LETO (ANO) XLV (39) Stev. (No.) 6
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES 6. februarja 1986
Akcija mladih
Mladini posveča človeška družba veliko pozornost. Vsakovrstne orga-taizacije in društva se sklicujejo nanjo in so ponosne, če imajo med isvojimi člani mlade ljudi.
Se pa zgodi, da je prisotnost mladine le vaba ali tudi le formalnost, (saj ne eni ne drugi nimajo posebnega zanimanja delovati v prid 'organizacije ali družbe. Le dema-igogija in koristolovstvo.
Po vsakdanjih vtisih sodeč je mladina pripravljena uporabiti čas in sile bolj za zabavo ali pohaja-štvo, kot pa da resno pripravo na bodočnost združi z zdravo rekreacijo.
In vendar ni mogoče zanikati dejstva, da obstaja mladina z voljo do ■dela, do napredka, ki živi in se trudi za dosego tega, v kar je1 prepričana. Ne. mislim tukaj na posameznike, bele vrane, ampak na skupine, ki sestavljajo predstražo vojske mladih.
Naša skupnost v Argentini ima (tudi take in podobne sestavne dele. Ima navdušene mlade moči, ki se izživljajo za svoje -sovrstnike, rojake in bližnje v svojem življenjskem okolju •— ,pa žal tudi one druge. Hotel bi se ustaviti pri prvilh, katerih del se je odločil, da proti koncu lanskega leta izvede širšo akcijo po ulicah Buenos Airesa, s katero so hoteli opozoriti na posledice komunistične revolucije v Sloveniji ob koncu svetovne vojne.
Je to zanimiv (in razveseljujoč) pojav, ki smo ga dolgo pogrešali. Tiste mlade zagnanosti in — zdrave predrznosti. Zgledalo je, kot bi •mladi Slovenci v Argentini ne imeli toliko življenja v sebi, da bi znali Sami stopiti v borbo, kot so to nacedili njih predniki pred več kot 40. leti. In vendar so! Peščica fantov je hotela sama tudi nekaj narediti, nekaj njej lastnega, vidnega, 'udarniškega, ki bi pokazala drugim, da je res živa in se zaveda svoje tnoči. Predstavljam si, da se bo de-
lokrog v bodočih sunkih odprl na široko in zajel še več fantov in deklet pri širjenju poznanja slovenske problematike v neslovenskem okolju.
Ta podvig je tudi znak, da do. •sedanji trud, vložen v slovenske šole, srednješolske in visokošolske tečaje, mladinske sestanke, časniško dejavnost, — ni bil zaman, če tega 'ne bi bilo, tudi takih in podobnih Vidnih akcij ne bi zasledili. Torej pripade del zaslug tudi onim, ki se zavedajo, da šole in tečaji niso (samo za to, da se mladi srečujejo, spoznavajo in poveselijo, ampak da dobijo vpogled v vrednote, ki so jih ISlovenci prinesli s seboj in ki jih je danes v Sloveniji včasih na prvi pogled težko zaslediti, saj so načrtno zamorjene in odstranjene iz Vidnega življenja.
Po drugi strani pa nam tovrstno delovanje ne sme zastreti pogleda Pa manj vidne, pa prav tako potrebne dele našega skupnega življe-Pja, ki skrito, vendar nenehno u-•stvarjajo potrebne temelje za taka 'udejstvovanja. Brez njih je vsako agitiranje prazno, puhlo ; je le fa-isada, za katero se skriva le1 sla po pustolovščinah. Ker pustolovski del takih podvigov sme biti le začimba, ki izboljša že itak dobro, zdravo jed.
Ko sami pa tudi drugod po svetu opazujemo razvoj skupnosti v Argentini, če je slovenstvo še dovolj zasidrano; ko se eni sprašujejo, ali bo organizirana slovenska skupnost izumrla v desetih, dvajsetih ali tridesetih letih; ko drugi delajo in se trudijo, da bi vrednote, ki jih slovenski narod premore, ohranjevali in posredovali drugim ne glede na to, koliko časa bo živ slovenski duh, ampak zaradi vrednot samih — bomo morali med različne dejavnike in pokazatelje uvrstiti tudi tega, ki ga s ponosom in veseljem uvrstimo k aktivom lanskoletne bilance 'našega življenja.
Gregor Batagelj
Sporočilo iz domovine
1 Jugoslavija je pod enostransko in diktatorsko vladavino komunistov, vsak dan v hujši politični, gospodarski in kulturni krizi. Kriza je torej vsestranska in popolna in take ocene ne podajajo samo ljudje na cesti, delavci v tovarnah, kmetje na kmetijah, profesorji in Vzgojitelji po šolah, mladi, ki so brez perspektiv, ampak celo nešteti komunisti, borci ter bivši oblastniki sami. Življenje v vsakodnevni praksi potrjuje, da se politična in gospodarska kriza iz dneva v dan ibolj poglabljata, uresničujejo pa se napovedi neorganizirane opozicije doma in aktivno delujoče v inozemstvu, da prav ta komunistična Jugoslavija, ki je poteptala svobodo, demokracijo in človečanske pravice, da prav ta Jugoslavija, ki gradi boljši in pravičnejši družbeni red na nasilnem marksizmu in leninizmu, se vse bolj in bolj približuje gospodarskemu, političnemu in kulturnemu polomu. In v tem trenutku in času, ko gospodarska in politična kriza že načenja odnose življenja ined ljudmi, načenja tudi že same odnose med samimi komunisti in republikami. Namesto bratstva in enotnosti, ki naj bi povezovalo jugoslovanske republike, stopajo v ospredje hudi politični in gospodarski spori, nasprotja in sovraštva. Bolj razvite in bogatejše republike, ki dajejo drugim velikansko gospodarsko pomoč, se vse bolj in bolj zavedajo, da dajejo preveč in da Zato še same siromašijo, tiste pa, ki brez dela to pomoč prejemajo, pa so vse bolj in bolj prepričane, da je pomoč premajhna- To pa povzroča take napetosti in nesporazume kot nekoč v stari Jugoslaviji.
1 Da je Jugoslavija po programu vladanja komunistov v resni politični, gospodarski in kulturni krizi, ki lahko že jutri postane katastrofalna, letošnja jesen to samo potrjuje. Podjetj’a so v vse hujši gospodarski krizi, brez denarja, proizvodnja pada, izvoz stagnira, neštete tovarne se zapirajo, delavci niso stimulirani za boljše delo, prekinitve dela, ki so po svoji vsebini stavke, pa so iz dneva v dan številnejše. Vse to spremljajo slovenski kulturniki s protestno literaturo, gledališko umetnostjo, glasbo in podobno. če je nekoč literatura po kritičnem ocenjevanju življenja in družbenih razmer nakazovala izhode v družbi, tega naša literatura ne 'sme, če pa to stori, je že v prepovedi in zaplembi, avtorji pa v pregonih in vrženi v kazenske procese.
1 Vse te krize v gospodarskem in političnem življenju se izražajo v podivjani inflaciji, ki je presegla 100%.
Po ulicah, tovarnah, trgovinah in šolah je čutiti vsak dan večjo napetost in nezadovoljstva. Kakšna je bila napetost med mladimi in policijo pred dnevi, ko je policija sredi Ljubljane zaplenila revijo Mladina, ki je objavila članke o kazenskih procesih tistih, ki so se v literaturi ali na drug način uprli načinu totalitarnega in neodgovornega komunističnega vladanja! Samo številnim policajem je uspelo zlomiti u-porno in ogorčeno mladino, sicer bi prišlo do fizičnega obračunavanja.
Gospodarska kriza je postala tako huda, da je kljub temu, da imajo v Jugoslaviji komunisti popolno oblast, njih prisilila, da so morali
MARKO KREMŽAR
Stična točka
Malokdaj srečamo v političnem tisku, ki izhaja v domovini, razmišljanja, s katerimi bi mogli soglašati. Včasih naletimo sicer na resnična iskanja izhoda iz slepe ulice, štiri desetletja ipo tem, ko je komunistična partija naš narod vanjo zavedla. Ker pa navadno celo taka dobronamerna razpravljanja temelje na dogmatičnih postavkah marksizma in na zgodovinskih potvorbah domačega totalitarizma, ni mogoče zlepa najti v njih skupne točke, ki je potrebna za odkrit razgovor med rojaki, kar je brez dvoma škoda.
Toliko bolj razveseli branje eseja, ki ga je v Novi reviji (39/40) napisal France Bučar pod naslovom „Federacija ali konfederacija“. Med vrsto sorodnih pogledov naletimo na naslednjo misel: „Pravica posameznih narodov do lastne državnosti, do samostojnosti v odločanju o lastnih zadevah* ni kvalitativno nič drugega kot pravica slehernega posameznika, da sam odloča o svojih zadevah, da je gospodar svoje lastne osebnosti. ... če tej izvirni človekovi pravici, dejansko neodtujljivi, rečemo samoupravna pravica, sledi, da vsa samouprava izvira iz posameznika, vse širše družbene skupnosti, z nacionalno vred, pa predstavljajo samo obliko uresničenja te izvirne pravice posameznika. Nihče tedaj nima pravice, da bi od zunaj posegal vanjo, pa naj gre za osebnostno ali nacionalno raven.“ (str. 880.)
'V tem odstavku postavi avtor o-'snovno načelo, ki je brez dvoma globoka stična točka nad vsemi svobodoljubnimi slovenskimi rojaki. Spoštovanje človekove osebe, njegove pravice do svobodnega odločanja o svojem načinu življenja, do razvijanja narodovih posebnosti, koristi in državnosti, je izhodišče za vsako pravo demokratičnost. Poudarek je na „pravi“ demokratičnosti, katera izvira iz „pravic posameznika“, v nasprotju z „demokratičnim centralizmom“ kjer je „vsaka nižja stopnja v hierarhiji samo izvršilni organ višje stopnje.“ (str.
