______TT-r-;-—■-
Bf^^^opp^pppp,...................
Poučen in znanstven list.
[[□ 55555555 555555555555 joj|'
Leto TI.
0/5555555 f	: :: ' : ' _:7_
V Celovcu, oktober 1886.
.j qK<] gSj qUjj	o555In]
Zvez. 4.

Imenopis konjiške nadfare.
II. Rodbinska in domača osebna imena.
Razprava.
(Konec.)
G. i Ijinena po telesnih in duševnih lastnostili.
a)	Po barvi telesa: Črn-ec, Siv-ec, Lis-ec (lisa, weisser Fleck; lisast, einen weissen Fleck oder ein Glatze habend. Jednake tvorbe je pleš-ast, pleš-a, staroslov. plešb, calvitium. Tu sein gredo slovenska imena: Pleš-ek, Pleš-ec, Pleš-ivec = Gol-ovec, Kahlenberg. Na Poljskem Lysa gora = Pleš-ivec); Plav-ec (plav, flavus, blond, plavka, Blondine), Bel-ec, Ferluga (morebiti od prlugaste, pikaste kože) 1. Tudi drugi narodi imajo podobna imena, na pr. Rufus, Brauner.
b)	Po kakovosti telesa: Debelj-ak, Mast-nak, Krogel-nik, Koren-jak, Krumpel (Claudius), Koder, Koderman (lat. Crispus, nemški Kraus, Krauskopf), Kosmač, Stucelj (majhen človek). Latinci so posebno radi jednake priimke dajali, na pr. Joannes Exiguus, Joannes Contractus, Fridericus Aenobarbus.
c)	Po duševnih lastnostih in posebnostih: Tih-ec (lat. Tacianus), Šepec, Čenček (besedljiv človek), Vrisk, Vedež, Vedež-nik, Gorj-up, Grenkuš (človek, ki se kislo in zmrzlo drži in nosi), Prešern, Strašin, Straš-nik, Pobijač (Raufbold, v Mariboru najdeš rodbino Rumpold), Goluf, po domače pa Krivec (kakor ga obrneš, vedno ti kaže ime lastnost : goljuf = krivec. Italijanski gaglioffo, španski gallofo — Schelm, Landstreicher); Po-leg-ek (polegati, lenariti — Faulenzer)3.
1	Cfr. Trst in okolica. Spisal Matija Sila. V Trstu, 1882. Str. IG.
2	Včasi nosi vrla oseba vrlo ime; včasi pa ima čeden človek grdo, a grd človek čedno ime. Že Rimljani so se v hvalnih govorih radi posluževali imen, bodi da so
19
7.	Imena po jedilih, jestvinah sploh: Močnik, Hleb, Cvibošek, Klobase, Kvas, Jesih, Slanec, Mohot (mohot, scvrljena močnata in jajčnata jed), Štrukelj (štruklje kuhajo gospodinje ob času setve in žetve, mlatve in košnje).
8.	Imena po deželah, mestih, od koder je dotičnik prišel: Kranjc, Kranjčan. 1 Korošec, Hrovačan, Kaplar, Ungar, 8 vaj car, Lemberžan, ki pa utegne tudi zasmehljiv priimek biti.
9.	Mila in sladka ali božavna imena, ki so slovanskim narodom prav povšeči: Očko, Matko, Ljubej, Lilek (sanskr. lil — ljubiti, češki libiti; lilika, Puppe, Lieblingskind).2
10.	Imena iz one dobe, v kteri so se latinski pisale matične knjige. To je trajalo do leta 1784; takrat pa so se pričele v nemškem jeziku spisovati. In kakor je poprej latinščina bila cerkveni jezik in so se imena latinčila, tako je odslej nadvladala nemščina in imena so se jela ponemčevati. Po moji dozdevi bi v konjiški nadfari še živela tä-le latinska imena: Lavde, Kave, Stante, Faktor, Molitori (naš Mlinar in Mlinarič), Palus (naš Lužak ali Lokač), Adam (naš Zemljič), Kapitan (Župan), Spende, Kompone, Kompar, Sartori (je-li Sutter = Sutor = Čevljar?), Paser. Kako se vendar mnogotero ime spreminja in preobrača! Poslednji rodbinski priimek sem zasledoval po vseh kotih. Družina Paser je došla iz Frijulskega, kjer so jo pisali Passero; a v novi domovini doživelo je ime ne malo sprememb, kakor je iz matičnih knjig razvidno: Passer, pozneje Pass, za tem nemški zavito Bass; znovič
zamogli s tem koga priporočiti in poveličati, bodi da jim je priimek ponujal ničeven uzrok, neprijatelja grajati. Takošen dokaz se je imenoval „notatio". Ime je bilo vir raznovrstnih mislij (Ciceron Top. c. 2. n. 10 — c. 8. n. 35); vendar je trebalo pri tem paziti, da se ni kdo ulovil in lmdo zmotil. V to svrho je nastalo za kristjana pravilo: „Nominibus čredam nec unquam nec neque semper. Nee unquam verum nec neque semper habent. Clara, Agatha, Ambrosius, Stephanus, Vincentius, Agnes Conveniunt sanctis nomina pulchra suis. Barbara, Caecilia, Ursinus, Lupus, Ursula, Asella En pugnant Sanctis nomina prava suis."
1	V knjižici —Weriand de Graz. Zgodovinsko - rodoslovna razprava, spisal Dav. Trstenjak. V Celovcu, 1884 — je govor o mnogoterih starih imenih slovenskih. Zanimiva je opazka o Krajini, o Krajinčanih.
2	Tudi Nemci imajo mnogo božavnih imen — Kosenamen (orouaca v;ioy.ooi-atr/.a), ktera je po brezbrojnih listinah in starih spisih poiskal ter umevno pojasnil dr. Franz Stark. Cfr. Die Kosenamen der Germanen. Sitzungsberichte der kaiserl. Akademie der Wissenschaften. Wien, 1866. Bd. 52. S. 257 — 346. To trndapolno razpravo je pisatelj nadaljeval v knjigi: Sitzungsberichte der kaiserl. Akademie der Wiss. Wien, 1867. Bd. 53. S. 433 — 498. Kdaj bodo slovenska imena, raztepena po starih listinah, zapisnikih in knjigah, našla tako natančnega in vestnega tolmača?!
popravljeno Basser in naposled Paser. — Popolnem je izginil lat. Plau-strarius, izpodrinen po slovenskem Kolar-ju.
11.	Imena po času: Godina, Sip, Zimerl, Petek, Pust, Subotek (je domače, vulgarno ime in ljudstvo ga izgovarja Sobatek in Sebatek). Spada li Subotek v to vrsto ali ne, tega ne morem zavsem dognati. Lahko da sega v pogansko dobo, spominjajoč nas na sobotke, ki so bili prazniki solnca v njegovi najvišji staji. Poljaki še poznajo takošen praznik, ki se ujema s slovenskim kresom. Slezaci so častili boga „Sobota" vrhu visokih planin
Ta misel naj bode prehod k naslednji vrsti.
12.	Posebno mesto sem odločil onim imenom, ki bi bila po moji ne odločilni razsodbi bajeslovna ter bi nas spominjala naših poganskih prednikov. Dvomiti pač ni, da so si narodi izposojevali imena svoja tudi od bogočastja. Grimm na pr. piše v svojem delu (Geschichte der deutschen Sprache): „Betrachtet man den Grund der Namen, so ergeben sich drei Arten, indem sie sich entweder auf einen Stammherrn oder auf eine vorstehende Eigenschaft des Volkes selbst oder endlich auf die Gegend beziehen, in der es wohnt." Vse to potrjujejo tudi konjiška zgoraj našteta imena krajevna in osebna. A Grimm nadaljuje: „I)ie Vorstellung der Frömmigkeit und des Gottesdienstes konnte man in Volksnamen gleichfalls erwarten, wie in Mannesnamen Bezug auf Götter erscheint." Med drugimi so Rimljani rad i jemali imena od božanstev, na pr. Apollinarius, Saturninus, Liberius. Tudi prvi kristjani so pri-državali takošne priimke, kakor jasno govore rimske katakombe, na pr. Hermes (mučenik), Apolonija.
Izrečeno misel potrjuje že ime Konjice, kakor sem zgoraj opomnil. Izmed osebnih, po večjem domačih imen konjiških utegnila bi biti bajeslovna tä-le:
Korant, — ime spominja na boga Kurenta, slovanskega Priapa, zavetnika gostovanja in veselja. Kresnik ali Krsnik (domače in pisno ime). Lastnik tega imena biva v podnožju Konjiške gore. V slovanskem bajeslovju je dobro znan Krsnik, indijski Keršna (od krš, lucere; slov. kres, kresati), ki je ubil zmaja. Po vsem Slovenskem je znana pravljica, da se nahaja v Konjiški gori lintvern ali pozoj, priklenen z železnimi verigami k močni pečini. Ljudska govorica dostavlja, da se mora sleherni dan pred sv. Jurijem, farnim patronom, služiti sv. maša, sicer prodere strašna pošast iz votle gore. Ko bi se jej posrečilo to, bilo bi po Konjicah; voda in zemlja, kamenje in drevje in dračje bi se
1 V tržaški okolici je hrib Sobotnjak. Sobot, sobota je bil kraj. kjer so še neverni Slovani krese zažigali solnčnemu bogu v čast. Poljaki zjvejo kresov praznik sobotka. „In monte sobotko Silesii coluerunt Jovem." Hanka, Antiq. Siles. Pag. 20. Primeri zanimivo razpravo prof. dr. Gr. Kreka v Kresu I. str. 49—62.
vsulo za njo in krasna okolica bi postala grozna puščava. Nekega dne je pre hotel župnik opustiti sv. daritev, a hudi nasledki so se mahoma pokazali, dela je izpod gore teči voda pa tako naglo naraščati, da je duhovnik moral konja zajahati in tako služiti mašo, pri kteri je prosil, neprenehoma prosil sv. Jurija, da odvrne grozovito „frtuno". „Tudi v Konjiški gori," piše Simon Rutar, „razsajal je nekdaj hud zmaj. Ljudje so mu morali nositi mlade otroke v žrtvo, da ni povodnji naredil in vse Konjiške doline žalil." 1
Kračun (vulgarno ime); Cehi poznajo glagol: kračeti, gradior; slov. koračiti, korak. Kračun, Kerečun se pri Slovanih zove doba, v kteri se raja solnce ter vedno više in više stopa, koraka. Slovani so častili solnčnega boga Kraka ali Kroka.2
Preneseno je kračun: božič, nativitas Domini; rusk. koročun, va-leški: krečunn, ogerski: karacsony, bulg. kračunt.
Zor-ko (sanskr. sur, zoriti, žariti, strahlen, zora, poljsk. zura, ju-terno solnce). Ceščenje solnca je bilo običajno v indoslovanskem mythu. V sanskritu je solnce: suris, suryas, sunas, sunus. Da so častili tudi Slovenci solnce, priča mnogo imen na noriških, slovensko - rimskih spomenikih, na pr. Surns, Surinus, Sura, Surina. V Rimu so našli kamen z napisom: Deae Suriae sacr.3 Na starem spomeniku v Celju stoji napisano: D. D. O. Bellia Sorana. V. S. L. M.4
Gospod Ig. Orožen, lavantinski Nestor, piše v mozirski kroniki5, ktera je še v rokopisu: „Im Weingarten des obern Hrašan in der Gemeinde Letuš fand man vor mehreren Jahren einen römischen Stein, dessen Inschrift also lautet:
IV. ALBANN .... SER. V. F. SIBI ET SVRAE VXOR. AN. XXXV — das heisst Albanus hat bei seinen Lebzeiten diesen Denkstein sich und seinem 35 Jahre alten Eheweibe Sura setzen lassen. Merkwürdig ist, dass in der Nähe des Fundortes dieses Steines die Zor-nik Hube ist."
1	Prim. „Pozoj" v Krosu 1. 1885. Snop. 1. Str. 41 si. Tukaj naj äe omenim, da je v 17. veku bil v Konjicah rojen Janez Juri Krassnigg (Kresnik), ki je bil magister umetnosti in modroslovja (der freien Künste und der Weltweisheit Magister). Spisal je knjigo: „Philosophia polemica secundum aphorismos Aristotelis Stagiritae, cum annotationibus tum philosophicis, tum strategicis. Graecii 1690 apud haeredes Widmänstadii. (Cfr. Joh. Bap. von Winklern, Biograf, und litterarische Nachrichten von den Schriftstellern und Künstlern, welche in dem Herzogthume Steyermark geboren sind. Gratz, 1810. Pag. 108. — Ivan Macun, Književna zgodovina Slov. Šta-jerja. V Gradci, 1883. Str. 24.)
2	Prim. Triglav, mythologicno raziskavanje. V Ljubljani, 1870.
3	Cfr. Vestnik 1. 1868. (Spis: Solnčeva ženitev.)
4	Cfr. Ig. Orožen, Celska kronika.
6 Chronik der Pfarre St. Georgen in Prassberg. Angefangen im Jahre 1871.
Ime Suras se nahaja kakor na spomenikih v raznih krajih najdenih, tako tudi na kamnati plošči v Stranicah 1. Sorodnih imen je vse polno po Slovenskem, na pr, Zor-ec, Zor-čič, Zor-nik, Zor-ko. V sladkih Slovenskih goricah poznajo igro: Kako se zora sptišča. Crez gosto sito pogrnejo rudeč svilnat robec in za sito postavijo luč, druge luči pa po-gasnejo, tako da je čudno, gledati ono samo luč pod sitom: zoro.
Svar-šek, domač priimek, ki hoče vsekako prav star, izviren in zanimiv biti. Svar-sur — svetiti — lucere. Svarog in njegov sin Sva-rožič sta bila po slovenski pravljici solnčna bogova2.
Kaj pomenja vulgarni priimek Pirš? Slovansko bajeslovje pozna boga Piriha, Pirihosta. Pod konjiški zvon spada fara Prihova. Dav. Trstenjak misli, da je Prihova nastala per metathesin iz Pirhova. Zakaj pa ne! Sosednja župnija se zove Čadram, bojda po solnčnein bogu Čadrama, Čadraka, slovenskem „Apollo crinitus" — od čader, koder, crines 3.
Bogec — hišno ime rodbine v Tepanjski vasi. Šlezaci vedo za boga Bohuta, Bogota v človečji podobi s kozlovima rogoma, s kozlovo brado in v roki z železnim obročkom v znamenje svoje moči4.
Bobik, posestnik v Polenah. Kdo razloži ime? Lužičani poznajo hudobo Bobaka, ki straši ljudi. Schmaler pravi, da je to ime Slovanom lastno in priljubljeno 5.
Lamut; — o tem pisnem imenu ni lahko kaj verjetnega povedati. V litavščini je najti: lameti, lama, od lemti, laimeti, Glück haben, laimus, glücklich; lat. almus, alma. Slovensko bajeslovje ve za boginjo Lamo, uči Dav. Trstenjak zajedno trdeč, da živijo tudi v mariborski okolici rodbine Lamus, Lamut, in pa da se nahaja ime Lamus na noriških spomenikih 6.
13. Imena, sicer prezanimiva in pomenljiva, kterih pa ne morem v posebno vrsto spraviti.
1 Glej Liber memorabilium ad s. Laurentium in Stranice. (Rokopis.)
» Cfr. Glasnik 1. 1868. Str. 23. Novice 1. 1859. List 52.
s Prim. Marburger Festprogramm. 1858.
4	Povem naj tu, kako se je Bogečeva rodbina odlikovala s svojo nenavadno po-gumnostjo. Bogeci so v strabu imeli vse ostale Tepanjčane in so se sila radi pretepali, kakor v obče fantje te vasi, ki se neki radi tega imenuje Tepanjska vas. On-dašnji dečaki so imeli in še menda imajo posebno orožje za pretepanje, šrenker imenovano. Bilo je od železa; na jednem koncu šilasto, na drugem locnato, da ga je labko držati in spretno sukati. Ko je nastal boj, kresali so se borilci po glavah, dokler ni komu od lica visel „flakot mesa".
5	Prim. Ueberreste der alten slavischen Mythologie unter den heutigen Wenden (v knjigi: Volkslieder der Wenden in der Ober- und Niederlausitz. II. Theil.).
u Cfr. Novice 1. 1855. List 52.
Korantančnik; na Prekmurskem je korat žaba, v Halozah pak ko-rant. Korantančnica je Haložanom lok, s kterini streljajo korante ali žabe; korantača jim je tetivo, Pfeilbogen. Koča, v kteri stanujejo Ko-rantančniki, stoji na močvirni zemlji.
Mavrek — morebiti isto, kar Crn-ec. Cehi rabijo glagol mavriti, schwärzen. Črno - progasto kravo kliče Pohorec mavro in črnemu volu pravi: črni muri, pleonazem, ker že muri zadostujeJuri Vodovnik, dobro znani pohorski pesnik in pevec, poje v pesni „Pohorski kmet" :
Hejc Muri, Črnmuri;
Ga z gajžlo nakuri. In pravi hejc, hejc! Če moreš kaj vlejc.
Regor-šek; to rodbinsko ime razlaga l)av. Trstenjak2 tako: „Thema je rag, ki izražuje pomen šilatega ali rtastega ; zato razen, Spiess, Stachel, stimulus. Starejša oblika je ragen, v kteri še glasnik tj ni prelazil v i. Po Nesselmannu rabi tudi v sorodni litavščini beseda ragas, stimulus acculeus; raginti v pomenu ermuntern; in arklius raginti v pomenu konje limiti, equos instigare. Torej Regoršek ali Iiagoršek (grlo, garlo), kterega predniki so konje hrnili, dregali, stimulo pungebant." K temu tolmačenju pristavljam opomnjo, da so se tepanjski vaščanje in tako tudi Regoršek pečali svoje dni samo le z vožnjo, ker jim je glavna državna cesta, ki pelje z Dunaja skozi Tepanje v Trst, ponujala ugodno priliko. Stari Tepanjčani se z veseljem spominjajo one blažene dobe, ko so bili kakor kamen vedno na cesti, dokler jim ni ta „peklejeva" železnica požrla ves zlati prislužek. Ginenega, pa tudi ponosnega srca pripoveda starček radovednim mladičem, kako so njega dni gospodarji furali in furajtali z vihrastimi šimelji, z ognjenimi prami pa s čilimi lisci in čednimi sirci; vozarili so v belo Ljubljano, v Trst in Sisek, v Celovec iu Beljak, pa tja dol do Hrvaške in tja gor do nemške granice.
Pan; za slovenski izraz „gospod" imajo Cehi besedo pan; gospoda imenujejo Cehi le Boga, kakor žiti je Jehovo. Samostavnik pan (sanskr. pa, pah, grški m«'»', knez, vladar) izginil je Slovencem v pomenu gospod, zapovednik, glavar. Da so ga tudi oni nekdaj poznali, svedo-čilo bi to osebno ime.
Berjunok (bernja, Fetzen? Brjuh in andern Dialecten der Bauch, piše Urban Jarnik v svojem etymologiku; Berjunek bi utegnil biti človek, ki skrbi črez mero za svoj trebuh, ali ki ima velik trebuh).
1	Mura je kalna, črna voda (grški fiavQng). Murn se imenuje črn keber, sajasta žuželka. Murni — nemški Brombeere. V Jungmannovem slovarju „Slownjik češko-neniecky". Djl. 11. čitaš: Mavrek, eine graue Katze oder grauer Ochs.
2	Prim. Novice 1. 1859. List 49.
Volok, tudi Volak in Ulak — domače ime kmeta na Tepanjskem vrhu. Na Brdu pa prebiva posestnik Folak, ki se ima dobro ločiti od Volaka po izgovarjanju prvega glasnika f in v. Pri Gornjem gradu je najti ime Volog in Voloh, ki bi bilo po mislih nekterih mož: V logu. A konjiški Volok in Folak imata v rodivniku izvestno le, ne g. Narod govori: k Volakom grem v vas, Folake hočem obiskati, a ne: k Volagovim,
in pa Folage. Kaj pomenja torej Volok in kaj Folak, ne vem.
Boč-ko, domače ime imovitega posestnika v Perovcah. Morebiti se tako kliče po visokem hribu Boč-u, ki gleda s svojim vrhom v to okolico. Ok, Spitze; obok Gewölbe, Bogen; z odpadlim b ali v, kakor ozko
—	vozko, okno — vokno, usta — vusta, apno — vapno.
Bucej, če gar posestvo zalega lep kos obrežja rečice Dranje. Od kod priimek? (Je-li bucej = butec, butelj, bedast človek?)
Ilostevc (Hostelec, bosta? Prebiva vrhu Pečice in je sosed Skr-binšekov).
Orož — izpovem se odkritosrčno, da sem dolgo in skrbno zasledoval pomen tega priimka, a zastonj. Utajiti se ne more, da je Orož in Orožen jedno in isto. A poslednje ime je krstni priimek Erasmus in ni deležnik terpevnega časa od glagola orožiti, oborožiti. Tako uči g. Ignac Orožen, ki je sestavljajoč rodopis svoje rodbine našel s pomočjo matičnih knjig, da je imenu „Orožen" in njegovim sorodnikom podstava „Erasmus". Da v laški farni cerkvi nahaja se oltar sv. Orožna
—	Erazma, škofa in mučenika. Upam, da razlaga krepko stoji in nepremakljivo.
Priklic, — ker se od soseda do soseda dokliče ali prikliče.
Za naslednja, sicer ne vsakdanja imena manjka mi vsako zanesljivo pojasnilo:
Marguč, Muzeljak, Obrul, Cvahte, Tantegel (Tintentegel?), Haj-derer, Vivod (njegova žena Vivodinja), Pišotek, Trunkl, Tepej, tudi Tupec in Dikec so vulgarni priimki kmetiča s pisnim imenom — Orož. Pec, Pafnik, Zumer, Šelih, Krepel (krepelo, Klotz?), Oblonšek, Muleršek, Vavknar, Oprčkal (oprtiti, podpreti, ker stoji hiša ob grič oprta, naslonjena?), Tršek, Strgonšek (strgati, strugati), Šok, Šerbel, Lorger, Rugel, Mofrin, Prevernik (preveriti), Škarcol, Sodržnik, Klenfec, Iie-tuznik, Šmergut, Mec, Krel, Fijavž, Štolekar, Lajler, Sivič (sivec?), Gangel, Stabej, Preložnik, Orbeljak, Uderman, Šajtegel, Pahič, Celan, Karmuzel, Levart, Šolinc, Devčnik, Bodlak, Kocko (vulg.), Sančič (sunčič?), Ilesnik, Marčič, Olar (volar?), Purož (njegov domači priimek se glasi Tekijek), Šibanec (šibati), Blatnik (od občine Blato), Pozeb (pozebsti; hiša stoji v senčnatem zakotju, kjer je mrzlo in rado pozebe).
14. Da ne ostanem pri slaboglasnem številu trinajstem, postavim še semkaj neslovenska, tuja osebna imena, kterih je pa primeroma prav
pičlo število. Nahajajo se skoro brez izjeme le pri tržanih, ki so se pozneje naselili v trgu ali v obližju njegovem.
a) Italijanska ali laška so ta-le: Kordon (naš Mejaš), Madile (zidarski mojster, ki je pred 25. leti došel v Konjice), Reddi (barantač z raznovrstnim blagom), Kandolini. V matičnih knjigah najde se še več laških rodbin, ki so že izumrle. Izmed teh naj posebic omenim rodbine Bartholotti, iz ktere je bil učeni dr. Janez Nep. Bartholotti, rojen v Konjicah dne 30. oktobra leta 1729. Postal je pavljinec ter je bil v tem meniškem redu profesor tomistiškega modroslovja; za tem je prevzel profesuro dogmatike v Dunajskem Novem mestu in naposled v Beču. Od leta 1774. bil je prisednik komisije za cenzuro knjig; a vsled bole-hanja moral je za nekoliko časa popustiti ta posel, dokler ga ni leta 1779. zopet prevzel. Toda 1. 1782. je postal knjižničar na praškem vseučilišču, kjer je dne 14. decembra 1788 umrl, slavljen kot bister, previden in navdušen boritelj zoper nevero in krivovero Pozora in spomina vreden je še Konjičan z imenom Franc Seraf. knez Porzia. V konjiški kroniki, ki jo je omislil in pričel pokojni nepozabljivi in mnogo-zaslužni nadžupnik Jožef Rozman, zabeležena je tä-le kratka notica: „Leta 1753. marca 21. bil je v Konjicah rojen knez Frančišek Porzia, ki je 14. februarja 1827 umrl v Benetkah. Bil je blaga duša, daleč po svetu znan; zavoljo svoje dobrotljivosti je dobil priimek Ivletzenbrod-fürst." Ta zanimiva opomba me je napotila, da sem mnogo pozvedaval o tem slavnem sorojaku. Kar sem zvedel, naj tukaj objavim.
Konjiške krstne knjige poročajo o tem možu to-le: Ex parte op-pidi: Die 20. Martii 1753 Bap'tz e', et natus hodie mane hora 2da Franciscus Michael Joannes Nicetas Benedictas filius legitimus Illustris-simi D. I). Aloysii Josephi S. R. I. Comitis de Porzia et Dominae He-lenae ejusdem conthoralis, levantibus Nobili Dno Francisco Michaele de et in Anather (cujus vice agens fuit Nobilis D. Joanes Sorho caes. Po-stae Magister (Postmeister) et Nobili Dna Maria Magdalena Guetsholdin Caesarei Salis praefectissa per me Jacobum Aloys. Essich Vic. loci." De Porzia je bil po tem takem dne 20. (a ne 21.) marca rojen in krščen. Župnik Winkelmann je v časniku „Steiermärkische Zeitschrift" o tem posebnežu pisal te-le črtice: „Franc Seraf. knez Porzia — grof Otenburški, posestnik Prema in Senožeč, odlikovan z velikim križem k. bavarskega sv. Hubertovega reda — je po rojstvu Konjičan. Rodil se je 21. marcija 1755 (ne, pač pa 20. marca 1753). Oženil se je
1 Napisal je 1. Exercitatio politico - theologica, in qua de libertate conscientiae et de reoeptarum in Imp. Rom. Teuton. religionum tolerantia tum theologica tum po-litica nec non de Dis-unitorum statu Graecorum disputatur. Vieunae, 1782,8"., in 2. Streitschrift wider die Gattungen des Aberglaubens. Wien, 1784. 4".
(Cfr. Joh. Baptist von Winklern, 1. c. pag. 11.)
4. februarja 1. 1777. z 19 letno vlastenico Barbo pl. Jöclilingen, s ktero je, predno je stopil v kneževski mijorat, mirno in zadovoljno živel na pristavi pri Gradcu. Ko je pretrpel mnogo nadlog in težav, sledil je svojemu bratu Jožefu do 6. novembra leta 1785. v kneževski časti in v obilnih posestvih. Bil pa je knez Porzia ljubezniv posebnež, poln muh in bizarerije, a plemenit človekoljub, ki je imel posebno veselje, nepoznan obiskavati ubožce in jim po moči blagodušno pomagati. Svojim revnim podložnikom na Kranjskem in Koroškem je koncem 1. 1815. odpustil od postavne plače 3903 gld. 25 kr. srebra. Misli svoje in moralna pravila je rad izraževal v podobah. Njegova pobožna prislovica je bila: Deus felicitas, liomo miseria. Umrl je dne 14. februarja 1827 v Benetkah. Od štirih ličerij je ostala pri življenju samo grofica Klementina pl. Porzia, rojena dne 6. maja 1791. Med Pordenovo in Socilo na Fri-julskem dal je sezidati kapelo, kjer počivajo njegovi ostanki."
Ignac Kollmann, pisar joanejski, častni mestjan graški, mariborski, celjski in lipniški, dolgoletni urednik časnika „Grazer Zeitung" in ustanovitelj njene priloge „Oer Aufmerksame", ki jo je 25 let uredoval, zajedno prozaik, pesnik in slikar, rojen 16. jan. 1775 v Gradcu, umrl 16. marca 1. 1837. — ta mož je največ črtic zapisal o življenju kneza Porzie. Bil pa je tudi najbolj sposoben za ta nalog, ker je kot knežev tajnik natanko poznaval vse okolnosti tudi najskrivnejše iz prečudnega življenja svojega vrlega gospoda. Vse takošne zanimive reminiscence je sestavil in obelodanil v časopisu „Der Aufmerksame" 1. 1836. v spisih: „Der Graf Lauterbach in Gonobitz" in „Graf Seraphin Porzia in Krotten-dorf". Kdor ima ta dva sestavka pri rokah, naj ju posloveni; jaz še samo to-le dostavljam. Kneza Franca Porzie mati Blanka, iz stare bavarske grofovske rodbine, slovela je kot najduhovitejša ženska svojega časa. Oče jo je ljubil tako brezmejno, da je hotel sina Alberta oženiti na Poljsko, hčerki pa prihraniti glavno posestvo in večjo doto, da vzame kneza za moža. Sin Albert se je z vso močjo ustavljal očetovi volji; in ko je sestra zvedela za očetov naklep, podpirala je pismeno brata v boju zoper očeta. Vendar naposled je Albert izginil iz svoje domovine, da ni bilo več duha ne sluha o njem. Oče, spoznavši krivico, žaloval je hudo po izgubljenem sinu ter je Blanki neprenehoma očitaval, da je ona zakrivila nezgodo bratovo. Po očetovi smrti je Blanka s svojim možem, knezom Porzio, potovala iz Italije na Avstrijsko. Ko prispe v Konjice, bližal se jej je dan poroda, in tako sta morala popotnika nekaj časa v Konjicah prebiti. Nekega dne opiše jima konjiški nadžupnik slučajno davnoslavni Zajcklošter ter omeni, da so tamošnji menihi pred kratkim pokopali patra Dragoberta, ki se je pred vstopom zval Albert in je bil iz slavne bavarske rodovine grofovske. Kneginja Blanka je takoj spoznala svojega nepozabljivega brata. Njen mož obišče nemudoma toli
slavljeno kartavžo (utemeljeno 1. 1165), in zajčki redovniki so mu vse besede nadžupnikove potrdili. Kmalu za tem zagledal je luč sveta Franc Serafik Porzia, ki je mnogo desetletij pozneje sam obiskal Konjice, kjer je bil rojen in krščen, a tudi Zajcklošter, kjer mu je počival blagi stric.1
b) Nemška imena so : Achtig, Baumann, Hausenbüchl, Lang, Ens-brunner, Kunst, Berthold, Schorn, Anfalt (je-li Einfalt ali Anwald?), Birkmeyer, Fordermeier2. Kaj pa pomenja Kager, priimek zlatarja in srebrarja konjiškega? V Gornjem gradu žive rodbine Kaker. Dybold Chagere, piše Ig. Orožen, ustanovil je benediktinski samostan v Gornjem gradu.3
Ce se kdo potujči, ni, da bi se moralo tudi njegovo osebno ime predrugačiti. Nikakor ne, ampak ono naj ostane nepokvarjeno, nespremenjeno. Po Slovenskem ne manjka laških in nemških rodbin, ki so se popolnoma udomačile,'na pr. Costa, Linassi, Pagliaruzzi, Cazzafura, de Reani, del Cot in mnogo drugih, ki so sedaj kolikor toliko slovenske družine; vendar njih imena ostanejo, kar so bila, in pametnemu človeku ne skoči misel v glavo, da bi jih popačil v slovenska. Prav je iu pravično, da se vsakemu narodu ohranijo stara, častita imena krajevna in rodbinska. Vsakdo, ki zapisuje takošna imena, je pravici in resnici
dolžen, da jih zapisuje čisto, točno in pravilno.1
*
* *
Ko bi vrednost kakega naroda bila odvisna le od blagoglasnih imen, a odvisna je hvala Bogu od čisto drugih stvarij, smeli bi se in zamogli tudi Slovenci ponašati s krasnimi imeni bodi ktere koli vrste, z imeni, ki so bogat rudnik, ki so zlata Kalifornija slovenskega jezika. Nadejam se, da pouči o tem čitatelja dovoljno že predstoječi, dasi površni sestavek. Umeti je pač lahko, zakaj je pokojni Oroslav Caf tako živo želel imenik raznoterih imen slovenskih; doživel ga ni, pa ga še morda marsikdo drugi ne bode dočakal. Pri izvrševanju te imenitne naloge naj bi bili Nemci spodbudljiv zgled preneskrbnim Slovencem. Nemško slovstvo ti ponuja za preiskavanje vsakovrstnih imen potrebna
1	V Slovencu 1. 1876., štev. 10 bilo je čitati, da je dne 19. januarja 1876 umrl v Monzi pri Milanu knez Alfonz Porzia, lastnik premske in senožeške grajščine, pa otenburške grofije na Koroškem, ud gosposke zbornice avstrijske itd. Nedvomljivo je bil ta Porzia sorodnik in potomec Franca Serafika Porzie.
2	Poučljivo disertacijo je o tem imenu zložil: Franz Meyer, Der Name Meyer und seine Zusammensetzungen. (Drittes Programm der Realschule. 1. Ordnung der Stadt Osnabrück. Osnabrück, 1870. Pag. 1—'28. vel. 8"). Nad tisoč raznih Majerjev (major villicus) je v tem spisu navedenih in pametno razloženih.
3	Cfr. Das Benedictiner Stift Oberburg. Marburg, 1H76. Pag. 1 sqq.
4	Prim. o tem Letopis Matice slov. za leto 1876. (Državna in narodna imena.)
in primerna dela književna; tako na pr. za imena rek 1, cvetlic 2, mesecev 3, ljudstev4, za srednjeveška imena 5 in druga.
Ako sem s tem siromašnim prineskom k pomnoženju konjiške kronike in k zgodovini slovenskih imen le trohico pripomogel, da se vzdigne slovniški dragoceni zaklad, predno izgine, poplačan mi je v zvrhani meri ne premali trud, ki mi ga je prizadevalo zbiranje raznih opazek in notic. Kdor je ta spis čitajoč kjer koli našel neresnico namesto resnice, naj blagovoljno prvo zapodi in na njeno mesto drugo posadi. Tukaj velja prostodušna prislovica bosanska: Kdor če bolje, široko mu polje! Na dan Metodove smrti. 1885.
M. Napotnik.
Črtice o srbskih in hrvatskih narodnih pesnih.
(Konec.)
Pobratimstvo in posestrimstvo.
Igot poseben pojav v srbskih in hrvatskih narodnih pesnih nahajamo takozvano pobratimstvo in posestrimstvo. Dva moška ali dve ženski si obljubita in prisežeta v cerkvi pred svečenikom pri oltarju in s svečanimi obredi v ime Boga in sv. Jovana večno prijateljstvo. S tem se zavežeta, da si hočeta uzajemno bratski in sesterski v vsakem slučaju biti na pomoč. Slični odnošaji bivajo tudi med obema spoloma, ako na pr. devojka svečano prozove starca za svojega „po Bogu otca", ali mladenča „po Bogu brata", ali ako moški žensko imenuje „mater ali sestro po Bogu". To se dogaja ponajveč v kaki nevolji ali nesreči, in taka zveza se sklene mnogokrat tudi zasebno izven cerkve in brez sve-dokov. Kedar ktera tako prozvana oseba to ime sprejme, tedaj je dolžna nesrečnika braniti, varovati in skrbeti za onega, kteri se jej je zaupal v varstvo; in to veže Srba in Hrvata za njegovega soplemenika, pa naj si bode seljak ali gospodin. Kdor bi to pobratimsko ali po-sestrimsko zvezo prelomil, tega bi Bog, misli narod, hudo kaznoval.
1	Th. Lohmeyer, Zur Etymologie deutscher Flussnamen. Göttgn., 1881.
2	A. Martin, Die Pflanzennamen der deutschen Flora mit den wichtigsten Synonymen etymologisch erklärt. Halle, 1851.
3	K. Weinhold, Die deutschen Monatsnamen. Halle, 1870.
4	lind. Kleinpaul, Menschen und Völkernamen. Etymologische Streifzüge auf dem Gebiete der Eigennamen. Leipzig, 1885. (Str. XX + 419. 8U.)
5	Wernicke, Seltsame Familiennamen des Mittelalters in Freiberg. (Mittheilungen des Freiberger Alt.-Ver. 21. Pag. 59 sqq.)

— Kraljevič Marko je živel v taki zvezi celo z vilami, o čemur nam
narodne pesni podajejo dovolj primerov, kako mu je v tej ali oni sili
pomagala njegova posestrima vila. Pa tudi drugi junaki, na pr. Mikula
junak, ko je bil v nevolji, vzkliknil je :
„Pomoz' vilo, pomoz' posestrimo, Ali sada, ali nikadare!"
in Mikuli pritekö v pomoč štiri vile, ter:
On posiče 1 dve stotine vojske, I med njimi dvanajst kaludjera* I najzada cara gospodina.
A v novejših časih nahajamo tako pobratimstvo večkrat, da v naj-ljutejših bojih, celo med Turki in Srbi (Hrvati).
Zveza pobratimska in posestrimska, pripazuje Markovič, to je tako odličen in značajen pojav srbsko - hrvatskega narodnega življenja, da bi ta zveza sama, ko bi se negovala v prosvetljenem delu naroda, mogla
učiniti domovino svobodno, srečno in slavno.
#
Mythologija in personifikacija.
Epska in lirska narodna poezija srbsko - hrvatska je jako prepletena z neko po tradiciji ohranjeno vero v posebne fantastične stvore starodavnih poganskih časov ter pripisuje tem vedni upliv na človeška dejanja, — iz česar moremo sklepati zajedno i na visoko starost do-tičnih pesnij. Veš tiče (čarovnice), zagrnene žene, ktere hodijo od hiše do hiše povsod noseč pogubo s seboj; vilovnjaki, isto, a moškega spola čarovniki; kuga kot stara grozna baba; stuhači, polvile in polvragi, imajoči na nogah gožve od človeških žil; vu ko dlak, človek, v kterega gre 40 dnij po smrti nekak vražji duh ter ga oživi, da pride po noči iz groba, davi ljudi po hišah in pije njihovo kri, in še druge pošasti srečavamo pogosto v narodnih pesnih. A mrtveci, vračajoči se k svojim na svet, občujejo z njimi tudi na neki skrivnosten način, kakor vidimo to na pr. v lepi pesni o Jelici in njenih bratih. Jelica, ljubljena sestra deveterih bratov, omožila se je z banom prekmorskim. Nerada odide iz domače hiše, in samo bratje jo tolažijo, da jo bodo pogosto obiskovali. Ali „kuga gospodova", smrt, pomori jih vse, in Jelica, ktera o tem nič ne zna ter misli, da so jo bratje zanemarili, vzdihuje in joče po cele dneve od jutra do večera, tako da se je Bog na nebu usmili. On pokliče torej dva angelja k sebi in jima reče, naj gresta na zemljo h grobu, kjer leži Jo van, Jeličin najmlajši brat, po-
1 (aorist) je posekal; 2 menihov.
kopan; mrtvecu naj svojo sapo vdihneta in od njegovega grobnega kamena naj napravita konja, da bode gotov za znani pot. Angelja učinita, kakor jima je zaukazano. Jelica sprejme svojega brata z neizmerno radostjo ter ga izprašuje za tisoč stvarij, na kar on vse ogiltno odgovarja. Za tri dni mora brat zopet oditi, toda sestra ga hoče vsekakor spremiti domii; nič je ne more zadržavati. Ko prideta do pokopališča, ktero je sedaj mladencu Jovanu domovina, zapusti jo on z nekim izgovorom ter se vrne v svoj grob. Jelica dolgo zastonj čakajoča gre naposled za bratom. Ko vidi sedaj nove, sveže grobove, obide jo težka slutnja. Ona hiti na dom svoje matere. Ko potrka na vrata, misli stara že na pol zblaznela mati, da pride „muka gospodova" klicat tudi njo s tega sveta, kakor jej je bila že devetero sinov ugrabila. Mati in hči umrete druga drugi v naročju.1
Tudi svetniki, med njimi posebno gromovnik Ilija, vozeč se na kolih po nebu, od kterega ropotanja nastaja grom, in njegova drugova, ognjena Marija z bliskom in sveti Pantelija z viharjem, prikazujejo se v srbskih in hrvatskih narodnih pesnih. Tako na pr. v tej-le:
Hvala Bogu, hvala jedinome!	Udri ognjem, ognjena Marija,
Gde mi Vlasi2 žanju u nedelju!	A ja vetrom, sveti Pantelija!"
