ČASNIKI IN FILM
denis valič
Referenčnem seznamu Medijev, ki gaje pripravila drulba Pristop, je za kulturo Položaj že na Hrvaškem lstve"o ugodnejši (in bistveno r"atij Ugoden v Bosni in Hercegovini), saj premorejo tri te<^nike, namenjene kulturi.
V večjem slovenskem mestu so lokalne oblasti "pooblastile" občinsko kulturno organizacijo, da tudi tokrat, drugo leto zapored, njihov tradicionalni kulturno-filmski projekt filmsko gledališče - to je izbran filmski program - pripravi v sodelovanju s koncesionarjem v mestni kinodvorani. Omenjeno kulturno organizacijo, in s tem tudi filmsko gledališče, že vrsto let nadvse uspešno (veliko dvorano občinskega kulturnega doma je tudi v za film najhujših letih praktično razprodal že samo z abonenti) vodi zelo razgledan in odprt človek, ki pa se s filmom nikoli ni poklicno ukvarjal (razen, seveda, kot vodja krovne občinske kulturne organizacije); s kinodvo-rano pa v zadnjih dveh letih, bolj po sili razmer (nenavaden zaplet okrog privatizacije lokalnih kinematografov), upravlja lokalni podjetnik, ki je hkrati tudi distributer. A čeprav je slednji v prvem letu njunega sodelovanja prepričljivo dokazal, da zna ločevati med privatnim in javnim interesom - ter celo presenetil s svojim cinefilskim duhom -, pa direktor kulturne organizacije dokončni izbor naslovov še vedno prepušča zunanjim strokovnim sodelavcem (in da bi zagotovil popolno in trajno neodvisnost izbora od interesov lokalnega privatnega kapitala, je te sodelavce poiskal v prestolnici). Naključje pa je hotelo, da je tokrat predlog, ki so ga pripravili zunanji sodelavci, v roke najprej dobil podjetnik in ga nato na njihovo prošnjo sam posredoval direktorju ter mu to tudi povedal. A slednji je na seznamu najprej zagledal naslov filma, ki ga je le nekaj dni prej v osrednjem slovenskem dnevnem časopisu, na "elitni" kulturni strani, popolnoma raztrgal eden izmed zanje pišočih kritikov, V trenutku je na vse pozabi! ter zamrznil v prepričanju, da podjetnik že poskuša uveljaviti svoj privatni interes in v izbor vključiti film, ki ga je kot lokalni distributer dobil, a je bil zanj komercialno nezanimiv. Šele intervencija pripravljalcev izbora, ki so si morali vzeti čas in direktorja prepričati, da je mnenje omenjenega kritika hudo osamljeno - navsezadnje mu ne gre zameriti, ko pa v Sloveniji niti ne more preveriti, ali morda obstajajo še drugačna mnenja -, je umirila položaj in preprečila, da bi bih gledalci prikrajšani za dober film. Dogodek je resničen, navedli pa smo ga zato, ker nam konkretno, "življenjsko" predstavi vlogo, ki jo ima pri nas dnevno časopisje. Za večino na Slovenskem je namreč prav informacija, ki jo posredujejo tiskani dnevniki, prva in najpogosteje tudi edina informacija, ki jo dobijo o nekem področju oziroma aktualnem dogajanju na tem področju, naj gre za
gospodarstvo, zunanjo politiko ali kulturo. Večerni televizijski dnevnik morda nagovarja podobno široko množico, a je po svojem obsegu preboren (še posebej tisti na nacionalni televiziji, ki po kvaliteti sicer daleč presega "rumeno" obarvanih 24 ur, saj le poredko in s težavo doseže svoj že sicer nizki maksimum 25-ih minut), da bi lahko dosegel vsebinsko raznolikost dnevniškega časopisja, radio pa že dolgo ne na-govaija več tako širnega občestva, ki se poleg tega praviloma raje obrača h glasbenim kot pa govornim vsebinam. Zato lahko rečemo, daje prav od tega, o čem, kako in koliko piše dnevniško časopisje, v veliki meri odvisna podoba, ki si jo posameznik - seveda predvsem tisti, ki sicer ni strokovno ali ljubiteljsko vezan nanj - ustvari o aktualnem dogajanju na nekem področju oziroma o statusu, ki ga to področje, ali njegov segment, ima znotraj družbe.