(sprejeti in objaviti neki elaborat ali 'poročilo o kritični analizi politične, ga sistema, če bodo pustili ljudem 'spregovoriti o vzrokih gospodarske 'in politične krize, bodo ljudje odkrito 'spregovorili, da sta prav ta ‘politični sistem, anarhično in neodgovorno delavsko samoupravljanje in neodgovornost pri delu v celoti odgovorni za sedanje porazno 'gospodarsko stanje, ki jemlje ljudem kakršne koli pa celo minimalne perspektive življenja, da ne govorimo o nekem srečnem in svobodnem življenju, o katerem je govoril in frazaril Kardelj.
Gospodarska kriza je resno načela že same odnose med vladujočimi komunisti in republikami. Zadnja 'seja centralnega komiteja Jugoslovanskih komunistov je jasno potrdila, da je enotnost jugoslovanskih komunistov, na kateri naj bi bila 'še vedno grajena Jugoslavija, močno načeta. Samo še malo časa, pa bo prišlo v teh odnosih do hujših takih ali drugačnih spopadov.
Kaj menijo o tem jugoslovanski komunisti? Iz javnih poročil in razprav je razvidno, da se komunisti ne morejo razbremeniti odgovar-nosti za tako stanje. Policija, ki je Vsak dan močnejša in številnejša, in pa enote civilne zaščite, ki so jih postavili po mestih, trgih, vaseh, šolah in tovarnah, naj bi, če bo potrebno tudi s silo, branili komunistično in diktatorsko oblast; dokler bo tako, naj bi nihče od teh komunističnih veljakov, kot odgovoren za gospodarski polom Jugoslavije, ne prišel pred sodišče in
881), kakor ugotavlja tudi France Bučar.
* * *
Če hočemo gledati v slovensko bodočnost skupno, čeprav morda pod različnimi vidiki, potrebujemo vsaj skupno izhodišče. Le tako moremo ljudje, ki spoštujemo drug drugega, svobodno, vzajemno iskati načinov za obrambo in razvoj skupnih koristi.
Rešitve za bodočnost ni iskati v različnih „rehabilitacijah“ dvomljive vrednosti, s katerimi bi nekate-ri med sedanjimi oblastniki v domovini bili pripravljeni potegniti črto čez del slovenske zgodovine. Prav kakor namreč ni bilo legitimno njihovo jemanje življenj in dobrega i-mena med in po revoluciji, tudi samovoljne rehabilitacije le nekaterih mrtvih nasprotnikov, niso izraz pravice. Bilo bi več kot cinično, da bi z „rehabilitacijo“ svojih nekdanjih žrtev zdaj podaljševali trajanje svoje totalitarne oblasti. Niso bili in niso gospodarji nad resnico, pa tudi nad svobodnimi odločitvami slovenskih rodoljubov ne.
Dovolj je, da se med Slovence vrne spoštovanje do človeka, do njegove enkratnosti in različnosti ter da je to spoštovanje zakonito zagotovljeno.
Tedaj bodo nepristranski zgodovinarji poiskali drobce razdrobljene resnice ter odkrili pravičnejše poglede na našo polpreteklost, ne ker bi jim to „dovolili“, marveč ker bodo, enako kot vsi rojaki, mogli neovirano slediti glasu svoje vesti. Ne odločitve oblastnikov, temveč resnica je tista, ki daje vsakemu čast in priznanje, kakor mu pripada.
Prav ta pot zakonitega spoštovanja posameznika in njegove svobode pri iskanju resnice pa bo privedla končno do moralne' obnove v narodu. Bučar ugotavlja, da je „moralni razkroj... temeljni vzrok eksistenčne krize sleherne organizacije, sleherne družbe.“ (str. 879/880) Potemtakem drži tudi obratno, da vodi pot iz sedanjega družbenega razkroja le preko moralne obnove.
„Reforma torej ni,“ kakor pravi
odgovarjal za zlorabo oblast v škodo ljudstva.
Ker v dosedanji praksi komunistom ni uspelo ali pa zavestno niso hoteli ničesar storiti, da se začnejo gospodarske težave sanirati in odpravljati, takozvani 'stabilizacijski program tega ni sposoben storiti, zato Jugoslavija vse bolj in bolj z naglico hiti političnemu in gospodarskemu polomu naproti, če bo komunistom v Jugoslaviji uspelo, da bodo v teh kriznih časih obdržali oblast in neodgovorno ter nasilno vladali nad ljudmi, jim pa to prav gotovo ne bo uspelo več po letu 1988, ko bo morala Jugoslavija začeti vračati ogromna inozemska posojila, kar pa zastarelo in tehnološko zaostalo gospodarstvo ne bo •zmoglo. Tedaj bodo nastopile še 'hujše gospodarske in politične kri-Ize, ki. bodo morale, objektivno vzeto, 'načeti sam sistem komunističnega (vladanja. Proces propadanja lahko Začasno zaustavi samo vojaška diktatura, ne bo pa mogla propada ustaviti. In zakaj1 ne?
Zgodovina kot najboljši sodnik je dokazala in potrdila, da narodi, države in ljudstva, ki v družbenem Sistemu, ki si ga svobodno izberejo dii jim je vsiljen z revolucijo, ne morejo s svojim delom zagotoviti toliko družbenih dobrin in bogastva, da si sami zagotavljajo če že ne razširjene, pa vsaj enostavne družbene reprodukcije; da taki narodi, države in ljudstva prej ali slej postanejo plen močnih gospodarskih struktur in ljudstev.
Matjaž
isti pisec na drugem mestu, „v spre. membah institucionalnih oblik političnega sistema, ampak v reviziji komponentov, ki vodijo do takih institucionalnih oblik.“ (str. 88Ö) Treba se je vrniti k temeljem in k vzrokom, če hočemo videti dalj kakor do prvega ovinka na serpenti-nasti cesti.
* * *
Zanimivo je, da :se spremeni celo vsebina zlorabljanega izraza „samouprava“ pod vidikom Bučarjevih razmišljanj, če rečemo namreč, da je „samouprava pravica slehernega posameznika“ do samoodločanja, ga ni demokrata, ki bi mogel ugovarjati takemu načelu samoupravljanja.
Nasprotje med leninizmom, ki je „doktrina izrazitega političnega e-litizma“ (str. 880) in med samoupravljanjem, katero naj bi temeljilo na „različnih idealih, različnih vizijah, različnih ocenah...“ (str. 880), je bilo iz prekooceanske daljave vidno od prvih početkov. Brez „pluralizma ni samoupravljanja“, ugotavlja zdaj tudi avtor in s tem potrdi, da je samouprava v domovini zaenkrat le eden od tolikih družbenih mitov.
V primeru pa, da se odgovorni činitelji v slovenski republiki prično ravnati po definiciji, ki jo daje „samoupravni“ avtor „Federacije in konfederacije“, more dobiti pojem Vsebino, ki je do sedaj nima niti v praksi niti v uradni teoriji. S tem pa bi bil storjen korak iz stične točke v resnično novo in upanja polno smer.
Res je, nihče nima pravice, da bi od zunaj posegal v odločitve posameznika in naroda. S to trditvijo sta zavržena tako ideološki totalitarizem kakor državni centralizem. Narod kakor posameznik, skupnost kakor človek naj odloča o svoji u-sodi suvereno, kar pomeni, naj stoji na svojih nogah, naj bo samostojen. Le tako bo mogel biti resnično solidaren, to je vzajemen z drugimi skupnostmi in osebami.
Pravica do samostojnih odločitev seveda ne pomeni, da bi bile vse odločitve enako dobre. Vendar pravica do svobodne odločitve, to je do edine resnične odločitve, je celo pred moralno ali uspešnostjo kvalifikacijo odločitve same, kakor nas uče prve strani Geneze.
Svoboden človek je odgovoren za svoje odločitve in dejanja prav zato, ker je svoboden. Med rastočo neodgovornostjo in vedno večjim pomanjkanjem smisla za vrednoto svobode, je vzročna zveza. Ker vedno večja centralizacija odločitev pomeni rastoče odvzemanje svobode, je z njo povezana neodgovornost, ali kakor pravi Bučar: „Ni samo naključje, da so zahteve po centralizaciji usmerjene izrazito proti samoupravljanju...“ (str. 882)... katero bi v „določeni meri lahko poistovetili z demokracijo.“ (istr. 883)
* * *
Če sprejmemo za svoj narod načelo demokratičnega sožitja, postane jasno, da je obstoj totalitarne komunistične stranke s tem načelom v popolnem nasprotju.
„Obstoj samoupravljanja... in n. smerjevanje družbe prek avantgardistične stranke... predstavlja položaj, ki je v osnovi protisloven.“ (str. 882) V takem, položaju, ugotavlja Bučar, „ni pogojev za uveljavljanje pravnega reda“. Kadar namreč „manipulacija“ nadomesti sprejeta pravila, postane zakonitost utvara. To pa se nujno dogaja v državi, kjer vlada sistem „avant-gardizma“, v katerem „elita“ vodi in ji množica brezpravno sledi.
Jasno je, da brez pravnega reda ni skladnega družbenega napred-(Nad. na 2. str.)'
Slovenski narod - pozabite to!
Jugoslovanski narod s slovensko narodnostno skupnostjo kot ostankom preteklosti
I M ' -	'	II
STIČNA TOČKA
(Nad. s 1. str.)
ka. Pravni red pa je izrazito nasprotje „manipulacije“, katera je vzrok „pravnega relativizma“, ki privede „končno do tega, da se iz pogodb in sporazumov sprejete obveznosti izvajajo le toliko, kolikor posameznikom to ustreza, in da se nasprotno brez velikih pomislekov sprejemajo obveznosti, za katere bi moralo biti jasno, da jih posameznik ne more sprejeti; ve pa, da ga sistem v to ne bo prisilil.“ (str. 882)
Rast in napredek našega naroda sta tedaj odvisna tudi od pravnega reda, ki smo ga pripravljeni sprejeti in se mu svobodno podrediti. To pa pomeni, da je treba sedanji sistem, ki onemogoča resnični red — odpraviti.
