampak tudi samostalna gospodarinja svoje trgovine.   V istino I v Aziji si je Ruska delokrog
izbrala, kteri kaže visoki in dalekovidni dub tega pod-vzetnega naroda slavenskog«, kar mu v Evropi gotovo ue bodo moči no le slabilo, ampak mu iz najdaljnejših krajev neizmernih sredstev privažalo. Ti načrti Be našim bratom že vidno izvršujejo ; kupčija, znanosti in narodni ponos se jim povišuje od uspeha do vspeha, tako do se smeje reči: slavo, ktero so si drugi narodi dobivali z odkrivanjem novih zemelj po morskem potu, to slavo si Slavjani pridobivajo na kopnem. (Glej o teb zadevah Izv. VI 275.) Da tudi podvrženje in pridobitje Kavkasa ne ostane brez daljnejšega uspeha, namerilo se je geogr. tovarištvo v Peterburgu poslati posebno poslanstvo v Kavkas in Armenske gore, ktero ima zadačo, mejo in kraje proti persijanskemu cesarstvu pregledati. Ne kakor divje zmagovalce , ampak kakor razširjalce izobraženosti vidimo povsod Slavene v Azijo prodirati. Vsaki korak Slavenov v Aziji je tudi znan-stvu in tako človeški izobraženosti v korist. S ponosom smeje Slavjan o sebi reči : tudi jaz pomagam k obrazovanju človeštva! —
O ruskih železnicah je „Slov. Nar.tt v svojem letniku 1868. obširne in jako natenke popise priobčil. V do-polnjenje oudi priobčenega hočem tu samo glavnih črt omeniti. Zidati so se začele železnice na Ruskem 1. 1838. Glavne črte izhajajo iz dveh središč ruskega gOBudarstva, iz Peterburga in Moskve, in držijo v najimenitnejše kraje in mesta v Rusiji in zvunaj nje. Prva
* (P rod 8 o đn a kritika.) Neki porednež, kije čul, da v kratkem izidejo Germonigove „blaue Nachte" jim je že naprej posvetil naslednji naslov i
„Kdor Germonig-ove „blaue Nachte" bere.
Moli drugi dan gotovo „miserere."
xy. („Brencelj") bo vsled ukaza c. k. deželnega predsedništva na Kranjskem, ktero je prepovedalo vred-niku, da tudi „Mlađega Brenceljna" brez varščine no sme izdajati, izhajal zopet po dvakrat na mesec, a drugič vselej z voliko priloge, tako da naročniki ne bodo v škodi. Peta številka pride vsled omenjenih zadržkov še le 20—22. t. m. na svitlo. Varščine pa vred-nik zato no more in noče vložiti, ker bi ne bila varna, kajti ▼ Ljubljani se ne more zanesti na porotoike, in tako bi v enem letu utegnilo c. k. državno pravniŠtvo več ko 1O0O gld. „konfiscirati." Počakajmo boljših časov, saj niso daleč.
Pravil a
katoliškega tiskovnega društva v Mariboru.
(Konec.)
§ 10. Naloga. Odbor sklepa, kdo se smo v društvo sprejeti, imenuje pooblaščence, skuša pridobiti dopisujočih udov, in Bamo on ima pravico v glavni skupščini nasvetovati, naj društvo prestane; po njego vem aklepu sprejema društvo dolžnosti naiproti tretjim osebam; odbor društvo zastops v občenji z javnimi gosposkami in sicer po predsedniku ali njegovem namestniku; on oskrbuje vse društveno premoženje, ktero po njegovem namenu porablja v podporo novin ali po razmerah tudi za to, da koristno tiskopise nakupuje in brezplačno med društvenike ali tudi v širših krogih razdeluje.
§ 11. Seje. Na vabilo predsednikovo se zbirajo odborniki, da se v prijaznih pogovorih posvetujejo o teh opravilih ter je vredijo. Tak zbor se mora tudi sniti, ako 4 odborniki pismeno od predsednika to zahtevajo.
§12. Veljavnost sklepov. Da so skepi veljavni, morajo se razun predsednika ali njegovega namestnika povabiti vsi odborniki, pričujočih pa vsaj pet biti mora.
§13.  Glasovanje.   Pri   glasovanji odločuje absolutna večina; kader so glasovi enako razdeljeni, odločuje glas predsednika ali njegovega namestnika. B. Pooblaščenci.
§ 14. Imenovanje. Odbor imenujo svoje pooblaščence, če mogoče v vsaki župniji (fari) vsaj po enega. —
§15. Naloga in oblast. Pooblaščenci naj nabirajo društvenike, naj posredujejo mej društveniki in
odborom, naj skušajo kolikor mogoče pridobiti dopisnikov, nabirati sestavkov in poročil; oni so pooblaščeni, po svoji previdnosti (sodbi) sprejemati društvenike ali sprejem odreči in pobirati društvene doneske, ktere naj pošiljajo v društveno denarnico.
C. Glavna skupščina (zbor.) §   16. Sklicavanje.   Glavne skupščine sklicuje odbor.
Glavna skupščina se mora tudi sklicati, ako to 20 druitvenikov izmed ustanovnikov iu deležnikov pismeno od odbora zahteva. Skupščina se sklicuje z vabili o pravem času po javnih noviuah razglašenimi.
Odbor določuje, kdaj in kje so glavna skupščina anide. —
§ 17. Pravice. Poleg pravice že v § 9. omenjeno ima glavna skupščina še sledeče pravice:
1. Sprejeti opravilna poročila iu društveno račune, ter je trom izmed druitvenikov izvoljenim pregle-dovalcem v pregled izročiti. Dva pregledovalca se volita izmed društvenih ustanovnikov, eden izmed deležnikov.
2. Spreminjati društvena pravila.
3. Vsled odborovega nasveta skleniti , da društvo prestane.
§ 18. Veljavni sklepi. Veljavno sklepati more glavno skupščina, v kteri je nazočih 20 druŠtve-nikov, ki imajo pravico glasovati.
§ 19. Glasovanje. Glede glasovanja veljajo za glavna Bkupščino določila § 13. Da se pa pravila spremene in društvo prestane, morate glasovati 2 tret jini nazočih drustvenikov , ki imajo pravico glasovati. Glasuje se navadno osebno. Le društveniki, ki zunaj Maribora stanujejo , smejo po pooblaščencih glasovati in voliti.
Člen V.
Razpolaganje z denarji, ko  hi društvo p r.es t a 1 o.
§ 20. Ko bi društvo morebiti prestalo, plačajo se najprej društveni upniki; kar po tem še ostane premakljivega in nepremakljivega premoŽenja, dobode ga prvo polovico društvo sv. Mohora v Celovcu, drugo po lovico slovenska Matica v Ljubljani; toda prostovoljno pridobljeno društveno premoženje bi se naj porabilo kolikor mogoče, v enake namene, kakoršne je imelo razvezano tiskovno društvo.
Člen VI. Razsodniki. § 21.   IVepire, ki  bi utegnili  nastati, razsojajo razsodniki.
Vsaka izmed prepira jun h se  strank Bi voli po enega razsodnika.   Ta dva imenujeta izmed društveni kov še tretjega, ki je pr điednik razBodnije.   Ako b
se dotična o tretjem ne mogla porazumeti, imenuje ga društveni odbor.
Razsodniki se takoj pri volitvi zavežejo, da bodo svojo sodbo oglasili v 14 dneh, računjeno od dne. ko se je tožba izročila. —
Oklic.
Nevarnosti, ki žugajo naši narodnosti in naši veri, pominjajo  nas,  da mislimo na pripomočke,  s kterimi evamostim odidemo, in da se ozremo po vzrokih, iz kterih izvira naša slabost.
Naši  rodoljubi  delajo brez vztrajne  podpore in ečidel brez zveze osamljeni in v tej csamljenosti brez pravega vepeha.
Večini ljudstva vse preuborno teko viri pravega spoznanja o njegovih pravicah in dolžnostih, to posebno zato, ker se dotično politične novine prodajajo poceni, ktere vsakdo ne zmore.
Dušnim močem višje stoječih valed tega pomanj-kujo spodbuje, pa tudi polja za občekoristno dušno delovanje.
Ker ni zaupanja in poroštva, da bi se denar primemo porabljeval, pogrešamo materijalne podpore ; saj pa tudi nima nihče pooblastila tako podporo tirjati in sprejemati-
Te neprilično okoliščine ovirajo pogum in napredek. Da bi jih odpravili, sklenili so podpisani ustanoviti tiskovno društvo, ki bode imelo svoj sedež v Mariboru.
Po naših mislih naj bi društveni odbor ustvaril pripomočke in središče za narodno agitacijo, ki bi so imela enotno vrediti; on bi naj zbirni dušne in materijalno narodovo moči, da bi jih potem zopet rabil narodu v prid.
Društvo ima namen, dobre spise in knjige med ljudstvom razširjati, ter razširjanje slabih spisov zavirati. Po naših mislih, ktere tu oglašamo le kot nasvet, naj bi si društvo pred vsem pridobilo že obstoječe po-litično-gospodarske novine „Slovenski Gospodar", ktere bi dobro vredovane po kolikor mogoče nizki ceni mno-goitevilnejše med ljudstvom razširjalo.
Zato je treba denarnih pripomočkov, in da se ti dobodo ter posameznim breme olajša, treba, da se jih udeleži mnogo.
Društveni odbor je pooblaščen sprejemati denarje, in društvo, čegar udje imajo pravico voliti Bi svoj odbor, mor« si tako samo preskrbeti poroštvo, da se bode denar pametno in vestno rabil, kakor to tirja društveni namen.