Nad njima se tri oblaka viju.	Al' govori ognjena Marija:
Jedan oblak gromovit Ilija,	„Nemoj !l gromom, gromovit Ilija,
Drugi oblak ognjena Marija,	Nemoj vetrom, sveti Pantelija,
Treči oblak sveti Pantelija.	Ni ja ognjem, ognjena Marija,
Progovara sveti Pantelija:	Jer Vlasiina Turci ne veruju,
„Udri gromom, gromovit Ilija,	A pšenica težatka4 ne čeka."
Glavna prikazen pak je vila, posestrima junakov, družica in ču-varica zmirom zvesta srbsko - hrvatskemu narodu. Vilinski sjaj, vilinske pesni zibljejo se nad celim življenjem tega naroda. Čudno je, veli Mar-kovič, da vsi narodi skrivnostne čarobne moči personitikujejo v ženski podobi: take so muse, sybile, walküre, erynije, vile, veštice, sojenice; v ženi čuti tudi srbsko - hrvatski narod oni divni, silni čar, kteri vse miline in vse strahote v sebi združuje, kteri rodi krasno pesen, bogoduho proroštvo, slast življenja, grenkost zdvojenja, pomor boja iu kuge. —
V	vile se tudi žene pretvarjajo, in njim se pripisujejo razne kreposti.
V	jedni pesni (iz Veprinca) pita mati sina Jurmana, kje je prenočil; on jej odgovarja: „u dumbravi". Mati ga dalje pita, kaj je videl ali čul; Jurman odvrača, da je videl tri vile: majko, sestro in ljubo.
1	Podobno balado nahajamo tudi v novogrški poeziji z naslovom: „Nočni pot", ktera-začenja: „O mati ti, s tvojimi devet sinovi in z jedino hčerjo" (Talvj).
2	„Vlah" je pripadnik grško - iztočne cerkve, kakor je „Šokac" latinsko-zapadne;
3 nikar; 4 delavnika.
Na pitanje, kaj so govorile, veli 011:
„O majko gospoje! prva ste rekla vi, Prva ste rekla vi; pojejmo Jurmana. A vaša kči je rekla: ne jejmo Jurmana, Pojejmo mu konja, koga je manj škoda, A verna ljuba je rekla: ne jejmo ni konja, Pojejmo kopije, koga j' manje škoda."
Razven vil in podobnih personifikacij prirodnih močij prikazujejo nam srbske in hrvatske narodne pesni prirodo v njenih pojedinih bitjih, in tli se moramo čuditi in radovati nad ono nežno in plemenito ljubavjo narodovo do vse prirode, do vsakega njenega stvora. Personifikacija živalij in rastlin je obča v vseh pesnih narodnih; a srbsko-hrvatski narod pokazuje z njo posebno nežno in plemenito čutjenje. Kako reši na pr. Kraljevič Marko sokola, kteremu so krila v krvi preliti na Kosovem ogriznila ter otrpnela, da ne more vzleteti; tako obvaruje mladeneč v pripovedki gavrana, mravljo, ribo itd. od pogina; kako se devojka razgovarja z rožo, z borom, z oblakom, z danico . . . vse to pokazuje srce Srba in Hrvata ne samo človekoljubno, nego tudi prirodoljtibno, svetoljubno. Po čutjenju srbsko - hrvatskega naroda je vsa priroda, organska in neorganska, z duhom navdahnena, vsa mu je občutna in čuvstvena; s tem si ta narod po besedah Markovičevih misli v pesniški" obliki tako harmoniški svet, kakor to veliki filozofi po umnih sostavah izvajajo.
Govoreče, misleče in sočutne živali so v srbsko - hrvatskih narodnih pesnih jako navadne; konj velikega junaka Kraljeviča Marka celo plaka, ko vidi bližajočo se smrt svojega gospodarja. Domišljija srbskih in hrvatskih mladenčev in devojk dala je celo neživim predmetom življenje. Neki mladeneč se sprijatelji in pobrati s kopjem, zato da mu ovo zagrabi obleko njegove ljube, ako bi hotela njegovim poljubom ubežati. Celo zvezde na nebu ožive in občujejo z ljudmi na zemlji. Neka ponosna devojka se hvali, da je lepša od solnc.a; solnce zameri to, pa jo iz osvete s svojimi žarki očrni kot oglje. V neki drugi pesni podaje se nam dvogovor med mesecem in zvezdo danico:
Mjesoe kara zvijezdu danicu:	Danica se njemu odgovara:
„Gdje si bila, zvijezdo danice?	„Ja sam bila, ja sam daugubila
Gdje si bila, gdje si dangubila?	Više biela grada Biograda,
Dangubila tri bijela dana?"	Gledajuči čuda golemoga" itd.
¥
Epitheta.
Pesniški slog srbskih in hrvatskih narodnih pesnij oživljajo vzlasti često ponavljajoči se stalni opisovalni pridevniki ali takozvana „epitheta
ornantia". Ti se sicer nahajajo več ali manj v vsaki narodni poeziji, a v srbsko-hrvatski posebno pogostoma. Tu se imenujejo na pr. ne samo vse res bele stvari kot take, nego tudi vsak hvalevredni in lepi predmet, tako „beli" Bog t. j. dobri Bog, „beli" car, t. j. vladar bele t. j. velike in mogočne Rusije, „beli" svet t. j. daljni, veliki svet, „beli" grad i (mesto) t. j. lepi grad, „beli" dvori (hiša) itd. V mnogih slučajih pesnik sam ne misli več na izvirni pomen besede; zato je oprava, telo, lice, prsi, roke in dr. pri junaku vse „belo", celo prsi in roke rujavo-žoltega Arapina. Morje, jezero je navadno „sinje", bor je zniirom „zelen", na-ranča „rumena" ali „žolta"; Bosna je „ponosna"; glava junakova je „rusa"; devojka je navadno vsaka „lepa i gizdava", ima grlo „tanko-vito" ter peva „tanko i glasovito", trepalnice so jej „tanke", a solze „grozne"; knjiga je „drobna" ali „list biele knjige"; solnce je največkrat „žarko", sablja „svetla" ali „rdjavica"; golobi so le „sivi", a vse ptice „žubore" itd. Kako so narodni pesniki na take pridevnike navajeni in kako jili brez ozira upotrebljujejo, vidi se na pr. iz mične pesni „Hajkunina ženitba", v kteri se dojke lepe devojke ' prispodabljajo z dvema sivima goloboma. — Pač ni treba naših čitateljev opozarjati na otca narodne poezije, Homerja, ter na njegovo rabo sličnih stereotipnih epithetov. (Sicer pak prim. M. Pleteršnikr „Pripodobe v Homeru in v srbskih narodnih pesmih," „Zora" 1873.)
JS
Slog.
Ne moremo tu podati vseh krasnih in primernih mest iz srbskih in hrvatskih narodnih pesnij v dokaz njihove izvrstnosti v stilističnem oziru, akoprav ni njih glavna zasluga navadno v lepih prizorih, temveč v celotni obdelavi, v jasnem, grafičnem in plastičnem predstavljanju. Zato se naj o tem samo v obče nekaj pove.
Srbska in hrvatska narodna poezija nima v obče onih vulgarizmov, kteri pogosto narodne pesni drugih narodov, na pr. Nemcev, kaze. Veličastvenosti dakako pa nilalo v narodni pesni ne pričakuje. Oni, kterim pojedini, ne baš jako izbrani izrazi v srbskih (hrvatskih) narodnih pesnih njihovo čutjenje, ker naturne poezije ne poznavajo, lahko razža-lijo, kakoršni izrazi se često, celo ponevedoma v najkrasnejše opisavanje vtihotapijo: oni bodo te pesni čitajoč občutili včasi neprijetne utiske. Slike srbskih in hrvatskih narodnih pesnij so zniirom sveže, očitne in primerne; vendar akoprav ne redko, pridobi se učinek vzvišenega in najglobjega tragičnega pathosa z jako prostimi sredstvi, ali njim ni nič bolj tuje, nego ona veličastvena okornost in skrupulozna manira francoske šole. — Tako se po priliki izražuje Nemka T al v j.
Podoben sod čita se tudi v „Göttinger Gelehrte Anzeigen" 1823 o priliki razsodbe Vukove zbirke: „S tem kar se pod nemškimi narodnimi pesnimi misli, ne dado se srbske vse tako uprav prispodobiti. Nemške narodne pesni imajo obliko hrapavo, kakor je prostim ljudskim narečjem lastno, sodržaj jim je težek, pomanjkljiv ... A srbske pesni so zložene v čistem, ličnem jeziku, v pripovedanju so popolne, nezme-dene in jasne od kraja do konca." 1
(Ö formalni strani srbsko - hrvatskih narodnih pesnij razpravlja obširno Luka Zima, gimnaz. profesor v Varaždinu, v knjigi: „Figure u našem narodnom pjesničtvu s njihovom teorijom," Zagreb 1880).
JS
Občni in moralni značaj.
Vredno je še navesti, kako o tej stvari, o značaju v obče in moralno, v srbskih in hrvatskih narodnih pesnih sodi nemška pisateljica večkrat imenovana T al v j. Ona veli:
„V obče je značaj srbskih junaških pesnij objektiven in plastičen. Pesnik se vzvišuje ponajveč jako nad svojim predmetom. On ne riše svojih slik z žarečimi hojami, vendar z jasnimi, točno izraženimi črtami; ni treba tolmačenja onemu, kar čitatelj misli, da vidi na svoje oči. Ako prispodabljamo epske pesni Srbov z onimi, ktere so nekdaj imela druga slovanska plemena, vidimo, da jih one jako prekosujejo. V ruski pesni o Igorju je vsa pripovest jako nejasna; čitaj jo celo po petkrat, a ni jej niti le nekoliko povse točno slediti. Nijeden značaj ni točno izražen. Način prikazovanja je bolj liričen nego epičen. Stare češke pesni so že jasnejše in bolj sveže; nikaka nejasnost nas ne moti. Ali strasti pesnikove nadvladujejo tako često, da podajejo celi pripovesti subjektiven značaj, dočim se Srb, tudi če svoje zemljake v boju proti njihovim smrtnim neprijateljem in tlačiteljem slika, varuje vsake pristra-nosti za one uprav tako, kakor Homer za svoje Grke."
1 Ova opazka glede jezika v srbskih in hrvatskih narodnih pesnih ne bode se nam zdela čudna, ako pomislimo, da je navadni govor prostega Srba in deloma Hrvata istovetni z jezikom književnim. Odkar so namreč Srbi, največ po priporočbi slavnega Vuka Stefanoviča Karadžiča: „piäi kakor govoriš", v svojo knjigo uvedli prosto in krasno narečje narodovo, a so za njimi isto sprejeli tudi Hrvatje (po nastojanju neumrlega dr. Ljudevita Gaja): govori sedaj vsak Srb, naj bode v „svili i kaditi", ali v „bugar-kabanici" — v gosposki suknji ali v kmetski obleki — čisto po slovnici, zato ne more o kakem prostem ljudskem narečju pri njih prav za prav niti govora biti. No ako prosti Srb in Hrvat govori tudi po pevskem naglasu, to je njihova posebnost, ktero spoštujemo kot izvirno lastnost tega naroda, a v njihovih pesnih občudujemo zmirom nepogrešni čisti narodni govor.
„Kar zadeva moralne čute," govori Talvj dalje, „moral se bode čitatelj mnogokrat postaviti na drugo od svojega povse različno stališče za pravo in nepravo. Dela, lctera kaka škotska balada z zadovoljivimi opravičevanji olepšava, — kakor na pr. v znani „Lady Barnard and Little Musgrave", kjer nas z zakonskim verolomstvom žalostni konec na pol pomirjuje — so srbskemu pesniku zaničevanja vredne hudobije. Z druge strani pa slavi ta čine osvete in nasilja, ktere mora vsak krist-janski čut zametavati, in celo grozne surovosti, od kterih naša krv otrpneva, pi-ipoveduje on povse mirno. Ova zadnja opazka zadeva posebno stare epske pesni Srbov. Že manj barbarstva in osvetljivosti (maščevalnosti) nahajamo v njihovih novejših spevih, osobito v onih pesnih, ktere govore o bojih za osvobojenje v tem stoletju, akoprav so jim njihovi zatiralci dali najpopolnejše pravo, brez usmiljenja povračevati jim. V manjših in bolj lirskih pesnih vlada še čistejša moralnost ter se pojavljajo najnežnejša čuvstva človeškega srca." In na drugem mestu piše ona v tem oziru: „Ako nam je soditi o dostojnosti slovanske narodne poezije iz tiskanih zbirk, moremo samo občudovati čistočo običajev slovanskega naroda in nepokvarjenost njegove fantazije. Srbi imajo res da mnogo lahkomiselnih in frivolnili pesnij, in ko je izšel njih prevod v nemščini od Gerliarda, ni se mogel Goethe vzdržati začudjenja, da bi se dva naroda, od kterih jeden je še na pol barbarski, a drugi (on misli francoski) „najbolj premeten" („durcligeübtest") od vseh, na potu fri-volne lirske poezije tako srečavala. In vendar so te srbske pesni še nedolžne in čiste (keusch und rein) v primeri z mnogimi nemškimi kla-farskimi (Zotenliedern) pesnimi. Veseli in šaljivi ton, ki prevladuje v njih, dokazuje, da imajo izraževati bolj preobilnost divje in neograjene mladeniške moči nego li želje razuzdane nravi. One so često prešerne (lose), a nikdar proste (gemein); one so nedelikatne, a ne nesramne (unverschämt). Nikdar ne najdemo v njih one mešanice krepostnih in pregrešnih čuvstev, ktera nas v najboljših škotskih in nemških baladah mnogokrat jako bolno zadeva . . . Junaki v srbskih epskih pesnih slikajo se zmirom kot krepostni, i to dostikrat še prestrogo. Kraljevič Marko je takoj pripravljen, mlade žene za vsak pregrešek proti ženski spodobnosti kazniti s tem, da jim glavo loči od pleč, in celo svoji lastni nevesti daje najgrje priimke ter jej preti z mečem, ker njemu samemu nasproti preveč popušča."
Tako o srbskih in hrvatskih narodnih pesnih nemška pisateljica.
Ako še temu dostavim, kar o neki, glede jezika neprimerno melodični pesni, „Jovo i Marija", sodi prvak nemške poezije, Goethe, kte-remu je ta komad bil jeden najmilejših, da je namreč ta pesen vredna, da se prispodobi z velepesnijo Salomonovo, tedaj mislim, da je o tem zadosti rečeno.
Pevači - slepci. Gosli.
Reči še hočemo nekaj o narodnih srbsko - hrvatskih pevačih ter o godbenem stroju, njihovo pevanje spremljajočem.
I ločim se ženske pesni narodne v Srbih in Hrvatih na prelih, na paši ali pri koloplesu pevajo navadno brez glasbila, a samo po nekterih
severnih krajih k ljubki „tamburici", to se morejo po krčmah, na semnjih in pri gostbah boljarov čuti „gusle", sicer jako priprost stroj z jedno ali dvema strunama, ktere spremljajo junaške pesni njihove. V glavnem gnezdu narodne poezije: v južni Srbiji, Črni gori, Bosni, Hercegovini in v sosednjem delu Dalmacije, je malokteri moški, ki ne bi znal več pesnij z goslimi spremljati; a živi jih, ki jih znajo na pamet do sto in še več. Še ženske in otroci se nahajajo, kteri znajo nekoliko svirati na gosli pesni pevajoč. „Gosli," veli neki srbski pisec, „so prava in najstarejša šola črnogorska. Že od zibeli priljubil si je Črnogorec gosli in pesni, ktere poje h goslim. Z goslarjevih ustnic preliva se esencija in aroma narodnih pesnij v srca, v krv mladim Črnogorcem. To je „moralna povestnica" Črnogorčeva. Gosli in pesen h goslim, to so najstarejši črnogorski pedagogi." 1
Kakor znano, imeli so razni narodi posebno vrsto pevačev, tako na pr. Indi kučilave, Grki aoide in rapsode, Germani barde, Skandi-navci skalde, Angleži minstrele. Njih naloga je bila potovati okoli po narodu ter pred njim pevati pesni, bodi si starejše še znane, bodi si novo sestavljene. Nekaj podobnega nahajamo tudi pri Srbih in Hrvatih. Zgodi li se v narodu kaj sijajnega ali prav važnega, pesen je gotova. Jeden jo začne in osnuje, na večer se v družbi popravlja in tako ide v svet ter se širi po okolici, in evo ti načina, kako se to pesemsko blago v narodu srbsko - hrvatskem poraja. Pevajo pak tako-le: Pevač odpoje povečji odsek; na to preneha, pa zagode na gosli razne spremene v nekoliko tužnih glasovih; za tem peva zopet itd. Te kratke oddihe potrebuje za to, da se domisli že znanih, kakor tudi da izumi nove komade. Zapoje li kdo „uz gusle", takoj se zbere okoli njega sveta iz celega sosedstva; vsak sedi mirno in spremlja goslarjeve besede z največjo pomnjo in pažnjo; ako pak je praznik, zaigra tudi vesela mladina svoje narodno kolo. Radi pevajo, posebno junaške pesni „hajduci", kedar se po zimi pri svojih prijateljih goste, kakor se na jesen poslavljajoč
pitajo, ko	. „	,
Leto prodje2, grozna zima dodje,
List opade, a gora ostade,
Po gori se hoditi ne može;
Gdje če koji zimovati zimu?
Kod kaka li glavna prijatelja?
1 „Javor" 1874. br. 33. 2 je prošlo.
pa da se na spomlad zopet snidejo:
Kada, bračo, grozna zima prodje,	U pitomoj pokraj Save drači2,
Zima prodje, Gjurgjev danak dodje, A se čuje na planini vuče3: Te se gora preodjene listom,	Opet, bračo, da se sastanemo,
A žemljica travom i cvijetom,	Gdje čemo se danas rastaviti.
I zapoje t.ica ševrljuga1
Nekdaj so knezi in sami vladarji imeli na svojem dvoru nekoliko takih pevačev samo za to, da pri svečanostili in v bojih, kjer so jih spremljali, dela njihova in njihovih dedov opevajo4. Tako je še pri knezu Milošu (Obrenoviču 1817—1838) na pr. peval večkrat starec Milij a (kteremu so Turki v boju glavo razklali); ta je tudi Vuku najbolje znal pevati omenjeno 1227 redkov dolgo pesen o ženitvi Maksima Crnojeviča. Da srbski vladarji so celo sami pevali pesni h goslim. Pyrch, pruski častnik, potujoč pred kakimi 50 leti po Srbiji, pripoveduje, da je knez, njegov pogostitelj, vzel gosli iz rok mladenču, kterega je bil pozval, da mu pred gostom peva, a ker ga pevač ni zadovoljil, tedaj je on sam jako izvrstno igral in peval 5. Niti svečeniki pesnij in goslij ne zanemarjajo; kajti jugoslovanskemu junaku je posebno to na srcu, da večno živi po pesnih v spominu svojega naroda. On se ne bori ni za blago ni za čast, nego samo
Nek6 se pjeva i nek se pripovieda, Što učini' Marko od Turaka.
Tudi sledbeniki Mohamedove vere, na pr. v Bosni, kteri se vendar bolj za Turke smatrajo nego li za Srbe ali Hrvate, ohranili so to posebno ljubav za svoje narodne junake. Odličnejši izmed njih, ki nočejo sami pevati, dajo si, da jim pevajo drugi; in zgodilo se je, da je kadi (turški sodnik) v Semendriji nekega kristjanskega jetnika pomilostil in osvobodil samo za to, ker se mu je njegovo petje posebno dopadalo. Znaten broj v Vukovi zbirki tvarjajo pesni, ktere je zbiratelj čul od mohamedanskih pevačev.
Poglavitni delavci na polju narodnega pesništva pak so bili in so še tudi, posebno v Srbih, slepci. Čudno je, pa vendar istina, da so to najizvirnejša vrsta naroda, jako obdarjeni pesniški ljudje. Mnogega Srba zadene nesreča, da oslepi ter ne more več handžara sukati nad turško glavo. Temu je uzrok kakor se trdi to, da imajo v Srbiji v vsaki hiši svoj večni ogenj, od kterega mora dim in plamen očem škodovati. Srbi namreč, kakor je iz potopisov znano, iščejo zmirom svoj počitek le pri kakem kurišču, in ker so navajeni svoje oči vedno v
1 škrjanec; 2 rhamnus paliurus; 3 volk (vokativ za nominativ — vuk).
4 Kdo bi se ne spomnil grškega šepavega pevca Tirteja (Atenčana), kteri je s
pesnimi Špartanee navduševal v boju proti Mesenom?
6 Talvj 1. c. 6 naj; 7 je učinil.
plapoleči ogenj uprte imeti, zato jih več na starost oslepi. Kaj hoče po tem tak mož začeti, ako ni več ne za delo ne za boj? Vaditi in uriti se začne v pesništvu, kar ga ne stoji mnogo truda, ker že od mladih nog čuje toliko in toliko pesnij od drugih prepevati. Več jih tedaj že na pamet zna, in ako jih je tudi že sam v zdravih letih skladal, to jih sedaj zboljša. Kedar se tak slepec čuti zadosti s pesniškim blagom
preskrbljen, tedaj stopi ponosno o praznikih, svatovščinah in drugih svečanostih med vesele kroge ter jim v pesnih pripoveda vse to, kar mu je vila zagorkinja o tem ali onem junaškem sokolu ali tudi o tajnah mladeniških src na uho povedala.
„Slepci," piše Mijat Stojanovič, „idejo z goslimi od hiše do hiše in pevajo h goslim. Slepec ima svojega vodjo, kteri je mnogokrat šantav ali kruljav, da ga vodi po svetu, noseč mu vsak po veliko torbo na hrbtu, vsak po močno palico v roki, da se brani psov, a slepec nosi razven tega o rami globoko malho, iz ktere izvleče, prišedši na hišni prag, svoje jedno- ali dvostrune gosli ter zagode mahnivši z godalom po strunah; na godalu zazvenče železne in bakrene tresavke in kolesca, gosli zacvilijo žalostno kakor kača v precepu, a slepec zapoje z ječa-jočim otožnim glasom:
„Oj čovječe pravedniče, Jedan božji službeniče!" itd.
„Oj angjeli, angjeli, ,	Oj vi božji' dvorani!
Kazite nam staziee
Do te svete vodice,
i ■ : ;. ...
Da' operem ručice, " Da se mašim ramena
I Isusa ranjena."
Slepec preneha goslati in pevati ter vzklikne: „Udielite seko, teto! udielite strinko! udielite meni sliepom šaku brašna, komadič smoka u ime božje, na svoju sreču!" Ko se prikaže slepec z goslimi in svojo pesmico na hišnem pragu, izide kdorkoli iz hiše in mu podeli skledico moke, kosec kruha ali košček slanine ali sira itd. Tako deli naš narod po selili i prosjaku hromeu, in kedar v kteri premožnejši hiši opazijo, da je prosjak ogolel ter da nima na sebi niti obleke niti öbuje, dobi tu srajco, tu star prslulc, tam ponošene opanke ali obujke, na drugem mestu kako kapo, star plašč itd. Prosjaka vsakdo obžaluje in mu, s čim le nekoliko more, pomaga; kjer ga dobi noč, sprejmejo ga radi na ostajo, in ako je slepec z goslimi, peva jim, kedar ga lepo nasitijo in napoje, h goslim junaške in druge pesni, posebno v zimi po dolgi noči, in za to pevanje ga zopet posebno obdarijo. Mali in veliki, moški in ženske zbero se okoli slepca, kteri si, vsedši se na mali nizki stolec sredi sobe, gosli postavi v krilo, a vrat od goslij si nasloni na levo ramo,

pak goslä in peva o Kraljeviču Marku, o Sibinjaninu Janku, o Musi kesedžiji, o Relji junaku, o Jakšiču Bogdanu in njegovem bratu Mitru, o Gjurgju Kastriotiču (Skenderbegu), o harambaši Mijatu, o Vojsavi epirski kraljici, o Kulin-banu, o Teržič Marianu, o Trenku in njegovih pandurih, o Kosovem in Grobničkem polju, o Milošu Obilicu, o bogatem Gavanu in Blatnem jezeru, o Sarajevu in kugi, o Bosni, o Drini in vodi Marici, o gradu Sokolu in Jajcu, o Belem gradu in turškem boju, o krč-marici Mari in o ljubi Angjeliji, o hajduk-Velku itd. Marsikteri slepec je neizcrpljiv, in jedva ko jedno pesen izpoje, začenja že drugo." 1
Vendar se ne sme misliti, da vsi taki slepci postanejo prosjaki (berači). To ne; posebno Srbija je zaradi tega na glasu, da nima prosjakov. Nego hodeči od mesta do mesta, od hiše do hiše povsod se spoštovano in gostoljubno sprejemajo ter se radi poslušajo in slave v selski koči pa tudi na dvoru knežjem v Belem gradu in na Cetinju. Njihove pesni morajo srca poslušalcev užgati k ljubavi in ponosu do domovine, a mnogokrat hrabrijo junake v svetem boju „za krst častni i slobodu zlatnu".
Izmed nebrojne množice takih slepcev pevačev bodi omenjen tu samo jeden, Bošnjak Pilip Višnjič, kteri je speval največ novejših junaških pesnij in od kterega si jih je tudi Vuk mnogo zabeležil. Rojen v Semberški kneževini v selu Medjasehi v Bosni, oslepel je bil Pilip že kot deček po osepnicah. Za turških bojev ubežal je s svojo deco v Srbijo, kjer je živel večjidel v tamošnjih rovih in taborih vojaških ter s svojimi pesnimi Srbe na boj navduševal. Jedna njegovih najdaljših in najkrasnejših pesnij je „Početak bune proti daijä" ; a nektera mesta v njih so, veli Talvj, v istini liomerska, kakor na pr. v pesni o smrti Meha Orugdiča. Njegovi štirje sinovi so se borili za svobodo domovine, in pesni njegove so k navdušenju Srbov za domovino in svobodo mnogo pripomogle.2 Preje omenjeni Čupič je bil podaril Pilipu za podolgo pesen o bitki pri Salašu, v kteri je bil on (Čupič) zapovednik, konja belca.3	^
Pripomenek.
Ako se tudi srbski in hrvatski narod danes v veliko civilizuje, in ako i njihova narodna poezija malo po malo prepušča mesto umetni;
1	„Vienac" 1879. br. 51 (Obnovljene slike iz domačega života hrvatskoga naroda u Krajini).
2	Pr. Cegnar pripoveduje v „Sloveniji" 1819. št. 86. dogodjaj, kako je Pilip Višnjič glavno doprinesel, da je srbski vodja Luka Lazarevič potolkel Turke v bitki pri Mačvi.
3	Tudi ti slepci - pevači nas spominjajo na stare Grke, vsaj o Homerju se pripoveda, da je bil slep, obhodil mnogo sveta ter speval „Ilijado" in „Odisejo".
vendar se še ni zasušil vrelec narodnih, posebno pak ženskih pesnij. Je li pogodjena prava oblika, tedaj se one udolbe v dušo, in niti jih ne more pozabiti oni, kteri jih je stvaril, niti oni, kteri jih je cul, in tako se prenašajo od ust do ust, iz duše v dušo. Vendar, kakor se je že na početku omenilo, srbske in hrvatske narodne pesni niso povsod jednako razširjene in gojene. Junaško pesemstvo cvete sedaj še občno
v goratih krajih južne Srbije, Črne gore, Bosne in Hercegovine ter Dalmacije ; v ravnini za Donavo in Savo so take pesni že bolj redke; v Sremu, Bački in Banatu pak srečavamo tu in tam samo še kakega slepca prosjaka z goslimi, ondi tudi „hegede" zvanimi. Tem več pak je v teh straneh ženskih pesnij, kterim je še sedaj tu neizcrpljiv vir, in to posebno po vaseh, kjer zna skoro vsak otrok brenkati na tamburico. Dalje na jug in med gorami, kjer so še običaji strožji, pak je tudi teh ljubavnih pesnij zmiroin manje; samo v Bosni čuješ jih še tudi po mestih, dočim so se stare pristne narodne iz prekodonavskih in prekosavskih mest pred novejšimi, morda manj vrednimi, a gotovo manj narodnimi, že večjidel umaknile.
Pri vedno rastočem uplivu svetovne kulture — prave in krive — pak pride morebiti čas, ko bodo potomci o slavnih narodnih pesnih svojih dedov in pradedov čitali še samo v „knjigah starostavnih". Vendar, kakor je že rekel nemški učenjak J. Grimm, „ako se jednok, na sedaj osiguranem temelju, pri rastoči svobodi, književnost Srbov povzdigne, ojači in razcvete, tedaj ne bodo oni, kakor ni Grki svojih epskih poezij, teh pesnij nikdar pozabili, čijih slava slavo in ime njihovih zbirateljev, gojilcev in zavetnikov nosi s seboj."
Zagovor.
Ako tudi dandanes narodne pesni v obče ne vzbujajo v svetu več tolikega začudjenja, kakor so ga vzbujale prišedši prvič na svetlo, vendar ne bode narodna poezija nikdar izgubila svoje cene; ona bode zmirom oživljajoči vrelec umetne poezije, ker se v njej najlepše zrcali duh samega naroda. A to velja posebno za nas Slovence, kteri še le stvar-jamo književnost in književni jezik ter nam treba osnovo graditi na narodnem temelju, opustivši tuje misli in uzore. Zato končujem z besedami pokojnega Jurčiča (Lj. Zvon I. 60.): „Mi glejmo, da slovanski značaj, kolikor smo ga ohranili, v literaturi razvijemo, a poleg tega se učimo slovenskega duha vzlasti od najbližnejših svojih sorodnikov drugih Slovanov, stare in nove dobe. In v tem oziru kaj je večjega, kaj div-nejšega, nego so srbske ali hrvatske narodne pesni!"
A. FeJconja.


Narodne pripovedke.
Priobčuje Mat. Valjavec.
80. L a s t a r i.
(Zamladinec.)
i2iveli su dva jako pobožni ljudi v selu, koje se je zvalo Pusto sclo. Ovi ljudi imeli su dece dosta ali skorem same gole dečke, tak da je ta ista žena porodila dvanajst dečkov jeno za drugim. Ovoj deci bilo je sudjeno, da se bude ž njimi nekakvo čudo dogodilo. To im je povedla jena vila, pak su im i vile povedle, da naj paziju na nje, da se ne bi potepla i da je naj vučiju pošteno na oveni svetu z ljudmi baratati. Oni su posluhnali vile pak su si pazili na decu i vučili nju pošteno, a tak su ju vučili, kak moraju sakoga ist.oga starešega od sebe i mlajšega posluhnati, ako im dobro poveda. Gda su več deca tojih ljudi bila dosta velika za vučiti, oni su je saki den pošilali tam, kam su im rekle vile ali su pak k njim vile došle. Nu v staro vreme su naj rajši vile decu vučile na paši pak su za to i ovi ljudi svoju išče malu decu pošilali na pašu z drugom decom pak su tam poslušali z drugemi pastiri, kaj su im vile povedle. Gda su pak ova deca narasla za pomoč, oni su pomagali sakomu i slednjemu, kojega su vidli, da mu je treba pomoči, pa su tak pomagali ljudem kopati, žeti, kositi i se vu čem su se oni zurili, i akoprem su celi den želi i kosili, ipak su večer pope„vali i I5oga sevišnjega talili i dičili. Akoprem su bili več veliki dečki, ipak su bili vuvek vilam poslušni i nje su vuvek poštuvali kak prave bože ženske pak su se činili, kajgod su im one rekle i ako su kaj osobujno šteli vučiniti, oni su vuvek vile pitali, pak ako su im rekle vile, da naj slobono vučiniju, vučinili su, ako su im pak rekle, da to ne dobro, nisu vučinili niti više ne nijeden zato niti jezika spustil z vust.
Vu istem selu bil je takaj jeden pobožen i bogaječi mladeneč, kojega su takaj stareši bili jako pobožni. On je bil skorem išče pobožneši neg ovi drugi pak je vuvek pri njih bil i ž njimi hodil i delal i tak se'
trinajst su skupa delali. Nu na skorem je otec toje dece vumrl i tak je onda ona /ena ostala devica sama svojom dečicom. Ali onoga su-seda dobri sin hodil je na zmirem tam pak je rekel, da se ona naj ne boji, da več bo njegov otec dal, kaj bo falelo i da bo on sam pomagal skrbeti i gospodariti. Bilo je tomu mladencu baš ime Lacko kak i pokojnemu mužu. Nu gda je mati toje dece več dugo bila devica, hodili su joj sakojački ljudi snoboke i mladenci i dovci, ali ju nisu nikak deca niti rodbina pustila zamuž. Ali gda su več više let hodili ju vnogi snubit, bili su ju skorem i na zločesti greh naveli i čisto ju bili spun-tali, da više ne nikomu veruvala. Gda su deca jem put 'sa na polju delala, došli su njihovoj materi gizdavci, pak su joj počeli govoriti, da zakaj bi ona bila strahu svojoj deci; pak je ona mati, kaj ne bi mogla straha dati svojoj deci i da deca moraju onak plesati kak mati igra, a ne da bi morala mati tak tancati kak deca igraj u; pak zakaj se da svojoj deci vu strahu držati, pa kak je tak ona bedasta, da ona svojoj deci je pod strah, i da nikomu ne veruje, gda joj gdo pripoveda za decu, neg da si naj ona sama nazaj zeme gospodarstvo i naj sama gospodari i naj čisto nikaj deci ne prepušča, i da naj ide zamuž, da joj bude lepše i naj decu od sebe pretira, ako ne du dobra. — Pak su ju tak spuntali. Poklem su i sakojačke babe dohadjale i nju nagovarjale na sakojačke pute i tak su bile toju devicu čisto i prek pomele bile, da ne več niti svoju decu pod živoga Boga trpela, neg je vuvek na nje mrmljala i klela je pak im je govorila, da naj idu po svetu pak si naj službu išču, da je ona ne treba doma i da je nikak ne trpi. Tak deca nisu imela nikakvoga veselja doma. Nu i same vile su došle k njoj pak su ju počele špotati, da kaj to dela. Ali ona se ne nikaj niti vili' bo-jala, neg je i nje počela špotati, da su malkaj, da nisu poštene, kaj joj prečiju zamuž iti. Kak i' je tak zašpotala, onda su joj se zagrozile pak su joj rekle: delaj kak ti drago, tvoja deca budu srečna, a ti boš nesrečna. Gda su od matere odišle, mam su išle k deci pak su nju navučale i deca su njim obečala, da budu dobra i pobožna i makar ili baš mati da vu vuzu deti, oni išče budu veruvali vu Boga i vile. Gda su jem put došli dimov s pola gladni i žedni, ar su siromaki cel vubogi den želi pak im zla i kamena mati ne donesla jesti niti piti, ona su lepo i pošteno poklonila pak su zapitala, da kaj kuha večerje mati, pak je rekel naj stareši: dajte, mamek, nam jesti, mi smo vam gladni. Ali im je rekla mati: kaj bi vam dala jesti? vraga i čemera pojeli! am nisem nikaj kuhala, ote k vragu od mene. Na to su se počeli mlajši plakati i narekati pak su se i stareši rasplakali. Nu stareši zapita: gdo je pak iiži, kaj tak larma? To se je 'se na pragu dogodilo. Onjeišel fižu glet, a tu je sedelo jeno pet šest gizdavcov pak nekuliko bab, a pun stol mladinske pečenke i kolačev i piti. Kak je to videl, smrkne
si pak zrni že s pleči pak ide nazaj van svojoj brači pak im poveda, kaj je to. Na to je baš došla i mati, pak joj je mam rekel: mama, pak vas srce ne boli za vašu decu, koja smo denes cel den delala, pak nam niti kruha ne daste, a drugim morete i pečenke peči i kolače, a svojoj deci ne morete niti kruha suhoga dati. Vi ste mati, ja vas poštujem kakti zlato i srebro, ali jeli vas ne sram ljudi i Boga strah, da vi z drugemi jeste i pijete, z drugemi rastepljete, kaj vam deca priskrbiju, a vaša deca od glada suze toče. Jeli vas ne strah Boga i vili'? kakvu peldu dajete svojoj deci? jeli se to pristoji, kak vi delate? jeli se bi od vas vaša deca pošteno navčila? ne bi sigurno, nego zlo i nepošteno. Ali fala budi Bogu, jesu dobre vile pak nas one ravnaju i dobri ljudi. Jeste li vi mati takva, kakvu ima Lacko? jeli vas ne sram i špot, kaj tak delate? saki se za vas spomina, kuliko vi suz iz oči svoje dece sti-rate. — Ali ona ne štela više poslušati, neg je odišla fižu. Mam su došle vile pak su rekle deci, da naj idu i oni fižu. Deca su poslu nala vile pak su išla fižu. Ali mati i babe i oni drugi mam su je sterali vun. Na to su se deca rasrdila, a bilo je več sedem jaki' dečkov, po-grabe oni vani saki svoj koser a koj batinu ali kosu pak vu hižu na nje. Vudri oni po njih, nu mater ne nijeden vudril niti joj rekel koju žalnu reč. Bog me su vidli, da ne bo dobro i da su jakši sini, pak počmu bežati kroz obloke i kroz vrata, kud je koj mogel. Gda su ih tak stirali, onda su sami išli jest i pit i gda su brača tak jela i pila, počela su materi onak z lepoga govoriti, da zakaj ona tak grdo dela, pak zakaj ne bi onak gospodarila kak je onda, gda im je išče bil otec živ i da se iz nje se ženske po selu norca delaju. Mati ne niti jedne rečice iz vust pustila i tak su se deca malo okrepila.