Vprašanje, ki očividno še nima jasnega odgovora, je: kako? Vendar že spoznanje, da je sprememba sistema nujna, razširi in utrdi stično točko.
* * *
Narodova pravica do državnosti je ena od pravic, katero je potreba, podobno kakor vse osnovne in neodtujljive pravice, neprestano in zavestno poudarjati, ne glede na razmere, ki nam morda trenutno o-nemogočajo njih polno uporabo. Težko pa bo najti navdušenih zagovornikov in branilcev narodovih pravic v družbi, kjer posamezniki ne čuvajo ljubosumno svojih osnovnih pravic kot — ljudje.
Zdravi odnosi oseb in narodov izvirajo iz istega načela, ki priznava in sprejema pravico „'svobodnega odločanja o svojih zadevah“.
„Široke oblike družbenega sodelovanja na mednarodni osnovi ne morejo temeljiti na drugačnih osnovah kot na konsenzu. Izraz federacije ali konfederacije je s tega stališča irelevanten“, (istr. 880/881) ugotavlja tudi Bučar, ko razvija misel o slovenski državnosti.
In tu se naenkrat spet razširi stično področje. Slovenija ne sme biti niti podnajemnik niti drugorazreden družabnik v kakršnikoli mednarodni povezavi. Pripada nam vloga enakovrednega družabnika, ki stopi v družbo le po svoji odločitvi; to pa samo tedaj in v toliko, kolikor s tem brani in utrjuje svoje koristi. Podobno misel izrazi Bučar z besedami: „Sodobne velike integracije nastajajo, kot... izraz potrebe po združevanju sil, sredstev, dela, in znanja, torej kot izraz svobode. ki je predpogoj takemu povezovanju. Le-to temelji na svobodi lastnega ugotavljanja lastnih koristi... Za tako povezovanje se je treba odpovedat; vsem monopolom ideologij, politike, oblasti. Združuje in povezuje ise lahko le svoboden posameznik, avtonomna skupnost...“ (str. 885).
Na jubilejni Dragi 85 sem srečal Evo Fičur, 26-letno profesorico za jezike, o kateri so mi povedali, da je bila v odpravi na Južno Anapurno. Odprava je bila namenjena proslaviti 80-letnice obstoja Slovenskega •planinskega društva v Trstu. Probit sem jo, naj mi kaj pove o tej' odpravi za bralce Svobodne Slovenije. Pri prijateljih v Devinu je ob •predstavi skioptičniih slik pripovedovala o naskoku na goro.
Vp.: Eva, kje in kaj je sploh A-tnapurna?
Eva Fičur: Ena izmed tolikih gorskih skupin v Himalaji je Anapurna in v njej1 je vrh Južna Anapurna- Vrh doseže 7.219 metrov nadmorske višine. Dovoljenje za naskok je vložil vodja odprave več kot leto poprej, ko je bil z jugoslovansko odpravo v Nepalu. Anapurna pomeni v domačem jeziku boginja ■izobilja.
Vp.: Kdo je sestavljal odpravo?
EF: Vodja odprave je bil Lucijan Cergol, potem Davor Zupančič, Lenart Viđali, Lucijan Milič, zdravnik dr. Vilko Batistič iz Nove Gorice,Fausta Sisti in jaz. Povprečna starost je bila tam okoli 27 let. Z nami je šla tudi skupina 11 trekin-gašev, ki je naredila izlet po krožni poti okoli Anapurne. Njih potovanje
i - '	........
Na tem mestu se zdi beseda „avtonomen“ — prešibka, kajti za odločanje je potreba kaj več kot avtonomija; vendar drži tudi v tem primeru, da bi se morali sporazumeti najprej glede vsebine besed, če nočemo izgubljati v razgovoru časa z nepotrebnimi nesporazumi.
Sicer ipa drže gornje trditve za kakršnokoli evropsko povezavo, ki naj bo vedno le „sredstvo za realizacijo interesov vanjo povezanih narodov“, ne sme se pa pod nobenim pogojom spremeniti v „oblast nad njimi“.
V tej točki se utegnejo raziti mnenja glede primernosti ali neprimernosti vključitve slovenske republike v širšo mednarodno povezavo. Vendar s svobodno, demokratično odločitvijo sprejme narod v celoti odgovornost zanjo, po tem ko je vsakdo imel možnost pretehtati in presoditi vse razloge in dane možnosti. čemur pa se narod ne more nikdar odpovedati, je pravici izstopa iz zvez, ki niso več v skladu z njegovimi osnovnimi koristmi. Komaj namreč bi hotela „zveza“ dobiti oblast nad narodom, se spremeni iz „sredstva za realizacijo interesov“ v nevarnost za narodov obstoj.
Na tak način ni slovenski narod odločal o svoji usodi že dolga stoletja. Danes pa ise vse bolj giri zavest, da je od izvajanja osebne pravice o svobodnem odločanju odvisna- v veliki meri naša narodna u-soda. Vse razpravljanje o tem tako važnem vprašanju že potrjuje osnovno, skupno prepričanje, da mora biti odločanje O' narodnih koristih odprto, jasno in svobodno, skratka demokratično, v najčistejšem pomenu besede.
Sprejemamo odgovornost lastnih odločitev, medtem ko zavračamo, kot člani politično zrelega naroda, vsako manipulacijo. Na ta način 'živimo svojo osebno in skupnostno pravico, hkrati pa izvršujemo tudi svojo neodkionljivo — dolžnost.
* * *
Ob možnosti, da smo naleteli na slovensko stično točko, res nima smiisla razpravljati niti o „demokratičnem centralizmu“ take ali drugačne Jugoslavije niti o „federaciji ali konfederaciji“, kakor ugotavlja tudi France Bučar.
Potrebno pa je, da se Slovenci, kjerkoli že živimo, poglabljamo še in še v vprašanje kako naj bi spet pridobili svojemu narodu pravico, da bo sam odločal o svojih zadevah, da bo tako vsak od nas vedno bolj gospodar svoje lastne osebnosti.
Ko bomo našli skladen odgovor na to vprašanje, bo postalo tudi jasno, kako spremeniti sistem, k; tlači že štiri desetletja večji del narodnega občestva, in kako uveljaviti svojo neodtujljivo pravico do državnosti.
je pomagalo tudi nam, saj je na njih račun šla kot osebna prtljaga na letalu vsa naša gorniška oprema. S tem so se potni stroški odprave znižali. V Nepalu so se nam pridružili še sirdar (vodja šerp), dve šerpi, dva kuharja in zvezni oficir.
Vp.: Kdaj ste uradno odpotovali?
EF: Glavni del se je odpeljal 27. marca 1985 iz letališča v Ronkah (pri Trstu) v Amsterdam, od tam pa v glavno mesto Nepala Katmandu. Po enem tednu še zadnjih nakupov opreme smo se z omnibusom odpeljali v Pokharo, kjer je začela pešpot do vznošja gore.
Vp.: Kako pa se sploh organizira taka odprava?
EF: Najprej je treba pri nepalski vladi dobiti dovoljenje za določen vrh in smer. Potem pa so v Nepalu agencije, ki organizirajo vse: od prevoza do začetka pešpoti, najetje nosačev, šerp, itd.
Vp.: Prišli ste v Pokharo. In potem?
EF: Pot do baznega tabora naj bi trajala pet dni, to je, na višini 4;800 m. Najprej je pot zelo leta, tlakovana, ker ni cest ali avtocest, potem pa se začne dvigati in spuščati, da človeka kar zdela. Tovori so težki po 30 kg. ker taka je po-
Pred dnevi je predsednik Društva srbskih pisateljev Miodrag Bu-’latovič za beograjski časopis Politika povedal, da je resničnost jugoslovanskega naroda samo še vprašanje časa.
Pisatelj Butalovič že leta živi v Ljubljani in spada v prvo bojno Črto sovražnikov vsega, kar bi spominjalo na slovensko narodno samostojnost: jezika, umetnosti, zgodovine; pred več kot dvajsetimi leti Se je z vso ihtavostjo boril proti •uvedbi televizijskega dnevnika v slovenščini na ljubljanski televiziji, potem ko je v prvih letih ta televizija prenašala beograjski televizijski dnevnik v srbohrvaščini, čeprav je bil takrat poražen, je deloval naprej ...
Na vprašanje časnikarja Politike, kako gleda na spor s Slovenci, je Bulatovič odgovoril: „Slovenski narod ■— pozabite to!“
že res, da omenjenega „ambasadorja jugoslovanstva“ ne le v Ljubljani, ampak tudi v Beogradu nihče od predstavnikov „uradne“ politike ne jemlje preveč resno, vendar •pa že samo dejstvo, da se je „zasidral“ prav v Ljubljani, opozarja •na njegovo resno namero: ustanovitev jugoslovanskega naroda! In prav ta Bulatovič je predsednik Društva srbskih pisateljev. Tudi ta podrobnost ni brez pomena.
Turistična zveza Slovenije je pred časom izdala značke z napisom „Slovenija: moja dežela“. Mladina si jih s ponosom na veliko pripenja in jih še kar nosi... Torej ne gre za modno muho. Pripadniki drugih narodov in narodnosti, ki predstavljajo v Sloveniji že nad 10 % vsega prebivalstva, (povečini gre za nekvalificirane delavce) pa so si ob
Tridesetega novembra 1985 je SKA priredila svoj 13. kulturni večer, na katerem je predstavila odlično organistko Anico Arrišek. Anica ima vse lastnosti odlične glasbenice: ritem, čvrst pri izvajanju, dinamiko, predvsem pa svežo muzikalnost. Nekoč mi je rekel profesor: „Kdor dobro izvaja Bacha, ta je dober glasbenik.“ Ne samo po tem bi sklepali, da je Anica odlična organistka, saj je spored, težak spored, izvajala brezhibno.
