ulica talcev 1 si-8210 trebnje perjure@outlook.com 67-84 Jurij Perpar SEBSTVO, KONSTRUKT SINERGIJE MED BIOFIZIČNO POGOJENIMI MENTALNIMI PSEVDO-FENOMENI IN SOCIALNO- ZGODOVINSKO POGOJENIMI SPREVRNJENIMI ZAVESTMI 68 Anthropos 1-2 (249-250) 2018, str. 67-84 jurij perpar izvirni znanstveni članek udk 159.91:165.194:316.61 ::POVZETEK Psevdo-izkušnjo (samo)zavedanja in razne druge mentalne konstrukte omo- gočajo nevrobiološki faktorji človeških možganov, ki pa jih posameznik spričo bio- fizične (senzorične) omejenosti ne more zaznati; psevdo-fenomeni nastopijo na me- stu odsotne neposredne zaznave možganskih nevralnih struktur in procesov, ki jih omogočajo. Interakcija posameznika s socialno-zgodovinskim okoljem – manifesta- cija takšne interakcije je (re)socializacija – implicira sinergijo med izkustveno-men- talnimi psevdo-fenomeni in (identitetnimi) »sprevrnjenimi zavestmi«, pogojenimi s socialno-zgodovinskimi praksami. Sinergija med dvema vrstama »sprevrnjenosti«, ena je biofizično in druga socialno-zgodovinsko pogojena, omogoči konstrukt seb- stva: v procesu (re)socializacije identitetne (re)imaginacije »ovsebinijo« določene psevdo-fenomene, »ovsebinjenje« pa botruje nastopu iluzije sebstva. Ključne besede: psevdo-izkušnja (samo)zavedanja, engram, nevro-plastičnost, identitetna (re)imaginacija, sprevrnjena zavest, (re)socializacija, sebstvo. ABSTRACT SELF , A CONSTRUCT EMERGED FROM THE SYNERGY BETWEEN THE NEUROBIOLOGICAL-CONDITIONED MENTAL PSEUDO-EXPERIENCES AND FALSE CONSCIOUSNESS CONDITIONED BY SOCIO-HISTORICAL CONTEXT Due to biophysical (sensory) limitations, one cannot detect cerebral structures and pro- cesses that enable the pseudo-experience of (self)awareness and imaginings of mental content. The pseudo-phenomena emerge on the spot of the absent perception of the un- derlying neurobiological factors of human brains. One’s interaction with a socio-histori- cal environment, a manifestation of such interplay is a process of (re)socialisation, con- notes a synergy between the pseudo-phenomena and (identity) »false consciousness«, i.e. knowledge enabled and (re)produced by socio-historical practices. Every person’s self ul- timately emerges from the synergy between those two sorts of »falseness«, the one that’s bi- ophysically, and the other that’s socio-historically conditioned. In the process of (re)social- isation, identity (re)imaginings assign »meanings« to every person’s pseudo-phenomena. The »meanings« then enable the illusion of one’s self. Keywords: pseudo-experience of (self)awareness, engram, neuroplasticity, identity (re) imagination, false consciousness, (re)socialisation, self. 69 ::1. HANDICAP »ZDRAVEGA RAZUMA« Razlage fizičnega sveta se pogosto manifestirajo kot zdravorazumski, poenostavlje- ni opisi, omejeni s specifičnim spoznavnim okvirjem in/ali (psevdo) izkustvom. 1 Za Evropejce, živeče v 17. stoletju denimo, je bila ptolemajska ideja o geocentričnem ustroju vesolja samoumevna in empirično dokazana: vsakdo z relativno zdravim vi- dom je lahko na jasen dan »zaznal« pot Sonca okoli Zemlje. Kakopak, sama iluzija ge- ocentričnosti ni (bila) vpisana v realno stanje, realno jo (je) zgolj omogoča(lo). Geo- centrična psevdo-izkušnja, podprta s prevladujočim diskurzom, za katerim je stala »vesoljna« cerkev, tiste dni zelo vpliven družbeni dejavnik, je bila tako močna, da jo je večina ljudi lahko sprejemala le kot Resnico. Zaradi psevdo-izkustvenih razlogov ilu- zija ni mogla, zaradi teoloških razlogov pa tudi ni smela biti prepoznana kot iluzija. Geocentrično teorijo je izpodbijal Galileo Galilei, čigar znanstvene teze niso bile skla- dne s psevdo-izkustvom večine in tudi ne s teološkimi predstavami o ustroju božjega stvarstva in privilegirani, osrednji vlogi človeka v njem. Razsvetljenci so učlovečenje in svobodo posameznika pogojevali z njegovo inte- lektualno rastjo. Kantovsko deljenje razmišljujočih ljudi na avtonomne in hetero- nomne sovpada prav s posameznikovo zmožnostjo prepoznavanja (družbeno posre- dovanih) konstruktov. Heteronomni misleci konstruktov ne zmorejo razbrati kot konstrukte, njihovo razumevanje (»danih«) pojavov ostane ujeto v okvirih določe- ne vednosti (episteme). Intelektualno ne odrastejo, ne vzpostavijo intelektualne av- tonomije, ki bi jim omogočala misliti svet onkraj samoumevnih Resnic posamezne vednosti. Njihova mnenja in ravnanja tako ostajajo odvisna predvsem od prepričanj in ravnanj tistih socialno-zgodovinskih dejavnikov, s katerimi si delijo določeno ve- dnost. S heteronomnimi misleci je moč manipulirati. Znanstvene discipline, naj gre za naravoslovne ali družboslovne, se ne poskušajo le izogniti zdravorazumskemu sklepanju, svet poskušajo misliti onkraj psevdo-em- pirije in spoznavnih okvirjev, ki jih omogočajo in (re)producirajo (prevladujoče) družbene prakse, neredko zaznamovane s teleološkim nazorom in podprte s prise- 1 Slovar slovenskega knjižnega jezika (2010) izraz »izkušnja« pojasni z besedami: »kar kdo ob dogodkih, doživetjih spozna, ugotovi«; predpono »psevdo« pa pojasni z besedami: »lažen, navidezen«. Psevdo-izkušnja je torej lažno doživetje oziroma spoznanje. Zdravorazumsko razmišljanje neredko utemelji posamične Resnice prav na lažnih spoznanjih. T udi sama znanost ne zna in ne more izrekati dokončnih Resnic. Kljub temu pa znanost v posameznem zgodovinskem obdobju lahko ponudi najbolj verjetne interpretacije analiziranih pojavov. To je mogoče tudi zato, ker znanstvene interpretacije temeljijo na izpopolnjenih metodoloških pristopih in se neredko sklicujejo na rezultate, pridobljene s tehničnimi pripomočki, ki omogočajo zmogljivejše, natančnejše zaznavanje, povezano z analiziranim pojavom, kot človeški organizem s svojim relativno skromnim naborom čutil. Zmogljivejše zaznavanje omogoča »boljše« izkustvo. sebstvo, konstrukt sinergije 70 Anthropos 1-2 (249-250) 2018, str. 67-84 jurij perpar ganjem na dogmatsko utemeljene režime Resnic. 2 Lastnost znanosti ni le kopičenje novih spoznanj, pač pa tudi selekcija starih. Rabo raziskovalnih metod in znanstve- ne deskripcije spremlja zavedanje, da je tudi znanstvena vednost interpretativni kon- strukt. Zato je podvržena nenehnemu dvomljenju, kritičnemu preverjanju in po- stopkom ovržb. Znanstvene discipline ne operirajo z dokončnimi Resnicami, pač pa z ovrgljivimi (hipo)tezami, nauki, teorijami. Možnost ovrgljivosti znanstvenih tr- ditev jamči, da znanost nenehno ohranja interpretativni prostor odprt in da je moč znanstvena spoznanja nenehno spreminjati, dopolnjevati, tudi ovreči, če se pojavi- jo preverljivi argumenti, za katere je moč utemeljeno trditi, da v določenem zgodo- vinskem obdobju bolje pojasnjujejo nek pojav kot predhodno uveljavljena spozna- nja. Znanosti kot posebni obliki vednosti bi moral biti dogmatizem tuj. 3 Znanost naj bi bila dvomeča in avtonomna: »Vsak znanstveni diskurz mora pre- stopiti prag pozitivnosti, prag epistemologacije, prag znanstvenosti in prag formalizaci- je, če naj se individualizira in pridobi lastno avtonomijo. Specifična znanstvena vednost se tako ne loči le od neznanstvenih vednosti, pač pa tudi od vednosti drugih znanstvenih disciplin« (Foucault, 1972: 188). Nepovezana (re)produkcija znanstvenih vednosti lahko predstavlja svojevrsten handicap, saj vseh raziskovanih zadev – konstrukta sebstva denimo – ni moč zadovoljivo pojasniti le v okviru posamezne znanstvene discipline. Včasih znanstvene analize terjajo interdisciplinaren oziroma transdisci- plinaren pristop. 