Da bi so društveni namen lažje dosezal in da bi društvo moglo samostojnejše delovati, imelo bi na dalje
črta gre iz Peterburga črez Diinaburg, Vilno v Varšavo in odtod v Krakov; druga jej vzporedna (paralelna) železnica drži iz Moskve črez Orel , Kursk in Kijev v Lvov (nedodelana); po dveh stranskih progah ista moskovska železnica pelje v Odeso, namreč iz Kijeva črez Balto, in iz Charkova črez Jelisavetgrad in črez Balto v Odeso. Tretja železnica vozi iz Moskve črez Orel in Charkov k azovskemu in tako črnemu morju; peta iz Moskve črez Rjazan , Kozlov in Tombov v Saratov do Volge; šesta, ki je iz Moskve do Nižnjega-Novgoroda že izdelana, ima ravno tako k Volgi (črez Kazan) in odtod naprej v Oreaburg vesti in v Azijo k aralskemu jez-eru. Prvima dvema črtama navzkriž tečeti dve železni črti: prva iz Peterburga črez Moskvo do Saratova (za Volgo) in druga iz Rigo črez Vitebsk, Orel in Charkov k azovskemu morju. Tretja tema vzporedna Črta bode Lvov z Odeso neposredno vezala. V doknz, kako marljivo se na Ruskem železnice delajo, kaže to, da je vlnda I. 1868 dala dovoljeujo k merjenju cest z dolgostmi 19,600 verst t. j. 280O geog. milj. Do zdaj znese dolgost vseb dodelanih črt 8450 verst t. j. 1207 geogr. milj ; sedem verst znaša namreč eno geogr. miljo. Kakor se iz omenjenih črt vidi , ima Rusija zdaj na zapadu in jugu precej gosto mrežo železnic; severni in južni vostok (vzhod) nimata železnic. Z Azijo do zdaj Rusija nijma nobene železne zveze; nekteri nazvetujejo za Kirgizko  konjskih   železnic.   Tudi  s Turčijo nima
Rusija nobene železnične zveze, česar so nasledki krimske vojne in orientalsko nerešeno vprašanje krivi. Kratek, ali nepopoln pregled ruskih železnic gl. v Izv. VIII 381.
Baltiška „vladenija" (proviucije), ki delajo ruskej vladi dosti skrbi, so obrnila pozornost vseh izobraženih ruskih krogov na-se in so dala geografiškemu tovarištvu v Peterburgu povod , posebno poslanstvo v zabaltiške kraje odpmviti, kar je rusko časopistvo z velikim veseljem pozdravilo. Zadača temu poslanstvu je : »ekonomično položenje, socialne razmere, etnografiške posebnosti različnih stanov iu narodnosti onih krajin preiskati, kar ne bode samo znanstvene, temveč tudi velike državno važnosti za Rusijo." Izv. VIII. 382.
Že gore sera omenil čudoviti nagon ruskega naroda proti vzhodu. Middendorf pripoveduje v svojih sporočilih o Baraba — stepi, ktera leži med vodama Irtyš-em in Obi-jem, da je tam na svojem potovanji srečavnl mnogo čet preseljencev iz evropejske Rudije, namreč iz Voroneska, Samare in bližnjih okrajiu, Kolikorkrat jo M. te četo vprašal, zakaj zapuščajo Evropo in se selijo proti Vostoku, vselej so mu odgovarjali: „Nam pretjeino bilo, sudar (gospod)l" K temu pristavlja M. to-le opazko: »Tako ti odgovori vsaka truma izseljencev in bodi kakor sive podgane (vvander-ratte) vsled ukazajočega nagona, kteremu je zadača, obljuditi zemeljski šar," (Izv. X. 487.) —
Temu preseljevanju v Sibirijo pa so morebiti bolj
Irugi vzroki, a ne samo nagon preseljevanja. Socialne razmere po Ruskem so znane. Svoboda samo tam biva, dokod činovniška ušesa ne segajo. Posebni vzroki so — ne preobljudjenje —, ampak nemogočnost, po svoje životi in davke plačovati. Koliko razkoluikov šteje Ruska I Država jih ne trpi in samo za altaijskimi jezeri ali tam daleč za Amurjem smejo prosto dihati in Boga po svoje moliti. Seljak je oproščen sužnjosti in res da ni več privezan na zemljišče; ali kaj mu pomaga pičlo primerjeno, včasih še jalovo posestvo, ktero mu niti davka niti odveznino ne prirodi. On proda svojo lastnino kupcu ali prejšnjemu posestniku in potuje z malim zneskom tako daleč, kakor mu mošnjica pripusti, tjo v azijsko stepo med IrtiŠem in Obijeni ali še niže na krasna pobrežja Syra in Amuja, o kterih si po Rusiji pripovedujejo takošna čudesa, kakor nekdaj pri nas o Ameriki. In politično razmere ruske gotovo niso svo-bodoumnemu človeku ugodno! Kako si ne bi ta želel dihati svobodnejši vzdub tam v azijskih hribih in čarobnih dolinah, kjer priroda vsaki trud stotero povra-čuje, kjer velja vsaki ruski človek za deset domačih v domovini, kjer mu se ponuja prihodnost samostalna, bogata, sijajna V Ako ta nagon vodi ruskega iz domovino, ne moremo mu zameriti, samo pomilovati moramo zapad slavjanski, ki so sam svojih najboljših, najpo-guranejših, najsvobodnejših ljudi liši, ua škodo Rusiji, na škodo ovropejskemu slavenstvu, kteremu pogibeh pretijo! — Tako misli vzbujajo v nas one raztreseno in majhne opazke, ktere emo iz omenjenih izvestij omenili. V Mariboru v začetku februarja 1871.
nalogo, a časom ustanoviti svojo lastno društveno tis-karnico, in na podpirati narodne pisatelje.
Ker je c. k. namestnija že potrdila društvena pravila, obrata DO sr podpisani do vseh rodoljubov in iih prosimo, naj to obickoristno početje podpirajo s tem, da v mnogem številu k društvu pristopno in mu pridobe obilo prijateljev.
Društveniki so nli podporniki, ki plačujejo po l kr. \s-»k teden ali 5*2 kr. na leto r nli (1 delni ki, ki plačujejo C gld. Da leto, ali pa ustanovil i ki, ki razen navadnega doneski (podpornikov ali debžnikov) društvu posodilo 50 gld., ki se jim pa kas-nejo vrnejo.   (Čl. III. § 4.)
Podpisane ustanovniške glavnice bi se ne plačale t a V. o j , ampak v dveh polletnih obrokih po '25 gld., ali ako bi kdo želel v četrtletnih obrokih po 12 gld. 50 kr., in bi se začele le lo tedaj iztirjavati, kader bi se bilo vsega denarja toliko podpisalo, da bi se ž njim mogla ustanoviti tiskarnica ali pa začeti ktcra druga stvar, ki bi dovolj koristi obetala.
Do to dobe, ktero bi imel društveni odbor natančneje določiti, naj bi ustanov ni k i plačevali letni donesek deležnikov, in to zato. da bi društvo tako zadobilo denarne pomoči, ktere neobhodno potrebuje, da si oskrbi svojo prve potrebščine.
Po čl. III. § 6 društvenih pravil dobivajo poleg drugih pravic vsi društveniki ono tiskopise, ki se bodo brezplačno razdeljevali; deležniki dobivajo poleg tega tudi novine, ktere bode društvo izdajalo, in sicer po nižji ceni, ktero bo odbor določil.
Sicer se pa z vsem zaupanjem zanašamo na ro-doljubja svojih rojakov, ktero plašno ne vprašuje, koliko denarnega dobička bode uloženi denar takoj dajal, ampak ktero z oziiom na občekoristno društveno delavnost tudi nekoliko za domovino žrtvovati zamore.
Pred vsem je treba našo ljudstvo duševno povzdigniti in poduči ti v političnem, narodnem, cerkvenem in družabnem ozira. Da so ta častni namen doseči more, treba jo redno tekočih denarnih pomočkov. treba je pa tudi in to v prvi vrsti, da se začne ljudstvo samo brigati za svoje koristi, kar bode lo onda mogoče, ako bodo moglo društvo s svojo delavnostjo prodreti v narodovo nmož'co.
Prosimo torej vs*-- rodoljube, naj ljudstvu razlagajo društvene namene in njegovo koristi, ter naj pridobe kolikor mogoče društvenikov, da se moremo s združeniim močmi krepko upreti nevarnostim sedanjega časa.
Ob enem razpisujemo prvo ustanov 1 j u j o Č o skupščino na velikonočno sredo 12. Dprila t. 1. v vrtni dvorani hotela „zur Stadt "\Vion" v Mariboru. Na dnevnem redu te skupščine bode stala volitev od-borova in sklepanje o gori imenovanih nasvetih.
Kdor boče društvu pristopiti, naj to oglcsi \&aj do 31. marca podnapisom: „Blagorodni gosji. Ferdinand grof Brandis, začasni predsednik" — nli : „VeUčastiti gosp. dr. Ulaga, profesor bogoslovja, perovndjn začasnega odbora tiskovnega društva v Mariboru."
V M a r i b or u 0. febr. 1871.
Začasni odbor:
Ferd. grof Brandis. .1. šuman. gimn. prof.
M. Herman, de/, poslance. Dr. Illaca, prof, bogosl
Razpisana služba.
Vkupna služba  mežnarja in organista pri farni cerkvi v Žavcu v Savinski dolini se od ]. maja
t. 1. provizorično oddaje. Prosila se naj do 20. marca t. 1. pri ondotnem cerkvenem predstojništvu pismeno /a-njo oglasijo, kjer so tudi navadni dohodki te službe zvedo. (1)
En komi in en
popolnem zmožen slovenskega jezika so v slu?bo sprejema v špecerijsko, materijalno in barvarsko kupčijo
(3)
VI. Ue i *<1 i\\» v Mariboru.
Er. Kosar. dež. posl., korar M. Modrinjak, korar. Iv. Majciger, gimn. prof. Iv. Palk. gimn. prof.
Dr. Iv. Lipoid, prof. bogosl, Dr. M. Prolog, vrednik. A. Tomšič, vrednik. Dkd. Fr. Rapoc
54
i o
Poiitini- jpva h'kariiiea ..pri za- § luorcili" v Gorici (v Kaštelu),
Glavna zaloga vsakovrstnih vnanjih zdravil, a
pravniškega   orodja   iz   guttaperohe,   kilnih m
prevez itd. g
Edina zaloga pravega Pagliano-vetm sirupa o
iz Florencije. Muli ove Seidlitzove stupe   meli- I
sovca   beneškega, in Dehautovih kroglic iz Pa- 3
riza. J
Krepilna tekočina (Bestitntions-Finid) I
za konje, ozdravi vsako zvjnjenje in ohrani kouje 1
močne in čile do poznih let. — o
Zdravilna  živinska  štupa za konje, krave, f
9  vole, ovce itd.                                        (1) *
fl^joo 9 o o o o c o o e o «o o«oo«(/oe o o o ooOoootfig q« !