Od XVI. stoletja dalje se imenujejo Voluntary orgelske skladbe, ki so bile namenjene za anglikansko bogoslužje, a niso imele določenega časa za izvajanje. John Stanley (1713-1786), ki je oslepel, ko je imel dve leti, je
godba z nosači. Kdor pa zmore, lahko nosi dvojni tovor, to je 60 kg in dobi tudi dvojno plačo. Vendar se nam je pri 4.000 m vse pokvarilo: začelo je snežiti in nosači, ki so povečini bosi, niso hoteli več nositi. Pet dni smo potrebovali, da smo sami s šerpami in dvema nosačema, postavili tabor. Tako je prva faza trajala še enkrat toliko.
Vp.: Kdaj je začelo pravo plezanje?
EF: Baza je stala 14. aprila. Po predhodnem darovanju šerp boginji Anapurni z vsemi vrstami jestvin, kar jih odprava premore, je uradno začela plezarija. Že med postavljanjem baze je ena naveza fiksirala vrvi do 5.100m. Skoda je bilo izgube tistih dni, saj je bilo plezanje omejeno le na dopoldanske ure, ker je okoli poldneva redno začelo .snežiti. Tabor ena je bil postavljen 19. aprila na 5.600 m in do tu smo porabili že 1.300 od 2.000 m fiksnih vrvi. Pot ni bila preveč strma in zahtevna, zato pa bolj nevarna, ker je bi] greben ozek in pokrit z ledom na severni, ter s snegom na južni strani. Kljub optimistični sliki pa ni bilo dosti napredka, ker je bilo potrebno z grička, kjer je bil tabor, spustiti se in naskakovati 1.500 m skalnato steno, ki je končala s strmim ledom na vrhu. To je pomenilo mnogo vrvi, ki je pa nismo imeli. Tako Je bilo zadnje fiksiranje vrvi do 5.650 m in bi morala Lenart Viđali in Da-
terà izmislili novo genialno potezo. Na pobudo Miodraga Bulatoviča so tudi oni začeli množično nositi iste Iznačke. Naivneži so se jim najprej smejali, češ da se s tem hočejo zamaskirati, da jih Slovenci ne bi gledali po strani kot „južnjake“. Smeh Ipa je bil kratkotrajen. Pripadniki drugih narodov in narodnosti nosijo te značke z zelo zgovornim namenom; Slovenija — tudi Slovenija torej je naša dežela, hočejo povedati s pripenjanjem zftačk. In tako je Bulatovič še enkrat „presenetil“ sredi Ljubljane..
In karkoli ne gre tem načrtom v prid, takoj dobi prizvok slovenskega nacionalizma in celo separatizma, Bulatovič ima zaradi svojega vpliva v Srbiji, črni Gori in dru-Igod tudi precejšen vpliv na sredstva obveščanja v teh republikah. Zato •cela množica časopisov vsakih nekaj dni zažene vik in krik, da se ISlovenci hočejo odcepiti, da Slovencem ni mar za Jugoslavijo, da Slovenci izkoriščajo delavce iz drugih republik, da so Slovenci namesto samega satana v Jugoslaviji!
Prav smešen a zgovoren je bil •primer enega zadnjih takih napadov na Slovenijo v več beograjskih in drugih časopisih ob nadvse uspešni smučarski tekmi za svetovni pokal v Kranjski Gori. Takrat so slovenski reporterji upravičeno govorili in pisali, da se je z uspešno organizirano in izvedeno tekmo Kranjska Gora priborila mesto med klasičnimi prireditelji svetovnega pokala v smučanju Primerjali so jo z Wengnom, Kitzbühlom in drugimi srednjeevropskimi smučarskimi središči. Tudi so omenjali, da se je Kranjska Gora s tem dokončno Vključila v srednjeevropski smu-
skomponiral tri zvezke takih skladb (devet v vsakem zvezku). Zaigrala nam je dva Voluntary. Sledila so štiri dela za klarine neznanega skladatelja XVII. stoletja. Skladba je prisrčna in pokaže instrument v različnih legah. Sledil je (Koral?) Nun komm der Heiden Heiland nemškega skladatelja Die-tricha Buxtehude (1637-1707). Buxtehude je bil Bachov predhodnik in je veliko nanj vplival. Koral je melodija, velikokrat je le-ta popularna, zmeraj pa je verska. Nato smo poslušali dve Bachovi skladbi. Johann Sebastian Bach (1688-1750) je bil velik orgelski virtuoz. Improviziral je lahko tudi pet ali šestglasne fuge. Pri njem vsaka (Nadaljevanje na 4. str.)
vor Zupančič poskusiti nadaljevati in bi v najboljšem slučaju dosegla višino 6.000 m, a sta v jutru 22, a-prila oba dobila trebušne krče. S tem je bilo našega plezanja konec. Začeli smo pospravljati, 30. aprila zapustili bazo, imeli nekaj neprüik z najemanjem nosačev, dospeli 7. maja v Katmandu, in se vrinili v ponedeljek, 13. maja, domov.
Vp.: Katere vzroke bi označila kot glavne, da niste dosegli vrha?
EF: Direkten vzrok je bi] pomanjkanje vrvi. Mogli bi tudi sneti že fiksirane vrvi na nižjih točkah in jih postaviti više, a bi bile večje težave pri sestopanj'u, pa še šerpe niso hotel; prenašati tovore v hrib brez vrvi, saj je bilo res nevarno. Je pa tudi res, da so naši fantje precej zaskrbljeno gledali na ta del, ker je bil zahtevnejši, kot so si pa predstavljali. In manjkali so jim klini za v skalo; oni so bili bolje pripravljeni za led. Za kakršen koli poizkus pa nam je zmanjkalo časa zaradi v začetku izgubljenih dni in kasnejšega slabega vremena. Tudi organizacija ni bila najboljša. Predvsem bi morali izbrati najprej našim zmožnostim primeren vrh in pot (naša je bila prva ponovitev), saj bi za našo majhno tržaško skupnost in SPDT bilo bolj važno, če bi dosegli vrh, pa čeprav nižji ali manj1 zahtevnejši.
Vp.:Taka odprava stane. Kako ste jo financirali?
Tržačani so naskakovali Anapurno
ORGELJSKI KONCERT ANICE ARNŠEK
Carski prostor. S Kranjsko Goro pa Vsa Slovenija, saj edino Slovenija •drži pokonci smučanje v Jugoslaviji. In to z velikimi uspehi. Beograjski časopisi pa so na Bulatovičevo pobudo zagnali vik in krik: Slovenci Se hočejo priključiti kaki srednjeevropski državi, Slovenci sploh ne omenjajo Jugoslavije, ko govorijo o Kranjski Gori, Slovenci se družijo (s Švicarji, Italijani, Avstrijci in Skupno organizirajo smučarske tekme itd. Samo tega niso povedali ti ^jugoslovanski“ skrbniki ; da pač Slovenci nimajo nikakršnih možnosti, da bi s Srbi ali kom drugim organizirali smučarijo, ker se v Srbiji Islpoznajo na smučanje toliko kot Albanci na osvajanje Lune.
V kaj vse se da vmešati šport! Beograjski tednik NIN je te dni ob Smučanju pogrel že skoraj dvé leti Staro zgodbo o sporu med sedanjim predsednikom predsedstva Slovenije Francetom Popitom in sedanjim članom predsedstva Jugoslavije Stanetom Dolancem. Popita je NIN, med vrsticami, označi] za „nacionalista“, Dolanc pa da je končno postavil stvari na pravo mesto. Ker je zgodba že stara, jo na kratko obnovimo: Ko do meseca maja 1984. leta volili predsedstvo Jugoslavije in predsednika Predsedstva 'Slovenije je bil Popit kandidat za člana predsedstva Jugoslavije, Dolanc pa kandidat za predsednika predsedstva Siovenije. Ko se je 'nekaj za tem pojavil kot kandidat za Predsedstvo Jugoslavije iz črne Gore Veselin Djuranovič, nekdanji predsednik jugoslovanske vlade, pod ikater m se je Jugoslavija v tujini 'zadolžila za 20 milijard dolarjev, se je Popit umaknil in izjavil, da če bo Djuranovič res kandidat za predsedstvo, On noče' biti član takega predsedstva. In zgodilo se je: Na-•mesto Popita je postal član predsedstva Dolanlc, Poipita pa je prevzel funkcijo, ki je bila prej določena 'Dolancu. Zato velja Stane Dolanc •na Jugu za „pravega“ Slovenca, ki Imu je skrb za Jugoslavijo pred lo. •ka^s&ičnimi in nacionalističnimi kompleksi.
Kako prav je prišla ta politična epizoda izpred dveh let nekaterim v Beogradu! „Ubogi“ Popit je zdaj fckupaj s Kranjskogorci ponovno proglašen za grdega slovenskega odpadnika.
Kar precej' skrbi imajo vsi tisti časopisi v Srbiji in drugod, k! menijo, da uresničenje farne o jugoslovanskem narodu ni več daleč. Razni Slovenci, Makedonci in drugi nepomembneži bi pač bili znotraj tega naroda nekakšne narodnostne Skupnosti, ki bi spominjale na •nekdanjo jugoslovansko „razcepljenost“.
Kar precej' se bo moral namučiti •tudi Miodrag Bulatovič in na koncu ugotoviti, da se je mučil zaman.
H.
EF: Stroškov je bilo okoli trideset milijonov l'ir. Tri četrtine smo financirali sami; okoli deset milijonov, malo manj, so prispevala društva, podjetja in posamezni dobrotniki.
Vp.: V sklopu praznovanja osem-deset’etnice SPDT je bilo še kaj drugih podvigov? In ža naprej?