2 Spolna identiteta denimo, je konstrukt zdravorazumske vednosti. Slednja skupaj s socialno-zgodovinskimi praksami, ki jo spremljajo in postavljajo normativne okvirje, določi število priznanih družbenih spolov in nosilcem pripisanih spolnih vlog določi tudi mesto v posamezni socialno-zgodovinski formaciji. Število priznanih družbenih spolov in značaji spolnih vlog se razlikujejo od kulture do kulture. Družbeni spol nikomur ni prirojen, pač pa mu je »podtaknjen« v procesu socializacije. V družbah, v katerih je omogočena resocializacija, posamezniki lahko opustijo spolno identiteto, ki jim je bila sprva privzgojena (spolno-identitetna nevtralnost), jo zamenjajo (trans- gender), gojijo več spolnih identitet hkrati ali pa se odločijo za katero od nepriznanih spolnih identitet. Družbeni spoli so ideološki konstrukti. A spolne subjektivacije so pogojene tudi s pripisovanjem bioloških spolov. Biološki spoli so v najboljšem primeru deskriptivni objekti znanstvene vednosti, izpeljani iz arbitrarno izbranih naravnih atributov, kot so kromosomi, hormoni, število kortikalnih nevronov idr. Znanstvena selekcija in klasifikacija naravnih pojavov, s katerimi se označuje biološke spole, kažeta na kompleksnost spolnega razlikovanja in na dejstvo, da je tudi spolna dihotomija konstrukt, cis-spolnost pa ideološki imperativ. Konstrukte torej lahko delimo na družbeno posredovane konstrukte in konstrukte, ki so pogojeni s psevdo-izkušnjami posameznika. Družbeno posredovane lahko izoblikuje znanstvena ali neznanstvena vednost. Znanstvena vednost praviloma implicira zavedanje, da gradi na konstruktih; neznanstvena vednost pa svojih konstruktov pogosto ne zazna kot konstrukte, ima jih za samoumevne totalitete, očitne Resnice, dokonča spoznanja, onkraj katerih je svet težko ali celo nemogoče misliti. 3 V znanosti ne obstajajo dokončne Resnice, največkrat tudi ne le eno tolmačenje istih pojavov. Če Maxwellov elektromagnetizem naravni fenomen svetlobe pojasni kot elektromagnetno valovanje, ga kvantna fizika kot pulzacijo kvantnih delcev (fotonov). Nadzorovani eksperimenti pritrjujejo obema interpretacijama. Eksperiment »dveh rež« (Al-Khalili, 2013), s pomočjo katerega je moč demonstrirati to »dvojno naravo« svetlobe, opozori tudi na dejstvo, da je rezultat eksperimenta odvisen od eksperimentalnega (merilnega) pristopa – različni pristopi lahko dajo različne rezultate. V rezultat znanstvene analize naj bi bila vključena tudi »motnja«, pogojena z opazovanjem oziroma izvedbo eksperimenta. Izbor metode oziroma načina meritve lahko vplivata na rezultat. 71 ::2. BIOFIZIČNI HANDICAP Nabor biološke (senzorične) opreme, prirojen homo sapiensu sapiensu, dopušča le omejeno izkušnjo fizičnega sveta, v katerega je posameznik vpet oziroma ga tvo- ri. Neposredno zaznavanje noumenalne razsežnosti fizičnega je onemogočeno, saj se nahaja onkraj posameznikove čutne zaznave. Zazna(v)ne entitete fizičnega so mu posredovane kot doživljajski konstrukti. 4 Svet, kot ga zaznavamo in (posledično) in- terpretiramo, je »odraz« realnega, a ni realno. Dokončna resnica o entitetah fizične- ga je neopisljiva in nespoznavna, popolna informacija o njih je nemogoča. Maxwellova elektrodinamika pojasni fenomen svetlobe kot elektromagnetno va- lovanje. Človeško oko ne zazna spektra valovnih dolžin v celoti, (v zraku) zazna le dolžine med 380 in 750 nanometri; krajša je valovna dolžina, več energije nosi sve- tlobno valovanje, in daljša je dolžina valovanja, manj energije nosi svetloba. Dolži- ne elektromagnetnih valovanj, odbitih od različnih materialov ali izsevanih iz raz- ličnih svetlobnih virov, imajo različne vrednosti in (posledično) nosijo različne ko- ličine energije. Energija odbite ali izsevane svetlobe, ki pade na mrežnico človeškega očesa, vzburi na svetlobo občutljive čutne celice – foto-receptorje (čepnice in palič- nice). T ri tipe čepnic loči različna aminokislinska struktura foto-pigmenta, ki se na- haja v njihovih membranah. Razlike v aminokislinski strukturi pigmentov botruje- jo razlikam v absorpciji energije svetlobe. Čepnice posameznega tipa spremenijo prejeto energijo svetlobe v specifične elektro-kemične signale in jih posredujejo ganglijskim celicam mrežnice, v katerih se zgodi prva stopnja primerjave signalov iz vseh treh skupin čepnic. Ko ganglijske celice »zakodirajo« prejeto kombinacijo »barvnih« informacij, jo (skupaj z informacijami, ki se nanašajo na oblike in giba- nje opazovanih entitet) prek vidnega živca posredujejo v lateralno genikulatno jedro v talamusu in nato v primarno vidno skorjo v korteksu zatilnega režnja možganov. Vizualna informacija od ganglijskih celic do zatilnega korteksa potuje po treh po- teh: po magnocelularni poti se prevajajo predvsem informacije o gibanju in svetlob- nih kontrastih, po parvocelularni in koniocelularni poti pa »barvne« informacije. 5 Pestrost informacij, dospelih do posameznih nevralnih omrežji človeških možga- nov, ki sodelujejo pri obdelavi vizualnih signalov, botruje pestrosti specifičnih ne- vrobioloških procesov. T eh procesov posameznik ne zazna neposredno, na mestu ne- 4 Na zofi sedečega posameznika preveva občutek telesnega mirovanja. Psevdo-izkušnja mirovanja vznikne na mestu posameznikove nemogoče neposredne zaznave »opletanja« lastnega telesa, pogojenega z rotacijo in revolucijo Zemlje, kroženjem našega osončja krog središča Rimske ceste in drugimi gibanji, ki so lastna vpetosti naše galaksije v razne gravitacijsko vezane združbe astrofizikalnih sistemov. Intuicija in zdravorazumsko sklepanje, brez poglobljenega razumskega razčlenjevanja, pa tudi biofizično pogojena nezmožnost neposredne zaznave – biofizični handicap – posameznika ne vodijo k spoznanju, da je njegovo fizično mirovanje le utvara. 5 Berg, J., Stryer, L. & Tymoczko, J. (2002): »Photoreceptor Molecules in the Eye Detect Visible Light«. V: Biochemistry. 5th edition. Povzeto 16. julija 2017 s strani https://www.ncbi.nlm.nih.gov/books/NBK22541/ T ekavčič-Pompe, M., Brecelj, J. & Stirn-Kranjc, B. (2004): »Kako testirati barvni vid pri otroku«. V: Zdravstveni vestnik, 73. Povzeto 1. julija 2017 s strani vestnik.szd.si/index.php/ZdravVest/article/view/2331/1836 sebstvo, konstrukt sinergije 72 Anthropos 1-2 (249-250) 2018, str. 67-84 jurij perpar mogoče zaznave vznikne psevdo-izkušnja posamične barve. 6 Človeški možgani spričo biofizičnega (senzoričnega) handicapa ne morejo zaznati nevrobioloških procesov in struktur, povezanih s pojavom iluzije barv. Tudi pojav psevdo-izkušnje (samo)za- vedanja in mentalnih vsebin je pogojen z nemogočo neposredno zaznavo (višjih) nevral- ni aktivnosti ter struktur, ki jih omogočajo. Eliminativni materializem opredeli (samo)zavedanje in mentalne vsebine kot psev- do-produkte, katerih (re)imaginacijo omogočajo nevralne strukture možganov (Ram- sey, 2016). (Samo)zavedanja ni, tudi mentalnih vsebin ni, so le biofizična stanja možga- nov, razvejane nevralne strukture in procesi, ki v določenih primerih, denimo v pri- meru interakcije posameznika z okoljem, omogočijo vznik specifičnih (re)imaginacij. V nevralne strukture možganov ni moč »nameščati« mentalnih vsebin – kot na pri- mer s programiranjem ali uporabo programov v računalnik vnašamo binarno zakodi- rane podatke –, lahko pa posameznik »izpostavi« strukture učinkom lastnih interak- cij z okoljem in posledično modifikacijskim procesom. Stimuli iz okolja v nevronskih strukturah možganov omogočijo tvorbo engramov, biofizičnih oziroma biokemičnih sledi, nevralnih form, ki omogočajo zgolj imaginacijo mentalnih vsebin. 