Dobro došla!
irodno-sospodarski duh časa pozdravlja kupčijsko liiso
TRAUGOTT-A FEITEL-A
na jDmi*yi, verliingcrte  Kiinliierslrasse 57, Kiirntnerring Nr. 2.
V0m
Posebno priporočljiva je ta iz najboljega masivnega dunajskega broni a izdelana garnitura /a pisne mize, vsled risov sestavljena iz 10 kosov, samo za tri f. ; francoska garnitura f. 5 ; s cizeliranimi in pozlačenimi robovi f. 12; posamezni kosi po '20 kr. do f. 1.
Najlepše stvari is litega bronaa: Par misnih svečnikov kr. so, f. i.ao, i.so, 2, 2.50, 8;
detto dvoročen par t. 3.50, 4. Ročni svečniki 20, 8C, 45, 50, G0 kr., detto z netilom 30 kr. ; pepelnik v mnogih licih 20, 30, 40, 50 kr.   Držaj za  ure 30, 55, 65, 80 kr.   Držaj za cigaro z netilom f. 1, 1.50. — 1 hranilnica 25, 80 kr.:
60 kr„ f. 1. Pe-2.
— v,   «v, uv.   ni .      i'ii.iij    1.1\     uiu  uvj       ',   vvi   yy' /   ni.      l/l i aj    /. .1    Ul^niu   t,   in-iiiiiiii   i.   i,   l.JU. - A    lil «111
detto velika 00 kr., 1 gorkorner za sobe 80 kr., f. 1.20, 1G0. Teža za pisma v figurah in živalih 35, C roBni ročnik 25, 60, 00 kr., f. 1.    Tintnik 35, 45, 80, 90 kr. detto velik b peresnim ročnikotn f. 1.50,
30 kr. kinedko-Brebrna žličicu, garantirana.
60 kr. kineško-srebrna žlica, garant. 90 kr. kineško - srebrno vilice in nož,
angleška klinja. f. 8. album z muziko, igra 2 igri. 10 kr. lakiran pas. 35 kr. uaniat pas, močan.
3 kr. praktična mašina za vtikanje niti, 10 kr. pletna korbica iz srebr. drata.
8 kr. igra otročjih kvart. 20 kr. pakfonasta žlicn. 10 kr. pakfonasta žličica. »0 kr. pakfonasta velika žlica za juho 40 kr. pakfonasta velika žlicu /.a mleko 40 kr. pakfonast razsipavoc za poper. CO kr. pakfonast razsipavec za sladkor f. 1.20 čedna pisna mapa. 1. 1.90 taka z pisnim orodjem.
5 kr. ducent peresnih ročnikov. 10 kr. glavni urni ključ za vsako uro G0 kr. polna toaletna kaseta, veča f. 1, 1.50.
f. 1.80 šah s koatenimi figurami. 15 kr. rešta sekanih koravd, pravih, f. 1 lepa   zapirljiva šatulu za rokovico
in šiv, iz palisandra. 15 kr. par mnnšetnih gumb novozlutili. 30 kr. cela garnitura šmizetnih in man-
setnih gumb, novozlatib. BO kr. pozlačena napestnica, eleg. 1*. 1, 1.50.
46 kr. pozlačena brona za fotografijo.
'.'0 kr. iz granata broša in uhani.
10 kr. elegantna igla  za gosposke za
vratnike, najlinejo kr. 25, 30. 25 kr. pušpanove vilice in žlica za salato. 10 kr. gosposk zavrutnik v barvah, f. 2.50 punca,  ki kriči papa in mama,
veča 8 f.
10 kr. 100 pravih angleških šivanjk. 10 kr. karton iglic za pletenje. 40 kr. gosposka veriga novozlata.
kr. kr. kr. kr.
kr. nežno  pozlačen   medalijon za
fotografije, kr. dekliški lovec, velika barka, kr. listnica, veča kr. 8, D1, kr. pozlačen bronsast rob, zlat obrazek :   listnica z olovko, elegantna juftovina. 1.20 npuer-service za G oseb. kr. kaledar za na steno, kr. centimeter.
knjižica papirja za smodke. strgulja za jezik, pila za nohte, jeklena, verižica za škarje, kr. kloščice za orehe, kr. pošet.
kr. škatlica jeklenih peres, kr. ročni svečnik, masivna bronsa. kr. nožni bruz iz  poroznega oglja, kr. električen brisač za lnmpe, prav
praktičen, kr. fina škarje za šlinganje. kr. čeden ustnjat ettui,   za šivanje
napolnjen, kr. risavno   orodje,   veče   f. 1.20,
1.50, 2.
kr. pozlačena šivnablazinaprivrtljiva. kr. usnjnta gosposka torbica , veča kr. 70, 90, f. 1,20. globus za učence  h podnožjem, novozlata broša in uhani ! t morsko -penast« cev s fotografijo anglešk ščipavec za cigaro, nož, 6 klinj žulvedinoplatičen. ungležkajiiftinska mošnjica usnje-podiits.
otročja ura z hilom. jako  zanimiva družbinska igra veča in zanimivejša kr. 60, 80, f. 1—4.
lep karton pečatnega vozka. 1.20 prava   morskopenasta   pipa r.
jantarjevo cevjo, turška, kr. kos gliserinskega mjila.
kr. kr. kr. kr. I.
kr.
kr. kr.
h kr
B
8 kr. mjilo v obliki sadja, vsak oj ako , brezkve, jabelka, kumare itd. 50 kr. mjilo v obliki sadja v elegantnih korbičili, veče sorte 90 f. 1, 1.20. f. £.   Anglež na samokotu, isto z nro. 20 kr. lepo pisana  kositarjeva skodelica, veče po kr. 80, 40, 50. 80 kr. lepo toalneto zrcalo s zapirlji-vo miznico. f. 2.   isto napolnjeno z mjilom, in vonjavo.
8 kr. fino jeklena veriga za uro. 15 kr. fina jeklena verižica. 35 kr. fina verižica z jeklenimi koral-dami.
G5 kr. 100 angleških pismenih papirjev s gumiranimi ovitki.
8 kr. fino zobna pasta. 10 kr. fino zobna krtača.
8 kr. ostrivec za olovke. 10 kr. angležke škarje, veče 18, 20 kr.
3 kr. za potnik za rokovice.
4 kr. novozlata   gumba   za bele za-
vratkinke. 30 kr. žalost insk kinč. B kr. kraBen   umeten   ogenj v sobi,
veči 10, 15 kr. 30 kr. čarobnu iglena škatlica,
mi napolnjena. 88 kr. hurkant prstan skropnik. 20 kr. fino svilnat   gosposk zavratnik,
najfineji 30, 40 kr. 25 kr. VVertheimova hranilnica.
4 kr. lepo rezljati okvir za fotografijo. 40 kr. fino portenionnaie, z bronsastim robom, še elcgantneji 50,00,80 kr. 80 kr. kovana možnjica    za cigaretni
tabak z umijem preoblečena. «0 kr. Netilo z lunto. 20 kr. par otročjih hlačnikov. 30 kr. pnrza odrastle, nujfineji 40, 50 kr. 65 kr. natanko  regulirana vremenska ura
(U)
igla-
Proti poštnemu povzetju se hitro pošilja po pošti.
Slawisches V>j's('liickiiiigsg(ks('ltiill mul \Yaaivnlians Traugott l^citei, ju Wieii, Urnterring % Kflrnlnerstrasse S7.
't '» • [f Anton Tome!*.
uutnuti i>r jni« Veinjak m drset
i lakar Bdasrd Jeneehltz
0019
9F2T
KBV
#mtl)ara 93llpettlirattter-fiiiucttr (feinpco ^agrnbttte r)
von Wallrad Ottmar Bernhard in Miinchen und Salzburg* (Maxgian).
9Jltt nteotjitttfd^cn (?rIontcrunflcit bc8 Dr. 3.      M mu*, praftif$tt Slr^t. T^e~ *ied)t \n bc\\clwn Mtrdt DaS *>»iu pi Tcvot 9« ^ o I l i' t 11 i i| in     arbitra uito ote a m 3d)luf|e »crtcicfittctcit Trpot*. "^ff
(viuicituufl.
(54 ifl eine auffatteube (Srfcpciiuntg, bafj bie tfeibeu be« 2Jtageu« flet« bdufiget auftretett, uub jtoar in a 1 11 u © t a u C t n b r r m e n f d) l i d) e n l& e f e 11 f d) a f t.
2)amtt ifl bie 2batfaipe uacbgcroiefen, bafj forool)! bie (J n t-b r b r n it g hne ba« U e b e r m a \\ itn (iJcnuff e eiu tfeibeu bcvbei< jufubren geetgtiet ift, toeld)e« al« reicbfte Ouelle fcbr tnauuigfacper #rarttbeit8er|a)einimgeu augcfebeu toctbcn nuifj.
CBcmi bcr <D?ageu buvil) Ižrfcautuug »erbauuiig«iiitfapig ge» roorbett ift, fo faun bcrfelbe bent Jtorpcr bic beubtbigtcn (Sciiapruitg«-fdfte uitutogltdf gcuugeitb uub in gutcr S9efd)affettbeit jiifllbrcu: bec ©toMroea)fel gerdtb) in ©toditug, bcr l'ebeuSprojcfs crtctbct eine ©torung, bie ftd) iu bctt D e v fd) iebcn ft e it ^rantt)eit$iornicii dufjert.