EF: Organiziran je bil treking v Val d’Aosto, šli so na Matterhorn, nekateri na Monte Roso. Društvo ima že več let alpinistično šolo in ima okoli dvajset alpinistov. Za naprej nekaj pravijo, da bi šli Lenart, Davor in alpinisti 'z Slovenije (Biščak, Škamperle, Podgornik in še kdo) v mešani odpravi spet na Himalajo. Ne na Anapurno; mislili so na Manaslu, pa je že zaseden. Je pa možnost, da gredo na Lothse. To bi bilo v jeseni (severne poloble) 1986.
V tej strnjeni obliki je povzetek vsega, kar je Eva ob razlagi slik, odgovorov na vprašanja in pripovedovanja povedala tisti večer. {listalo je mnogo zanimivosti, ki pa so tesno povezane s sLkami, ki so si sledile na platnenem zaslonu. Teh na žalost ne moremo posredovati našim bralcem, če se pa primeri, da bi se Eva ali kdo od odprave navdušil za kako plezarjenje po južnih Andih, bi pa mogli kazati posnetke tudi v Buenos Airesu ali drugod, v veliko veselje ljubiteljev gorništva v Argentini.
Pogovarjal se je Gregor Batagelj
NOVICE IZ SLOVENUEf
m-
LJUBLJANA — V Prešernovi dvorani SAZU (Slovenske akademije znanosti in umetnosti) se je končala razstava, ki je predstavila rezultate petih delovnih let, posvečenih naravni in kulturni dediščini. Ob prehodu iz enega srednjeročnega obdobja v drugo, je znanstvenoraziskovalni center ponudil javnosti vpogled del tistega, kar je bilo med leti 1981 in 1985 napisanega in objavljenega. Ves center SAZU šteje danes 113 zaposlenih v dvanajstih inštitutih. Najbolj znano delo v okviru projekta Naravna in kulturna dediščina slovenskega naroda je verjetno Slovar slovenskega knjižnega jezika, ki šteje zdaj že štiri knjige, peta in zadnja pa mora iziti leta 1990. V bližnji prihodnosti bo izšel zadnji zvezek Slovenskega biografskega leksikona; ker pa so prvi zvezki, natisnjeni že davno pred drugo svetovno vojno, prava zbirateljska redkost bo veliko dela terjala tudi obnova zvezkov z začetka abecede. Literarnega leksikona izidejo povprečno trije tematski zvezki na leto. Poleg tega pa je treba še omeniti vrsto zgodovinskih, umetnostnozgodovinskih, geografskih, arheoloških del ter množice kartotek (kartoteka slovenskih priimkov obsega 390.000 listkov).
LJUBLJANA — Formanov „Amadeus“ je privabil veliko gledalcev. P. Barbarič, kritik ljubljanskega Dela pravi, da je nastala prava „ljubljanska histerija“, ko ocenjuje ta film. Imenuje ga „rokoko-rock’n’roll musical“, o For-manu pa pravi, da ve precej več o Johnu Lennonu in The Rolling Stonesih kot pa o Mozartu.
LJUBLJANA — Na Kogojevih dnevih so zdravniki obravnavali stanje preprečevanja dermatoloških bolezni. Ugotovili so, da sta še precej pogosti gàrjevost in uišivost, pa tudi piki klopov in drugih „živalic“. O zdravljenju luskavice so dejali, da je zelo priporočljivo pa malo izrabljeno klimatsko zdravljenje.
DUBROVNIK — Flavtistka Irena Grafenauer je dobila nagrado Orlando, ki jo na dubrovniških poletnih igrah podeljuje časopis Izbor in bila proglašena za glasbenico leta 1985. Irena je proti koncu leta nastopala še na šestih •koncertih v Nemčiji in Avstriji, letos pa bo gostovala v Avstraliji, Japonski in ZDA. V Veliki Britaniji bo snemala ploščo z Mozartovimi koncerti.
LJUBLJANA — Pojavili so se novi bankovci za 5.000 din. Na eni strani imajo motiv mesta Jajca, na drugi pa podobo diktatorja Tita. Oba motiva so zbirali razni likovni ustvarjalci in člani „odbora za varovanje (!) podobe pokojnega predsednika Josipa Broza— Tita“. In rezultat? Na nekaterih bankovcih je napačno navedena letnica smrti 1930 (mesto 1980) ! škoda, da to ni bilo res!
LJUBLJANA — Telefonskih priključkov je prišlo leta 1945 0,5 na 100 prebivalcev; leta 1965 jih je bilo 1,5; konec leta 1985 14 proti 100. Vendar pa v primerjavi z drugimi državami zahodne Evrope položaj ni rožnat: 14 priključkov na 100 prebivalcev je imela Švedska že leta 1940, Švica 1950, Belgija 1965, ZRN in Italija 1970. Skratka: zamuda z zahodno Evropo znaša danes petindvajset let.
mesto med proizvajalci sirov v Slove-i tiiji.	I
LJUBLJANA — Tamburaši so se |
zbrali na svojem 6. srečanju. 195 jih ^ je bilo v 11 ansamblih in so igrali vsa- 1 kovrstne skladbe. Pri razgovorih so se tudi dotaknili problema novih del, ki jih je zetto malo.
i ŠENTJERNEJ — Ostanke treh starih cerkva so odkrili v ladji stare baročne cerkve sv. Jerneja. Dve sta romanski iz 12. in 13. stoletja, tretja je stara gotska. Prvi sta prava redkost na Slovenskem. Pri izkopavanju so našli 60 skeletov, tri srednjeveške novčiče in pasno sponko.
■ LJUBLJANA — Slovenija je v 11.
mesecih lanskega leta izvovila za 5 % več kot uvozila, medtem ko je vsa Jugoslavija v istem obdobju izvozila 14,5% manj kot uvozila.
i BENIOA — Nov rudnik rjavega premoga naj bi že letos dal okoli deset tisoč ton. Rudnik bo imel zaenkrat dva poševna vpadnika, ki bosta peljala do približno 80 metrov globine.
I MARIBOR — 200 esperantistov se
je zbralo na Zboru esperantskih društev Slovenije .in proslavilo mednarodni dan tega jezika.
LJUBLJANA — Dimnikarjev primanjkuje: za skrb 9. občin jih je le 72. Ker so se kuriva podražila in so ljudje segali po manj „čistih“ gorivih, so tudi dimniki bolj umazani. Pri rednih pregledih so ugotovili, da je večina dimnikov nepravilno priključenih ali pa niso primerni za določeno kurjavo. Posebej so opozorili na vnetljiva podstrešja kjer se valja stara šara.
UMRLI SO OD 21. DO 26. DECEMBRA.
LJUBLJANA — Anton Pajk; Urška Pintar roj. Mavec; Jožefa Stopar roj. Turčinovič, 94; Ivan Seunig; Leopold Štefanič; Angela Rakolš roj. Iliaš; Jože Slapar; Viki Brinovec roj. Janžek; Srečko Mlakar; Ivanka Terlep roj. Kemperle; Janez Bučan, 62; Stanko Poglajen; inž. Dušan Kranjc; Franc Šebenik, 91; Ivana Slejko roj. Koclar, 82; Mirko Kranjc; Dušan Šmid; Vladislav Gruden; Berta Pleiško roj. Oset; Vilitbald Bari.
RAZNI KRAJI — Slavko Dolinar, Zagorje ob Savi; Marija Stržinar roj. Cerk, Gradišče; Marija Pečarič roj. ’Valentič, 86, Škofije; Mili Martun roj. Pešl, Trbovlje; Ivka Ivanjko roj. Šparovec, Pregrada; Stane Janež, Piran; Matija Ule, Cerknica; Frančiška Sirnik (s. Rajmunda), iz Miren pri Novi Gorici; Ivan Teichmeister, Razborje; Ivan Goričan, Tržič; Ciril Bevk, Cerkno; Marica Lavrinec, Škofja Loka; Jelka Peer roj. Pečovnik, Žalec; Janez Žagar, Ig; Marija Čebular, 80, Savlje; Marija Dekdeva roj. Gröbner, 93, Postojna; Terezija Papež; Franc Korenčan, Kranj; Peter Vrtovšek, Sevnica; Terezija Polljlšak roj. Vitežnik, 77, Ajdovščina; Stane Lovšin, Hrovača; Janez Mihelič st., Gorenji Lazi; Anton Korene, 84, Blejska Dobrava; Milan Pagon st., 52, Naklo; Anica Žnidarčič roj. Arčon, Renče; Bogomil Bitežnik, Koper; France Volk, Logatec; Ivanka Delakorda-Pleterski, Žalec; Alojz Me-nhart, 90, Celje; Jože Anderlič, Šentrupert; Janko Kastelic-Ros, Novo mesto; Štefka Zore, Celje; Ivana Krevs (Kovačeva mama), Sela pri Šumberku; Marjan Zlo bed, Sežlana; Franc Koritnik, 74, Krško; Edvard Jelovšek, Laško; Helena Molinaro roj. Adamič, Lipica; Martin Zaman, 70', Krmelj; Franc Kavčič, 79, Kamnik.
