Prvi splošni shod avstrijskih katoličanov resolucije ali sklepi in važniši govori Poslovenil Dr. Lavoslav G-regorec urednik „Slov. Gospodarja 44 in podpredsednik kat. pol. društva v Mariboru. V Mariboru. Založilo katoližko-politično društvo. — Tisk J. M. Pajk-ove tiskarne; 1877 . m njegove na 22159 Resolucije ali sklepi splošnega shoda avstrijskih katoličanov na Dunaju meseca maja 1877. A. Socijalne ali družbinske zadeve. I. Shod katoličanov sprejme vesel na znanje poročilo o zborovanju spodnje-avstrijskega kat. polit, društva dne 18. maja 1875. in o takrat spre¬ jetih resolucijah in po teh pouzročeni blagonosni spodbudi k bolj razširjenemu in temeljitemu preis¬ kovanju socijalnega prašanja in k njegovemu raz¬ umevanju v krščanskem duhu; tudi to sprejme shod katoličanov vesel na znanje, da se v pospeševanje prevažnega prašanja snuje društvo za krščanske družbinske znanosti — za krščansko gospodarstvo — pravo in državoslovje, ter izreka gorke želje, naj bi rečeno podvzetje imelo srečen uspeh, tako da se bo prihodnjemu splošnemu shodu katoličanov zamoglo poročati o njegovem obstanku in djanjih. II. Vpričo res strašnih nasledkov odrtije in silne potrebe, da se tem nevarnim razmeram te¬ meljito v okorn pride, izreka shod katoličanov svoje prepričanje, da je v ta namen pred vsem treba ozir jemati na pravna pravila naturne pa tudi od Boga razodete postave in torej trdno pri¬ poroča znanstveno preiskovanje ovih pravil. III. Shod katoličanov spoznava vseobčno posvečevanje nedelje ne samo kot versko dolžnost, ampak ima njegovo zanemarjanje za hudo in ne¬ varno poškodovanje socijalnega (družbinskega) in gospodarskega reda. Torej smatra za imenitno 4 dolžnost katoličanov, delati na to, da se bodo močne postave dale v obrambo nedeljskemu posvečevanju, zlasti da se ovo posvečevanje pospešuje z prepo¬ vedjo takih veselic, ki posvečevanje nedelje motijo ali pa celim vrstam prebivalstva nedeljo svetiti branijo. IV. Shod katoličanov, navzet mnenja, da je djanjsko izpolnovanje krščanske ljubezni najlepši cvet krščanskega mišljenja in neizogibijiva dolžnost vpričo pomanjkanje trpečih sobratov, ter misli, da je dolžen posebno sedaj, ko je revščina pri roko¬ delskem prebivalstvu velika, ovo krščansko dolž¬ nost še celo posebič povdarjati in izreka torej željo, naj bi se katoličani prav marljivo udeleže¬ vali tistih društev, katerim je djanjsko izvrševanje krščanske ljubezni prvi namen, kakoršna so kon¬ ference sv. Vincencija, društva sv. Elizabete, potem društva rokodelcev, rokodelskih mojstrov, rokodel¬ skih učencev. B. Šola. I. Katoliški stariši so pri svoji vesti dolžni, skrbeti za to, da se njihovi otroci izrejajo v kato¬ liške kristijane, t. j. da se krščansko prepričanje utrdi v njihovem duhu in srcu dovolj močno, tako da jih potem vodi celo življenje. Vsled tega imajo dolžnost pa tudi pravico tirjati, da so šole in gojilnice, kamor so popolnem ali vsaj deloma prisiljeni svoje otroke pošiljati, katoliške in tako vravnane, da učitelji tam na¬ meščeni in učila, ki se tam rabijo, ugajajo temu značaju in da so pod cerkvenim nadzorstvom in vodstvom. Brezversko, obligatno (zavezno ali zapove¬ dano) državno šolstvo, za katero si sedaj prizadeva 5 liberalna stranka, kakor povsod, tako tudi pri nas, in ki se je po deželah ogerske krone do sedaj v postavodajavo vrinolo v menjši meri, pa se po dingih avstrijskih kraljestvih in deželah dosledno čedalje bolj in bolj upeljuje in izpeljuje, je v načelu zoper opravičene tirjatve katoličanov in jih prav krivično in hudo obtežuje po dvojnem prisil- stvu, ker jih namreč sili prvič, da pošiljajo svoje otroke v brezverske šole in drugič, da morajo brezverske šole sami vzdrževati. Ker so šole brezverske, prikažejo se ti-le hudi nasledki: 1. Umeščajo se učitelji brez ozira na njih versko izpovedanje in versko prepričanje ter se jim izroča poduk katoliške mladine tudi v cerkve¬ nih predmetih. 2. Iz ljudske šole se odpravljajo katoliška molitev in vsa znamenja krščanskega mišljenja. 3. Iz učnih knjig in beril se izbrisuje vse, kar po katoličanstvu dahne. 4. Vodstvo in nadzorništvo se izroča oblast- nijam in osebam, pri katerih umeščenju in odbiranju ni zagotovljeno, da se bo ozir jemalo na njih versko prepričanje, marveč je vsako poroštvo za ta ozir načelno izključeno. Iz tega se pa razvija še naslednje zlo: V. Poduk v veri se na ljudskih in srednjih (gimnazijah in realkah) šolah krati in obtežuje. 2. Verske vaje se učencem otesnujejo. 3. Učenci se ne smejo udeleževati cerkvenih šeg (obredov) zunaj šole, cerkvene družbe so jim prepovedane. 4. Obtežena in zabranjena je naprava ka¬ toliških privatnih šol in delavnost duhovnih redov pri odgoji in poduku. 6 Iz tega se razvidi bližnja nevarnost, da na¬ preduje razkristjanjenje katoliške mladine. Vsled tega se spoznava, da imajo katoličani ne le pravico, marveč da so pri svoji vesti dolžni : prvič delovati z vsemi pripuščenimi sredstvi, da se v okom pride ne le posameznim hudim nasled¬ kom, ki izvirajo iz brezverske šolske sisteme, am¬ pak da se tudi ta šolska sistema odpravi, drugič pa nasproti ravnati prizadevanju, ki meri na to, da bi se izročila uravnava in vodstvo vsega šolstva in učilstva državnej oblasti in državnim organom. II. Katoličanom vseh dežel našega cesarstva se naslednje priporoča v resno premišljevanje: 1. Prizadevati se je treba a) za svobodno napravljanje in razvijanje katoliš¬ kih učilnic pod cerkvenim nadzorništvom, vzlasti takih ljudskih šol, učiteljskih pripravnišč in sred¬ njih šol. Taka autonomija (samostalnost) za šole in učilnice bo tudi podajala moralno varuštvo zoper to, da se ne bode javni poduk po nekrščan- ski zlorabil za politične in strankarske namene, posebno pa, da se po deželah, kder stanujejo različne narodnosti, ne bode zatiral domači jezik. b) Da se povrne katoliški značaj šolam in učilni¬ cam, ki so bile ustanovljene kot katoliške in ki so do najnovejših časov tudi veljale kot take, a v brezverske spremenjene bile zoper voljo najbližnjih vdeležencev, na dalje, da se povrnejo zavodi in ustanove (štiftinge), ki so pravno na¬ menjene bile samo za katoliško podučevanje, pa se djansko rabijo za brezversko podučevanje. c) Da se varuje in zagotovi katoliškim starišem popolna svoboda, pošiljati svoje otroke v kato- 7 liske šole ter da se odstrani vsaka sila, pošiljati jih v brezverske šole. 2. Odstranjenje katoliškega značaja je na¬ predovanju srednjih šol — gimnazij, realk in uči¬ teljskih pripravuišč — ravno tako škodljivo, kakor ljudskim šolam. Da se katoliške srednje šole naj¬ primernejše urede, doseže se to ne z državnimi postavami, marveč po prostem razvitku in tekmo¬ vanju autonomnih učilnic. Ker šole, za omiko ljudstev potrebne, rastejo z številom prebivalcev, zato je pa tudi treba, da se pomnožijo katoliške- cerkvene - autonomne srednje šole; tedaj ni le potreba, da se obranijo sedanje gimnazije duhov¬ nih redov, marveč neogibljivo je potrebno popolne svobode, da se taki zavodi razvijajo in na novo ustanovljajo. 3. Za katoliški poduk so sedaj potrebna tudi katoliška - cerkveno - autonomua vseučilišča. Spo¬ znava se, da je nujna potreba, ustanoviti ali zopet naravnati vsaj jedno tako vseučilišče v našem ce¬ sarstvu in imeniten nalog bode katoličanom vseh dežel, da se porazumijo, kako bi bilo mogoče do¬ seči to namero. III. Dokler sedanje nekrščanske uravnave šolstva in učilstva ne bodo odpravljene in z bolj¬ šimi nadomeščene, je katoličanom najnujniša na¬ loga, na vse sile delati, da se nevarnostim, katere mladini iz ovih uravnav žugajo, kolikor mogoče v okom prihaja. Deloma je to mogoče, ako se ustanovljajo, vzdržujejo in podpirajo katoliški pri¬ vatni zavodi pod vodstvom duhovnih redov (n. pr. šolskih sester itd.) potem privatne varovalnice za otroke, učilnice, sirotišča, pripravništva za učitelje in učiteljice. Sploh pa je treba zunaj šole dostav¬ ljati, česar sedanja šola gledč katoliškega prepri¬ čanja in zdatnega verskega poduka ne zmore. Na 8 mladino, dokler v šolo zahaja, upljiva zraven duš¬ nega pastirja in kateheta, o čemur se pa ne gre tukaj razgovarjati, najbolj domače življenje starišev in sploh vse javno življenje katoliškega ljudstva. Karkoli tedaj pripomaga ohraniti katoliške navade glede javnih pobožnosti}, skupne domače molitve, katoliških pozdravov (hvaljen bodi Jezus Kristus) itd., vse to brani katoliško odgojo otrok. Nepo¬ sreden pomoček za ohranjenje in okrepljenje kato¬ liškega družbinskega življenja so stanovske družbe ali zaveze, zlasti važna in imenitna je družba kr¬ ščanskih mater. Čem dalje katoliška mladina v brezverskih srednjih in višjih šolah napreduje, tem bolj raste nevarnost njenega razkristijanjenja. Precej mladih ljudi, prisiljenih obiskovati oddaljene šole, je kr- ščanskej domačej hiši odvzetih, od leta do leta občujejo več z tujim svetom in tovarštva si od¬ birajo na slepo srečo. Najbolj nevarno je v letih popolne svobode na visokih šolah, ko je upljiva po krščanskem nasvetovanju, po lepih zgledih krščan¬ skega mišljenja in življenja najbolj treba. Čem bolj se torej učilni zavodi katoliškemu življenju izneverujejo, tem večja je potreba naredeb, katere se sicer mladini nebi vsilovale, pač pa bi se naj kot jihovim gmotnim in duševnim koristim ugodne na mikaven način priporočale. Sledeče nasvete priporočamo: 1. Katoliški dijaki se naj bolj družijo. 