3Me 2Btffenfd)aft roar barum Don jcbcr betuitbt, nad) SRUtCUl ju fudjcn, beu crtranttett iDJageu ju bctlcn uub batttit bic Urfad)e bcr ineiften ©toritngeit bev nieitfd)lid)eu CMefnubbeit vatiouttt ju bejeitigeti. fiiej« babe« ficb ftct« pflanjlidjc SBittcrftoffe »ovjilglid) geeignet evroiefett, fo jroar, taft bittcrc, loeiiigcifligc KnfAfee, fictlirt> tu oft IjBdjft bebeiitlidjett 3fornieit, itn iOoltegcbvaucpe ftcb, ju cincm fbnulicbett £>aii«niutel gcftaltctcn.
sD(au bavf inbefj uicljt »crteiiueii, bafj uugeitdgcitbe .fteiuttitif) bet getotibKm ©toffe tu tbjer SKtrfttug auf bat ineiijdjltdjeii Cr< ganiflmu« f)ier aud? fcbon ntancbe« Uubetl angcridjtct bat unb tag-iub uod> attrid)tet, iitbcui 3nbt»ibuen obuc jcglicbc* tiefcre il<er« ftaubnifj ba« .$ctloertangeH bcr i'eibeitben uutcr poiupbier mtprcifuug lebiglia) cmpirijd) bargcftefltcr .2Jcagenbitter« blo« filv ibren iBeutel au«bcuteitf uut> bieft oft mu fo ltitoerfdjdiutfr, je roentger fle »ou ber ©ad)e jelbft oerfjebc«, ja toobl fclbft baratt glaubeu.
Mi3cmt id) nun mit uiotticm an« ben anertauiit b c i l f v a f t i g ft e n uub m i I b e ft ratrlf anten ^flanjengebilbett f o r g f d l t t g p unb mit roifjenfa>aftttd)et (SJ «ro 11 i e n ^ o f t i g f e i t bereiteten
^Ujjenh-autcrsSinttrur (feinfteS aTeacjenOittcr)
»or eitt gccbtte* ^ttbtifttm a 11 e r ©taube rtete, fo lanu ta) bie« tuf ©ruiib btr b i e t f e i t i g ft f tt (Srfabjuugcit iu bet fiir itn geroiffeubaften lTlatui uuccldmid}c» Ucberjeuguitg ttjuu, bafj ntciti sJJ(agenbitter tt i t m a I * fcbabeu, iu beti nianntgfarbflett Jdlleit aber ton u u j ro e i f e l o a f t beilfamftet SKtvfung fettt rotrb, vo\t bieft eine grofje SliuabJ oon ntiv ^ugctommeneu, mttttntcr offtn' bar tiefgeftiblteften 2jautja)ceiben attS Vcab unb fwtH betnubct.
S* fet nttv geftattet, aitf bie rocitcv uiitcn folgenbcit 4)eurlf)ri< bmgcii bev erftm facbrotffeitfd>aftltd)en i.Wetct)rte« metiicS ^atctlaubc«, forote auf bie fleuguiffc s» »evroeifeu, n>cld}e oit«iibettbe ttctjtt nad) femadjtett (Jrfab.ruugen uiciucm 2) e fl 111 a t e auSjufleflen [id) ge-bruugeu fubUctt, unb bitte idj fcbtiefdid) um nitfmevffaiue *ead)tung ber »on bem Oielbefdjdftigten Vlvjtc Dr. ^. »tanj gegebenen, biefeu SBldtteru eiuDctletbtcn mcbi.jtitifctjeu ffirldiiteviingeit, nad) uieldjtn tnatt ben (tfebraud; metne« 1'iagenbttter* rcgeln mode.
§*ailra5 S>thuar lBernl)arb. 2Rcuijiiitfu)e (5rlaMtcruitftcu bc« Dr. 3. ^ran^.
j9ie ungcn)i5bulid)e ^dttfigteit, mit rocldjcv Jrvanfbeiteu bcr JierbauungSoigaue feit ciu paar 3abven auftvateit unb mctite ar^t« tidje tu 2tnfpntd> itabincit ,  fc^ttn mid) in ben ©tcuib , bie
ftcilfraft uerfdjiebeuer dttevcr unb iieuerer 1'iittot jundd)ft tu bte^ev fiid)tuug ju erprobeu.
Uuter bec 3abt ber letiteren Ubertraf in gettifTeit gallen ber atpeufrdutev'2iqueur bon $emi SBallrab Ottmar SBern« li a i b trt Uniiud)en alte <Dlebiranmtte. Sine nun tu ben uad>fiet)eu> ien 3eilen meiter emgebenbe ©d)ilberung jeuev 3u|t4flbc be* hran« ten *Dienfd)eu, in luckbcu i d) biefeu £iqucur befotiberd paffenb unb »uivfjaiu faub, (ibemabm i it) auf mebrfeitigett fBunfd) um fo be< reitmiuiger, roeil mir ftir bie grofie sJm^ltd>feit geuanntcu l'iqueut«, •bgefebeu bon tneiuer cigeneu (Erfagvung, tbeild ber augcrorbeiitlid) grofje %bfab bc£felbeit in SJlab nnb ^crit iĐilrge ifl, tlicil« bei bem befanuten gauj reeUeu liljarattev bc9 \icvvii ^abritatiteit mit ©id)en beit ju ermaiteu ifl, baQ bev Stgueur roie biPbcr ftct« auS liuoev« bovbeiteit 3itgrebicnjett unb and) tu ^nfiuift iu bevfelbcu glcidjeit 3ufammenfet}intg berettet roerbctt roirb.
1. 3folirtrr Ctntotrb ber Putibs unb *Jtatt)Ciib,*o()(c.
3)tefe Vlffeftion Idgt f»d) buvd> ©emtjarb'« sJU|)cntrduter-5iqneur Ictdtt befeittgeit, roetm bie Uvfacbc bauou ift:
dJcituO Don ©petfett, roeldjc bereitS mebr ober meniger tu 3«'
[etntnfl begriffeu futb, j. 4J. alter ftdfe, ^adugc, gerdud>evte
J^ifcbc, Slcifd) mit haut goflt u. bgl.; iibermdfjtge« 'irinteit Bon Aleoliolicis tm (IJciDobu^citSfallc; 9taud)eit uott »flaucu« lEtgavveu;
tSrfdltuugeii be84>alfc3 mit baitevuberCSitiatbtiiiiitgDDn faltcrOuft;
Ucbcrauflvengiiug bcr ©pred;rocrfjeuge bura) ©tttgcit, Coni ntatibiveii inibtStitbc^ten bc»©d)lafc«, OciiuitbSbcmcgungcu ?c
*Die auf biefc ocrfd)icbciicit 3)Iomeitte ettitvctcnbcii tiantbaftcn <Erfd)eiiuuigett fiub fid) \thl df)iilid): UJatiib uub 3lad)ettbi>l;le — aua) bie Huttge — tiberjtcbcu \id) mit cincm ©d)lciiubclcg »on roeifilidjcr, gclbttdjer obcr bvduitlidjer ^drbuitg; bcr "Jltbciu ivivb ilbelriea)cub; bitvd) Ijdufigefl Mdufpcni lucvbcit tleinc lUictffeit jal)«.n ©d)icinic3 auJgenovfen, bcfoubev« STlpracnf nad) bem (Srroadjen ober rodbreub bcS Spvca)cii3, um bie b,cifrvc ©tintnic ucrftdiiblidjcr ju iuad)cu; babci fiub '^cbttugbcmeguiigen \ifft bdufig uub uutvtll furltrb; bev SDt o g c u i e b o a) b e f 113 t f e i it c o o t l e i* c v bauutigSfdbigteit u u t b i c ;, u 11 g o ift 1) i e r t e i u e 8 roeg«  bet* ©picgel  bcflfelben   ju  u e it it c n.
3n biefeu gdilcit  flcniigt jur .^eilitng utcbntialige gcitati JHeiutgiiug bev 3a')»c burd) c.iitc ilHifdjuug  »on ctitcitt t'bffcl »oll SernbarVi 6iqueut mil »ter i'Bffcl JBaffcr utittclft ciuev 3at)itbilrftc nnb ofterefl ©urgclu mit bcvfclbctt 3Jfifcbuiig.
Vbttt) bei leidjt blittcnbcm 3al)uflctfcb, matfcligcit ^dbuen, ju flavfcm itiijab bou fogciiauiiteni Sikiuflciit au bcufclbcu, uub jur ffiutfcvuiutg be« '-Iabafgevua)eS au« bent SDuttibe ifl btefcJ SBcrfabrcn itid)t geutig ju entpfet)(en.
2. Sogenannirr JRuijbcltfl (Fuligo) bcr Sunflt uub
ttWimbf|ol)lc brr X»jnfjiiBfrniifcn.
5D?eifl iu bcr jtueitett 2\?od)e bev atn 9ietUciiftcbcr CSrb-aiiftcn menit bie Jcrattteit mit getubl)itltd) mit offeuciu 3J(tttibe atbj* iu ber liiiinttjoljle bie 9ceiguug ciu, ftd) mit fdjioarjbrauiteti
tritt, men.
.Rruften ju bebecten, uub 3"-"^ 3abue unb Pippett mit biefen ju iiber,jieb.ett. 3« Iditgcr blefer i^eteg mit fcitieut roibcvlia)cit ijjeflaiit atitjalt, befto gertugev ift bie .^offituitg, bafj ber Jtranfe gettefen roirb. ©eiut (Štttflebcn biefer »ruflett letftet tdglia) titebnnaltge« Ueberfobreit bevfelbett mit ettteut iibarpieptufcl, bcr iu eine ^Dctfdjuttg oon gletcbett ibeilett iOcritbarb'« i'igueuv unb frtfa) au«geprefjtcm Orangeu ©aft gctaurbt ifl, »orjilgltdje Xicnfle.
3. Sotir (OTuuitjufjr, ^rijroaiumdjrn, *UJc(|lninnc, -t» c ti p ber SiiurUiuflc
ifl eine fe^r bdiifige, attbetanutc ^rattfbeit iu bctt crflcu TOouaten be* Vebeit«. y5evanlaffitug ju ibv gibt »entadjldffigte fluHitigiiiig bev 'JJhutbbotjle bcr .Ulciticu, ©aitgeu au lutveiucit 58vuftn?arjcu ober au beti elclnafteii ©d)ituHerit (.Xii^eltt) mit fd)lcd)tgcrciutgtett Sauglappetf, auri) Ucbcvtvagmig »on tvaitfcit auf gcfunbc, gut qc pftegtc Atittbcv toiitmt »or.