7 Nekateri konekcionistični eksperimenti z umetnimi nevralnimi omrežji – poe- nostavljenimi modeli možganov, ki jih zaznamuje visoka stopnja (povratne) pove- zljivosti in avtonomnost nevralnih struktur – dokazujejo, da se omrežja lahko nau- čijo izvajati kognitivne operacije (prepoznavati obraze, preproste gramatične struk- ture, brati, pisati) brez predhodne namestitve programov, ki omogočajo manipulacijo s simboli oziroma vnesenimi vsebinami. Delovanje teh omrežji zazna- muje ne-simbolno procesiranje. 8 Konekcionistični eksperimenti ne pritrjujejo tezi zdravorazumske psihologije, po kateri je kognicija neke vrste veščina manipuliranja z v možganske strukture »nameščenimi« simboli oziroma mentalnimi vsebinami. Konekcionizem indicira, da kognitivne operacije, denimo učenje, niso pogojene z men- talno reprezentacijo. 9 Umetne nevronske strukture in umetni nevroni so imitacija naravnih: vhodne si- gnale (»uteži«) sprejema sklop dendritov, celično telo procesira signale in aksoni omogočajo izhodne signale. Izhodni signali so odvisni od kombinacije vhodnih si- gnalov. Nevroni so povezani po plasteh, vsaka plast stimulira naslednjo nevronsko 6 Način recepcije energijskih stimulov svetlobe se lahko pri pripadnikih različnih bioloških vrst razlikuje, prav tako psevdo-izkušnja barv. 7 Nevro-plastičnost možganov, en izmed biofizičnih pogojev tvorbe iluzije (samo)zavedanja in mentalnih vsebin, omogoča nenehno reorganiziranje sinaptičnih struktur. Reorganiziranje ni pogojeno le s stimuli, katerih izvor je v telesu, pač pa tudi s stimuli iz okolja (Kitayama et al., 2015). 8 Ramsey, W. (2016): »Eliminative Materialism«. V: The Stanford Encyclopedia of Philosophy. Povzeto 14. septembra 2017 s strani https://plato.stanford.edu/archives/win2016/entries/materialism-eliminative/ 9 Mentalna reprezentacija »je vsebinsko mentalno stanje, ki predstavlja dogodke in stanja v zunanjem ali notranjem svetu, in je simbol, realiziran v možganih« (Markič in Kordeš, 2007). Mentalna reprezentacija je interpretativni konstrukt zdravorazumske psihologije, s katerim naj bi bilo moč pojasniti funkcionalne vidike (samo)zavedanja. Zdravorazumski pristop je kakopak neznanstven. Problem pojasnjevalcev fenomenalnih vidikov (samo)zavedanja pa je v tem, da pojasnjujejo neobstoječe, saj (samo)zavedanja in mentalnih vsebin ni. 73 plast (Tuma et al., 2016: 693–699). Učenje umetnih nevralnih struktur je inkre- mentalno, podobno človeškemu – postopno, na primerih, s ponavljanjem situacij, v katerih mora nevralna struktura vhodne podatke (denimo slike moških in ženskih obrazov) povezati s pričakovanim odzivom na izhodu (prepoznavo ustreznega spo- la). Ko ji uspe, je struktura samo-uglašena, naučena. Proces samo-uglaševanja, po- gojen z »učnimi« algoritmi, vključuje nenehno primerjanje vhodnih vnosov in pri- čakovanega odziva ter popravljanje odstopanj. 10 Strojno učenje imitira naravno. Roboti brez vgrajenih umetnih nevralnih omrežji so vodene, vnaprej programirane naprave, nezmožne učenja. Naprave z vgrajenimi umetnimi nevralnimi omrežji po- stanejo učeče, saj omrežja omogočajo interakcijo naprav z okoljem, interakcija pa nenehno prilagajanje vhodnih »uteži« omrežji. Nove izkušnje napravam omogoča- jo nenehno situacijsko prilagajanje. Učenje ter prilagajanje sta mogoča brez mental- nih reprezentacij in ne vključujeta zaznave nevralnih omrežji, ki ju omogočajo. Prilagodljivost, ki jo omogočajo umetna nevralna omrežja, je pri pametnih na- pravah pomembna v enaki meri, kot je pri (človeških) možganih nevro-plastičnost. Psevdo-izkušnjo (samo)zavedanja in pestrost imaginacijskih konstruktov med dru- gim omogočajo in zaznamujejo nevrobiološki procesi, povezani z modifikacijami nevralnih struktur v raznih predelih možganov. Psevdo-izkušnja (samo)zavedanja in iluzije raznovrstnih mentalnih vsebin lahko »nastopijo«, ker ne vključujejo zaznave ne- vrobioloških faktorjev, med njimi nevro-plastičnosti možganov, ki jih omogočajo. Biofizični handicap ne omogoča spoznanja, da so barve iluzijski pojav, posamezni- ka prej pripelje do zaključka, da so barve imanentne fizičnemu svetu. Ideja, da je »ob- stajanje« barv pogojeno s specifičnimi nevrobiološkimi faktorji, mu je tuja in naspro- tuje njegovi intuiciji, njegovi »zdravi pameti« in izkušnji. Barve raje in lažje umesti med imanentne lastnosti konkretnih fizičnih entitet, kot da bi jim pripisal iluzijsko la- stnost in razumel pogojenost njihovega pojava z nemogočo neposredno zaznavo ne- vrobioloških (vizualnih) procesov ter struktur v lastnih možganih. Spričo biofizičnega handicapa tudi psevdo-izkušnjo (samo)zavedanja in imaginacijo mentalnih vsebin težko poveže z »ustreznimi« nevrobiološkimi procesi, strukturami oziroma njihovo nemogočo neposredno zaznavo. Nezmožnost zaznave ga lahko celo vodi k zaključku, da vznik (samo)zavedanja ni pogojen s fizičnimi, pač pa metafizičnimi razlogi. Pojem (samo)zavedanja se neredko enači s pojmom duše; namišljen obstoj duše pa nekate- rim religijam služi kot antropološki dokaz o obstoju boga. 11 Nezmožnost posameznikove neposredne zaznave nevrobioloških procesov in struktur v možganih botruje vzniku tudi nekaterih drugih psevdo-izkušenj oziroma psevdo-doživetji. Zvok denimo, je iluzijski pojav, tudi čustva sodijo med psevdo-pro- 10 Garson, J. (2016): »Connectionism«. V: The Stanford Encyclopedia of Philosophy. Povzeto 31. avgusta 2017 s strani https://plato.stanford.edu/archives/win2016/entries/connectionism 11 Teza panpsihizma je, da je (samo)zavedanje lastno vsaki materiji. Materiji nista lastni ne izkušnja ne psevdo- izkušnja (samo)zavedanja; a slednjo materija v določenih »stanjih« in okoliščinah omogoča. sebstvo, konstrukt sinergije 74 Anthropos 1-2 (249-250) 2018, str. 67-84 jurij perpar dukte, pogojene z biofizičnim handicapom. 12 Posamezne vrste psevdo-pojavov pred- stavljajo svojevrstne iluzijske prstne odtise določenih nezaznavnih nevro-adaptacijskih in/ali hormonskih procesov v raznih območjih oziroma omrežjih možganov. Možgani v posamičnih primerih nemogočih neposrednih zaznav pod določenimi pogoji omo- gočajo vznik specifičnih iluzij. Za razumevanje pogojev pa ni pomembno le pozna- vanje biofizičnih faktorjev, ki omogočajo pojavnost iluzij, pač pa tudi poznavanje vpliva okolja in z njim pogojenih stimulov na posameznika. 13 ::3. NEVRO-PLASTIČNOST ČLOVEŠKIH MOŽGANOV , UČENJE IN VZPOSTAVLJANJE SOCIALNIH VEZI Povprečno velike moške možgane sestavlja približno 86 milijard živčnih celic in približno enako število ne-nevronskih – nevroglijskih ter endotelijskih – celic; slednje oskrbujejo in ščitijo prve (Herculano-Houzel, 2016: 79). Različne tipe nevronov loči- jo morfološke ter fiziološke lastnosti – denimo struktura, povezljivost, elektro-fiziolo- gija, RNK transkripcija, način metilacije baz DNK – in njihova namembnost. »69 milijard nevronov se nahaja v malih možganih« (prav tam), ki jim nevroznanosti ne pri- pisujejo pomembnejše vloge pri omogočanju procesov, tesno povezanih z vznikom psevdo-izkušnje (samo)zavedanja in imaginacijo mentalnih konstruktov. »Subkorti- kalnih nevronov je približno milijarda, kortikalnih pa 16 milijard« (prav tam). 14 Pripa- dniki človeške vrste se razlikujejo od pripadnikov večine drugih vrst prav po velikem 12 Psevdo-doživetje naklonjenosti je med drugim produkt specifičnih nevrobioloških procesov, povezanih z aktivnostjo hipotalamusa oziroma njegovim izločanjem »hormona ljubezni«, oksitocina. »Oksitocin je ciklični nonapeptid, ki ga sintetizirajo nevroni paraventrikularnega jedra hipotalamusa in se deponira v njihovih končičih v nevrohipofizi, od koder se sprošča v kri« (Medicinski slovar, 2012). Hipotalamus nadzira telesno izražanje čustev. 