2. Naj se udeležujejo krščanskih zadrug, n. pr. marijanske zadruge, v poznejih letih pa dela¬ jočih katoliških društev, zlasti preskrbovanju ubo¬ gih posvečenih konferenc sv. Vincencija. 3. Posredovanje pri nastanovanju katoliških dijakov pri vernih katoliških rodbinah. 9 4. Na vseučiliščih bi naj katoliški učenjaki blagovolili za določeno število dijakov znanstvena, učečej mladini primerna, predavanja imeti, deloma glede višjega poduka v veri, deloma 'pa v takih znanostih, čijih pravo razumljenje je v najtesnejši zvezi z verskim prepričanjem. 5. Polagoma se naj zopet upeljejo katoliške zaveze dijakov in kolegije. Shod katoličanov spozna kot močno zaželjeno, da bi po vseh deže¬ lah prijatelji mladine vzajemno z pastirstvensko duhovščino in predstojništvi katoliških zadrug in društev praktično poskusili, ali se dajo gori nave¬ deni nasveti djanski upeljati ali ne in naj bi o uspehih prihodnjemu shodu katoličanov poročali. IV. Da se bo zmotam novega šolstva in iz njih izvirajočim nevarnostim v okom prihajalo, je k djan¬ ski izpeljavi te namere potrebno, da se katoličani med seboj porazumijo, drug na drugega naslanjajo in vstrajno delajo. Zato se sklene sledeče: Shod katoličanov spoznava kot nujno potrebo, da se v vsaki deželi in v večjih deželah v sleherni škofiji, bodi po osnovanju v ta namen posebnih družeb, bodi po odsekih že obstoječih kat. pol. društev, bodi na kak drug način vsekako poskrbi, da bodo sposobni možje upeljevanju in pospeše¬ vanju tega, kar se je v navedenih točkah a) glede borbe zoper brezversko in posilno šolstvo, (3) glede priprav za blagonosen prevrat in 7 ) glede obrambe katoliške mladine zoper razkristijanjenje kot ko¬ ristno spoznalo in priporočilo, kolikor mogoče v porazumu z škofi, posvetili uredjeno in vstrajno delovanje in se tako sposobne storili, o razvitku, katerega je šolstvo v njihovih deželah že imelo v oziru na postavodajavo, na upravo in na djanske nasledke, vselej zanesljivo poročati in povsod z svetom in djanjem pomagati. 10 C. Cerkvena umetelnost. I. Premišljevaje, da pri cerkveni umetelnosti ni toliko gledati na srečen uspeh pri posameznih umetnijskih izdelkih, marveč da se ima ozirati po¬ sebno na razširjeno delovanje, na zboljšanje splošnih misli glede cerkvene umetelnosti ter na iz njih rodivši se blaženeji duh, in da se kaj takega le po vzajemnem sodelovanju mnogih oseb, zedin¬ jenih po zvezah in društvih doseže; premišljevaje, da si je res ondi, kder so nastala društva za cer¬ kveno umetelnost, pot odprlo umetnijsko prizadetje, naslanjajoče se na temeljit poduk in za ustrezanje cerkvenim zahtevam srečno delajoče, in da se ima to kot sad društev za cerkveno umetelnost priznati, da so torej rečena društva delovala z dobrim uspehom; premišljevaje, da se po takošnih umet¬ nijskih društvih priredjajo delovalna središča, iz katerih se umetnijske koristi, udeležbe in uspehi dalje na okrog širijo, in da za taka delovalna središča posebno dobro sodijo središča škofij; premišljevaje, da so shodi katoličanov, zborujoči na Nemškem, v Belgiji in Italiji, snovanje dru¬ štev za cerkveno umetelnost iz davna že živah¬ no odobravali in splošno priporočali: izreka shod avstrijskih katoličanov svojo radost pa tudi pri¬ znanje uspešnemu delovanju cerkvenih umetnij¬ skih društev, nahajajočih se v škofijah: v Linču, v Briksenu, v Tridentu, v Pragi, v Gradcu, ter pristavlja željo pa tudi upanje, da bodo prelepi zgled na skorem posnemati začele tudi druge ško¬ fije v cesarstvu, ter predlaga ob enem velečestitim škofijskim predstojnikom z polnim spoštovanjem prošnjo, naj blagovolijo snovanje cerkvenih umet¬ nijskih društev pri svojih sedežih pospeševati in kot cerkvene zavode vselej pod svojo varstvo spre¬ jemati. 11 II. Premišljevaje, da cerkveni glasbenski zbori v cesarstvu z malimi izjemkami ne ustrezajo, ne tirjatvam umetelnosti sploh, ne zahtevam litur¬ gije posebič (redu službe božje), ker pravila, katera je Cerkva glede liturgičnih besed in zastran duha liturgične, t. j. božjeslužbenske, glasbe izdala, v nemar puščajo ter od Cerkve zaukazano liturgično petje, t. j. št. Gregorijev koral, popolnem zane¬ marjajo, v figuralnem petju in muziki pa lovijo po teatralnih učinkih ter iščejo samohvalo sklada¬ teljev in razveseljevanje poslušalcev veliko bolj, kakor pa počestenje božje in spodbudo ljudi k pobožnim mislim in občutkom; premišljevaje torej, da katoliški cerkveni glasbenski zbori po škofijah cesarstva potrebujejo nujne poprave; premišijevajč, da se mora poprava, ako hočemo, da bo res cer¬ kvena, vršiti pod vodstvom cerkvene gosposke in edino le v duhu in po pravilih liturgike; premiš¬ ljevaje, da nam takošna znamenja popravljeval- nega delovanja kaže ,, društvo sv. Cecilije za de¬ žele nemškega jezika“ osnovano, ker je na pis¬ meno prošnjo prečestitega nemškega škofijstva pa tudi velikega dela avstrijskih škofov od sv. rimske stolice bilo z odpisom od 16. dec. 1870: „Multum ad movendos animos“ potrjeno, in dalje ker rečeno društvo na popravo katoliške cerkvene glasbe deluje in njo izvršuje v duhu liturgične postavo- dajave, na podlagi št. Gregorijevega korala z po¬ sebnim ozirom na klasično ali izgledno cerkveno muziko ali skladbo v 16. in 17. stoletju, katero je vseskozi navzeto liturgičnega duha; prernišlje- vaje, da se je imenovano društvo od 1. 1870. na¬ prej vsled osnovanja poddružnih društev po škofi¬ jah in posameznih okrajih tudi v našem cesarstvu razširilo, predlaga shod avstrijskih katoličanov predsednikom dotičnih poddružnih društev prošnjo, 12 naj delajo pri prihodnjem občnem zboru »društva sv. Cecilije za vse dežele nemškega jezika" na to, da se bodo odpravile ovire, katere razširjenje ovega društva po vseh deželah našega cesarstva zabranujejo (»Lander deutscber Zunge“); premiš¬ ljevaje naposled, da zamore „društvo sv. Cecilije za vse dežele nemškega jezika 1 ' uspešno delovati zlasti tam, kder se duhovščina in učiteljstvo z gojenjem cerkvene muzike marljivo peča, predlaga shod avstrijskih katoličanov velečestitem., škofom in samostanskim prednikom preponižno prošnjo, naj pri svojih stolnih sedežih in cerkvah v ob¬ stoječe že glasbenske šole, pa tudi v one, katere se še bodo osnovale, uvedejo liturgično glasbo, ter priznava kot potrebno, da se bogoslovcem kmalu iz začetka, kakor tudi učiteljskim priprav¬ nikom, po poduku v liturgični muziki, oziroma v orglanju in skladoslovju, pomaga do potrebne spo¬ sobnosti: djanjski sodelovati pri popravi cerkvene muzike. III. Premišljevaje, da zamore le koristiti, ako vsak duhovnik, kakor tudi sploh ako katoliški verniki vedo, koliko je sv. Cerkva glede umetel¬ nosti storila, potem ako umevajo razvitek krščanske umetelnosti in iz tega zajemajo večje spoštovanje do Cerkve; premišljevaje, da so dijaška semenišča predstopnje do duhovniških semenišč, da mora za duhovnika velikega pomena biti, ako razumeva zgodovinski zazvitek za cerkvo potrebnih umetnijs- kih reči, kakor tudi popolno izraženje cerkvenih resnic v ustvarbak umetelnosti; premišljevaje, da se ustmena predavanja, pojasnena z primernimi sredstvi, ne dajo popolnem dobro nadomestiti po nobenem zasebnem še tako