Ali drugi den opet su došli k njoj oni gizdavci i one žene, ar su bila deca 'sa odišla na polje, pak su počeli nju opet na zlo nagovarjati. Ona je takaj i tem babam povedala, kaj su joj deca povedala, ali babe su joj se počele smejati pak su joj rekle: hm hm, kaj ti nisi mati svoje dece? am, da ne bi moja deca meni po volji dali živeti, am bi je zaklela. I tak su bile te nesrečne babe spuntale mater, da rivtek rekla, da bude i ona nje zaklela, da samo ne du drugikrat mirni. Gda su deca na polju bila do poldan a obeda nisu dobila i več su si skorem težaki odišli dimov, koji nisu obed dobili na polje, onda su i ona rekla, da idu dimov k obedu. Gda su dimov došli, čuli su, da je nazaj i denes puna hiža nekakvi' ljudi, koji opet trošiju, kaj su oni priskrbeli. Počmu se plakati i dojdu pred prag, a baš je mati nekaj iz kuhnje nesla fižu. Mam su se poklonili materi pak su rekli, da su došli k obedu. A mati im je bila srdita pak je odišla fižu, nu dojde opet van i počme si decu kleti: jeli vas je vrag dimov več donesel? kaj bute doma delali? ja nisem nikaj skuhala, kaj bi žrli. Na to joj je najstareši sin odgovoril:
mama, najte vi opet moje brate i mene žalostiti; pak gdo je to vu hiži, komu morete i pečenku mladinsku peči, a mi nemarno niti kruha? hajda, brača, idemo i mi ti zu pak burno vidli gdo je; ako su pošteni ljudi, bude nam jako drago, ako su pak čeranji nevaljanci, vre mi njim posvetimo. Išli su vnuter, i 'da su vidli, da su oni isti vnutre, počeli su govoriti: mhm, tak vi nas i našu mater pomažete? znate kaj mi vam povemo? vi bute znali kam ste hodili. Na to im je rekla mati: vi prokleta deca, nigdar ne daste mira, vi se' dvanajst ste prokleti, dvanajst vragov došlo po vas, ja vas predajem. I došli su šumi i vetri pak je samo dece nestalo. Vezda su se stoprem 'si veselili i popevali i čuli su do bele zorje i tak su popevali glasno, da su se 'si susedi zbudili. Nu nekoji su čuli pak su i vidli, kak su nečisti duhi došli po nje i odnesli su decu. V jutro mam je sused suseda počel pitati, da kaj su imeli čera pri Lackovoj ženi, kaj su tak dugo čuli; pak je tak sused susedu povedal, kaj se je pripetilo z Lackovemi sinmi, i počeli su se plakati za nje. Nu jeden malo dalešni sused, koj ne znal nikaj od toga, došel je baš tam prosit mater, kaj bi mu svoje sine poslala pomoči sena spravljat. Gda je tam došel, videl je da nekak ona pospano gledi. On se je ž njom jeden časek spominal sakakaj a na jem put ju je zapital, da gde su joj sini, da je nakanil bil nju prositi, da bi mu je štela poslati sena spravljat. Ona mu ne štela istinu povedati, neg je rekla: ah moj dragi stric i sused, am su se nekam več odtepli, vam ne znam za nje kud su i kam su odišli, mene vam čisto i prek nikaj ne posluneju niti ne pitaju, ja ne zu am nigdar, kaj bom ž njimi počela i dočela; ja vam ne znam za nje i ne morem vam vezda nikaj pomoči niti obečati. Gda je več sused mislil i videl, da ne bu tu nikaj dobil, spričal se je pak je odišel.
Ali gda se je to po čelom selu razglasilo, kaj se je snočka pripetilo, išli su ljudi mam tam k toj devici pak su ju pitali, da ona mora povedati, kak se je to pripetilo i jeli to istina ali ne, i more biti je ona semu tomu kriva. Nu ova devica ne štela nikaj povedati, i gda je došel njihov najbolši prijatel Lacko, on ju je počel špotati, da ona mora povedati, kam su njej na deca prepala, da je 011 dete vili pak je opet dopela. Onda stoprem je povedla, kam su prepala, da je nje nečisti duh odnesel. Gda je to ov dobri Lacko čul, onda ju je počel stoprem špotati i njo j vu vulia klepati, da zakaj je nje zaklela, pak je i rekel: ja sem sin vili' i ufam se vu Boga 'se mogučega, znajučega, videčega i dobroga i milostivoga i vu vile, ja je bom nazad dopelal, ali Bog plati vam. O11 je mam zval vile, one su došle pak su mu povedle, gde su i kak je more van spelati. Povedle su, da su vu jednem zakletem gradu vu šumi i da vu tom gradu nje čuva sam jeden vrag i dva veliki cucki črni peklenski, ali da se naj nikaj ne boji, da mu or® vre pomoreju. Dale su mu pušku i meč, nož i jednu jabuku, koju su dobile od gospo-
(lina Boga. Za tim su mu dale svega konja, pred kem su isti vragi bežali, i dvostruku dugu sablju i tak su ga opravile, da je bil kak kakov kralj. Onda su poslale jednu vilu ž njim, koja mu je pokazala, gde su i kaj je na-nj pazila: ako tobož ne bi mogel on zvladati te neprijatele, onda bi mu i ona pomogla. Gda su vu tu šumu došli, mam mu je pokazala grad, vu kojem su njegovi prijateli, pa mu je rekla, da naj se kuražno drži i nikaj ne boji, da bo več ona poleg. Gda je dojahal pred vrata, počeli su mam cucki lajati, dadar su pod soboni zemlju trgali, a konj je ž njim štel vu zrak zleteti pak je šilom štel iti vut grad. Na jem put je došel van ov vrag kak kakov stražar. Nu ov mladenec mam si je bil obesil jabuku na vrat i visla mu je na zlatnem lancu, a sablju je držal vu ruki, kak da bi išel vu tabor. Kak je stražar van zišel, mam je konj na njega skočil s prvemi nogami, a on ga je sabljom zaklal i glavu odsekel i hitil ju je vu petu kontevmacijo (= kat). Ide on kroz vrata vu nuter, dojde veliki pes na njega i imel je išče lanc na vratu, pak ga je štel zaklati. Nu konj se je rasrdil pak je na njega skočil, ali ga ne 'moril. Ov brže bole zeme pušku i vubil ga je. Onda ide dalje, pak je jako strašni pes drugi došel na njega išče vekši. Na njega skoči rasrdjeni konj i stal mu je z jednom nogom na glavu a z jedilom na capu. Lacko zeme brže svoj dugši meč pak ga je baš pogodil vu srce i mam je crkel. Vezda je počel konj mu hrzati i on je išel veselo dalje. Dojde v četrtu liižu, vu njoj ne nikoga, ide dalje vu petu a tam je najde 'se' dvanajst, gde su siromaki sedeli pak su se plakali. Nu gda je vnuter stupil, mam je konj zahrzal, a on im se je poklonil. Oni su se počeli veseliti pak su ga pitali, da kak je došel tam, a on im je rekel: ne bojte se, moja brača, 'se sem potukel, koji goder su vas čuvali, vezda hote z meuom dimov. Oni su išli mam pak su popevali si skupa celim putem. Gda su dimov došli, onda su išli susedi glet pak su pitali, kak se je to pripetilo, a deca su 'se povedla. Nu došle su i vile tam pak su počele pripovedati, kak zločeste matere moreju svojoj deci naškoditi i kak ju moreju zakleti, pak da se naj 'se matere toga čuvaju i naj paziju, kaj delaju i govore. Za tim su počele govoriti: nam je gospodin Bog 'se videči, moguči, znajuči, dobri i milostivni dal jakost, da ovega mladenca ž njegovemi prijateli pretvorimo vu zvezde i pošlemo je Bogu v kraljestvo nebeško i budu navek za naveke na nebu, da se budu znali ljudi sečati, kakov je greh materam, gda svoju decu zakunu i kuliku falu Bogu čini on, gdo je odkupi od te nesreče. I došel je svetli oblak i odnesel je 'se' trinajst i mam on isti večer vidlo se je trinajst zvezdi' Svetli' na nebu i dali su im ljudi ime lastari i zovu se dendenešni lastari.
* * * * * *
* * * * * H=
l je Lacko, koj je nje odkupil iz vraži' ruk.
* m. m je mati, koja kleči i ruke gore drži pak se moli, da joj naj grehe oprostiju; ostali su sinovi device.
Gda je bil dobri i 'se videči Bog, koj 'se, kaj goder hoče, more napraviti: samo reče i mam ona stvar postane, ov svet stvoril, onda je bilo 'se pusto i prazno. Tak je ov svet nekuliko let stal, ali več su bili hanjgeli vu kralestvu nebeskom i vile, koje su bile vuvek z gospo-dinom Bogom i z drugemi hanjgelmi, i bili su drugi bogovi menši, ali ovi su morali biti pokorni pravomu Bogu, koj je stvoril nebo i zemlju, i njim je poklem gda i vilam podelil vekšu jakost. Gda je zemlja i nebo tak nekuliko let stalo i gda su vidli oni drugi bogovi i vile, da ne nikaj na zemlji, neg da je 'sa pusta i prazna, onda su ga nagovarjali, da naj stvori nekakvo stvorenje, kaj bude na zemlji. Nu gda su mu tuliko govorili, onda je rekel gospodin Bog, da bo stvoril svet zemeljski, pak je pozval vu svoju detu 'se boge i vile i hanjgele, pak je nje pital, da kakov svet bi stvoril, bili jaki ali slabi. Njemu su odgovorili: am siti 'se videči i znajuči i moguči i dobri i naš gospodar, pak ti slobono po svojoj volji stvori svet, mi ti budemo več pomogli i pazili na 'se. Na to im je rekel: vidim, da mi na zmirem govorite, da naj stvorim svet i da ne bo pusta i prazna zemlja, vezda ga pem stvarjat, neg bom i gospodara zemeljskoga stvoril človeka, kaj bude gospodar nad 'sem, a vi bildete morali paziti na njega, človeka bom stvoril na vašu i moju peldu i spodobu. njemu dam slobodu, ali vi pazite na njega, kaj se ne bi pogoršal. Vezda idemo stvarjat. Gda je bil stvoril zemlju i sako-jačke zveri na njoj i 'su lepo razdelil, onda je najpoklem i človeka stvoril na svoju peldu i spodobu i gda je bil vre človek živ, onda ga je odpelal vu paradižum pak mu je rekel, da naj tu bo, naj pazi na 'se živine, koje je on stvoril, pak da mu daje 'se, kajgoder je stvoril i da bo 'se dobil saki den, kuliko mu bo treba. I rivtek je 011 dobil saki isti den (losta jesti i piti: njemu su nosili hanjgeli i vile piti i jesti i imel je dosta jesti i piti tak dugo, doklem goder je bil dober i pobožen i ne mu bilo treba prek nikaj delati.
81. Zemeljski svet.
(Zamladinec.)
#
82. Prelja i mrtvec.
(Imbriovec.)
Bila je jena dovica pak je imela jenu čer. K nji su hodile druge ; puce po večeraj prest, da im je krajši čas bil. Ova je saka imela šoca, s kim se spominala, samo ta dovičina čer nikoga. Jeden večer je ona rekla: saka imaš šoca, samo ja nikoga, da bi isti mrtvi došel, ja bi ga : zela za šoca. Drugi večer dojde mrtvi, sede si polek nje pak je tak dugo tam bil, dok i šoci ovej drugej puc, a kad su oni odišli, onda je i on odišel. On dojde i drugi i trejti večer, ali je več ove bilo strah. Onda su odišli popa pitat, kaj bi napravili, pop pak je rekel: kad bu on sedel polek nje, naj se ona prigne pak mu naj za gumb priveže preje nit dugo jedno klupku. Onda budu vidli, kam bu peljala ta nit, onda mu zutra naj dojdu povedat. Dobro. Ona napravi tak, kak je pop rekel. Zutra v jutro idu glet, nit je nutri v grob speljana. Odi-deju k popu pak mu poveju, da je nit v grob speljana. Onda im je pop ovak rekel: Vi nju živu v raku denite pak ju zakopajte na jenom križanju ali na grobju ni. Kad ju bute s liiže nesli, ne smete ju nesti niti čez vrata niti čez oblok, nek pod oblokom stenu prederite i onud ju odnesite pak onu luknju v steni tak zadelajte, da ne bu nikaj poznati i pobelite stenu, kak je i predi bila, ali to 'se do večera napravite. Ovi napraviju tak. V večer dojde mrtvi, gledi okolo, nigdi je ne vidi. Onda reče: dobro je dobro, vi ste nju skrili, na oblok ju niste odnesli niti na vrata, nek ja zato nju najdem, 'de bu god ona, makar tri pare železnih coklov razderem. S tem odide. A tam gde su nju zakopali, z njenega groba zrasla lepa ruža. Jeden grof se je mimo peljal pak ju je vtrgel, kajti mu je lepo dišala. Dimo ju odnese i v tegl ju posadi. A to je bila ona devojka, a grof nije znal za to. Grof drugo na večer nije jel nego pečenko, kaj inu je od obeda ostalo. Jeden put 011 odide na špancir po obedu, dimo dojde, oče večerati, nema kaj. A to je ona Z obloka postala divojka pak je pojela pečenku, onda je nazad odišla. Ov grof je inaša sekiral, kam je del pečenku ; inaš je rekel: ja ju nisem nikam del. Grof je rekel: gdo bi pak ju kam del z ormara? ali si da za vezda mira. Drügi den takaj zgine pečenka, ali grof nikaj ni rekel nego : čekaj, bum več ja znal kam to ide. Trejti den po obedu skrije se v štiblec, leže na postelju pak se ves pokrije, samo si je ostavil luknjicu, kud je mogel k ormaru videti. Dobro je. Na jen put se odpre oblok, dojde van divojka pak hajd k ormaru, zeme pečenku pak je jela. Gda se najela, spravi tanjir pak je štela v oblok nazad iti, ali se grof stane pak ju ne pusti. Onda mu ona veli: samo me tri lete ne prepoveš, budeš ti i ja srečna, nek ako
me prepoveš, zlo za mene, kajti mene mrtvi išče. Grof je obečal, da ne bu prepovedal. Njega su pozavali na gosti, ali on nije štel iti. Nu več trejto leto su mu pisali, da naj dojde na gosti, ako ne dojde, da več nikad se ne budu ž njim spominali. Dobro. Išel je on, ona se je plakala i rekla: ti buš mene prepovedal. On se zaklel, da ne bude. A on mrtvi je hodil nju po sej gostej i sikud iskat. Grof odide. Tam su ga nagovarjali, da se naj ženi, da si tu more prebrati, koju oče. Onda kad su ga več dugo nagovarjali, je rekel: ja se ne bum ženil, ja imam doma svoju. A duh je bil polek, kaj ga nigdo ni videl. Onda se on pokazal i rekel: tak je ona pri tebi; iščem ju več trejto leto, več sem dva para coklev razdrel i na trejtih su mi podplati cusravi, pak ju nisem mogel najti, sad sem komaj zeznal za nju. Ov grof je taki odišel dimo i več je ju našel, gde se plakala i rekla: vidiš, itak si me prepovedal, nek barem zutra hodi z menom v cirkvu, da se spovem. Ov je išel ž njuni i kad su s cirkve došli, duh ju je počekal i raznesel na prah i pepel.
Tak je bil jen put jen človek, koj je imel puno dece, a bil je tak siromašen, da ni imel, za kaj bi si kruha kupil. Vu tom zdvojenju išel je vu šumu i štel se je obesiti. Nato je došel jen gospon a to je bil vrag pa ga pita: kaj bi ti ve najrajši? a človek mu veli: ja bi najrajši jenu vreču penez. A gospon mu veli: ako ti meni daš dušu, 'da vumreš, onda ti ja dam penez. A človek mu veli: a zakaj ti ne bi dal, kajti gda bum vumrl, itak nem znal, kaj bu z menom. Gospon mu da vreču penez pa veli: za dvajsti let bum došel po dušu. Človek odide dimo pa je bil nekuliko let jako zadovolen, ali zajdne vreme se je jako ^ažalostil, a žena ga zapita: kaj ti je, da si tak žalosten? On ji veli: kak ne bi bil žalosten, da sem vragu dušu obečal, a ve je vre blizu vreme, da bu po dušu došel. A žena mu veli: ti je povedal za on den, 'da bu došel? muž veli: jeje. Žena mu veli: ne boj se nikaj. Da je več on den došel, veli žena mužu: sedi si v sredinu hiže, a ona ide k obloku a v ruki je imela jenu flašu s štoplom. 'Daje zgledala, da vrag ide, veli mu: ti moraš čez ovu flašicu v liižu žiti. Vrag zajde v flašicu, a žena friško flašicu zatekne. 'Da je to muž videl, jako se je razveselil, a žena obesi flašicu z vragom ober peči, v koji se je jako kurilo. 'Da su to ljudi v onem selu zeznali, 'si su bili jako strahu pak su se preselili iz onega sela. Vu ono selo dojde jen soldat, koj ni znal za ovoga vraga pak se baš v ono hižu nastanil, gde su več vsi ludi pomrli. 'Da je došel v ono
83. Bejži vrag, baba ide.
(Varaždin.)
hižu, počme ga vrag zvati, da l)i ga van pustil, a soldat se zgleda na vse strani, gdo ga to zove. Onda spazi, gde ober peči v flašici nekakov jopček visi. Soldat je več bil srdit pa počme kleti, a vrag mu veli: ja te zovem, ki sem v flašici zaprt i ako me pustiš vun, buš jako srečen i dobil buš od dveh grofov od sakoga pol blaga i jen grad, kajti idem ja služit k jenomu grofu, a ti me buš od njega stiral, ali 'da bum pri trejtem služil, onda me ne smeš tirati, kajti ako me stiraš, onda si ti moj, ako me ne stiraš, ja sem tvoj. Soldat ga pusti vun, a vrag odide k jenomu grofu služit. Tam je bila velika larma, a grof ni znal, kak bi ga stiral. Onda začuje za soldata, da to 011 zna včiniti pa ga da k sebi pozvati. Soldat dojde, a grof mu veli: ako ga buš stiral, dobiš pol mega imanja. 'Da je vrag videl soldata, pobegne, a grof mu da pol ima nja i jen grad. Vrag odide drugomu grofu i tam je tak bilo i od onod ga je stiral i dobil je pol imanja. Vrag odide k trejtomu grofu i 'da su soldata nagovarali, da vraga stira, a soldat reče, da nemre. Ali ipak dojde k onomu grofu i gda ga je vrag zgledal, veli soldatu: ti si ve moj. Soldat mu veli: a Bog me, ne čem ti povedati, kaj sem ti štel, a vrag bi bil jako rad znal pak je prosil soldata, da mu naj pove, a soldat mu veli: bejži, baba ide s flašicom, ne bu nigdar dobro. A vrag se prestraši pa pobegne, a soldat dobi od onoga grofa pol imetka i njegvu čer za ženu. I tak je soldat lepo živel i gostil se i puno dece imel i ja sem pri prvom detetu 11a krstitkah bil i puno sem vina spil. Zato se dendenešnji još veli: bejži vrag, baba ide.
Črtice
iz ethpo- in topografije nekdanjega Norika in Panonije.
Spisal Davorin Trstenjak.
VIII. S a v a r i a.
-|||o mesto omenja Ptolomaios, pri kterem se nahaja v obliki: žavagta, Plinij: „Noricis junguntur lacus Pelso, deserta Boiorum, jam tamen co-lonia Divi Claudii1 Sabaria, et oppidum Scarabantia habitantur" (Hist. nat. III. 24). Tudi tabula Penting. in Itinerarium Anton, imata obliko: Sabaria. Da se je vlistinah in napisih izvirni glasnik v mnogokrat z glasnikom b zamenjal, opazil je že učeni Glück (glej Glück, Die
1 V Savariji je cesar Klaudij 1. 48. po Krist. ustanovil rimsko kolonijo.
bei Caesar vorkommend, kelt. Namen, str. 114), in tudi v vulgarni latinščini rabi se mnogokrat b za v, in mi nahajamo: bixit za wxit (glej Schuchardt, Der Vocalismus im Vulgärlat., str. 46).
Ptolomajeva oblika: Zavctota — Savaria je pravilnejša, ker se tudi nahaja na rimskih spomenikih: Imp. Caes. Nervae Trajano Augusto — Augur Sacerdotalis Ex Colonia Claudia SAVARIA (Schoenwiesner,
Antiquit., pag. 51).
Tudi v sredovečnih listinah najde se večjidel oblika: Savaria.
Dognano je, daje stalo mesto tam, kjer današnji: Ste inama tiger; ogerski Hrvatje mu pravijo: Subotica, Magjari pa Szombo-thely; vendar niste ti imeni v nikakošni zvezi s staropanonskim: Savaria, marveč ste nastali, kakor je že učeni kanonik Danko dokazal, po semnjih, ktere v tem mestu vsako soboto imajo. (Danko, Oester. Vierteljahrschrift für kath. Theologie. VIII. Jahrg. pag. 12.)
Nekdaj je bilo troje mest z imenom Savaria, in mi se moramo preje v srednji vek podati, predno se spravimo nad razlago tega imena.
Nemški cesar Ludovik je regensburškemu škofu Erchanfridu poklonil „in comitatu Odolrici" dvajset dvorov „in loco, qui dicitur Saua-rie vadum", torej v kraju, kjer je bil brod črez reko S a varijo.
Listina ovo okrožje na tanje popisuje: „et inde inter Sprazam et Sauariam in summitatem montis" (glej Sitzungsber. der kais. Akademie, Band 1. str. 158.).
Torej so ti škofu poklonjeni dvori ležali med rekama: „Spraza" in „Sauaria". Kje ste ti reki tekli, pove nam salzburška listina: „Sauariam civitatem et peinihaha, sicut Odolricus comes noster et missus de ipsis rebus eas circuivit" (Juvavia, Anhang, pag. 5.)
Ker je „peinihaha" današnja reka Pinka, imata se „Saua-rie vadum" in „civitas Sauaria" v onem okrožju iskati, kjer imate „Spraza" in Pinka svoj izvir, in to je v dolenji Avstriji v aspangskem (Aspang) okraju, ne daleč od ogerske meje.
Tam je morala tudi izvir imeti reka: Sauaria; in res še nahajamo dandanašnji tam reko v skaženi nemški obliki: die Z ober, in kraj Zöbarn, Zobern. Slovenski s na početku besed spreminja nemški jezik v s, primeri: Zellnitz iz Selnica, tako tudi Zöber iz S a vara.
Vrla preiskovatelja sredovečne zgodovine Huber (Einführg. des Christenth. in Süddeutsch. VII. in VIII. Heft. pag. 210 — 11) in Becker (Topograph, von Niederösterr. II. Tli. str. 692) postavila sta torej z vso pravico: „Sauarie vadum" in „Sauaria civitas" ob reko: Z ö b e r. Reka Z ö b e r, ki izvira v aspangskem gozdnem okrožju in sprejema potoke Krummbach, Tiefenbach, Ungerbach, Weissenbacli itd.,
ima, dokler po Avstrijskem teče, ime Zöber, na Ogerskem pa nosi ime Gtins pri Nemcih in Gyöngyös pri Magjarih.
Ob tej reki je imel nekdaj bavarsko - nemški grof Ratpoto svoja posestva. V listinah iz leta 830. navajajo se njegova posestva: „ad Se vi ram". To je isti Ratpoto, ki je bil 1. 849. priča, ko je moravski knez Pribina dobil v fevd deželico v Panoniji (Becker, 1. c. pag. 692. a —b).
Pri starih Panonih in za Rimljanov pa se je reka, zdaj „Zöber" imenovana, po celem svojem toku velela: Savaria, in mesto ob tej reki stoječe dobilo je po njej ime Savaria.
Znano je, da je sv. Quirinus, škof sisečki, v Savariji krono mu-čeništva prejel.
Bollandisti (Acta, mens. Jul. VII., 644) so nam iz rokopisov Mom-britia in Suria zapisali poročila o tem mučeništvu, in v 7. poglavju se bere: „tunc inter ceteras, quas pertulit passiones, jussit sancto Dei sa-cerdoti vel famulo ad collum ligari et in fluvii S ah ari s undas de-mergi". To se je zgodilo leta 304., torej se je še reka Güns-Gyön-gyös takrat velela S ah ar i s, znamenje, da so jo še le Magjari v Gyöngyös prekrstili, iz kterega se je nemška oblika Güns izobrazila.
Zraven panonsko - rimskega mesta Savaria (Steinanianger, Subo-tica- Szombothely) in sredovečne „Savaria civitas" (Zöberburg-Krummbach), imenuje se še v listini kralja Arnulfa iz leta 890. mestice Rapa Sauaria, to je rabska, blizu Rabe stoječa Savaria.
„Rapam Sabariam civitatem et ecclesiam, cum decimis et te-loniis, vineis, agris, pratis, pascuis legaliter ad eandem civitatem perti-nentibus" (Sitzungsber. B. 39. I. pag. 158).
Ta „Rapa Sabaria" je stala na podnožju gore: „mons pan-nonius", St. Martinsberg, kar je učeni kanonik Danko do jasnega dokazal, kakor tudi, da je veliki svetnik in škof tourski, sv. Martin, v tej Savariji leta 316., ne pa v oni ob reki Güns ležeči, rojen bil (glej njegovo prezanimivo razpravo v gore omenjeni Oesterr. Viertel-jahrschr., pag. 1. seq.).
Tudi to mestice, ktero so divji Mongoli leta 1242. razdrli, stalo je ob rečici, ki se je tudi velela Savaria.
Te rečice še omenja Anonymus regis Belae notarius, ki je pisal od 1173 —1196. Dotične vrste se glase: Dux autem Arpad et sui milites sie eundo juxta montem saneti Martini castra metati sunt, et de fönte Sabariae tam ipsi, quam eorum animalia biberunt et montem ascendentes et visa pulchritudine terrae njmis laeti facti sunt, et inde egressi usque ad Rabam et Rabencam (Rabnica, reka) venerunt (Endlicher, Rerum Hungar. nionumenta Arpad. pag. 183).
V dolini na podnožju Šentmartinske gore je teklo več virov, jeden teli je nosil ime Savara, in vsi so se vlivali v rečico P an nos a „in valle media est fons, qui vocatur caput (glavni vir) Pannosae, qui cum aliis fontibus facit rivulum sub ecclesia s. Willibaldi, et vocatur Pannosa (Czinar. Monast. I, 26.).
Po mnogih vodnih virih vlažna in močvirna dolina je dobila ime Pannonia, kar se vidi iz listine: „notandum vero est, quod onines praedictae villae sunt sitae prope pedes sacri montis Pannoniae".
Da se je ta dolina „Pannonia" velela, prepričamo se iz ustanovnega pisma kralja Štefana, v kterem se cerkev sv. Martina imenuje „in monte supra Pannonia 111 sita" (Fejer, Codex diplomat. Hung. I, 281).
Kralj Koloman je poslance Gottfrieda Bouillonskega sprejel „in loco, qui dicitur Pannonia" (Danko 1. c. pag. 18.). To so same jasne priče, da je ime doline lokalno in da ni nastalo po deželnem imenu, pač pa je gora nad dolino dobila poznamenovanje po imenu doline: „mons pannonius, sacer nions Pannoniae".
Že v svojem članku: Nestorjevi Vlahi (Kres, 1886, str. 51.) bil sem omenil, da rimska oblika Pannonia označuje: pano vin o, to je vlažno, močvirnato, virnato deželo; na topskih imenih močvirnatih krajev, kakor P a 11 o v j e, P a n o v e c, P a 11 - e č e (plur., zaradi pritikline primeri Rad-eče, Cm-eče itd.), Pan-eš-ki graben (v okolici Lokanica v loški fari pod Zidanim mostom), dokazal sem, da je beseda pana, ktero nahajamo v staroind. in ciganščini v pomenu voda, v staroprušč. p a 11-11 e a n (accusat.), Moorbruch, bila nekdaj tudi pri starih Slovenih znana, dasiravno je živi slovanski jeziki več ne poznajo.
Zdaj pa se podajmo nad razlago imena S a vari a. Brez dvombe so Panoni rekali vodi: Savara; pritiklina ara ima funkcijo mogočnosti, obilnosti, velikosti, primeri pust-ara, moč-ara, koš-ara; torej je tudi v imenu Savara zapopadena kakšnost moči. Snov imena je sav in označuje to, kar sploh tvarine iz te snovi izvedene, 11a pr. isterskohrvatsk. Sav-in, bos leucophaeus, ein falber Ochs, slovaški: Sav-ko, sivi vol, rusk. sav-k a, anas hyemalis, utka sive, pepelnate barve, tudi poznamenovanje za mlado ovco sivkaste barve; in g. prof. Erjavec mi iz Gorice naznanja: „S a vin je po Tolminskem navadno ime sivemu volu. Tolminci sicer govore: Sabin, ker jim je v = b, na pr. bino (vino), bidel (videl)." — Tudi srbščina pozna po Vuku verbum: sav-11-uti, dillucescere, hell werden.1
1 Po premaknenju glasnikov je iz sav-nuti srbohrv. sva-nuti, dillucescere; eonfer: sav iz vas, svota iz vsota. Sav še najdemo v srbskih osebnih imenih; Milosav, Ljubosav, gratia, amore splendens; prim. nemška imena na: bercht, Erenberclit in druga.
Da je vir Savara v dolini pod Šentmartinsko goro bil jasen in čist, spričuje Anonymus regis Belae notarius rekoč, ■ da so „de fonte Sabariae" pili Arpadovi vojaki in konji, iz mlake ne pijo radi ne ljudje niti živina. Tudi reka „Savara — Z über" je jasna, svetla voda, kakor imajo i drugi potoki v onem kraju poznamenovanja po jasni, svetli barvi, na pr. der Weissenbacb, Glasbach, der helle Schwarzenbach.
Tudi reka Labnica, ponemčena v Lafnitz, ki teče v bližini ravno imenovanih rek delajoča mejo med Ogersko in Štajerskim, ima ime po svetli barvi (snov: lab, albus, iz te snovi: lab ud); zato so jo tedanji nemški kronisti prestavili v Flinzbach, primeri bavarskonemšk. flinseln = flimmern.
Reka Savara — Zöber je na Ogerskem ne samo ime izgubila, nego tudi svojo svetlo barvo, ker sprejema več kalnatih potokov. Njena barva je postala nažolta (subflavus), zato jo imenujejo Magjari Gyöngyös, Nemci pa Gii 11 s.
Gyöngyös označuje sicer v današnji magjarščini beperlt, gy ö 11 gy Perle, a sprva je beseda gotovo označevala nažolt, subflavus, ker še pri Belostencu nahajamo gyangyav, subflavus, subrufus. Gyangyav se je tako iz magjarščine pritepel v hrvaščino, kakor gyungy, gemma, iz magj. gyöngy.
Druga voda pri Subotici tekoča in danes Pere nt imenovana veli se v spisih sredovečnih ogei'skih kronistov latinski pišočih: vizaräny, tudi aqua aurea, goldgelbes Wasser, in tudi ta ima žoltkasto barvo.
Okrožje od mesta Savarije (Steinamanger) do mesta S car a-ban ti a (Oedenburg) ni vlažno; zato se je ta Savarija v razloček od rabske Savarije nekdaj velela: Savaria sicca, „insuper Sa-bariam siccam, et Pennichaha et Mosnburch Abbatiam" (Sitzungsber. 1. c.), kar našo razlago imen Pannonia, P an nosa potrjuje.
Nad „lacus Pel so" — Neusiedlerskim jezerom stanovali so, kakor Plinij poroča, keltski Boji, ki so leta 18G. pred Kristom bili iz Italije pregnani ter so se prepotovavši Julske planine, reke Savo, Dravo in Muro, bili v onem okrožju naselili. Ti nemirneži so se zapleli v boje s thraškimi Daki, bili premagani in uničeni (okoli 59 pred Krist.), tako da se je pokrajini, v kteri so prebivali, rekalo: deserta Boiorum.
„Sacer tricollis mons Pannoniae," kakor stari pisatelji radi Šentmartinsko goro imenujejo, utegnil je starim Panonom biti „caput gentis" ; 11a njem so lahko imeli svetišče v čast solnčnemu bogu postavljeno, ker še zdaj o martinovem po nekterih krajih krese zažigajo. Solnčnega boga so starodavni Panoni posebno častili, in sicer v sliki okrogle deske, ki se je na dolg kol posadila: „Apud Pannonios discus brevis longo ligno appositus pro sole colebatur", poroča Alexander ab Alexandra in Filip
21*
Brictio piše v svoji knjigi: Parallela geographiae veteris et novae, Parisiis 1649, pag. 262.: Pannonii solem venerabantur, cuius imago discus lon-giori hastae praefixus.
Jaz sem že bil v različnih svojih razpravah na to okoliščino opozoril, da na rimskih spomenikih v Noriku in Panoniji nahajamo obilo symbolov solnčnega kulta, kakor leve, sokole, ovne, peteline itd., kterih na rimskih spomenikih v drugih provincijah zastonj iščemo, a oni se v vsem ujemajo s predstavami in idejami bogočastja Slovenov.
Paeoni, o kterih Appian (Illyr. XIV.) piše, da nizdol (xcrcio, infra, deorsum) Pano nov stanujejo in so illyrski kolonisti, imenovali so po Hesychiju solnčnega boga: Dyalos (primeri škipetarsko: c5jeA, solnce); o tem božanstvu ni ne v Noriku ne v Panoniji sluha ne duha, dočim nahajamo spomenike slovenskemu Belbogu postavljene (opomnim na spomenik z napisom: Belino augusto sacrum, kteri je bil celo med bogove rimljanske sprejet in se je Apollonu jednačil).
Ako zdaj stroj in oblike noriških in panonskih mest, rek, gora itd. primerjamo z illyrskimi, ne nahajamo nobene jednakosti. Obče priznano je, da se je mnogo illyr škili rodov v pradobi bilo v Italiji naselilo, tako Peuketii, Daunii, Poediculi, Liburni, Siculli, Vardaei, Japygi, Mes-sapii, Calabri, Salentini itd.; zato najdemo jednakost imen v mestih. V Dauniji je bilo mesto Dardanus, ktero opominja na illyrske Dardane, v dolenji Italiji se nahaja Canae, vlllyriji: Canina, v Brut-tiju reka Butrotus, v Illyriji mesto Butrotum itd., — vse te prikazni iščemo zastonj v Noriku in Panoniji. Kakor se thraška mesta rada končujejo na dava, na pr.: Z i ri dava, Arcidava, Pelendava, Buri-dava, Utidava, Karsidava, tako illyrska na e n t u m in u n t u m : Taren-tum, Truentum, Salluntum, Liparuntum; v Noriku in Panoniji pa ni niti jednega mesta s to končnico (Carnuntum je keltsko).
Ce vse to primerjam in zraven tega ne najdem nobenega izrecnega poročila pri starih klasikih za illyrskost Pano nov in Noričanov (poslednje imajo Goos in Fligier za Lygure, Rühle von Lilienstern za Etruske, Diefenbach za illyrsko-keltsko zmes, Victor Hehn za „verblasste II h ae t er), ne morem priglasovati izjavi g. S. R. v Ljublj. Zvonu VI. 308: „Morebiti bodo sedaj vendar verovali avtoritetam, ka-koršne so Kiepert (Lehrb. der alten Geogr.) in Mommsen, ki v najnovejšem svojem zvezku (V.) Rimske zgodovine str. 180 in 182. piše, da so prvi stanovniki Norika in Panonije illyrskega rodü, a pozneje mnogo s Kelti pomešani, ter da so Illyri po vseh zemljah na severni in iztočni strani Jadranskega morja in še celo po Ogerski in na desni strani razširjeni bili."
Ne tajim, da so Noričani in Panoni bili pomešani s Kelti, poslednji tudi ob meji z Illyri, a da bi Noričani in Panoni bili
illyrske narodnosti, o tem me Še ni prepričala nobena avtoriteta, tem
manje, ker še ni nobena za svoje trdenje spravila dokazov na dan.
?
IX.
B r e g e t i o.
Prof. dr. Aschbacb piše o tem rimskem stanovišču (Sitzungsber. der k. k. Akad. der Wiss. pbilos. - bist. Classe XX. str. 324): Das im Itinerar Antonini und in der Notit. Dignit. Imper. genannte B r e -getio, welches Ammian Marcellin Bregitio, Ptoloniaeus aber Bqs-yaixiov schreibt, lag am südlichen Donauufer im Lande der Ar a vi sei.
Mannert, potem najnovejša izdajatelja Antoninovegaltinerara Parthey in Pinder odločili so lego temu rimskemu stanovišču, ob jednem taborišču v današnjem tržiču: 0 Szöny (Slovenci mu pravijo: Sunja1) v sredini med Ostrihomom (Gran) in Komornom. V Bregecu je bilo taborišče legije I. s pridevkom: Adjutrix.
Ker smo slišali, da so Aravisci, kakor Tacit poroča, govorili panonski jezik, imamo v imenu tega stanovišča lep ostanek iz jezika starodavnih Panonov.
Stanovišče je stalo na desnem bregu reke Dunaja in je torej po legi dobilo ime B r e g e c, staroslov. b r e g t> , novoslov. breg, brv. brig, češki brčh, poljsk. brzeg.
Da so stari Sloveni poznamenovali mesta, trge in sela kraj rek stoječa po rečnem bregu, potrjujejo: Breg, predmestje ptujsko na desnem bregu Drave; Breg, na Bregu, predmestje celjsko na desnem bregu Savinje; B r e g, na B r e g u , na levem bregu Ljubljanice, Brežice, mesto na levem bregu Save; dalje Pobrež, vas na desnem bregu Drave itd. Nemci so sploh ta imena preložili v „Rann".
X.
M u r s a.
Med znamenitimi mesti dolenje Panonije cvelo je za rimskih cesarjev tudi mesto: M ur s a. Claudius Ptolom., ki je v sredini drugega stoletja po Kristu živel, imenuje to mesto: Mnuaia y.nXiona, kar je gotovo kriv prepis, ker na rimskih spomenikih in v Antoninovem Itineraru piše se mesto: MVRSA, in Aurel. Victor, in epit. bist. Aug. imenuje ga: Mursia. Tabula Peuting. ima obliko: Mursa, in pridevek: major.
1 Magj. O Szöny je prevod slov. Stara Sunja; ime je nastalo po nasipu, po sutini, ker še dandanašnji je tukaj obilo zidovja nasutega.
Dognano je, da je Mu r s a stala tam, kjer današnji Osek. Na levem bregu Drave je stala Mursa minor, pri današnjem Laškem selu (Laskafalu); Ptolomaj imenuje Mursa minor — Movonttlu. Obširno piše o tem mestu Katančič v svoji dissert. de columna milliar., pag. 10—17.; on tudi navaja rimski spomenik z napisom: „Publius Aelius Publii filius Sergia Magnus domo MVRSA ex Panonia inferiore," kteri sprieuje, da se je mesto zvalo: Mursa. Steph. Byzantinus (proti koncu petega stoletja) imenuje Murso: n oh s Ilaioviag, v.iioua 'Adqiavov■ vendar se nima to poročilo tako razumeti, kakor da bi bil cesar Hadrijan dal mesto postaviti; gotovo je že preje stalo, in on ga je le utrdil in mu dal naslov kolonije.