13 Iluzija (samo)zavedanja je možna tudi v primerih, ko so nekateri nevralni korelati, ki omogočajo iluzijo, odsotni oziroma neaktivni; denimo med sanjanjem. »Stikalni« mehanizem v možganskem deblu med spanjem izključi nevronski sistem oziroma pretok signalov, ki pogojujeta motoriko – zato med spanjem ne tečemo, čeprav morda sanjamo, da tečemo. Posamezniki z okvarjenim »stikalnim« mehanizmom so lahko med sanjanjem aktivni (na primer hodijo) (Churchland, 2014). Posamezne nevralne strukture, ki med sanjanjem omogočajo (re)imaginacijo mentalnih konstruktov, lahko aktivirajo stimuli, pogojeni s specifičnimi potrebami, fiziološkimi primanjkljaji organizma sanjajočega. A tudi okolje, s katerim je v interakciji, ko je buden, je »vir« posameznikovih potreb, motivov, želja oziroma z njimi povezanih stimulov. Med sanjanjem je posameznikova interakcija z okoljem praktično odsotna, kljub temu aktivacija nevralnih struktur možganov, ki omogočajo (re)imaginacijo z okoljem pogojenih mentalnih konstruktov, ni izključena. 14 Metoda štetja nevronov, ki jo je v svoji raziskavi uporabila Herculano-Houzel (2016), je ne-stereološka. Ena izmed raziskav, v kateri je bila uporabljena stereološka metoda štetja, pa je pokazala, da je povprečno število kortikalnih nevronov pri moških 23 milijard, pri ženskah pa 19 milijard (Ankney in Rushton, 2007: 139). Kljub temu ni moč govoriti o tipskih moških in ženskih možganih, saj »je med osebami istega spola veliko razlik in med spoloma veliko prekrivanja v značilnostih zgradbe in delovanja možganov« (Bresjanac, 2008). Obstaja korelacija med številom kortikalnih nevronov in mentalnimi zmogljivostmi? Mortensen s sodelavci (2014) dokazuje, da število kortikalnih nevronov ni zanemarljiv, a hkrati tudi ne povsem zanesljiv pokazatelj mentalnih zmogljivosti. Celo pripadniki različnih vrst (z zelo različnim številom kortikalnih nevronov) naj bi kazali podobne mentalne zmogljivosti. 75 številu kortikalnih nevronov. 15 Nevroni v cerebralnem korteksu odraslega človeka lah- ko tvorijo več kot 160 bilijonov sinaps (prav tam: 22), pri otrocih je stopnja povezlji- vosti še višja. Veliko število sinaps omogoča veliko stopnjo povezljivosti kortikalnih nevralnih struktur, večja sinaptična plastičnost – tvorjenje, utrjevanje in razdiranje si- naps – pa večjo stopnjo prilagodljivosti struktur in večjo odzivnost na stimule iz oko- lja. 16 Zmožnost nenehnega prilagajanja, lastna nevralnim strukturam možganov, omogoča (inkrementalno) učenje. Učenje, napredno spoznavanje okolja in razreševa- nje kompleksnih problemov omogočajo samonadzor, ta pa svobodno voljo. 17 Človek se rodi biofizično nebogljen, njegov organizem je slaboten, formiranost mo- žganskih nevralnih struktur ob rojstvu je slaba, a njihova inherentna lastnost je plastič- nost. »Nevro-plastičnost je vseživljenjska zmožnost možganov, da na podlagi novih izkušenj prerazporejajo živčne poti. Z izkušnjami in urjenjem novih spretnosti pridobivamo nove zmožnosti. Da se lahko naučimo ali si zapomnimo dejstvo ali spretnost, morajo v možganih neprestano potekati funkcijske spremembe. Nevro-plastičnost je torej sposobnost možganov, da se z učenjem spreminjajo«. 18 Pozitivna stran neizoblikovanosti možganskih struktur v zgodnjem obdobju življenja je ta, da se nevralne strukture lažje prilagajajo oziroma od- zivajo na stimule iz okolja, v katerem se nahaja posameznik. Rečeno drugače: bitja, ro- jena s slabo formiranimi nevralnimi strukturami, katere »krasita« nevro-plastičnost in veliko število kortikalnih nevronov, se v fazi razvoja oziroma odraščanja lažje, hitreje učijo. Odzivanje na izzive iz okolja se je sčasoma odrazilo na strukturi možganov in nji- hovem razvoju. Pri sesalcih se ta vpliv kaže v večplastnem ustroju neokorteksa, ki še po- večuje zmogljivosti nevralnih struktur. 19 Slednje so pri človeških prednikih predstavlja- le neobhoden pogoj možnosti vznika kulturne (re)produkcije, kulturne prakse ter nji- hova transmisija pa so vplivale na nadaljnji razvoj nevrobioloških atributov pri človeku 15 Pred približno štirimi milijoni let naj bi se pojavili prvi bipedalni primati, daljni predniki človeka. Zgornje okončine, ki jim niso več služile le za oporo pri hoji, so se z večnamensko rabo postopno oblikovale v relativno izpopolnjeno delovno »orodje«. »Orodje«, ki je omogočalo izdelavo drugih orodji. Povečana rokodelska spretnost naj bi pred približno 3,4 milijona let botrovala izdelavi prvih artefaktov (McPherron, 2010). Čeprav so se pretežno rastlinojedi nabiralci lahko z uporabo artefaktov postopno prelevili v vsejede lovce-nabiralce in začeli uživati energijsko bogatejšo hrano, je bilo večanje možganske mase in števila nevronov relativno počasno vse do začetka uporabe ognja (pri pripravi hrane) pred približno poldrugim milijonom let. Skokovita rast števila kortikalnih nevronov sovpada z začetkom uživanja termično obdelane hrane (Herculano-Houzel, 2016: 215). Termična obdelava razgradi celično strukturo živil in poveča energijski izkoristek, hrano obenem tudi »razkuži«. Prvi »kuhar« v rodu homo naj bi bil prednik homo sapiensa, homo erectus (prav tam: 191). Čeprav možgani modernega človeka predstavljajo približno 2 % telesne teže, porabijo kar petino vse energije, ki jo posameznik vnese v telo s hrano (Gomez-Pinilla, 2012). Biofizični procesi v možganih so energijsko potratni. 16 V možganih vsakega se izoblikujejo specifični vzorci funkcionalne povezljivosti, zato je moč posameznika identificirati s pomočjo meritev njegove nevralne aktivnosti. Na oblikovanje specifičnih vzorcev povezljivosti vplivajo stimuli iz okolja in genotip (Finn, 2015). 17 Churchland, P . (2015b): Neurophilosophy and free will. Povzeto 1. julija 2017 s strani https://www.youtube. com/watch?v=su9K5cwt8Dw 18 Repovš, G. (2005): »Plastičnost možganov; kaj je to?« V: Sinapsa, 4. marec. Povzeto 16. julija 2017 s strani http://www.sinapsa.org/rm/poljudno.php?id=1 19 Churchland, P. (2015a): Neurophilosophy and moral values. Povzeto 1. julija 2017 s strani https://www. youtube.com/watch?v=gEsEo1p8rlo sebstvo, konstrukt sinergije 76 Anthropos 1-2 (249-250) 2018, str. 67-84 jurij perpar – na ustroj korteksa, rast števila kortikalnih nevronov ipd. – in tako prispevale k pove- čevanju mentalnih zmogljivosti človeških možganov. Slaba stran ob rojstvu slabo formiranih možganskih struktur je nebogljenost po- sameznika. Preživetje nebogljenega posameznika je vsaj na začetku njegovega življe- nja pogojeno s skrbništvom. Skrbnik mora preseči svoje egoistične vzgibe, poveza- ne z zadovoljevanjem lastnih potreb in lastnim preživetjem, ter skrb zase razširiti na skrb za nebogljeno novorojeno bitje. Ta razširitev se je sčasoma odrazila na struktu- ri možganov pri pripadnikih vseh tistih vrst, ki skrbijo za svoje potomstvo. Altrui- zem, samožrtvovanje, empatija imajo svoje »odtise« v strukturi možganov. Hormon vazopresin in hormon oksitocin, ki ju sintetizirajo nevroni v jedrih hipotalamusa, dobita pri sesalcih še nalogo utrjevanja vezi med osebki. Ne utrjujeta le vezi med starši in potomstvom, omogočata tudi utrjevanje družbenih vezi. 20 Skratka, nevro- biološki atributi možganov omogočajo učenje – slednje pri človeku vključuje tudi privzemanje ter (re)produkcijo praks, lastnih posameznemu socialno-zgodovinske- mu okolju – in lahko prispevajo k utrjevanju socialnih vezi. Vezi, ki povezujejo po- sameznike v skupino, se zahvaljujoč (re)produkciji specifičnih identitetnih vednosti lahko okrepijo, hkrati s krepitvijo vezi pa se lahko poglablja tudi nezaupanje, celo sovraštvo do vseh tistih, ki niso del (identitetne) skupine. Kakopak, manifestacije poglabljanja vezi ali nezaupanja med posamezniki niso neposredno odvisne od igre nevronov in hormonov, prej od praks, značilnih za posamezno socialno-zgodovin- sko okolje. ::4. SOCIALNO-ZGODOVINSKO OKOLJE IN IDENTITETA Friedrich Engels (1893) je ideologijo opisal kot sprevrnjeno zavest; sprevrnje- no zato, ker ne omogoča razkritja realnih pogojev svoje socialno-zgodovinske po- javitve in posameznikom ne dopušča, da konstrukte, ki jih (re)producira, prepo- znajo kot konstrukte, prikazuje jih kot očitne Resnice. Tudi vednosti, pridoblje- ne v procesu (re)socializacije, so sprevrnjene, saj (indoktrinirani) posameznik praviloma ne zna in/ali ne upa misliti socialno-zgodovinskih pogojev njihovega vznika in (re)reprodukcije na ravni družbenih praks. 