marljivem prebiranju strokovnjaških listov; premišljevaje, da so bogo- slovske vednosti itak že v mnogovrstni dotiki in 13 tesni zvezi z umetelnostino zgodovino in starino- slovjem; premišljevaje, da se od duhovnika, v starinoslovju cerkvene umetelnosti izvedenega, da pričakovati izvrstno čislanje in skrb ohranjevanja spomenikov cerkvene umetelnosti srednjega veka; premišljevajč, da duhovnik, kateri je v tej reči izveden, kaže jako zaželjeno sposobnost, ljudstvu, s katerim je v najbližnji dotiki, biti voditelj in učnik v umevanju in ljubezni za blažji umetnijski ukus, da se torej nadejanja Cerkve, države ih človeške družbe glede jihovih skupnih koristi pri umetelnosti in jenem napredku v tem poduku vje- majo; premišljevaje, da tudi na protestantskih vseučiliščih v Nemškem od vlade nastavljeni pro¬ fesorji učijo starinoslovje cerkvene umetelnosti, da je torej nekaj enakega tem več pričakovati od vseučilišč in od učilnih zavodov v katoliških dr¬ žavah : izreka shod avstrijskih katoličanov željo, naj bi se od odločevalne cerkvene strani, kolikor je to mogoče, mislilo na priredjenje predavanj iz zgodovine in starinoslovja krščanske umetelnosti v duhovniških semeniščih in bogoslovnieah po zgledu škofij, katere že kaj takega imajo, pri kateri reči se pa še posebič mora priporočati, naj se v dijaških semeniščih poduk v risanju kot ob- ligaten zaukaže in tako uravna, da bo zamogel kot predstopnja za bodoči poduk v cerkveni ume¬ telnosti v bogoslovju služiti. IV. Premišljevajč, da se zarad znane topo- grafične in narodne različnosti v cesarstvu ima centralno delovanje za krščansko umetelnost boriti z znatnimi težavami, in da zlasti različnost jezikov krepek uspeh centralnega lista za umetelnost za- branuje; premišljevaje, da bi tak centralen list, odtegnjen lokalnim potrebam in prašanjem, potrebne podpore poprej pogrešal, kakor pa list namenjen 14 menjšim krogom, ki pa mu podajajo mnogo na¬ ravnih pogojev obstanka; premišljevaje, da tako od mnogih oddaljeno podvzetje pravega umevanja in prizadevanja za umetelnost po vseh delih cesar¬ stva vendar nebi pospeševalo, med tem ko pa lokalni listi laglje lokalnim potrebam ustrezajo in lokalno prizadevanje za umetelnost vzbujajo in podpirajo: sklene shod avstrijskih katoličanov iz- davanje centralnega lista v zadevi cerkvene ume¬ telnosti za celo cesarstvo opustiti ter na izdavanje in podpiranje večih in lokalno opravičenih listov delati. D. Časnistvo. I. Shod katoličanov jemlje z veliko zadovolj¬ nostjo na znanje razvitek in razširjenje katoliških časnikov (novin ali listov) v posameznih kraljestvih in deželah cesarstva. Ob enem pa tudi priznava potrebo vsaj enega velikega katoliškega lista v Avstriji, kateri bi poklicu avstrijskega katoliš¬ kega časništva, nalogo posameznih deželnih novin presegajočemu, ustrezal ter si priboril spoštovano mesto med velikimi katoliškimi listi Evrope. Ta veliki list bi naj bil v vedni zvezi z katoliškimi novinami v kraljestvih in deželah. II. Shod katoličanov spodbuja sedanje ka¬ toliške liste, naj trdno, kakor do sedaj, stojijo za krščansko pravico ter nepremakljivo branijo res¬ nico v smislu nezmotljive učilne oblasti sv. Cerkve. III. Shod katoličanov čestita utemeljiteljem in dobrotnikom katoliških časnikov v avstrijs¬ kih kraljestvih in deželah zarad stanovitnosti, s katero se borijo proti neugodnim razmeram, ter jih živahno spodbuja k vstrajnosti v njihovih prizadevanjih. Isto tako izreka shod katoličanov 15 hvaležno priznanje tistim, ki so si do sedaj sredi težavnih razmer prizadevali, potrebi po velikem listu, kolikor jim je bilo mogoče, ustrezati. Shod katoličanov priporoča najkrepkejše podpiranje ka¬ toliškega časništva v omenjenem dvojnem oziru. IV. Shod katoličanov priznava, da so kato¬ liški kristijani dolžni, vsak po svojem poklicu, zmožnostih in premoženju delovati za obstanek, razvitek in blagonosen uspeh katoliških časnikov. Podpiranje katoliških listov se naj posebno vrši z do¬ pisi, večjimi sestavki, nabiranjem udov za kat. tiskov¬ na društva, z snovanjem knjižnic za katol. ljudstvo. V. Shod katoličanov jemlje z veliko zado¬ voljnostjo na znanje obstanek društev, katera imajo nalogo, izdavati in širiti dobre tiskovine, ter iz¬ javlja živahno željo, naj bi se taka društva os¬ novala po vseh kraljestvih in deželah. Shod kato¬ ličanov priporoča vsem takim društvom še eelč posebič izdavanje in širjenje kolendarjev za ljud¬ stvo, kakor se to že po večih kraljestvih in deže¬ lah cesarstva z hvalevrednim in največjim uspehom godi. Shod katoličanov izreka še naposled željo, naj bi vsak, kateri se katoliškej stranki prišteva, spoznal, da je pri svoji vesti dolžen, katoliške liste, kolikor mu je le mogoče, širiti. E. Katoliško življenje. I. Splošni shod avstrijskih katoličanov iz- poveda pred vsem svoje prepričanje, da je blago- nosno upljivanje katoličanov na krščansko uredbo javnih razmer mogoče le, če si prizadevljejo svoje lastno notranje in zunanje življenje urediti v smislu krščanske popolnosti, če torej marljivo rabijo v ta namen od sv. Cerkve zapovedane pomoeke milosti, če se živahno udeležujejo vsakovrstne redne in iz- 16 redne službe božje, potem od sv. Cerkve odobre¬ nih in priporočenih bratovščin, stanovskih in mo- litevskih dražeb, zlasti če se povsod in srčno skazujejo kot pravi verniki in vselej v tesni zvezi ostajajo z svojimi duševnimi pastirji, škofi in pa¬ pežem. II. 1. Splošni shod avstrijskih katoličanov izreka svoje prepričanje, da vsi dogodki, kateri se tičejo sv. stolice papeževe v Rimu, ob enem tudi vesoljno Cerkvo zadevljejo. 2. Splošni shod avstrijskih katoličanov iz- poveda svojo najiskrenejšo udanost do sv. stolice in uporeka slovesno zoper vse napade na njeno svobodo, katera njej je potrebna, da uspešno zvišuje svojo učilno — duhovniško — in pastirsko oblast. 3. Splošni shod avstrijskih katoličanov iz¬ javlja svoje prepričanje, da bodo tudi avstrijski katoličani željam sv. Očeta, v alokuciji (nagčvoru) 12. marca t. 1. izrečenim, ustregli in pod vodstvom svojih škofov poslužili se vseh dopuščenih jim sredstev, da bo posilstvu in sužanstvu, v katerem so sedaj sv. Oče, brž ko mogoče konec storjen. III. Splošni shod avstrijskih katoličanov je prepričan, da je društvo sv. Vincencija svetnim ljudem glavni pomoček za preuovljenje človeške družbe na krščauski podlagi. Naj se torej po vseh silah prizadevlje, da se bo v cesarstvu število konferenc društva sv. Vincencija pomnožilo, tudi po deželi, posebno kder je veliko delavcev, fabrik itd. ter da že obstoječa pa tudi ona, ki se bodo osnovala, skrbijo za zanemarjeno mladino po pri- bežališčnicah ali azilih za fantiče, rokodelske učence, dijake itd. 17 F. Društvenske zadeve. I. Splošni shod katoličanov je se po danih mn poročilih prepričal, da katoliška-politična dru¬ štva po vseh kraljestvih in deželah — deželna in krajna — brez izjeme po svojem delovanju kažejo zvesto udanost do sv. katoliške Cerkve, do sv. Očeta in do prečestitega škofovstva, kot društva zvestih katoličanov; da nepremakljivo v srcih gojijo ljubezen in zve¬ stobo do svitlega cesarja Franca Jožefa I. in nje¬ gove preuzvišene hiše; da brez ozira na razlike rodu in jezika kot so¬ brate priznavajo, ljubijo in častijo vse narode cele avstrijske domovine, katerih združenje pod žezlom slavne hiše habsburg-lotrinške, kakor tudi njihova zvestoba, je naše cesarstvo veliko in častitljivo storilo; da so si, kolikor jim je bilo dano, prizadevala v javnem življenju delovati za dobre volitve v državni zbor, v deželne zbore in v srenjske zastope; da so se, kolikor jim je bilo mogoče, trudila za zboljšanje socijalnih razmer; da so vse to namerjavala in storila skoz in skoz iz domoljubnega namena, z velikimi žrtvami na času, denarjih in močeh, pogosto omejena na malo število delavnih domačih močij in vkljub za jihove društvenske razmere težavnim časom; in konečno, da so brez strahu pred ljudmi in v spodbudo in zgled plašljivim in malomarnim kato¬ ličanom očitno svojo vero izpovedovala. II. 1. Shod katoličanov priporoča vsem katol. pol. društvom, naj odberd izmed sebe po¬ sebne odseke (sekcije) za volitvenske, pravne, tis- 2 18 kovne in šolske zadeve z tem namenom, da za- morejo katoliškemu prebivalstvu svojega okrožja v takih težavnih slučajih prav svetovati. 