SDfatt evfeiiiit bie .Urantbcit Iciitjt au ben etnfttttfii rocifjlidjett rabmartigcit ^tedcu iu ber H)huibl)ol)lc( metebe fpdtev jufanimcn flieucn, bte gattje ajniubfdjlciinbaut tibcvjtctjeu fbitucu uub banu eiu tuet)v gelblid)c«, fdfcattigc« 2lu3jcl)cit bctonnnctt. Xicfc SDtaffen beftebcu att3 flciticn piljen (Oidium nI bičan). ?lufjerbctu tcibeti bic ottcvmeifleu Jttubcr jugtetd) an tjaufigen gvilngelben fdjavfeit Bu«Iccriuigeii.
SDBerbeu bie ^3ilje mit etnent feiitett 1'appen, bcr in ettte 5UJifd)ung »ott jroci 'ibfilctt SBafftt uub etnent 2!peil JBctubarb'« Ctqtieuv gctauđjt ifl, flcifpg abgerieben, fo »erfd)r»iiibeti fte balb
4. O^rciifluft (Otorrhoe) in ffolflc bon (Snijitnbung beft iiuffcrn ©e^organgcS.
Bei iuitgen i'euteu ftubet ftcb biefe Jrrattfbeit nad) ©djarlad), IRaferu, Btattern unb aubern ^autfranfbeiten, foroie nad) ntedjani fdjett Otifutteu be8 Obrgaugc« gerabe nid)t fettett. — ^a« tiidjt uugefdlbdicbe Cctbcn bcgtttnt oft mit bem fjcftigficu ©d)merj tm ©ebbrgaug, ber ftd) noa) ftctgert, roeitit man am Obvldppa)eu jiebt uub erfl ttacbla'fjt, rocitn ba« Ot)r fltefjt. (Siubcr gebt bo« t^lefiipl oon crbbbter temperatur bc« ganjen Obte« unb cttoa« ©d)l»crl)origfett (Sintvopfeluug »ou Sttcrnbarb'S i*iqucur ju fiiufjel)it Sropfen bei feittodvtfl gcncigtcnt Wopfc, breimal Xag«, unb etuige ©tuubeit barauffolgenbc Utcttitguiig bc« (SJebiirgaugc« mit cincm .^aarptufej bat uid)t feltett ba« giluftigfk flicfuttat. '
5.   9Rngenfatorr^ (Gastricismus) ber (vnnorfjfcutn.
tž« foiuutt eine furje itnb eine Iditgere 3*'* baucvttbe fi-ovm oot.   Oflctttcr uub d)voitifd)cr OJaftrtct«tuu«.)
3)ie  jroet bdufigeit  Uvfadjcit  bc«  a c u t e it 3)ragcttfatavrt)« (status saliurralis) fiub:
CSJeuufi Don fonft uufd)dblid)cti ©pcifen im Ucbcuttafj; (jjettiiH oon fdjon »evborbciteit obcr fcbtoeroerbaulirbeu ©petfeit toeld)e itn iDfagcit erft tu fattle (Mbruug iibergetjen, ebe fie ibu »erlaffeu.   3" biefer V?cjtel)itug fuib uia)t alte ^Didgen au 53erbauuug«fraft glcta) uub bic ©d)dblid)teit bcr ©petfeu ift febr relatio. —  Stufjcvbcm  totniut babci fcljv »icl auf Idiosvnkrasie (attgebovuer 'JiJibertotUe) an. Iie getoi5l)itlid)ctt (£rfa)einuugcu biefer iUMiittjnt futb : 5IKubigfcit, 35rnct im SHiagen, ©djtncrjett bcr ©tiru, 91ufflofjcit »ott (iiafeit, RtiftOng jum (Srbted)ett, ©pciett oon ©djletnt uub CSJatle,
Sippctitloftgfctt itnb ffitel »or beu ©pcifen (Anorexi»), falted Uebcrlaufctt bcr £jaut, Ieid)te« jjicbcr,
jcblcdjter (iScfcbtnad im SDhntbe, fauerer OJcrudj au« bem SDcageit, oft Xiarvboe, ntd)t felten (8elbfud)t k. @etĐbbultd)e Ur{ad)ett be« d) r o u t f d) e u Q)aflrici«muf finb: SD3od)eulauge8 Š3erbarreu  etu  uub bevfelbcu  ©pcifen iui
SDJageit im roenig »erbauten 3uf*a"be ; bdufigcr  i.Vcuufj »on utuudfpg gcl»Urjten ©peifeu (Gour-niandise);
ii?if?bvaiidi oott ©d)uap«fortcii unb »ou 53ier; rafdjc* silufciuaitbcrfolgeu »ou Stktbtnfi; Irdgbeit bcS (iJetfte« uub bc« itorpev«; aber and) Ueberauflreuguug ber  iMcbivtttijdtigteit uub bec Sttusrelit k. 3ctdjeu biefer 4tcanfb.cit ftttb:
5Ucrbaiiuitg«erfd)tocrung (Dyspepste), tjauptfddjltcl) nad) bent <$cuufi febr faitcrcr obcr fetter ©petfeu (fcbtoadjer ajiagett) @cfiil)l »ou 3uia,n|ueitfd)uilvcii bc« kJJfagcti«, SJcvftopfuug,
©d>!eiiubved)cu bc« aTcorgetiS bei ©dttferu, »erbvteOItdjc« SBcfett mit gcrcijtcc ©tiutmiiug ic. fll« ^ctlntittct bctui a c u t e u UHagentartavvt) bicut eiu flciuer Coffel Dofl 5Bernl)arb'« 8lqueut tagltd) »or bev .ftauptiuabljcit, uub beitu d) c o u i f d) c u (SJaflriciSnui«  ciu  foldjcr nad) bevfelbett gc> ii o tu men.
6. €>iiniorrt)oiben (Haemorrhois).
9Birb ba« 4Jlut bei beu 3,u*»dftroincu jutu .{lecjett uutcrbalb beSfelbeu aufgcftaut , fo tebucu ftd) bic Clutobtetl C-Ueucu) im Utaftbavm auš; baucct bicfcv Čovaang lattge Qdt an, fo cutflcbcu bie .fpdtuorrboibcu. (Sine bcr UrfOODcn biefer ^Miitflauiittgcu in ben 'JJcaflbavmoeuctt unb babttvcb and) bic babott l)cviitt)rcitbcit .^dinor-rbotbeu tdfd ftd) burd) aJcrubarb'« 8lqueut bebcu : tocitu ber ftilut-rildflufj buvd) irdgbeit ber ^etocgintg bcr (Sebdrnic mit grofjer Bnfamintuug »ou i?otb uub ju (ottaem Bermuteu befifetbeu in ibitctt mit 2)vnct uub fltcij auf iljvc ifšanbuiigcu »crttrfad)t loirb. 3cid)eti bcr .^>duioirl)oibcu ftttb:
©rcitncubcr ©djntcrj am ?lftcr (II. furentes) • jtuotrn, SButfluitgcu (Vurifes) au obcr obcrljalb bc«fclbeit itn Tlaft bavm obuc 5Hlutung (bliubc ^flmorrQpibc|t) ober mil sett' loeifcnt SUlutabgang (febcube, flicficube $>finiorrl)oibcu, (SJolbabcrflufi) bei ber ©tublcutlcciung ; Ueberjug be« ^otbe« mit ©djlcim ober Šiter (roeifje ^dmor^ tboiben);
Sbgattg »ou oft aa«baft rted)cubem 5latu?! flbgaitg  »ou cbeufo  fhuteneeni Jtotb.  utctfl iu rleiiieu, ju» gefpibtcn uub abgcflacbten,   brcitgcbrildtcit ©tilđeu, loclebe grmobitlid) Sflaflbarm - 3JJabcu (t)xyuris vermiiularis) in i'iengc eutbalten;
btimpfer Jtopffcbnterj mit ben tiiefilble, al« rodre ein sJHeif um bcufelbeu gefpatntt ; aubauernber ©d)toittfcel;
gtintblofe (Jrenbeitloftgteit, oft mil $?ebcn«tlberbruf}; Dcvlangfatnte ^crbauiuig (Dvspepsie); leid)te ©rnitlbitng;
ceid)(icpe ^(bfoitbecuug eine« pcuctraitt riecbenbeu ©d)roeitV8; aufgetviebcttec barter Uitterleib; JHilčtcufdjnterj, bcfottter« betm iPiicfen ; Wcfiibl »on 3ufattuiieufd)uiirctt ber iiHufl; .£>autau8fcbiage im (Seftcbte ic. S^orgcti« nildjtcrtt uub silbimt-3 »or bem ©cbtafeu Iditgere Retl btitbuvib eineit Voffcl »oll ©ernbarb^d t'iaitcttr geiiotnutrii, bet It biefe ^ovut uott .^dmovcboibeit.
7. 2Binbfudjt, XrommcIfuriit (Tympanitis).
Urfacbcu biefer itrautbctt futb :
1'dtiuiuiig bec aJcu«relfd)id)te bev ©ebdrme; iUeceiigcruttg bc« Saintrobrc« burd) itotl)inaffeit ; liicuufi pon ©rbfctt, t'ittfctt, JBoljucu, Afoblartcn, »on un«
au«gcgobrcnetn SBJetit unb 23tcv (Fhttuleuz); fibjcnbe 1'ebcnSroeife ;
eigeiitbuiitlicbe 3niter»ation ber (SJebdrme bei §»}terifd)eu,
Bletd)fUa)tigett unb {)»pod)onberu; (SJeroobubett ber fofortigeit tSiitleerung bev 3)armgafe burd) bduftge ,yiatiiv ; 3etd)eit bcr aBiubfudjt ftnb: Ititfgetctebeiier SOaud);
llttinSglidjtctt ftd) ber ©inbe ju entlebigeu, ober im fflegen« tbcilc : 'Jlbgaug Don baiiifigeu fcballeubett $31dbuugen nad) utttett uub obeu (Vapours); SBcrbrdngung be« ^erjen«,  be« 3lBerd)ff1'*i  ber teber ic.
oon itjrer normalen ©tellutig ; fttbemnotp, Obumad)t k.
(Stttige jtaffcelbffel »ou iDerttbarb'8 i!iqueur tdgltd) geuotnmen mad)eit biefe ^"fdnbc balb oerfćbttnubett.