21 Družboslovna analiza lah- ko opredeli epistemološke postavke posamezne sprevrnjene zavesti in opozori na ne-mislivo, spregledano, s socialno-zgodovinskimi praksami pogojeno nezave- dno, ki se bohoti onkraj meja režimov Resnic in pojmovanj, lastnih analizirani ideologiji; spregleda pa pojave na biofizični ravni, ki pri posameznikih omogoča- 20 Prav tam. 21 Indoktriniranje, lastno procesu (re)socializacije, vključuje mnogotere socialno-zgodovinske institucije: družino, versko skupnost, vzgojno-izobraževalni (ideološki) aparat države, (dominantne) politične, kulturne, ekonomske in druge dejavnike. Posameznik sicer lahko zazna indoktrinacijske prijeme, a bolj pomembno je, ali lahko prepozna pogoje nastanka določene vednosti oziroma zavesti in Resnic, ki jih ta zavest omogoča, ter ali se lahko od njih distancira (avtonomija). V interesu posamezne ideologije je, da je indoktrinirani sledilci ne prepoznajo kot ideologijo – tako se jim lahko kaže kot vednost, ki omogoča Resnico. 77 jo vznik in (re)reprodukcijo identitetnih in drugih (re)imaginacij, značilnih za posamezno ideološko vednost. 22 Sodobne naravoslovne discipline človeka zvedejo na fizično pojavnost, mnoge ne- znanstvene vednosti pa človeku poleg materialne oziroma fizične razsežnosti pripišejo še duhovno, metafizično. T orej neke vrste sublimnega, nematerialnega, a substancial- nega »sopotnika« fizične razsežnosti, ki naj bi posamezniku vtisnil specifične miselne, čustvene in voljne lastnosti. V oči bijoč primer novoveške vednosti, pri kateri se vse vrti okrog razločitve posameznikove pojavnosti na fizično in duhovno substanco, predstavlja kartezijanska »meditacija«. Eliminativizem ovrže kartezijanske predstave o dveh avtonomnih človeških razsežnostih, fizični in metafizični, telesni in duhovni, »evidentno« in samoumevno Resnico o obstoju (samo)zavedanja, ki naj bi omogoča- lo kognicijo, čustvovanje in konec koncev tvorbo sebstva, pa prepozna kot zablodo. Rene Descartes 23 ni verjel le v »realno različnost« fizične in duhovne razsežnosti človeka, pač pa tudi v popolno avtonomnost duhovne razsežnosti. Slednja (po De- scartesu) eksistira povsem neodvisno od fizične razsežnosti. Avtonomnost in z njo povezana domnevna lastnost, da duhovna substanca misli samo sebe – »(Jaz) mi- slim, torej (jaz) sem.« –, naj bi predstavljali pogoja možnosti subjektivacije duha. Kartezijanski subjekt ni pogojen z biofizično razsežnostjo, pač pa z avtonomijo ne- smrtnega duha in njegovo zmožnostjo (samo)zavedanja. Eliminativizem zvede (samo)zavedanje na psevdo-produkt aktivnosti umrljivih možganov. Kot takšno (samo) zavedanje ne more biti ne avtonomno ne substancialno; prav tako ne sebstvo, kon- strukt sinergije med psevdo-izkušnjo (samo)zavedanja in (re)imaginacijo, omogoče- no z identitetnimi nabori posameznega socialno-zgodovinskega okolja. Sebstvo je psevdo-produkt, ki dobi svoje mentalno »gradivo« šele v interakcijah po- sameznika z okoljem. Iluzije (samo)zavedajočega sebstva 24 ne omogočajo le neza- znavni cerebralni procesi in strukture, pač pa tudi interakcija posameznika s social- no-zgodovinskim okoljem, ki spodbudi prilagajanje nevralnih struktur možganov na- borom identitetnih »sidrišč«, t. j. identitetnim stimulom. Posledica interakcije so 22 Nezavedno, lastno družbenim praksam, in nezavedno, lastno nevrobiološkim faktorjem možganov, sta pojava, ki ju ne gre zamenjevati s konceptom nezavednega v psihoanalizi. Nezavedno, lastno družbenim praksam, se nanaša na pojave, ki jih posamezna vednost oziroma sprevrnjena zavest ne vključi v svoj interpretativni, imaginarni model. Nezavedno, pogojeno z nevrobiološko razsežnostjo, pa je pojav, ki konec koncev omogoča psevdo-izkušnjo (samo) zavedanja ter (re)imaginacije mentalnih konstruktov in je lasten vsakemu človeškemu organizmu. Pojem »(samo) zavedanje« se v tem sestavku nanaša na nevrobiološko pogojeno zmožnost posameznika, da razvije psevdo-zaznavo svojih mentalnih stanj, lastnega (fizičnega) obstoja in okolice oziroma okoliščin, v kateri(h) se nahaja; z izrazom »zavest« pa označujem celoto idej, spoznanj o nečem, značilno za posamezno socialno-zgodovinsko formacijo in njene prakse (v dobesednih navedkih drugih avtorjev izraz ohranja izviren pomen). 23 Descartes, R. (1996): »Misli k dokazu bivanja boga in razlike med dušo in telesom urejene po geometrijski metodi«. V: Phainomena, V/17–18, str. 5–13. 24 »Iluziji se ni moč upreti. Za vsakim obrazom je sebstvo. Znamenje zavesti vidimo v lesku oči in si zamišljamo nekakšen eterični prostor za lobanjskim svodom. /.../ Neko bistvo. In kaj najdemo v prostoru za obrazom, ko pogledamo vanj? Kruto dejstvo je, da tam ni ničesar razen materialne substance: kri in meso in kosti in možgani. /.../ Nikogar ni tam« (Broks, 2004: 17). Za »videzom« sebstva (in »zaznavo« (samo)zavedanja) je »nič«: biofizični aparat brez pomenov in »duhovne globine«, sestavljen pretežno iz nevronov in nevroglijskih celic. sebstvo, konstrukt sinergije 78 Anthropos 1-2 (249-250) 2018, str. 67-84 jurij perpar engrami, biofizične oziroma biokemične sledi, ki se pod vplivom stimulov iz okolja formirajo v nevralnih strukturah in med drugim omogočajo identitetno (retrospek- tivno) imaginacijo. Identitetni nabori sestavljajo spoznavne okvire vsake identitetne »opredelitve« posameznika, kakor tudi okvire identitetnih praks na ravni družbe oziroma posameznih družbenih skupin. Psevdo-izkušnja (samo)zavedanja, v temelju pogojena z noumenalno cerebralno aktivnostjo človeških možganov, v interakciji posa- meznika s socialno-zgodovinskim okoljem – izraz takšne interakcije je proces (re)socia- lizacije – »pridobi« določene subjektne značilnosti; te omogočijo dojemanje in izražanje lastne individualnosti oziroma formacijo sebstva. 25 ::5. BIOFIZIČNA IN SOCIALNO-ZGODOVINSKA RAZSEŽNOST (RE)IMAGINACIJE 26 Sebstvo je konstrukt sinergije med psevdo-izkušnjo (samo)zavedanja in identite- tnimi (re)imaginacijami mentalnih konstruktov, ki jih (re)producirajo socialno- -zgodovinske prakse. Sinergija korelira s posameznikovo interakcijo s socialno-zgo- dovinskim okoljem, izraz takšne interakcije je (re)socializacija. Proces socializacije vključuje procesa učlovečenja in inkulturacije. Prvi zadeva učenje specifičnega človeškega načina obnašanja in razvijanje zmožnosti, denimo pokončne hoje in govornih sposobnosti; drugi pa je povezan z učenjem kulture ozi- roma prilagajanjem posameznika specifičnim socialno-zgodovinskim praksam. V procesu (re)socializacije so nujno pridobljene (oziroma modificirane ali zamenjane) posameznikove identitete, posameznikovemu sebstvu pa podeljene subjektne la- stnosti. Na nevrobiološki ravni pridobivanje identitet in modifikacije le-teh zaobje- majo (re)organizacijo nevralnih struktur – še zlasti tistih, ki omogočajo retrospektiv- no imaginacijo –, in procese, ki omogočajo (re)organizacijo. Interakcija posamezni- ka s socialno-zgodovinskim okoljem vključuje tako (1) njegovo biofizično pogojeno sposobnost (retrospektivne) imaginacije kot tudi (2) sklope relevantnih socialno- -zgodovinskih informacij, denimo identitetnih, ki naj bi jih poznal posameznik, vključen v interakcijo. 