2. Kat. pol. društvom se priporoča, naj skr¬ bijo za izpeljavo sklepov shoda katoličanov gledč časništva in šole. 3. Kat. pol. društvom se priporoča, naj pri volitvah v državni zbor, za deželne zbore, posebno pa za srenjske zastope delujejo za volitev krščan¬ skih in konservativnih mož. 4. Kat. pol. društvom se najsilnejše priporoča, naj po vseh postavno pripuščenih sredstvih pod- učevanja širijo razumevanje važnih prašanj iz ka¬ toliškega stališča, da katoliško razumevanje ovih prašanj namesto sedanjega liberalnega povsod zavlada. Važnost sklepov dunajskega shoda avstrijskih katoličanov. Za resolucijami ali sklepi dunajskega shoda, moramo še par besedic poslati o njihovi važnosti. Ta bo kmalu razvidna, ako nekoliko pogledamo v majhno pa zanimivo zgodovino shoda, ter kratko pomislimo: od koga, kako in zakaj da je bil sklican. Marsikdo je morebiti mislil, da so duhovniki temu shodu prvi povod dali. To ni po vsem res¬ nično. Glavni začetniki so mu bili svetni gospodje, 19 vrli domoljubi in zvesti sinovi sv. katoliške Cer¬ kve, namreč udje društva sv. Mihaela na Dunaju. Po nasvetu barona Stillfrieda je društvo 8. nov. 1875 sklenilo, vsa cerkvena društva v Avstriji po¬ zvati na splošno zborovanjema Dunaju in je v ta namen tudi iz sebe izvolilo poseben odsek odbor¬ nikov'. Ti so pa kmalu prepričali se, da bolje kaže, če se na zborovanje pokličejo ne posamezna društva, ampak posamezni verni katoličani na pod¬ lagi postave o zborovanju od 15. nov. 1867. To se je tudi zgodilo letos in srečno dovršilo meseca maja po skoro 21etnem pripravljanju. GrofPer- gen je kot načelnik pripravljevalnega odbora pred vsem sv. očetu Piju IX., potem pa tudi vsem av¬ strijskim nadškofom, škofom in samostanskim pred¬ nikom naznanil, kar se_ namerjava, ter je prosil za potrebno podporo. Se le, ko so vse priprave dokončane bile, vse ovire premagane, so odborniki meseca februarja 1877 razposlali do katoličanov našega cesarstva oklic, v katerem so jib povabili na Dunaj k zborovanju. Okiic se je tako glasil: „Slehernej veri na razodeto resnico in na čreznaturno božjo uredbo sveta nasprotuvajoči in celč sovražni duh si mar¬ ljivo prizadeva, vse krščanske naprave porušiti. Tudi po naših domačih deželah je že marsikaj pogubnega dognal. Mnogih takih ljudi, kateri se poklicani mislijo, na razvitek javnih razmer tvori- teljstvenski upljivati, se je lotila tolika pogubna zmešnjava v mišljenju, da so nesposobni postali, resnico ločiti od zmote, pravico od krivice, dobro od hudega; pa tudi izmed onih, kateri so vero ohranili, stoji mnogo pred obžalovanja vrednimi dogodki brez sveta, brez srčnosti, to pa zato, ker ne vedo prav, kako bi zajezili razsajajočo reko. Najsvetejše koristi človeštva so v nevarnosti, temclj- 2 * 20 ne podlage krščanskemu pravnemu redu se nepre¬ nehoma rušijo : neizmerna nesreča mora zadeti vse, če jih res poderd. V takih razmerah morajo katoličani, katerim je predobro znano, da iz zmot- njav sedanjih dni nihče zaželjene poti ne najde, če mu ne sveti luč krščanske resnice, čedalje bolj živahno čutiti potrebo, da se vsaj med seboj po¬ govorijo o sredstvih, po katerih bi se dalo prete¬ čim nevarnostim v okom priti in za to svrho po¬ trebno delavnost vzbuditi. In v ta namen smo podpisani, po sijajnem zgledu svojih vernih so¬ bratov na Nemškem, Francoskem in Italijanskem spodbujeni, poskusili, tudi avstrijske katoličane po¬ zvati na velik shod. Preuzvišeni cerkveni pastirji, in drugi skušeni in enako misleči možje so naše podvzet- je pohvalili, da celo z veseljem pozdravili in svojo podporo obečali; naš milostljivi knez in nadškof dr. Janez Rudolf Kutschker so pa blagovoljno prevzeli pokroviteljstvo shoda. Tudi sv. oče Pij IX. so naš namenjeni shod odobrili in mu podelili svoj apostolski blagoslov. Splošni shod avstrijskih katoličanov celega cesarstva se bo torej obhajal na Dunaju od 16. do 19. aprila t. 1. Predmeti, o katerih se bo posvetovalo na podlagi od od¬ bornikov priredjenih priprav, obsegajo 1. socijalne zadeve, 2. šolo, 3. cerkveno umetelnost, 4. katoli¬ ško časništvo, 5. katoliško življenje, 6. kat. polit, društvenske zadeve. Na splošni shod avstrijskih katoličanov celega cesarstva vabimo torej vse zveste, katoliško mis¬ leče podložnike našega svitlega cesarja in gospoda, kateri enako nam čutijo potrebo vzajemnega pora- zuma, moralične podpore, in upamo, da se bodo ovega shoda zvesti katoliški možje iz vseh kralje¬ stev in dežel cesarstva udeležili v mogoče velikem števila ter mu po marljivem udeleževanju naklonili 21 čast in veljavo res avstrijskega shoda, bogatega po obilnih uspehih. Na Dunaju, na den stolice sv. Petra 22. feb. 1877. Anton grof pleni. Pergen, Jožef grof Barbo plem. Waksenstein, Henrik grof plem. Brandis, Jožef deželni grof plem. Fiirsten- berg, Franz Gdssner, Alojzij Karlon, Alojzij princ Liechtenstein, dr. Jožef Oelz, dr. Julij plem. Biccabona, Franc Schuch, Leon grof plem. Thun, Janez Th.urnh.er Ker so kmalu po veliki noči bili poklicani deželni zbori na letošnje zborovanje, se katoliški shod ni mogel obhajati 16.—20. aprila, kakor je bilo v oklicu naznanjeno. Shod je bil torej pre¬ ložen in res sijajno obhajan 30. aprila in 1. 2. 3. maja 1877. * * * Kar bi se bilo že davno imelo zgoditi, to se je tedaj vršilo v staroslavni prestolici avstrijskega ce¬ sarstva na Dunaju ali Beču. Katoličani iz vseh avstrijskih dežel so se zbrali in se pogovarjali o najvažniših zadevah. V dvorani krasno pozidane palače, katera se je z doneski iskrenih katoličanov sredi Dunaja blizu čudovito lepe votivne cerkve postavila, se je 30. aprila zvečer sošlo više 3000 ljudi, med njimi 700 mož iz vseh avstrijskih de¬ žel ; iz naše mariborske škofije so bili navzoči č. g. kanonik Kosar in č. g. Voh iz Konjic, grofi Brandis in knezi Windischgratz itd. Grof Pergen je zbrane pozdravil z krščanskim pozdravom: hvaljen bodi Jezus Kristus! Potem je blagi gospod navdušeno nadaljeval: „hvala Bogu, težavno delo, katero se je Bogu v čast pričelo, se dnes djanski vrši. Milosti božjej pa Vašej po¬ žrtvovalnosti, slavna gospoda, je se zahvaliti, da obhajamo dnes sijajen shod katoličanov iz vseh avstrijskih dežel. Kakor zlatej kroni vladarjevej ne sme manjkati noben žlahtni kamen, jednako ni 22 smela nobena dežela našega svitlega cesarja ne- zastopana ostati na tem shodu. Le ker vidim pred seboj zastopnike vseh avstrijskih dežel, slobodno rečem, da odprem dnes prvi shod vseh avstrijskih katoličanov. Sedaj pa prosim, da si slavna go¬ spoda izmed sebe izvoli predsedništvo!“ Preden se je to zgodilo, je še grof Pergen dal prečrtati čestitajoča pisma, kojih je došlo 43 iz raznih krajev Avstrije in Evrope, potem 26 pismenih pozdravov in 37 telegramov. Z velikim veseljem tukaj ome¬ nimo, da je tudi kat. politično društvo v Konjicah in 5 jednakih društev iz Koroškega poslalo svoje pozdrave in telegrame. Zbrani katoličani so potem izvolili jednoglasno predsednistvo. Grof Egbert Belkredi, brat nek¬ danjega ministra, je postal predsednik, Julij pl. Riccabona in grof Henrik Brandis jegova namest¬ nika. Grof Belkredi, prevzemši predsedništvo je zbrane kaj lepo in primerno nagovoril. Rekel je: pred vsem nasvetujem, da sv. očetu Piju IX. tele- grafično naznanimo svojo najponižnišo udanost in prosimo za apostolski blagoslov. Nasvet je bil z veliko navdušenostjo sprejet. Predsednik je potem nadaljeval: imeniten dogodek se vrši, obhajamo sedaj prvi shod avstrijskih katoličanov. To je glasno pred Bogom in svetom objavljeno vero- izpoznanje. Zbrali smo se v neizmerno resnem trenutku, da se pogovarjamo o prašanjih, ki so v najtesniši zvezi z našim katoliškim življenjem. Da pomirimo svoje srce in vest, treba nam je določno izvedeti, kako se imamo kot verni katoličani^ ob¬ našati nasproti nekaterim važnim prašanjem. Živi¬ mo v dobi, v kateri je besnim silam pripušČeno, ljudem zdrave misli pačiti, vse kar je sveto, za¬ sramovati, resnico kaliti, vse podlage, na katerih človeška družba in država slonijo, rušiti in pokon- 23 čavati, Božja naprava za zveličanje ljudi, učiteljica in odgojiteljica človeškega rodu, sveta katoliška Cerkva, se skoro po vseh evropskih državah iz¬ podriva iz javnega življenja. V nekdanje kata¬ kombe, v