8.   Spuliuurtncr (Ascaris lumbricoides).
©te tommen tu bctt (fiebdrmett, am bdufigftctt bet .Uintevn vott '2 bi« 12 ^(ilnoii, aber aud) bei (£rioacbfeucu »or.
Die SSMlvntec fiub metfleit« etttc ©paitnc lang,  uugefdbc »on ber I)tde ciiter ^eberfpttle itnb rociš oon gacbe.
3<ia)cu, bafj Ofetttanb an biefer Krt »on ©ilctucru tetbet, futb: Vlufgetricbcucc ^aud); ©d)iuerjcu um beu sJiabeI;
oMvd'[;igtv'it,  oft mit ^erlaugett  nad) Bcob,  i<oljveii mit
beu ^ittgcnt in ber 9iafe ; feurbte ^tppeu,  oft ntit VluSlaufeu »ou ©pcid)el au« bent SRtsnbt;
tciibe 21ugett, mit ttttb obuc blaue dititgc um biefelben; ung(eid)maf3ige đtiitbnug bec eiuett £3ange im \Uerl)dltuiB
jur aitberu mit ofternt SBedjfeln ber garbe; lauuifdjc« 2Ucfcu; Jpaug jum ©cblafen jc. Mile bret ©tuttbeu etu Aaffeeloffel oofl »ou SBernbarb1« Ciquetir gegebett,  treibt iu  lcid)teren ^jducu biefe llelminthenspeciea ab.
fcbtuercvcu futb altrrbiugd fantouiubalttge ^ebitaiiieute ju enipfcl)len. 3m letjteren Jalte ifl aber ber oft geuaitiite i.'tquenr etu gutc« SDfittel, menn cr aud) erfl nad) Bbgaug bec SBunuer getetd)t tuteb, um bie (ticbacme uitb bie gattje (£ouftitutiou ber Atitber ju ftdvteii.
.šVibeu biefe ^Md'ttcv ben Sottfnmeutcit »on ^crubarb'3 Hipen« (vdnter-Siqueur, fiir roeld)en ftd) nod) eiu rotite* ftclb ju erdfftteii fdjeint, ilber bie itraufl)ett3jiiftdttbe, in ttjeld)ett id) ibn bi*l)er ali ttUblicb erprobte, gebbrtge fllacbeit becfdjafft, |o baben fte ibrtn 3roed ecfliat.
*P e r I a d) bet 2Hunđ)en, im SKdri 1867.
Dr.    5. Stranj, prati. *r|t.
Od) laffe nun bier bie 3eugmffe folgen, auf weld)e id) in bet dinleituttg bingerotefett, uub briitge fd)llefjlid), foroeit e« ber b«» fd)rdnfte Waum biefer SBldttec geftattet, ntebrere anberroeitige Tlttefie oon £>crrcu Mccjteit uub sp'ii»ateu jum vlbbrud.
8«uflni^.
$err SBJanrab Ottmar Bcmbarb in SOtUndjeit bat mir etue <|3robe feiuc« Blpeutrautcr • yiqitcur« jur llitterfutt)itug »orgelegt, berjufolge id) beftatigen faun, bafi bcffcu 3»9rebtenjcu Dcv meufa)« lidjeu tijcfuitbt)cit nid)t fdjdbliu) ftub.
SOI ii n d} e it , beu 3. Xcjcmbcr 186B.
(gej.)   <Profeffor Dr. Aanfor.
dva. iBJotjlflfboren! (5« geretdit mir junt bcfoubercn SJcvguilgen, bie gerttbmtett (Sigeufdjafteti 3bve« mirtlid) »ortvefflifbcu 2llpeutrduter • ?iqueurJ au« cigeuer (£rfal)ruiig mit »ollfler llcberjcitguitg befldtigen ju toimcu. Safj 3brX>cftiUat ein uit»ctglcid)lid)e8 2TJittcl gcgeit alte golgcit geftorter SHevbnnung ifl, bauou Ijabc id) foroobl al« meiue JJrau bic t»ol)ltl)ttcubfte Uebcr.icuguttg uub e« erfUllt uit« mit aiifridjtiger ^ceube, bafl e« Obuću fo »olifldnbig gcluugcu ift, au* beu uuS pott bcr iJiatiiv fo vcicbltd) au bic $>aub gcgcbcncit *nflattjcn« floffeu ciu Tcflillat ju beretten, toeld)cS ucrbiciit al« bcmdbvtc« .^au«-ntittel bod) gctjaltcii ju tuerbcu.
3itbcm*id) ©ie bitte, ntir  balb gcfdlligft micbcv eine gletdje Senbiiitg, loie gcl>abt, jugepett laffeit Ml tuollcu, jctdjuc TI \l it d) e "tt, bctt 1. Tejembcr 18GS.
l)on)ad)tiutg«Doaft   (gej.) J:. $t*f ^attrrburg.
ftete SSJattrab Ottmar JMcritparb babier bat mir beu »on ibnt oerferttgtett ?llpcittidutcr i»iqucur juc udbcieu *|3rilfuug ilber« gcbcit. ^dj" babe mid) bei biefer Utitccfucbung Ubccjcugt, bafj ge-itattittcr l'igucur »oUlommeu frči »on gefuiibbeitSfdjdblid)eu, itameut> lid) bcaflifd) luirteubeu ©toffeu ifl, unb bafj er nur au« bie Sttcr« bauuitg ftdrteubcu, fogcuaitttteu touifd)eii t<flaujeuftoffeu beveitet ifl. W U u d) c u , am 2. jTejctuber 18bG.
(gej.)   ^rDfeffor Dr. J.. JU 33ud)ncr. Korflebtubc Unterfdjvift be« t. orb. ^rofeffor« Dr. fubroig Ou brca« sttucbner, tSonfcroator be« pbavmaceutif d)en ^nftttut«,
aufjetOTbtntlicbe* Utitglieb ber tfabemie ©er fBiffenfcbaften unb aufjerovbeittlid)er Beififcer be* SDieeictital* (Somite, toirb amtltd) beflfitigt.
2TC tt n a) e n , ben 15. DtAtJ 1869.
jHftf. ^niiH*rlUatš-Seftretariat. Dr. 91 e u b i e r I.
^eugttif.
£>err $9a!Irab Ctttnar iBetitbarb bon bier bracfite mir feiiien felbflDerfertigten Šllpeiirrdiircr'l'iqtieur mit bem tjvjudjcti, benfelben einer genttten iJrttfuug, nanteiitlicb iu ber tHtdttuita,  ju uuter »erfeti, ob Darili bet tJScfuiibbeit gefdbrlicbe Stoffe entbalteit feicn.
ftl« SHefultat bec   Dorgciionuiteuttt 'Jjrttfuug bat ftd) ergeben, safj biefer *?iqueur teine gcfiuibbcitafcb&blicbeu ©toffe etitbfllt, Diel moijr, bafj berfelbe mir au* al* inageitftdrfcnb allgemein aitertaiintrn OJebirg*pflanjeit fenrgeftellt ift.
2Fcttnd)eit, beu 26. ^obember 1866.
(gej.)   Dr. gStltllrin.
$od)geeprtefte «    er r ! 3bcem UBunfdje entfprecbeub,  ttjeite  id) 3&nen bieburd) ber SBat>rbeit gemdfj uod)   befouber* mit,   bap iu betu Doti 3bneii fabrtjitteu „fllpeiitrauter.r:iqueUT", toorttber idj nad) borgeiioniinciier Untecfndjung geftern eiu 3CUJ"iB auSgcfteHt babe,
roeber \Vermuth, nod) Aloe, nod) Hhabarb«r, nodj fottft eine mebijiuifd) ftarE toirfenbe (braftifd) roirteube) ©ubflattj entbalten ifl. 1P1 ti u d) e n , ben 27. tfioDembet 1866.
$ocbaebtung*Dou unb evgebeufl
_Dr. SSittflein.
»J* e e lj r t e ft e r $ e t r iBcrnparb!
$3 ntartjt miv ilerguilgeii , 3?breu Vlipenfrauter ■ l'igueur im (SegeufaU ju mand)en dtjulnf?fu, initimter niatEtfdjrcicrtfd) an geprtefeuett dJiittelu , al* eiu gaiij tdftlid?e?S *Prfiparat tetine 11 uub fđjdtom gelernt ju baben. 2Neiite qudleiibcn icopffcbmerjeu — Aolgeu »on $fimorrl)oibaUeiben — fino nad? turjem $cbraud)e 3bre* Jcrfiuterfafte* erudglicb geroorbeu unb barf id) bei folib auljaltenter fieffernng boffeti, mtdj oon blefen Dualen balb gattj befreit jm ftpen. — Unfer £ecc ^farrer, foiuie ciu anberer Siirger bon l)ict, baben biefelben gluđlidjeu 21?icfungeii crjielt. j£iefe« ceele £an*« mittel fattu man rou-tlid) ntit gtttetu (SSetoiffeu empfebleu.
fterrbetm (ftpeinpfalj), ben ID. januar 1869.
_(gej.)       ? utiru Ba fer.
(Sro. EJoblgeboreit! 3d) babe bie mir feinec 3cit 9«faubten groben 3pre* 3Upen» f.rfiuter-2tqueiir« untecfudjt uub mid? Uberjeugt, bafj ju beffen 2)ar« fte nun g teine braftifd) toirfenbe ©ubftaiijeu, f o uberu lebiglia) magcu« ftfivtenbe »jjflanjenfioffe bettfltjt roerben. 2>cm jufotge babe id) 3qt ^ra'parat in perfdjiebeneu (Saflriciflnienformen jur ttnmenbuug ge« jogeu uub bamit burdjfldttgig feb,r gttttftige , iu eingtluen [jdlleii f»gar ganj briClaiite <frfolge erjielt, ^0 ba|j id) 3bren »Ipentrduter* 2tqucur uiibebeutlid) al* ein gattj rott tb.ut>llt* Stomachictuu eni« pfebleii tanu.
m a r } b u r g r ben 5. 2tpril 1867.