25 »Zaznava« sebstva se ne nanaša nujno le na telo; posameznik jo lahko razširi tudi na druge fizične objekte, denimo na svoj »pametni« iPhone (Clayton et al., 2015). Konture (razširjenega) sebstva so pogojene tudi s socialno- zgodovinskimi praksami. Očitno posesivni individualizem, značilen za potrošniške družbe, in tehnološki izdelki, lastni informacijski dobi, omogočajo posebno obliko razširjenega sebstva, »iSebstvo«. 26 Slovarji izraz »spomin« pogosto pomensko opredelijo kot (posameznikovo, celično, imunsko, računalniško) sposobnost ohranjanja informativnih vsebin. Ker možgani ne hranijo informativnih vsebin – podatkovnih arhivov v možganih ni, so le nevralne strukture možganov, katerih aktivacija omogoči imaginacijo mentalnih vsebin oziroma konstruktov, denimo identitetnih –, v tem besedilu izraz »spomin« nadomeščam z izrazom »retrospektivna imaginacija« oziroma »re-imaginacija«, izraz »memorija« pa z izrazom »skupna re-imaginacija« (v dobesednih navedkih drugih avtorjev izraza ohranjata izviren pomen). (Re)imaginacija ni nekaj, kar bi nevralne strukture hranile, je pojav, ki ga omogočijo aktivacije nevralnih struktur možganov. 79 ::5.1 Nevrobiološka pogojenost (re)imaginacije in čustva naklonjenosti Na posameznikove (re)imaginacijske zmožnosti imajo pomemben vpliv nevralne strukture in procesi v možganih, ki omogočajo čustvovanje. Večjo intenzivnost ču- stvovanja sproži nek dogodek, bolj utrjene so nevralne strukture, ki omogočajo retro- spektivno imaginacijo podrobnosti, povezanih z dogodkom. Tvorjenje struktur, po- vezano z re-imaginacijo in zapažanjem, je pogojeno tudi z razpoloženjem. Dogodki, skladni našemu razpoloženju v času njihove zvrstitve, prej in močneje utrdijo nevral- ne strukture v možganih, ki omogočajo njihovo re-imaginacijo. In re-imaginacija je lažja, če vzbudimo čustva, podobna tistim, ki so ob zvrstitvi dogodka spremljala pre- oblikovanje nevralnih struktur. Nenehna nevralna aktivnost in plastičnost sinaps omogočita kratkožive, trajnejše spremembe v nevralnih strukturah pa dolgožive re- -imaginacije. Še zlasti pomembne med slednjimi so avtobiografske. Slednje tvorijo re- -imaginacije, povezane (1) s sebstvom (zajemajo referenčne okvire spolnih, etničnih, političnih, verskih in drugih identitetnih pripadnosti posameznika), (2) s (p)osebni- mi, epizodnimi doživetji ter (3) faktografijo oziroma raznimi občimi podatki. 27 Nekateri eksperimenti razkrivajo, da stimuli, pospremljeni s čustvenim odzivom posameznika, tvorbo engramov vzpodbudijo hkrati v hipokampusu, korteksu in amigdali (slednja je osrednja struktura, povezana s čustvovanjem). Za indeksacijo stimulov poskrbi tvorba engramov v hipokampusu, za »vpis« čustvenega aspekta vsakega od stimulov tvorba engramov v amigdali, za (dolgo)živost njihovega »zapi- sa« pa tvorba engramov v (prefrontalnem) korteksu. Tako tvorba engramov v hipo- kampusu kot tvorba engramov v korteksu je pogojena s povezljivostjo med hipo- kampusom ter korteksom na eni in amigdalo na drugi strani ter tvorbo engramov v amigdali, ta (tvorba) pa s čustveno reakcijo posameznika ob nastopu stimula; če sti- mul, ki se »vpisuje«, ne spodbudi tvorbe engramov v amigdali, je re-imaginacija, na- našajoča se na stimul, otežkočena. Čustveni aspekt ima vpliv tudi na priklic in traj- nost retrospektivne imaginacije pri posamezniku. Eksperimenti kažejo, da motenje nevralnih povezav med amigdalo in hipokampusom slabi kratkoživo retrospektivno imaginacijo, motenje povezav med amigdalo in (prefrontalnim) korteksom pa slabi dolgoživo retrospektivno imaginacijo. Engrami v hipokampusu so aktivni takoj po nastanku, a njihova aktivnost je časovno omejena. Kako hitro (prva) aktivacija en- gramov v korteksu sledi njihovemu nastanku, je odvisno tudi od učenja, t. j. od (re) konsolidiranja struktur kortikalnih engramov. 28 Aktivacija engramov, pogojena s 27 McPherson, F . (2004): »The role of emotion in memory«. V: About Memory. Povzeto 16. junija 2017 s strani http://www.memory-key.com/memory/emotion 28 Aktivacijo nevralnih struktur zaznamuje izmenjava električnih oziroma kemičnih signalov med nevroni. Vsaka aktivacija engramov, ki omogoča priklic dolgožive retrospektivne imaginacije, rekonsolidira sinapse, ki engrame omogočajo. Re-imaginacija zato nikoli ni povsem enaka, saj se engrami prenaredijo ob vsakem priklicu re-imaginacije (Bridge in Paller, 2012). Utrjenost strukturnih povezav oziroma engramov je pogojena s sinaptično močjo. V študiji Bartola in sodelavcev (2015) je s pojmom sinaptična moč opisana moč stika med dvema nevronoma oziroma stopnja vpliva aktivnosti enega nevrona na aktivnosti drugega. Velikost dendritskega trna na posameznem stiku – velikost trnov je spremenljiva – korelira s sinaptično močjo. sebstvo, konstrukt sinergije 80 Anthropos 1-2 (249-250) 2018, str. 67-84 jurij perpar stimuli – denimo s stimuli, posredovanimi z interakcijo posameznika z okoljem –, omogoči (re)imaginacijo mentalnih vsebin. 29 Z vplivanjem na amigdalo hormon oksitocin pomaga pri vzpostavljanju zaupanja, ki med posamezniki omogoča sodelovanje. Višji je nivo oksitocina, nižji je nivo stresnih hormonov ter posledično močnejši občutek ugodja in varnosti pri posamezniku (Churc- hland, 2011). Oksitocin pri posamezniku omogoči občutenje in izražanje naklonjenosti, a ne določi »vsebin« naklonjenosti, te so pridobljene v interakcijah: »Oksitocin v možganih modulira družbene interakcije, kot so materinska skrb in obramba, romantične vezi, seksual- nost, memorija, solidarnost, zaupanje« (Neumann, 2007). Posameznik, ki vzdržuje odno- se z različnimi objekti naklonjenosti (denimo s svojim spolnim partnerjem, otrokom, pri- jateljem, športnim klubom, hišnim ljubljenčkom, bogom, državo, narodom), lahko do- življa oziroma »prepoznava« različne »vsebine« naklonjenosti. Ker jih kvalitativno razlikuje, jih tudi drugače poimenuje (romanca, starševska ljubezen, prijateljstvo, navija- ška gorečnost, ljubezen do živali, bogoljubnost, domoljubje itd.). Kljub temu da v različ- nih pojavnostih naklonjenosti odigra pomembno vlogo isti biološki dejavnik, oksitocin, posameznik čustvu naklonjenosti v različnih situacijah pripiše različne pomene in »vsebi- na« čustva se mu zdi povsem drugačna. 30 V pristnost, sublimnost in substancialnost na- klonjenosti, ki jo čuti in/ali izraža do tega ali onega objekta, posameznik praviloma ne dvomi. Včasih ga prav odsotnost omenjenega dvoma privede do skrajnih dejanj. 