podzemeljske votline jo hočejo nazaj pahnoti, da bi ondi na skrivnem, kakor kaka hudodelnica, obhajala svoje shode; med tem pa se drznejo ponočni ptiči svojo neversko temo svetu hvalisati kot najjasnišo svetlobo. Zopet je nastopil čas, ko stoji neverni cesar Maksim pred velikim Konstantinom in zopet bo le tisti zmagal. Kateri se spominja svetega križa in božjih besed: v tem znamenju bodeš zmagal. Mi smo se okoli tega znamenja zbrali, iz vseh dežel našega vladarja smo se sošli, da se pod ovo zastavo, pod ovim banderom zedinimo in — po dolgi vojski morebiti — gotovo zmagamo. Vse, kar nas loči, jezik, rod, navade, zgodovina in pravica, vse to gine pred uzvi- šeno edinostjo krščanske vere, kojo vsi jedno spo¬ znavamo in verujemo; vse to gine pred edinostjo sv. Cerkve; tukaj si podajamo vsi bratovski roke. (Dobro, dobro, ploskanje z rokami). Dobro, tedaj se pa zedinimo, zberimo se, kakor se zbiramo po starodavni zvestobi okoli svojega svitlega cesarja, tudi okoli svojih prečastitih Škotov iu okoli središča vse jedinosti, okoli stolice sv. Petra. (Živahno pri¬ znanje in živijo-klici.) I. Socijalno prašanje. Kmalu bo 100 let, odkar je pričela razsajati strašna prva francoska revolucija, ki je bila kon- 24 čana z začasnim uničenjem sv. Cerkve na Fran¬ coskem, z umorom kralja, jegove žene in otrok, ter z razdorom starega družbinskega in političnega reda in z zavladanjem liberalizma. Francoska re¬ volucija od 1. 1789 je prav po krvi milijonov po¬ klanih ljudi gazeča porodnica liberalne dobe, ki je obveljala najprej na Francoskem in polagoma potem po vsej Evropi, če izvzememo Rusijo. Stari red naslanjajoči se na Boga, na sv. vero, na božje postave, so zavrgli ter vso družbinsko življenje, vso politiko in gospodarstvo postavili na 3 pod¬ lage, katere so jim brezbožni ljudje izumili in na¬ svetovali. Te podlage so: državljanska svo¬ boda in enakost vseh državljanov (oče njej je bil brezbožni filozof Rousseau), gospoda rstvenska svoboda (izmislil jo je prvič Anglež Adam Smith) in pa konstitucija (izumil njo je pisatelj Mon- tesquieu), t. j. razdelitev državne oblasti v 3 politične oblasti namreč: v postavodajavno, izvrševalno in sodnijsko oblast. Postavodajavna oblast je naj- važuiša in je torej prešla na poslance, od ljudstva izvoljene. Tako se je lahko reklo, da ljudstvo (po poslancih) samo sebi daje postave, in ker se po teh postavah mora vse ravnati, še tudi, da samo sebe vlada in si pravico razsojuje. Ljudstvo je po tem takem postalo polnovlastno, samostalno in neodvisno. Vladarji in ministri so mu le prvi urad¬ niki, zavladala je povsod zlata svoboda, vse prejš¬ nje zapreke so morale pasti. Vsakemu je pre¬ puščeno misliti, govoriti, pisati in tiskati, delati, še celo razsajati, dokler se ne pregreši zoper liberalne postave. Nova svoboda, novi red se je mnogim piecej prikupil, zlasti onim, ki so bili bolj pre¬ brisani, učeni in bogati. Kajti nova svoboda jim je dala zaželjeno priliko, svojim željam in zahte¬ vam, če prav tudi na škodo menj prebrisanim, 25 neučenim in ubogim, ustrezati brez strahu pred časno in večno kaznijo 5 vsaj njim je časno kazen odpravila liberalna postava, vero na večno kazen pa so z vero na Boga vred odložili. Tako so se začela liberalna nebesa na zemlji. Tudi k nam v Avstrijo so jih skušali spraviti 1. 1848, kar se jim je pa še le 1 . 1860 posrečilo in torej uživamo srečo liberalne dobe že 17 let. Solnce mnogovrstne liberalne svobode sije tudi nam! Božje solnce sije po besedah sv. pisma po pridnih in hudobnih in greje vsako stvar. Liberalno solnce pa ne tako! Ono sveti in greje le izvoljene, druge pušča v temi, če jih prav nemilo ne peče. To sprevidajo ljudje čedalje bolj, zlasti tisti, katerim ovo solnce nič prav po godu ne sveti. Te baže ljudje so zapa¬ zili, da liberalna svoboda ni na korist vsemu pre¬ bivalstvu, ampak le bolj majhnemu številu izvolje¬ nih, kateri imajo dovolj liberalne krvi v sebi, t j. liberalne učenosti, prebrisanosti in — denarjev. Najbolj upijejo sedaj po Evropi nezadovoljni de¬ lavci, potem ubožani rokodelci ali mali obrtniki, zadolženi in z davki obloženi kmetski ljudje. Pra¬ vijo : liberalna razdelitev zemlje in pozemeljskega raja je krivična; liberalne svobode koristijo le ve¬ likim posestnikom, velikim trgovcem, velikim fabri- kantom in denarnim mogočnežem, vsemu ostalemu prebivalstvu pa so na neizmerno gmotno škodo. Treba je torej nove delitve, tako, da bo vsak imel enako dosti itd. Najhujše silijo na to fabriški de¬ lavci na Francoskem, Nemškem, deloma tudi že pri nas. Začeli so se zbirati v skrivnih društvih, da bi ob priličnem času sprožili najstrahovitnišo re¬ volucijo ter vse premožniše ljudi poklali, ves sedanji red prekucnili in ustanovili republiko samih de¬ lavcev, kder sicer tudi nebi bilo ne Boga, ne božjih postav, ali tudi ne liberalnih postav, ne liberalnih 26 denarnih bogatašev in nobenega ubožtva. Tako sanjarijo po liberalcih Bogu in božjim postavam izneverjeni pa tudi od njih tlačeni delavci, ubožci in nemaniči. Po tem takem se je liberalna doba v strašni revoluciji rodila, ali se v strašniši bi uteg¬ nila umreti. Da to ni prazen strah, nam spričuje nesrečno mesto Pariš, ktero so 1. 1871 taki uporni delavci užgali. Ni čuda tedaj, da so najvrliši možje prepričani, da je skrajni čas, pretečej ne¬ varnosti v okom prihajati. Kako? No, to je: so- cijalno prašanje. Praša se namreč, kako bi se zamoglo delavcem itd. pomagati brez strahovite revolucije? Velevažno socijalno prašanje rešiti si je pri¬ zadevalo že dokaj liberalcev, a nobeden pravega odgovora ni uganil. Scbultze-Delitsch na pr. sve¬ tuje, naj si delavci, in nemaniči sploh, pomagajo sami, naj se združijo in osnujejo društva za nakup blaga, za prodajo izdelkov itd., naj skrbijo za sled¬ ljivost (Sparsamkeit) med seboj. To je smešno. Kdo pa je še kedaj sam sebe za glavo prijel in se izvlekel sam iz luže, v katero je padel ? To je tudi sprevidel Lasalle, drug pretresovalec socijal- nega prašanja, ter je zahteval, naj delavcem iu ubožcem pomaga — država; ona jim naj skrbi za delo in zaslužek, za živež in obleko. Ta na¬ svet je zopet nespameten. Nobena država tega ne zmore, kar Lasalle nasvetuje. Edino pravo zadel je le mongunški škof, slavni Emanuel Ketteler. Bistroumni mož pravi: strahovitim nasledkom li¬ beralizma v okom priti je mogoče le, če se za¬ mašijo vrelci, iz katerih izvirajo: h Bogu se morajo, bogati in ubogi, vrnoti nazaj, katerega so nespa¬ metno zapustili, na božje postave se mora zopet nasloniti naše družbinsko, gospodarstvensko in po¬ litično življenje, neomejena svoboda, katera je raz- 27 sajanju človeških strasti na škodo nevednim in ubogim sedaj dovoljena, se mora zopet z posta¬ vami zagraditi, zlasti oderuškemu kapitalu je treba postaviti primernih mu mejašev. 1 ' Slavnemu škofu so pritrdili brž vsi katoličani na Nemškem in tudi v Avstriji so zlasti kat. politična društva na gori navedene nasvete pozorna postala ter začela na ovi podlagi napredovati. Posebno imenitni, ker praktični, so nasveti, katere je kat. polit, društvo za Spodnjo Avstrijo na Dunaju sprejelo in razgla¬ silo v resoluciji od 18. maja 1875. Ova resolucija kaže pot, po kateri se zamore pri nas v Avstriji začeti prehajati od liberalne podlage družbinskega in političnega življenja na krščansko podlago. Re¬ solucija se glasi: „kot pomoček zoper gospodar- stvenske hude nasledke liberalizma služi 1. zopetna vbuditev krščanske ljubezni, ki zapoveduje ljubiti vse ljudi, ki sebičnost posameznikov, stanov in držav, po potrebi brzda, ona edina je zmožna pos¬ pešiti prenovljenje, katero nam je potrebno v za¬ sebnem, gospodarstvenskem in javnem življenju, v znotranji in zunanji politiki; vsled tega je po¬ trebno 2. da se družbinski razdel delavcev, malih obrtnikov (krojačev, kovačev i. t. d.), kmetskih ljudi prizna kot enakopraven v državi zraven družbinskega razdela velikih trgovcev, ve¬ likih obrtnikov ali fabrikantov, 3. da se navede¬ nim družbinskim razdelom dajo autonomni organi ali zbornice po načinu kupčijskib in obrtnijskih zbornic (Handels u. Gewerbekammern), da zamorejo tako svojim opravičenim koristim sami do veljave pomagati drug nasproti drugemu in nasproti dr- žavnej oblasti." To resolucijo je tudi shod avstrijskih