ZMAGA KUMER, Eno si zapojmo, Pesmarica slovenskih ljudskih pesmi, Celje, Mohorjeva družba, 1995, str. 264, note.
Kot že v uvodu poudari avtorica, ki je pravzaprav urednica, saj je pesmi izbrala in uredila, je ta knjiga preprosta pesmarica, dana v rabo najširšemu krogu tistih, ki imajo radi ljudsko pesem, ni pa znanstveni prikaz slovenskega ljudskega pesemskega izročila. Tako jo mora tisti, ki jo ocenjuje, tudi razumeti. Gre za nezahtevno knjižico, ki prinaša izbor tistih pesmi, ki se najpogosteje pojejo po Sloveniji ali so se v preteklosti, pa so se pozabile oziroma jih mlajše generacije sploh ne poznajo več in naj bi jih ta »priročnik« ponovno spravil v "kulturni obtok».
S pesmarico želi avtorica spodbuditi zanimanje za pravo slovensko ljudsko petje, ki je zaradi družbenih sprememb že izgubljalo svoj kontekst in se zato umaknilo v ozadje. Zaradi novega načina življenja so se šege in obredi umaknili iz življenja ljudi, z njimi pa tudi pesmi, ki so bile vezane nanje. Zato naj bi ta knjižica v domove po Sloveniji prinesla čim več že pozabljenih melodij in besedil pesmi ter omogočila ponovni razcvet ljudskega petja. Pesmarica je sestavljena iz predgovora, ki prinaša le nekaj najpomembnejših napotkov ob branju, sledi mu enajst skupin pesmi, razdeljenih po vsebinskem kriteriju, ki pa tokrat ne sledi folklorističnim kriterijem, pač pa uvaja smiselno
zaporedje življenjskega kroga. Pripovedne pesmi da v poseben razdelek, na koncu pa je še nekaj pesmi v razdelku Razno, ki pa so večinoma otroške in živalske in bi jih avtorica lahko tudi tako razvrstila, kar bi morda bilo bolj pregledno. Ob nekaterih skupinah so na začetku komentarji, toda le tam, kjer se je avtorici zdelo smiselno. Morda bi bilo lahko več komentarjev, četudi preprostih, saj bi tako lahko najširšemu krogu predstavila tudi več posebnosti posameznih skupin oziroma tipov ljudskih pesmi. To bi pesmarici dalo še nekaj več kot samo priročniško vrednost, posebno zato, ker je vedenje o ljudski pesmi prav med širšo publiko najslabše.
Včasih je pod pesmijo kratek vsebinski komentar o sami pesmi, toda le pod nekaterimi; še posebno se zdi pomanjkljivo, da so komentarji pri pripovednih pesmih le pod nekaterimi pesmimi, pri nekaterih tudi zelo zanimivih pesmih pa jih ni. Pod pesmijo so razložene manj znane besede ali narečni izrazi, kar je zelo dobro, saj so nekatere pesmi zaradi starejših izrazov in narečne obarvanosti včasih manj razumljive prav mlajšim generacijam.
Ob koncu knjižice sta za boljšo preglednost in lažje iskanje še kazali po tekočih številkah in po prvem verzu.
Eno si zapojmo je avtoričin prispevek k bogatenju in vrednotenju ter spoznavanju slovenske ljudske pesemske dediščine, ki je pomembna za identiteto vsakega naroda, je strokovno neoporečno delo, brez večjih znanstvenih ambicij. Očitno pa je bilo v slovenskem prostoru zelo potrebno, saj je bila knjižica že kmalu razprodana.
Marjetka Golež Kaučič