100 let 
Frančiške 
Kolwitz
V Domu starejših občanov na Poljanah naj-brž ni človeka, ki ne bi poznal najstarejše oskrbovanke, Frančiške Kolwitz. Lctošnjcga 27. marca je Frančiška zaokrožila natanko sto let življenja tn ob njenem visokem jubileju je bilo v njeni sobi v četrtem nadstropju doma menda veselo kot že dolgo ne. Častitljivi oskr-bovanki nikakor ne zmanjka besed, govori razločno in s posebim poudarkom, le sliši bolj slabo in ne vidi več.
»Še leta 1988 sem lahko brala, zdaj pa ne vidim nič več,« je bila Frančiška Kohvitz vsa zgovorna tudi ob našem obisku; spomnila se je, da ji je vid tudi že prej večkrat nagajal, sicer pa pri zdravniku ni bila veliko.
»Kadar sem se slabo počutila, sem popila en »šljuk« konjaka, pa mi je odleglo. Še zdaj ga rada srknem, a ne dobim več tapravega. Jedla pa sem vselej vse od kraja, nisem bila toliko »udarjena« na meso; raje sem imela močnate jedi in sladkarije.«
Frančiška Kolwitz je bila doma pri Sv. Jako-bu na Ižanski cesti. Na gradu pri Jerančiču so imeli gostilno, sicer pa je kot knjigovodkinja delala v tovarni čevljev pri Kozini. V rosnejših letih je morala na doraačem kegljišču postav-ljati keglje (»nobenega fanta ni bilo«), in prav dobro se še spominja vojakov v prvi svetovni vojni, ki so hodili k njim kegljat.
»K nam so največ prihajali »zibenundcvan-cigerji«, Štajerci, ki smo jim pravili tudi ka-narčki, tako pisano so bili oblečeni. Spomi-njam pa se tudi še »zibenundnojncigerjev«, Primorcev, ki so pripadali 97 pešpolku. To so bili fantje!«
Med gosti, ki so prihali k njim na kosilo, je Frančiška spoznala svojega kasnejšega moža. Bil je Nemec, po poklieu »obermašinmajster«, višji tiskar. Zakon je bil brez otrok. Mož ji je umrl leta 1937.
Zdaj Frančiška Kohvitz že skoraj dvajset let živi v Domu starejših občanov na Poljanah. Življenje je okusila z vseh plati, zato nanj vse bolj gleda z očmi stoika: »Če bi bil tak red, kot smo ga imeli včasih, bi še rada živela, v takšem redu kot.ga imamo zdaj pa ne želim več.«
BRANKO VRHOVEC