kato¬ ličanov odobril potem, ko je knez Alojzij Liechten¬ stein vsestranski njo pojasnil in v sijajni besedi 28 priporočil. Govor kneza Liechtensteina pojasnuje 1. težave kmetskega stanu v liberalni dobi, 2. te¬ žave malih obrtnikov, rokodelcev in delavcev v liberalni dobi, 3. novošegno ali liberalno denar- stveno gospodstvo in končuje z priporočbo prve resolucije gledč socijalnih zadev. Govor kneza Liechtensteina. (3. maja 1877.) I. (Težave kmetskega stanu v liberalni dobi.) „Novošegna izomika ali civilizacija ni umila doseči ne prave krasote, ne čiste svet¬ lobe pa tudi ne svetovladne moči in trpežnosti pri državnih napravah, kakoršno po pravici občudu¬ jemo na nje predpodobi, na paganski izomiki cesarskega Rima. Le v enem oziru, v neverstvu, je prekosila stari Rim, odbivša ork (paganski pe¬ kel) in elizij (pag. nebesa) in zatajivši sleherno misel na kazen ali plačilo v unem svetu. Para¬ dižu in peklu, hrepenenju po nebesih, strahu pred peklom je dala slovo, a ž njimi zgubila tildi vsak moraličan nagib za človeške občutke, misli, djanja in postave. Postava njej je sedaj to, kar mogoč¬ než hoče; hudo je to, če revež od mogočneža sklenjeno postavo prelomi, dobro pa to, če trapeži ovo postavo natančno spolnujejo, prebrisanci pa se njej varno umikajo. Prva naloga in skrb človeš¬ kemu duhu po novošegni, liberalni omiki je: divji lov za dobičkom. Tukaj na zemlji si hočejo ne¬ besa z denarjem ustvoriti, polna zemeljskih slad- nosti; na duševno veselje v pravih nebesih unkraj groba ne verujejo in ne marajo več. Zato si pa tudi ne prizadevajo dalje, da bi si jih po krepost- 29 nem in dobrih del bogatem življenja zaslužili. Ali božja previdnost, ki nad nami čuje, če tudi ne verujemo ua njo, sedaj vse tako naravnava, da si ljudje zraven nebes tudi pekel na ta svet pre¬ stavljajo; in ta pozemeljski pekel ni veliko menje mučiven, obupen in poln trpljenja, kakor je pekel, katerega jim je poprej sv. vera pred oči postav¬ ljala. Božja previdnost namreč človeške razmere sedaj tako uravnava, da se večina ljudi nahaja v britki revščini; vsa spehana je od presilnega dela; obupna, zaničevana in zanemarjena trpi peklenske muke celo življenje vpričo nedosegljivih njej slad- nosti, katere menjše pa srečniše število bogatcev uživa. Ali tudi ti, ki v rokah držijo bogastvo, ključ do vseh pozemeljskih sladnosti, imajo svoj pekel; ne¬ prenehoma se morajo tresti strahu, da jim nagrab¬ ljenih denarjev ne izderd. Zavist in črt siromakov jim stoji vedno in grozivno pred očmi, kakor oster meč nad glavami, kakor smodnika poln podkop pod nogami. Strah, da se nebi siromaki nad bogatce vzdignili, jim sedi kot pošast na bogati mizi, stoji kot berič na pragu. Božja p evidnost je uravnala, da neverni svet težko težijo žalostni mrakovje vednega strahu in da te pa te grozno zasvetijo žrjavice krvavih puntarij: sploh na razkristijanjene narode je planilo socijalno prašanje, pekel na zemlji, da bi se vsaj po groz¬ nih nesrečah spametovali in h Kristusu povrnoli naza j! Socijalno prašanje, t. j. prašanje o razmeri boga¬ stva do siromaštva — je v tesni zvezi z verskim in zlasti verni katoličani moramo vso svojo pozornost na njo obrnoti. Ako to vrlo storimo, tedaj smo slobodno prepričani, da bo že najbližnja prihodnost naša! Bilo je 1. 1875. ko je kat. polit, društvo spodnje-avstrijsko sprejelo resolucijo, ki na to meri, 30 javno izreči, da se socijalno prašanje srečno rešiti da le, če bodo zanaprej posamezni stanovi v svo¬ jih lastnih zadevah sami za se postave sklepali, tedaj kmet za svoje kmetske razmere, rokodelec za svoje rokodelske potrebe, trgovec v kupčijskih rečeh itd. — se ve da pod posredovanjem in urav¬ navanjem krščanske države. Tej resoluciji so pritrdili skoro vsi katoliški listi, domači in tuji, in mnogo kat. pol. društev. Nihče izmed katoli¬ čanov se ni upiral, nihče z čem zdatnim ugovar¬ jal. Iz tega sklepam, da smo katoličani v tej važni reči bistveno enih misli, čeravno si djansko izpeljavo morebiti vsak drugače mislimo. Jaz bodem dnes izpovedal svoje misli ter skušal narisati in pokazati postave, katere bi si naj posamezni sta¬ novi o svojem času skušali dati. To ni prezgodaj! Posamezne vrste prebivalstva, koje sedaj liberalna sistema izsesava, so že pred zavladanjem libera¬ lizma po stotinletnem birokratičnera jerobstvu bile odvajene vsakemu samoupravništvu; in če tudi ■kedaj zaupanje na liberalno gospodarstvo zgubljajo, si vendar ne vedo ne svetovati, ne pomagati. Sr- dijo se nad liberalnim črevljarjem, toda prav po¬ vedati, kde jih črevelj tišči, tega še ne vedo. Zato jim pa moramo pomagati mi in jim razložiti in sicer naslanjajoči se na zgodovino, narodno go¬ spodarstvo in statistiko. Vendar jaz bodem govoril in ozir jemal le na 3, toda najvažniše, ker pride¬ lovalne, stanove: na kmete, na rokodelce in težake (delavce). Ti skup so večina prebivalstva, v njih tiči jedro socijalnega prašanja. Pred vsem bodem naštel nadloge, katere jih sedaj težijo, potem pa navel pomočke, s katerimi si zamorejo pomagati! Kdo je kmet? Kdo pripada kmetskemu prebivalstvu? Ne vsak poljedelec je že kmet, ne sleherno poljedelsko prebivalstvo je kmetskemu 31 stanu prištevati. Marveč kmet je tisti poljedelec, kateri je ob enem posestnik zemljišča, katero ob¬ deluje. Le poljedelsko prebivalstvo, kolikor ga na lastnih tleh prebiva in lastno zemljo obdeluje, pri¬ pada kmetskemu stanu. Lastništvo pri zemljiščih je pa dvojno. Ali imajo vsi kmetje ene občine do vse zemlje skupno lastuiško pravico, ali pa poseda vsak svoj poseben, večji ali manjši, kos zemlje kot osebno lastnino. Prvi način je bil nekdaj po vsej Evropi navaden, sedaj ga nahajamo še na Ruskem in pri jugoslavjauskih zadrugah; drugi način je pa pri nas in drugod po Evropi splošen. Nekdaj v srednjem veku so nad kmetskimi posestniki uživali neko vrhovno, pravno ali juri- dično nadoblast ali lastniško pravico: vladar, plem¬ stvo, duhovščina, mesta, sploh tako zvani gos¬ podje ali grajščaki. To nadlastništvo gospodar- stvenskega stanja kmetom bistveno ni spreminjalo. Človek, ki je zemljo v potu svojega obraza ob¬ deloval, je tudi pridelani sadež shranil in užival, le nekteri, večji ali manjši, delež je kot davek oddajal za vzdrževanje gosposke. Te razmere so se razvile v srednjem veku z feudalstvom ali grajščastvom vred, ki je pa polagoma po veeih deželah popolnem propaio, najpoprej na Italijan¬ skem. Tukaj so mestjani po srečni kupčiji v ju- trove dežele obogateli. Kmalu ro začeli vunkaj na deželo grabiti in posestva nakupovati, jih v velika posestva — latifundije — zlagati in po na¬ jemnikih obdelovati. Tako je zginil ves kmetski stan. Na Italijanskem ni kmetov, ampak tam so sami veliki posestniki in najemniki — Pacbter. Blizu jednako se je godilo na Angležkem, kder so pred 3 stoletji grajščaki začeli svoje podložnike izgan¬ jati, iz posestev pa velike pašnike za ovce na¬ pravljati, ker je ovčja volna zarad velikih suk- 32 narnic v sosednji Flandriji bila jako draga in je torej grajščake močno bogatila. V teka 3 sto¬ letij je bil kmetski stan uničen in že 1. 1820 v Šotlandiji do zadnjega iztrebljen. Podobne raz¬ mere najdemo v Holšteinu in v Meklenburškem; veliko posestvo je kmetski stan požrlo. Toda po nekaterih drugih deželah se je kmetski stan temu srečno uprl ter grajščastvo prebil; zlasti v Avstriji se je pod modrim ia blagovoljnim varstvom, od strani cesarske hiše krepko podpiran, trdno ukre- pil in vtrdil; čedalje bolj je umel velika posestva grajščakov krčiti in v ožje meje zavračati, posebno v hribovitih krajih, kder se je mnogo manjših posestnikov naselilo. Leta 1848—1849 se jim je še sitna desetina, tlaka in rabota odpravila in stanje mnogo polajšaio, ko jih nebi bila prišla stiskavat nova nadloga — velike dače, katere so sedaj začele občutljivo naraščati. Smemo reči, da se našim kmetom stanje od leta 1850. naprej do 1860. ni znatno ne polajšaio pa tudi ne shujšalo. Ali vse drugače je od 1. 