(gej.)   Dr. med. ^»ufemann.
fluturd) bejeuge id) ber SBal)tbrit gemfi§, bag id) ben ftlpeu« frduter -Viquem P0U Jpercn SOallcab Ottniatr f e r 11 b a t 1 tntjier in Dieten HranfbeitSftfueii, al*: Hiagtnframpf, atutcit unb rt)ioni fepen Hiagentatarib, Aolit, (Iboleriite, ^d'utovrboibeu uub 993iicitl-teiben, mit bem befteit tSrfolge augeionibet babe, fo bafj id) biefe« IN a gt 11 bitte t fttr ba« id e i t a u * befle, ro t r r f a m fl e uub u ii y 11 d) ft e aller bi« iebt Dortotiimeitben gieidutamigeit ^cdparate tnerfennen mufi-
Ta in bemfelben feiue brafiifd^eit ©toffe entbalten ftttb, fon-beru u ur mageiifla'clenbe nnb blurreinigenbe "p'flanjeitgebilbe, fo Decbient cr in ben erflen Siaug aller bi« je(jt befannteu uub be-todbvteu ^au*mitte( gefteUt ju toerbeu, uub ift befonberA aud) bet j r o fj e 11 SReifen, uatnentlicb bei © e e r e i f e n al« eiu btih bcittgenbe* uub fafl uuentbebrltd)e* .fpan«iiitttel ju empfeblen.
3nbem teb mid) udu ber uiillicuouen uub focgfdlttgett ^fabvi-(atiouSroeife jelbft Uberjeugt babe, bcmcrfe i d) nod), baft bec -|>tTi* geuaunteit 2«ageiibtttec# febt mdfjig gefteUt ift. 9R tt H <$< H , im februar 1868.
(gej.)   Dr. 33i<f)fmafer, ptatt Strjt.
(Beebrtefttr ^ e r r!
3bc Klpeiitcdutcr - &iquruc ifl ein 9ftiubcrniittel; fc&oit nad) eiuigeu lageu fiiulte id) bebcuteubc (£i'[etd)teruug , uub menit e* fo fortgebt, fo boffe id) ntit @otted $>ilfe t itnb biefe* eiufacbe Mittel metu barttiadtge« Stagenitbel ju beiteu.
Oubeni ii) in freubiger ©tintinuiig bie& aujeige, bitte id) gleid) jeitig ergebeuft, mir roieber 6 t$lafd)en fofort mit 9tad)uaqme fibec fdjideu ju looliett, aber giitigft fofort, tveil id) oon metu ein Sior ratlje eitteut ffameraben bie {idlfte abgetreten babe.
©jeCeli U b u a r t) e 1 tj (eiebeubllcgen), 31. Ott. 1869. $acb,ad)tuiig«DoU   ^oliann ^tTcbidj, 1.1, »fittmeiflcc.
(Seebrtefler $t n S9ernfc)arb! anitfreubigem^erjeu benacbricbtige id) ©ie, bafj id) nad) laugem fdnoereu Seibett bura) ^prett t)eilfamen ftrauterliqueur tneiuett fvitbfvu nppetit, (Sefunbbeit uub iugeiiblirbe <"yvifdje mit (Sotte« $i(fc roiebec erlattgt babe. 3d) fjabc tmr Dorgenontnten, itt ber 3e"W9 biefe« Docjtiglicbe ^audniittel jutu 9iubeu aller Seibetibeu beraunt ju mad)eit, bautitibueu burd) gertngt ftofleu gebolfeti toerbni faittt. SDIarglan, beti 3. Dftober 1870.
Vodjarbtintg^Doll griifjt ©ie      Softfa rHuautr.
SBertbefler .fperr©ern^arb!
9tad)bem mrine iodjtec Iditgere fttlt an ŠBerbauiuig«btfdjn)er* ben uub beftiger 1)iacrboe gelitten uub torpertid) in fjotge beffen febr fd)roaa> geroorbeit roac unb fafl g ar ttiueu Mppetit batte, gebraud)te fie Obreu 21lpctttrduter-'Siqueur ntit ilberrafcbetibent (Ecfolg: 91ppctit uub gefuubcc ftdrteitber (Scblaf beioivlteu rafd)e Jtrdftigung. 2)iefe« Dorjiiglirhe ^au«tiiittel fauit lDirtlid) mit beftem (Seroiffeit empfoblett roerben, ioa« id) Sbnen banlenb niitjulbeileu iitd)t miterlaffeii roollte.
© a l i b u c g , ben 8. 3lprit 1869.
KdjtuugSDotlfl jcidme J. Jjrrvmaiitu 3ngeuieur.
^erru 3Sallrab Ottmar SBerttbarb itt 3Rttnd)tn.
SPB ieu , beu 30. ©cptember 1869. 3d) mad)e ^fpneit bie erfreulidje aJrittpctlitng, bafj fidj Ofpr 9tlpeutva'uter4'iqueur in ber liirjcu Aeit, feit id) bcitfelbetl ftltjre, eiu fo grofje* Kettoutmce erraorbtu , ba« itur babuvd) ertldrlid) ift, bafj bie ttoitfunienten felbft ba« njivtlid) gatij oovjiiglicbe SDtogett« bittec regelmdfjig roeiter entpfebteit.
©et bec   itfid)ften ©eubuttg,  bie id) ebtftettfl  crroarte, ba meitt SBorratb. rafep jur Sieigc gef)t,  rooUett  ©ie tu beu glcirfjen *naduug*forten beu SBetrag auf baS Treifacbe  be* erftett i^ejuge« erb&ijeu, unb f epe ia) 3brer ^aetura mit ^oflioeiibuug eutgegeu. ^odjad)tiing8Doaft    3. STcrOofer, ttpotbfte jum golbeiten MeicbSapfel, ©tugerflcafje 15.
*u« Sfhr. 206 ber ©atjbutger 3eitung.
^rarrjtrnSnJcrtfj.
3a) faiut e* uidjt iiiiteclaffen, jum Befteit meiner letbettben i'ntmeitfd)ett ;u t-cicieatlutieii, bafj id) bem št? e t n ba r b'f d)eit .'l t v e 11 t l a u t r r V 1 j n e it r, beu icp al* einfad)e« Jpau*ntittel gebraudjt babe, bie erfcettlid)fie Šefeftigung meiner burd) tjartnddige ^etben geflort geroefeneti tSJefunbbeit ju Derbaitteit babe. Siefe* berr» lid)e jTvui-Snuitel tann man mit guteni (SetDiffen ber Itibeubeu i'feujd) beit auf ba* 2Bdrmfte enipfeblen. Xa*felbe ift bei li u b r e .p o f e r tu ©aljburg ju babett fatnmt au«fubrtid)er V^-ntne.LMiiuj.
*i i e b e u b u r g bei ©aljburg, ben 8. ©cptember 1870.
iohiititt turano, ^panbe(«gdrtner.
3rugnt§.
3d) babe beu « e nt b a r b * fd)en aipen trd'utet-2 i q u e u r (feiufte« *D?agenbitter) oon ©atlrab Ottmar SBernbar* in vD?ilnd)en unb ©aljburg, beffen đieetlttdt mir Don drjlltcrjec ©eite befldtigt roucbe, tu Stvfaitf genommeu.
otvol)! ber uitgeiuetn ftarfe tlbfab bedfelben, a(3 aud) mir befanttt geroorbette lirtbeile bon ^oiifumenteu befldtigen bie oor-jilglid)en (Sigeitfc&afteu biefe« reedeu ^au*niittel«.
©aljburg, ben t. 3uni 1869. £\uDrc AolVr.
Z\e 9tanten«fertigung te« bieftgen ^anblung^baufe* A n b v e Oef er mirb biemit amttid) beglaubigt.
©aljburg, beu 1. 3uni 1869.
(L. S.) $mtr Jioifer, f. f. 5Wotar.
WV S** Sitletfleaang  Drl P. T. t?uilirnmi
bar SBctnig unb (St^abigung burđ> 9Ind)a^tnung brmerfe id» b«" ouioriitflid), bnfj fammtltd)r ^Infrfictt nit 9rr0ament unb fdironr^rlhcm ^aben jugebunbrn, mit bem fji'r betgebrutftrn
IfBobneiifleflil berfe^cn unb „rot| ntit <SUier" rttqitettirt finb. 3ubent liegt jeber ^lofrljc eine (icftraugfane racijung, Don mir unterietrhurt, bei.
^Breiđ bcr OrigtnatfIafd)e 70 fr. 6ftcrr. !KJab,rnitg.
bon enUtutg ^eittrt^ danBcr in Mn^lan («oi,»ur„) unb Mitnicu.
j irje« taufeiibfdltig bei beu grbfjteu unb bartuddigfteu iBuntett unb ©djdben ftd) erprobte ^»etlpflafter ift au« ben beilfattifteu ©toffen ber ^Jflanjen * uub Sbierioelt geitau uub gctoiffeubaft nad) ber 8Jorfd)rift bereitet, bie fub feit mebcereu buubert ^abren im Beft&e tneiser ,"yjiuilie beftubet.
jTafj aber ein fo DorjUglidje* TDtittel, roelebe* in fold) langen 3eittditfteu feineu alteu 9tuf berodbtt unb iu allen SBeittbeileit uiijSbligen Bebtirfttgeu bie erfebnte .pilfe gebrad)t, i m m e r mebr befanttt ju roerben Derbieut, barllber ftub Sllle einflimmig, bie bie flraft uub SPirtung beS edbteit ©euebifttner*^flaftev* au ibveiu eigeneu Jt6rper al« unbergleicbUd) l)filfain erfunbeu unb fo obue unfer 3utbu« ju beffen itninev gvbfjecer 4?er* bcettnng beigettagen baben.
©o fet e« mir benn genattet, biefe turjen Qt\Uti aud) in Obre J&aub ju bringett, um 3br* fHufntertfatntett auf ein 4jau»' mittel ju leiteu, baš, einmal iu fetner Araft uub SRJirfuug erfaunt, fdc alte ^dfle bie oollfointuenfie ^erttljigitiig gtrodbrt, iiibent feiner ^etltraft teine wie iintiter geartete SSunben ju roibevflebeu bermogen.