Počitniška križanka
VODORAVNO1: 1) Razvneto govorjenje, ropot. 5) V veliki meri. 9) Gostejša mešanica, ki se strdi, ko je zlita na neko jed. 14) Pravoslavni duhovnik. 17) Spaja kovine. 18) Moško ime. 19) Skladba za dva glasova (množina). 20) Dekle, devica. 21) Zavetišče, zatočišče. 22) Uporablja namesto vikanja obliko tretje osebe v množini. 23) Časovni razpored. 24) Moško ime. 25) Polet, omejeno letenje. 26) Gnetljiva u-sedlina. 27) Žara, volilni zabojček. 28) Brez težav, z lahkoto. 30) S prestavitvijo črk nastala nova beseda. 32) Nanašajoče se na riž. 34) Znamenje. 35) Cvetica. 36) Spodnja okončina. 37) Nanašajoč se na nagrado. 41) Naredi, da ni več razpoložljivih dobrin. 44) Pade v obliki kaplje. 45) Ptica pevka s kratkim, debelim kljunom. 46)Iiker iz melase. 47) Povzroča pijanost. 48) Obstajaš, se nahajaš. 49) Navada, običaj. 50) Vzhodna sveta podoba. 52) Vojaška enota. 53) Del cerkvenega leta. 54) Nadloge, potrebe. 55) Opornik, podpora. 56) Prva žena. 57) Zamrznjena padavina. 58) Razširjal. 59) Shramba za puščice. 60) Pusti vozilo za nekaj časa na za to določenem prostoru. 62) Moa-bitski bog. 63) Raj. 67) Medmet, ki izraža zadovoljstvo. 68) Popoln neuspeh, zadovoljstvo. 69) Pobarvana z mešanico črne in bele barve. 70) Osebni zaimek. 71) Prepeljanje. 74) Oboj, prevleka. 75) Zelo priljubljeno drevo. 76) Poznan. 77) Trušč, ropotanje. 78) Vrata. 80) Kazalni zaimek. 81) Izbočene od-
prtine v zidu. 82) „Moj Bog“ po aramejsko. 83) Skladni, ubran glasovi. 85) Alkoholna pijača. 87) Severnoameriški izumitelj mnogih električnih aparatov. 88) Dodatno kupite. 90) Večji tokovi vode po strugah. 91) Rumeno rjava barva. 92) Predmet, naloga. 93) Plačilno sredstvo. 94) Pošten, odkrit v ravnanju. 98) Slovensko praznično pecivo. 101) Nižje razvita obarvana rastlina, ki živi zlasti v vodi. 102) Stara Ljubljana. 104) Ilovica. 105) Drobec, trska. 106) Prodajalec vode. 108) Postajajo rdeči. 109) Nižji hrib. 110) Ljudsko obče sodišče. 111) Nespremenjena, prav taka. 112) Dražim, spravljam v jezo. 113) Požira tekočino. 114) Čebelam podobne žuželke. 115) Dišava iz posušenega lubja. 116) Domovina A-namitov. 117) Vriskam.
NAVPIČNO: ) Medmet hvaležnosti ali zadovoljstva. 2) Izvzemši. 3) Vadita, vežbata. 4) Blag. 5) (Se—) Kaže zan manje. 6) Ki je enakega mnenja. 7) Prodajalna zdravil. 8) Medmet, ki izraža pritrjevanje. 9) Neprijazna, nepriljudna. 10) Zelo glasno, živahno. 11) Ki ne de a rada, počasna. 12) Premikati se s korakanjem. 13) Nekdanji skandinavski morski roparji. 14) Lisa, napaka. 15) Kuverta, ovojnica. 16) Mrtvaški oder. 18) Daje tolažbo 20) Tekmovanje v hitrosti. 26) Surova, neotesana. 27) Vname. 29) Iz več predmetov sestavljena celota. 31) Ugotavljanje al očitanje napak. 33) Atomi, ki so izgubili elektrone. 34) Lepa, pri-
kupna. 37) Hiter, uren. 38) Delci zdrobljene snovi. )39) Redovnice. 40) Moško ime. 41) Položaj telesa na zelo skrčenih nogah. 42) Slavi v pesmi, hvali. 43) Orač. 44) Postaja kislo. 45) Mašna posoda. 48) Slovenska reka. 49) Na široko. 51) Zidarska žlica. 53) Izgubljena bitka. 54) Veliko okroglo skladišče žita. 55) Dogovor, da zmagovalec dobi od tistega, ki je izgubil, vnaprej določeno vsoto. 57) Človek, ki trguje preko meje na črno. 58) Učenec. 61) Zrnje, iz katerega se kuha temna pijača (4. sklon). 62) Lahko motorno kolo. 63) Priprava za kajenje. 64) Pridelek, dohodek. 65) Milo, hudo. 66) Mladoporočenec. 68) Krajiši čas vre. 69) Rešeto. 71) Predlog, ki izraža predhodnost, prednost. 72) Okenske navojniee. 73) Literat, ki nadrobno in na široko o-pisuje. 76) Daje skupaj. 78) Premoženje, k ga prinese nevesta v zakon. 79) Ločilo. 81) Tekstilni izdelek za pokrivanje. 84) Slovensko ime a september. 85) Žila dovodnica. 86) Ki nima smisla za red. 87) Strokovnjak za gospodarstvo. 89) Pripravi, očisti pot. 90) Travniška rastlina, ki se jé v solati. 91) Prepojim z lojem. L 3) Kocine. 95) Pesnik, ki izraža čustva. 96) Svetopisemski prerok. 97) Ne maram. 98) Alkoholna pijača. 99) Konjska hra-na. 100) Beži, gre naprej. 101) Prvi človek. 103) Kos pohištva. 107) Osebni zaimek. 108) Oksidirana plast železa. 109) Kratice nekdanje sovjetske policijske organizacije.

35 SLOVENCI V ARGENTINI
LJUBLJANA — Peter Kocjančič,
nestor slovenske umetniške fotografije, je praznoval 90 let življenja. Ob •tej priliki je dobil vrsto voščil, med njimi zlato Puharjevo plaketo, ki mu jo je podelila Foto-kino zveza Slovenije.	—
POSTOJNA — Edina gozdarska šola
v Sloveniji ima okoli 300 .dijakov. U-sposablja jih kot gozdarje in gozdarske tehnike; poleg tega je še 400 tečajnikov za raznična opravila. Kljub temu število ne pokrije domačih potreb, pa še predmetne učitelje za to šolo je težko dobiti.
, ARJA VAS — Edamski sir so začeli izdelovati v mlekarni Hmezad. Rezultat se je pokazal po treh letih dela in priprav. Je zelo blag, rumene barve in ima v prerezu 10—15 luknjic grahove velikosti. S tem postane enakovreden edamcu iz Edama na Nizozemskem. V februarju bodo pa začeli s pikantnim kajžarskim sirom, s čimer bo — skupaj z drugimi siri — mlekarna proizvajala
1.500 toh sira letno in stopila na prvo
Sl	U	91	iei	9	6N	:i Dom
L			SAN		MARTIN		
70 LETNICA STANKA MARINČKA
Kadar človek prekorači 70. leto, je skrajni čas, da se ozre nazaj na pot, ki jo je v življenju prehodil, da jo izmeri in da se vpraša, kaj je sejal in kaj žel, kam je bil namenjen in kam je prišel. V
V teh dneh po loških planotah razsajajo strupene burje, ki se trdo zaganjajo v zemljo in gozdove. Na tej zemlji žive kmetje, trdi kmetje, ki negujejo to zemljo, da iz nje vzbrsti «cvetje in upanje. Njihovi otroci so vsajeni v to zemljo, rastejo iz nje v košata drevesa, ki človeka prevzamejo. če je danes tam še tako, ne vem.
Vem pa, da je takrat še bilo, ko je naš jubilant pomagal očetu na domačiji, rastel ob domu in njegovi tradiciji, si uril voljo v orlovski organizaciji, širil obzorje in razvijal svoje talente v prosvetnem društvu. Rastel je v svobodnjaka, prav v času velikih prevratov, ko se e podiral stari in porajal novi svet. Prav zato; ker je spadal v to p re' odno dobo, Je n'egova rast, odločnost in zvestoba velikega pomena.
Ob italijanski okupaciji je naš ju-b:lant tako! organizira' na Blokah edi-nico S’ovenske legije zbiral orožje in vadil fante v njegovi rabi. Ob ustanovitvi Vaških straž ga najdemo med prvimi na postojanki v Klečah. V decembru 1942 leta se je vrnil na Bloke in ustanovil posto anko na Runaskem. Partizani, ki so mu že preje stregli po ž vljenju, so posto a ko napadli, mu ubili brata in njega težko ranili. Po-
stojanke niso zavzeli in njega ne uplašili; saj kar je naš jubilant spoznal za dobro, ne bi zatajil za same nebeške zvezde. Kot vaški stražar je dočakal kapitulacijo Italije in takoj vstopil v domobranske vrste, kjer je ostal vse do zloma. Skupaj z družino se je uma-kn 1 na Koroško, nato odšel v Italijo in od tam emigriral v Argentino, Mojster v svoji stroki in prefinjen okus sta mü pomagali, da se Je osamosvojil in si s pridnostjo ?n trudom zgradil moderno mizarsko podjetje. Kljub veliki obremenjenosti je še vedno našel čas za javno delo. Pomagal je svetniku Škul 'u. sodeloval pr političnem de lu kot zaupn k Slovenske ljudske stranke; največ časa, skrbi in gmotnih sredstev pa je nameni! ideji, da : anmar-tinska skupnost dobi svoj dpm.
Živahen, te ko,čuten, prisrčen in naraven. prijatelj dobre družbe in prav takega dovtipa, neutrudljiv v debati, ■svobodnjak, v katertm gledaš kos sveta, ki ti je že davno znan in drag, osebnost, v katerem, zaslut š neko do-
mačo plemenitost. Vse to so bili katalizatorji, da se je ideja o sanmartin-skem domu širila na slovenski begunski poljani. „Kotiček naše domovine“ je postal dejstvo in naš jubilant je bil njegov prvi predsednik. Vsa ta dejstva so zgovorna priča, da je Mar mek človek, ob katerem se ustaviš z veseljem. In še nekaj. V življenju je vedno tako, da človek od dobr, ga človeka nekaj vzame. Prijetna kraja, ki pa oba obogati. Tudi zato raste v San Martinu „Kotiček moje domovine“.