1860 naprej, ko je libe¬ ralizem zavladal. Čedalje več in hujših znamenj se prikazuje, katera pričajo, da kmetski stan oči- vidno propada. Posestniki v hribovitih krajih za¬ čenjajo njive popuščati, ker ni za čem delavcev plačevati; sedaj se lotijo gozdov in jih neusmi¬ ljeno posekavljejo, ker od drugod nimajo dobiti toliko denarjev, da bi najpotrebniše stroške po¬ krili ; naposled prodajo posestvo, primejo za potno palico in zapustijo dom svojih očetov ter se pre¬ selijo drugam; večjidel se raztepejo v mesta, trge in fabrike kot delavci ali težaki, hlapci in dekle. Dežela pa postaja prazna in pusta; velika posestva nastajajo, paše in grmovje zarašča, kder so prej bila ljudnata selišča srečnih hribovskih kmetoval¬ cev! V bolj rodovitnih krajih, po planjavah in 33 dolinah, kder bi pridelek vendarle moral trud in delo kmeta obilo poplačevati, pa opazujemo sedaj prikazni, katere morajo vsakega domoljuba globo¬ ko v srce zaboleti. Vkljub trdej marljivosti, vkljub temu, da je že z malim zadovoljno, je naše kmetsko ljudstvo vendarle močno zadolženo, po oderuhih nesramno odrto; tropoma se po dražbah iz posestev izganja. Draga hiša očetov, mili stari dom, podedovana streha, ljubljena zemlja, ki je prednikom dajala kruha, od roda do roda, je sedaj ponižana v predmet nevrednega, prav judovskega barantanja in eiganjepja ter se za njo oderuhi in denarni mogotci nesramno pipljejo. Cela vrsta liberalnih naprav ruši krepko naše kmetsko ljud¬ stvo, da bo v par desetinah let iz njega samo revno poljedelsko nemaništvo ali proletarijat. Prevažna vrsta našega prebivalstva, ki daje deželi kruha, cesarju pa vojakov, postaja siromašna, ne¬ stalna, na vse premožnike srdita svojat, državi in sploh človeškej družbi sama zadrega in nesreča. In vendar nam kaže zgodovina, da nikakor ni težko, kmetski stan deželi pridobiti ali ga ohraniti. V ta namem ni treba ne globoke filozofije, ne visoke državniške modrosti, še celo kmetijskih šol ali ministra za poljedelstvo ne: treba je le zdrave pameti. Kmet ni prisiljena rastlina, katerej se v rastlinjaku skozi šipe solnčne svitlobe, skozi oken- jake zraka in v loncih zemlje odmerja. On ni povrtna sadika zavolj lepšega, katero vrtnar po¬ ljubno presaja. Kmet je hrast, ki ne zahteva no¬ bene izredne postrežbe, če ga ljudje le pri miru puste. Kakor hrast je kmet zadovoljen, če ima nad seboj prosto sveto nebo in pod seboj toliko zemlje, kolikor nje obsenčiti zamore. On hoče rasti, kder je prvič svojo kal pogual in nepremakljiv ostati na zemlji, v katerej ima svoje koreninje. 3 34 Slavna gospoda, očitnoje: kmetski stan pro¬ pada. Ali če propade on, propade vsa država. Da se temu v okom pride in kmet propada oko- varje, treba je, da se mu zopet privošči dvoje: 1) lastnina in naseljenost; lastnina popolna in cela, brez dolgov; naseljenost gotova in trpež¬ na od roda do roda, dokler mu bo dedičev kaj. Sicer so pa težave, pod katerimi sedaj kmet v Avstriji vzdihuje, trojne: dače, dolgovi in slaba cena kmetijskim pridelkom. Prvo, kar sedaj kmetske ljudi posebuo tlači, so neprimerno velike dače. Te so pa dvojne: državne (cesarske) pa deželne in srenjske, t. j. deželne in srenjske priklade (Umlagen). Prve, t. j. državne dače so sedaj tolike, da zamorejo že samč kmeta spraviti v sitne zadrege, posebno, če zapo- redom potegnejo hude letine. Srenjske priklade in - tudi deželne so pa v liberalni dobi toliko posko¬ čile, da mnogo srenj tudi v najboljših letinah upropastijo. Prihodnje kmetske zbornice, v ka¬ terih bi kmetski ljudje sklepali o lastnih kmet¬ skih zadevah, kakor sedaj v trgovinskih zbornicah trgovci sklepajo o lastnih trgovskih zadevah, bodo tedaj morale, hitro ko bodo osnovane, delo¬ vati in siliti na zmanjšanje dač. Tukaj mi utegne kdo ugovarjati: ali državi je treba denarjev. Res je, državi je treba denarjev, veliko denarjev; toda resnično tudi je, da ima finančni minister z držav¬ no davkarijo vred ozir jemati na velikanske de- narstvene spremembe v poslednjih letih. Denar se je v ogromni meri preselil v roke, katere v pri¬ meri do kmeta jako malo ali nič davka ne pla- i čujejo in torej ima državna davkarija pri pobiranju dačnih denarjev zapustiti pot, kder denarja več najti ni, in ga iti iskat tje, kder ga še kaj, ali 3 h kder ga največ je. Ne prikrivam si težkoč ter pri¬ znavam, kako težko je, pregibni kapital v zdatne davkarijske kleše djati. Pregibni kapital obdačenju previdno uhaja, kakor polžka jegulja ribičevim pr¬ stom. Toda ni dvomiti, da bo skušena in dosledna davkarija vse take težave slavno premagala. Njena vsemu svetu dobro znana prebrisanost in znajdljivost si zamore tukaj pridobiti mnogo slave, še več pa denarjev, brž ko prazni strah pred denarstvenimi mogotci odloži. Kmetske zbornice bodo dalje morale siliti na to, da se bodo srenjske priklade (se ve, da tudi deželne) srenjam zopet v pametni meri nalagale. Omenim še, da bo tudi treba od konca do kraja predrugačiti sedanjo postavo glede domo¬ vinske pravice (Heimatsberechtigung) in tako zva- nega pomočnega domovja (Unterstiitzungsvvohnsitz). Kajti toti dve postavi sedaj velika mesta zlorabijo na škodo kmetskim srenjam. Vabijo namreč mlade in krepke delavne ljudi iz dežele k sebi ter jih črez nekoliko let, ko so se izdelali, oslabeli in se postarali, pošiljajo po šubu nazaj kot ubožce in reveže ter jih na stare dni nedolžnim srenjam v oskrbovanje navešajo. Vsled tega imamo tudi če¬ dalje večje stroške za šub, ki je postal drag po¬ magač svobodnemu preseljevanju — prav liberalno delo usmiljenja, ki se v tem kaže, da lačne po šubu pošiljajo na sprehod. Druga težava, pod katero sedaj ubogi kmet omaguje, so dolgovi. Tako ves zadolžen, kakor sedaj, še kmetski stan v Avstriji ni bil nikdar. Dolgovi pa rušijo gospodarstvo v dvojnem oziru; prvič ker zamore upnik dolžniku kapital odpove¬ dati in ga tirjati nazaj, drugič, ker mora dolžnik upniku izplačevati letnih obresti. Odpovedljivi dolg je večen nemir za delajočega posestnika in če se mu kapital odpove, tedaj je prisiljen ali gospo- 36 darstvo odložiti, ali posestvo prodati ali pa najeti nov dolg, da prvi poplača. Da je vsak navedenih slučajev rednemu gospodarjenju neugoden, to je jasno kot beli den. Večjidel se novi posestnik novim razmeram ne more kmalu privaditi, stari pa, če na posestvu ostane, tem težavniše gospodari, čem več upnikov na reveža pritiska. Naposled je še treba pomniti, da pri sedanjem splošnem ubo- žanju novi posestnik navadno le majhno svotico kupnine položi, z vsem drugim pa na dolgu ostane. Reva začne torej gospodariti z večjimi dolgovi, kakor so oni bili, zarad katerih je njegov prednik iz posestva moral. Dolžnost obresti plačevati je sila težavna reč. Zadolženi posestnik je prisiljen vsako leto nekaj od pridelovanih dohodkov pri- trgati si. Ta letni davek narašča pri sedanjem slobodnem oderuštvu neizmerno ter presega daleč žrtve nekdanje rabote ali tlake. Sedanje oderuške obresti se pobirajo brez ozira na mogoči pridelek zemljišča, brez ozira na pridelovalno zmožnost kmetskega človeka. Oderuške obresti krčijo ubo¬ gim ljudem že zgoli človeške pravice in kvarijo davkeplačilno moč državljanov. Zaostalih davkov država nikdar ne iztirjuje tako neusmiljeno, kakor sedaj oderuhi dolžne jim obresti in kapitale iz ljudi derejo. Vseh posestnikov posamezne cele dežele se država nikoli ne upa zarad zaostale dače rubiti, pač pa mora sedaj po svojih uradni¬ kih pomagati, da oderuhi v Gališkem in Morav¬ skem vse kmete po dražbah iz posestev tirajo. Kajti uradniki morajo postavo glede svobodnega oderuštva izvrševati, dokler ni preklicana. Na Ogerskem so poslanci in vlada v tej zadevi po¬ pustili liberalne nauke, ustregli so javnim potre¬ bam ter določili, koliko obresti se sme postavno jemati in po sodniji tirjati. Naši liberalci se pa 37 se niso toliko spametovali *), čeravno so pri nas razmere in potrebe jednako hude in nevarne. Naši liberalci so pač vseh najslabši. Gledajo sicer vedno na svoj dobiček, vendar so prekratkovidni, da bi ga vselej res zasledili in torej sežejo po najbližnjem pomočku in za silo, z katerim le kra¬ tek čas shajajo. Ko bi vendar popolnem slepi bili, dali bi se vendar vsaj voditi! Od liberalcev tedaj pričakuje kmet zastonj zdatne pomoči, libe¬ ralci mu pomagati deloma nečejo, deloma pa ne morejo. Kmetom se morajo dati kmetske zbornice, da bo v njih kmetski človek sam svoj glas povz¬ dignil in zastran silnega zadolženja kmetskega stanu sledeče tirjal: 1. Postava, katera pripušča denarje proti menjicam (Wechsel) j emati na hišeinselišča, na zemljišča, na živino in orodje, sploh navesfundusinstructus ali gospodarstveno spravo, semora pre¬ klicati; 2. Treba je osnovati postavo, ki bo določevala mogoče dolge obroke za odpovedovanjekapitalov,kateri kot dolg ležijo na zemljiščih ali gruntih. Kajti le tako je redno gospodarjenje na kmetih mogoče. Jaz bi celo za to bil, da bi se do neko¬ like višine kapitali nikakor ne mogli odpovedovati. Kajti nekateri kapitali na zemljišča vknjiženi so tako varni, da zamoreš dolžno pismo vsaki čas brez zgube prodati. Primeroma nekaj jednakega vidimo pri državni renti in pri vsakovrstnih po¬ štenih delnicah, čeravno se jihov kapital ne more odpovedati; 3. Zemljiščua posestva se ne smejo z dolgovi pr eo blaga ti, kvečjemu do ene tretinke ali četrtinke čistega *) Nekoliko vendar že, ker so vsaj za Gališko sklenili novo oderuško postavo, katero so svitli cesar potrdili. 