Zgodovino mesta pisati ni moja naloga; samo dokazati mi je, da je ime mesta slovensko in pomenja v mužnatem okrožju stoječe mesto. Med staropanonskima mestoma: Mursa in C i b a 1 a (Vinkovce) bile so v stari dobi prostorne močvirne1; ime mesta Cibala je takisto nastalo, kakor ime mesta Segeste, ker se je svet cibal, ako si prek njega stopal. Cibala označuje isto, kar krajna imena v mabovju stoječih sel: Zibika, Zibote, Ligojna, Tresetina itd. Beseda cibati, agitare, schaukeln, je znana v hrvaščini. Prst takega mahovitega sveta je murgasta, bolg. m ur ga v, črnkast, malorusk. murhyj, schwarzgrau, rusk. murugij, dunkelbraun, belorusk. m ur z a, zamaratka, schmutzig, kothig, litov. murza, schmutzig2, kothig.
Ko so se bili Sloveni iz severa v petem stoletju naselili v mali Skythiji in posedli imenitno mesto Noviodunum (današnji Isaktschi), prekrstili so ime muže, ki se je pri Grkih velela: H al my ris, v srednjem veku: VColiui^, danes: Ramsin, v Murza, o čemer se prepričamo iz Jornanda, kteri piše: Sclavini a civitate Novietunense et 1 acu, qui appellatur Mursianus, usque ad Danastrum — commorantur.
Obširno in prepričevalno o Jornandovi: „civitas Novietunense" in „lacus Mursianus" pisal je neumrljivi Šafarik v svoji knjigi: Ueber die Abkunft der Slawen, str. 115—125. Tudi rimsko postajo z imenom: Mursella3 imenuje nam Antoninov Itinerar. Stala je na cesti iz Sa-barije v Bregeti o; in „Saalbuch" samostana Göttweiga imenuje med čistoslovenskimi imeni, kakor so: Motzlisch — Močeliše, F lad ni z — Blatnice, Gr a d ni z — Gradnice, Glob niz — Globnice itd., tudi Murseindorf (Fontes rer. austr. VIII. zvez. str. 176 si.), torej ne samo v dolenji, nego tudi v gorenji Panoniji nahajamo krajna imena iz debla: murza. Gore sem omenil mesta: Cibala. Tabul. Peuting. ima: Cibal is (loc.), torej nom. Cibala e = Cibal e. Blagi Kurelac piše:
1	O teh močvirnah: Ovhmioig Vltm hom govoril pozneje.
2	Iz debla: murg, rusk. za-murz-a, za-murz-ana, za-murz-ak-atsja, zagrjaznitsja, sieh kothig machen, beschmutzen.
3	Starinoslovci postavljajo to postajo v današnji Gyarmath.
Cebati i cibati Stuliču je čto i culjati; cibaljka, culjka, cunae, cibak, mačka i petao, koji sebe culjaju, ljuljaju, ziblju, primeri slov. cib-ka, Huhn (Kurelac, Imena domačih životin, str. 55). Ime M ur za se ujema z imeni: Črnec, pri štajerskih Slovencih poznamenovanja za mužnate travnike.
M
XI.
Laeus Pelso.
Za prazgodovino Slovanov prezaslužni Safafik je bil prvi, ki je to ime za slovensko spoznal. On piše (Ueber die Abkunft der Slawen, str. 172): „Pelso, (See in Pannonien, 79) Plin., bei dem die Copisten oder Philologen l'eiso eingeschwärzt, weil im Mittelalter i und i gleich geschrieben wurden." Da se je jezero res velelo Pelso, a ne Peiso, prepričamo se iz Aurelija Victora (de Caesaribus cap. 40).
On omenja državnega pomočnika Diokletijanovega (284—305) z imenom: Galeria, ki je bil predstojnik illyrskim provincijam z naslovom Caesar in je jezero Pelso dal osušiti izvodivši vodo v reko Dunaj — „cum agrum satis Reipublicae commodantem, caesis immanibus silvis atque emisso in Danubium Pelsone apud Pannonios fecisset". Jor-danis (552) imenuje to jezero: „Pel sodi s lacus", ravenski geograf (okoli 886): „Pelsois", Anonymus Salisburgensis: Pelissa, in v listini iz dobe salzburškega višjega škofa Adalwina imenuje se cerkev sv. Janeza Ev. „in Quartinalia" ob Blatenskem jezeru: „juxta Bili-saseo" (glej Bernh. Pez, Thesaur. Anecdot. I., 5. 217. 237). Oblike: „Pelso" ne potrjujejo torej samo rimski, marveč tudi sredovečni pisatelji; ne zapopadem torej, kako je mogel največji slovanski jezikoslovec, razlagajoč besedo plešo, dvomiti: „plešo, — magy. pejso, das ehedem pelso — plešo gelautet haben soll".
Šafarik je plešo stavil h gršk. ntjlog, lat. palus, holland. poel, island. p o 11 u r, Morast, Schlamm, vendar krivo; pelso, plešo iščem v sansk. koreniki: p r(■, ktera se tudi v pomenili: inspergere, irrigare, nahaja; glasnik (■ je koreničen, to potrjujejo oblike v litovščini in lat-vinščini, v kterih je staroindijski f (palat. k.) = k, v slovanščini pa s; zato nahajamo v omenjenih jezikih: litov. pelke, palus, solum uligi-nosum, Sumpf, Moor, staroprusk.: pelky, palus, latv. pelkje, palus, in vrli Matzenauer (Filolog. Listy XIII., 164) je dobro opazil: Die toho bi tedy plešo bylo presmyknutim hlasek z pelso vyvinulo, a s bi bylo zastupcem staršeho k.1
1 Fligier (Beiträge zur Ethnograph. Kleinasiens str. 16) trdi, da plešo ni slovanska beseda. On piše: „Plešo stellt Sehafarik mit dem slawischen plešo statt jezero „See" zusammen. Plešo muss ein Fremdwort sein, das die Slawen von den
Matzenauer navaja plešo v češč. s pomenom 1. tiefe Stelle in einem Flusse oder See, 2. See, slovašk. p le so, lacus, vortex, poljsk. ploso, gl^bia v potoku, malorusk. plešo, hluboka supokajna voda na lici.
Krajnih imen jezer in rek, dalje mest ob jezerib in močvirnah ležečih nahajamo dovolj v Čehih in Rusih, tudi v zemlji, na kteri so nekdaj Sloveni prebivali; jaz tukaj mimogrede le nekterih omenjam:
1. I'öls, poldrugo uro od Judenburga v rodovitni dolini imenovani: Pölsthal ob reki Fölsen. Štajerski historik Johann B. v. Winklern piše (Steierm. Zeitschrift, Neue Folge, II. Heft, str. 140h „Vermög uralter Tradition war anfangs im F ö Isert hale ein See, welcher vor mehreren Jahrhunderten bei einer Enge, wo dermalen die Curatiekirche Allerheiligen steht, ausgebrochen und eine fruchtbare Ebene hinterlassen hat. Mittlerweile wurde diese Ebene ziemlich bewohnt, und zu Pols ein Markt angelegt." Na grobju še stoji cerkev, ktero je, kakor se bere v knjigi: Salzburg. Nachrichten I, 355, II, 95. 114, posvetil leta G23. sv. Rupert. Cesar Ludwig je pismom dne 20. novembra 801. in cesar Arnulf pismom dne 20. novembra 890 to cerkev, ktera se v listini imenuje: „Pelissa", salzburškemu višjemu škofu daroval.
Reka P eis a izvira iz čerminskih Tur (Rothenmauner Tauern) in se pod Judenburgom izliva v Muro. Tudi ob Soči je jezero Plešo, dalje na Koroškem: Plešo, kar so Nemci preložili v Teuchen.
Ker Plinij (Hist. nat. IV. 27) piše: „Norieis junguntur lacus P eis o" itd., mislil je na današnji: Neusiedler See, ker to jezero leži blizu meje starega Norika.
Ime Pelso je služilo tudi nemškima iztražiteljema stare zgodovine Rosenu in Cunotu (glej moj spis: Weriand de Graz) za neovrgljiv dokaz, da so v Panoniji že v pradobi bili Sloveni naseljeni.
südlichen Nachbarn entlehnt haben. Ples heisst ein Fluss in Illyrien, und ist abzuleiten von dem albanesischen Worte jrÄj«(7£ß, Ritze, Spalte." Kako bi si bili to besedo mogli Rusi, Cehi, Poljaki in Sloveni od starodavnih Illvrov izposoditi, ker Fligier sam ne da veljati, da bi bili Slovani kdaj v pradobi takraj Karpatov stanovali, sedežev Illyrov pa Fligier ne razprostira črez Karpate. Albanska filjaoea tudi ni izvirno albanska, marveč slovanska; slov. pras-k-ati in plas-k-ati, ritzen, spalten, plasa, plas-ka, Schrick, Schlitz, Ritze, odtod imena: Plas-k-an, Plasnik. Sem spada srh. plasa, frustum. Na Pohorju več krajev: Plase, povsod razpokline. Iz kore-nike: p las, srb. plesmo, asser, deska, litov. ples z-ti, scindere, Andere, dilacerare, latv. ples-t, scindere. Ker je litovsk. sz v albanšč. = k, bi v albanšč. morali najti: nhjcr/.sct, ne pa nljctota.
XII.
„ÜQog To/g Ovb/.aioig ?ltoi.u
Cassius Dio (55, 32.) pripoveduje, da sta oba panonska vojvoda Rata, ko je Germanik v Panonijo iz Mysije prišel in si od vseli stranij nabiral pomoči, počakala ga ter ga nenadoma napadla v njegovem taboru pri Volčjih muzali — nqdg rolg Ovk/.cnoig Vkeat. One Germanikove vojake, ki so izven tabora bili, stirala sta nazaj v tabor, vendar z napadom nista bila srečna, ker ju je Germanik zapodil nazaj.
Kje so bile te Volčje muže, v kterih sta se panonska vojvoda branila in blizu kterih je imel rimski vojskovodja Germanik svoj tabor? To izvemo iz spisov škofa Eunodija (511—521), da na onem mestu, kjer so pozneje stanovali germanski Gepidi, in to je bilo ob reki Vuka. Eunodius piše: Ulca est tutella Gepidarum, quae vice aggerum munit audaces et in jugorum morem latus provinciae quibusdam inuris complectitur, nullo ariete frustrandis. (Eunodii Panegyric. ed. Migne, pag. 173.)
V tem mužnatem svetu, ki je bil poln jezov in nasipov, brvij in mostičev, imel je panonski Bat o svoje nepremagljivo branišče, in menda zaradi teh z brvmi1 obkladanih zgradeb dobili so stanovniki ime B r e v c i.
Že Jordanis je o Slovenih opazil: „paludes silvasque pro civi-tatibus habent", kar je bilo obično pri severnih Slovenih in vidimo tudi pri Panonih. Te zgradbe so še stale za Rimljanov in na Peutingerjevi deski najdejo se zaznamenovane: A d Labores pontis Ulcae, An-toninov Itinerar pa to rimsko stanovišče sploh imenuje: Mutatio Ulca amne. Ne samo starejši arheologi, tudi novejši iščejo „ov\v.aioig tkeai" v rečnem okrožju Vuke. Tako piše Robert Rössler: „Zwischen Mursa und Cibala gab es einen Bereich ausgedehnter Sümpfe, welche im zweiten Jahrhundert nach Christo Volkaea liele Sümpfe2 des Volka (Wolfs) Flusses genannt wurden" (Sitzungsberichte (1er k. k. Akademie LXXIII. pag. 88), in znani iztražitelj na polju stare geografije Tomaschek reče: „Mutatio Ulca amne. Auf dem Wege von Esseg (Mursa) nach Vinkovce (Cibalis) passirt der Wanderer in einer äusserst sumpfigen Gegend den Wolfsfluss Vuka. Der Anonymus Belae no-tarius zu Ende des XIII. Jahrhunderts nennt hier (cap. XLIII.) ein
1	Slov. brv, brev, brvuo in bruno, trabs, Balken, česk. brev-no, rusk. bervno in b revno, starosl. brtvbno, ponticulus. Vendar primeri tudi ime Brajci, kakor Hrvatom okoli O/.lja in Ribnika pravijo, ktere so utegnili kot ostanke starih Brev cev najti.
2	V teh močvirnah je Rössler tudi mislil najti: lacum Mursianum, češ da je ime mesta Mursa nastalo po močvirni. Slednje je resnično, a prvo ne, ker „laeus M u r s i a n u s" je bil v mali Skythiji, ali ta ni ležala v Panoniji.
Castrum: U1 c o u, ein Comitatus de W o 1 k o u begegnet uns in einer Urkunde vom Jahre 1280. Auch das Registr. de Varad nennt eine villa U u 1 c h o i, V e 1 c h e a, und das Castrum W o 1 k o u, W u 1 c k o \v, Wal ko w begegnet uns in zahlreichen Urkunden." (Oesterreich. Gymnasialzeitschrift 18(57.)
Rössler in Tomaschek spoznata torej, da ime reke Vuka pomenja „Wolfsfluss". Pa jeli so imena: ovlmioiq tfooi — Ulca lluvius, Castrum Wolkou — Wulckow (današnji Vukovar), W a 1 k o w, različna od današnjega imena: Vuka — Vukovar? Nikakor! Grk Cassius Dio, Eunodius, Anonymus Belae notarius in poznejši magjarski kronisti niso tudi staroslovenske besede: vlrj>ki>, česk. vik, poljsk. wilk, slov. volk (pisano se tudi najde: val k), srb. vuk, drugače mogli pisati, kakor v gore navedenih oblikah. Te muze so bila volčja gnezda in so dobila ime po volkovih. Brevci so bili med panonskimi rodiči naj-hrabrejši. Ko so Rimljani Panonijo podjarmili, dali so Brevci več kohort vojakov, in jedna kohorta Brevcev je bila ob Renu v posadki, kar spričuje rimski napis: SASAIIVS LICAI filius miles ex cohorte VIII. BREVCORVM. (Gruter, pag. 490. n. 2.)1 V panonskih imenih najdemo končnico slov.: aj — Sasaj in Likaj, primeri: Belaj, Rataj, Rad a j , starorusk. I) o r o ž a j, D o m a j, P o č a j, D o k u č a j itd. in krajna imena: S as-k a in Lik-ava na Slovaškem. V Cod. Polon, iz leta 1233. najde se poljsko ime: Sasinus. Imen: Lik, Likovič, Likar pa še imamo dovolj po Slovenskem.
Na Antoninovem Itineraru se prva rimska postaja na cesti iz Murse v Savarijo imenuje: Antianis, to je v Antjanih. V teh muzah 2 je obilo rac, zato ime po racah, staroslov.: ^ty, v starorusk. spomenikih: utja, Ente, primeri krajno ime: Utvin pri Temešvaru, in mnogo drugih, Utovo, Utin po Ruskem. Opaženja vredno je, da mnogo panonsko - rimskih stanovišč ima patronymične oblike, na primer: Sopianis, Silacenis, Bassianis, Novicianis, Stravianis itd., to je: V Sopjanih, Silačanih (menda po glavarju zadruge, rusk. Silač, mo-gotnik), Basjanih, Novičanih, Stravjanih. Katančič (Mili. Eszek. pag. 78) postavlja stanovišče: „Antianis" v današnji Baranjgrad; torej so severni Slovani, ko so se v po Gothili in drugih germanskih narodih ter
1	Saša i us = Sasaj zna so razlagati iz slov. s as i,, sas-im, sedo, sopio, tran-quillo, tažim, pomirujem, sasim se, resipisco, quiesco, vsa sen, sedatus, pacatus (Uelostenec, str. 496); Miklošič (Etymol. Worterb. pag. 288) navaja nasprotni pomen: sas-sasiti, entsetzen, ersehrecken. Menda je Sasaj bilo panonsko ime polatinjenega Sedatus augustus, kteremu božanstvu na čast se najdeta dva spomenika (jeden v Leskovcu na Kranjskem) postavljena po panonskih Brevoih. Podobo in razlago o bistvu tega božanstva objavil sein v Novicah.
2	Eunodius pripoveda, da so Gepidi v teh mužah imeli hud boj, ker „mersa coeno hacsere vestigia".
po Hunih in Avarih opustošeni Panoniji, pradomovini svojih prednikov, bili zopet naselili, tudi po objektu, kakoršnega jim je narava predstavila, po barab, muzali dajali kraju poznamenovanje.
-
Deževniki (Lumbrieidae).
Spisal II. Schreiner.
-n
dkar je stopilo prirodopisje v kolo znanostij, bavi se neprestano sto in sto izsledovateljskih očij, da ne štejem brezkončnega števila nestro-kovnjaških prijateljev prirode, s čitanjem v neizmerni knjigi prirode; dan za dnevom odkrivajo se nove zanimive strani v tej prečudni knjigi, in vendar še ne poznamo do cela niti onih predmetov ne, ki nas stopi-mice obdajajo. V prirodninah, mimo kojih vsak dan hodimo, ne da bi se nam naše pazljivosti vredne zdele, zasleduje opazujoče oko izsledo-vateljevo prevažne člene v prirodni celoti ter oznanja strmečemu svetu veliko nalogo, ki jo izpolnjujejo včasih celo neznatna in prezirana bitja v velikem prirodnem gospodarstvu. Sleherno takšno odkritje pa nas mora uveriti, da ni v prirodi nobeno bitje malovažno ter da je vsako tesno zvezan člen verige, koje vsost imenujemo prirodo. Na takošne misli napotila so me proučavanja Danvinova, najglasovitejšega prirodo-znanca sedanjega in preteklih vekov, o deževnikih (The formation of vegetable mould through the action of worms, London 1881; prirejanje črne prsti dejstvovanjem črvov), delo, ki je pridobilo zaničevanim deževnikom splošno zanimanje.
Deževniki spadajo v skupino podzemeljskih, redkoščetinastih kolo-barnikov (Annelides oligochaetae terricolae), kojih život sestavljen od obročkov je oborožen z redkimi ščetinami. Naš znani, navadni deževnik (Lumbricus terricola) nosi na vsakem od 100—200 obročkov štiri pare ščetinic, delajočih po životu štiri povzdolžne nize, s kterimi se upira v zemeljskih luknjah tako trdno, da se mu pretrga život, predno potegneš črva iz luknje za iz iste moleči konec, čeprav so tako majhne, da jih jedva s povekšalnim steklom ugledaš.
Od notranje organizacije zanima nas tukaj le to, da imajo deževniki ob koncu požiralnika gušo s silno močnimi mišicami; isto tako močne so želodčeve mišice. Vznotraj je guša zastrta s hitinasto kožico ter ima vselej v sebi majhnih kamenčkov; čini se, kakor da imajo deževniki to upravo namesto čeljusti in ozobja, ki jim povsem manjkajo, da zdrobijo z njimi tvarine idoče skozi očrevje.
Mimo našega podzemeljskega črva razlikujejo črvoznanci sedmero drugih v srednji in severni Evropi domačih, v vnanjosti našemu jako
podobnih deževnikov; nekoliko večje število jih je razširjeno po vsem svetu. To veliko razširjenost imamo osobito naglašati, ker se nam zdi za urazumljenje sledečega posebne važnosti. Deževniki se nahajajo ne samo na kopnem, temveč tudi na osamljenih otokih, kakor v Islandiji in Novi Kaledoniji, na otoku sv. Ilelene in po drugod. Težko je povedati, kako so tja prišli. V velikosti nadkriljujejo včasih inozemci precej našega znanca; (ločim poslednji redkoma 30—35 cm doseza, našli so v vzhodni Indiji 60 cm dolge in 1"5 cm debele deževnike. Te stvari pa niso samo silno razširjene po svetu, temveč tudi njih število je — tudi to se nam zdi posebič poudarjati — mnogo večje, nego bi kdo mislil, ako ni posebno na to stran opazoval. Izvestno bode vsakega iznenadilo, če sliši, da je našel Darwin na jednem hektarju nič manj kakor 133.000 takih črvov. Take številke moramo imeti v mislih, ako hočemo naslednje razumeti.
Običajno žive deževniki v nekoliko vlažni zemlji, kjer se morejo v globino zarivati; po suhih goljavali in po pečinah, pokritih s slabo prsteno plastjo, jih ni. Kedar se po letu zemlja posuša ali po zimi zmrzuje, zarivajo se globje navzdol, nego li v spomladi in na jesen, ki sta prava časa njihovemu delovanju. Kot pravi ponočnjaki opravljajo svoje delo po noči; tedaj prihajajo osobito o deževnem vremenu mnogo-brojno iz svojih lukenj; deloma obtičijo z zadkom v luknji, samo okolico preiskujoč, deloma potujejo daleč okrog. V slednjem slučaju pa se ne vračajo v svoj stari dom, temveč se zarijajo kjer si bodi v zemljo. Ondi leže zjutraj prav blizu odprtine, s trohnečim listjem in s kamenčki zadelane. Ta navada jim je silno pogubna, kajti kosi in drozgi jih zasledujejo ondi ter jih vsak dan po tisoč uničijo. K njihovim mnogo-brojnim sovražnikom spadajo krt, jež, ujede, močvirne ptice in plovke, močai-ad, hrošči itd., ki si takisto neštete črve za kosilo privoščijo; ako je pa itak število deževnikov toliko, kako silno se pač morajo ploditi!
Da bi spoznal zmožnosti čutil pri deževnikih, redil je že večkrat omenjeni izsledovatelj črve v loncih za cvetlice. Zanimivi resultati teh poskusov so na kratko ti-le: Čeprav deževniki nimajo očij, itak niso glede svetlobe neobčutljivi, ampak sprednji konec njihovega života do-znava izvestno svetlobne dojme, samo da isti dalje časa na-nj dejstvujejo. Sicer jih ni rudeča ali temno-modra svetloba iz svetilke s steklenimi ploščami teh boj nič zmotila; tudi luč od sveče ni običajno imela nika-kega uspeha. Ako se je pa spustila luč skozi zbiralno lečo na sprednji konec črvu, umaknila se je žival navadno h kratu v svojo luknjo: „kakor kunec smuknilo je v svoje duplo". Ako pa je bil črv pri delu, če je na pr. kak list vlačil v svojo luknjo, ali če je bil baš pri kosilu, tedaj ni zapazil niti prav močne razsvetljave. Deževnik se more torej zamisliti v kako reč, da se za ta čas vse drugo njegovi pazljivosti umakne.
Sluha nimajo deževniki; najkrepkejših glasov niso doznavali, ne naj-
višjih ne najglobjih; tem občutljivejši pa je njih otip. Samo da se sapa zgane, takoj so vzdraženi. Posebno občutljivi so, kakor je podoba, za trdne reči. V loncu za cvetlice, postavljenem na glasovir, umaknili so se takoj črvi, ako se je udaril jeden glas na instrument. Tudi duha in okusa jim menda ne manjka popolnoma; dokazano je vsaj, da poiščejo in najdejo njim posebno ugajajoče živeže, če so tudi nekoliko pod zemljo skriti. Pa močno vonjavih rečij včasih itak ne doznavajo, na pr. tobačnega soka, „mille - fleurs - parfuma" in dr. niso zavonjali. Ako tudi niso izbirljivi v jedili, pa imajo vendar neke reči najrajši, kojim dajajo prednost pred vsemi drugimi, če so jim dane na voljo. Največja slast so jim čebulje lupine in perje od mrkvice; za pelinček, materno dušico in kaduljo prav nič ne marajo.
Nemara se bode komu smešno zdelo, če govorimo pri tako nizko organizovani živali, kakoršna je deževnik, o duševnih zmožnostih. A pri-rodoznanca ne smejo stari predsodki motiti, ampak z odprtimi očmi mora opazovati dejanja ter iz njih z ostro logiko izvajati svoje zaključke. Resnica je, da luknje deževnikov niso brez vsake umeteljnosti; njihove cevi so potaracane z drobno prstjo in z malimi kamenčki, a odprtine so zadelane z listjem. Da zamašajo luknje samo zatö, da bi ne prišla mraz in deževnica vä-nje, dokazuje se s tem, da te previdnosti ne izpolnjujejo tako skrbno, ako se postavijo v loncu, z zemljo napolnjenem, v toplo sobo. Ne bomo se motili, ako stavimo izdelavanje lukenj na račun prirodnega nagona, kterega opredeljuje prirodoznanstvo kot navado, podedovano skozi mnogo mnogo pokolenj. Ako pa spravimo črva v položenje, v kterem niso njegovi dedi in pradedi nikoli bili, ter vidimo, da isti novim okolnostim in smotru primerno ravna, tedaj ne moremo govoriti o podedovani navadi, ampak to je razumnost ali inteligenca. Poglejmo si, kako deževnik svoje luknje zapira! Ako bi hotel človek malo luknjo zamašiti, vzel bi, to bi ga učil razum, kako majhno telesce ter bi ga utaknil, z rtastim koncem od spredi, v odprtino. In črv? Darwin in njegov sin Francis sta opazovala, da le-ta nič drugače ne dela. Deževnik prime z usti na pol strohnel list za vrh in ga vleče za seboj umikajoč se v luknjo. Izmed 227 listov, ktere je Darwin na različnih mestih v svojem vrtu iz črvjih lukenj potegnil, bilo jih je 181, tedaj 80% z rtastim koncem od spredi v luknje utaknenih. Toliko listov ni prišlo slučajno v to, okoliščinam najprimernejšo lego. Drugikrat raztrosil je isti izsledovatelj navlašč 303 jednakokrakih, papirnatih trioglecev po vrtu. Pozneje je našel, da so spravili deževniki 62 °/o °nib trioglecev na isti način v svoje luknje. Osupnilo je tudi to, da so prijemali deževniki borove igle, ki so na podstavi po dvoje vzrastene, vselej ob spodnjem koncu; s svojim otipom našli so vselej takoj pravi konec, ob kterem jim je bilo jedino mogoče spraviti iglo v luknjo.
Kakor so tudi omenjeni pojavi zanimivi, itak niso bili ti, ki so obrnili pozornost Danvinovo in potem vseh prijateljev prirode na deževnike, ampak bil je to način, kako se ti črvi rede, in osobito z redit-vijo zvezani uplivi deževnikov na neke velikanske spremembe v skorji naše zemlje. Ta dejanstva so tako iznenadejna, da je bilo treba dolgoletnih, prenatankih in prevestnih opazovanj tako veščega in izkušanega izsledo-vatelja, kakoršen je Darwin, da so se ista konstatovala ter z znanstveno strogostjo dokazala. Uspehi napominanih izsledovanj pa ne trdijo nič manj, nego da so bili deževniki prvi oratarji porahljavajoči rastlinam zemljo dolgo prej, nego se je urival lemež v plodovito prst, in tega svojega koristnega delovanja niso še tudi danes opustili malo čislani kmetovalčevi pomagači! In pa še celo to trdi Darwin, da neznatni črvi niso, da bi se kar prezirali kot geološki sočinitelji v preobrazovanju obličja zemeljske površine. Tako so nam deževniki postali nov dokaz za to, da priroda doseza svoje najveličnejše resultate s skromnimi, toda nepremerljive dobe delujočimi silami, dočim ostajajo učini velikanskih prirodnih prevratov omejeni na majhne okolice.
Kako se redijo tedaj deževniki? Povedali smo že, da niso baš izbirljivi glede hrane: čebulje lupine, kapusovo perje, sirovo meso, tolšča in mnoge druge reči so jim bolj ali manj priljubljene. Toda trde reči se itak ne dado kar tako pohrustati; takih je treba nekoliko pripravljati za prebavo. To se zgodi tako, da je črv pomoči in v zemljo zakoplje. Ako vidiš za rana po dvorišču ali po vrtu iz zemlje moleče slamnate bilke, listje, koščeke papirja itd., kakor da so jih otroci zasadili, tedaj smeš za gotovo misliti, da je to delo dežnikovo. No Darwin je našel, kar je trdil že prej Leon Fredericq, da je vlaga, s ktero se te reči pomočijo, podobna izločilu trebušne slinovke višjih živalij. Rečeno izločilo reaguje lužninski, daje listom temno-rujavo barvo in kar je tu najvažnejše ■— isto topi škrob. Po tem, kar smo povedali, imamo tedaj tukaj nekako prebavo izven želodca, s ktero se prava prebava, ki se godi potem v želodcu, olajšuje. Sicer pa tudi prsti, polne organskih snovij, ne zaničuje deževnik; iz nje si usvaja, to se ve, samo organske primesi, neprebavno zemljo pa oddaje zopet z iztrebki okoli izhodov svojih lukenj. Vsakdo je že izvestno videl majhne prstene klobasice po tratah, vrtih itd., koje je črv na svetlo spravil. Cesto sestoje klobasice zgoli iz gline, ilovice ali iz apnenke, ktero je izvestno pogoltnil črv, samo da se prerije skozi zemljo. Teža zemlje, ki jo spravi na takšen način jeden črv v jednem dnevu na svetlo, ni baš velika; ista znaša samo 8 granov. Če pa v poštev vzamemo veliko število črvov, o kterem smo zgoraj govorili in ktero običajno prenizko cenimo, in če pomislimo dalje, da večji deževniki razmerno več opravijo, tedaj nam mora biti zanaprej jasno, da znaša kolikost zemlje, ki vsako leto skozi črevesa
črvov potuje, precejšnjo težo. Darwin je izračunil to težo na neki določen slučaj in je dobil za jeden „acre" (blizu 405 ha) 184 q prsti! Debelina zemeljske plasti, ki jo črvi v 10 letih na površje nanosijo, znaša 21—5"6 cm. In ta zemlja izvira iz globine, v ktero segajo redko rastlinske korenine (običajno segajo deževnikove luknje okoli 2 m globoko); zemlja je tedaj čista, deviška zemlja, iz ktere še niso izpile rastline prevažnih redil. Pozabiti ne smemo, da je črvji želodec žvekalnik s krepkimi mišicami obdarjen; z njegovim krepkim gibanjem iu s pomočjo pogoltnenih kamenčkov, delujočih nalile mlinskim kamenom, zdrobi se ne samo brana, ampak tudi kamenčki sami se zbrusijo najprej ob oglili in robovih in na konec se popolnoma raztro. Crvja zemlja je vsled tega čisto na drobno zmleta in v njej sodržana rastlinska živila so tedaj jako lahko pristopna. Že iz povedanega je jasno, da so deževniki za vegetacijo od prevažne pomembe, povečajoč rodovitost zemlje. Darwin misli, da je vsa prst, pokrivajoča kakor skorja trdno pečevje, prepotovala večkrat črvja črevesa. Pa to še ni vse. S perjem, listjem in drugimi od črvov v zemljo zakopanimi rečmi pobogati se ista z organsko tvarino; neprestano rovanje črvov, kojih luknje se često zopet zasujajo, zrahljava zemljo in dobavlja vzduhu, ogljikovi in črnični kislini vseskozi novih prijemališč, rekše, delovanjem deževnikov pospešuje se kemijska presnova v zemlji sodržanih kamnih odlomkov, ki se na tak način za rastlinsko reditev odklepajo. Pa je še podoba, da spuščajo deževniki v zemljo črnično kislino, kajti našli so jo v njihovem črevu in njih iztrebki imajo amonijak v sebi. Tako delajo deževniki črno prst, ki bi se imela tedaj uprav živalski produkt imenovati. V tem oziru je ukovit poskus, ki ga je pl. Ilensen izvedel. Isti je posadil v kotliček od 18" v premeru dva deževnika; na površini s peskom napolnjene posode potrosil je odpadlo listje. Kmalu so bili listi zakopani in za kakih šest tednov bila je vsa površna 1 cm debela plast spremenjena v črnico, s tem da je bila prepotovala črvja črevesa.
Deževniki pripravljajo izvrstno tedaj zemljo za rastlinsko rast: „isti vse dobro zmešajo, kakor vrtnar, ki skrbi za dobro zemljo svojim odličnejšim rastlinam. Takšna zemlja je prav ugodna, da vzdržuje vlago in vsrkava vse raztopne tvari."
Ce se že smem sedaj nadejati, da ne bode gledal častiti čitatelj brez globjih mislij v blatu zvijajočega se črva, itak še nismo spoznali vsega, kar isti zna in premore. Znano je, da prebivajo deževniki najrajši pod kamenjem; preruvajoč zemljo pod kamenjem in drugimi trdnimi rečmi ter pokladajoč svoje iztrebke okoli teh predmetov učinijo, da se le-ti polagoma pogrezajo in včasih celo v zemljo zarijejo. Tako je pokril Darwin 1. 1822. neko zemljišče z žganim laporjem in z žlindro. Petnajst let pozneje našli so pod 1 2bcm debelo trato plast 6"25 oh
debele prsti in niže pod to 3'75 cm debelo črnično plast, polno žganega laporja in žlindrovib odlomkov. Vse to so bili zakopali deževniki v 15 letih! Ko so nekoč blizu Shrewsbury-ja neko njivo globje nego običajno razoravali, izorali so veliko množino pušic, ki so bile očitno iz boja, ki se je ondi bil 1. 1403. Isto tako so našli 1. 1876. poleg Albinger-a (Surrey) tik pod črnico sledove rimskega poslopja na kmetih. Darwin in njegov sin sta konstatovala povsodi v cementovanih tleh črvje cevi in še celo žive črve, ki so še bili tedaj pri delu. Slično se je potrdilo, da se je udri nek druidski kamen poleg Stonehenge (16' dolg, 6' širok in 28 Vs" debel) za 6'/*" pod raven obkoljujočih tal. Pa še celo pri zasipavanju starorimskih mest udeleževali so se deževniki, kakor se je to pri Silehesteru in Uriconiju opazovalo. K sreči ne segajo črvji rovi pregloboko navzdol (okoli 2 m), kajti drugače bi bilo naše zidovje, če ni dobro utemeljeno, v vedni opasnosti, da bi ga črvi ne prevrnili. Izvestno pa je, da se imajo starinarji pri deževnikih zahvaliti za marsiktero dragoceno starino, ki so jo isti zasuli, da se je ohranila pod zaščitno zemeljsko odejo sto in sto let.
Po tem, kar smo čuli o delovanju deževnikov, moremo tudi razumeti, da pripisuje Darwin poleg vulkanizma, poleg tekoče in zmrznene vode in na konec poleg nekterih živih organizmov, kojih delovanje je že davno v tem oziru znano, tudi deževnikom ne baš neznatno ulogo pri preobrazovanju naše zemlje. Geološko delovanje deževnikov se razodeva na dveh straneh: v zgradbi novih nasadov in v razdiranju gotovih skladov. Ker smo o udeleževanju črvov pri izdelavanju črne prsti že gori govorili, ne preostaja nam nič več, nego dve ali tri besede o njihovem razdirja-jočem delovanju povedati. Jasno je, da deževnica kaj lahko rahle iztrebke deževnikov posplavi; pa tudi o suhem vremenu se isti lahko po položiti ravnini potakajo navzdol. Naš porok je tudi v to stran opazoval in izračunil, da se umakne na ravnini s srednjo položitostjo od 9° 26' v jednem letu 2'4 kub." prsti za 0"9 m navzdol. Kamenske odlomke drobeč pripomagajo deževniki, da lažje sapa in voda majhno delce odnašata; to se zniža črna prst in globje kamenje postaja razsnujočim faktorjem lažje pristopno. Na tak način sodelujejo črvi pri procesih, zemljo neprestano razdirajočili, pri procesih, ki neprenehoma zravnavajo kopno, dovažajoč njega odlomke v morje. In Darwin nadaljuje, ako bode za 4 '/2 milijona let neizmerno veliko Pomisisipje spravljeno na niveau morskega pribrežja, ne bodo imeli črvi, ki vsako leto 0'2" debel sklad drobne zemlje na površino spravijo, neznatnega deleža na tem. Kes je, „dvojiti smemo, ali je mnogo drugih živalij, ki so igrale tako znamenito ulogo v zgodovini zemlje, kakor te nizko organizovane stvari".
Š p a r g a1.
Spisal M. Cilenšelc. v	r
S par ga ni da bi rekel posebno koristna in potrebna rastlina, a naša domovina ne premore boljše in slastnejše zelenjave od nje in marsikomu silijo že pri njenem imenu skomine na zobe nalik častilcem postrvij. Povsod jo imajo v čislih in to ne samo sedaj, ampak nje slava je skoro tako stara kakor svetovna zgodovina. Stari Egipčani so jo že poznali in oblizavi Rimljani, na kterili mize so se nosile pri pojedinah polne sklede pavovih jezikov in možgan, bili so tudi njej veliki prijatelji. Naši sosedi na severu bi si radi šteli v čast, da so jeli prvi zasajati špargo in od njih bi se še le bili to naučili Rimljani. Podkrepiti pa ne morejo trditve v verodostojnost njih želj drugače, nego da trobijo v svet, da so se Rimljani po Plinijevih opazkah te obrti naučili od njihovih pradedov. Kakor že rečeno, malo ali nič resnice ne utegne biti na tem, pač pa so zasajali po obalih Sredozemskega in Črnega morja in po obrežju on-dotnih rek divje rastočo špargo tamošnji prebivalci v svoje vrte. To mnenje potrjuje nam tudi zgodovina veleč, da so se napravili okoli leta 1565. na Wiirtemberškem precej obširni špargovniki. Sto let pozneje romala je na Angleško in od tod v daljno Ameriko. Sedaj se ukvarjajo osobito po mestih s to zelenjavo in jo prodajajo na mestu ali pa jo pošiljajo v kraje, kjer ona zaradi raznih okolnostij ne raste.
Našemu kmetu šparga navadno niti po imenu znana ni in toga mu ne moremo šteti v zlo; kajti le redkokdaj vidi prilično kak boljši vrt, in če je ni na župnikovem ali pa na grajskem vrtu, potem je pa ne pozna vse svoje življenje. Sicer pa bi bili stroški in prve priprave preveliki z ozirom na korist, ki bi jo utegnilo imeti od večjih naselbin oddaljeno ljudstvo. Veliko je pa vendar takih, ki si morejo kaj boljšega privoščiti in tem so namenjene kratke vrstice o naši rastlini. Najpoprej izpregovorimo nekoliko o rastlini, potem o prirejanju špargovnikov in slednjič o njenih kvarljivcih.
1 Beluš; Asparagus officinalis.
Šparga je trpežna, v dobro negovani zemlji do 25 let trajajoča rastlina. Podzemeljski del je razrastena precej debela korenika, poganjajoča spomladi zelnata in jako sočnata stebla, ki se na razne načine uporabljajo v živež. Glavice (tako se imenujejo pomladanska stebla) so sprva jednovite in z luskami pokrite ter se režejo navzdol. Pozneje pa narastö 60 in več cm visoke ni/, vej i vsi se na vse strani. Pravih listov šparga nima in to, kar je na njej listom sličnega, so krnjaste, šopoma stoječe vejice ali pa cvetni peclji. Po vsej rastlini so raztresene luskice in v njih pazušice so utaknene isto obliko posnemajoče šibke veje. Ondi nastanejo blizu srede členkoviti peclji z visečim dvodomnim cvetom; včasih so pa tudi popolni in dvodomnost je kakor navadno le posledica krnjavosti posamnih delov. Zvončasti zelenorumeni cveti imajo 6 cvetnih lističev, 6 prašnikov in tridelen pestič, iz kterega se razvije sprva zelena, potem rusa in na zadnje rudeča obla jagoda grahove velikosti s 3—(] črnimi zrni. Dvodomni cveti so ali prašni ali pa pestični.