In v tem pogleduje v Sloveniji* morda prav kultura v največji meri "odvisna" od dnevnega časopisja, saj ne premore ne specializiranih dnevniških izdaj, kot jih imata na primer gospodarstvo (Finance) in šport (Ekipa), pa tudi ne tedenskih, kot jih premorejo že številna področja, od politike do avtomobilizma in računalništva (prvo serijsko publikacijo, namenjeno izključno kulturi, najdemo šele med štirinajstdnevniki - to so Delova priloga Književni listi, ki pa ponovno pokrivajo le manjši segment področja kulture). Če si torej želimo kaj več kot golo informacijo o dogajanju na področju kulture, ki nam jo ponuja že veliko t.i. "napovednikov" ali (samo)promocijskih "občasnikov", če si želimo obsežnejših poročil ali komentarjev na posamezne dogodke, izdelke oziroma nastope, je pravzaprav skoraj edina možnost, ki jo imamo, dnevno časopisje oziroma njegove kulturne strani (mesečniki na področju kulture, žal, največkrat ne izhajajo mesečno, pač pa v obliki dvojnih ali celo večih številk, zato seveda aktualnega dogajanja ne pokrivajo tako celostno in ažurno). Tbda kaj nam kulturne strani pravzaprav nudijo? Dejansko zadovoljujejo naše potrebe, se celo zavedajo posebnosti položaja, ki vlada pri nas? Pri poskusu odgovora na zastavljena vprašanja se bomo omejili le na področje filma, ki nas tu seveda edino zanima. Žal seje pokazalo, da bi primerjalna analiza med posameznimi področji kulture, ki bi pokazala, katero področje je s strani uredniške politike kulturnih redakcij pri nas favorizirano, katero pa zapostavljeno oziroma marginalizirano, zahtevala čisto poseben projekt, v katerega bi bilo potrebno vložiti še veliko več "terenskih" ur. Tako smo se omejili na zapise o filmu, ki so v slovenskem dnevnem časopisju - Delo, Večer, Dnevnik, Slovenske novice. Primorski dnevnik - nastali v desetletju med leti 1991 in 2001. Večje pozornosti so bili deležni prvi trije omenjeni dnevniki, medtem ko smo Slovenske novice zaradi njihove izrazito "rumene" usmerjenosti, Primorski drievnik pa zaradi njegovega izrazitega lokalnega značaja, pregledali le "pavšalno". Za analizo člankov smo si pripravili dve oporni točki: primerjavo s kulturnimi stranmi nekaterih tujih dnevnikov in vlogo, ki jo ima film znotraj teh, ter nepisano pravilo, da naj bi dnevniško časopisje zadostilo zahtevam po informiranju, poročanju in komentiranju. Da ne bi zapadli v vode pretiranega posploševanja in generalizirajočih ocen, da bi bili torej -kolikor je le mogoče - konkretni, pa smo našo analizo razdelili na štiri manjše sklope: slovenski film, tuji filmi v redni distribuciji, filmski dogodki v Sloveniji in po svetu ter zgodovina in estetika filma.