38 dohodka, ki se imate kot najvišja svota za obresti po 5% za kapital računiti, kar daje potem naj višjo svoto kapitala, ka¬ teri bi se na posestvo smel posoditi. Na primer vinogradič daje 30 fl. vseskoznega Čistega dobička na leto. Torej bi se smelo 10 fl. (tretinka) za obresti po 5% obrnoti in tedaj le 200 fl. kapitala na vinogradič kot dolg vknjižiti; 4. V tistih krajih, kder je sila prevelika in se po- sestnikunikakordrugačepomagatineda, se mor a j o oderuški dolgovi po gori omen¬ jeni naj večji višini obresti in kapitala preračuniti in zmanjšati; utonajočemu človeku ne gre šele kazati, kako se ima plavati, marveč treba ga jetakoj iz vode potegnoti; 5. Zoper oderuhe se morajo zopet uvesti ostre postave, po katerih bodo kaznovani v denarjih in z zaporom in tudi druge nepovoljne jim nasledke svojega nepoštenega ravnanja čutili v državljanskem življenju. Kajti le beda¬ sti liberalci mislijo hudobijo zatreti z tem, da se nji z kaznijo prizanaša; 6. Srenjam se mora dovoliti pravica, barantačem ali špekulantom nakupo¬ vanje, drobljenje in zlaganje zemljišč prepovedati. Kmetska zemlišča bi se naj prodajala zopet le kmetskim ljudem. Kajti ohranjenje sebe samega je vsakemu stanu najsvetejša dolžnost; 7. Sedanje dedinske postave (Erbschaftsgesetze) je treba modro predrugačiti tako, da bodo stal¬ nost rodbine na njenem rojstnem selišču bolje varovale. Naposledje še potrebno, dase k raj iškim navadam primerna dru¬ žinska postava za posle osnuje, katera 39 bo hlapcem in deklam in sploh kmetskim delavcem dajala več moralične zaslombe in gmotne varnosti. Slavna gospoda, to so tiste najpotrebniše reči, na katere morajo prihodnje kmetske zbornice ne¬ umorno siliti. Ne dajmo se od liberalcev motiti, ki tukaj ugovarjajo rekoč: sleherno, tudi kmetsko, gospodarstvo potrebuje denarjev, kredita. Res je, ali konservativci nečemo kredit odpraviti, ampak le modro uravnati in omejiti. Hranilnicam, katere so z manjšimi obresti zadovoljne, smo jako hva¬ ležni in jim želimo srečnega uspeha in napredka. Toda lehkomišljencem med kmeti otežkočiti nare- janje novih dolgov, je gotovo koristna reč. Naposled še omenim tretjo težavo, ki sedaj kmeta hudo tare; to je padla cena poljedelskih pridelkov. Uzrokov je več. Najimenitniši so sle¬ deči! Sosedne dežele Rumunija in Rusija imate vsako leto veliko zrnja in klavne živine za iz¬ važanje pripravljene. Zemlja tam bolje rodi in delo menje stane, zato pa zamorejo svoje pridelke jako po ceni prodajati, izvažati in tako na ceno naših poljskih pridelkov pritiskati. To postane tem bolj občutljivo, ker naše železnice od tujega blaga za daljne pošiljatve jako malo vožnine jemljejo, med tem ko krajše pošiljatve domačih pridelkov po jako visokih tarifih računijo in tako domačo trgovino motijo in domačim pridelkom ceno gubijo. Naši fabrikanti, fužinarji in obrtniki zahtevajo od vlade, naj tujemu blagu po visoki colnini pot zapira. Jednako bo treba, da tudi kmetski ljudje v kmet¬ skih zbornicah povzdignejo svoj glas in za tuje zrnje in tujo klavno živino zahtevajo visoko colnino in torej varovanje domačih poljedelskih pridelkov. II. (Težaverokodelcevin delavcevv liberalni dobi.) Zraven kmetskega stanu hira in 40 propada v sedanji liberalni dobi tudi rokodelstvo ali tako zvana mala obrtnija — Kleingewerbe. Uzroki tega obžalovanja vrednega propada so tudi že pre¬ cej očitni namreč: nespametne določbe skoro vseh sedanjih obrtnijskih redov ali postav za obrtnijo, potem neomejena obrtnijska svoboda in naposled slabe stanovanjske razmere rokodelcev. Vseh po¬ manjkljivosti našega obrtnijskega reda — Gevverbe- ordnung — ne utegnem našteti; dosti, če rečem, da so jo nam izdelali naši birokrati ali vladini uradniki, kateri pred vsem niso gledali na koristi malih obrtnikov, marveč le na korist in prospeh velikega obrtnijstva; ona se obrtnikom prilega, ka¬ kor pest pred oči. Zastran hvalisane obrtnijske svobode pa odločno tajim to, kar liberalci o njej pravijo, namreč, da bi se denešnje dni, ko vse dela kar le za zamenjavo, zamogio v resnici go¬ voriti o svobodi pridelovalcev (producentov). Pride¬ lovalec dela vendar le zato, da bi svoje izdelke, katerih je drugim treba, zamenil z takimi, kateri so njemu potrebni. Tukaj od svobode ni duha ne sluha, tukaj zapoveduje trda potreba in vza¬ jemna odvisnost, in če se kdo pri zamenjavi ope¬ hariti da — enostrana odvisnost. Obrtnijska svo¬ boda je prav za prav kar lepa beseda, izmišljena v ta namen, da bi se obrtnijska zmešnjava in sila močnejših ljudi dostojno prekrivala. Eokodelec je odvisen od tistih, ki njegovih izdelkov (n. pr. črev- ljev) potrebujejo. Kedar je tedaj v okolici zadosti malih obrtnikov: krojačev, črevljarjev, kolarjev itd. tedaj jim vsak novi prišlec delo in zaslužek krči; če je še pa mojster skaza ali „fušar“, škoduje tudi obrtniji in prejemnikom; kajti najbolj po ceni izdelana roba je draga, če je pa slabo nareta. Preveč obrtnikov ene vrste v okolici je vsem na škodo; jednako škodljivi so tudi mojstri skaze ali 41 „fušarji“. Razua tega slabo upljiva na obrtnijo tudi sedaj pogosta prikazen, da se obrtniki tro- paina drugam preselivajo; najrajše silijo v večja mesta in tam le gnječo delajo med obrtniki, ker že poprej tam nastanjenim delo in zaslužek jemljejo ali vsaj krajšajo in krčijo; naposled ne more nobeden prav shajati in občno ubožtvo med njimi je nasledek obrtnijske svobode. Na deželi pa med tem včasih pomanjkuje najpotrebnišik obrt- nijskih delavcev. Vsi navedeni uzroki pa grabijo vkup in so krivi, da malo obrtnijstvo čedalje bolj uboža in propada. Tretji in morebiti najtebtniši uzrok ovemu propadu obrtnijstva so pa shujšane razmere glede stanovanja obrtnikov. Največ te nezgode zakrivili so srenjski zastopniki velikih mest. Vsa večja mesta n. pr. Gradec, so obložena z dolgovi. Libe¬ ralni zastopniki teh mest najemavljejo lebkomiš- ljeno posojila proti visokim obrestim ter strežejo, vse predelati in polepšati. To je sicer prostomest- nim postopačem všeč, prebrisanim špekulantom ugodno, ali večini ubožnišib in marljivih prebival¬ cev izpodriva tla pod nogami in jim ruši streho nad glavami. Mestni zastop dela dolgove, špeku¬ lanti si polnijo svoje žepe, ubogi mestjan pa mora v mošnjo segati iu res že strahovite obresti pla- čevate. Srenjske priklade naraščajo grozno in hišni posestnik je prisiljen, pritiskati na svoje najemnike, kar se vč drugače biti ne more, če lehkomišljeni zastopniki mest tolike srenjske priklade delajo, da na primer na Dunaju, prištete rednemu državnemu davku, požrejo polovico vseh dohodkov od hiš neiz¬ mernega mesta. Povsod podirajo stare hiše, stavijo nove in širijo mesta. Vse prav, ko bi se le tudi modro postopalo ter mislilo ne samo na lepoto in na 42 zahteve in želje jiremožnikov, ampak tudi na po¬ trebe ubožnisih ljudi, rokodelcev in delavcev. Tem je treba mogoče cenih, zdravih stanovanj, ki niso predaleč od delavnic in od prvih prejemnikov. Ali ravno to pogrešamo pri novošegnih stavbah. Na¬ sledki so za ubožniše vrste prebivalcev res žalostni. Posebno v večjih mestih prebiva ta vrsta ljudi sedaj veliko bol] drago, menj zdravo in tesneje zgnječena, kakor nekdaj; pogosto še tudi daleč proč od delavnic in prejemnikov. Zato pa je umr¬ ljivost pri njih večia. Na Dunaju n. pr. umerjeta navadno po 2 od 100, toda v Favoritskem oddelku mesta, kder je največ delavcev stlačenih, po 4 od 100. Toliko bodi