Sei tiefen, jerriffenrn Qitl* unb «tid)t»unben, lo«> artiarn (Btftbnjuren aller Hrt, aud) al trn, periobifd) auf* bred)enben (»efditnurea an ben ^fU§en, bartttdcligeu £ritfen< Befdjroure«, bei ben fdjmergbafteu Rurunlrln, beim ^inger* iDurm, tounben unb entjunbttfn Sriiftca, »ronbniunben, 4>uljnrraugen, Cuetfd)ungen, eeftorenen <Bliebern, ®idjt« ftiiffen nnb abnlitben iieiben toirb bie fd)abbafte ©teiie, nad)bem uuter Untfldnben eine oorberige forgfdltige fluS-toafd)ung mit laiuoarmem ©affer, mit ettoa« aWtlđj »er» mifd)t, ftattgefunben, mit bem Pftafler belegt, ba« man in bet 2)tcfe eine« Jtartettbtatte« egal auf bie ftleifd)fette bon gattj j a rte m ©djafleber obet in ©ctnangluitg beffen auf jarte reine
eetutoaub aufgeftridjen feat. 1)a* Sliiffegen Don frifd)em ^flafter fcuvb tdglid) eciieuect, bi# bie &eilitttg erfolgt ifl. ©ei OidjtflUffeu barf bie (Srneueruttg mir alte bret 2age gefdjebeu.
23a* ©enebilliner^flafler ift feinerlei SJerberb au*gefebt unb bat ba*feibe nod) nad) oieleu 0abveu bie gteidpe Jtraft unb fflJirfmig, nur ntufj e* »or ©tattb beroabrt unb geforgt »oerben bafj e* ntd)t burd) frembe ftdrper beruttreinigt mirb.
58Jte beutjutage Me«, roa« ftd) burd) feine ertanute OJttte SRuf erroorbett, ooit gemiffentofen Ceuteit fdlfdjltd) nadjgeabmt unb ba« P. T. ^Jiiblifum burd) fold)e ntaitgelbafte Srjeuguiffe oft getdufdjt uub gefdjdbiget rotrb, fo bat aud) unfer attberodbrte*. »ettebittiuer-Vflafter Dtelfad)e ^adjabnntttgen b*rbocgerufen, bie auf eine idu« fa)utig be* V. T. ^hiblifum« bered)net pnb. — Um nun, fooiel Id) e* »ermag, ba« DerebrUdje ^ublttuni Dot ©d)dbtgnng biefer 9lrt fidjer ju fieden, oerfeube i d? unfer e d) te* BeBrbifliner« Vflaflrr nur in ed)t pocjetlaiunen Origtnaltbpfen, toclajr famnttlifl) mit •Pergament mb fo)tsar||cllem ffiben jugeftnnben unb mit meinem ifSaVpfnflfgrl, ber in »unbfdjrift meinen »allen Namen ; ,,T.ii<l wi«- Helnrlch Haiiber" fflbrt geftegelt fiub. unb fuge ta) aufjetbem jebem liegel auf bet »tuđ« fcite metne eigenbanbige nomeni*Unterfd)rift bei, mir fol*e am gufte biefe* ju lefen ifl. «injecbem ntufj jebem Sopfe gtgetiroficttget ^rofpett beigegebeu f ein, um beffen gtttige 43er« Ireitung Id) aue $tnt gejtemtab bitte, bie bie »uetfetuumg fttr berotette ^etluitg jum Befteit ibcet bebitcftigeit Smitmenfcbeti auf biefe SBeife ju betbdtigeii bie ©Ute baben tooUett.
»?reil bet Otiginaltobf 50 te. dfl. »beg.; ber Srge« »aat ober Madjnabmt 60 fr.
IRaigfan (©aljburg) im Ofiobet 1870.
IViederlagen !Yki- l>oid*3 l*»j>ooia,lif:At«^ii
Aussig a. d. Elba: E. A. Albert.
Baden: J. C. Iluber. Badgastein : Elise Posch. Btjhmisch-Leypa: Frane Kreen. BShmisch-Aicha: Ji. Pietsehe, Bregenz : Ftrd. Bandet Jun, Brhen: A. K a hI. Bruck a/M.: E. Tapfer. Bruneck: Job. Ettl s Erben. Brllnn: Apotheker Wlasak. Buchan: Aloisia KUnper, BUrgstein: J. E. Paul.
Carlsbad : A. Michters Wtve. Chotzen: E. A. Wlach, Czaslau: Carl Wolf.
Eberstein: Ere. Bein'n Wiee. Eger: Eduard Sturin.
Franz: Franz IVaida.
Gaya: Igna* Tomaai. G era«: Jus. Ziering. Gfdhl: A nt. Haidtr. Gleichenberg: Gottfr. Holecr. Gmunden: Apoth. llaymann, G nas: Flor. Schibcighofer. Graz : Apothektr Grabloivitz.
u „ Purgleitncr.
„      Vinc. Ilutter.
„     Carl Zimmcrmann. Gross-Sonntag: Mart. Petek.
Hayda: Anton Sturin. Hallein: Jos. Schmerold. Haslau: Johann Baumann. Hohenau: Koby Filrst. Hohenfurt: Jos. Doher. Hohenmaulh : Fer d. Kubin. HUttenberg: E. Aichholeer,
Idria: Stcf. Lapaine. Innsbruck: Jok. Handl. Ischl: Jo/i. Steinintjer.
'udonburg: A. L. Pfeifer.
Kindberg: J. S. Korincic. Kitzblihel: L. Frits. Ktagonfurt: Anton Ertl. Kloslorneuburg: J. B. Fiat*, Kolin: J.  \V. Czcrtvinka. Koniginhof: Autj. Patzak. Krainbunj j Frz. Dullcnr. _
Krapina-Tdplitz: Br&der Keritachan. Krems : Schtociffhofer d> Kitselt.
Landatraaa: F. Šetinc. Lautschnei : Fridolin Pit*. Lemberg: Apotheker Berliner.
„ „ Mucker.
Liani: F. A. Ilblzl.
Mahranberg: J. Wisiak. Malenowitz: Jos. E. Sucliy. Marta Neustitt: Juh. Kolletnig. Marburg:  J. Kolletnig. Mariapfarr: A. Wiesenegger. Marla Zali: J- Baumgartner. Markt TUfler: A. Elslachcr. Mauterndorf: F. l'\tchs. Meran : Joh. Hechenberger. Mies : F. S. Paul Millstadt: Apotheker J. Humitnch. Mitteraill: O. Schlafer. Mondsee: E. Weyringer. Murau : F. S. Molautt. MUlIn: J*. B. Schivcinbaeh. MUnzkirchan: Franc Fctz.
Neudeck : Herm. Kummann. Neumarkt: M. B. Klauber. Neupaka: Ig. Tomas. Nullensobcrdorf: Jas. Birold.
Obernberg: Augutt Besch. Obergratendorf: F. JJietmiillcr. Oberzeyrlng: L. Vogtltanger. O počno : A. J. Skuhersky.
Pardubltz : IFuVt. A"r««.v. Paternion : Jos. Plaezotta. Petschau : A nt'in Kraus. Pettau : Jos. Spritzcy jttn. Pest: Apotheker v. Torbk. Potstrau: Paul Grils. Prag :  Ant. Klinger „zum blauen Stern". Vjllach : V. J. Merlin. „     Anton Ertl, am ObBtniarkt.
„      \V. Fabcr, zur Kettenbrucke.       Walte.rsdorf: Frane I^eitner.
n     Apotheker Jus. Filrst, Poric.       Wels: Joh. Laekmr.
t,     Jon. Luckschal, am Suiichour.      Wien: Apotheker Pserhofer.
„     A. Prunner „z.StudtRoni" kl.Ring. Wfonerneusiadt: Joh. Seiser.
„     M. Steiner, brcite Guase. Wiesenthal:  Fridolin Pil*.
„     A. C. StudV* Wu>e., Kleins. Ring. Wildstein: Jos. Mfiller.
„ J. W. ]V~atsek, a. Plntteyss. WindischgrHz: Frane Klinge-r. Pressnitz: Ant. MiHler. Wintarb«rg : Adolf Wcdeles.
Prostnitz (Miibreti): Jos. Wagner. VVIadschim : Ig. Frank.
R.  T. .      - . cf 1    Wolf tberg: Carl Menner.
admannsdorf: Prtmus JtudoverntgsSohu.
Radstadt: Joh. Schattl. Zeli am Se* : J. Kastncr.
Redchcnbcrg: Apoth, v, Ehrlich. A. K. Horn. „ Franz IAebig.
Rlad: E. Wetzelsberger.
Saalfeldan : J. Ladstadter. Sankt Gallen: lleinrich Kurtz. n   Johann (KjU-ntlteu): A. Oitcinger. „       „      in Tirol: L. Jlofinger. „        „      in PoDgau: J. Jackner. „   Lorenzan: >Vicd. Poliska. „    Michael: Scb. Mayer. „    Paul-Pragwaid : Norbert Zamer. Sauarbrunn : J. Aschgan. Schladming : J. Angerer. Schlan : F. Buschbeck, Schlanders : Anton Insam. Sclidnlinde : Joh. Aug. Gerr. 8chwaz: J. J. Lergetporer. 8chwachat: Fre. Ullrich. Stdlican: Bohm Schaureck. Sisaeck: Stef. Pavlica. Smidar: A. v. Ceiak. Sobotka: Frane Bernard. Steinschtfnau: Fre. Schćbel, Stayar: Alois Bechantsreither. Strais: Carl Gorton. Strassburg : J. N. Gortan. Strasswalchan : H. Feichtingtr.
Tabor: A. F. Tesar, Talheim: E. I. Eisclt. Tamsweg:  V. Kandolf. Tarvfs : Jos. Klcmcntschite. Tapl: Frz. A. lVbhlrab. Tetschen a. d. E.:  Fritd. Krcgsler. Thalgau : Ii. Eartinger. Trebjtsch: Carl Fundulus.
Urfahr (Linz): Apoth. Jos. Oppitz.
SDegen (vrrirfjtung bon Dlicbrr (ngctt gegen angeme ff enen fRnbatt beliebeu f olibi ^nnblungen fin) an 2&. C. sl*c r nI? a rt) in Wavnl*n (Saljburg) ^n menben.
(3. n. ji. «.)
Jt-^ffilK W«i^D¥iKfertl h» *«l|*Mrj