Šparga potrebuje izvenredne goje obstoječe v tem, da se jej pripravljajo posebne grede — špargovniki, ki najbolj rode, ako si je priredil na prisojali v rahli, peščeni zemlji, v kteri vlaga ne zaostaja. Do-tični prostor se izkoplje jeden m globoko in namesto prejšnje zemlje nasuje se jedva do roba s presejano prstjo, ki se je naredila iz drobnega peska, stolčenega apnenca trohnečih rastlin in gnoja. Kakih 0"6 m narazen postavijo se palčice, ki se obsujejo z dobro zemljo in na te kupčeke polože se rahlo razprostrte jedno- dvoletne šparge ter se pokrijejo z zemljo. Dobro je špargovnik sedaj z gnojem potrositi in sicer tako na debelo, da samo kupčekovi vrhi iz njega gledajo. Na zadnje se da, vsej gredi odeja iz prsti tako visoka, da so tudi najvišji deli blizu 3 cm pod površjem.
Sedaj se delo ostavi in v jeseni se prikrajšajo vzrastle rastline do 15 cm, zemlja se zrahlja in dobro pognoji. Spomladi je treba goščavo pograbiti in gredo s prstjo posuti. Ker so tla jako rahla, treba je gledati na to, da greda ni preširoka; 2 m zadostujeta, inače se zemlja pri raznem delu preveč stepe in trud nima zaželenega uspeha. Dež in sneg potlačita špargovnik in v tretjem letu se mora z zemljo tako nasuti, da pridejo rastline 16 cm pod površje. Sedaj začno riti glavice na zrak, ti pa vzameš nož in narežeš butaro te slastne zelenjave, ki ti navidezno tem bolj prija, s čim večjo skrbjo si jo vzrejal. Vsakemu je svetovati, da reže glavice samo do junija in zaliva grede večkrat z gnojnico; spomladi pa je potrosi s pepelom in morsko soljo. Ako ti je do prav nežnih in velikih glavic, ktere morda porabiš v kake večje gosti, povezni nad jedva iz zemlje rijoče sklenico, ktero pričvrstiš s kamenom in jo spodaj nekoliko s prstjo obsuješ. Ako bi si pa rad napravil še več gred, porabiš v to letošnje zrele jagode, ktere se v vodi
nad sitom zmečkajo, posuše in se tiste jeseni v rahlo zemljo 8 cm globoko zasejejo. V tretjem letu se presade v špargovnik, kakor je bilo povedano.
Dobra je šparga, a preveč in prepogosto je uživati ni nikomur svetovati; kajti ona deluje na obisti in pouzročuje krvavo močo. Misli se, da zakrivi poslednje asparagin. Na Francoskem dela se špargov sirup in se priporoča na obistih bolnim kot „diureticum". Zidovi spletajo na cvetno nedeljo iz špargovega zelenja mične kolibice v spomin njih pradedov, ki so bivali 40 let v kolibah.
Dasi je šparga tudi jako okusna, vendar nima toliko častilcev med žužki, kakor bi človek lahko sodil sam po sebi. Nevarna kvarljivka je samo špargova muha, ostale pa ne narejajo prevelike škode; a dosti je, da so jej škodljive in zaraditega hočemo čitatelje seznaniti z najna-vadnejšimi.
Na prvo mesto postavimo cvrketače \ kterih ličinke razjedajo mlade glavice, hrošči pa pohajajo pozneje po rastlini in žro pridno. Od tri-najsterih evropskih sta dva posebno škodljiva in sicer: pikčasti2 in špargov 3 cvrketač. Oba sta zleknenega telesa in izbuljenih očij ter cvr-čita nalik sorodnikom, ako si je prijel z roko. Pikčasti je večinoma rudečkasto-rumen in nosi na vsaki pokrovki po 6 črnih pikic in sicer 4 ob vnanjem, 2 pa ob notranjem robu; špargov pa je modro-zelen in ima na pokrovkah po 3 belkaste lise, ki so zvezane med seboj ali pa z rudečkastim vnanjim robom. Oba sta le 5 mm dolga in njun zadek je znatno širji od oprsja in glave. Najboljše sredstvo glede na pokonče-vanje teh hroščev in njih zalege je pridna roka.
Ni lahko dobiti rastline, ktere korenine bi ne ugajale bledorumen-kastemu in proti debelejšemu koncu modrikastemu jako požrešnemu podjedu, ki se spremenivši v hrošča in dovrtavši se do površja, dvigne v zrak ter obletava in objeda gozdna pa tudi sadonosna drevesa. Sedaj se navadno ne zmeni več za pritlikavo zelenjavo, tem večjo škodo pa dela na drevju. Ker je pomladni hrošč vsakemu predobro znan, opustimo njega opis ter dostavimo samo to, da je v popolni obliki kolikor toliko v naši oblasti. Osobito lahko ga je v živo prijeti za jutra, predno solnce posije in o deževnem vremenu, kedar otrpnel po drevju poseda, s kterega se brez posebne sile strese in pokonča. Onemu seveda ni moči dajati naukov, ki se ti v obraz smeji in odkimava tvoji trditvi, da sta hrošč in podjed v taki zvezi, da brez prvega ni drugega in obratno. Podjed, tudi ogerc imenovan, rije po zemlji iskajoč rastlinske hrane. Žgočega solnca se kolikor možno ogiblje, dobro vedoč, da ga kmalu ugonobi, če ne pride prej v pest svojim sovražnikom. Ne odganjaj tedaj
1 Lema; 2 L. duodecimpunctata; 3 L. asparagi.
pri oranju raznih ptic vranjega rodu, prav koristnega dela so se lotile! Pa tudi ti sezi po vsakem, ki se ti privali izpod pluga ali motike. Na obdelanem svetu se jili vsako leto brezštevilno pokonča, a vse nič ne izda in ne bode, dokler se ljudstvo zdržema ne udeležuje zatora tega škodljivca. Treba je hrošča v živo prijeti v celi okolici, v celem okraju, da celo v celi deželi in mu zabraniti pot v zemljo, kjer se samice jajec iznebijo. Iz teh se izležejo črvom podobne ličinke — podjedi, ki skoro štiri leta svoje ničvredno delo opravljajo, predno se zabubijo, kar se dogaja večinoma o kresu. Za kakih osem tednov jo hrošč gotov, ki pa ostane do prihodnje pomladi v zemlji. Zavoljo šparge bi sigurno ne bili vsega tega navedli, a škoda je tem bolj občutljiva, čim večje je število istih rastlin, ktere mu služijo v živež.
Nehvaležno bi ravnali z najboljšim zaveznikom pri pokončavanju tega silnega mrčesa, ako bi mu ne odmerili tukaj vsaj majhnega prostora. Ta sotrudnik je krt, ki večinoma o ogercih živi; zaradi njih na-pravlja dolge rove in preiskuje dan na dan svoj okraj. A „nehvaležnost je plačilo sveta"! Še jeden sunek in „črni Juri" pogine zvijaje se pod motiko nevednega človeka. Res, da nam krtine na površju niso povšeči, a to je malenkost v primeri s tolikimi stotinami mastnih požeruhov, kterim je naš pomočnik življenje prikrajšal.
Več vrst neznatnih žuželk, ktere ušice ali rastlinske uši imenujemo, pohajkuje po rastlinah in pije sok iz njih. Osobito drevje in grmovje trpi veliko po njih, pa tudi zelnate so jih včasih polne. Tudi špargo zajedajo nektere izmed njih, posebno pa makova. Orodje za to nepotrebno delo jim je precej dolgo sesalo, ktero zabadajo v rastline in jim pijejo sok. Te zmirom več životne mezge izgubljajoč, hirajo in se mnogokrat tudi posuše. Ker so si ušice prav podobne, pa tudi jako škodljive, ni treba tu ne te ne ove opisati, pač pa omeniti, da se naj-pogošče nahajajo na spodnji strani zelenjave. Treba je torej spomladi mlade rastline večkrat pregledati in uši do zadnje uničiti. Sploh pa nam nedostaje pravega orožja proti temu mrčesu; kajti posipanje in polivanje ne pomaga dosti, ker se, kakor je že bilo povedano, samo na spodnji strani drže. Ušice imajo sicer med žužki samimi veliko in izdatnih sovražnikov in tudi nektere majhne pevke je prav pridno zobljejo, a več ko vse to izda njih strašansko nagla razmnožitev. Nekterih pre-silno vonjajočili rastlin ne marajo in izkušnja uči, da so jim nektere mete 1 tako zoperne, da ne gredo samo ne na nje, temveč niti ne na druge v njihovem sosedstvu. Zatorej se priporoča gojiti sem ter tja po gredah kako meto.
Tudi nektere rastlinske stenice se nahajajo na špargi in jej ško-
1 Mentha.

dujejo, vzlasti ker se včasih zaplodijo v brezštevilnih množicah. Posebno zelska stenica, ki se pase od prve pomladi pa tja do pozne jeseni na raznovrstni zelenjavi, dela nam kvar po vrfcih. Rastline, kterim pije ona sok, oslabe in dostikrat tudi poginejo. Ako se pokažejo te žuželke v večjem številu, je najboljše, zelenjavo s pepelom posipati in z bezgovo obaro polivati.
Tu pa tam lazijo po špargi zelenkaste gosenice, ki so posute z nekoliko črnimi in z mnogimi belimi pikicami. Hrbet je temnejši in po njem teko tri malo razločne belkaste proge in o bokih bela črta, ki se takoj ugleda. Ker žive posamično, niso posebno škodljive, a vendar delajo rastlinarjern jesenske mnogo več preglavice nego pomladanske, če se sploh dva zaroda razvijeta. Te gosenice so ličinke povrtne more. 1 Ker metulja ponočnjaka ni možno zatirati, ostane nam še lov na gosenice, ktere je treba pridno obirati in pokončevati.
Vse do sedaj navedene žuželke napravijo le izjemoma večjo škodo na špargi. Ima pa vendar tudi tako neprijateljico, ktera jo more upro-pästiti. Ta je špargova muha2. Kakor hitro se spomladi glavice iz zemlje prikažejo, že poseda muha po njih in zaplodivši se polaga va-nje jajca in sicer v večjem številu. Seveda se uniči veliko te zalege s tem, da se glavice režejo in porabijo. Iz ostale pa se izležejo ličinke, ki prevrtavši mehko steblo rijejo navzdol in pridejo tudi v koreniko. Ker jo razjedajo na vse strani, jame gniti in je izgubljena. Rumenkasto bele, samo na prvem in zadnjem členu črne ličinke se zabubijo v spodnjem delu stebla in čakajo spomladi. Sedaj so v tvoji oblasti. Ker se rastlini že za poletja pozna, da boleha, treba jo je jeseni do korenike odkopati, odrezati in sežgati. Pa tudi lepo pisani muhi, ki spomladi po glavicah poseda, ne gre prizanašati. Pred solncem moraš biti na mestu in videl jih bodeš mirno sedeti; lahko jih obiraš in mastiš. Zgrešiti pa te muhe ni lahko, kajti krila so rujavkasto - črna in z belimi prozornimi lisami premrežena; jednake boje je tudi zadek ter sivo pa-sast. Glava, noge in prsi so ruse, sivkasti hrbet pa nejasno progast.
Rastlinskih zajedalk nam pa tu ni treba omenjati, kajti jedina špargova rja3 se opazuje včasih, a še ta le redkokdaj.
1 Mamestra oleracea; " Platyparea poccilloptei a; 0 Puccinia asparagi.
Ada, a n d a.
Priobčil M. Valjavec.
kajkavskih knjigah bere se gostokrat veznik a(1 a, and a. Ada je zloženo od vezuika a in da, an da pa od treh besedic: a, nu, da. Nekteri pisci imajo rajši a d a, drugi pa an da, tudi so taki, kterim obe obliki rabite. Stoji na početku rečenice, ali pa tudi za jedtio ali za več besedami. Naglašuje se najnavadnejše äda, ända, ali se tudi zadnji a poudarja: ada, reje adä. Pišejo ga mnogi z dvema d: adda. Pomena ste obe obliki jednega, in ta je, da se to, kar se izreka z reče -nico v kteri stoji, izvaja iz prejšnjega, da je posledek poprej reče nega. V kranjski slovenščini imamo za to največkrat besedico tedaj, ali pa tudi torej, v stari slovenščini: ubože, v grškem je oh, de, v latinskem: ergo, igitur, itaque, v nemškem: also, so, da, nun. Upotrebljuje se pa
a) da se pokaže, daje jeden dogodek posledek drugega. To biva v pripovedovanju in dostikrat pokazuje ada ali a n d a samo prehod od jednega k drugemu, ali p a tudi, da je poprej rečeno samo kakor uvod in se sto-prav zdaj pričenja pripovedovanje ali kar si bodi. Na pr. Petr. 44 (Ivan 6, 5): Zleze Jezus na goru i onde sedeše z vu-čeniki svojemi. Beše pak blizu vuzem svetek židovski. Gda bi ada bil Jezuš oči podignul te bi videl bil da vnožina kruto velika k njemu prihädja, reče Filipu: od kud hočemo kupiti kruha da ovi jeli budu ? (s?ictQag ovv o 'Ii-aovg rovg oifdcil^oig . . Luther: da hob Jesus seine Augen, Esz: als nun Jesus aufblickte, Trüber: tedaj kadar Jezus te oči gori vzdigne, Dalmatin: kadar je pak Jezus svoje oči gori vzdignil, Japel: kadar je Jezus tedaj očy gori vzdignil, Kiizmič: prizdignovši za to Jezuš oči, stsl. mar. (to je staroslovenski codex Marianus glago-liticus edidit V. Jagič): vrLzvedrt že oči Isust. . .) . . je ovde jeden detec ki pet hlebov jačmenneh ima i dve ribe, ali ova kaj su medj toliko ljudih? Reče za to Jezuš: včinite ljuctvo posesti. Beše pak vnogo sena vu onom meste. Posedoše ada muške glave brojem okolu pet jezer. Vze ada Jezuš hlebe (uviictaov ovv oi üi'dotQ, Luther in Esz: da
lagerten, Trüber: na tu ty možje doli sedejo, Dalmatin: na tu je doli sedlu okoli pet taužent mož, Japel: ony so t e d a j doli s-i.dli, Kiizmič: zu to doli so seli, stsl. mar.: vrtzleže ubo m^žb čislonrr, eko peti. tys^stb . . tlaßs dt Tovg aorovg, Luther: Jezus aber nahm, Esz: dann nahm Jezus, Japel: Jezus je tedaj kruhe vzel) i gda bi hvalu bil dal, podeli je sedečem, i od rib takajše koliko su hoteli. Gda je pak zasitiše, reče vučenikom svojem: poberte falatce kii so ostali da ne poginu. Pobraše je ada i napuniše dvanadeste košarih. (ovvrjyayov o v v, Luther: da sammelten sie, Esz: sie sammelten also, Trüber: na tu oni pobero, Dalmatin: na tu so ony pobrali, Japel: ony so t e d a j pobrali, Kiizmič: vküp so pobrali zä to, stsl. mar.: s'i.hrast; že). 57 (Iv. 19, 4) ovoga vun peljam vam, da poznate kaj nijednoga zroka vu njem ne nahädjam. Izide ada vun Jezus. 59 (Iv. 19, 17) onda da ga njim v ruke da bi se raspel. Priješe ada Jezuša i vun ga speljaše (u<<qi:hiß<)i' dt tov 'Ir/jmi'). 63 (Iv. 19, 39, 40) prosil je Pilatuša Jožef od Arimatije da bi dole vzel telo Ježuševo, i dopusti Pilatus. Dojde a d a i dole vze telo Ježuševo (iLlh oh'), dojde pak i Nikodemuš . . vzeše ada telo Ježuševo (ilccßov o ur to oiZita, Luther: da nahmen sie, Esz: sie nahmen also, Japel: ona sta tedaj Jezusovu telii vzela) . . beše na vrte novi grob., onde ada položiše Jezuša. Habd. mar. 33 bil se je negda prestrašil človek nekteri strašnoga ručanja zverja jednoga. Gda bi se ada tak prestrašil, hitro je pobegel. 54 bil je neki velikoga imena theologus ili ti bogoslovec kteri je eeleli osem let ponižno Loga molil, da bi mu pokazal človeka od kteroga bi se navčil naj prečnešega v nebo puta. Jeden ada den gda je kruto želel s takvem človekom govoriti, videlo se mu je da je iz neba glas čul. 145 sveti človek nakanil be v Tarsum Cilicije otiti. Gda bi ada po morju bil odešel, vetri strašno začehu morje burkati. 325 ako je tak z malem trudom tuliko grehov moči obaliti, rad včinim kaj si rekla. Odešal je ada i poleg zapovedi postavil se je na hrbet na svoju postelju. Gda bi ada tak ležal, začne misliti. Fuč. 69 doklam vratar je išel po s. Ferenca ov čekajuč začel je premišljavati. Doide a n d a s. Ferenc i veli vrataru: . . Svag. 1b 32 zvezanoga jesu ga dopeljali k Anašu . . zvezan and a krotki agnec z lanci, i vužinci ni dopeljan, nego več po kamejnu, po grudju i trčkovju gorje nego nema stvar vlečen vu liižu Anaševu kulike špote, obšanosti i vudarce prijel je i podnesel Ježuš, jezik človečanski nemogučen je zgo-voriti, kajti pero s. evangelist(e) nije moglo spisati. Dopeljanoga an da i zvezanoga Ježuša nazvešča s. Januš. Gašp. 4, 128 vu nekojem glaso-vitom varašu bil je velikoga roda gospon ali kruto grešen i betežen ä za spoved ni čuti ne hoteči. Kada je Ferenc tam došel . . poklekne pred jedno povekše raspelo ter ponižno prosi milošču za betežnika, i nut raspelo k Ferencu pregovori i reče: pojdi k oiiomu betežniku dojdem
i ja vu kipu doktora ter njega od pogibeli opomenem. A uda odide i zajde k betežniku Ferenc. itd. itd.
h) da se pokaže, da to kar se izreka z r e č e 11 i e o v kteri stoji teče kakor p osle d ek razmišljanja in razsojanja iz mislij poprej rečenih. Habd. mar. 13 veselil se je negda Bog kakti zvrbu velikoga dobička gda je govoril: našel sem Davida, sina Ješe, človeka poleg srca mojega kteri činil bude vse volje moje. Iskal je ada dugo gospodin Bog i išče takove volje i hotenja človeka, ki bi ono samo vsegdar hotel kaj Bog hoče. 5(5 ne mogel dalje petljara vučeni theologus pozdravljati, nego ga opita: ti li si ada, moj petljar, med vsemi nevoljnemi ljudmi sam blažen? ada je krivo rekel Joel: človek rodjen iz žene malo vreme živuči taki se napuni z vnogemi nevoljami. 372 niti v betlehemitanske purgare ne bilo tuliko ljubavi da bi siromakom ovem putnikom listor pod krov bili dali dojti. Ada pojti je bilo iz varaša. Mil. 16 ti (s) svojim sinom jedinim sediš na desne otca Boga nebeskoga. Tebe se ada molimo: pomozi slugam tvojim. Zagr. 1, 3 pred kojim isti andjeli nebeški drhtali budu. Ako ada je to istiua, kaj počnu na 011 dan one grešne duše? 1, 6 nisi li ti (o pro-kleta duša!) nad menum (telom) gospoduvala i z menum zapovedala 11a tuliko da ja prez tebe ni živeti moglo nisem? Da bi ada ti kakti gospodarica moja obdržavala bila zapovedi božje, bi i ja . . kajti pak toga nisi hotela vučiniti i ja ti pak nisem moglo zapovedati, ada ti sama jesi zrok pogublenja tvojega ä ne ja. 1, 164 tvoj početek je iz neba, ada i tvoj vekivečni pokoj prez kraja i konca moral bi biti. 51 102 koji da pehar vode friške listor vu imenu vučenika, ne šče pogubiti plače svoje. Ada ako si tak vbog i siromah, da nimaš kaj podeliti vbogomu, podaj mu konče frižke vode, ako te je prosi. 5a 244 sinko, vsum marlivostjum čuvaj srce tvoje, ar iz njega smrt i žitek izhadja. Srce ada naše je kod jeden melin, vu kojem se melja bela i prosta melje. Fuč. 22 blaženi koji reč božju poslušaju. Anda neblaženi ili ti prokleti oni koji ne hte reč božju poslušati. Mul. ap. 1083 za kaj se tak vnogi krščeniki skvare, ako prem se spovedaju? zato kajti nejdu na spoved z onum pripravum koja k dobre i hasnovite spovedi je potrebna ter se ovak . . od grehov ne odvežuju. Ada ako vu takvom stališu vmrju, tak se moraju skvariti ako prem sto krat spovedani. Kov. kemp. 86 Ja (veli Ježuš) pokažem njemu kuliko 11111 je potrebno za ime moje trpeti. Treba ti je ada trpeti ako ti je drago Ježuša ljubiti. 114 med dvojem zlom vsigdär je meuše zebrati. Da ada vekivečnem budiičem mukam moreš vujti, ovdešna zla trsi se dobrovoljno za Boga podnašati. 135 znani i valujem da ni za naj menšu piknju dužnu za-hvalnost zvršiti ne morem. Menši sem ada od vsakoga dobra meni včinjenoga. 140 znam kak je vsakomu, kaj misli, kaj hoče i na koji
konec cilja njegvo nakanenje. Meni ada treba je vsa zračiti. 26 hočemo da se drugi poleg naredbe stegnu a sami nikak več zdržati se ne pustimo. Tak anda očivesto je, kak redko bližnjega kakti nas same preštimavamo. 34 laglje se je doma skrovititi, neg moči se vani zadosta čuvati. Koji anda kani k nutrnjem i duhovnem zajti, treba mu je z Ježušem od piika odstupiti. 36 vu mučanju i pokoju napreduje pobožna duša i vuči se pisem. Onde nahaja tekališča suz, koteremi vsaku noč opere se i očisti, da stvoritelu svojemu tem domačneja postane, kein dalje od vse svetske halabuke prebiva. Koji se anda otrgne od znancev i prijatelov, približa se k njemu Bog s svetemi angelmi. 42 o kulika krhkoča človečanstva, koja vsigdar gotova je na pregrehe! Denes spo-vedaš grehe svoje, ä zutra zopet činiš spovedane, sada nakaniš habati se, ä čez vuru baračeš kak da nikaj ne bi bil nakanil. Vredno anda sami sebe poniziti moramo, niti nigdar kaj velikoga od nas držati, da tak krhki i nestalni jesmo. Gašp. 4, 6(J s. Ferenc vu pomenkanju potrebne hrane večkrat iz neba po angelu ne samo za se i za bratju nego tulikaj za druge ljudi zadovoljno jestvine i pitvine je zadobil . . Anda i nam kruha i letinicu našu blagoslovljenu vučiniti mogel bude. 4, 88 čuli smo človeka razumnoga, pobožnoga.. ter vendar na vse veke skvar-jenoga. Ne 011 to zbog sebe povedal, nego da se mi na pokoru genemo. Gdo zna, more biti ov nesrečni navučitel prekoredno jeduč vekivečni post je sebi zaslužil: hočemo anda mi postiti i vsigdar se do smrti od mesa zdržati; gdo zna, more biti on zbog hmanjega vu varašu pajdaštva je na veke poginul: hočemo anda mi daleko oditi i od čalarnoga sveta vu puščinu se zakriti. Gdo zna, more biti on z jezikom svojem prekoredno govoreč Boga i bližnjega je zbantuval: hočemo anda mi nepretrgano mučanje obdržavati. Ali more biti on zbog tela nasladnosti veki-večne muke podnaša: anda hočemo mi telo trapiti z bičuvanjem i žiuj oblačenjem. Gdo zna, more biti on zbog velikoga navuka je se znašal: anda mi vu ponižnosti, zametanju i stalni pokori živeti hočemo, itd. Svag. la 94 sini tvoji iz i od rebra tvoga budu se poradjali i van iz-hadjali. S. pako Thomas po dotikavanju vu stalnosti vere iz rebra bo-žanskoga je van izniknul, anda ni samo vučenik, apoštol, brat, nego i sinom božjem postal. la 257 greh smrtni je dokončane vrednosti, anda mora biti i nedokončane zadovoljščine. lb 23 nimaju kaj jesti, anda pogiuuti budu morali. Reš 73 dober vojnik hoče rajši vumreti neg po-beči, kajti bolje boji se srama neg smrti; menje smrti, kajti ova odnaša mu žitek, bolje srama, kajti ova (sie! brž čas je imel pred seboj nemško besedo die Scham, ali pa die Schande) odnaša mu poštenje. Ne ada čudo da gospodin Bog rajši ima podlejanje neg pre-lejanje krvi. 7 oroslana i medveda zarazil sem ja, bude anda Fili-steanec ov kakti jeden zmed njih (erit igitur 1'hilistaeus hic quas
unus ex eis). Lalangue vrač. 50 ako betežnik vsaku jestvinu odurjava, znamenje je da natura njegova nju ne more trpeti; an da gorši od krvo-lokov jesu oni koji betežnika jesti trucaju 0110 kaj se naturi njegovi grusti. Krist. nač. 63 Bog je . . muder i zna an d a kaj služi za poštenje njegovo.
c) Velikokrat stoji ada, anda zraven imperativa ali kar namesto njega stoji, kajti iz prejšnjih mislij in razlogov prihaja se na to, da je treba kaj storiti. Petr. 182 (Luk. 11, 35) sveča tela tvojega je oko. Ako tvoje oko priprosto bude, vse telo tvoje svetlo bude; ako Ii päk jälno bude, i telo tvoje temno bude. Vidj ada da svetlost kotera je vu tebe ne bude teninost (oMutet nur. Luther; so schaue. Esz: siehe nun wohl zu. Trüber: gledaj tedaj. Dalmatin: za tu gledaj. Japel: glej tedaj. Kiizmič: za to gledaj, starosl. mar.: bij udi uho). Habd. mar. 22 ako si v sinu tvojem zagovor i obrambu imela, imela je vnogo več Marija te je ništar menje v jednom hipu zgubila sinka svojega te je podpunoma mirovna stala pod križem Ježušovem. Vzemi ada peklu od Marije, ka prež računa menje trpiš od Marije. 30 poganinskomu more biti tiložofušu ne veruješ? Veruj ada svetomu duhu, ako si krščenik. 52 i to je ruka gosponova včinila. Ne klapi ada proti ovomu. 76 kak ti je ponižnost kruto verna vseh dobrot tovarušica, tak ravno gizdost noriju i druge hudobe i grehe nestance naslednje. Pazi ada, ako ti je Bog osebujni razum i mudrost dal, da se zvrhu nje nad drugemi ne znašaš. Zagr. 1, 6 sudec počne kričati: naj se počne sud naj prvo od mojeh svetcev i svetic; ob prestrašen sud! Ada, apoštoli, na sud! mučeniki, na sud! 1, i31 počel je misliti: ako ov mladeneč plemenit, bogat, slab kak ti i ja mogel je on svet ostaViti . . za kaj ne bi i ja moral i mogel toga vučiniti? Ali, budi ada! 5:i 3 trsiti se hoču govoriti i izkazati, da je sam jeden jedini gosp. Bog a troj u peršonah. Posluh ada. Fuč. 11 (kapelan govori plebanušu): ako žena vtegne prez spovedi vumreti. bude g. Bog dušu nje iz ruk našeli iskal. Setujmo anda k njoj da nepri-pravna prez s. šakramentov ne premine. 17 ja neseni tebe vučinil do-zvati za spovednika ali prodekatora nego za vračitela telovnoga; daj anda vračtvo betežnomu telu mojemu a duše ja sam dam. 58 niste vredni da vas zemla nosi koji niti se ljudih bojite niti Boga stvoritela vašega strašite. Odhadjajte anda i nigdar se več sini ne povrnete. 271 ne drugoga puta vu nebo nego po vnogom trpljenju. Trpi anda dobrovoljno nevolje. Mul. ap. 1098 o milostivni bože, ti dobro znaš i ja tužno spoznavam krhkoču moje slabe pameti, da se prez tvoje svetlosti i osebujne pomoči za moje grehe ne morem pravo zniisliti. Ada, gde vidiš tuliku potreboču, pomozi me. Kov. kemp. 82 neje zve-ličnosti duše niti vekovečnoga žitka ufanja neg na križu. Vzemi anda
križ tvoj i nasleduj Ježuša. 85 niti neprijatela tvojega vraga ne budeš se bojal ako budeš verum oboružen i križem Kristuševem zaznamenuvan. Postavi se an d a na batrivo nošenje križa. 89 kaj basne vse stvari, ako budeš od stvoritela zapuščena. Vsa a 11 d a odliiteč stvoritelu tvojemu dopadnu i vernu se vučini, da budeš mogla pravdeno blaženstvo prijeti. 4 kuliko više i bolje znaš, tuliko teže od onud budeš sudjen, ako sveteje ne budeš živel. No prenosi se ada zbog nikakve meštrije ali znanosti. 39 večkrat menkanje duha zrok je da tak prilehko se stu-žava nevoljno telo. Moli ada ponižno gospodina da ti da sk ruše nja duha. 44 kada hude jutro, štimaj da do večera ne zajdeš, kada pak večer dojde, ne smej si obetati jutro. Vsigdar ada pripraven budi. 58 on ovako veli: ako gdo mene ljubi govoreuje moje hude obdržaval i k njemu dojdemo i ostanek pri njem včinimo. Daj ada Kristušu mesto i vsem ostalem nuter dojti zakrati. 70 bolje je zebrati ves svet imeti protiven neg Ježuša zbantuvanoga. Zmedj vseh ada dragih naj ti bude sani Ježuš ljubljenik osebujni. Gašp. 4, 10 ja vu ničem neseni tebi suprotiven, and a ne budi i ti meni. 81 ja sem vgrešil, mene bi bil moral kaštiguvati, 6 svetec božji, ä ne sina mojega. Povrni mi an da pokorniku kaj si odnesel grešno blaznečemu. Svag. 1" L'56 za-bludil je, istiua je, človek po grehu. Ali and a ti dopeljaj ga na put zveličenja . . ti si svetlost sveta, a človek leži tuliko jezero let vu tmice, and a podaj mu trake svete milosrdnosti tvoje; ti si jeden dobri i skrb-ljivi pastir, ah an d a iz pogibelne lože dopeljaj ga vu ovčarnicu tvoju kraljestva nebeskoga; tebi dani jesu ključi od vrat peklenskeh i nebeskeh, anda, spominajuče se iz suz i zdihavanja s. otcev, speljaj je iz vuze peklenskoga faraona. lb 11 o moj Adame, hman si se vputil, teško se je pred onem skriti koji zna abscondita cordis. Ah anda, moj otec Adam, hodi iz zakutkov tvojih na prvo. 13 ako prem presehnul je 011 zdenec puri žive vode, vendar jošče proti vsem pokornem grešnem dušicam zvira i razleva se. Ali daj anda dotec.i, o grašna duša, k ovomu zdencu živlejna. lvrist. nač. 190 volja božanska potrebuje od vas lestor kaj morete. Včinete anda.
d) Dostikrat stoji ada, anda v interogativni reče-nici in tedaj pokazuje, da se ne ve, kakšen je posledek, ali da se ne zdi tak; ali pa da se sicer ve, kakšen je posledek, ali da je protiven v p r a š a n j u in da tisti, ki praša, pričakuje protiven odgovor. Petr. 7 (Ivan 1, 5) po-slaše židovi z Jeruzalema pope i levite k Ivanu da bi ga opitali: gdo si ti V i valuva i ne zataji i valuva: da nesem ja lvristuš . . rekoše njemu: za kaj ada krstiš, ako ti nesi Kristuš, ni Eliaš, ni prorok? (r/ o r v ßimri'Ctiq; Esz: wenn du also weder Christus noch Elias noch der Prophet bist, warum taufest du? Trüber: po kaj tedaj krsčuješ?
Dalmatin: za kaj ti tedaj krščuješ? Japel: kaj tedaj kršuješ? Kiizmič: zä kaj tak krščavaš? stsl. mar.: čto ubo kri.štaeši;). 56 (Ivan 18, 37) kraljevstvo moje ne iz ovoga sveta, da bi iz ovoga sveta bilo moje kra-ljevstvo, sluge moji do istine bi se harcuvali da bi se židovom ne dal vu ruke, ali vezda ne od ovde moje kraljevstvo. Reče pak njemu Pilatus: ada si kralj ti? (ovxovv ßaadsvg el ov;) 123 (Mat. 18, 33) sluga nečimurni, ves dug sem ti oprostil, ar si me prosil, ne li se ada potrebno bilo i tebe smiluvati? 141 (Mat. 19, 27) ovo mi jesmo ostavili vsa i jesmo pošli za tobum, kaj ada nam bude? 169 (Luk. 19, 23) znal si da sem ja človek okoren, zakaj ada nesi dal mojeh peuez na stol premembe da bi ja došedši bil nje vun vzel z dobički ? Habd. mar. 56 ne mogel dalje petljara vučeni tbeologus pozdravljati, nego ga opita: ti li si ada, moj petljar, med vsemi ne voljnimi ljudmi sam blažen? 59 A. kralj je gdo goder zna nad sobum kraljuvati. B. Ada li si ti kralj? 80 da bi ravno tak poglavitu pamet imel da bi vse zgovoriti mogel prez vsake pregreške kaj si ali čtel ali od tvojega detinstva do ove ore čul, ne moreš li vse to lehko zgubiti, kak su drugi mogli razum ali indje-nium? To se je pripetilo Mešale imenitnomu vitezu rimskomu kteri v svojem betegu i lastovito svoje ime je pozabil. Ti li se ada za tmeče tvoje pameti majhenu porciju tak noro budeš smel gizdati i tak gizdavo noruvati? 103 vnogo krat vidimo da siromabi težaki i zdraveši jesu i jakši i bolje im v tek ide njihov hrženjak ali hajdinjak nego vnogem gospockem sinom, nego gradovenjem gospam kuliko goder gingavo pripravljene jestvine. Kaj ada več bogatci imaju neg siromabi? 325 znam da si moje vre grehe popu povedala, kaj mi je ada odlučeno pokore? Zagr. 1, 6 ova razumevši telo od duše obori se proti nje ter je (civzrj) počne vu oči postavljati odgovarajuč: ada ti, o prokleta duša, daješ mene zrok pogublenja tvojega? 1, 28 stvoril je gosp. Bog ov svet i vsega je tak lepo vu red postavil da mu nikaj ni menkalo. Ali jošče i to ni bilo zadosta, veli sveti Toinaš, nego mu je jošče nekaj bilo potrebno. Kaj takovoga o moj s. doktor? ni li vse lepo mudro i spametno včinjeno bilo? ne govori li s. pismo: zvršena su božanska dela? Kaj ada to mora biti kaj bi mu falelo? 4a 6 nisi li ti on isti Bernard, koji si od detinstva tvojega srce g. Bogu daruval? Stanovito jesi. Kak je ada moguče da se vendar ti pred onoga Boga tak jako i strašno bojiš dojti? 511 11 niti menša more biti ljubav ni bila duha s. tretje božanske peršone; kaj se ada komu vidi zmedj vas i od ove duha s. peršone, jeli mogla i ona nas bolje ljubiti neg nas je ljubila? Koje ada zmedj oveli peršon mi moramo srce naše prikazati? Mul. ap. 1118 oni ki se krivo spovedaju, ne mogu niti pokojno spavati, niti veselo jesti, niti mirno delati, niti pobožno moliti. Ada ne li se bolje takovoga črva vezda osloboditi da na veke ne bude zavjedal? Kov. kemp. 141 G. ako
me posluhneš i reč moju budeš nasleduval, budeš se mogel velikoga mira vžiti. SI. kaj mi je ada črniti? 114 ako rečeš da ne moreš vnogo trpeti, kak an da podneseš ogenj purgatoriumski? 142 vu tom ne stoji napredek i zvršenost človeka. Vu čem an da, gospodi ne? Gašp. 4, 118 loto 153G iz ovoga sveta premine cesarica Izabela koje mrtvo telo je Ferenc vu Granatu varaš sprevodil i ondc redovnikom izručil da se poleg vrednosti zakopa. Odpru les, ali vu oneb maleh dneveb tak ono prelepo telo premenjeno najdu da su vsi od strabote i od vonjbe odstupili. Sam Ferenc pri telu ostane nestalnost sveta premišljavajuči i govoreči: ti li si Izabela koja si se vredno dičila kada su te vsi za čudo sveta zarad tvoje lepote držali? ada je to konec dike i lepote sveta? ada niti bat kraljevski niti koruna cesarska ne more obraniti od črvov, ki te tak nemilo jesu počeli glodati? itd. Švag. 1" 175 ako tuliki svetci i prijateli boži straše se i plaše zbog veličanstva od preslavnoga imena Ježuševoga govoriti, ali kaj sem and a ja tužni i žalostni grešnik čineči? lb 15 buduč da samo za jeden smrtni greh bi vsi ljudi od početka do skončajna sveta tuliku žalost imali, da bi suzami ves svet potopili, jošče niti tejna (namesto tenja kakor telvw namesto tevyo) ne bi bila žalosti. Gde je and a tvoja žalost, o grešna duša, za tulike grehe? . . kada vu tulikeh grelie(h) i malovrednosti tancaš, gostiš se, pijančuješ, noči na dneve vu vse preobračaš malovrednosti, kaj se an d a za vsemi ovemi nasladnostmi nadjaš? Matak. 2, 210 bojite se s jedne strani kakti ne-pripravni prez odvezanja nu spovedi ostati, z drugo pak strani teško vidi se vam dati ono kaj imate, taki spričavate se z nemogučnostjum, ništar manje obečujete da skrbeli budete poleg mogučnosti vse naplatiti, povrnuti i nadomestiti. Vu čem ada stoji ta mogučnost? 42.3 dužni jeste vučiti vašu decu straha božjega. Jeli ne pazite da dobro drže se i dobro delaju vaši voli? Ada, ako vam velim da tuliko činete za dušu vaseh sinov i dece. Kuliko činite za vašu marhu, je li vidi vam se da preveč prosim? Ileš 12 ovo poznanje je vse zatepeno s prahom i blatom, kakvo a n da bude vu človeku naj snažnejše, naj čistejše i naj bistrejše samoga sebe poznanje? 71 zapoved bila je dana da (Adam i Eva) ne listor vumreju, neg da on isti dan vumreju. Za kaj su and a ne vumrli ?
e) T u d i se ada d o d a j e glavni rečenici izza pogodbene, ki se počenja z veznikom ako, kjer ga prav nič ni treba, a Nemec ima za to besedico: so. Pergoš. 12' s kralj evoga konšenžuša popysan lyst ako valuvanoga lysta od reči do reči nijema vu sebe popysanoga, ada je potrijebno da onu fašiju ali valu-vanja lyst očivesto pred sudca ponesuu. 13b ako originala ne prinese napredj, ada ima dolni peruš . . pryseci. 14" ako bi z občinskoga ne mogel vsakomu jednaki dijel pryti, ada se očino imijenje na toliko
dijelov razdely koliko . . 17a ako v etc klaužule vu gore povijedanoga imijenja lystu ne zapyšu : obema dvema spolma etc., ada se ono imi-jenje dijekline svrži ne dostoji. Iii1 ako bi nikakoveli zrokov gore po-vijedanih ne bilo, da z dobre bi neke volje bilo delenje medj syni, ada se vsake fele i imijenja i marha ima medj njimi (nymi) jednako razdeliti. 29b ako li bi je isto više od toga založil, ada ga 011 . . ne more .. odkupiti. 26a ako vijeduč takovoga menenoga imijenja hasnum žyvu. ada se i oni vide da su konšenžuš svoj na toga imijenja menenje daali. 33b ako moje matere otrtine iščem, ada muoram moje babe zlamennoga ruha yskati, jer je moje matere mati mene baba. Ako li moja mati saama s svojega otca imijenja dijela iišče, ada moja mati svoje matere zlamennoga ruha more ijskati. 34b ako koteri mrtev plemeniti človek v svojoj hiži po svojoj smrti syni i kčeri navkup s svojum ženuum i z nerazdelenum bratjum ostavi, ada se vetako onoga plemenitoga človeka gybajuča marha ima razdeliti. 38b ako li syn bude bratju imel, na ko-tere očino imijenje gledy, ada blyžni rod nosi pasku na njegova oca imijenje i nije mati. 48" ako li je občinska sprava od pokaštiganja ili od kvaara načinjcna, ada se zvunnim daju try mijeseci. 55a ako li v onoj grackoj medji ni kaptoloma nije ni konventa, ada se ima z naj blyžnjega kaptoloma ili konventa svedočtvo pripeljati. 58 ako gorni peruš dobrym redom bude mogel posvedočiti, i dolni peruš ne bude mogel zakonom posvedočiti, ada gorni peruš na glavu dolnjega peruša s petdeset plemenitimi ljudmy poleg svoje vražde priseže. Ako li obe dvije straane svoju prnju i svoje odgovaranje zadovoljno posvedočita, ada se kryvomu ili duolnjemu perušu poleg moči listov občinskoga zvi-jedanja napredj prinese . . 60a ako li je prnja za medje ili za kotare byla, ada peruš onu zemlju na veke doby. 68b ako v takovom dugo-vani gorni peruš občinsko zvijedanje inkvižiciju prinese, ada za očive-steje posvedočenje njegovoga dugovanja, ako obe dvije strane hočeta, ima sudec takovo dugovanje na občinsku inkvižiciju pustiti. Ako li krivec ne bude hotel takovomu zvijedanju mesta dati, ada gorni peruš mora na svojega protivnika priseči. Habd. mar. 109 ako je dvoja no-rija zrok gizdosti vu bogateli ljudeh, malo ada spameten je človek on koji oholo se i gizdavo nosi. Mul. ap. 1122 ako je tomu tak, a d a se more človek pričestiti z jednum drobtinicam posvečene hoštije. Gašp. 4, 04 s. Ferenc jen krat vu molitvi na nečistu ljubav podžigan taki sleče opravu, nemiloma telo svoje z bičuvanjem kaštiguje, niti s tem zadovoljen na vrt doteče, oposred snega onak gol leže, doklam zima vsu goruču pogasi nečistoče vručinu, za tem nekuliko napravi kupov snega govoreči: ovo ti je vekši kup žena, ovo deca, ovo slugi, nje krepi (la od zime ne poginu, ako pak teško ti se vidi, an da verneje Bogu sluzi.