Ob njegovi rasti mu je zvesto pomagala njegova soproga gospa Marija, odlična sopranistka. Iz muževnosti tega drevesa je pognalo pet cvetov in v njegovem vrhu se bohoti upanje—njegovi vnučki. Ti cvetovi in to upanje so mu želeli ob njegovem jubileju zdravja in zadovoljstva ter dobrega in mirnega življenja. In tem željam se iskreno pridružujemo tudi Sanmartinčani, ko si šepečemo: „Daj Bog, da bi res bilo
SLOVENIJA V SVETU
Kanada
Obisk zbora „Kočna“ s Koroške: med
našimi rojaki v Kanadi in Združenih državah je gostoval moški pevski zbor Kočna iz Sveč. Poleg koncerta v dvorani pri Brezmadežni je imel koncerte Be v Hamiltonu, Chicagu in Clevelandu. Zbor Kočna nadaljuje svetlo tradicijo svojih prednikov, saj njegov nastanek sega v leto 1910. Danes ga sestavlja 12 pevcev in ga vodi prof. Feinig. Pevce so spremljali še zastopnika Mohorjeve družbe inž. Franc Kat-nik in župnik Ivan Olip ter Marija Inzko.
Na koncertu v dvorani Brezmadežne je goste pozdravil župnik Janez Ko-jpač, pozdravni govor pa je imel dr. Avgust Kuk, ki je v izbranih besedah [prikazal zasluge koroških Slovencev pri vsenarodni slovenski kulturi. Sledil je pevski program 11 pesmi, narodnih koroških in pa skladbe Pavleta in Mirka Kernjaka. V imenu gostov je pozdravil rojake dr. Valentin Inzko. Za dodatek je zbor še zapel „V gorenjsko oziram se skalnato stran“ in vzbudil viharno navdušenje v dvorani, povsem polni rojakov od blizu in daleč. Torontski pomožni škof dr. Alojzij Ambrožič je spregovoril prav v imenu vseh, ko je pohvalil koroške pevce in se jim zahvalil za čudovit večer.
Katoliški dan je bil posvečen 1.100-ietnici smrti slovanskega blagovestni-
ka sv. Metoda. Za to priliko je režiser arh. Vilko čekuta pripravil originalen scenski niz slik iz zgodovine pokristjanjenja Slovencev. Folklorna skupina Nagelj in nastop prekmurskega pevskega zbora sta še povzdignila slovesnost.
Mladina v župniji Brezmadežne
V slovenski župniji Brezmadežne v Torontu obiskuje slovensko šolo 148 otrok in jih poučuje 12 učiteljev in učiteljic ter štirje kateheti. Pri skavtih je 92 mladih, v pravkar ustanovljenem cerkvenem mladinskem zboru pod vodstvom kaplana Tomaža Mavriča pa sodeluje 45 fantov in deklet.
Winnipeg: v Metodovem letu so Slovenci iz Winnipega, provinca Manitoba, romali k Materi božji v Cook's Creek. Tam je veliko, krasno svetišče, oddaljeno le 25 km od Winnipega. S svöj’mi bizantinskimi kupolami že od daleč kliče in vabi človeka. Ukrajinci, ki živijo v okolici, so na cerkev upravičeno ponosni, tudi zato, ker so jo postavili v letih največje gospodarske depresije. Slovenci romajo semkaj že drugo leto, a tokrat jih je spremljal winnipeski nadškof msgr. Adam Ex-ner. Zbrali so se najprej pred votlino lurške Matere božje. Po petih litanijah je imel nadškof pridigo. S pretresljivimi besedami se je spomnil tudi žalostne obletnice: 40—letnice pokola tiso-čev slovenskih mož in fantov.
NE POZABITE!
2* ITÌQrCB pojdimo vsi na
Prislavsko tombolo
Glavni dobitek barvni TV ali hladilnik s freezerjem (na izbiro) in še lepa vrsta tombol, činkvinov in kvatern.
Tablice po A 0.50. Za vsakih pet v predprodaji kupljenih tablic ena zastonj. Nabavite si jih čimlpfej!
NA SVIDENJE!
NAŠ DOM	SAN JUSTO
Pustna veselica
8.	februarja ob 21. uri
9.	februarja ob 19. uri
Nagrada za najboljšo maslao bo potovanje v Bariloče (10 dni)
BO PA ŠE VEČ DRUGIH LEPIH NAGRAD.
Sodeluje orkester ZLATA ZVEZDA
Koroška
Drabosnjakov dom na Kostanjah je končno dograjen. Zgraditev kulturnega doma je postala nujno potrebna, da bodo Kostanjčani v primernih prostorih mogli laže negovati Drabosnjakovo dediščino. V njem bo urejen muzej, dvorana in klubska soba. Z „živimi pričami“ kot so to uprizoritve raznih iger in z ohranjenimi zapuščinami Drabo-snjaka, ki bodo razstavljene v muzeju, bodo društveniki skrbeli za kulturno dediščino. Na slavnostni otvoritvi, kjer sta brala odlomke iz Drabosnjakovih besedil Herman Mačnik in Hanzi Wu-zella, je v imenu Krščanske kulturne zveze drulštvenikom čestital predsednik dr. Janko Zerzer. želel je, da bi v tej hiši ne bil le muzej, ampak, da bi tu bilo tudi življenje.
Slovenska študijska knjižnica ima
novourejene prostore. Na razpolago je vsakomur, ki želi spoznati slovensko literaturo od njenih začetkov pa do danes. Po predstavitvi knjižnice sta brala Jožica čertov in Janij Oswald, dva besedna ustvarjalca, absolventa Slovenske gimnazije. Literarnemu branju je sledila diskusija, v kateri sta oba mlada avtorja apelirala na mladino Slo-vefnske gimnazije, naj se ukvarja s piša jem in to v prvi vrsti v slovenskem jeziku.
ORGELSKI KONCERT (Nad z 2. str.)
nota poje, vsaka nota ima svoj pomen v melodiji. Tudi basovske linije so važne. Koral Wo soll ich flihen hin in Wen wir in höchsten Nöthen sein nam pokažeta globokovernega Bacha, saj so njegovi korali (in vsa njegova glasba) sad globoke vere. čeprav je bil prote-stantovskega obreda, se danes pojejo in izvajajo vsa njegova dela v vseh krščanskih cerkvah. Dali so mu ime „peti evangelist". L. C. Raquin (1694-1772) nam je zapustil celo knjigo Noe-lov. To so skladbe za božično dobo. Eno teh je izvajala Anica. Sledila je trio sonata v Mi bemolu najtežja točka tega koncerta. Skladba je težka, ker ima tri melodije, ki se igrajo z rokami in pedali. Z izvajanjem te skladbe je dokazala, da ima solidno podlago v polifoniji. Za konec pa je izvajala -Slavnostno predigro našega Gojmira Kreka (1875-1942). Na žalost skladba ni na višini, kot so bile prejšnje, kaj šele kot trio-sonata.
Sedaj še nekaj besed o koncertu, škoda, zares škoda, da nas je bilo tako malo. Le kdaj bodo prišli časi, da bi zagrabili in sprejeli to, kar je med nami, pa tudi če nam morda še ni „tako všeč"? Brez dvoma je bil koncert odličen, če že ne največji kulturni uspeh SKA letošnjega leta, saj je bil le-ta prvi orgelski koncert. Anici želimo še mnogo uspehov na glasbenem polju.
A. J.
MALI OGLASI
Arhitekti
arh, Marija Bavec — Belgrano 123 — 17. nad. ‘,5” - R. Mejia - Tel. 654-2461; poned. sreda, petek od 16 do 19.
Gospodarstvo
Zavarovanja M. in H. Loboda — Sar-
miento 386, 1. nadstr., pis. 10 - Buenos Aires - od 11 do 18.30 - T. E. 312-2127
Kreditna zadruga SLOGA — Bmé. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - T. E1. 658-6574. 654-6438. Od poned. do petka od 15. do 19. ure.
Mutual SLOGA — Bmé. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - T. E. 658-6574, 654-6438. Od poned. do petka od 15. do 19. ure.
Pod tzaglavjem MALI OGLASI nudimo slovenskim podjetnikom, trgovcem, profesionalcem in drugim, da lahko dalj časa in poceni oglasu, jejo v našem listu.
Cena največ štirih vrstic A 2 za enkratno Objavo, za ves mesec — 4 številke — A 6.
ZARADI POČITNIC V TISKARNI BO NASLEDNJA ŠTEVILKA SVOBODNE SLOVENIJE IZŠLA
6.	MARCA.
UREDNIŠTVO
ESLOVENIA LIBRE
Fnndador: MILO® STARE
REDACCION Y ADMINISTRACION:
RAMON L. FALCON 4158 1407 BUENOS AIRES ARGENTINA Telèfono: 69-9503
Glavni urednik:
Tine Debeljak ml. Uredniški odbor: dr. Tine Debeljak, Tone Mizerit, dr. Katica Cukjati, Gregor Batagelj
	FRaNQUEO pagado
o B ® H B 13	Concesión N? 5775
2 » h	
^ b S	TARIFA REDUCTDA
■3 o	Čoncesićn N® 3824
Registro Nacional de la Propiedad	
	Intel ectual NO 299831
Naročnina Svobodne Slovenije za L 1985:
Za Argentino A 24, pri pošiljanju po pošti A 25; Združ. države in Kanada pri pošiljanju z letalsko pošto 69 USA dol.; obmejne države Argentine 53 USA dol.; Evropa 65 USA dol.; Avstralija, Afrika, Azija 70 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 45 USA dol.
TALLERES GRAFICOS “VILKO” S.R.L., ESTA-DOS UNIDOS 425, 1101 - BUENOS AIRES -
T. E. 362-7215
OBVCSTILA
SOBOTA, 8. februarja:
V	San Justu pustna veselica. NEDELJA, 9. februarja:
V	San Justu pustna veselica. NEDELJA, 2. marca:
Na Pristavi tradicionalna tombola ob 16. uri.
Poravraajte Haročaiao!