Poglejmo najprej; kako je s stranmi, ki so namenjene kulturi in/ali filmu, pri nas in v tujini. Prvo, kar nas preseneti, ko se ozremo v nam bližnjo tujino, v sosednjo Italijo, je prav obstoj alternative "in/ali". V italijanskih dnevnikih (La Reppublica, La Stampa, II Corriere della sera) so bile namreč njihove obsežne kulturne strani že sicer "virtualno" razdeljene na kulturo in spektakel (šest- ah več-stranska rubrika z naslovom "cultura e spettacoli" je zajemala vse od literature do televizije), pri čemer je imel film po obsegu mesto takoj za literaturo oziroma knjižno produkcijo, v zadnjem letu pa je torinska La Stampa to delitev udejanjila in filmu namenila nosilno vlogo v rubriki spektakel; vse kaže, da bo podobno kmalu tudi pri ostalih velikih italijanskih dnevnikih, sodeč vsaj po vse večji pozornosti, ki je je deležen film (ne samo, da si italijanskega dnevnika brez enega samega zapisa o filmu praktično ne moremo predstavljati: že če se film
pojavlja na manj kot na dveh straneh, je zadeva malce čudna; res pa je tudi, da so formati drugačni - a po drugi strani zopet ne tako zelo - in daje v italijanskem časopisju veliko reklamnih sporočil). !n tudi če pogledamo k Francozom, celo v njihov "elitni" Le Monde, do skrajnosti uravnotežen in nikoli populističen, vidimo, da ima tudi tu film bistveno večjo težo, pa čeprav zgolj na kulturnih straneh: ni dneva, da se v njem ne bi pojavil zapis o filmu. Pa ne zgolj kakšna napoved ali informacija, pač pa obsežnejši komentar, po katerem se nam bo celo Vin Diesel zdel bližje sferi visoke kot pa masovne pop kulture. Američanov, na primer njihovega New York Timesa, raje niti ne omenjajmo - tam ima film čisto svojo vsakodnevno rubriko, precej obsežno, in celo posebno tedensko prilogo. Kakšno je stanje pri nas, v slovenskem dnevnem časopisju, je vsem bolj ali manj znano: kultura se stiska na eni borni strani (medtem ko sta pri športu dve strani že pravilo, prav tako pri računalništvu in informatiki), film pa se na njej pojavlja le hudo občasno.
SLOVENSKI FILM
Še najraje se pojavi, ko v slovenskih filmskih logih izbruhne kak škandal, pri čemer je najbolj zaželen finančni, ko se lahko ene in iste številke preobračajo v nedogled, ter pripoveduje nešteto različic ene in iste zgodbe. Spomnimo se samo primera Addagio (nerealiziran celovečerni projekt produ-centa Milana Ljubica) izpred nekaj let, pa nato primera Kačje rože in njega letošnjega nadaljevanja z naslovom Stella del Nord (nerealiziran(a) projekt(a) Karpa Godine) - cele tedne so intervjuji, poročila, komentarji in analize teh primerov polnili kulturne strani. Prav neverjetno je, kako so s finančnimi nepravilnostmi pri filmu obsedeni kulturni uredniki, saj tem namenjajo nesorazmerno veliko prostora - in to na kulturnih straneh! T^k zapis bi v tujini pristal kvečjemu na straneh, posvečenih gospodarskemu kriminalu, najpogosteje pa kar v kroniki. Zdi se, da umestitev takih "zgodb" na kulturne strani opravičujejo z dejstvom, daje film pač del polja kulture in da nastaja z državnim denarjem, katerega izvor je v proračunu za kulturo. Sami pa mislimo, da je razlog za tako izrazito prisotnost tovrstnih zapisov morda tudi nekje drugje. Namreč: tako v tem, da so se očitno tudi kulturni uredniki naših dnevnikov odločili, da si bodo s ščepcem sen-zacionalizma lažje "dvigali naklado", kot tudi v dejstvu, da večino zapisov na kulturnih straneh prispevajo redni sodelavci kulturnega uredništva (naj so to