Knjige, iz kterih so se zgledi zajemali :
Fuč.: Hištorije od poslednjeh dugovanj, drugo izdanje 1753. (Štefana Fučka.)
Gašp.: Cvet sveteh ali živlenje i čini svetcev . . po dobrovolj-nom trudu P. Hilariona Gasparotti preložene. (Štiri debele knjige 1757—1761 rabil sem samo 4. zvezek.)
Hab d. mar.: Zrcalo marijansko. 1GG2. (Jurja Habdcliča.)
Kov. kemp.: Tomaša od Kempiša od nasleduvanja Kristuševoga knjige četiri . . po stanovitom redovniku reda s. Pavla (P. Fr. Kova-či č a) 17G0.
Ivrist. nač.: Način vu vseh živlenja dogodjajih vsigdar zadovolj-nomu biti, po Ignaciju Kristian (Kristijanovič) 1826.
Lalangue vrač.: Joannis Bapt. Lalangue medicina ruralis iliti vračtva ladanjska. 177G.
Matak.: Sermones morales . . por a. v. d. Balthasaren! Mattakovich (Matakovič, dva zvezka. 1770).
Mul. ap.: Posel apostolski . . po Juraju Mulih, 1742.
P erg.: Decretum . . od Ivanuša Pergošiča, 1574.
Petr.: Sveti evangeliomi . . Petra „Petreticsa" oblastjum . . van dani . . na jezero šest sto pedeset i prvo leto (1651).
Reš: Pet kamenov preče Davidove. . po Juraju „Reesu" (beri: R e š u, ne Resu). 1764.
Š vag.: Opus selectum concionum festivalium .. authore m. v. p. f. Fortunato Svagel (beri: Švagel, ne Svagel). 1761.
Zagr. Pabulum spirituale ovium christianarum seu conciones . . in lucem datae a r. p. Stephano Zagrabiensi, concionatore capucino. (Pet zvezkov od 1715—1734, nekteri imajo po dva posebej paginovana razdelka: la, l1').
Kresne ali Ivanjske pesni belokranjskih „kresnic"1.
Priobčil I. Navratil.
Da, pokažem, kako se s časom menjajo ter ginejo narodne pesni, postavil sem poleg I. in II. pesni Metliških kresnic iz 1. 184!) j edin o pesen Metliških kresnic iz 1. 188U (ki je postala iz obeli poprejšnjih) ter dodal še tri druge belokranjske.
1 Tako: „kresnice" (i/.r. krsnice) velijo Beli Kranjci „dekličem" ali odrastlim deklicam, ki hodijo zvečer pred kresom („Ivanjim"), vse v belo zavite, popevat in pobirat od hiše do hiše, — pa no v hiše, nego samo pred hiše. Zavijajo se z belimi pečami tudi po obličju takö, da jih ne more spoznati živ krst.
I. Metliška (I. 1849).
Bog daj, Bog daj | dober večer, Hišni oča, | hišna mati! Daj Bog, Marija, I Ponavljajo za vsako Daj dobro leto! f kitico te (I) pesni.
Mi smo nocoj | k vam pritekle1, Dober večer | vam prinesle.
Mi smo nocoj | malo spale, Ker smo polje | varovale.
M i smo prišle, | da b' nam dali Vedro vina, | dva cekina.
Nam ne date | vsega tega, Č'mo vam vzeti | mlado hčerko Mlado hčerko | za „lcrmicou
C'nio jo peljat' | v zelen travnik, V zelen travnik | „pomoravnik".
Č'mo ji splesti | zelen „krancelj", Zelen krancelj | „pomorancelj" 3.
Č'mo se tam ž njo | poigrati, Kakor mati | se z detetom, Kakor kočka | se s piščetom.
Kot se golob | z golobico, Kot se hčerka [ z jabttčico.
Da b' rodilo | žitno polje, Žitno polje, | vinske gore!
Vsaka trta | vedro vina, Grebenica [ tri, četiri!
Vsaki snopek | po „kopljenek" 4, „Rastavica" | tri, četiri!
Metliška (1. 1886).
Bog daj, Bog daj | dober večer, Hišni oča (gospod), | hišna mati (gospa). Daj „Jim" Bog Marija, Daj „Jim" dobro leto!
Mi smo dene s | k „Njim" pritekli, Dober večer | „Jim" prinesli.
Mi smo prišli, | da b' nam dali Vedro vina, | dva cekina.
Če nam ne „dajo" vsega tega, Čemo „Jim" vzeti mlad'ga sinka, Mlad'ga sinka | za „krsnika".
Čemo ga peljat' | na zelen travnik, Zelen travnik | „pomoravnik".
Čemo mu ji splesti | zelen „krancelj", Zelen „krancelj" | „pomorancelj".
Čemo so se „J njim" | poigrati, Kak' se mati | s „tem" detetom, Kak' se kocka [ s „tem" piščetom.
Kak' se golob | z golobico,
Kak' se hčerka („frajla"!) | z jabočico.
0 Janez, o Janez, preljubi svet' „Šentjanž"!
Preljubega Šentjanža, Krsnika božjega O, krsti ti to dete, Dete majheno! O kako ga' bom krstil
1	„Bele Kranjice" ne pravijo: „me' smo pritekle, spale" itd., nego: „mi sino pritekle („prtekle"), spale" itd., včasih pa tudi p o vse tako, kakor moški: „mi smo pritekli („prtekli"), spali" itd.; to nam kažejo i te pesni.
2	Če je pa najmlajše dete pri hiši moško, popevajo: ... „Mlad'ga sinka za krsnika", kakor se čita poleg v sedanji pesni (1. 1886.). Nočem zamolčali, da popevajo sedanje „kresnice" Metliške pred gosposkimi hišami namesto: „mlado hčerko" zdaj že tako: „mlado frajlo (!) za krsnico", dasi je po moji pusti pameti „mlada frajla" tudi . . . „mlada hčerka".
8 Menda „licentia poetica" brez pravega pomena — samo zaradi „sloga".
* „Kopljenik" (za „k^pljenik", iz „kupiti", häufen) = mernik ('/a vagana).
II. Metliška (1. 1849.).
O Janez, o Janez, preljubi svet' „Šentjanž"!
Presvetega „Šentjanža", Krstnika božjega,
V	puščavah je prebival
V	tri i tridesetem let', Njegova post'lja bila Je trda škalica, Njegova jed je bila Oj, „prapro" korenje, Njegova pit je bila Oj, rana rosica, Bosico je zamudil,
Je cel dan žejen bil. Krsti Janez dete, To dete majhino! Kako ga bora krstil, Ker nisem krščen sam? O Janez, ti si krščen
V	telesi maternem; Tvoja botra je bila Sveta Veronika,
Tvoj boter bil od tamkaj, Kjer sonce „doli greu.
Nato sta priletela Bela goloba dva: Prvi je prinesel Gorečo svečico, Drugi je prinesel Srebrno „kangeleo". Zdaj te krstim dete
V	imen' Boga Očeta, Sina, svet'ga Duha.
Mi se od vas opotocimo, Fas pa Bogu izročimo; Daj Bog, Marija Daj dobro leto!
Ko sam krščen nisem bil?
O Janez, ti si krščen
V telesi maternem;
Tvoja botra je bila
Sveta Veronika,
Tvoj boter je od ondi,
Kjer sonce „doli gre11.
Daj „Jim" Bog Marija,
Daj „Jim" dobro leto!
Da b' „Jim" rodilo žitno polje,
Žitno polje, vinske gore,
Daj „Jim" Bog itd.
Vsaka trta vedro vina,
Grebenica tri, detiri!
Daj „Jim" Bog itd.
Vsaki snopek po „kopljenik",
Bastavica tri, četiri!
Daj „Jim" Bog itd.
Nato sta priletela
Dva bela goloba:
„2'a" prvi je prinesel
Gorečo svečico,
„Ta" drugi je prinesel
Srebrno „kangeleo"
Daj Bog itd.
Mi b'mo nocoj malo spale, Ker b'mo pölje varovale.
Pogrešamo v sedanji Metliški pesni, ki je zvarjena iz stare prve in druge, onih besed:
„Njegova jed je bila Oj, „prapro" 1 korenje Njegova pit je bila Oj, rana rosica, Bosico je zamudil, Je cel dan žejen bil."
Isto tako pogrešamo z a v r -š e t k a:
„Mi se od vas opotocimoitd.
1 Tudi „prapre" (praprotovo). * Tudi „spotočimo" ali „potočimo".

IlosavniČka".
Bog daj, Bog daj | dober večer,
Za večerom | dobro jutro
Gospodaru, | gospodinji.
Pred „vratmi" vam | lepa senca
Notri vam je | posteljica
Z belim „ruhom" '' | pregrnena.
Z „vajšnicami" | zazglavljena3
Na nji leži | belo telo (Martin*)
I už5 njega | drugo telo —
Drugo telo | lepe . . . Jane (žene)
I mej njima | lepa igra Bara (hčerka8),
Ki bi jo vi | med nas dali
Peljale b' jo | v zelen travnik (mej rožice)
Spiele bi ji 1 zelen krancelj Bolj iz rožic, | iz „gartrožic" Saj bi jo vam | nazaj dale. Hvala, hvala | „vašega dara".
Mi se od vas „potočimo" I vas Bogu „naročimo" Bogu, Bogu | i Mariji. Mi smo nocoj \ malo spale Ker smo polje \ varovale, „I vašega | i našega"7 Varuj vam ga [ Bog, Marija, Bog, Marija, | sv. Peter!
Bosavničke kresnice se vračajo, obhodivši vse hiše po vasi, h kresu, pa popevajo ondi, vabčč dečdke in deklice na kres tako:
Oj, Ive, k nam na kres!	Oj, Bara, k nam na kres!
Snoči si nam obečal,	Snoči si nam obečala,
Da boš z nami kresöval,	Da boš z nami kresovala,
Oj, Ive, k nam na kres!	Oj, Bara, k nam na kres!
Saj nisi stari dede,	Saj nisi stara baba,
Da bi doma pekel hlebe,	Da boš doma varovala,
Oj, Ive, k nam na kres!	Oj, Bara. k nam na kres!
(Tako zovejo vse dečdke in deklice po vrsti.)
Lokvleka.
Na Lokvici (gorenji in	dolenji) pri Metliki popevajo kresnice zdaj tako: 1
Hvaljen bodi | Jezus Kristus	Varuj vam ga | Bog, Marija,
An Bog sliši | k vaši hiši!	Bog, Marija | sveti Peter!
Mi smo nocoj | malo spali,	2
Ker smo polje \ varovali	Na dvoru vam | hruška zrasla
„Ji" vašega | „ji" našega,	In pod hruško | hladna senca,
1	K osa «niče (f. pl.), vas '/, ure daleč od Metlike, blizu hrvatske mokre meje (Kolpe). Kakor v Rosavnicah, tako so do letošnjega leta popevale kresnice tudi na Boldrežu; letos (1886) pa že ni bilo pripravnih (veščih) dekličev za to.
2	Ru ho (n.) luv. in srh.: Hiille, Gewand . . . (Filipovič, Vuk.)
3	Beli Kr. zdaj ne tope uprav ni lil (Ij), ni n» (nj).
4	Ali kakor je ime gospodarju.
6	Uz (tu „už" zaradi „nj") njega: za njim; prini. „ž njega".
" Ako ni hčerke, imenuje se ime prvega sina, — ako ni sina, pa „Bog, Marija".
7	Menda se je popevalo kdaj:
„Ker smo polja (gen. sing.) varovale,
I vašega i našega."
V senci stoji | posteljica Z belo ruho | pogrnena, Na nji leži | Janez1 z ljubo5 Iii mod njima | lepa igra, Lepa igra | mlada hčerka, Mladi hčerki | ime Mure. ali:
Lepa igra | mladi sinko, Mlad'mu sinku I ime Janez.
Pojte, pojte | petelini, Prebudite | gospodinje, Gospodinje, | gospodare ■ Da b'jo8 dali | naše dare. 4.
Mi se od vas „potucimo" In vas Bogu izročimo, Mi zdaj od vas, Bog „sini" pri vas.

Drašicka.4
Dober večer | vam Bog daj, Za „večerkom" | jutro! Pred vrati vam | hruška zrasla, Pod njo vam je | hladna senca U „njoj" mi je posteljica Na „njoj" leži | lepo telo, Lepo telo | „lepoj" Martin5, Na kraj njega | verna ljuba, Verna ljuba | — „lepoj" Jana Mej njima je | lepa igra,
Lepa igra | — lepoj Ivan7 Ko bi ga vi | „nama" dali, Da bi se ž njim | poigrali, Nesli bi ga | v zelen travnik, Zelen travnik | pomoravnik. Zrasla sta vam | dva hrastička; Niso vam to | dva hrastička. Neg' so vam to | dva fantička. Prvi vam je | „lepoj" Martin", Drugi vam je | „lepoj" Ivan9.
1	Ime gospodarju.
2	To je: zakonsko ženo. Tudi v srbskih, oziroma hrvatskih narodnih pesnih je „ljuba" = žena (Gattin, conjux). Gl. Vuk., „Rječn." 338.
8 Zdaj: „Da bojo dali" itd.
* „Drašiče" (f. plur.). Za mojih mladih let izrekovali so te vasi prebivalci sami še tako: „Drašeiče" (f. pl.), a sprva brez dvojbe: „Draščici"; zato seje do nove dobe govorilo tudi: „v Draščičth" ali „v Drašičih", a ne: „v Drašičah", kakor se čuje že sedaj. (Draiiče pa ne veli živa duša; tedaj ne iz „draga"; kajti vas stoji na visokem.) Nastalo je prvotno lice: „Draščiči" (m. pl.) po mojih mislih iz osebnega imena: „Draško", oziroma „Draščič" t. j. „Draškov sin"; tedaj „Draščiči" = „Dra-škovi sini" (sinovi), prvi naselniki, po kterih je bila tako krščena tudi vas. Prim. srb.-hrv. krajevna imena: „Nikšiči" (iz „Nikša" = Nikola), „Vasojeviči" (iz „Vasoje" = Vaso, Vasilj, Bazil) itd.
5 Ime gospodarju. 0 Ime gospodinji. 7 Ime sinku.
8 in 9 Zdaj se popeva tudi že tako:
„Ta prvi je lepoj Martin I ta drugi lepoj Ivan."
Tuji t. j. tü nepotreb ni „ta" pokvaril je pesni na sredini pravo mero. Č u d e n pojav je tudi nepravilni „—oj" na več mestih v tej pesni, soseb če pomislimo, da Drašičani med sabo nikdar ne govore: „lepoj Martin", „lepoj (!) Jana" itd., nego pravilno: „lepi Martin", „lepa Jana itd.; pa ni „u njoj", nego: „v nji" (= v njej). Ko je brat mi Anton (ki je nabiral te pesni naprošen za-me), vprašal onega vrlega Drašičana, kteri mu je narekoval to pesen namesto neke „kresnice", zakaj popevajo baš v tej pesni „lepoj Martin", „lepoj Jana" itd., odrezal se je mož:
„Zato ker se lepše zlaga". S temi besedami hotel je menda reči: Zato, ker se nam zdi, da je tako lepše t. j. „lepoglasnejše". (Znano je pa, da ruši lepoglasje često ... prav la. Pis.)
„Lepoj" Martin \ Boga moli,	Da b' mu Bog dal | dosta ovac3,
Boga moli, | Boga prosi	Da b' mu polje | pokrivale.
Da b' mu1 gore | obrodile.
„Lepoj" Ivan | Boga moli,	Pred vrati vam | razmeteno,
Boga moli, | k maši hodi:	Razmeteno | — pometeno
Da b' mu1 Bog dal | štiri vole,	Eazmela je | „lepo,?" Mure".
Da b' mu polje | razorali;	„Lepoj" Mare | šivek šiva,
Da b' mu Bog dal | dosti „žbelie" 2, „Lepoj" Jana5 | našivuje Da b' mu solnce | zakrivale;	„Lepoj" Bara6 | pošivuje.
Mi se od vas potočimo, I vas Bogu naročimo.
O tem, kar je v tek pesnih praznoverskega ali bajeslovnega, kanim izpregovoriti v Matičnem „Letopisu" 1. 1887. Tukaj opozarjam samo še na to, da imajo starejše izmed teh pesnij, in to „osmerci" (osmozložni trohaji), kakor hrvatski, srbski narodni „osmerci" in „deseterci" takozvano stanko (caesuro) po četrtem zlogu, tako da se s petim zlogom začenja vselej nova (cela) beseda. Take so: vsa I. Metliška 1. 1849 -— razun pripevka (refraina):
„Daj B6g, Marija, Daj dobro leto!"
ki je bil pritäknen menda iz kake druge koledniške ali lado-v a n s k e pesni7, — in razun završetka, ki pripada vsaki k o 1 e d i. — Pripevek in završetek sta tudi — vsak za-se — drugače merjena ter se tudi popevata drugače nego glavna pesen.
Isto, kar o I. Metliški pesni (1. 1849), velja nekoliko tudi o sedanji (zvarjeni in skrčeni) Metliški, — dalje o Rosavnički (oziroma Boldrežki), Lokvički in Drašički... do malega t. j. razun pripevka (ki ga nimajo te tri pesni) in razun Rosavničle e ga „vabila na kres", ki je bilo brez dvojbe pritakneno kasneje.
1	„Da bi mu" itd. popevajo zdaj.
2	Za tretjega sina.
3	Za četrtega sina.
* Ime hčeri.
5 Ime drugi hčeri.
0 Ime tretji hčeri. Ako ni sinov, pojo hčeram, ako ni teh ni, izpuščajo vse „dotično" ter pojö samo: „Mej njima je lepa igra — Lepa igra: Bog, Marija — Mi se od vas potočimo — I vas Bogu „naročimo". V dolenjih Drašičih so letos (1880) še popevale „kresnice"; v gorenjih pa ne več, in to iz istega uzroka, kot na Boldrežu.
7 Prim. v „Arkivu za povjestn. jugoslav." VII. 337. „Ladovanke", ki jih popevajo (ali so jih vsaj popevale še 1. 1863) devojke v Zumberku, in to na kresni dan ali Ivanje vjutro, opoldne in zvečer v najlepšo obleko („odjelo") oblečene, ter hodijo, kakor Metliške „kresnice" po štiri od hiše do hiše. Jutranja pesen se začenja tako:
Bog daj dobro jutro,
Tiho ie lieto,	■ „ . ,
v Pripevek za vsako vrsto.
Dobro im Bog daj

Čudno, da se čepiri kakor v sedanji pesni Metliški, neua-rodni „Jim", — tako tudi v Žumberskih „ladovankah" 1. 1863 že oni „im" = „Jim" (namesto: vam). Kakor čujem, prištevajo se Žum-berčani (Belokranjcem „sosedi") zdaj sami . . . Hrvatom, a ne Srbom.
Ker se v II. Metliški pesni, zloženi po „legendi" o svetem „Janezu krstniku", ne nahaja narodna mera jugoslovanska (kakor se nahaja do malega v I.), zato sodim, da je II. vsekako mlajša od I.; a po jeziku njenem sodim nadalje, da se ni rodila med „Belimi", nego med „Črnimi Kranjci" (bodi si Dolenjci, Kra-jinčani ali pa Gorenjci').
Tako na pr. nisem germanizma: Kjer sonce „doli gre"2, kakor se popeva v Ivanjski pesmi Metliški še dandanes, — nikdar slišal še med Belimi Kranjci, a sosebno nikdar v Metliki, kjer govore — razun kakega na pol ponemčenega „Nemčurja" — še vsi lepo po naše: „sonce zahaja", a ne: doli gre (!).
Znamenito je, (la se je „črnokranjska" besedica: „tamkaj" med 1. 1849. in 1886. v II. pesni Metliški izpremenila v „belokranjsko": „o n d i".
Da oni, kdor je zložil to pesen, ni bil „jezikoznanec", — to nam pravi sam „svet' Šentjanž" (= sveti „Sveti-Ivan"). Nekaj so pa sedanje kresnice Metliške vendar popravile v stari (II.) pesni, t, j. izpremenile „presvetega Šentjanža (= presvetega „Svetega-Ivana") v „preljubega Šentjanža" t. j. v „preljubega svetega Ivana" (kar je vsekako pametnejše nego v stari pesni).
A drugo naj bi lepo popravile po stari pesni (I. in II.), in če mora biti res razloček med hčerko pa hčerko, naj popevajo prihodnjič za gosposko hčerko tako:
Cemo se ž njo poigrati,
Kak' se golob z golobico, Gospodična z jabolčico.s
1	Kakor se imenujejo Slovenci med Gorjanci in Kolpo na Kranjskem po svoji beli noši „Beli Kranjci", tako pravijo o n i drugim Slovencem kranjskim zbog njihove črne noše: „Č r n i Kranjci", to pa samo ondaj, kedar treba takega razločka; na pr.: „Mi smo beli, a vi ste črni Kranjci". Ako pa veli na pr. Metličan ali kakšen okoličan: „Kranjec je prišel po vino" ali: „K r a n j c i so prišli po vino", zna vsako „belokranjsko dete", da je to: „C r n Kranjec" ali da so to „Č r n i Kranjci", t, j. črno opravljeni. Bodi pa tu povedano, da se gospoda z meščani vred med Belimi Kranjci nosijo (do malega) tudi črno; tako za nove dobe i nekteri (bogatejši) „kmeti".
2	Namesto: „zahaja".
3	Ne pa: „Kak' se f r a j 1 a" itd.; kajti „frajla" n i domača, nego tuja beseda — 1 j u 1 i k a v pšenici.
Preskočivši nekoliko drugih besed, ktere kažejo, daje II. pesen, „priromala" v Metliko nekdaj čez Gorjance, hočem v misel vzeti samo še glagol: „opotočiti se" (tudi „spotočiti seu ali „po toči ti se"), ki se popeva v završetku, predno odhajajo kresnice izpred hiše. Ta glagol rabi Metličanom in okoličanom (za pomen: „oditi", „odpraviti se") samo v teh pesnih; drugače ga nisem slišal med ljudstvom nikdar, ni za mladih let, niti kasneje iznebile so se ga, kakor smo videli, tudi sedanje kresnice Metliške, namestivši stari završetek s temi besedami:
„Mi b'mo nocoj malo spale, Ker b'1110 polje varovale."
0 tej priliki opozarjam še na to, da so stare kresnice Metliške popevale, in da K o s a v 11 i č k e in L o k v i č k e še dandanes popevajo tako:
„Mi s 111 o nocoj malo spale (-i), Ker s 111 o polje varovale (-i)".
Po tem sodim, da so belokranjske kresnice te pesni popevale nekdaj na I v a n j e ali 11a kresni d a 11 v j u t r o (kakor ladekajo tudi Zumberske istega dne vjutro), pa tudi opoldne in 11a večer, ter pobirajo jajca za pastirje, izmed kterih jeden pred njimi, svirajoč na piščal („sviralu"), „košaro" nosi.
Naposled priobčujem še to, da sem I. in II. pesen „Metliških kresnic" razglasil prvič po „Vedežu" že 1. 1849. tako, kakor sem si bil malo poprej istega leta obe zapisal v Metliki, ter sem slišal obe isto tako popevani še za detinskih let, t. j. kolikor pametim, vsaj že 1. 1830. ali 1831. „Popravil" sem p>red tiskom za „Ve-deža" samo nekaj malega po tedanji slovnici in pisavi. (Pisali smo ondaj na pr. še „-amu namesto „-omu, kakor govore Beli Kranjci sploh.)
Zdaj sem se držal bolj izvirne govorice; vendar pisal po sedanji pisavi „Ij in nju v vseh priobčenih pesnih, dasi Metličani in belokranjski jim „sosedi" 11 e tope teh soglasnikov nikdar, nego izreku-jejo na pr.: „kop/enek", „Zuba", „poZe" (uprav puZe); ... „i »rim" 3, „pajn", „Krajn'c", . . . namesto: „kupljenek", „ljuba", „polje"; ... „i njim, panj, Kranjec" . . .
1 Zaman sem tega (povratnega) glagola iskal v stari in novi slovenščini tudi po različnih slovarjih za ta ali pa kakšen drug pomen. Da 11111 je osnova „tok" (iz „tek"), o tem ni dvojbe. Prim. stsl. „po-točiti", fugare, in exilium agere (Miki. lex. 645); nsl. „potočiti" v. pf. rollen machen, Scheiben (eine Kugel, ein Rad; Murko); gl. tudi Jan.-Kleinm. in prim. še ,.opotočen": opotočua sreča" (ondi); č. točiti se (vrteti se).
- A ne „z tlim".
Kakor vsi k r a 11 j s k i Slovenci, pravijo i Beli Kranjci namesto: prinesli, prišli smo itd. sploh: „prnesli. pršli smo" itd.
Besedo „Bog" „izgovarjajo" Beli Kranjci tako kakor Poljaki, t. j. v imenovalniku „Bugu (a ne Buli); v rodilniku pa „Baga" itd.; — v sklanji ostaja o. Zato pa — z Bogom!
Donesek k abecedni vojski.
Priobčil J. Scheinigg.
Hjfz tukajšnjega knezoškofijskega arhiva prejel sem po blago volj nosti č. g. kanclerja in korarja Lamb. Ein Spiele rja več listin, tikaj oči b se metelčice in danjčice v šolskili knjigah. Razmere, v kterih so pisane, so lahko umljive, da jim ni treba daljšega razlaganja. Vse tri listine, ki jih tukaj priobčimo, so iz 1. 1833.
Lavantinski ordinarijat v Št. Andražu piše krškemu v Celovec:
An das Hochwürdigste fürstbischöfliche Ordinariat Gurk zu Klagenfurt.
Note.
Ungeachtet der diessämtlich geschehenen Vorstellungen gegen die allgemeine Einführung des einen oder anderen der beyden neuen slovenischen Alphabethe in den deutsch - windischeu Schulen der Diözese, muss in Ermanglung einer Auflage der Schulbücher mit alten slovenischen Lettern dennocli seit einiger Zeit in den unterstehenden Schulen des Zillierkreises das deutsch - windische Nahmenbüchlein mit Dainko-schen, und in jenen des Klagenfurter Kreises mit Metelko'schen Lettern gebraucht werden.
Da sich nunmehr die Stimme vieler Uibersetzer und Verfasser slo-venischer Volks- und Schulbücher abermals gegen den Gebrauch der beyden neuen slovenischen Alphabethe zu erheben scheint, besonders aber die Erlernung dieser beyden von einander abweichenden neuen Lettern in den ohnehin schon durch andere verschiedene Schriftarten sehr erschwerten deutsch - windischen Schulen als den Unterricht hemmend anerkannt, und daher die Wiedereinführung des alten slov. Alpha-bethes in jenen Schulen von den Distr. Schulaufsehern der Lavanter Diözese gleichwie von andern Kennern und Beförderern der slovenischen Sprache immer lauter und allgemeiner gewünscht wird, von hier aus aber ohnehin immer auf die Beybehaltung der alten slovenischen Buchstaben in den deutsch - windischen Schulen angetragen wurde, so sieht
man sich veranlasst hiemit in aller Dienstesfreundschaft das Ersuchen zu stellen, dass es Einem Hochwürdigsten Fürst Bischof: Ordinariate gefällig seyn wolle, die Ansichten Hochwürdigst desselben, ob es nicht zweckmässig und für den deutsch - windischen Schulunterricht forderlicher wäre, die künftigen neuen Auflagen der Schulbücher in den mehr genannten beyden Sprachen, in ihrem slovenischen Texte wieder mit den alten slovenischen Lettern zu veranstalten, oder aber diejenigen Schritte welche von Seite Eines Hochwürdigsten Fürstbischöllich. Ordinariates in dieser Angelegenheit bereits geschehen seyn dürften, geneigtest anher mitzutheilen, um sich von hier aus bey einer diessfalls beabsichtigten wiederhohlten Vorstellung an die beyden betreffenden hohen Gubernien den dortämtlichen Ansichten und Wünschen möglichst anschliessen zu können.
F. B. Lav. Ordinariat zu St. Andrä am 11. September 1833.
Na to vprašanje odposlala je krška škofija tä-le po Slo m še ku izvrstno spisani odgovor:
An das Hochwürdigste f. b. Ordinariat Lavant zu St. Andrä.
Note.
Ein — hat mit geschürter Zuschrift vom 11. d. Z. 183 die hier-ortige Ansicht zu vernehmen gewünscht, ob man in Hinsicht der slovenischen Volks- und Schulbücher den Gebrauch des durch Metelko und Dainko eingeführten neuen Alphabetes, oder den der früher hergebrachten alten slovenischen Lettern beybehalten zu sehen nützlich und entsprechend finde. Man gibt sich demnach die Ehre, dieser Frage mit Folgendem entgegen zu kommen:
Es ist den slovenischen Sprachkundigen nie entgangen, dass der Genius dieser Sprache Biegungen und Laute habe, die sich mit dem althergebrachten Alphabete nicht bezeichnen lassen; auch ist das Zu-samenstossen vieler Mitlaute in manchen Wörtern mitunter ein Grund geweseji, ein neues zur Bezeichnung und theilweisen Beseitigung dieser Anstände geeigneteres Alphabet herbeyzuwünschen, und wenn Metelko und Dainko diesem Wunsche gelehrter Slovenisten zu entsprechen bemüht waren, so hat das Resultat ihrer Bemühung doch nur gezeigt, dass sie mehr Geschik hatten, das Mangelhafte des alten Alphabetes zu begreifen, als dem Mangel selbst abzuhelfen. Der heftige und noch nicht erloschene Streit über die Zwek- oder Unzwekmässigkeit beyder Alphabete, und der denselben mit Recht gemachte Vorwurf über die seltsame, und wenn man so sagen soll, unschreibsame, selbst für das Auge ungefällige Form ihrer Surrogat - Lettern ist Beweis genug für obige Behauptung, und rechtfertigt die kluge Sprach - Oekonomio des Franzosen, Welschen und Teutschen, der auch anders spricht, als er schreibt, ohne dass es
den Sprachlehrern einer dieser drey Nationen deshalb räthlich oder gar nothwendig geschienen hätte, zur Bezeichnung ihrer Sprach - Nüanzen ein neues Alphabet zu erfinden. Der Böhme und Pohle hat es trotz dem, dass sicli in seinem Dialekte die Mitlaute noch mehr als bey den Sloveuen häufen, nicht gewagt, nach einem neuen Alphabete zu greifen, und alles was er tliat, bestand darinn, dass er seine Zischlaute durch Zeichen milderte oder schärfte, und sich so der lebendigen Volkssprache so viel möglich zu nähern suchte. Sie alle begriefen, wie gewagt es seyn müsse, in das seit Jahrhunderten bestandene gewaltsam einzugreifen, und durch ein neues Alphabet eine Spaltung, eine Scheidewand zwischen gestern und heute aufzuführen, und dadurch entweder den erwachsenen Theil einer ganzen Nation wieder in die Schule zu schiken, oder ihn zur Ignoranz und Lethargie zu verdamen, damit die hoffnungsvolle Jugend zur Erkenntniss der grossen Lehre des Heiles geführt werden könne, wo ein stumes und wo ein offenes e zu setzen und auszusprechen sey.
Das gefertigte Ordinariat muss es offen gestehen, dass es das kleinliche Treiben und Zanken in Dingen von Wichtigkeit, wie die Jugendbildung es ist, nur mit Widerwillen gesehen, und die ersten Bestrebungen dieser Art wohl nur deshalb nicht bekämpft hat, um der Lehre des Apostels : omnia probate auch in dieser Sache treu zu bleiben. Es muss sich aber gegenwärtig, wo der Sache bereits Zeit und Raum genug gegeben wurde, ihre praktische Nützlichkeit zu beweisen, lediglich für Beybehaltung des altüblichen slovenischen Alphabetes in Schrift und Druk, in allen Volks- und Schulbüchern erklären, und glaubt Einem — deshalb bemerken zu müssen, dass ein Windischteutsclier Katechismus, dessen Wiederauilage für die Slovenen dieser Diözese bereits zum dringendsten Bedürfnisse geworden ist, in kurzer Zeit, aber in der her-kömlichen slovenischen Schreibart abgefasst, erscheinen wird, damit Jung und Alt die Lehre des Heiles aus eben der Quelle schöpfe, aus welcher es die Väter schöpften, und in den Augen des gläubigen Volkes wenigstens von der Seite kein schiefes Liclit auf die Religionslehre falle, dass man ihr erstes und auch oft einziges Religionshandbuch zum Tumel-platze für segenleeres Schulgezänke hergegeben habe.
F. B. G. Ord. Klagenfurt am 30. September 1833.
Slovenski vladike so dosegli, česar so prosili; kajti ilirski guverner razglaša:
An das Hochwürdig, f. b. Consistorium zu Klagenfurt:
Die hohe k. k. Studienhofkommission hat laut Dekretes vom 6. d. M. Z. 6053 in Folge der von hieraus bereits unterm 10. August Hochdahin überreichten Verhandlungen über die bisherige Art der Herausgabe der


Schulbücher mit krain. Lettern, sich veranlasst gefunden, anzuordnen, dass es von dem Drucke solcher Schulbücher mit den sogenannten neuen krain. Lettern künftig ganz abzukommen habe.
Hievon wird das fürstbischöfliche Consistorium mit Beziehun„ auf die dortseitige an das Lavanter Consistorium erlassene Note vom 30. Septbr. 1. J. 418. zur Wissenschaft in die Kenntniss gesetzt.
Laibach den 30. November 1833.
--
Kniet, stsl. ktmete, k^mett.
Spisal f Božidar Baič.
"^©anašnji pomen samostava kmet na Slovenskem je porod najnovejše dobe, kar so zemljišča odkupljena in odkupljencem podeljena sa-mostalnost, da more in sme povoljno razpolagati s svojim posestvom; prvlje se skoro povsod javlja v privrženosti in podložnosti po raznih pomenih, ktere je dobil v različnih dobah in krajih. Monumenta ser-bica dajajo mu pomen: velikaš, boljar, in ti dostojniki so bili spremljevalci in sprevajalci vladarjevi, torej privrženci in podložniki. Gj. Daničič v slovarju iz književnih starin srbskih navaja: kmeti subjectus, srl. vasallus, pod vlašču državnoga gospodara, a kmeti č b servus, seljak svojemu vlastelinu „vsi ljudije nesu jednaci, jesu vlastele i jesu kmeti č i kako to u srbbljehb i po vsemb svetu". 1395 leto Spomenici srtbski, prepisao knez Medo Pucič; po Vuku kmetic koji na tudjoj zemlji sjedi, Lehenmann; stsrb. kmetbština praedium beneficiarium: što je kmetbština, tudej da se nasele kmetije crbkovny. Mon. srb.; u Bosni zove se kmet seljak koji sjedi na tudjoj zemlji i u tudjoj kuči. Vuk. Stef. Age so jim gospodarji, kterim morajo davati polovino ali tretjino po razmerah in pogodbi poljskih pridelkov in nekaj v novcih, agino dolžen je spravljati mu kmet na dom, bodi si kakor koli daleko. Aga sme nagnati svojega kmeta s svoje zemlje, kedar koli mu se vidi. Po Belostencu je kmet podložnik, delopoljec, selnik, subditus, colonus, brv. tudi znači kmet adjectus (primerjaj p r i m e t e k adjectus), kakor pri nas gostač = ofer; brv. kmetovi Hörige, in ogersko - hrvatski kmetstvo Sklaverei, Mers. Zsit. II. 295. Litavščina ima k u m -m e 11 y s Gärtner, Arbeitsmann auf Ausspeisung, k u m m e t i s Gärtner zum Feldbau, der etwas Land bekommt, kakor na Slovenskem gostač.
Vsi ti navodi kažejo, da je bil kmet nesamostalnik, podložnik, privrženec ; istinito navaja tedaj Murko v „Slov. besedniku" pregovor: kar gospoda stori krivo, kmeti m o r j o plačat' živo.
V nemščini pomenja Bauer tudi seljake, kteri nimajo svojega poljedelstva: Brinksitzer, Häusler, Taglöhner, in take, kteri so imeli svoje poljedelstvo in o njem živeli, a vlastelju bili so dolžni davati obresti, davščino in roboto, reklo se jim je tudi Hintersassen; tako uči Adelung. Nsl. čes. polj. kmet . . . Bauer. Rus ne pozna besede kmet v slovarju.