31 Podobno kot pri (samo)zavedanju gre tudi pri čustvu naklonjenosti za psevdo-po- jav, ki vznikne na mestu nemogoče zaznave biofizičnih faktorjev, ki ga omogočajo. Gre za psevdo-doživetje, pogojeno z biofizičnimi faktorji, ki pa posamezniku ne preskrbijo »vsebin« čustvovanja. Pojav slednjih je pogojen z interakcijo z objekti na- klonjenosti, ki jih naplavijo različne okoliščine – interakcija je zaznamovana z ra- znoterimi stimuli –, na nevrobiološki ravni pa s tvorbo in aktivacijo engramov, ki posamezniku omogočajo (re)imaginacijo objektov. ::5.2 Socialno-zgodovinska pogojenost skupne (re)imaginacije Identifikacija je prvotna oblika čustvene vezanosti na objekt. Nastane lahko pri vsa- ki na novo odkriti skupni točki z osebo, ki ni objekt seksualnih gonov; bolj je skupna 29 Kitamura, T., Ogawa, S., Roy, D., Okuyama, T., Morrissey, M., Smith, L., Redondo, R. & Tonegawa, S. (2017): »Engrams and circuits crucial for systems consolidation of a memory«. V: Science 356.6333, str. 73–78. 30 T udi psevdo-doživljanje naklonjenosti, ki vznikne v interakcijah med ljudmi in psi, je pogojeno z učinkovanjem oksitocina v telesih sodelujočih (Nagasawa et al., 2015). Ljudje ljubezni do svojih hišnih ljubljenčkov praviloma ne enačijo z ljubeznijo do svojih otrok, čeprav obe izkazovanji naklonjenosti pogojujejo podobni nevrobiološki faktorji v možganih. Psevdo-doživetji praviloma razumejo kot povsem različni izkazovanji naklonjenosti. Razlike zakoličijo specifike, pogojene z okoliščinami interakcije, z njimi določena tvorjenja engramov in (re)imaginacije posameznih objektov naklonjenosti. 31 Posameznik izkustveno težko poveže psevdo-doživljanje ljubezni z nevrobiološkimi procesi ter strukturami možganov, ki omogočajo psevdo-doživljanje, zato se mu ljubezen ne zdi fizično, prej metafizično pogojen, sublimen pojav, ki terja slepo pripadnost. Goreča pripadnost (osebi, narodu, bogu in raznim drugim objektom naklonjenosti) lahko pripelje do nasilja, uperjenega zoper tiste, ki naj bi ogrožali občudovane objekte. 81 točka pomenljiva, večji so afektivni učinki identifikacije in trdnejša je lahko vez med osebami (Freud, 1949: 65, 66). Identifikacijske, afektivne vezi med posamezniki, ki jih omogočajo skupne točke (osebe, dogodki, dejanja, predmeti, prostori, obdobja, miti, ideje in drugi faktorji, ki opravljajo simbolno funkcijo), predstavljajo lepilo na- mišljenih identitetnih skupnosti. Nabori skupnih točk služijo kot nosilci identitet, ki omogočajo tvorbo organiziranih množic – političnih, etničnih, državnih, verskih in drugih skupnosti – ter njihovo (identitetno) (re)produkcijo. Izumljanje, odbiranje in ohranjanje nosilcev identitet je možno z (re)produkcijo skupne (re)imaginacije: »Me- morija ni mentalna operacija posameznika, ki je umetno odrezan od vseh družbenih vezi – spomini niso le stvar posameznika, pač pa nekaj, kar zadeva področje družbenega. V spo- minu individuuma obstajajo le 'fragmenti' in 'podobe', ki sami na sebi niso zadostni ozna- čevalci pomena, zato posameznik potrebuje družbeno institucijo, pričevanje in označeva- nje drugih ljudi, da bi vzpostavil veljavnost svojih idej in mišljen. Čisti spomin ne obsta- ja. Priklicevanje dogodkov v spomin je vezano na inteligenco in delovanje zavesti, ki si poiščeta ustrezne družbene okvire; ti pa določijo to, česar se bo skupina ljudi spominjala in kaj bo pozabila, pa tudi to, katera interpretacijska paradigma bo pri manipuliranju s spo- minsko materijo prevladala«. 32 »Specifična memorija je pogojena s specifično socialno-zgo- dovinsko genezo in njeno transmisijo« (Kramberger, 2011: 217). Socialno-zgodovinske prakse opravijo selekcijo naborov skupnih točk, ki so posa- meznikom »ponujeni« v procesu (re)socializacije. Skupne točke vzbujajo in zaznamu- jejo specifične oblike identitetnih čustvovanj. (Dominantni) družbeni dejavniki na njih gradijo specifične identitetne vsebine; družbena razmerja moči, tudi pogojena s socialno-zgodovinskimi praksami, pa jih »dokončno« pomensko opredelijo. S pomo- čjo identitetno-kulturnih faktorjev (t. j. stimulov), ki vplivajo na »ustrezne« prilagoditve nevralnih struktur v možganih, posameznik ne najde le »ustreznih« »vsebin« svojih iden- titetnih čustev, pač pa tudi »svoje« subjektne značilnosti; omogočeno je sebstvo. 33 32 Kramberger, T. (2011): »Maurice Halbwachs in družbeni okviri kolektivne memorije (spremna beseda)«. V: Nevidne evidence: misliti idola tribus, str. 213. 33 Ni jasno, ali je morebitno (samo)zavedanje pri nečloveških bitjih iluzija, podobna iluziji (samo)zavedanja pri človeku. Morda je specifičen način psevdo-izkušanja (samo)zavedanja pogojen s specifičnimi biofizičnimi lastnostmi možganov pripadnikov posamezne vrste. Vizualna samo-prepoznava, meta-kognicija, empatija, dolgoročno načrtovanje in druge podobne zmožnosti niso lastne le ljudem, pač pa tudi pripadnikom nekaterih drugih živalskih vrst. Nevronske in druge celice, ki tvorijo človeške možgane, ter nevralne strukture so podobne celicam oziroma strukturam pripadnikov nekaterih drugih živalskih vrst. Tudi velikost človeških možganov ni izjema v živalskem kraljestvu (Tononi in Koch, 2015). Struktura in organiziranost človeških možganov imata nemalo skupnega s strukturo, organiziranostjo možganov pri pripadnikih drugih živalskih vrst, še zlasti pri sesalcih. Kljub temu da človek deli biološko platformo z drugimi sesalci, pa ima na razpolago zmogljivejšo kortikalno »opremo«, ki mu omogoča reševanje zelo kompleksnih problemov. Zato »človek ni le učeče bitje, je tudi inovator. Prav inovativnost pogojuje vznik in razvoj kompleksnih kultur« (Churchland, 2014). Ker pripadniki nečloveških vrst nimajo zmožnosti organiziranja v kompleksne socialno-zgodovinske formacije in tvorjenja kompleksnih identitetnih skupnosti – saj slednje med drugim vključujejo selektivno, s socialno-zgodovinskimi institucijami zakoličeno skupno (re)imaginacijo, z njo povezan nabor identitetnih skupnih točk ter specifične vednosti –, tudi ne morejo podleči raznoterim subjektivacijam in tvoriti kompleksnejših oblik lastnih sebstev. Nekateri pripadniki nečloveških vrst se lahko zavedajo svojega telesa, a zmožnost »telesnega« (samo)zavedanja sama po sebi – brez vključenosti bitja v kompleksen (re)socializacijski proces – bržda ni zadosten pogoj vznika sebstvo-tvorne sinergije. Brez ustreznih nevrobioloških atributov, ki bitju omogočajo (re)imaginacijo zapletenih spoznavnih vsebin, simbolov, je tvorjenje in mišljenje kompleksnih identitet težko verjetno. sebstvo, konstrukt sinergije 82 Anthropos 1-2 (249-250) 2018, str. 67-84 jurij perpar ::6. KONSTRUKT SEBSTVA Sebstvo je konstrukt sinergije med posameznikovo psevdo-izkušnjo (samo)zave- danja – konsistentnost sebstva je lahko le navidezna – in identitetnimi (re)imagina- cijami, ki jih omogočajo ter (re)producirajo sprevrnjene zavesti. Sinergija je stranski produkt posameznikove interakcije s socialno-zgodovinskim okoljem, nastopi v procesu (re)socializacije. Kljub temu da so (samo)zavedanje in (identitetni) mental- ni konstrukti biofizično pogojeni, niso (bio)fizični pojavi – so iluzije, ki jih posame- znik ne prepozna kot iluzije, pač pa kot evidentne ter celo resnične pojave, včasih tudi kot metafizično pogojene, sublimne pojave. Izkustveni oziroma mentalni psev- do-pojavi nastopijo na mestu odsotne in nemogoče neposredne zaznave cerebralnih procesov in struktur, ki jih omogočajo. Tvorbe in aktivacije engramov – engramov, odnosno povezanih z identitetno (re) imaginacijo pri posamezniku – so pogojene s stimuli iz socialno-zgodovinskega okolja: z identitetnimi nabori skupnih točk, objekti naklonjenosti, spoznavanjem družbenih praks in identitetnih zavesti, ki so praviloma pridobljene (oziroma mo- dificirane ali zamenjane) v procesu (re)socializacije. Identitetne (re)imaginacije, ki so nujno čustveno obarvane, »ovsebinijo« izkustveno-mentalne psevdo-pojave, to »ovsebinjenje« pa botruje vzniku in vzdrževanju iluzije sebstva. ::7. ZAKLJUČEK