zaposleni novinatji ali redni honorarci), ki praviloma niso strokovnjaki za določena področja. T&ko tudi o filmski problematiki večinoma pišejo ljudje, ki s filmom sicer nimajo prav veliko opravka. Tfem pa je seveda najlaže zaupati tovrstne zapise. Zdi se, da je pomanjkanje "strokovnjakov", ekspertov za posamezna področja, celo ena največjih hib kulturnih strani slovenskega dnevnega časopisja. V tujini dnevniki prav na njih gradijo svoj imidž, dvigajo svojo ugled in s tem tudi zagotavljajo konstantno visoko naklado, pri nas pa se na kulturnih straneh praviloma pojavljajo le ob "posebnih dogodkih", kakršen je bil na primer Delava nanizanka "XX. stoletje". Pri obravnavanih dnevnikih smo tako med številnimi avtorji zapisov o filmu našli le tri strokovnjake, katerih zapisi se pojavljajo kolikor toliko redno (Z. Vrdlovec - Dnevnik, S. Popek - Delo, U. Smasek - Večer), med temi tremi pa ima le eden (Vrdlovec - Dnevnik) "redno" kolumno s filmsko vsebino. Tb pomanjkanje pravih kadrov zelo vpliva tudi na kvaliteto zapisov o sprotni slovenski filmski produkciji. Slovenskim dnevnikom bi težko očitali, da novim slovenskim filmom ne namenjajo dovolj pozornosti, saj lahko na kulturnih straneh najdemo številne zapise, ki sledijo prav vsem fazam nastajanja novih slovenskih filmov, od prvih izborov, ki jih opravi programska komisija na Filmskem skladu, do premier v kinodvoranah in sodelovanj na domačih in mednarodnih festivalih. Ibda te zapise bi večinoma lahko spravili v kategorijo informacij in poročil (ki jih lahko opravi prav vsak novinar), ob premierah tudi intervjujev, medtem ko je tehtnih komentarjev bolj malo. Pri Delu tako ocene novih slovenskih filmov praviloma pišejo ljudje, ki film spremljajo le občasno (Kolšek, Leiler). Poglobljeni zapisi, ki bi prinašali razmislek o tokovih ali trendih v slovenskem filmu, posebnih karakteristikah, zgodovinskih okoliščinah ipd., pa so pra-
viloma le izjeme (če sploh kdaj najdejo svoje mesto na kJ' turnih straneh), kakršno si je v svoji kolumni - cikel "J*1' naki slovenskega filma" - "privoščil" Dnevnikov "novinar" 2 Vrdlovec.
TUJI FILM V SLOVENSKIH KINODVORANAH Pri pregledu, kako slovenski dnevniki pokrivajo redni gram slovenskih kinodvoran - ki ga v veliki večini sestavlja jo tuji filmi, od katerih je ponovno velika, resnično veliW večina hollywoodskih -, smo opazili dve bistveni značilno®' ti, od katerih je ena povsem v skladu s trendi v tujini, drug' pa v primerjavi s temi deluje kot velik, povsem nerazumlji1 odklon. V tujini je nekako običajno, da se dnevniki samoprc movirajo tudi prek svojih "zvezdnikov", uglednih imen s p^ sameznih področij, ki so jih pridobili za redne sodelavce. T1 postanejo zaščitni znak posameznih strani, naj bodo to poli' tične ali kulturne, in marsikateri bralec vzame v roke dol°" čen dnevnik prav zaradi njih. Na kulturnih oziroma filmski! straneh imajo ponavadi tak "zvezdniški" status filmski krit1' ki oziroma tisti, ki ocenjujejo filme iz rednega programa k1' nodvoran, V Združenih državah je eno izmed najbolj znanil1 tovrstnih imen Roger Ebert, ki piše za Chicago Sun, saj njff gove filmske kritike že vrsto let redno izdajajo tudi v knjiži1' obliki. Koliko naredi za promocijo nekega dnevnika ena sama taka oseba, veijetno ni potrebno posebej razlagati. V zadnjih letih je tako tudi pri nas opaziti trend, da se ocene i11 komentarje filmov iz rednega programa zaupa eni osebi Pravzaprav je pri Dnevniku to že dolgo v veljavi, saj