ASOCIACION	USUO VENIA	UNIDA
Personeria jurld'ica: Decreto 1933/62 — Registro C 3754 Ramón L. Falcón 4158 — Buenos Aires
Convocatoria
En cumplitniento de las disposìcioneis legales y estatuarias se convoca a los senores asociados a la Asamblea General Ordinaria que se realizarà el dia 16 de marzo de 1986 a las 9 horas 30 minutes en el locai social de la calle Ramón L. Falcón 4158, Capital Federai, para tratar la siguiente
ORDEN DEL DIA:
1	— Designación de 2 socìos para refrendar, conjuntamente
con el presidente y el secretarlo, el Aicta de la Asamblea.
2	— Lettura del Acta de la Asamblea anterior.
3	— Consideración de la Memoria, Inventario, Balance General,
Cuenta de gastos y reeursos e Inform© de la Comisión Re-visora de Cuentas, correspondientes al Ejencicio inic'iado el l9 de enero 1985 y finalizado el 3i de diciembre 1985.
4	— Aprobación de la cuota social a partir del l9 de enero de
1986.
Transcurrida una hora, después de la fi jada en la Convoca toria, la Asamblea se real'izorà con el numero de los asociados presentes, en un todo de acuerdo con el articulo 169 de los Estatutos Sociales.
EL OONSEJO DIRECTIVO
■
■
»■RRRRRRRRRRHRRRHRRRRRRRRRRHRRRRRRHRBRRRRRRHRaRRRRRRRRMRMRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRRMaHMfl
:
;
■
:
■
■
■
■
:
■
FRAN MILČINSKI
(4)
Prleki brez gnezda
„T-t-t", se je čudila Jerajeva že neštetokrat slišani povesti. Tisto, kar je nestrpno pričakovala, se še vedno ni pojavilo. Zato ji je preostajalo časa za Nančo. „Kaj pa, ali ni imel gospod Anton psička?“
„Imel. Finetelj mu je bilo ime. Ta psiček je neusmiljeno tulil tisto noč, preden je gospod umrl. Rjave lise je imel nad očmi —taki psi, pravijo, da vidijo smrt. Ta Finetelj je potem od same žalosti storil konec."
„Ali ga ni vzel konjederec?"
„Vzel, ker ni imel marke. Ampak je marko nalašč izgubil, da ga je vzel kpnjederec. 0, ta je bil pameten!“
„Kakor vsi od vaše hiše," je pohvalila Jerajeva. — „Zdaj mi pa povejte, gospodična Ana, ali vas še kdaj straši?“
„Zdaj me že dolgo ni. Prej sem pa večkrat slišala gospoda Antona, da je šaril po sobi. Pa sem smuknila kar pod odejo in molila, da je strah minil."
Gospa Jerajeva se je slednjič naveličala lepih Nančinih povesti. „Kje je neki Pirčeva?“ je nestrpno vprašala po kratkem premoru. „Kako, da je ni nič na pregled?"
„Kaj me briga Pirčeva !“ se je pričela razburjati Nanča. „Vesela sem, če je ne vidim. Ta me že ne bo komandirala. Pa tudi kuhala mi ne bo več.“
„Pst, pst, ne tako na glas!" je mirila Jerajeva. „Kaj se je pa zgodilo ?“
„Polovico, vem, da ima dobička pri tisti hrani, ki jo nama daje, meni in atu, pa bi me zato še zmerjala? Ne bo me!" je kričala Nanča, slinila se je in roke so se ji tresle tako je bila huda. Pa jo je kar na mah minila vsa togota in šepnila je Jerajevi: „Beživa!" in jo je naglo potegnila s sabo gor po stopnicah.
Od vrat v prizidku se je čulo zamolklo trkanje — stari Koren je dajal znamenje, da hoče s svojim psom na zrak in da ne mara videti ljudi. Počasi so se odprte duri, ven se je pognal velik, kosmat pes, skakal kvišku in tulil, za njim se je prikazal sključen, širok starec. Dolgi beli lasje so mu viseli v čelo, siva zmršena brada mu je preraščala lice, golorok je bil, obleka je bila povaljana. Zatohel smrad je udaril za njim in psom iz njunega brloga. Stari je zapri duri in jih zaklenil. Izpod čela se ozirajoč na desno in levo je šel počasi čez dvorišče na vrt v oni konec, ki je bil najbolj oddaljen od hiše — koprive so tam rasle na groblju. Pes Sultan se je ob njem vzpenjal kvišku, renčal in tulil.
Vrh stopnic, stisnjeni v kot, sta stali Nanča in Jerajeva.
> Jerajeva je vprašala: „Ali ata res mislijo, da sin Anton še živi?“
„Včasi. — Včasi so pa čisto dobri. Preveč so ga imeli radi. Naju deklet ne tako. Prej pač, dokler so mama živeli. Pa so umrli, ko sva bili še takole majceni. Mačeha naju ni marala, večkrat sva bili tepeni kakor siti. Tukaj na čelu se mi še zdaj pozna, ko me je udarila z grebljo, tri dni sem ležala v omedlevici, luč so že držali nad mano. Ja ! Pa ji vendar sveče prižigam na vernih duš dan."
„Ko imate dobro srce,“ jo je pohvalila Jerajeva in koj nato vzkliknila: „Na, pa je že štiri ura!"
Po stopnicah je prihajal desetleten, bledičen, pa prijazen deček v snažni, dasi oguljeni obleki, s šolsko torbico na hrbtu, gospe Jerajeve ed'ni sin Milan.
Komaj je utegnil pozdraviti. „Nan-iča," je hitel praviti, „zunaj pred hišo je Kocmurjev Stanko! Na svojo mamo čaka, potem prideta k vam, je rekel.“
Ko je Nanča začula besedo o Koc-murjevih, je široko odprla oči in usta in ko je Milan končal novico, je bila že rdeča kakor kuhan rak. „Kdo jih je klical? Jaz jih nič ne potrebujem. Bi že spet kaj rada! Ne maram jih. Tako reci, da me ni doma!" Stopila je urno v svoje stanovanje vrh stopnic in za sabo zaklenila.
Prav tisti hip sta se pojavila pod stopnicami Kocmurjeva in njen sinček Statiko.
Jerajeva je pokašljala „khm, khm,“ in ko je tako opozorila Kocmurjevo nase, je s pomilujočim glasom rekla: „Oh, škoda! Gospodične Ane ni doma — saj ste k njej namenjeni, gospa?
Ni dolgo, kar je šla zdoma, pred nočjo težko da se vrne." Tako je govorila, hkrati pa mežikala in kazala z roko;, da je Nanča v svoji sobi in da se zaklenila.
Kocmurjeva se je namuznila. „Malo brinjevca sem ji prinesla,“ je odgovorila in ni štedila glasu, „škoda, da je ni. Pa ne morem pomagati. Z Bogom, gospa!"
Hrupno se je prestopala, kakor da odhaja, pa so se že odprle duri in se je oglasila Nanča: „Ali si ti? Le pridi noter!“
Kocmurjeva je naročila Stanku, naj jo počaka spodaj. Jerajeva je odvzela svojemu Milanu knjige in mu velela, naj malo poskoči po dvorišču in če bi prišla čevljarja Pirca žena domov, naj ji pride povedat. „Pa pazita, stari je na vrtu s psom, da se mu pravi čas umakneta!“ In so izginili vsak v svoj konec, Kocmurjeva k Nanči, Jerajeva v svoje stanovanje, ki je bilo tik Nan-čine sobe, od nje ločeno zgolj po nezazidanih durih, dečka pa, sošolca, sta stekla na dvorišče.
* * *
Nanča je stanovala v sobi rajnega gospoda Antona; klečalnik z razpelom in knjižnica v okviru nerabljenih stranskih vrat sta še spominjali nanj. Pri oknu so visele tri kletke s kanarčki, ščinkovci in drugim pojočim drobižem, v katerega reji je bila Nanča do okraj Gradaščice priznana strokovnjakinja. Dišalo je v sobi po suhih rožah in po starih knjigah, pc ptičkih in po terpentinu.
„Tale brinovjček sem ti prinesla," je rekla Kocmurjeva za uvod, „malo ga je, pa je dober. Včasih pomaga.“ „Pomaga," je pritrdila Nanča. Nekam premajhna se ji je zdela steklenica, zlasti v primeri z nepriliko, združeno po navadi z vsakim sestrinim obiskom. „Saj sem več bolna kakor zdrava. Tebi se dobro godi, rdeča si...“
„Še norca se delaj iz mene! — Moja ljuba sestra, če bi vedela, kako živim ... Od enega dne k drugemu ne vem, ali bom kaj kosila, od kod in kaj. Zdaj bom pa kmalu še brez stanovanja.“ „Hohoho," se je krohotala Nanča, „kdo ti bo verjel, ko imaš moža, imenitnega, da ga vsa Korenova družina ni vredna. ,Nan]ča, tista norčava Nanča,' je rekel, ,bi si lahko obliznila vseh deset prstov, če bi dobila tudi le takega moža, kakor je peta mojega škornja' — tako je rekel tvoj mož. Ali ni res? Tako visok gospod je.“
„Kaj bi gonila vedno tisto! Da sem imela takrat to pamet, ki jo imam danes, veš, da ga ne bi vzela. Vsega tudi nisem sama kriva. Ali si čisto pozabila, kako je bilo pri nas, kako se je nama godilo — brez mame, brez ljubezni — kakor dvema ptičkoma brez gnezda? Ni čudno, da sem se mlada in neumna oklenila človeka, ki mi je prvi dal prijazno besedo. Če bi mama živeli, bi bilo vse drugače. Nikar mi ga zmeraj ne očitaj! Jaz trpim in ne ti in ni majhno moje trpljenje. — Ali ga zagovarjam? Sama vem, kakšen je. Rešila bi se ga rada... Ti mi pomagaj, ljuba sestra!"