Na Srbskem zvali so se kmetovi iinenitnejši seljaki, zbirajoči se na različne dogovore kamor selske tamo knežinske. Včasih so tudi seljakom sodili v raznih razprah in prepirih, ako jih je tožnik zval, če pa kmetovi ne morejo poravnati strank, pošiljajo je k okrajnim sodiščem, kar zopet potrjuje podložnost sodnih kmetov.
Na Bolgarskem znači kmeti Schöppe, kar pomenja prisednika kakega sodišča, tedaj nikar samostalnega sodca, nego samo pomagača, in po takem nesamostalnika. — Češki in slovaški je kmet tudi to, kar po našem starec, serec, in to se povse dobro sklada z besedo kmet; kajti starci niso redno več gospodarji, nego navadno pohišniki, prepu-stivši vsega posestva vodstvo močnim in mladim rokam, a dobivali so in dobivajo podavek ali užitek od otroka gospodarjevega; niso torej starci samostalniki, nego opirajoči se na mladega gospodarja, dakle privrženci in nekako podložniki; kdor v prvi hiši stanuje, glava je vsemu gospodarstvu, a ne pohišnik bivajoči v hiški. Sem spada omeniti o rim-ljanskih d e p o n t a n i b, to je moževih, kteri dopolnivši šestdeseto leto niso imeli več pravice glasovati v zborih, nego bili so v zbornici metani z mosta, po kterem so posamniki hodili glasovat. Nikar se naj tedaj ne misli, da bi bili Rimljani starce dovršivše 60 let z mosta v Tibero metali, kar navaja predzgodovinska pravljica; toliki brezsrčniki niso bili, nego jemali so jim državljanske pravice kot slabcem; po takem je zopet kmet = starec = opešanec nesamostalnik, dakle privrženec. Ceski pomenja k m e t i č n y unterthänig, grunderblich, in slovaški kmeti de-dina, namreč imetek, kteri se privrže rednemu služu, često brez truda in zasluge.
Navedeni podatki pritrjujejo, da samostav kmet je pomenjal in še danes pomenja podložništvo, privrženost, podvrženost, dasi kmet-stvo v češčini tudi znači svetovalsko dostojnost, kar odgovarja nemškemu Schöppe = sodnijski prisednik, a ne sodu glava.
Glede na koreniko besede kmet, strsl. kimeti» in k % m e t b in k m e t l ni še znanost izrekla poslednje sodbe ; Miklošič pravi: in-certae originis, quidam de lat. comes cogitant, Curtius in Fick molkom molčita, Caf oziraje se na staropruski p o m e s t s unterworfen mesto p o m e 11 s bil je najbliže jedru ; zavodljivo bi bilo grški ymih'tt^ Dorfbewohner, Landmann, Nachbar, kar je izvedeno iz xwjmj Dorf, Flecken, in to iz y.tt-^tai liegen; semkaj spada naše po-či-ti, po-koj (Curtius),
kar nima nikakšnega posla z besedo kmet.1 Navedeni pomeni zago-varjajo izvod k t, +- rri e t - i,, namreč iz prepona ki,, korenike met ali okrepljene m et in pripona t.
Hudo preglavico dela učenjakom nemškim in deloma tudi slovanskim prepon ki; solnce slovanskega jezikoslovja, Miklošič, omenja nekako bojazljivo v primerja vaj oči slovnici slovanskih jezikov II. str. 384 k a, ko, ne upajoč ga v zvezo dejati s staroindijskim ku; vsaj nemški in drugi učenjaki se protivijo priznavati ta prepon, bodi si isti že zaime ali kak drug jezikovni živelj, akopram kljubujoči tej zorbi (theoriji) zahajajo v soteske, odkoder ni izhoda: Bezzenberger v časopisu „Beiträge zur Kunde der indogermanischen Sprachen". Göttingen 1877 B. II. str. 144 pravi: „preuss. g e au ris, lett. gaura (daneben auch güra) und ksl. g a v r a n t. sind etymologisch ganz unklar. G a v r a n -l Rabe (poln. wrona Krähe) sieht neben vran t Rabe (poln. g a w r o n Rabenkrähe) ganz wie ein Compositum aus". Tako se godi modrijanom, kteri pri belem dnevu solnčno svetlobo zanikavajo. V slovanščini prepon k t s preinakami vred pomen nekoliko ali mnogo okreplja, pobliže določuje, predrugačuje in oslabljuje, ali pa besedi obliko okreplja: luž. k h m u t Kotli zum Versinken, mu t aufgetrübte Flüssigkeit; novosl. h a j z b a velika soba, izba = soba; ga ve z symphytum officinale, vez ligamen; nsl. kav ran, g a v r a n Rabe, vran, vrana Krähe, slovaš. k o s i e n o k Grummet, seno Heu, K a n i ž a itd. Prepinja se včasih prilogom, pogostoma glagolom: stsl. k o m u d t, k u m u d -t tardus, rnudt isto; nsl. ko narekovati krächzen: kokoš ko narekuje = krače = poje si. V značenju ima tudi sorodnost s pa-: k a p r a d Farn, p a p r a d isto, in včasih z n e, kedar ne zanikava, nego preinačuje: kankola in ne kol a, mestoma je k t razmernik: luž. k n i č o m n i k Taugenichts, k m y s 1 n y nach Sinn, Wunsch.
Prepon k = k t, 2 javlja se v naslednjih besedah:
Slovaš. k 1' u d,
čes. k 1 i d Ruhe, Aufschub; slovaš. k 1 u d i t', čes. k 1 i d i t i räumen, reinigen; slovaš. s k 1 u d i t', čes. s k 1 i d i t i isto, iz k -j- F ud (-ljud); primerjaj luž. 1 u d ž i č menschlich, human machen, cultivieren; k 1 u d ž i č räumen, reinigen, fechsen; schlichten; navadno ukrotiti; čes. luž. k 1 u d n y ruhig, zahm ; luž. k 1 u d ž o m n y zahm zu machen, s k 1 u d ž i č
1 Miklošič primerja v Etym. rečniku str. 121 rum. kumet, pruski in lit. kumetis. Glede razlage pa pristavlja: „Man vergleicht comes: dagegen spricht jedoch, abgesehen von der Form und der Bedeutung in den meisten slav. Sprachen, die allgemeine Verbreitung eines lat. Wortes; noch unwahrscheinlicher ist die Ableitung des Wortes vom gr. xwjUjjTijg."	Ured.
'' Ne glede na ka, k o itd.
zähmen, s k 1 u d n y zalim; stsl. 11 k 1 j u d i t i suadere. Zaradi oblike primerjaj lučaj, stlučaj, s t. k 1 u č a j in stključaj casus.
Luž. k 1 u s k a č
Wasser giessen, werfen, dass es schallt; pr. nsl. 1 u s k a t i schnalzen; torej k -f-1 u s k a č.
Čes. slovaš. k m e n Stamm, Geschlecht, Ursprung; luž. k m j e n Zweig, Spross; čes. k m e -novec Stammgenosse; k m e n o v i n a Hochwald; lit. k a m e n a s Stammende eines Baumes; lotv. kameenes das breite Bork, das man beim Dachdecken unter die Lubben legt, dakle kam -)-...; iz k-f-men; Fick II. 431 man denken; skr. manu Urmensch; Mävrjg Urahn der Phryger; srvnem. M e n n o r Urahn der Germanen; torej tudi k m e -n o v i n a Urwald.
Srb. kmeziti se Miene machen zum Weinen; nsl. c m i ž i t i se raunzen; nsl. m e ž a ein Mensch, der gleich nachgibt oder bei geringster Veranlassung weint; slovaš. m žit siefern; čes. m žiti, mžeti isto; rus. m e z i t i oculos claudere (Sreznevsky); lirv. mižati = migati; dakle k + m e z i t i.
Slovaš. k m i li
Dieb, Lügner; pr. stsl. mani t i decipere; kor. men; pr. Fick II. 628 m a n a Trug in m ä m i tauschen, wechseln ; pr. nsl. m ena Tausch, Wechsel; torej k -J- m i n.
Čes. š k m o r i t i
zusammen-verziehen, iz šk + moriti; čes. moriti drücken, pressen.
Slovaš. kil aliii a, čes. k li ah iie Rothlauf, crysipelos, ignis sacer, iz k-f-li a h n a, in to iz na + ohna; zbog poslednjega pr. ohfiaček phönix; pr. nsl. pereči ognj (pri svinjah); hrv. oganj (pri ovcah); lit. ugnis Rose; hrv. v r b a 11 e c isto.
Polj. k n i a t, k 11 i e č Dotterblume; nsl. 11 a t Pflanzenblätter; polj. 11 a č kräutig.
čes. k 11 i s a t i,
slovaš. k ni sat' schauckeln; hrv. nihati; srb. nji h a t i, nihati agito.
Luž. k 11 o c h o t k a (po pravem k n oh o tka, ker luž. 11 o h č Fingernagel), Ringelblume; rus. 11 o g o t k i; polj. n o g i e t e k isto.
Čes. slovaš. polj. knot Doclit; magj. kan 61, kanöc Lunte, Zündstrick; Docht, iz k-|-not, in to iz n e t-iti incendere; zaradi e = o prim. kinorozi, vrus. bolg. nerezt, hrv. pri Loboru n e r e z a k; nsl. k o s e r; stsl. k o s o r i. falx; magj. kacor Rebenmesser, Rasirmeser. Sicer je tudi stsl. g n e t i t i accendere, kakor lat. n o d u s mesto g 11 o d u s . . .
Stsl ... k o s t b
os, iz k-f-os + tb, kor. os; Curt. Grundz. str. 209 piše: „Das ksl. k o s t b, das mit lat. c o s t a Rippe verwandt sein wird, lasse ich trotz der gleichen Bedeutung bei Seite, weil ich drei Sprachfamilien gegenüber das k nicht zu erklären weiss"; in Froehde v časopisu „Beitr. v. Dr. Ad. Bezzenberger" I. str. 193 izpoveduje se: „costa „Rippe" = ksl. kostb „Knochen" (Curtius Grundz. p. 209); die Wurzel ist unbekannt". Tako gegajo jezikobrodci, kteri nočejo očivestnih podatkov.
Isl. k o s t r e š
perca Stulli, a Belostenec o s t r e š isto ; nsl. ostriž, ostrš Pärsling; slovaš. ostriž Stachelroche; o s t r i ž e k Sandbarsch, dakle k -f- o s -f-t _)_ r e š, kor. os; pr. kostb; Belost. k o s t r i š sonchus aspera, Saudistel; Stulli k o s t r j e č sonchus; nsl. o s e t, stric in v Halozah ostričak, kar svedoči, da je tudi stric, strijc, stsl. stryjcb patruus iz o strijc, kor. os; nsl. dva strica bolje pikata; Jambr. quia vero patrui fratrueles suos acerbius, quam patres, tractare solent, ideo patruus etiam pro severo et aspero sumitur; Horat. patruos sapere = ostremu biti; hrv. o š t r i c a canaria, srb. o š t r i k a in kostrika Art Pflanze; nsl. kostreba Trespe; čes. ostrice Scharfgras, ostrys Riedgras; sem spada tudi rus. kostrika Sclnibe, Acliel; polj. ko str a mn. isto; čes. o sin a Aelirenspitze, Granne, Hachel.
Isl. k o s t r i e t
Stulli a) cilicium, b) lana caprina, tudi Vuk; polj. sierč fin sieršč) = sr'iti kurzes Thierhaar, s i e r c i s t y voll kurzer Thierhaare; nsl. s r s t; čes. s r s t'; rus. š e r s t b ; nsl. v Halozah s r t i t i se (če ne srteti, ker: nasrten puran) Haare, Federn sträuben, indi sršiti, v Črešnjevcu na podnožju južnega Pohorja hršiti; dakle srt-f-tb = srstb; srb. stršiti iz s (t)r Siti; takisto je kostriješiti; hrv. ostrica lana rudis; po takem ni misliti na kos a.
Slovaš. k o s t u r
spitzer Pfahl; polj. Brecheisen, iz k-J-os-f-t + ur; nsl. kos tura, kosturica Taschenfeidel, brv. isto; nsl. osti mn. šestilo circinus, hrv. nsl. osti fuscina.
Hrv. k n a d i t i
= nakladati compensare, iz k -f- na -j- d i(e )t i; pr. naditi, na-djesti, nadjeti figere, farcire; nsl. ugnaditi, gnaditi stählen, gnado = nado chalybs; pr. rus. ukladt gehärtetes, verstähltes Prisen; kor. de (ti).
Srb. k v e k a
Wehgeschrei (des jungen Hasen), veka Meckern: nsl. vek Wehklagen, vekati in večati wehklagen, schreien: krava v e č i, dakle k -f- v e k a.
Nsl. po-kveka
Mensch ohne Energie, armer Hascher, v črešnjevcu Schlampe; nsl. pokvečiti verkrümmein, verkrüppeln: ves pokveöen hodi niedergeschlagen, niedergedrückt; nsl. veka Fallthür, Ofenthür, wenn man sie vegnehmen kann; v e k a je tudi na plašču stare podobe, der Kragen: plašč na jedno, dve, tri veke; nsl. večiti = brtviti: sod večiti, za-večiti = brtviti, zabrtviti, zavečen = zabrcven polovnjak; hrv. vjeko palpebrae; polj. wieko Deckel; luž. weko isto; rus. veko Augenlid ; runder Korb, in welchem grüne Waare, Eier . . . getragen werden; zato magj. veka modius, Scheffel, Viertel; pr. nsl. hrv. drevenka Metzen; rus. lukno Korb von Lindenrinde, odkoder nsl. hrv. lukno, lökno; magj. lukma eine bestimmte dem Pfarrer zu entrichtende Getreide- und Weingebühr, Deputat, iz kor. 1 q k -1 q, k; lit. v o ž; lotv. väz Deckel auflegen; skr. üb iz vab concludere.
Rus. škvoreni Vornagel, Lünse; polj. sworzeii Spannnagel; čes. sverak isto; nsl. s v o r a Langwiede; kor. v r (eti) concludere.
Srb. k v r g a
Auswuchs, kvrgaja nekaka kruška po kojoj imaju kao male kvrge, iz k -f- v r g a; srb. v r g Schöpfgefäss von Kürbis; nsl. hrv. h r g a Knoten im Holze ; Geschwulst, Beule; Schöpfgefäss von Kürbis; v = h : pa» in pa h, sploy in spi o/t, zevati in zehati.
Srb. k v r k a
Knurren; vrčati knurren, kar je nslov. mrčati: pes mrči, tedaj k -(- v r k a.
Slovenec govori: kljubovati trotzen, v Halozah: k 1 j u b i c i komu kaj napraviti, zum Trotz ; k 1 j u b u isto. Omenjeni primeri kažejo dovolj, da se k = k t prepinja kot zaime in kot razmernik; takisto dobro odgovarja ob enem pomenu v besedi kmet, kernet t, kimStt, in v tem podkreplja me že navedena prikazen v litavščini kummcttys in
k ii m m e t i s = kum-f-mettys, kum + metis, kar slavno pojasnjuje stpr. p o m e s t s unterworfen mesto p o m e 11 s; torej k u m p o, kakor k a = pa: kaprad in paprad Farn; zbog k u m primerjaj bolg. k t. mi. = ki. Korenika besedi je met(ati), pr. nsl. hrv. zamet; stsl. n a m e t vectigal; in m e t okreplja se v met: stsl. primetati, samostavnik p r i m e 11 animadversio, kakor iz plet sipletati, nsl. p lest, a, Pressbodenkranz, zato polj. kmieč Hiifner, Bauersmann, pa tudi k m i o t e k (armer) Bauer.1
Besedotvorje in pomeni svedočijo, da je kmet (k't-|-met-|-i>) privrženec in podložnik bil in je še, ker se nd-nj nakladajo vse težave, nevolje in težka dela.
Beteg, betež, betežen.
Spisal f Božidar Raič.
PHteleučenjak Miklošič resni, da se nsl. hrv. samostav beteg naslanja na magjarski izvor, a točni broditelj Levstik uči, da se oboje opira na srednje - visokonemški wetac, Schmerz, Leiden. Die Sprache in Trabers „Matthäus" von Prof. Fr. Levec. Laibach 1878. Trüber rabi betež = Schmerz v prevodu, a betežen govori se v ožji domovini Truberjevi. Beseda beteg z izvodnicami betežen, betežast, betež nik, zbetežati itd. nahaja se pri panonskih Slovencih in na Hrvatskem, kar pričajo Jambrešič, Belostenec, Stulli in slovenski slovarčki. Mali kolotač, kjer živi ta upitnik, in sosedstvo z Arpadovci res porajata sum, da je ta besedna prikazen magjarskega rodu; možno, itak temu nazoru čvrsto nasprotuje a) hrvatski prilog h a t e ž e n kränklich. Anhang zur Grammatik der kroatischen Mundart v. Ign. Kristianovic. Agram 1840. Isti izraz bate ž en rabi se po hrvatskem Zagorju tik do slovensko-štajerske meje; b) Murko navaja v svojem „Ročnem besedniku" 1832 pridev mate ž en launig, in c) „Auplni slovniček českeho jazyka". Sepsal dr. J. P. Jordan, javlja samostav b e t a h Fallsucht. Poskusimo razlago. V besedi bate ž en je ha prepon, primerjaj v novoslovenščini rodovinsko ime H a b r u n ; hrv. č a b r u n, trabecula, tigillum, stsl. b r t v b n o; nsl. b r v 11 o, bruno; H a -d a 11 e c, II a d a n č e k, Hadanjko, pr. D a n j s k i, Danjko, Danjščak, Danjar, iz kor. d a 11 b = da + ni. tributum ; Ha-
1 Ako se tudi nahaja oblika km en t, kmentovy, ne moti rečenega izvoda; vsaj i Haložan govori 111 len k o, trnka ti = ml ž k o, t r tka t i.
der nik, potok hudournik na Štajerskem iz kor. dr(eti), pr. drav, Entzündung einer Wunde, Drava die Reissende; hrv. hahuljati, ginuti, venuti, skr. q ü 1 perire, aegrotare, pr. hrv. h u 1 j a t i se rep-tando incedere; nsl. Haloze vinsko pogorje v ptujskem okraju, iz ha+loza; nsl. rus. hrv. srh. bolg. Weinstock, Rebe; Wald; luž. c h a m o r 11 y ermattet vor Schmerz, mürbe, trübselig; čes. m o r n y Pest, srb. hrv. u m o r a n, müde, a težen = t e ž b n i> iz t § g t. , t § ž a, labor, onus; stsl. uteži ti gravare; hrv. težan (Stulli) gravis, težak gravis, molestus, importunus: težek beteg sonticus morbus; nsl. veliki beteg, torej ha-t(jžin%. — Pridev mate ž e 11 = m a t tj ž b 111. = 11 e t § ž b n t> launig iz m a -f-1 e ž 1. n t» ; zbog prepona ma = ne primerjaj m as o s na, rez. maso s a 11, navadno mecesen, meces Lärche, iz maj-sosna; s o s n a v drugih narečjih pomenja Eichte; maki en, meklen Spindelbaum, in klen Lenne, Feldhorn ; m a c i z r a v Halozah naj debelejši bažul, in c i z r a okoli Ptuja (faoi)olo<i; mat p rilca viburnum lantana iz mafterf d o b r i*k a; 111 a j e 1 o v e c, m e j e 1 o v e c, hippuris, Tannenwedel, iz ma-me-f-jel; madravec halbverscbnittenes Pferd, Tuš. - d r a -v e c, pr. čes. dravy, nsl. drav, Drava; srb. makup kljuse, k oje se nadže u selu ili u polju, a ne zna se, čije je, iz m a h k u p = ne+kup, to je konj nekupljen; srb. m am laz iz ma + mlaz in to iz m It. z; srb. m laz, soviel auf einmal hervorschiesst, wenn man melkt. Zbog pomena priravnavaj stsl. kopos-b, dakle prazen človek. — Češki samostav beta h = bete, g%, ker tali vsled glasja češkega jezika = t § g t. , torej tali Zug, tahnuti ziehen, tažba Zug = t <? ž b b a; taty gehauen; stsl. t?ti secare, deležje trpevno t q 11». Prepon h, sicer s sainoglasom a, nahajaš v srb. b a vrl jati umher-schlendern, vrljati schlendern; badrljica Federkiel, drljiti entblössen ; bakundrae in k u n d r a c ime mačku, takisto m a k o -k u n d r a c iz ma + ko + kundrac; stsl. k^dri.; balučka wilder Lauch, 1 u k Lauch; nsl. b a r u s e Bart, b a r u s a č Grossbart, b a r u s a s t bärtig, potem r u s e Bart, r u s a s t, bärtig; čes. b a -rusky Kätzchen (Bäume —); rusiny Federhöschen; bolg. rošavt bärtig; tedaj beteg iz prepona b e-f-1 <j g-b, kar je mnogo bliže in naravnejše, nego li v temni tujini iskati svetlobe. Vrh tega je še omeniti, da izraz beteg itd. živi pri panonskih Slovencih, a ne pri koro-tanskih, torej se ne rabi na nemški meji, kjer so Slovenci v dotiki in sosedstvu s svetovnim življem. Po takem je toliko manje verjetnosti, da bi se beteg naslanjal na wetac.
Vraže na Dolenjskem.
V Zatiški okolici zapisal A. Hudovernik.
Ijjlfa sveti večer vežejo se v Slovencih najlepše šege in navade, od kterih pa tii le tiste omenimo, ki spadajo med vraže. Že Valvasor pripoveduje v svoji zgodovini, da se napravljajo dekleta na sveti večer na studenec. Ako v njem dekle zagleda obraz svojega ljubljenca, tedaj ve, da jej je zvest; ako ga pa ne zagleda, prepričana je, da jo je fant zapustil. — Studenec ima pa še drugo čudotvorno moč na sveti večer in to samo jeden trenotek. Ako prideš ob pravem trenotku pred polnočnico na studenec, pada iz njega srebro in zlato. Nekdaj je prišel ubog mož ob pravem trenotku do studenca, da pije čašo vode; čaša pa ni bila napolnjena z vodo, ampak z zlatom in srebrom. Po polnočnici dajejo ljudje živini krme, da bi bila prihodnje leto zdrava in rodovitna. Vreme prihodnjega leta se ravna po sapi, ki piše na sveti večer.
Da se odvrne toča, treba je na binkoštno soboto poškropiti vinograde in njive z blagoslovljeno vodo. Tudi oljka odganja točo, blagoslovljena pa mora biti na cvetno nedeljo in obesiti jo moraš na najvišjo trto v vinogradu. Kako se še toča odganja, povedo tudi razni „žegni", kterim ljudje bolj verjamejo, kakor sv. pismu. Kedar je v kakem kraju dosti birm, tisto leto bode toča hudo razsajala. Tudi copernice delajo točo. Kmet iz Metnaja je šel skozi hosto ter zagledal v grmovju babo. Popraša jo, kaj dela tukaj. Ona mu pa le s prstom požuga ter ne zine nobene besede. Drugi dan pa se je vsula debela toča črez njegovo polje in mu vse potolkla. Zdaj je kmet pač dobro vedel, da je tista baba bila copernica. V Zatičino prinesle so nekdaj tri Hrvatice točo. Ko je stari župnik zvedel, da so prišle Hrvatice s točo, prosil jih je toliko časa, dokler so mu obljubile, da tega ne store. Vsule so jo potem v Suhem dolu za Pungertom, kjer ni nobene škode naredila. Da o hudem vremenu ne udari strela v tvojo hišo, hraniti moraš v veži venec iz bo-rovničkovja, ki je o sv. rešujem telesu visel na drevesu.
Kedar je na sv. Medarda dan (8. junija) lepo, bo 40 dnij lepo vreme; če je pa tedaj grdo, bo 40 dnij grdo vreme. Tisto leto pa imajo bučele malo medu, ker ni nič ajde.
Smreke, ktere postavijo ljudje o sv. rešujem telesu, moraš postaviti na njivo in tako odpraviš vse gosenice.
Kedar imaš bolnika v hiši in v tisti vasi lajajo po noči psi ali pa vpije sova, vedi, da bo bolnik kmalu umrl. Kedar ti po ušesih zveni, zvedel boš v kratkem nekaj neljubega. Kdor se je na sv. treh kraljev dan vsako leto do svojega sedmega leta postil, pridejo mu sveti trije kralji tri dni preje naznanjat, kdaj bo umrl. Ako greš zjutraj od doma in najprvo srečaš staro žensko, vrni se, kajti sicer bodeš nesrečen. V petek ne prični nobenega dela, ker se ne bo dobro končalo za te, kajti ta dan je Kristus storil smrt za nas. Posli, ki stopijo v petek v službo, ne bodo dolgo ostali v službi. Ako potuješ in na potu srečaš zajca, ne pojdi naprej, ker bi bil gotovo nesrečen; ako pa srečaš volka, pomeni to srečo. Kedar sapa ali burja hudo piše, pravijo, da se je gotovo kdo obesil ali pa, da so koga obesili. Kedar te srbi levo oko, pomeni to, da boš zvedel nekaj prijetnega; kedar pa te srbi desno, slišal boš v kratkem nekaj neprijetnega. Kdor svoje stariše pretepuje, zraste mu po smrti roka iz groba. Kdor krivo priseže, očrni in umrje leto potem. Tujec, ki spi prvo noč v tvoji hiši, prinese ti srečo.
Po noči tlači mora živino. To nesnago odpraviš najhuje tako, da postaviš na jasli zrcalo. Ko se mora zagleda v zrcalu, prestraši se in izgine.
Zaklad ali „šac" je po ljudskem mnenju navadno zakopan v obli/ju starih cerkev in kapelic blizu starih samostanov in gradov. Šac se more vzdigniti le o polnoči, a) Da se vzdigne šac, treba je tri cele noči stati na mestu kjer je šac zakopan. Seveda se more vzdigniti le z božjo pomočjo. Najprvo je treba na mestu, kjer je šac zakopan, moliti evangelij sv. Janeza 1. postaje (Tisti čas, ko so prišli k Janezu in so ga vprašali, je li on Mesija itd.), potem pa 15 očenašev in češčenih si Marij, da se z njimi prežene hudoba. Ko si to odmolil, pride tisti, ki je zakopal šac, in potem ga moreš vzdigniti, b) Kjer je šac zakopan, to se pozna po tem, ker po noči cvete kakor goreč plamen. Iz tistega mesta je treba domu prinesti nekaj prsti v vreči ter jo položiti na mizo, kjer stoji sv. razpelo in so tri sveče prižgane. Tu je treba svete besede mrmrati in 72 očenašev in češčenih si Marij izmoliti, vrečo pa večkrat z blagoslovljeno vodo poškropiti. Crez nekaj dnij pride v tvojo hišo mlad fantič, prinese ti šac in izgine. Sedaj moraš pa zopet sv. besede mrmrati in šac poškropiti z blagoslovljeno vodo, in potem ga še le smeš rabiti, c) Vrh Višnjegore vzdiguje se star grad, čegar razvaline so še prav dobro ohranjene. Jaz poprašam nekega kmeta, ali mi ve kaj o tem gradu povedati. On mi odgovori, da je v tem gradu zakopan šac, peklenšček pa pride vsako leto enkrat v grad po denar. Neki večer gre kmet proti staremu gradu domu. Kmalu ga dojde gosposko
24*
oblečen mož. Tujec ga pozdravi ter mu razodene tekom govora, da je v gradu šac zakopan ter da gre vsako leto enkrat po-nj. Ko prideta na vrh, postavijo se na enkrat tujcu lasje po koncu. Kmet se zelo prestraši ter si precej misli, da mora ta človek gotovo pravcati hudič biti, kajti gospoda ne zahaja tako pozno v noč na razvaline. Kmet se prekriža, koraka brzo naprej ter se tako reši hudičeve družbe. Zato pa kmetje nič kaj radi ne hodijo v noči po tej poti domu, ker se boje, da bi hudiča ne srečali, d) Kdor šac izkoplje, umrje gotovo leto potem.
Prosto ljudstvo ima še vedno veliko zaupanja do konjederk. Kedar bolniku nobena stvar več ne pomaga, obrnejo se gotovo še do konje-derke. V tem oziru sluje posebno konjederka na Zidanem mostu. Devet ur daleč in še več gredo ljudje k tej konjederki po zdravila. Stare žene sploh so jako zvedene o teh stvareh, ker vedo za zdravilna zelišča. Naj slede tu nekteri recepti:
Kedar te bolijo prsi, skuhaj tavžentrožo v belem vinu, pij to pijačo in odleglo ti bo gotovo. Tudi sladke korenine pomagajo zoper to bolezen. Zoper plučne bolezni je najboljše zdravilo plučnjak, ki raste na gabru. Skuhati ga moraš na vodi ter jo potem piti. Ako bolnika lomi božjast, sežgi pavovo pero ter ga z njim pokadi. Zoper zlatenico pomaga pasja mast.
kaj zdravo in krepko. Vsaj je slehernemu dobro znano, kako odlično ulogo so na Nemškem igrali v srednjem veku (pa tudi še v početku novega veka) takozvani mojstri-pevci, kterim na čelu je stal prvak Hans Sachs. Jednako zaslugo za razvoj mestnega življenja imeli so rokodelci tudi po Slovenskem, kjer imamo sicer le majhna in neznatna mesta. Prvotni prebivalci so bili tudi po naših slovenskih mestih rokodelci. Da se je rokodelstvo pri nas in po Nemškem lažje razvijalo, združevali so se rokodelski mojstri in pomočniki v zveze, imenovane bratovščine, cehi ali zadruge, v nemškem jeziku: Bruderschaften, Zünfte, Innungen in Genossenschaften. Sledi o cehih dobimo na Nemškem že v 12. stoletju, in sicer se pekovski cehi ondi najprvo omenjajo. V 13. in 14. stoletju bilo pa je ondi cehovstvo že jako razvito, kar je čisto naravno, kajti vsi vladarji so iz strategičnih ozirov krepčanje mest in meščanstva pospeševali ter v ta namen snovanje rokodelskih zadrug branili in s pred-
pravicami ščitili. V 15. stoletju so se pričeli cehi rokodelski snovati tudi v najskrajnejši deželi stare nemške države, namreč na Kranjskem. Bile so najbrže takrat že razne rokodelske zadruge v Ljubljani, Loki in morda še v kterem drugem kranjskem mestu. O posameznih rokodelcih je v Ljubljani že v 13. stoletju govor; ondi so bili že takrat mizarji, kovači, čevljarji, ribiči, brodniki, vrtnarji in dr. Zadružno življenje rokodelcev jedne vrste se jo pa najbrže še le v 15. stoletju razvilo tako v Ljubljani kakor v Loki, kjer so imeli svoja rokodelska pravila krojači (1. 14f>7), krznarji, krojači (1459), kovači (1475).
Najstarejši rokodelski ceh pa je bil na Kranjskem menda v Krškem. Ko sem se letos, spisujoč knjigo „Slovenski rokodelec" (za družbo sv. Mohorja), pomenkoval z rokodelci tega mesta, prinesel mi je mojster jako star in lično (vsaj v začetku) pisan nemški rokopis, ki se glasi: „Register Einer Ehrsamen Bruederschafft des Schneider - Handtwerch zu Gurgkfeldt, alt abschritften irer briefflichen vrkhunden, Löblichen gebrauch vnd Herkhomen, So zu Lob vnd Ehr der Hochgelobten Jung-frawen Maria ires Altars, in S. Jochans Khirchen alhie zu Gurgkhfeldt angefangen worden, Nachgesch (zdaj je raztrgano, da se jedna beseda brati ne more) vnsers ainigen Heyllandts vnd Seeligmachers Geburde im 1399 Jahr." Ta napis ima obširna knjižica, v kteri so rokopisi in razne pisarije od različnih rok do 18. stoletja in še iz te dobe nekaj dodatkov. Za napisom, ki ima kaj lepe inicijalne črke, sledi sledeča vsebina: 1. potrdilo bratovščine in njenih pravic od vojvode Viljema 1. 1399., 2. jednako potrdilo od cesarja Maksimilijana I. (1513), 3. potrdilo krojaških pravil od naj vojvode Karola (1. 1571). Potem slede še razni manj važni dostavki, imena krojačev, sprejetih v zadrugo in dr. Pisma navedenih vladarjev obsegajo pravico krojaške zadruge, da je le ona smela izvrševati krojaški obrt v krškem mestu in 2 milji naokrog; obsegala so pa tudi dolžnosti zadružnikov, kterim so zadružna pravila nalagala dobro izučenje rokodelstva, lepo krščansko vedenje, vplačevanje doneska v zadružno blagajnico (laden — lat). Kako je navdajal krščanski in cerkveni duh zadružnike, kaže to, da je bratovščina poseben oltar imela v cerkvi in da se je slovesno udeleževala pogrebov umrlih zadružnikov in njihovih ljudij.
Ali je morda ta rokopis kakošnega kulturnega pomena za Slovence? Kolikor toliko. Kaže nam, <la je nemščina po naših mestih, pri rokodelcih prevladala že od početka. Ni čuda torej, da se je še meščanstvo do današnjega dne otreslo ni. Ne gre pa misliti, da so bili stari rokodelci po naših mestih vsi tudi nemškega pokolenja ali mari zgoli in zgoli nemški naseljenci. Primeri nekaj imen: Andre Kopriva, Hans Zollnertschitsch, Juralitsch, Georg Kurin, Mörs Antontschitsch, Pankrac Jelene, Jury Domin, Jakob Klemenčic ('?), Math. Hotschevar,
Martin Roschizli. V tem krškem rokopisu je pri prvem zapisniku 33 krojačev z različnimi priimki, a med njimi ni skoro nemškega priimka, marveč to so skoro zgoli imena slovenska. Le odgoja je torej pri nas bila nemška, a ljudstvo je bilo od nekdaj čisto slovensko.
etošnjega „Ljubljanskega Zvona" 6. zvezek priznanja na strani 378. . ; tretje izdanje knjige: Kruh nebeški itd. ter pridodaje kratko kritiko o jezdiu. Tam se pisatelju kot slovmška „hibica" očita med drugimi napačna končnica stopnjevanih prislovov: prisrčniše, močneje itd. namesto: prisrčn ej še, močnejše.
Jaz sem, naletevši po slovenskih knjigah večkrat na tako obliko, že prej slutil, da utegne biti kdo, ki tako uči, a izrecno tega pravila nisem še čital nikjer.
Odkod ima g. —a— to pravilo?
G. Levstik, za kterim smo radi v marsičem potegnili, ne more tako učiti, ker sam piše v svojem „Nauku slovenskim županom" (na 3. strani predgovora): stvar čiste je povedati, in ne: čistejše.
Jaz bi nasproti sodil, da je pri stopnjevanih prislovih bolje pisati: prisrčneje, močneje, najmočneje, hitreje (in ne: hitriše, kakor sem tudi že kjekod čital), trdneje itd. ter menim, da se vsaj na Kranjskem prej sliši tako.
Če pišemo: prisrčnejše, močnejše, oddaljujemo se brez potrebe od Hrvatov in Srbov, kteri — izimši nekaj malo primerov, kakor: lakše, lepše itd. — rabijo obliko: ije; od Čehov, kteri — imajoč v pridevniku s — prislove na e j i končujejo, na pr. čiste ji, celo tudi: lepeji; od Poljakov, ki takisto prislove na iej (latwiej, lepiej, najdo-kladniej) stopnjujejo, in naposled od Rusov, pišočih na pr.: „Slovami otečestvennago jazyka ponjatija naši vjražajutsja živee, oduševlennee". Tudi staroslovenščina ima na pr.: „ni b.olje ni hužde" (novosl. ni bolje ni huje), „istočnici svetleje istič^t", torej nikakor ne gre te oblike smatrati niti za hibico, kamoli za hibo. — — —
S početk a smo, kakor je znano, samostavnike moškega in srednjega spola sklanjali v jednini brez razločka na u tudi v mestniku, kakor v dajalniku, in naš neutrudni pisatelj g. Navratil, držeč se načela, da je slovenščino po nemili osodi izkvarjeno treba res čistiti, no čisteč jo ne oddaljevati od jezika drugih Slovanov, po imenu hrvatskega, — še vedno dela na to, da bi se slovenski pisatelji vrnili na prejšnje
I. Lupa j ne.
Slovniške drobnosti.
stališče. Nasproti je g. Levstik v svojem „Nauku slovenskim županom" poprijel se oblike i za vse samostavnike moškega in srednjega spola brez ozira na končni soglasnik in je našel že tudi posnemovalcev, na pr. g. Z—b (Lj. Zvona str. 637).
Videl bode, kdor bode živ, kter» obvelja v bodočnosti. Ali tako daleč vendar ne smemo zabrazditi, da bi temu mestnikovemu i dali izpodriniti u tudi tam, kjer ima jedino izključljivo pravico, namreč v dajalniku, kar se pri nas pogostoma čita, prepogostoma nego da bi se moglo misliti na gol tiskarski pogrešek. Kdor tega ni sam zapazil, morebiti še verjel ne bode; zato naj navedem tu dva primera, ktera sem nedavno zasledil. V Lj. Zvonu t. 1. nahajam na str. 304. „mi bi bili pisatelji — jako hvaležni" in na str. 556. „vkljub skrbnemu preiskovanji". Te napake nam se bode vendar skrbneje paziti! — — —
Kolikor je meni znano, sliši se v našem narodu samo reklo ali recilo (fraza): govoriti od koga, od česa; ali ker je to nekak germa-nizem ter so ga nam sosebno Hrvatje očitali, poprijeli smo se že davno po zgledu drugih Slovanov v tem smislu predloga o; govoriti, pisati o kom, o čem. Tako namreč imajo Hrvatje in Srbi, Cehi, Poljaki in Iiusi, poslednjič imenovani vendar s tem razločkom, da jdšejo o pred besedami, kterim je začetna črka soglasnik, a o b pred onimi, ki se začenjajo s kakim samoglasnikom.
V novejšem času posnemajo nekteri naših pisateljev Ruse v tem (v Zvonu sem tudi čital: ob vseh, da si v ni samoglasnik) in tudi pri nekterih mlajših hrvatskih pisateljih vidimo to koncesijo Rusom, če prav predloga ob kot samostalno besedico vsaj v Vukovem rečniku ni najti, kakor je tudi Čehi in Poljaki nimajo.
Je-li tako pisanje vredno priporočila? Jaz bi skoro rekel, da ni. Najprej zato, ker je neka novost ali novotarija, ki se na narod ne more opirati, ter smo vajeni predlog ob rabiti v drugačnem smislu. Staro-slovenščina, ki pozna oba predloga: o in ob, a jih rabi v drugem smislu, ne dela tega razločka v oziru na začetno črko sledeče besede, kakor ga tudi prosti Slovenec ne dela; o hrvatsko-srbskih pisateljih se tudi ne more trditi, da bi po večini delali takšen razloček, in naposled Cehi in Poljaki ga tudi ne morejo delati, ker jim predlog ob sam na sebi celo znan ni.	M. Cigale.

mSMMm
^ ~........... '' .
§ Drobnosti.
i-'«
5-Ö-1
Knjige družbe sv. Mohorja. Družba sv. Mohorja je ravnokar razposlala knjige za 1. 1886. svojim udom, in sicer:
1.	Življenje preblažene Device iu Matere Marije in njenega prečistega ženina svetega Jožefa. Popisal Janez Volčič, duhoven ljubljanske škofije. V. snopič. Str. 144 v 4". Ta snopič obsega češčenje sv. Jožefa ter razpravlja praznike, bratovščine in redove sv. Jožefu posvečene.