Sebstvo je rezultat sovpadanja psevdo-pojavov: (samo)zavedanja ter identitetnih mentalnih konstruktov, ki so biofizično pogojeni, in sprevrnjenih (identitetnih) za- vesti, ki so socialno-zgodovinsko pogojene. Izkustveno-mentalni konstrukti so sprevrnjeni iz podobnih razlogov kot ideologije: če sebstvo-tvorni psevdo-pojavi ne vključujejo zaznave nevrobioloških pogojev lastnih pojavitev, pa identitetne ideolo- gije, ki posameznika podvržejo specifičnim subjektivacijam, ne omogočajo razkritja dejanskih socialno-zgodovinskih okoliščin in kontingence lastnega vznika. Dokler ni razkrinkana njihova sprevrnjenost, ideologije delujejo prepričljivo in omogočajo privid lastne samoumevnosti ter neizpodbitnosti, sebstvo-tvorni izkustveno-men- talni konstrukti pa privid lastne očitnosti in substancialnosti. ::LITERATURA Al-Khalili, J. (2013): Double Slit Experiment [video datoteka]. Povzeto 16. junija 2017 s strani https://www.youtube.com/watch?v=A9tKncAdlHQ Ankney, C., D. in Rushton, J., P . (2007): »The Evolution of Brain Size and Intelligence«. V: Platek, S., Keenan, J. in Shackelford, T. (ur.): Evolutionary Cognitive Neuroscience. Cambridge, MA: The MIT Press, str. 121–161. Bartol, T., Bromer, C., Kinney, J., Chirillo, M., Bourne, J., Harrisin, K. in Sejnowski, T. (2015): »Nanoconnectomic upper bound on the variability of synaptic plasticity«. V: eLife Sciences Publications. Povzeto 16. julija 2017 s strani https://elifesciences.org/articles/10778 83 Berg, J., Stryer, L. in Tymoczko, J. (2002): »Photoreceptor Molecules in the Eye Detect Visible Light«. V: Biochemistry. 5th edition. Povzeto 16. julija 2017 s strani https://www.ncbi.nlm.nih. gov/books/NBK22541/ Bresjanac, M. (2008): »Ženski možgani, moški možgani«. V: Sinapsa, 4. marec. Povzeto 15. julija 2017 s strani http://www.sinapsa.org/radovedni/prispevki/Mo%C5%BEgani_in_spol Bridge, D. in Paller K. (2012): »Neural Correlates of Reactivation and Retrieval-Induced Distortion«. V: Journal of Neuroscience, 32 (35) 12144-12151. Povzeto 14. septembra 2017 s strani http://www.jneurosci.org/content/32/35/12144 Broks, Paul (2004): Into the Silent Land. London: Atlantic Books. Clayton, R., Leshner, G. in Almond, A. (2015): »The Extended iSelf: The Impact of iPhone Separation on Cognition, Emotion, and Physiolog«. V: J Comput-Mediat Comm, XX/2. Oxford: Blackwell Publishing Ltd, str.119–135. Churchland, Patricia (2011): Neuromorality [video datoteka]. Povzeto 1. julija 2017 s strani https:// www.youtube.com/watch?v=8_4RV7V5Dzs --- (2014): Touching a Nerve: The Self as Brain [video datoteka]. Povzeto 1. julija 2017 s strani https://www.youtube.com/watch?v=0V7QrxEAbLM --- (2015a): Neurophilosophy and moral values [video datoteka]. Povzeto 1. julija 2017 s strani https://www.youtube.com/watch?v=gEsEo1p8rlo --- (2015b): Neurophilosophy and free will [video datoteka]. Povzeto 1. julija 2017 s strani https:// www.youtube.com/watch?v=su9K5cwt8Dw Dittrich, L. (2016): Patient H.M. London: Chatto&Windus. Descartes, R. (1996): »Misli k dokazu bivanja boga in razlike med dušo in telesom urejene po geometrijski metodi«. V: Phainomena, V/17–18, Ljubljana: Nova revija, str. 5–13. Engels, F . (1893): »Engels to Franz Mehring«. V: Marx-Engels Correspondence 1893. Povzeto 19. julija 2017 s strani https://www.marxists.org/archive/marx/works/1893/letters/93_07_14.htm Finn, E. (2015): »How your brain activity is as unique as your fingerprints«. V: The Conversation, 12. oktober. Povzeto 16. junija 2016 s strani https://theconversation.com/brain-activity-is-as- unique-and-identifying-as-a-fingerprint-48723 Foucault, M. (1972): The archaeology of knowledge. New York: Pantheon Books. Freud, S. (1949): Group Psychology and the Analysis of the Ego. London: The Hogarth Press Ltd. Garson, J. (2016): »Connectionism«. V: Zalta, E. (ur.): The Stanford Encyclopedia of Philosophy. Povzeto 31. avgusta 2017 s strani https://plato.stanford.edu/archives/win2016/entries/ connectionism Gomez-Pinilla, F . (2012): »How does the brain use food as energy?« V: BrainFacts.org, 21. december. Povzeto 16. julija 2017 s strani http://www.brainfacts.org/about-neuroscience/ask-an- expert/articles/2012/how-does-the-brain-use-food-as-energy/ Herculano-Houzel, S. (2016): The Human Advantage: A New Understanding of How Our Brain Became Remarkable. Cambridge, MA : The MIT Press. Kitamura, T., Ogawa, S., Roy, D., Okuyama, T., Morrissey, M., Smith, L., Redondo, R. in Tonegawa, S. (2017): »Engrams and circuits crucial for systems consolidation of a memory«. V: Science 356.6333, str. 73–78. Kitayama, S. Park, J. in Cho, Y. (2015): »Culture and Neuroplasticity«. V: Michele J. Gelfand, M., Chiu, C. in Hong, Y. (ur.): Handbook of Advances in Culture and Psychology. New York: Oxford University Press, str. 38–100. Kramberger, T. (2011): »Maurice Halbwachs in družbeni okviri kolektivne memorije (spremna beseda)«. V: Kramberger, T. in Rotar D., B. (ur.): Nevidne evidence: misliti idola tribus. Ljubljana: Studia humanitatis, str. 211–258. Markič, O. in Kordeš, U. (2007): »Kognitivna znanost«. Povzeto 4. oktobra 2017 s strani https:// plato.stanford.edu/archives/win2016/entries/materialism-eliminative/ McPherron, S. (2010): »Butchering dinner 3.4 million years ago«. V: Nature, 11. avgust. Povzeto 17. julija 2017 s strani https://www.nature.com/news/2010/100811/full/news.2010.399.html sebstvo, konstrukt sinergije 84 McPherson, F . (2004): »The role of emotion in memory«. V: About Memory. Povzeto 16. junija 2016 s strani http://www.memory-key.com/memory/emotion Medicinski slovar (2012). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta. Mortensen, H. S., Pakkenberg, B., Dam, M., Dietz, R., Sonne, C., Mikkelsen, B. in Eriksen, N. (2014): »Quantitative relationships in delphinid neocortex«. V: Frontiers in Neuroanatomy, 8, 132. Povzeto 14. septembra 2017 s strani http://doi.org/10.3389/fnana.2014.00132 Nagasawa, M., En, S., Kikusui, T., Mitsui, S., Mogi, K., Onaka, T., Ohta, M., Ohtani, N. in Sakuma, Y. (2015): »Oxytocin-gaze positive loop and the coevolution of human-dog bonds«. V: Science, 17. april. Povzeto 16. junija 2016 s strani http://science.sciencemag.org/ content/348/6232/333 Neumann, I. (2007): »Oxytocin: the neuropeptide of love reveals some of its secrets«. V: Cell Metabolism, 3. april. Povzeto 5. avgusta 2017 s strani http://www.sciencedirect.com/science/ article/pii/S1550413107000691 Ramsey, W . (2016): »Eliminative Materialism«. V: Zalta, E. (ur.): The Stanford Encyclopedia of Philosophy. Povzeto 14. septembra 2017 s strani https://plato.stanford.edu/archives/win2016/ entries/materialism-eliminative/ Repovš, G. (2005): »Plastičnost možganov; kaj je to?« V: Sinapsa, 4. marec. Povzeto 16. julija 2017 s strani http://www.sinapsa.org/rm/poljudno.php?id=1 SSKJ (2010). Ljubljana: Založba ZRC SAZU. Tekavčič-Pompe, M., Brecelj, J. in Stirn-Kranjc, B. (2004): »Kako testirati barvni vid pri otroku«. V: Zdravstveni vestnik, 73. Povzeto 1. julija 2017 s strani vestnik.szd.si/index.php/ZdravVest/ article/view/2331/1836 Tononi, G. in Koch, C. (2015): »Consciousness: here, there and everywhere?« V: Philosophical Transactions of the Royal Society B, 30. marec. Povzeto 1. julija 2017 s strani http://rstb. royalsocietypublishing.org/content/370/1668/20140167 T uma, T., Pantazi, A., Gallo, M., Sebastian, A. in Eleftheriou, E. (2016): »Stochastic phase-change neurons«. V: Nature Nanotechnology, 11, London: NPG, 693–699. Anthropos 1-2 (249-250) 2018, str. 67-84 jurij perpar