filmi redno ocenjuje le Z. Vrdlovec, filmsko morda najbolj izobražen in najpronicljivejši slovenski kritik, a tega dejstva neka' ko ne znajo izrabiti in primerno izpostaviti. Pri Delu so "pred kratkim" (no, pravzaprav kakšno leto nazaj) filme Ü' menično ocenjevali trije kritiki - nekako glede na osebn® preference oziroma po ključu žanrski studijski izdelek ' dokumentarec - avtorski film -, v zadnjem letu, mord3 malce več, pa se uveljavlja predvsem S. Popek. V tem pogl®" du ne zaostaja niti Večer, saj se tudi pri njih uveljavlja predvsem eno ime - to je U. Smasek. Potrebno je dodati, da so f tem primeru vsa tri uredništva pokazala veliko mero "dobrega okusa", saj so kritiško mesto zaupali filmsko nadpov' prečno izobraženim posameznikom. Nikakor pa ne moreni doumeti, kakšno mesto pravzaprav namenjajo filmski kritiki, saj v tem pogledu postopajo povsem nasprotno od večini dnevnih časopisov po svetu in v nasprotju z vsakršno logiko-Hiji dnevniki bi namreč dejstvo, da kritika ni objavljena dan (ali v skrajnem primeru dva) po premieri filma, doživeli k"1 velik poraz. To je zanje imperativ, saj morajo prehiteti konkurenco, in hkrati moralna obveza do njihovih bralcev, saj so tu zato, da jim pomagajo "videti". Naši dnevniki pa kritike objavljajo v najboljšem primeru konec prvega tedna predvajanja, kar je še bolj nerazumljivo, če vemo, da jim prikaz0-valci in distributerji omogočajo tudi redne pred-oglede (t-1' novinarske projekcije, na katerih prikažejo film ali dva, katerih premiera se približuje). Čemu torej kritike? V ocen1 posameznih filmov iz rednega sporeda, ki so, kakor smo že omenili, v veliki večini (verjetno kar okrog ali celo nad 9096) hollywoodskega izvora, ne gre iskati večnih resnic ali poglobljenih estetskih študij. Da bi morda gledalci lahko preverili lastno mnenje ob kritikovem? V tem primeru bi bili bolj smiselno uvesti "pisma bralcev" za ljubitelje filma, saj 1" se tam lahko razvnela vsaj spodobna polemika.
FILMSKI DOGODKI DOMA IN PO SVETU S prehodom k zapisom o filmskih dogodkih doma in po svetu k sreči ponovno stopimo na tirnice ažurnosti (čeprav t1 bil na tem področju vsaj v nekaterih primerih časovni odlog celo manj "boleč"). Na žalost pa hkrati ponovno dregnemo v odprto in gnojno rano "nekompetentnosti" (v kar nekaj posameznih primerih bi lahko ne samo opustili navednice, an1' pak celo uporabili kak ostrejši izraz; a o tem kasneje). PtaV žalostno je namreč gledati, kako se na kulturnih straneh v najavah dogodkov pojavljajo skoraj prepisana sporočila medijem, kijih pripravi organizator dogodka. A kaj drugega pričakovati od nekoga, ki ne pozna ne zgodovine filma ne sodobnih tokov v filmu, ki mu je domači film enako tuj kot tuji. Ki o nekem indijskem avtorskem filmu prostodušno za-
piše, da gre za bollywoodski izdelek (poročilo z beneškega festivala, september 2001, Delo), čeprav to označuje nekaj radikalno drugačnega, in ki si o dokumentarnem filmu drzne zapisati, daje 'manjšinska, najbolj prezrta (in prezirana) ter najmanj kinematografska oblika filma, ki je lahko kljub temu zelo provokativna" (napoved Jesenske filmske šole, oktober 1998, Delo)! Povedati je treba, da je v tem pogledu, torej ko gre za napovedi posameznih dogodkov, festivalov ali retrospektiv, le Večer v večini primerov pokazal dostojen nivo, nivo, ki se mu ga ni potrebno sramovati. Tb pa zato, ker o filmu, tudi ko gre "zgolj" za tovrstne zapise, piše oseba, ki film pozna (U. Smasek)! Žal so Delove napovedi dostojna izvirna besedila le takrat, ko jih zaupajo svojemu "kritiku" S. Popku, v Dnevniku pa poleg vsega že omenjenega še sploh ni nujno, da se bo napoved pojavila - pa čeprav gre na primer za retrospektivo velikana svetovnega filma. TU se pravzaprav pokaže prava podoba odnosa, ki ga gojijo uredniki do filma, politike, ki jo na svojih straneh vodijo, ko je govora o njem, statusa, ki mu ga namenjajo znotraj slovenske kulturne sfere. Zdi se, da je zanje film zgolj splet okoliščin, stvar naključja, v najboljšem primeru nekaj, kar sicer "mora" biti, kako "bo", pa je že povsem vseeno - kaj, koliko in kako bodo pisali o njem, je odvisno predvsem od tega, koliko in kakšne materiale jim pošlje organizator. Kako naj si sicer razložimo fenomen, da nekaj dni ni na kulturnih straneh niti enega zapisa o filmu, nato pa v enem dnevu kar trije? In to tri napovedi dogodkov (povsem enostavno in brez vrednotenja bi se lahko katera premaknila na dan prej ali pozneje ter se primerneje ovrednotila), kjer ima napoved vsakoletnega prikaza slovenske filmske in TV produkcije v zamejstvu, v kateri se predstavijo že (podrobneje) predstavljene reči - le v drugačnem kontekstu -, tak obseg kot obe drugi napovedi hkrati: napoved mednarodnega kolokvija filmske teorije, na katerem bodo o dokumentarnem filmu spregovorili emi-nentni, svetovno znani gostje iz tujine (tudi če bi imeli le datum dogodka, spisek gostov in temo srečanja, bi lahko ob normalni uredniški politiki o tem napisali obsežen in nadvse zanimiv zapis) in napoved morda najpomembnejšega filmskega dogodka v Sloveniji, mednarodnega filmskega festivala (oktober 1998, Delo). Nadvse žalostno, a resnično, 'ftko kot Dnevriikova in Delova poročila s festivala slovenskega filma leta 1999: vsak dan se sicer pojavi članek, poročilo s festivala, a v njem zgolj povzemajo, kaj je bilo izrečenega na spremljevalnih okroglih mizah, medtem ko filmom, ki so bili premierno predstavljeni in zaradi katerih ta dogodek pravzaprav obstaja, ni namenjena niti beseda! Šele zadnji iz vrste zapisov, ki povzema, kako so žirije razdelile nagrade, poda tudi nekaj besed o nagrajenih filmih, morda celo o vseh celovečercih. Mar ostali niso "pravi" filmi? In za zaključek (tega sklopa): naš osrednji dnevnik se rad pohvali, da z domačega mednarodnega filmskega festivala poroča vsak dan in mu namenja skoraj polovico kulturne strani. Pohvalno, morda za naše razmere. Že sosednji Italijani (praktično vsi dnevniki na nacionalnem nivoju) svoji Mostri posvetijo vsak dan posebno prilogo - najmanj tristransko!
FILMSKA ZGODOVINA IN ESTETIKA
Seveda je povsem jasno, da ob taki uredniški politiki obsežnejših zapisov, ki bi izkoristili kak dogodek ali premiero kakšnega filma, da bi se ob njej podrobneje posvetili posameznim poglavjem iz zgodovine filma, estetskim vprašanjem ali zanimivim temam, preprosto ni. Edina svetla izjema so, kakor smo že omenili, redke, preredke serijske kolumne Dnevnikovega kritika Z. Vrdlovca (tuji dnevniki bi verjetno tekmovali, kdo ga bo pripeljal pod svojo streho, pri nas pa -naj mi oprosti— nekoristno zdi tam v petem nadstropju Kopitarjeve 2-4), občasni obsežnejši zapisi - največkrat predstavitve kakšnega avtorja ob otvoritvi retrospektive ali, redkeje, obdelava kakšnega problema, vezanega na reproduk-tivno kinematografijo - Delovega "kritika" S. Popka ter, seveda, morda ne s tako širnim "vedenjem" podkrepljene, a vedno žmohtne eksapade Večerovca U, Smaska..
40