2.	S m a r n i c e ali Romanje v nebeško kraljestvo v Marijinem mesecu. Spisal L ud o vik Skufca, duhoven ljubljanske škofije. Str. 283 v mal. 8".
3.	O b č n a zgodovina za slovensko ljudstvo. Spisal Josip Stare, kr. profesor više realke v Zagrebu. XI. snopič. Str. 281 — 472 v 8". V tem snopiču se razpravlja francoska, angleška in španska zgodovina nove dobe.
4.	Slovenski Pravnik. Poduk o najpotrebniših zakonih. Spisal dr. I v. Tavčar, odvetnik v Ljubljani. IV. snopič. Str. 401-496 v 8". Tu se uči o dobro-stojstvu in o poroštvu, o izpolnitvi pogodeb, in B) o posameznih pogodbah, kakor o daritvi, o hranitni in o posodili pogodbi, o posojilni in o pooblastilni pogodbi,
5.	Slovenske Večer niče za poduk in kratek čas. Stirdeseti zvezek. Str. 127 v 8". Letošnje Večernice podajejo lepo in za ljudstvo prav primerno pisano povest: „Troje angeljsko češčenje" od dr. J. V o š n j a k a. Tendenca povesti je dobra in za prosti narod naš poučljiva. Jezik je lahko umljiv, le tam pa tam naj bi bila dikcija bolj vzvišena in živa; tudi razne prizore bi bil g. pisatelj lahko bolj poetiško naslikal, in tedaj bi bil čitatelju z njimi globje segel do duše in srca. Sicer pa bode povest dopadala ljudstvu. Med drugimi doneski omenjamo tukaj spis g. prof. Janka Pajka: „Kako človek na naši zemlji stanuje" in od g. A. Kodra: „Naš vsakdanji kruh".
6.	Koledar družbe sv. Mohora za navadno leto 1887. Str. 80 + 93 v 4°. — Koledarjeva oblika je letos drugačna od prejšnjih in z novimi slikami ozalšana. Upati je, da je odbor ustregel raznim željam družbinih udov. Prvi del koledarja nam ponuja prav različno in sploh poučljivo berilo. Veseli nas, da se je oglasil g. profesor Fr. Erjavec zopet v tisti stroki, ktero je že pred dvema desetletjema in prej prav srečno in čvrsto gojil, t. j. v povesti. Kratka povestica: „Ni vse zlato, kar se sveti", ktero objavlja v Koledarju, je mična in se bode rada prebirala. Med poučnimi sestavki jih je večina celo primerna; tako spis: „O koleri" od dr. J. Vošnjaka, kteri pouk je žalibože baš sedaj našemu ljudstvu potreben. Tudi spisi: „Hodite pridno na pošto" (spisal Iv. Vrhovec), „C. kr poštne hranilnice, izvrsten pomoček kup-čijstvu in velikim družbam" (spisal Anton Koder), „Brambene postave ali poduk o dolžnostih in pravicah avstrijskih državljanov za brambo domovine" (po najnovejših določilih, izdanih 1. 1886., sestavil Anton Koder), „Začasno oproščenje od h išno-razrednega davka" (Pečna štibra) — vsi ti spisi so ljudstvu sploh potrebni in času primerni. Tudi „Razgled po svetu" ni letos izostal. Prav umljivo in našim razmeram odgovarjajoče sestavil ga je Ig. Žitnik. Zalšate ga dve sliki: Zlata Praga in Boj pri Slivnici. — Drugi del obsega imenik vseh udov naše družbe in družbin oglasnik. Iz zadnjega povzamemo, da je letos družbi 2097 novih udov prirastlo. Družba šteje torej sedaj 31.687 družbenikov. Za boren goldinarček dobi vsak ud šestero knjig, obsegaj oči h letos 64 pol (med njimi 20 v 4"), in iz družbine tiskarne se je razposlalo to
leto 190.122 knjig med ljudstvo slovensko. Upajmo, da še to ni največje število, ktero bi se ne moglo prekoračiti. Vestni poverjeniki in vztrajni rodoljubi bodo gotovo skrbeli, da se letošnji broj še zdatno pomnoži! — Kakor druga leta razpisal je odbor tudi za 1. 1887. darila, in sicer 210 gld. za šest kračjih (vsaj pol tiskane pole) izvirnih povestic, vsaki po 35 gld., in 140 gld. za štiri poučne spise, v istem obsegu vsakemu po 35 gld. Rokopisi naj se pošiljajo do 1. marca 1887. družbinemu tajniku brez podpisanega imena. — Vseh stroškov je bilo 34.429 gld. 27 n., dohodkov pa 34.460 gld. 65 n., ostane še torej 31 gld. 38 n. Matična glavnica je iznašala do 1. avg. 1886 gotovine 17.675 gld. 79 n. in v obligacijah 200 gld.
Bukve božje v naravi. Spisal dr. Alban Stolz, podomačil P. Hrisogon Majar.
0.	S. F. Maribor. Zaloga kat. tisk. društva. 1886. Str. 188 v mal. 8°. — Ker ni pri nas pisateljev, ki bi kakor nemški duhovniki pisali za prosto ljudstvo iu ga v povestih poučevali, moramo si pomagati s primernimi prevodi. Tudi pričujoča knjižica je tak prevod, in sicer iz Stolzove knjige „Das Bilderbuch Gottes". Dobro je Storil veleč. g. pisatelj, da je snov prenesel na domača tla in jo za naše razmere priredil. Zato mu naj bodo učitelji ljudstva hvaležni in ga naj posnemajo v njegovem delovanju. — Ne moremo pa si kaj, da bi na tem mestu ne omenili neke splošne prikazni v našem slovstvu. Kedar koli pride kaka povest na svetlo, ki je domača in originalna, gleda se s srepim očesom. Ta ali oni vzame jo v roke ter jo prebira seveda le z namenom, da bi mogel kaj slabega najti v njej in jo potem proglasiti kot ničev in zloben umotvor. Nahaja se li v njoj več neprimernih izrazov ali tu pa tam kak stavek, ki ni dotičnemu čitatelju po godu, tedaj pa s poleni po pisatelju. Na tendenco, na celi namen in pouk v povesti pa se ne gleda, kar je konečno le glavna stvar. Tako se sodi krivo in pisatelji se odganjajo od svojega dela. Čudno bi bilo, ako bi ne zamr-zelo človeku delovanje, videčemu, da se ves njegov trud z nehvaležnostjo in zlobnimi podtikljeji plačuje. Tukaj je tudi iskati uzroka, zakaj se tako malo pripovednih pisateljev objavlja pri nas. Gg. duhovniki in učitelji poznajo življenje našega ljudstva, njegove dobre in slabe strani, oni živijo med narodom, trpijo in čutijo z njim, ali vendar se nikdo ne gane in mu ne piše povestij, ki bi ga budilo na delo, kazale mu pot do boljšega in zdravega življenja ter mu lajšale v bridkih urah težkočo vsakdanjih skrbij. Tukaj je mnogo lepega, hvaležnega dela, treba je le dobre volje in vztrajnosti. Mi vsaj ne dvomimo, da bi ne bilo talentov pri nas, ali prepričujemo se skoro vedno bolj in bolj, da hoče neka mlačnost in malomarnost prevladati med nami. Upamo, da temu skoro odleže in da se javijo čile moči na leposlovnem kakor na znanstvenem polju.
Indijska Talija. Zbirka indijskih glediščnih iger. II. zvezek. Malavika in Agnimitra. Indijska drama Kälidäsova. Na slovenski jezik preložil dr. Karol Glaser, c. kr. gimnazijski profesor. Trst.- Založil dr. K. Glaser. Tisk V. Dolenca. 1886. Str. 100 v mal. 8°. Veljä 30 n. — G. prof. dr. Glaser podaje v II. zv. indijskih glediščnih iger tako igro v slovenskem prevodu, ki bi se skoro tudi na naših glediščih dala igrati. Sanskritski tekst te drame je najprej izdal Šved O. F. Tullberg
1.	1840. in na nemško jo je prvi prevedel A. Weber 1. 1856. L. 1869. je zagledala v pravilnejši obliki na podlagi sedmerih dobrih rokopisov beli dan in 1. 1881. je prišla drugič na nemško prevedena na svetlo. Našemu prevoditelju je služila zadnja indijska izdaja od 1. 1869. v podlago. Prevod je gladek in točen. S tem zvezkom se konča slovenski del „Indijske Talije"; sledeči bodo v hrvaščini izhajali. — O tej priliki omenimo, da je naš indolog kakor lani tudi letos v programu tržaške c. kr. gimnazije novo delo svojih indijskih študij objavil, in sicer: „Pärvati's Hochzeit". Ein indisches Schauspiel, zum ersten Mal in's Deutsche übersetzt. Dobiva se pri knjigotržcu Schiniptfu v Trstu.
(ilasuika hrvatskega naravoslovnega društva došel nam je hroj t. (Srpanj-
kolovoz). Vsebina so mu tri razprave, bibliografija in razne vesti. V prvi razpravi: „faunistični pabirci po okolini krapinskoj" objavlja A. E. Jurinae, prof. v Varaždinu, beležke skupljene o priliki izleta v hrvatsko Zagorje. Naštete živali so zanimive osobito zaraditega, ker jih je pisatelj po večjem našel v „Vilinski jami" in v „Vrani jami", koji nam tudi kratko opiše. Razprava je tedaj prinos k izsledovanju podzemeljskih jam, s kojo se baš zadnji čas bavijo nekteri učenjaki. Domače tovariše opozarjam na kobilico „Troglophilus cavicola koli ", koje glavna domovina so kraške jame. „Botanični izlet na Sniežnicu", piše Lujo A da m ovi č, je prvi popis cele vrste izletov v du-brovački okolici, kojih nadaljevanje bode tem zaslužnejše, ker je baš ta del dalmatinske cvetane še precej nepopolnoma poznan. Vsaj še v najobširnejšem delu v tem oziru (Visiani, Flora dalmatica 1842) ni omenjenih toliko samoniklih rastlin iz okolice dubrovačke (Castanea vesca, Lauras nobilis, Amarauthus prostratus in dr.). Cvetami Sniežnice (1241 m) je osobito zanimiva, ker se na njej nahaja jodino v okolici dubro-vački prelaz gorske v subalpinsko vegetacijo. Iz omenjene nedostatnosti v poznavanju rečene flore umeje se, da se je pisatelju posrečilo navzlic kratki prisotnosti na Sniež-nici konstatovati precej za to nahajališče novih vrstij in popraviti marsiktero neizprav-nost Visianijevo. Tretja razprava „Appunti ed osservazioni sull' ultimo lavoro di J. Gwyn Jeffreys „On the Mollusca procured during the „Lightuing" and „Porcupine" Expeditions, 18G8—70" per S. Brusi n a" je italijanski pisana in menda zato na konec postavljena. Čuditi se moramo ogromnemu znanju Glasnikovega urednika na polju malakologije, ki je izvestno prvi sedaj živečih poznavateljev mehkužcev Adrijauskega morja, ki pozna popolnoma vse znamenite zbirke mehkužcev iz tega morja, moža, o kojeni pi vi angleški malakolog pravi, da ima „great respect for bis intimate kuowledge of the Adriatic Mollusca". Po pravici izreka pisatelj svoje misli proti onim naravoslovcem, ki družijo pod imenom vrsti različne vrsti in podobe, ki se morajo neobhodno razločevati, ter pravi, da v tem oziru hodi srednjo pot. V naslednjem dokazuje Brusina, da se nektere, po Jetfreys-u kot adrianske spominane vrsti, niso nikoli v Adriji našle. V bibliografiji ocenjujejo se nastopne knjige: „Faber, G. L.: The Fisheries of the Adriatic and the Fish theoref — A. Korlevič". Za razvitek ribarstva v Adri-janskem morju velevažua knjiga utegnila bi zanimati tudi kojega Slovenca, kajti ozira so i na Gorico, Gradiško in Trst. „Hann Julius: Ueber die klimatischen Verhältnisse von Bosnien und der Herzegowina — A. Franovič Gavazzi". „Schulzer St.: Das unangenehmste Erlebnis auf der Bahn meines wissenschaftlichen Forschens — Ljud. Rossi.'-„Schulzer St.: Weiterer Beitrag zu neuen Pilzformen aus Slavonien — Ljudevit Rossi.-' „Bresadola S. G.: Nuovo genere d' imenomiceti — Ljud. Rossi." „Biaukini P. S.: O izgoju i lijegovanju cvieča uresnoga gnulja i drveča —A. F. G." Na to knjigo opozarjamo tudi slovenske ljubitelje lepega cvetja. Knjiga izhaja v Dubrovniku v zvezkih (15 jih bode) in vsak zvezek velja 40 nove. Naročuje se pri „gospodu Poučniku" v Sibeniku.
Izmed „raznih viesti" dozdeva se mi naslednja tolike važnosti tudi za nas Slovence, da jo popolnoma prepišem: Narodna imena životinja. „Jugoslavenski imenik bilina" velezaslužnoga dra. B. Šuleka, (dobiva se v akauem. knjigarni: Hartman v v Zagrebu, za 2 gld.), kao što je sjajiio dokazao veliko bogatstvo našega jezika, tako je dobro došao i jezikoslovcu a i svakomu, koji se biljem bavi, da je pako tako dokazale su vrlo povoljne ocjene spomeuutoga djela. Nema dvojbe, da narod naš ima može biti jednako množtvo imena za životinje, a i to je blago, što ga valja sakupiti, jer je svakim danom veča potreba, da se jednont na temelju narodne nomenklature izradi narodno-znanstvena zoologijska terminologija i nomenklatura.
Podpisani je več opetovano izjavio svoje mnienje o načinu sakupljanja i osobito sastavljanja zoologijske nomenklature („Rad jugoslavenske akademije" knjiga XXXVI.,
str. 86—87; knjiga LXXX. str. 205, 207), nu prije nego če takova nomenklatura izra-diti, treba po mogučnosti sakupiti sve narodno blago te ruke. Mnogo su dobra več zabrali Stulič, Vuk, Parčič i drugi loksikografi; ali su ovi često krivo tumačili imena životinja, a često jednostavno dodali dotičnomu imenu životinja sasvim nedostatan tumač „vrst ptice", „vrst ribe" itd. A ne možemo više tražiti od pukoga jezikoslovca, pošto samo zoolog može biti dovoljno vješt u označivanju životinja. Prekrasne zoolo-gijske gradje imamo od Arsenijeviča, Bottera, Erjavca, Ettingera, Preyera, Häckela i Knera, Hiroa, Jurinca, Kolombatoviča, Kurelca, Lambl-a, Marinoviča, Medica, A. Ostojiča, Pančiča, Sabljara, Sebišanoviča, Šuleka, Torbara, Vukasoviča, Zora itd. ali i to nije još sve skupa sustavno uredjeno, nije uvjek pouzdano, često baš neskladno, napokon i nije to ni iz daleka sve, što ima kod Slovena, Hrvata i Srba.
Podpisani se več više godina bavi sakupljanjem imena životinja, te ili kani kri-tički urediti i izdavati, čim če pristupiti izradjivanju „Hrvatsko Faune", od koje če prva knjiga sadržavati sisavce. No pošto on ne muže svuda dospjeti, to se i opet obrača na sve prijatelje slovenske, hrvatske i srbske knjige molbom, da bi ga u tom poslu podupirali, priobčujuč mu imena životinja i stavljajuč se s njim u savez, osobito kad bi trebalo ustanoviti, na koju životinjsku vrst spada dotično ime.
Umoljavam si. uredničtva svih slovenskih, hrvatskih i srbskih noviua, da bi za-volju stvari priobčili još jedilom ovu rnolbu. S. Brusina."
Mislim, da mi ni treba pristavljati hvale ovemu poročilu; Glasnik hrvatskega naravoslovnega društva hvali se sam.	H- Schreiner.
Bosna. Geografsko-historički pregled. Preštampano iz „Male hrvatske enciklopedije". Priredio Josip Me nein. U Osieku. Tiskom Dragutina Laubnera. 1886. Str. 54 v mal. 8°. — Glavni sourednik „Male hrvatske enciklopedije" Josip Mencin je svoj za to enciklopedijo izdelani članek „Bosna" v posebni priročni knjižici izdal. Ona obsega A) zemljepisni pregled (pogorja, vode, rudno blago, obrt in trgovino, upravo itd.) in B) kratko povestnieo do današnjega dne. Knjižica je praktična in ustreza vsakemu, kdor se hoče hitro in splošno o Bosni poučiti.
Glagoijska Misa za mužki zbor (čveterospjev). Pjevana prvi put u giadu Krku d. 8. prosinca 1885. Presvjetlomu Gospodinu vitezu dr. Dinku Viteziču, Prvaku istarskih Hrvata, dičnom zastopniku na carev. vječu skladatelj V. Kosovel posvetio. Ciena 80 nove. Tiskarna: C. G. Rödera u Lipskom 1886. Str. 12 v 4". — Navedeno glagoljsko mašo priporočamo našim glasbenim krogom in organistom sploh kot lep in okusen plod domače narodne glasbe.
Mittheilungen aus dem kroatischen kaj-Dialecte. Na str. 399—40!) Jagiče-vega „Archiva f. slav. Philologie" VIII. (1885) objavil je naš rojak prof. M. Valjavec nekaj doneskov za spoznavanje kajkavskega narečja. Ondi uči, kako se pri nekterih kajkavskih pisateljih na posebni način velevni naklon izraža. Imper. od biti s part. praet. act. na l zastopa velevnikovo obliko, tedaj: budi čtel = čtej. V „Pabulum spi-rituale" od Štefana Zagrebačkega nahaja dva predloga z gen.: odlog in pondri, ktera se v srbsko - hrvatski literaturi ne najdeta. Odlog se sme spajati z glagolom: odložiti, deponere, in pomenja tedaj praeter, ausser. Beseda: pondri pa se le enkrat nahaja (pondri vas) in je v zvezi z ner v glag. pondreti, immergi. Nato dokazuje, da se de ki i č pri kajkavskih pisateljih (že pri Habdeliču, 1674) pogostoma v pomenu Mädchen bere, ali v srbsko-hrvatskem slovstvu ne živi. Vilkov rečuik navaja deklic v pomenu momčič, Jüngling, Bursche, a on ne pove, od kod jo ima. — V ozki zvezi z razpravo v našem listu: ada, anda na str. 342—351 pa stoji razpra-vica o vezniku ar, ar t i, ktero beremo v gore navedenih doneskih. Ta veznik je v hrvatsko - srbski literaturi redek in na XV. in XVI. stoletje omejen, čeravno se do XVIII. stol. nahajajo sledovi o njem. Da se ta veznik pri Kajkavcih najde, to priznava
i Daničič v akad. reöniku, ali Valjavec nam navaja obilo zgledov iz raznih kajkav-skih pisateljev. Ar, art.i izvaja Daničič iz a-|-re (že), Valjavec pa iz a-f-jer (ježe), kakor je zar iz za-)-jer. Ar, arti pomenja kakor jer: quia, weil, denn.
Slawo - deutsches und Slawo - italienisches. Lansko leto je bil profesor H. Schuchardt v Gradcu izdal knjigo z omenjenim naslovom (str. 140 v mal. fol.), in letos jej je pridejal nekaj doneskov v „Zeitschrift f. d. oesterr. Gymn." 1886. str. 321— 352. Knjigi kakor sedanjim doneskom je namen, po zgledih dokazati, kako je slovan-ščina uplivala na sosednja jezika, na nemščino in italijanščino. Graški romanist si je zbral jako hvaležen delokrog ter je našel povsod mnogo priznanja. Vzlasti za nas je njegovo preiskavanje zanimivo, ker živimo kakor v kleščah med Nemci in Italijani in že lahko na samem sebi opazujemo, kako upliva na naš jezik in izgovor ta mešanica. Prof. Schuchardt razpolaga izvrstno z vso dotično literaturo in čestokrat omenja tudi razprav v našem listu objavljenih. Vzlasti se navajajo primeri iz razprav D. Trstenjaka iu iz Scheiniggove jako zaslužne študije o koroškem narečju.
Kroatische Revue. Berichte über sociale und literarische Verhältnisse der siid-slavischen Völker. 1886. Drugi letnik. Zv. 1. in 2. Str. 159 -f 144 v 8". — Založnik Leop. Hartman (Kugli & Deutsch) v Zagrebu je začel nadaljevati „Hrvatsko revujo", ktere prvi letnik je bil pod uredništvom dr. Ivana Bojničiča pred nedavnim prišel na svetlo. Delokrog hrvatske revuje obsega celokupno socijalno in slovstveno delovanje jugoslovanskih narodov (imenovala bi se naj tedaj „jugoslovanska"); prinašala bode obširna poročila o vseh slovstvenih in znanstvenih zavodih jugoslovanskih ter podajala vestno bibliografijo o vseh Jugoslovanih in o onih inozemskih knjigah, ki se tičejo naših dežel. Bevuja izhaja kot četrtletuik okoli 10 pöl obsegajoč ter stane 6 gld. na leto. Prvi zvezek nam podaje sledeče razprave: Milčetič, Das Wiedererwacben der kroat. Literatur durch den lllyrisinus; Fekonja, Die Slovenen in ihrer literarischen Beziehung zu den Kroaten; Bezenšek, Ueber politische und liter. Zustände im vereinigten Bulgarien; Karič, Familie und Eigenthum der Serben im Königreiche Serbien; po Paviču Vuk Stefanovič Karadžič und seine Verdienste um die serbische Sprache; Anonym. Die Verfassung der Königreiche Kroatien, Slavonien und Dalmatien I.; Kuk ulj e vi č-Sakci nski, Der Kampf der Kroaten mit den Mongolen und Tataren; Kuhač, Ursprung der österr. Volkshymne; Kršnjavi, Ueber den Ursprung der süd-slav. Ornament-Motive; Egersdorfer, Eine neue musikalische Fundgrube (v tem spisu se ocenjuje in proslavlja Kuhačevo delo: Južnoslovjenske narodne popievke). Nato slede trije kratki nekrologi o Geitlerju, Despotu in Subotiču, ter kratka poročila o nekterih jugoslovanskih znanstvenih in slovstvenih zavodih.
V drugem zvezku objavlja poznati zgodovinar prof. Vjekoslav Klaič „Beträge zur Geschichte Kroatiens im XII. Jahrhundert". Na podlagi obširnega zgodovinskega gradiva in mnogobrojnih listin razpravlja se Koloman (1102—1114), Štefan II. (1114—1131) in Bela II, Slepi (1131—1141). Ti doneski zaslužujejo tem večjo pozornost, ker se obdeluje v njih ona doba hrvatske zgodovine, ktere še ni do sedaj nikdo kritično razjasnjeval. — Despot Badžovič iz Macedonije dokazuje v kratki razpravi, da so Slovani, ki bivajo v Gornji Albaniji in Macedoniji do reke Strume, po svojem jeziku, šegah in navadah ter po svoji zgodovinski preteklosti Srbi, a ne Bolgari. Ker se okoli reke Strume bolgarsko in srbsko narečje tako mešata, da ni lahko najti meje jeden drugemu, smatrajo se macedonski Slovani sploh za Bolgare, ali to je povse krivo in napačno, kar misli Badžovič, po rodu Macedonec, tudi dokazati. Jezik maeedonskih Slovanov je takoreköö p od narečje srbskega jezika. Oni so kakor Srbi pravi š toka vci z ekavskim izgovorom. V njihovem jeziku nahajamo vse glasove, ki so zgoli srbski, tako č, dj, dž; jezikovne oblike se strinjajo s srbskimi in tudi mera v narodnih pesnih je kakor srbska (desetorci). Izmed šeg in navad nahajajo se vse one, ki so
Srbom posebno v čislu. Tako se slavi pri njih krstni dan, oni poznajo „Dodolo" in „badnjak" in posebič še „bilje" (Blumenfest) na Jurjev dan. V narodnih pesnili omenjajo se srbski kralji in carji, vojvode in junaki, vzlasti pa živi v živem spominu med ljudstvom Kraljevič M a t k o; ali temu se ni čuditi, ker je ta junak v njihovem ozemlju živel in vladal, ondi imel sela svoja in gradove. Da so macedonski Slovani srbskega pokolenja, potrjuje pa tudi zgodovina. Slovansko prebivalstvo v Macedoniji in Albaniji se je že v 7. stoletju pomešalo s srbskim, bilo je več nego dve stoletji politično in državno s Srbi združeno, in njih narodna vez ni prenehala skozi 12 stoletij. Macedonski Slovani sami se imenujejo „Staro-Srbe", prosto ljudstvo pa se nazivlje po kraju, kjer prebiva: Mijaci, Brsijaci, Doljani, Brdjani, kakor je to sploh med Srbi navada. Od treh stranij pa morajo trpeti preganjanje: od Turkov, Grkov in — Bolgarov. Pisatelj izraža na konec željo, naj bi se njih čut, ki jih veže z brati Srbi, dejanstveno uresničil ter jih v kratkem politično spojil s srbsko narodnostjo. — Ako prideuemo, da hoče pisatelj vse to na 13 straneh dokazati, mora se pač misliti, da so to le goli resul-tati njegovih dotičnih študij. Tu bi trebalo obširnega gradiva narečnega, natančnih popisov raznih šeg in navad, ki med njimi žive, a ktere se na jedili strani strinjajo s srbskimi, na drugi pa razlikujejo od bolgarskih; treba bi bilo neovrgljivih dokazov, da je vse to res tako, kakor se trdi, ne pa da mu naj vse, kar navaja, na lahko vest verujemo!
Tretji spis nas poučuje „o kulturni delavnosti frančiškanskega reda v Bosni". Tudi mi moramo priznavati, da so bili Frančiškani ohranitelji in čuvaji bosanskih kristjanov, steber katoliški veri, pospešitelji in varuhi kulture in nravnosti v Bosni in Hercegovini skozi celih šest stoletij. Prav dobro je učinil pisatelj, da je osvetlil slovstveno delovanje o. I. Jukiča in o. Grga Mart i da, ki imata obädva, vzlasti pa slavnoznani „mojster narodne poezije", mnogo zaslug za svoje ubogo ljudstvo. — Prof. dr. A. Pavič podaje životopis največjega srbsko - hrvatskega jezikoslovca, Gjura Daničiča. V krepkih potezah nam riše njegovo delovanje ter kaže, kako globoko je uplival Daničič na razvitek srbskega slovstva in jugoslovanske biologije. Naposled še sledi nadaljevanje dveh zgodovinskih člankov: „Die Verfassung der Königreiche Kroatien, Slavonien und Dalmatien" in od Ivana Kukuljeviča-Sakcin-skega: „Der Kampf der Kroaten mit den Mongolen und Tataren".
Med drobnostmi, ki opisujejo delovanje jugoslavenske akademije, hrvatske in srbske Matice, navajamo „memorandum o pojemanju domačega prebivalstva v Slavoniji", kterega je sestavil na podlagi statističnih dat veleč, župnik Ilijaševič ter ga poslal vladi v preudarek. Od 1. 1870—1880 se je domače prebivalstvo v Slavoniji za 30.000, a od 1. 1841—1881 za celih 80.000 duš zmanjšalo Slavonija šteje le pol milijona prebivalcev, ima pa črez 100.000 nemških, ogerskih in čeških naseljencev. V zadnjih petih letih se je 20.000 tujcev naselilo, iu Ilijaševič pozna okraj, v kterem samem se je pet tisoč tujcev nastanilo. Navedene številke govorijo jasno ter zahtevajo zdatne državne pomoči. — Obli zvezka sklepajo drobnosti in bibliografija jugoslovanska. — Iz navedenega obsega je razvidno, kako skuša revuja ustrezati svojemu namenu. Iz nje se bodo nemški sosedi lahko poučili o slovstvenem in duševnem življenju vseh Jugoslo vanov, in tudi marsikteri našinec bode rad segel po knjigi, ki razpravlja literarno delovanje majhnih jugoslovanskih rodov.
Der Bergkranz (Die Befreiung Montenegros). Historisches Gemälde aus dem Ende des siebzehnten Jahrhunderts von Petar Petrovič Njeguš, Fürst-Bischof von Montenegro. Zum ersten Male aus dem Serbischen in das Deutsche übertragen von J. Kirste, Doctor der Philosophie. Wien. Verlag von Carl Konegen. 1880. Str. 122 v 8°. — „Gorski vienac" je nedvomno jeden najkrasnejših, novejših srbskih proizvodov. Dr. Kirste je storil tedaj zaslužno delo, da je presadil to prelepo pesen v
nemško slovstvo, kjer si bode gotovo v kratkem času veliko zanimanje in splošno priznanje pridobila. Ta svoj namen bodo pa g. prelagatelj tem bolj dosegel, ker je prevod jako dober in lahko razumljiv. Delo je obče izvrstno in se sme gorko priporočati.
Slavistika na dunajskem vseučilišču. Vsled znane ne posebno pametne postave — znameniti berolinski tednik „Gegenwart" imenoval jo je enkrat „eine unglaubliche Thorheit der Minister Unger und Glaser", — da je treba vseučiliščne profesorje umiroviti, ako dosežejo 70 let, moral je tudi naš še telesno in duševno posebno krepki velikan Miklošič zapustiti svojo stolico. Bati se je bilo, da ne dobimo primernega naslednika ; ali v tem slučaju se mora priznavati, da je storilo naučno ministerstvo svojo dolžnost; omogočilo je peterburškemu vseučiliščuemu profesorju in akademiku, pravemu državnemu svetniku dr. Vatroslavu Jagiču, da je zapustil svoje mesto, ki mu jo bilo posebno drago zaradi obilnosti pomočkov in mnogih navdušenih učencev.
Jagičevih zaslug za slavistiko nam ni treba poudarjati; tudi slovensko izobra-ženstvo ga dobro pozna po njegovem „Archiv-u für slavische Philologie". Bivši hrvatski gimnazijski profesor, ki je pal v nemilost pod Rauchovo vlado, vzpel se je po svoji nadarjenosti in nenavadni marljivosti tako visoko v svoji stroki, da je res vreden naslednik Miklošičev. Bil je že vseučiliščni profesor 16 let in sicer za primerjajoče jezikoslovje v Odesi, potem za slavistiko v Berolinu in od 1. 1880. v Peterburgu; gotovo je malo učenjakov, ki bi v tako kratkem času častno služili trem cesarjem. Dne 18. okt. nastopil je na Dunaju slovansko stolico in razvijal pred dekanom in nekterimi profesorji filozofske fakultete mnogoštevilnemu dijaštvu svoj program. Najprej pa se je v posebno prisrčnih besedah spominjal svojega prednika in učitelja Miklošiča blizu takö-le: Miklošičevo ime, ki je z razvitkom tega vseučilišča nerazdružljivo, sega črez meje avstrijske, ne samo pri Slovanih, ampak pri učenem svetu sploh. Nam je naš skušeni vodja in največji mojster slovanske filologije, oče in utemeljitelj primerjajočega jezikoslovja slovanskega, naš Bopp in Grimm ob enem. Do zadnje ljudske šole pri vseh slovanskih narodih sega njegova reformatorska delavnost. Tudi obdelovanju slo-vanščine v primerjajočem jezikoslovju odprl je nova pota. Celi evropski vzhod, Slovani, Rumuni, Grki, Albani, Magjari, Turki in celö kozmopolitični Cigani so dolžni Miklošiču hvale za njegovo znanstveno delovanje. Njegov odstop bil bi nam nenadomestljiv, ako bi ne imeli upanja, da mu je sojeno še dolgo pomagati nam s svetom in dejanjem. Takemu možu biti naslednik je težka naloga, ali skušal jo bodem doseči z mnogimi skušnjami svojih potnih let na dveh glasovitih vseučiliščih.
Potem je Jagič omenjal obširnost slovanske filologije, ki ima nalogo baviti se z duševnim življenjem vseh slovanskih narodov od najstarejših do najnovejših časov, .lediustvo slovanske filologije v gramatiki, literarni zgodovini, zgodovini itd. je in bo njegovo vodilo. V tem ga potrjujejo veliki uspehi primerjajočega jezikoslovja, ki so razjasnili marsiktera svojstva posamičnih slovanskih jezikov in njih skupini odkazali v primerjajočem jezikoslovju odlično mesto; tako na pr. dosega slovanščina po svojem bogatem vokalizmu skoro grščino. Podlaga pa mora tem študijam biti starosloven-ščina, ta sanskrit med slovanskimi jeziki. Zgodovinski razvitek slovanskih jezikov hočemo zasledovati vestno z vsemi pripomočki in se posebno ozirati tudi na lepo se razvijajočo slovansko dialektologijo; jednakih del, kakor jih imajo že precej na tem polju Rusi, Cehi in Poljaki, nam je tudi iz juga treba. Narečja imajo za nas veliko znanstveno vrednost, ali pozabiti nočemo, da ona niso zmirom merodajna za kulturne in politične potrebe.
Težje je držati se jedinstva v literarni zgodovini; Slovani so dobivali svojo omiko iz dveh središč in različna plemena so se po različnih potih razvijala. Ali po natančnem preiskovanju in primerjanju bo se tudi tukaj našlo marsikaj skupnega; uplivale so slovanske literature druga na drugo, jugoslovanska na rusko, češka na
poljsko, in celo poljska na rusko v lß. in 17. stoletju, če sta si tudi oba naroda že takrat bila velika nasprotnika. Zanimivo in neizmerno potrebno pa je študirati tuji upliv na Slovane, pri čemur nahajamo mnogo skupnosti in lepih paralel. Med slovanskimi literaturami moramo se v prvi vrsti ozirati na staroslovensko, ktere ne smemo podcenjevati misleč, da je služila samo cerkvenim namenom. Sicer bi že zadostoval za njeno vrednost zgodovinski fäktum, dasi je znala velika večina Slovanov ustanoviti svoj jezik za cerkev in ga ohranila do naših dnij; ali staroslovenščina je bila to, kar zapadnemu srednjeveškemu svetu njegova latinščina, jezik omike sploh. Nobena evropska literatura ne dosega slovanske v obilnosti in popolnosti prevodov iz grščine. Staroslovenščina je bila tudi državni jezik, v njej so pisani zakoni, državne in privatne listine. Posluževali so se je tudi domači zgodovinarji, posebno pri Rusih in že delo kijevskih menihov, t. z. Nestor, zadostovalo bi nam, da nas prepriča o važnosti staro-slovenščine tudi na tem polju.
Pri novih literaturah, ki se tudi ne smejo v nemar puščati, hoče Jagič svoje učence posebno uvajati v znanstveno preiskovanje narodnega pesništva.
Eazven tega bo še treba pomočnih znanostij, paleografije, mythologije, slovanskih starožitnostij. Iz tega se razvidi, da ne more niti quadrienij zadostovati, da se vse predava, kakor bi bilo treba, posebno pa ako celo stroko zastopa samo jeden profesor; Jagič je takoj v uvodu izrazil upanje, da bo na dunajskem vseučilišču kdaj tudi sla-vistika po svoji važnosti in primerno drugim strokam zastopana še po vsaj jednem profesorju. I)a pa že zdaj tudi svoj cilj doseže, polaga največjo važnost na seminar. Jagič je namreč od vlade zahteval z vsemi sredstvi oskrbljen in primerno dotiran seminar za slovansko filologijo, kakor ga imajo druge stroke, posebno naravoslovske — svoje velike svote požirajoče institute. V principu mu je že tudi vlada ustregla, vendar zaradi denarnih stisk in pomanjkanja — potrebnih sob (na vseučilišču, ki še niti ni po vsem dozidano) ne da, se takoj vse izvršiti. V seminaru hoče Jagič dopolnjevati svoja predavanja in navajati svoje učence k samostalnemu delovanju v obsegu cele slovanske filologije. On želi, da se dijaki zbirajo v njem ne samo v določenih urah, ampak tudi drugekrati, posebno naj se med seboj vežbajo v poznavanju novih slovanskih jezikov in literatur, za kar je posebno na Dunaju lepa prilika, kjer se shajajo slavisti iz vseh slovanskih narodnostij. Tudi pri tem bo jim Jagič zmirom rad pomagal in prihajal med nje. V začetku bo sicer mnogo neprilik, manjkalo bo sredstev in tudi proti predsodkom se bomo morali boriti. Narodnostna borba je kriva, da se s suinnim okom opazuje tudi znanstveno gibanje; ali če se bomo držali strogo znanstvenih ciljev in potov, če bomo kazali, da ima ravno znanost namen zbliževati nasprotstva, če bomo spoštovali vsako narodnostno in versko prepričanje, tedaj bomo dosegli svoj cilj. To bo pa le mogoče, ako bodo poslušalci marljivo sodelovali; brez tega bi bil ves uk zastonj. On se jim tedaj priporoča, naj imajo zaupanje do njega, da jim bo pomagal povsod po svojih močeh in po načelih, ktera že dolgo zastopa v svojem „Archivu", s kterim so kolikor mu je znano zadovoljni vsi merodajni slavisti, in 011 upa, da mu ostane dosedanja sreča tudi tukaj mila.
Prisrčne besede, s kterimi se je Jagič obračal do svojih dijakov, ogrele so posebno njih srca in z živahnim rokoploskom in celo z živio-klici, ki se v akademični dvorani redko slišijo, pokazala se je zahvalnost vsega poslušalstva.
Jagič predava v tem tečaju staroslovensko slovnico 4 ure, uvod v slovansko filologijo 1 uro, vaje v seminaru vodi 2 uri.
Z začetkom tega šolskega leta začel je tudi predavati novi privatni docent dr. Karol Štrekelj, naš rojak, ki razlaga 2 uri slovanske starožitnosti in 1 uro veliko-rusko narodno pesništvo.	M. Murko.
—-4—
Naznanilo.
o smo lansko leto, oziraje se na domače literarne razmere, pretvorili „Kres" v znanstven list, vodilo nas je trdno prepričanje, da je neobhodno potreba, našo znanstveno literaturo v višji meri gojiti, kakor se je to godilo do sedaj. V svesti smo si bili vseh težkoč, ki stopajo pri nas samostalnemu znanstvenemu časopisu na pot. Te overe se še niso pri Slovencih niti od daleč ne odstranile, in preteklo še bode marsiktero leto, predno se ojači na domačih tleh znanstveno delovanje.
Razni uzroki nas silijo tedaj naznaniti tukaj slavnemu p. n. občinstvu, da ustavimo s šestim letnikom svoj list.
Mnogo pisateljev je blagovolilo na naš poziv sodelovati pri listu ter nas je pridno in vztrajno podpiralo. Veliko novih močij se je v preteklih šestih letih pojavilo v njem slovenskemu občinstvu, tako da smemo, šesti letnik „Kresa" dovršivši, trditi, da je „Kres" storil svojo dolžnost in močno krepil naše slovstvo. Vsem sodelavcem se torej na tem mestu presrčno zahvaljujemo za njihovo pripomoč, želeč, naj tudi v bodoče bogatijo s svojimi proizvodi našo književnost.
V Celovcu, 31. oktobra, 1886.
Uredništvo in založništvo „Kresovo".
Odgovorni urednik: Dr. Jakob Sket. Izdaje, zalaga in tiska tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu.