„Vrli Slovenci: Prava vera bodi vam luč, materin jezik bodi vam ključ do zveličanske narodne omike.“ A. M. Slomšek.
Izhaja vsak drugi četrtek. Naročniki „Slov. Gospodarja“ ga dobivajo zastonj. Posebej naročen velja s poštnino vred eno krono za celo leto. Posamezne številke veljajo 4 h. — Naročnina se pošilja na upravništvo „Našega Doma“ v tiskarni sv. Cirila v Mariboru. — Za oznanila se plačuje od navadne vrstice (petit),
če se enkrat natisne, po IB h, dvakrat 25 h, trikrat 35 h.
Novo leto.
Veselo novo leto! Vsem prijateljem, naročnikom in čitateljem želimo milosti božje, da bodo ž njo obdarovani lahko hodili v novem letu po potih Gospodovih. Tudi ljubo zdravje želimo vsem. Kmetom želimo dobro letino. Bog jih naj varuje vsake nesreče pri živini in vremenskih uim. Poljedelskim, vinogradniškim in tovarniškim delavcem, med katerim imamo že tudi lepo število naročnikov, želimo mnogo zaslužka, da bodo mogli preživljati sebe in svoje družine. In naši vrli mladini, kaj pa njej želimo ? Naj ji ne izgine navdušenje za vzvišene vzore naše svete vere in našega milega naroda, naj ji ne izgine vnema za nadaljno lastno izobrazbo. Naj dela tako, da bomo tudi ob koncu leta lahko s ponosom zapisali naše krilate besede: Mi gremo naprej, mi mladi! Sebi pa, saj veste, kaj si želimo! Prav mnogo naročnikov in še veliko več marljivih, zvestih čitateljev. Da bi se vse naše željč izpolnile!
Pri našem listu ostane tudi v novem letu, kakor dosedaj. Versko prepričanje smo utrjevali in uglabljali s svojimi spisi, to bo tudi zanaprej vedno naše delo. Narodne pravice bomo branili, ker vemo, da prej pri nas ne bo miru, dokler ne bo Slovenec užival istih pravic kakor Nemec.
Vsi smo si bratje, vsi smo torej jednakopravni, narod se ne sme vzdigovati nad narodom. Hudoben je Nemec, ki zaničuje in zapostavlja naš materin jezik. Še mnogo hudobnejši in grši pa je Slovenec, ki tako ravna. Mi bomo takim Nemcem in Slovencem skrbno izpraševali njih kosmato vest.
Karkoli je mogoče, bomo storili, da se povzdigne izobrazba, posebno stanovska izobrazba med dragim slovenskim ljudstvom. Prinašali bomo večje in manjše poučne članke ter neprestano bodrili, pred vsem mladino, k neumornemu samouku. Nasprotniki katoliškim listom in katoliškim možem očitajo, da hočejo obdržati ljudstvo v duševni temi, to je v nevednosti. Naj svet spozna tudi po našem listu, da je to laž, grda laž, katero so si nasprotniki izmislili, da bi odvrnili ljudstvo od cerkve in vete. Kateri nemški, nemškutarski ali slovenski liberalni list navdušuje Slovence tako vneto in neprenehoma za nadaljno izobrazbo kakor naš list? Ni takega listal Poglejte našega tekmeca v Ptuju, «Štajerca»! Kaj stori, da bi svoje čitatelje navdušil za omiko in izobrazbö? Od prve do zadnje strani udriha po popih, iarjih, kaplančkih, lur-ških pastaricah, dohtarjih i. t. d. ter jih ometava z blatom in gnojem! Ali s tem koristi kaj našemu ljudstvu? Ali bo naše
ljudstvo postalo radi teh napadov or " nejše, poštenejše ali bogatejše? Nikakor ne, ampak kdor čita take napade, se težko obdrži, da ne postane surov in neotesan. Poglejte v vrste «Štajerčevih» čitateljev! Tako se ne rešuje narod, ne rešuje naš slovenski kmet! Za napredek se ne dela s psovanjem in obrekovanjem, ampak s poučevanjem in izobraževanjem. In tako delamo mi!
Skratka rečemo: Tudi v novem letu bo naš list krščanski, slovenski, kmetski dom, v katerem boste našli premnogo koristnega za svoj razum in svoje srce. Bog blagoslovi naše delo!
Prilika o narodni gostiji.
Avstrijski car je svojim narodom nekdaj pripravil veliko gostijo. Pristavil pa je vabilu, da jih od vsakega naroda, kar jih je v carstvu, naj pride sto, in da ima vsak žlico prinesti s seboj. Zavladalo je po vsem carstvu nepopisno veselje, in mnogi iz povabljencev so si, ko jih je povabilo doletelo, kar vtaknili žlice za pas. Vse je že težko čakalo veselega dne.
In prišel je. Od vseh vetrov, od daleč in blizu so gostje priromali ob določenem času, ob določeni uri ter se zbrali pred velikansko dvorano, v kateri so bile postavljene in opravljene dolge mize. Izmed
K materi.. 1
J. N-k.
Približala se je vesela božična noč. Gospodinje v kuhinjah delale so priprave za prihodnji dan. Otroci so veselo skakljali okoli božičnih drevesc ter jih z dopade-njem gledali okrašene z raznimi rečmi. Starci so se stiskali okoli tople peči, kajti zunaj brila je huda burja in sneg se je kar usipaval izpod neba.
Konec trga D .. .. je stala razdrapana bajtica z majhnimi okni, skozi katere je svetila temna luč. V sobici je bilo vse tiho, kakor bi bilo mrtvo; samo tik-takanje stare stenske ure se je slišalo. Ob stari leseni mizici slonel je deček, kakih dvanajstih let ter premišljeno zrl pred se. Zdaj in zdaj ozrl se je milo na posteljo, katera pa je bila prazna. Globoko je vzdihnil — ter se z milim pogledom ozrl v kot, kjer je vsako leto stalo božično drevo; a letos bil je prazen. «Oh kako žalosten božični večer za-me», je deček globoko vzdihnil in solzice so mu začele rositi na mizico, katere so pa sproti obledenele.
Kako vesel božični večer pa je bil tukaj pred jednim letom! V kotu je bilo lepo okrašeno drevesce, okoli katerega je skakljal Tonček; oče France in mati Marijana Podhostnik pa sta ga z veseljem opazovala. Zares lahko rečemo, veselo življenje je bilo tedaj tamkaj in pravi blagoslov božji je prebival takrat nad to hišico. France je hodil dan za dnevom v tovarno delat, kjer si je prislužil lepe denarce. Marijana pa je hodila v trg prat, s čim si je tudi precej prislužila. Prihranila sta si še denarje naprej, če bi nju zadela kakšna nesreča.
Pa v kratkem se je vse izpremenilo. France navzel se je socijaldemokraških nazorov. Delo mu ni več dišalo, tem raje pa je hodil po gostilnah. Zapravil je ne samo ves svoj zaslužek, temveč tudi veš prihranek.
Nekega jutra gre France zelo pijan iz šnopsarije v tovarno delat. Vsled pijanosti pade med stroje, kjer se tako poškoduje, da je vsled tega čez dva dni umrl.
Žena, akoravno vsled žalosti za možem zelo oslabela, trudi se dan za dnevom, da sebe in Frančeka pošteno preživi; dokler
tudi nje ne položi bolezen na posteljo. Čim mrzleji zimski dnevi so začeli nastopati, tem slabejše je prihajalo Marijani in teden dni pred božičem bila je spre-videna s svetimi zakramenti.
Tonček je milo plakal dan za dnevom ter prosil Boga, da mu reši ljubljeno mater smrti. Toda njegova prošnja je bila brezuspešna.
Prišel je žalostni večer, dva dni pred božično nočjo. Marijana je ležala kakor smrt bleda v postelji ter težko dihala. Tonček jo je žalostno pogledoval ter premišljeval, kje bi mogel dobiti kaj toplega za svojo mater, kajti isti dan še skoraj ni nič jela.
Hitro smukne iz sobice ter se kmalo vrne iz samostana z jerbašcem naloženim z vinom in jedilom ter tudi z drvami, da bi zakurili mrzlo sobo. Toda ko stopi v sobico, imela je mati zaprte oči. «Mamica, mamica!» milo zakliče Tonček in v tem odpre Marijana oči ter zašepeta s tihim glasom: «Kje pa si bil Tonček?»
«V samostanu, mamica, odkjer sem nama prinesel jesti in tudi drv, da naju ne bo zeblo.»
Sklep uredništva v pondei|ek opoldne. *$68
povabljencev ni izostal niti eden, vsi do zadnjega so prišli, in bilo je kaj zanimivo, gledati to čudno družbo. Poljaki s kon-iederatkami* poleg Madžaronov z ozko-krajnimi kalpaki, Srbohrvatje v platnenih bregušah poleg Nemcev v zelenih nogavicah, Rusini v težkih belih burnusih zraven rujavih Lahov v lahkih jopičih, črnolasi Rumuni poleg bistrookih Čehov in konečno Slovenci z rodečimi rutami okoli vratu in širokokrajnimi klobuki. Vsi čakajo nestrpno običajnega znamenja; tu-intam se zasliši, da kateri z jezikom slastno tleskne v pričakovanju dobrih jedi.
Ali glej, ni to čudno ? Dočim je vsak s svojo žlico že pripravljen, da zajme, držijo nekateri izmed Slovencev hlode v rokah. Drugi povabljenci se, ko to opazijo, spogledujejo, kakor da bi se prašali: »Kaj li ti hočejo s hlodi? Ali ti ljudje doma nimajo žlic ?< Toda ti čudaki se ne zmenijo za te poglede, marveč se drže samozavestno, in brati jim je z obrazov, da si mislijo: »Siromaki, ki nas začudeno pogledujete, nas modrijane! To bodete videli, kako pametni da smo!«
Kar se zasliši zvonec. Vsi vstopijo v dvorano ter zasedejo odločene njim mize, skoz razne duri pa prihajajo polne sklede. Vse začne čvrsto zajemati. No, in tisti Slovenci, ki so prišli s hlodi? Ti segnejo v žepe, privlečejo iz njih pipce ter začnejo obdelovati vsak svoj hlod. Režejo in dolbejo, na mizo pa prihaja med tem skleda za skledo, vsaka z boljšo jedjo. Sčasoma je spoznati, da misli to, kar ti ljudje delajo, postati žlica. In res; ko so drugi izpraznili zadnjo skledo, so ti tudi ravno izgotovili svoje žlice, ki pa niso bile toliko podobne tistim, ki so je imeli njih rojaki, ampak onim, ki so je bili s seboj prinesli Nemci! Seveda je izdelek bil že bolje surov, ker se v tako kratkem času lična žlica vendar ne da narediti.
A mislili so vendar, da bodo ždaj tudi oni začeli segati v sklede. Toda kaj se zgodi? Siti gostje vstanejo, kajti — pojedine je konec. Naši modri Slovenci še nekoliko časa čakajo, nazadnje pa le vidijo, da ne pride nič več. Gledajo se z
* Narodna kapa.
neumnimi in kislimi obrazi, pa kaj hočejo ? Vstanejo lačni ko volkovi in gredö za sitimi iz dvorane. Nemci se jim škodoželjno muzajo, tudi Lahi in Madžari jih ne omilujejo, da so trapi, pa sodijo vsi.
Že nadpis pravi, da je to, kar se je pripovedalo, prilika. Vsaka prilika pa, kakor tudi vsaka reč, vsako dejanje v njej, ima nekaj pomeniti. Kako je torej razložiti to-le priliko ? Car je naš cesar Franc Jožef I.; gostija je ljudska šola; sklede, polne dobrih jedi, so šolski predmeti: verouk, računanje, zemljepisje, zgodovina, prirodoslovje in dr.; žlice pa — so jeziki raznih narodov avstrijskih.
Zdaj pa berite priliko še enkrat in premišljujte!
Gospodarske stvari.
Preobilno otrobov, kot krma konjem, škodnje. Nič ni kaj redkega, da se tu in tam mesto zrnja davajo konjem zraven rezanice otrobi, ker manje stanejo. Mnogi si mislijo, da je konju taka piča le bolj hasnjiva, ker ga bolje redi. To je res, da je konj po takej hrani videti debelejši in svitle dlake, ali je zato slabši za vožnjo in močno se poti. Še hujši nasledek pa pogosto je, da takšen konj trpi na slabostih v prebavilih, kateremu se rado pridruži vnetje. Sčasoma se takemu konju napravi v debelih čevah nekaka gruča »črevesni kamen« imenovana, katera je prav nevarna, ker ovira tok krvi in prebavljanje. Tako sodijo živinozdravniki in svarč pred takšno krmo za konje.
Napajanje konj. Napajanje konja, kadar je vroč, je jako nevarno. Ako je konj pri delu, sme se mu pustiti nekaj hladne vode ali ne preveč, na kar se zopet naj loti dela. Ako pa konj gre v hlev, ne sme se napajati, temuč se mu mora dati prej nekaj sena, da se pri žvečenju tega nekoliko ohladi in po tem se še le napoji. To velja sploh o mrzlej pijači, katero žival najbolj ljubi, pa je tudi najbolj škodljiva za segreto in izmučeno žival.
Plašljive konje, kako privaditi? Marsikdaj se zgodi, da se konj splaši pred kakim predmetom, bodi si človek, zid, stavba, šator ali karsibodi, da se potem
«Bog ti bode povrnil tvojo skrb in ljubezen, ki jo svoji materi skazuješ. Ostani vedno priden in ako se ti posreči izvedeti za strica, pojdi k njemu. Ne pozabi Boga in naukov, katere sem te učila! Jaz te moram zapustiti pa — pro-si-la bom
—	za-te!» Tako je govorila Marijana s slabotnim glasom, pa naenkrat jej beseda zaostane. Zbere še vse svoje moči, zravna se po koncu in objame svojega sinčeka,
—	potem se pa zgrudi nazaj na posteljo in zatisne oči.
«Mamica, mamica», kliče milo Tonček; toda ona se ne gane. Skloni se k njej, poljublja njeno čelo in je moči z vročimi solzicami; a mati ne sliši; bila je mrtva ...
In ravno danes, na sveti božični večer zakopali so Tončeku najljubše bitje, zlato mamico. Tončeku pa še neusmiljeni grobar ni dovolil, d* b vaUi na materinem grobu, temveč ga je *u c<i
Sedaj se n. u v *z ido, da ga je mati rahlo zaklicala O me se proti postelji, toda ona je biia prazna. — «Oh žalosten božični večer», vzdihne deček sopet in solzice ga oblijejo. V hiši mu ni
bilo ostati. Zagrnil se je v suknjico ter se podal ven . .. Burja mu je nesla sneg v obraz, pa on se zato ne zmeni... «Kam pa zdaj...?» vpraša se.
«K materi, k materi!» si odgovori ter beži proti pokopališču. Prepleže zid in gre proti grobu svoje matere ter z milim glasom kliče: «Mamica, mamica! Ali me ne slišite? Ste pozabili na-me?» Skloni se h grobu... Ne sliši burje, ki ga je zanašala s snegom, ne zvonenja zvona, ki kliče vernike k polnočnici, temuč le ihti: «Mamica, mamica! Ali me ne slišite?»
* *
*
Minila je ura polnoč, ko se je po celem svetu prepevala vesela pesem: Čast Bogu na višavah . . . Veter razpodil je oblake in luna posijala je na zemljo. Ljudje, ki so se vračali od polnočnice po cesti mimo pokopališča, našli so Ton-čeka zmrznjenega na grobu... Prenesli so ga v bližnjo hišo, kjer so z zdravniško učenostjo poskusili vse načine, da bi ga oteli smrti. Pa vsako prizadevanje bilo je zastonj. — Tonček bil je že pri svojej materi.
tega strašno boji. Noče voziti mimo in če ga s silo k temu pripraviš, skoči divje naprej, da je lahko na mah nesreča. Tako splašenega konja ne kaže krotiti s silo, s čemur se še bolj znori. Najboljše je, ga z gladenjem in lepo besedo privesti k predmetu, katerega se je zbal, da se mu pokaže dotični strah kot prazen. Na ta način in z lepim ravnanjem se takšna žival najložje ukroti.
Sredstvo proti ušim v kurniku.
Znano je, ako Se uši ugnjezdijo v kakem kurniku, da perutnina hira, se skubi in slabi. Da se ta mrčes zatare, treba pred vsem čistobe v kurniku. Ta pa se najložje napravi, ako kurnik čedno pometemo, potem vse špranje in razpoke, kakor tudi stene pobelimo z apnom, tla pa posipamo s polovico zdrobljenega oglja in s polovico drevesnega pepela. Na ta način se da ta mrčes najgotoveje ugonobiti.
Jajca brez lupin. Zgodi se včasih, da nekatere kokoši nesö jajca brez trde lupine. Seveda so takšna jajca rahla in malovredna. Krivo je temu to, ker kokošim pomanjkuje apnenega živeža, kateri je potreben, da zraste lupina na jajcu. Zato pogosto vidimo, kako hlastno kljuvajo in brskajo kokoši ob zidu. Enako potreben jim je za prebavljanje pesek, tako da v zmoti večkrat mesto njega požre steklo, kar jim je seveda škodljivo. Da se jedno ali drugo zabrani, dobro je napraviti kokošim za po leti ograjo kje ob zidovju, po zimi pa še jim poleg hrane in vode dati v kurnik tudi nekoliko apnenega dro-bižja in peska. — Ako pa to glede jajca ne pomaga, boljše je, da takšno nelupinasfa jajca nesočo kokoš spravimo iz kurnika za vselej.
Naše obnašanje pred svetom.
Danes hočemo spregovoriti malo dalje, kako se imamo obnašati. Prva točka je ugajala vsem čitateljem »Našega Doma«. Sedaj pridemo k točki,
2.	Kak naj bo naš pogled?
Oči so vrata duše in žrcalo človeške notranjosti. Po pogledu se človek spozna, kakšnega značaja je. Kdor ima nemirno
Drugo jutro pripeljejo se krasne sani pred županovo hišo. Iz njih stopi gospodsko oblečen človek ter vpraša za Pod-hostnikove. Pa ko je izvedel njihovo žalostno osodo, obrisal si je solze iz očij ter se odpeljal nazaj. Bil je to Martin Podhostnik, ki je zvedel za siromaštvo bratove družine. Pa prišel je prepozno.
SmešnicSai*.
Prostodušen odgovor. V šoli vprašajo dečka: «Povej mi, sinko, kdo je naredil vse te lepe hribe okoli naše vasi?» — «Ne vem, ker smo še-le nekaj dnij tu!» odgovori deček.
O ti otroci 1 Oče: «Kaj pa delaš tukaj, Janko?» Sin: «Učim se sobo ribati.» Oče: «Zakaj pa to?» Janko: «Morda bom dobil leno ženo, kaj se ve! Ce bo takšna kak sosedova Lenka, potem bom že moral znati.»
Ni lepa ? ! Petletna Anica: «Teta, tvoja kava bo pa kmalu mrzla.» Teta: «Nič ne de; po mrzli kavi je človek lep.» Anica: «Potem pa ti gotovo nisi nikdar mrzle pila!»
vest, gleda boječe, potuhnjeno, ošabnež prezirljivo, puhlež oblastno; spet drugače gleda miren značaj, drugače ponižen in vesel človek, zopet drugače otožnež.
Predvsem pa mora biti pogled odkritosrčen. Osebi, s katero govorimo, gledamo mirno v oči, ne pa da bi jo merili od nog do glave ali se ozirali med govorom okrog. Tudi se ne smemo osebi preveč približati, če se ž njo pomenkujemo. T r i korake od telesa, je navodilo, katerega se nam je držati. Neljubo je, če stojimo preblizo, ali govorimo drugemu v zobe, ali da mu med pogovorom dihamo v obraz. Vse to se prepreči, če stojimo v primerni oddaljenosti od osebe, s katero govorimo. Razun našega pogleda je tudi zelo važno
3.	Naše kretanje in postava telesa
Po naravi nam je dana ravna postava, da gleda glava, kinč našega telesa, prosto na vse strani. Vsak se mora torej privaditi, da bo njegovo telo kolikor mogoče ravno. Pa tudi pri tem se moramo držati prave mere. Preveč po koncu nositi glavo ni lepo in dela človeka napuhnjenega, kot bi hotel z nosom klatiti zvezde z neba. Povešanje glave izdaja hinavca. Glava se naj torej dostojno giblje ter naj ne visi na to ali ono stran.
Pri kretanju rok se mora paziti, da ne vise malomarno ob strani, ne pokati s členi, iztezovanje rok ravnotako ni lepo, kakor upiranje ob bok. Tudi se nam je varovati prevelikega mahanja in polaganja rok na osebo, s katero govorimo.
Naša hoja naj ne bo prehitra, pa tudi ne prepočasna. Ni lepo, ako omahljivo stopamo, se drsamo, spotikamo ali premočno stopamo. Stopinje naj bodo enakomerne, to je, da se ne delajo sedaj večji, sedaj manjši koraki. Ako gremo s kako osebo, moramo stopati enakomerno z njo, to je, stopiti moramo z isto nogo ob enem, s katero spremljajoča oseba stopi.
4,	Naše govorjenje.
Pred vsem pa spada k lepemu obnašanju naše govorjenje. Prvo, kar se vzame tukaj v poštev, je, da spoštuješ in govoriš povsod in vselej lepo slovenščino; raje kot v kakem drugem jeziku, pomenkuj se v svoji materinščini. Ako človek svoje materine govorice ne spoštuje, velja pri drugih za omahljivca in Bog ve, kaj še vse. Žalibog, da se premnogokrat dogaja, da bi nekateri radi pokazali drugim svojo učenost, ter vmešavajo v slovenski jezik tuje izreke in besede. In te tujke se še mnogokrat izgovarjajo napačno, da se osmeši s tem človek in popači jezik. Navadno se dogaja pri takih, kateri so poskusili samo površno izobrazbo, da vmešavajo v materinščino tujke, ali pa da rajši govorijo v tujem jeziku, na pr. v nemščini, češ, sedaj sem velik gospod, ker govorim nemški. Da pa se bodemo lažje in hitreje privadili lepi slovenščini, čitajmo radi slovenske knjige, posebno slovenske pesnike; s tem si tudi blažimo srce ter krepimo in izobražujemo duha. Porabo in mešanje tujk v slovenski jezik pa popolnoma opustimo.
Kar se tiče govorjenja samo na sebi, naj omenim, da se je varovati pred vsem preglasnega govorjenja, kakor tudi šepetanja in takozvanega mrmranja.
Govorjenje naj bo srednje glasno in razločno, ne prepočasno, pa tudi ne prenaglo. V družbi se varujmo malomarnosti v govorjenju, mlačnosti, dvoumnosti. Posebno pazimo, da ne govorimo zaničljivo ali celo surovo. Ako je rekel kdo nevede kaj dvoumnega, ne smejimo se, tudi ne, če se smeji cela družba. O smehu omenim samo toliko, da se naj smeje vsak dostojno, ne preglasno, ali na vse grlo. V družbi se varujmo komu kaj n a uho šepetati, kar napravi zelo neljub utis na vse in mnogokrat je pretrgana cela zabava, ker si mislijo, da govoriš kaj o njih.
Varujmo se tudi prevelikega govorjenja. Pregovor pravi: »Kdor veliko govori, veliko vč, ali pa veliko laže«. In mnogokrat je zadnje resnica. Molčanje je zlato, govorjenje ni zmiraj srebro, temveč največkrat svinec. Človek naj govori, da bi druge zabaval, ne pa, da bi sebe hvalil.
Lepa lastnost je molčečnost, pa prevelika molčečnost ni dobra; ona se ne sme nikdar spremeniti v samoljubje, ker samoljubni in zamišljeni ljudje navadno samo molčč. Vse torej v pravi meri, vse po srednji poti, ki je najboljša.
Ako hočeš, da te bodo drugi čislali, čislaj ti druge. Ta zlata vreden izrek je pri nas žalibog malo spoštovan. Da nas bodo drugi čislali, delajmo tako, da nas ne bo pred svetom sram, in zanimajmo se tudi za druge ljudi, kateri nam bodo naše zanimanje obilo povračali.
Tako smo zopet nekoliko pogledali in se pogovorili o našem obnašanju. O priložnosti pa bodemo zopet nadaljevali. Do tedaj pa pozdravljeni!	Iv. Vuk.
Bazne novice in druge reči.
Ob novem letu. Pravijo, da ni zdravo, ako mladi ljudje prehitro rastejo, takih se neki rada prime sušica. «Štajerc» se baha, da bo že sedaj z novim letom precej visoko zrastel, prišel bo v večji obliki. Fant ima torej skoro gotovo jetiko. Sicer pa se je že dolgo kazalo, da ni zdrav. «Naš Dom» pa bo tudi v novem letu prihajal v stari suknjiči in v starih Mačicah. Dobro blago pač dolgo drži in potraten naš fant tudi ni. V stari obleki ga Slovenci dobro poznajo in ga radi sprejemajo. Zadnje dni preteklega leta nam je došlo zopet veliko novih naročnikov. Naši upravniki so se kar potili zaradi obilnega dela — potili sedaj po zimi! Prosimo, to ni karsibodi! Sicer pa bo polovica zime kmalu minola. Ljudski pregovor pravi: Kralji se vrnejo, zimo obrnejo. Ljudski pregovori hranijo veliko modrosti v sebi, za to še jih nekaj povemo. Eden pregovor pravi: Januar gorak, kmet pa siromak. Drugi pravi: V prosincu toplota, v svečanu mrzlota. Tretji pa se glasi: Če v prosincu ni snega, ga še mali traven da. Drugih pregovorov ne vemo. Toda eno smešnico še naj povemo, ki je pa nismo mi zagrešili, ampak ljubljanski «Jež». Krčmar se je pred svojo krčmo po cesti opotekal semintja ter metal klobuk v zrak. Prijatelj ga vpraša: «Kaj delaš Anza, ali noriš?» Krčmar: «Nalašč se delam pijanega. Ljudje bodo mislili, da točim zopet močno vino.»
Štajerski deželni zbor je dne 29. t. m. začel zborovati Zboroval bo le par
dnij. Slovenski deželni poslanci so šli v Gradec n -e bodo udeleževali zborovanja.
Za smeh in kratek čas. »Štajerc« prihaja k spoznanju! V zadnji številki piše: »Ti si Nemec, jaz sem Slovenec, to dandanes toliko pomeni, kakor da nas ne bi bil ustvaril eden isti Nebeški oče. In vendar smo bratje ...« Da, bratje smo, zato pa tudi Nemci ne smejo ravnati z nami, kakor bi mi Slovenci bili manjvredni narod. Naj »Štajerc« podrega v Ptuju, da nam dajo slovenske ljudske šole, da nam dajo slovenski dijaški dom, da se nastavljajo tudi odločni Slovenci v Ptuju kot uradniki. Mi karamo le tiste Nemce in le takrat, ko nas nočejo poznati kot svojih bratov! — »Štajerc« je o božiču imel gotovo dovolj jesti in piti, zato si je privoščil tokrat le dva »farja«, župnika v Št. Rupertu v Slov. goricah in župnika v Črešnjevcu, katerega posebno rad obira. Si bo že skrhal zobe! — »Štajerc« hvali ptujske sodnike, kako dobro znajo slovenski. Ako bi znali, bi ne bili te hvale potrebni. V Ptuju so v istini taki uradniki, ki večinoma klestijo grozno, nerazumljivo slovenščino. — V »Štajercu« priporoča svoje blago tudi ljubljanski naprednjak Franz Čuden. Čudno, gospod Čuden! — Iz Sv. Petra pri Mariboru nam piše mladenič o čudežu, ki se je dogodil tam. Neko jutro je šel v hlev, da bi snažil živino. Ko pride do jasli jedne »liške«, da bi jo osnažil, najde na dnu ležati ptujskega »Št—erca«. In največje čudo je to, če pomislimo, da ta krava »liška« žre vse, papir, cunje, in sploh, kar ji pride med zobe. Pa »Štajerca« se ni dotaknila, tudi nekaj sena še je ostalo. Moral ji je že ta dihur smrdeti, ter s svojim neljubim vonjem okužil seno, da se je uboga žival morala postiti. »Štajerc«, še krave te ne marajo! To pač »Štajercu« ne bo ne za smeh, ne za kratek čas!
Mariborsko hranilnico je hotel okrasti potepajoči se trgovski pomočnik Mat. Furlan iz Bovca na Primorskem. Skril se je v uradu hranilnice, a uradniki so ga zapazili, predno so urad zaprli. Furlan je zbežal, bil je pa kmalu prijet.
Družbo lovskih tatov je prijel v mariborski okolici orožnik Verhovnik. Na čelu te družbe je bil kmečki sin Rožic, na katerega domu so našli orožniki vse polno divjačine.
Od Sv. lija v Slovenskih goricah.
Pišejo nam: Pred letom smo poročali tebi, vrli in neustrašeni naš zagovornik, kako se pri nas na skrajni meji naše krasne in ljube zemlje slovenske, širi narodna zavest in pa pošteno katol. slov. berilo, a da «Štajerc» ima med nami bore malo prijateljev. Tudi letos še «Slovenski Gospodar» in «Naš Dom» dobivata in še bota dobila več novih naročnikov; tudi bralno društvo naše je dospelo letos do tako visokega števila udov, kakor nikdar poprej. To se imamo zahvaliti v prvi vrsti našemu dičnemu predsedniku č. g. Roškarju. Dal Bog, da bi tudi v novem letu gospod sprejeli to težavno nalogo. Našej mladini, mladeničem kakor dekletam, polagam na srce, da tudi v bodoče delujejo z vso vnemo za naše bralno društvo. Proč z raznimi praznimi pomisleki! Na vas mladini takorekoč sloni društvo. Saj sestoji število udov skoraj iz same mladine. Žalibog, da vam moram poročati, da ima slaboznana ptujska nemčursko-kramarska
hudoba tudi pri nas sedaj celih 6 naročnikov. Naročeni so nanj znani posilinemec oRepnik, hotelir Felser, nadučitelj Sadu, pa par viničarjev, torej — cvet posilinemške inteligence! «Štajerc», deber tek! Sicer pa bodemo skrbeli, da se tvoji naročniki ne bodo razširili!
Bog daj srečo. Komu pa? Ptujskim mladim tevtonom, to se pravi nemški in nemčurski nadebudni mladini. Ti mladiči v zavetišču »Študentenheima« so se obrnili s ponižno prošnjo na graške vseuči-liščnike »burše« naj jim poklonijo nekoliko sabelj, da se bodo vadili dvobojevati. Fantje čutijo junaško srce v svojih prsih! Bratci na vseučilišču bodo gotovo ugodili tej ponižni prošnji, ako ravnateljstvo ne pokvari fantom cele osnove. Kaj pa g. pek Ornik reče? — Nič preroka vest ne peče? — Ker se vrezal je pošteno, ne vč, ali bi v svojem »Štajercu« hvalil to početje ali grajal. Bo že boljše, če bo hvalil, drugači ne bo rešena germanska čast.
Omejitev živinskega prometa. Zaradi svinjske kuge je prepovedano na Ogrsko uvažati svinje iz političnega okraja Ptuj.
Sv. Jurij ob Ščavnici. V občini Slaptinci so 25. m. m. ustrelili psa, ker so se na njem pokazala znamenja vstekle-nelosti. — Med tukajšnjimi otroci je vladala 28. m. m. velika žalost, ker jim je bila prepovedana pametiva radi nalezljive bolezni osepnic.
Staracesta pri Ljutomeru. Dne 7. decembra je priredil tukajšnji krajni šolski svet tombolo v Stajkovi gostilni. Vkljub slabemu potu je bila udeležba tako obila, da so bili vsi prostori napolnjeni. Udeleženci so pokazali s tem, da jim je mnogo za napredek novoustanovljene šole, ker se je čisti dobiček, ki znaša 90 kron, namenil za šolske potrebe in knjige ubož-nim otrokom. Da je ta tombola tako uspela, gre hvala v prvi vrsti vsem požrtvovalnim udom krajnega šolskega sveta in Ljutomeržanom ter vsem, ki so podpirali denarno ali prispevali druge dobitke. Plačilo pa jim bodi zavest, da so se trudili delati v prid uboge dece in slovenskega šolstva.
Iz Poljčan. Na sveti večer je deloma pogorela Neussova tovarna za stole. Z delom se je prenehalo opoldne. Ogenj se je zanetil v onem delu, kjer je stal parni stroj. Proti noči se je naenkrat razvil velik požar. Pogoreli so oni deli tovarne, kjer so bile peči za mehčanje lesa in priprave za nja zvijanje v razne oblike, stružnice in drugi stroji za izdelovanje stolov, slednjič oddelek s parnim strojem. Požrtvovalni delavnosti pe-kelske požarne hrambe se je po nekaterih urah posrečilo omejiti ogenj in tako zabraniti veliko nesrečo. Tovarnar je sicer dobro zavarovan, toda izgubo imajo okoliški delavci in delavke, ki so imeli četudi majhen, vendar reden zaslužek v njej. — Graje vredno je, da ni bilo pri tovarni nobenih varnostnih priprav, kar je povzročilo sedanji požar, ki bi bil lahko postal jako osodepoln za pekelsko občino.
Raznoterosti iz Središča. Bralno društvo »Edinost« v Središču ima že lepo knjižnico. Mladina si knjige vrlo izposojuje in pridno bere. V teku leta je društvo priredilo več veselic. Zanimivi so bili zabavni večeri v zimskem času. Dne 26. novembra je g. Josip Šinko, župan, predaval predaval o »navadnem gospodarstvu« in
10. decembra g. Jakob Zadravec, posestnik paromlina o »svojem potovanju v Bukovino«. Vdeležba pri predavanjih je bila obilna. Dne 4. januarja t. 1. ima društvo občni zbor, pri katerem se novi udi sprejemajo ; dal Bog obilo število novih udov. — Zima v našem kraju je normalna. V vinogradih se pridno rigoli. — Novo vino po pretoku ne bode slabo. — Važno za Središče je nova okrajna cesta k Sv. Bol-fanku na Kog, ki bode do prihodnje jeseni dogotovljena. — Novi okrajni zastop se uljudno vabi, da vsaj nekoliko da po Središču cesto s predečem posipati, da ne bode občinstvo primorano ob deževju brgljic nositi, da v blatu ne zaostane. Postava veleva, da se na in čez cesto viseče veje dreves odstranijo. Blagovoli okrajni zastop skrbeti, da se ne samo kraj okrajnih, ampak tudi kraj občinskih cest viseče veje odstranijo. — Pri nas so ljudje, ki najdejo, česar nobeden ni izgubil. Purani so jim posebno ljubi.
Iz Šoštanja. Pozna se, da so pri nas na krmilu slovenski možje. Še ta mesec dobimo električno razsvetljavo. Slovenci skrbijo za blagostanje ljudstva, ne ščuvajo pa proti drugi narodnosti, kakor to delajo nekateri nemški občinski uradi.
Celjski Nemci so si sredi zime izkopali na vojaškem vežbališču novo drsališče. Pa kakor povsod, so se tudi tukaj s svojo bistroumnostjo izkazali. V najhujšem mrazu spravljali so vodo na to drsališče. Ko pa je prišlo toplo vreme, jim je voda izginila — ker so tla peščena. Kako je že tista pravljica o Lemberžanih?
Iz celjske okolice. Posestnik paromlina gosp. Peter Majdič obdaril je tudi letos ubožce celjske okolice s premogom in moko.
Bralno društvo pri Novicerkvi je imelo svoj letni občni zbor dne 21. decembra. Odbor je ostal večinoma stari. Udje so čitali 7 »Gospodarjev«, 12 »Naših Domov«, 6 »Domoljubov«, 2 »Kmetovalca«, »Slovenca«, »Mir« itd. Naša mladina je prebrala v letošnjem letu iz knjižnice bralnega društva, iz župnijske in neke zasebne knjižnice precej nad 1000 knjig. Knjig je kupilo letos bralno društvo 52 zvezkov večinoma samih lepih povestij. Pred pustom bo napravilo društvo v zvezi z dekliško zvezo eno ali dve zabavi. Med letom so bila tudi predavanja v društvu in sicer: o uljudnosti, dvakrat o varčnosti, kako se naj zdravje varuje in ohrani. Bog nakloni društvu blagih podpirateljev, potem bo že lahko napredovalo!
Iz Dramelj. Pa so gluhi gospodje v Gradcu in nekdo je celo trdil, da so slepi tudi. Pa kako to? Poslušajte, zgodilo se je tako. Na tukajšnji pošti je samo nemški pečat, kot bi bili na Prajzovskem, dasi ni niti enega Nemca v celi župniji. Pa prosili smo pred leti že za dvojezičnega, a slavno poštno ravnateljstvo v Gradcu nas je nežno pobožalo češ, da se nam ustreže, ko se pečat obrabi. Ker se je ta trdovratni pečat že obrabil, smo zopet prosili, a glej ga zlomka. Ravnateljstvo je zahtevalo več pečatnih odtiskov, da se v resnici prepriča, ali je že res goden za »penzijon«. Pa do danes še nismo nič dobili. Slavno poštno ravnateljstvo v Gradcu ima ušesa in nič ne sliši naših prošenj, ima tudi oči, pa ne vidi naših opravičenih zahtev. Smo pač mi Slovenci uboge pare ali so pa oni reveži, ker nič ne vidijo in ne slišijo.
Iz Vranskega. Meseca decembra smo imeli dva žalostna pogreba. Franc Koželj, 48 let star, doma iz Motnika na Kranjskem, je podiral bukve v hosti posestnika Matevža Korošec, katerega posestvo sega tudi v vransko faro. Ker je bil nepreviden in ni poslušal opominov svojega gospodarja, pade velika bukev na njega in mu noge stre in glavo razbije. Bil je pri priči mrtev. Takoj za to nesrečo se je zgodila druga. Dne 17. decembra so našli na Ločici v neki mali vodi utopljeno Jvano Lebeničnik, 17 letno dekle, doma iz Za-planine v fari Št. Gotharda. Nesrečno dekle je neslo iz Vranskega Spiritus domu za žganje in se ga je bila napila. Domu gredoči je postalo slabo, ko je hotela steklenice, v katerih je že manjkalo špiri-tusa, z vodo napolniti. Čujte, kaj dela žganje! S strahom moramo gledati v prihodnost, če se bo žganjepitje tako razširjalo. Na glavni cesti proti Kranjskem je skoraj v vsaki hiši žganjarija. Ni potem čuda, da se že otroci navadijo žganje piti, da so otroci slaboumni, slabotni, bledi in ljudje že v mladih letih udani najgršim pregreham. — Zdaj pa nekaj veselega 1 Ker je leto 1902 pri koncu, moramo povedati, kaj se je kaj pri nas bralo, kaj je z našo organizacijo, ali napredujemo ali ne. V obče pač lepo napredujemo. Dekleta in fantje že imajo svojo »Čebelico«. Naše fante moramo včasi podregniti. Manjka jim še onega navdušenja, katero občudujemo na fantih v Slovenskih goricah. Pa bo tudi pri nas skoraj drugače. Naši fantje tudi nočejo zaostati. To leto je prišlo k nam blizo 200 izvodov »Našega Doma« in nad 70 izvodov »Glasnika Najsvetejših Src«, za katerega so posebno agitirala nekatera navdušena dekleta »Marijine družbe«; pa tudi drugi pošteni katoliški listi so prihajali k nam v precej velikem številu. »Štajerc« in »Rodoljub« se še Skrivata tuintam; pa jima je čisto sapa ušla. Jako sta žalostna. Sliši se tuintam, da bodo listi kakor »Štajerc« in »Rodoljub«, šli s svojimi gospodarji v Ameriko. Mi jim kličemo: »Srečno pot«. Da se je pri nas res več bralo nego druga leta, se vidi tudi iz tega, da ima pri nas Mohorjeva družba 50 udov več, kakor druga leta. Naš vrli »Dom« bo smel tudi letos k nam priti v velikem številu. Vem, da bo najbolj vesel, če mu damo za darilo v novem letu 100 naročnikov več. To se bo tudi zgodilo. Zanašamo se na naše vrle fante in naša poštena dekleta. Na delo torej fantje in dekleta! Brez strahu agitirajte še za »Naš Dom«. V vsaki hiši mora biti najcenejši slovenski list »Naš Dom«. V organizaciji se bo pa pri nas to leto več zgodilo.
Radeče pri Zidanemmostn. Gospod urednik 1 Evo Vam nekaj veselega 1 Na novega leta dan priredi pevsko in tamburaško društvo v »Narodnem Domu« v Radečah veselico s prelepo igro »Sveta Neža«. Na starega leta dan se priredi igra za bližnje, na novega leta pa po večernicah za oddaljene. K igri se posebno kmetje, fantje in dekleta od blizu in daleč prijazno vabijo, predvsem fantje in dekleta iz »Marijine Družbe«. Gotovo ne bode nobenemu žal, ako pride. Tudi Vas, gospod urednik, povabim. — Predaleč, dragi dopisnik 1 Op. uredn.
Trbovlje. Slovenski junaki mi smo,
mi. Pa po naših žilah teče......kri. Pa
kakšna kri? Čakajte, da vam povem. Malo-
kje, kakor ravno pri nas, se morajo vrli naši možje, vsa čast jim, boriti zoper sovražnike. Kar nam ne upihnejo Nemci, pa poskušajo socijaldemokrati, in česar ti ne pokvarijo, pa pokvarijo oni naši ljudje, po katerih žilah se pretaka voda in ne kri. Mlačnost je povsod škodljiva, najbolj pa v narodnem oziru. Kar načuditi se mi ni mogoče, da trpi naš mož, mož stare slovenske korenine, da mu je hišo, v kateri tudi sam izvaja svojo obrt, okrasil njegov najemnik s samonemškim napisom. Upamo, da bo to skoraj izginilo. Kaj ne, da bo? Saj teče po naših žila prava slovenska kri, ne pa voda!
Strah na vlaku. Dne 18. decembra se je pri opoldanskem brzovlaku med Zagorjem in Trbovljami odkrhnil okolu 5 kg težek kamen od skale, štrleče nad železnico, ter padel z veliko silo skozi okno v voz II. razreda, ki je povzročil mnogo strahu med potniki. Malo je manjkalo, da ni zadel kamen v glavo potnika g. Zafošnika, uradnika »Banke Slavije«.
* * #
Koroške novice. Po podjunski dolini letos hudo razsaja Škrlatica. Po mnogih farah je 1. 1902 bilo več ko polovica izmed mrličev otrok. To je bridko za stariše.
—	V Možici je nekega gospodarja njegov konj zagrabil za vrat in mu pregriznil goltanec. Nesrečni gospodar je na mestu umrl. Pravi se, da je ravno isti konj že enkrat udaril nekega otroka na glavo in je otrok vsled tega umrl. — Veliko razburjenje vlada pri koroških liberalnih Nemcih, ker je katoliška družba Sv. Jožefa, ki ima isti namen kakor Mohorjeva, kupila v Beljaku Umbrovo tiskarno z listom »Kärntner Nachrichten«. — Po koroških gorah je padlo že mnogo snega, med tem ko je po dolinah kakor na Štajerskem, skoraj kopno. — Kakor se naznanja, bode »Mir« v prihodnjih številkah prinašal članke primerne našim razmeram, posebno pa še koristne za gospodarje in posle. »Mir« je vsega priporočila vreden, posebno ker je v zadnjem času zelo zanimiv. Veliko veselja povzročajo njegova »Telefonska poročila«. Dal Bog, da bi ne zapadel še skoraj tako velik sneg, da bi bile pretrgane »Mirove« Telefonske zveze. »Mir« iskreno priporočamo. Komu se zdi predrag, naj stopi v zvezo s sosedom in si ga naroči.
—	Dva dni pred Božičem je napravil v Tinjah požar veliko škodo. Prizadeti so hudo Štrikej v Vabnji vesi ter Bedenik in Hanžej v Tinjah. To so bili pač žalostni prazniki, posebno še sedaj po zimi. — Na kvaterno sredo se v Velikovcu prodaje mnogo semena rudeče detelje. Spodnja Koroška sama oskrbuje s tem Lemenom ne samo drugih koroških krajev, temveč tudi sosedne dežele. Ker je lansko leto slabo bilo za deteljo po Ruskem, Nemškem in tudi po nekaterih deželah avstrijskih (tudi Ogri se pritožujejo in tudi na Koroškem je slabeje) zato si bodo morali kmetje pravočasno oskrbeti deteljčno seme, da pozneje predrago ne bode. Dostikrat se ne ve, ali se more zanesti ali ne. Dobro je, da imajo pošteno in zanesljivo kmetijsko zadrugo v Sinčivesi, ki se je gotovo že preskrbela s poštenim deteljskim semenom. — »Mir« poroča v zanimivih telefonskih poročilih, da je 17. decembra iskal nek mož iz Galicije v Velikovcu Grachoforja, da bi si pomeril klobuk, katerega so mu obljubili pri volitvah. Grachoferja pa ni
bilo doma, in če bi tudi doma bil, bi ne dobil klobuka drugače kakor za denar; Grachofer ima s svojimi tovariši vred kmete le tedaj rad, če mu donašajo denar in če se bližajo volitve. Poroča se tudi tam, da so »Nemci« iz Malevasi pri Globasnici na dan volitve več zapili, kakor so imeli denarja. Moral je zato neki mogočnež pri jeziku nesti račun v Dobrlovas, da bi se račun poravnal iz dohtarske najbrž iz Lemiževe, kase ki mnogo tehta. Koki jski Mežnar je od Velikovčanov zahteval naj mu plačajo repo. Vsi prestrašeni, — kajti denar so porabili pri volitvi, — so mu obljubili, da mu mesto repe pošljejo zeljnate glave (tudi buče), kakorsnih je v Velikovcu dovolj. To pa menda ni res.
Iz velikovške okolice. To vam je bil na kvaterno sredo v naši šentrupert-ski «Narodni šoli» vesel dan. Obhajala se je božičnica, vesela za otroke, vesela pa tudi za slovenske stariše. Čez 950 K se je nabralo in tako je bilo mogoče z obleko ubogim otrokom napraviti lepo božično darilo. Božičnica sama pa je pokazala, da je sedaj Šentrupertska šola tako urejena, da jej na Koroškem para ni. Majhni otroci so nastopali in govorili korajžno in izvrstno, da je bilo veselo gledati in poslušati. Petje otrok in cerkvenega zbora je bilo krasno in v srce segajoče. Vsa čast vrlim šolskim sestram, ki nam vzgajajo in uče mladino v pravem duhu. Sam Bog ve, koliko se one trudijo. On jim bode njihovo delo tudi blagoslovil in poplačal. Vi slovenski stariši pa, ki ste že dovolj spoznali veliko vrednost šent-rupertske šole, ne poslušajte liberalcev. Slovenci okoliški, izročajte svoje otroke v šentrupertsko šolo in jo podpirajte!
Gibanje mej koroškimi Slovenci. V Kotu pri St. Jakobu v Rožu snujejo izobraževalno društvo. Vlada je pravila že vzela na znanje. Ustanovni shod bo o Božiču. To je zopet radosten glas iz Koroške, vender moramo opomniti, da bi si želeli več takih glasov in da bi se taka društva osnovala povsod mej koroškimi Slovenci, tudi tam, kjer so v manjšini. Naj bi posebno »Mir« klical koroške Slovence v tem oziru na delo. »Slovenska krščanskosocialna zveza« gre v tem oziru rada koroškim Slovencem na roko, in bo, kakor čujemo iz njenih krogov, posebno skrbela za slovenske knjižnice v obmejnih krajih. Koroški Slovenci, naj Vas zadnji porazi izmodre, da je treba delati, ako nočete izgubivati.
Potrjen zakon. Cesar je potrdil zakon koroškega dež. zbora, da morajo delodajalci plačevati za svoje uslužbence bolniške pristojbine.
V Dravo skočila je gospa višjega geometra E. Bollanda iz Celovca. Trupla še niso našli.
Konj morilec Konj je do smrti ugriznil svojega gospodarja v bližini Pliberka. Konj je zagrabil gospodarja za vrat in mu je pregriznil goltanec. Nesrečni gospodar je na mestu umrl.
Iz Celovca. V Celovcu se bojč, da zmanjka letošnjo hudo zimo vode. Župan je zato prebivalce pozval, da naj štedijo z vodo.
Št. Vid v podj. dolini. »Naš Dom« ima v naši fari veliko naročnikov, ki ga radi prebirajo. — Pozno sicer, pa vendar enkrat, Vam naznanjam o veliki nesreči, ki se je pri nas pripetila na dan volitve,
dne 10. novembra. Ko se je posestnik Starc na Proboju vračal domov od Miklavca, kjer je bila volitev za Žitaroves, padel je čez globoko in strmo pečino in se ubil. Huda nesreča je zadela vso njegovo rodbino. Drugače so se volitve za deželni zbor pri nas vršile mirno in so izpadle ugodno. Prišla sta tudi k nam dva Velikovčana zgage delat; pa nista opravila ničesar. Slišati sta morala mnogo bridkih in zasoljenih od naših kmetov volilcev. Nazadnje sta bila vesela, da sta zdrave ohranila hrbte, radostno sta pobrala šila in kopita in odšla hitrim korakom proti Velikovcu. V Šent Vidu za liberalce ne zori pšenica. — Rekli smo si možakarji, da tudi mi hočemo enkrat slišati in videti nekaj lepega, če bo mogoče. Kakor upamo, se nam ta želja spolni prvo nedeljo po Treh kraljih, ko bomo imeli pri Biltišniku zborovanje. Iz Celovca so obljubili priti tamburaši, ki znajo kaj lepo »muzicirati«. Obljubili so priti tudi škocijanski mladeniči, ki bodo lepe pesmi popevali in »teater igrali«. Kar pa je najbolj imenitno, prišel bode tedaj k nam govorit o gospodarskih rečeh imeniten govornik in zato vabimo vse, posebno pa še gospodarje, da se udeležijo 11. januarja našega zborovanja v velikem številu.
Globasnica. C. kr. deželni šolski svet je v svoji seji dne 5. decembra sklenil, da se na tukajšnji šoli napravi tretji razred. —
Št. Danijel nad Pliberkom. V noči od 4. do 5. decembra je do tal pogorel Pludrov mlin. V nevarnosti je bila tudi v bližini stoječa žaga. Ogenj je nastal, ker se je preveč kurilo, in so se užgale saje v dimniku. Ker so zapazili nesrečo, ko je bilo že vse v plamenu, niso mogli rešiti tudi žita, ki ga je bilo v mlinu za kakih 600 K. Čistite dimnike in na večer ne netite preveč peči!
Sele. Ovce sta kradla 20letni A. Mak in 24 letni kmetski sin A. Wasner posestnikoma Lorencu in Janezu Piskerniku. — Ker sta jih vzela pet, vrednih 62 K, sta dobila tata po meseca ječe s postom.
Duhovske zadeve. Župnijo Št. Jur pod Strasburgom je dobil č. g. Wank, kanonik v Strasburgu. — V stalni pokoj je stopil č. g. Jos. Hrobatin, župnik v Penku. — C. g. Jernej Pšeničnik, pro-vizor v Št. Juriju na Vinogradih, je nastavljen za provizorja na Pera vi. — Prestavljeni so gg: M. Müller, kaplan v Trgu, za provizorja v Knezovo; J. Ne-tušil, kaplan v Zgornji Beli, za provizorja k sv. Trojici nad Št. Vidom; kaplan A. Oberluggauer iz Greifenburg' v Trg; kaplana J. Haag iz Požarnice v Zgornjo Belo, J. Pichler iz Sachsenburga v Po-žarnico; olivetanec o. A. Brzechovsky je nastavljen za kaplana v Sachsenburgu; M. Thaller, provizor v Nemškem Plaj-berzi, pride za kanonika v Strassburg. — Župnijo Št. Jurij na Vinogradih bode oskrboval g. J. Dobrovc, provizor v Št. Lipšu. — Č. g. K. H rab a, župnik v Št. Štefanu, postane župnik na Djekšah.
Velik potres so imeli dne 17. t. m. v Turkistanu, v ruski Aziji. Mesto Andišan je popolnoma uničeno. Razrušeno je 16 000 hiš, poginilo pa je 2500 ljudi j. Vzlic pomoči vlade prebivalstvo mnogo trpi od lakote in mraza. Stresljaji zemlje trajajo še
dalje. Nesreča v Andišanu se kaže veliko strašnejo, nego je bilo soditi po prvih brzojavnih vesteh. Že o prvem izkopavanju so izvadili 510 mrtvih trupel. Andišana ni več. Tudi andišanskega dela srednje azijske železnice ni več. Izguba je ogromna, ali Se žalostneje so žrtve na življenju ljudij, ki jih je zahteval potres dne 17. t. m. Na lice mesta je hitro došel guvernator Ivanov, ki je s službenim osebjem in vojaštvom prihitel prebivalstvu na pomoč.
Pripoznanje radi mraza. Te dni je zahteval v Gradcu neki jetnik, ki bi bil te dni prost, naj ga peljejo pred sodišče. Ugodilo se mu je. Pred sodiščem je mož povedal celo vrsto tatvin, katere je zakrivil. Ko ga je sodnik vprašal, zakaj pripozna tatvine, radi katerih ga ni nihče obdolžil, dejal je kaznjenec, da je uvidel, da je prijetnejše v sedanji silni zimi biti v gorkih zaporih moderne jetnišnice, nego pa v mrazu iskati si kruha.
Zverine I Na Dunaju se grozovito množe nečloveška ravnanja z otroci. Tako sta bila te dni pred sodiščem tudi zakonska J. in M. Riesner, obdolžena grdega ravnanja s tremi rejenčki, ki jih imata razun svojih štirih otrok za mesečno plačo 6 gld. Sodna preiskava je dognala sledeče: lOletni gojenček Stefan Hanauer je kazal rane na hrbtu, 51etna Marija Marek je imela po celem telesu odrtine kože, ki so se že gnojile. Dognalo se je, da sta ga reditelja z debele palico tepla, kamor je priletelo, najrajši po nogah in glavi. Razun tega je moral otrok večkrat klečati na kosih premoga in robatih polenih, dasi je imel že od poprej kolena polna ran. Jesti je morala deklica na tleh, spati pa pod posteljo. Ker ni hotela enkrat jesti preveč papriciranega golaža, jo je žena tepla po ustih, da je imela ves obraz otečen. Drugikrat bi bila morala jesti kože od klobas, a ker tega ni mogla požreti, ji je iste tlačil mož s palico v goltanec. Mož je znal še posebno torturo. Na eno roko je privezal deklici utež od ure, na drugo pa gladilnik, in tako je moral otrok z razprostrtima rokama tekati po sobi, kakor hitro sta mu roki omahnili, dobil jih je s palico. Žena je enkrat deklico drgnila z ruto za vrat, da je bila mala vsa višnjeva po obrazu. Poživinjena človeka sta bila obsojena v pet- J n trimesečno ječo.
Čudno jezero je v Kaliforniji blizo reke Kolorada in blizo mesta Los Angelos. Voda tega jezera, ki meri četrt hektarja, je popolnoma črna; ob bregu je jezero 270 m globoko, v sredi pa je, kakor se sodi, brez dna. Strokovnjaki trdijo, da vodo barva vulkanični pepel. Ako se volnena obleka pomoči v to vodo, obdrži črno barvo več mesecev, če prav bi bila izpostavljena solnčnim žarkom.
Kruh posebne vrste. V Meksiki pobirajo prebivalci drobna jajčka, ki jih raznoteri mrčes poklada na visoko travo ob morskem bregu v veliki množini, te jajčke sušijo, meljejo in v vrečah ponujajo kot moko in tudi iz njih napravljajo kruh. Tako napravljeni kruh je sicer tečen, vendar je njega okus kisel in diši po ribah. V Sev. Afriki v isto svrho rabijo kobilice, ki se tukaj nahajajo v velikanski množini. Na Kamčatki napravljajo ljudje kruh iz skorje, in sicer smreke ali borovca, na Islandu iz raznoterih mahov, v Indiji, vzlasti ob času lakote, iz mehkega kamenja, ki ga rabijo naši čevljarji pri tesnih obuvalih.
Nova iznajdba. Listi poročajo, da je na Angležkem iznašel neki mehanikar novo puško, s katero se lahko vsako minuto po 28 krat ustreli. Strelja se z električno napravo. Puška nese 3100 metrov daleč.
Pes je ustrelil gospodarja. Posestnik Daniere v La Rochelle je bil te dni na lovu. V trenotku, ko je odložil puško, skočil je pes kvišku proti gospodarju. Pri tem se je taca psa zadela ob petelina puške, ki se je sprožila. Kroglja je zadela posestnika v srce.
Razdražene bučele. Družba kmetskih fantov iz Crestlina v Ameriki se je pred par dnevi podala na lov na divje bučele. Na nekih pečinah so opazili več gnezdov bučel, ki so pa uboge lovce grozno opikale, kakor hitro so se isti upali v bližino. Kot posledica hudih pikov bo eden izmed lovcev izgubil obe očesi, drugi so pa tudi vsi v precejšnji nevarnosti, da se jim ne zastrupi kri.
Domača mačka in mrtvec. Iz Iloka na Hrvatskem se piše: Jurij Dinga je več let samotaril v svoji hiši. Ker ga sosedi že več dnij niso videli, odprli so šiloma vrata njegovega stanovanja. Grozen prizor se jim je pokazal. Dingo je ležal mrtev na postelji, na njem pa je čepela mačka ter mu grizla meso z leve čeljusti, dočim je meso z desne strani čeljusti že popolnoma pojedla. Mačko so morali s silo odpoditi od mrtveca, nakar so jo ustrelili.
Samega sebe okradel ?! V Tržiču je bilo urarju Ažmanu ukradenega blaga iz prodajalni ce za 3300 K. Tat je prišel v prodajalnico skozi okno, šel je pa iz prodajalnice skozi vrata. Ker pa nista bili ključavnici na oknu in na vratih prav nič poškodovani, padel je sum na Ažmana, da se je samega sebe okradel. Zato so ga dali pod ključ. Ažman se je namreč pred kratkim časom zavaroval zoper škodo po tatvini za 10.000 K, Ta zadeva je seveda sum proti Ažmanu povekšala.
Nizozemska kraljica — opsovana. Mlada nizozemska kraljica Viljemina se je minolo soboto blizu glavnega mesta drsala na ledu. Drsala se je jako spretno in naglo, ali nesreča je hotela, da je o tem zadela neko kmetico, ki je bila tudi na drkališču. Trčili sti druga ob drugo tako silno, da se je kmetica komaj rešila in je zato opsovala kraljico z najostrejimi besedami. Kraljica se je opravičila povsem mirno In šla dalje. Kmetica je izvedela še le pozneje, koga je opsovala.
Koncert roparjev. Nedavno so obiskali tatovi hišo Chas, S. Starka v New-Yorku. Obitelj Stark je bila v gledališču in to priliko so porabili tatovi za svoj posel. Med tem, ko so tatovi vso hišo preiskali in nabrali za 1300 gld. zlatnine, igral je jeden njihovih kolegov na glasovir, katerega so šiloma odprli. Še-le, ko so tatovi ukradeno blago odnesli, je koncert ponehal. Sosedje so naravno mislili, da je obitelj doma, zajedno pa tudi niso mogli slišati ropota, katerega je povzročilo odpiranje raznih omar.
Ubogi otroci. Na Angležkem se je pred 10 leti ustanovila družba proti grozovitostim do otrok. V teh letih je našla 100000 otrok, s katerimi se je grdo ravnalo. Med njimi je bilo 25.437, katere so surovi starši ali oskrbniki brezsrčno pretepali ali jih drugače mučili, 62.887 so jih našli v groznem pomanjkanju, brez
hrane in obleke, polu mrtvih ali umirajočih; 712 jih je grozovitost drugih dosmrtno pobila; 12 663 malih bitij je večinoma na rokah lenih pijancev ali pijank beračilo po ulicah. 3295 malih sužnjev je bilo pri cirkusih, pri težavnem delu. Če bi v procesiji šli mimo nas trajalo bi to 24 ur, da vidimo vse te uboge žrtve.
Diamantno iglo je pogoltnila. V Sen Lui (St. Louis) je stalo na trgu pred neko prodajalnico več kurnikov z 72 ducati kuretine. Gospod Hevtorn gre mimo, tu pa se ustavi, da si ogleda perutnino. Na sebi ima dragoceno diamantno iglo. Ko se nasloni čez en kurnik, stegne se kokoš skozi odprtino in kavsne svetlo iglo ter jo pogoltne. Gospod je ves prestrašen, slednjič se pogodi z gospodarjem kuretine, da sme podaviti vse kure, dokler ne najde igle s pogojem, da plača stroške. In res — še le pri 858 kuri so našli iglo, ker je gospod poprej v zmešanosti popolnoma zgrešil kurnik in kuro, ki mu je ugrabila dragocenost. Plačal je precejšno svoto gospodarju perutnine.
Velikanska kača. Kapitan iz Singa-pore v New-Yorku došlega parnika «Afridi» poroča o dogodku, katerega so doživeli njegovi mornarji na morju z velikansko kačo, ki je bila namenjena za newyorški zverinski vrt. Mornarji so imeli z velikansko boo (kačo) že v Singaporu dovolj opraviti, ker ni hotela iti prostovoljno v gajbo. Drugo noč, potem ko je parnik ostavil Singapore, zaslišal je mornar na straži čuden ropot, na kar je na krovu opazil kačo, katera je ušla iz zapora in se vlegla blizu krmarja na poveljniškem mostu. Krmar je vkljub svojemu redu ostavil prostor in bežal v notranje prostore. Niti jeden mornar si ni upal na krov, še le po dolgem prepiranju so odšli nekateri mornarji lovit kače. Vendar se jim to ni posrečilo, na kar jej je neki mornar odsekal glavo. Tudi veliki oran-gutang (velika opica) je na potu poginil radi «domotožja».
Kako na Kitajskem obešajo. V
Kaumi so nedavno obsodili nekega roparja na smrt. Ker pa je hotelo imeti prebivalstvo dovolj užitka, se je sklenilo, roparja obešati — 12 ur. Zjutraj ob 8. so ga privlekli sredi mesta, kjer ga je že čakalo na stotine ljudstva. Vtaknili so mu glavo v takozvani lesen «ovratnik». Pri tem je obsojenec prosto visel v zraku, le z brado in zadnjim delom se je upiral ob desko. Da bi ne izdihnil pred 8. uro zvečer, so ga rabeljni zdaj pa zdaj za noge dvignili, da je prišel zopet k sapi. Ko pa se je bližala 8. ura zvečer, a ropar je še vedno živel, začeli so ga nategovati za noge, ter mu na iste privezovali čim dalje težje kamne, da se je truplo vidno podaljšalo oči so se izbulile ter tako nastopila grozna smrt.
Prva zapoved. Katehet: «Kako slove prva božja zapoved?» Učenec: «Ne jej!» Katehet: «Tako!» Učenec: «Da! Ljubi Bog je že v raju Adamu in Evi zapovedal, da ne smejo jesti sadu z drevesa na sredi raja; onih deset zapo vedi j je dal veliko pozneje.»
Težko, da bi se zgodilo. Podčastnik: »Zakaj ste stresali z glavo!« Vojak: »Muha se mi je vsedla na nos«. Podčastnik: »Tristo medvedov! Ako je zapovedano: Pozor! morate stati mirno, tudi če se vam cela čreda slonov vsede na nos!«
Dobra volja na smrtni postelji.
FeldmarSal Lannes, vojvoda Montebello, ljubljenec Napoleona L, je bil v bitki pri Aspernu od avstrijske kroglje smrtno ranjen. Ko mu je zdravnik tipal žilo, zmajal je pomenljivo z glavo. »Gospod doktor«, reče umirajoči z nasmehljajem, »ali imate kak zdravniški izraz za to, kako moja žila udarja?« — »Ne!« bil je odgovor. — »Torej hočem znanstvo nekoliko pomnožiti: Moja žila udarja — smrtno koračnico.«
Bojevite ribe. V Siamu se dobi neka vrsta sladkosnednih rib, katere rede domačini v posodah z vodo, kakor pri nas gosposki zlate ribice. Ako se dve taki ribi srečata, se pričnete koj bojevati. Ako postavimo ogledalo v akvarij, napade riba takoj svojo lastno podobo. Kakor so Rimljani ljubili človeške in zverinske boje, Španci bikove, Angleži peklinje in drugi narodi druge, tako ljubijo Sijamci silno ribje boje in je davek od teh rib zelo visok.
Nove znajdbe zdravljenja. Mnenje vlada v zdravniških krogih, da jim bo možno s pomočjo novoizumljenih aparatov in zboljšanjem istih priti v okom najtrdovat-nejšim in nalezljivim boleznim. Nove take ozdravilne priprave izumil je neki mlad danski zdravnik Nies Finson. Njegove izumitve delujejo s pomočjo solnčnih žarkov in močne električne luči. Vedoč, da je solnce zelo izvrsten zdravnik v pričetku raznovrstnih bolezni, namenil se je mladi danski zdravnik, poskusiti vporabljati isto v pokončavanje raznih bacilov in mikrobov, kateri povzročajo bolezni. Dokazal je, da z v to svrho pravilno urejenimi aparati vporabljeni solnčni ali pa električni žarki ozdravijo nevarne bolezni kot kolero, koze, jetiko, raka in kugo, to se reče uničijo bolezni povzročujoče bacile. Profesor Finson je baje že z dobrimi uspehi dokazal svoje trditve. Priprave narejene so z v ta namen pripravno električno lučjo s svetlobo 23.000 sveč. Luč je tako močna da si morajo operirajoči zdravniki z nalašč v to svrho narejenimi pripravami zavarovati oči. Tudi oči bolnikov biti morajo previdno obvezane. Moč luči je povišana s kristalnimi stekli. Tudi gorkoto povzročujoči žarki biti morajo umetnim potom odstranjeni. Včinek vporabe ni takojšen, in bolnik ne čuti nikakovih občutkov pri operaciji. Po večkratnih poskušnjah pa se pričenja zdravje zboljševati.
Koristna naprava.
To je bilo danes v hiši Volkove gospe zvenenja in ropotanja, da je človeku kar v ušesih šumelo.
Gospa Volkova si je že zdavnaj želela imeti telefonsko zvezo, a dolgo je ostajalo pri pobožni želji, ker njen soprog, profesor na gimnaziji, se je vedno ustavljal zahtevi svoje drage žene. Zaradi vsake neumnosti se s to »preteto« napravo ne bo pustil motiti v svojih študijah, toda slednjič se je moral le udati pred žensko zgovornostjo in neodjenljivostjo.
»Preteto« napravo se je drznil učeni gospod imenovati tako pametno iznajdbo. Ali ni morda zelo koristna ? In poleg tega tako prikladna! Sladkate se lepo v svojem naslanjaču, kar se spomnite, da ste pozabili to ali ono naročiti pri mesarju, peku, ali pa vam v glavo šine srečna misel, ko jo bi radi razodeli prijateljem in
znancem — no, če imate telefonsko zvezo, treba le, da storite korak, dva, pozvonite in je že gotovo. Da, koristna in prikladna naprava!
Ni torej čuda, da je gospodičina pri telefonu imela danes »vroči dan«, da le Volkovej gospej postreže. Seveda, prvi dan telefonske zveze se mora pošteno porabiti!
Od jutra do večera se zvonec skoraj ni ustavil; rrrr — rrrrr — tako je šlo vsakih pet minut. Gospod profesor ni mogel več poslušati vednega žvenkljanja, zato je odšel od doma. Ko se pa čez uro vrne, napade ga gospa na hodniku z besedami :
»Mož, Bauerjera gospa nas je povabila po telefonu, da naj zvečer k njej pridemo; za gotovo, je naročala. Tudi njen brat pride in še eden znanec — kako se prav za prav piše, nisem dobro razumela*.
»In kaj si jej odgovorila?«
»Kaj sem odgovorila? Kaj pa druzega, kakor da povabilo z veseljem sprejmemo. Saj nimaš nič zoper to?«
Tudi če bi bil gospod profesor kaj »zoper to« imel, bi se moral udati volji svoje gospe, zato se je z vzdihom vdal v osodo.
»Mina pojde tudi z nami«, de čez nekaj časa Volkova gospa. »Gospa Bauerjeva me je prosila, da jo seboj vzamemo, ker bo v kuhinji lahko pomagaia dekli, ki si je izvila nogo«.
To ni gospoda profesorja toliko zanimalo ali hočeš nočeš, potrpežljivo je moral poslušati.
Čez pol ure je pozvonila naša trojica pri g. Bauerjevej. Sprejeli so jih uljudno, a vendar z nekim začudenjem.
»Danes pa nisem vašega obiska pričakovala«, pove Bauerjeva, »zlasti ob takem vremenu, ki je zunaj. A dasi ste prišli nepričakovano, vendar srčno pozdravljeni. Škoda, da moža ni doma, ravnokar je odšel v čitalnico«.
Volkova gospa gleda prijateljico vsa iznenađena in sama ne ve, kako in kaj.
»Da niste obiska pričakovali? Saj ste nas po telefonu povabili«.
»Po telefonu? Res, vi ste napravili danes telefonsko zvezo; Mačkova gospodična mi je opoludne pravila. Ta je z vami gotovo veliko govorila. Zna neki že prav dobro«.
»Torej niste vi ^telefonirali?« vpraša gospa Volkova.
»Še v glavo mi ni padlo, skoraj celi dan je bila pri meni Šilderica; celo po-poludne 'sem sedela s to pusto osebo«.
»Čudno, in vendar smo bili pred uro povabljeni po telefonu, naj pridemo k vam. Zares mi ne gre v glavo, da bi bila napak slišala, ni mogoče. In vaša dekla si ni izvila noge?«
»Nogo izvila? Kako pa to?«
»Po telefonu se mi je razločno reklo in radi tega naj bi pripeljala s seboj svojo deklo. Neumevno, uganka mi je to«.
»Meni tudi«, pritrjuje Bauerica. »In vendar nič bi se ne čudila, če nas je imela Mačkova za norca*.
»Menite?«
»Skoraj prepričana sem. Zjutraj je z menoj govorila o vaši telefonski zvezi in pri tem se je nekako poredno nasmejala«.
»Da se je nasmehnila? No, le čakaj, takoj te izplačam«. In Volkova stepi k telefonu, ki se je nahajal v kotu sobe, pozvoni, in želi zvezo z Mačkovo gospodično.
Osupnjena Bauerica gleda svojo prijateljico.
»Gospodična, gospodična«, vpije v telefon z izpremenjenim glasom. »Jaz sem Šmidova, vaša šivilja. Na svojo žalost vam moram naznaniti, da vaše obleke ta teden izdelati ne morem, imam preveč dela'; nikar ne zamerite, jaz res nisem kriva«.
Kaj je gospodična Mačkova odgovorila, Bauerica ni slišala, a sklepajoč po obrazu gospe Volkove, ki je komaj smeh premagovala, je bil njen odgovor gotovo dobro zabeljen. Kratko zaropota zvonec in pogovor je bil končan.
Volkova pa je razlagala: »To se bo jezila! Prepričana je bila, da govori s Šmi-dovo. Kratko me je zavrnila, da obleke ne mara, ako ne bo do nedelje izgotovljena. Predvčerajšnjim mi je pripovedovala, da si je naročila novo letno obleko, v kateri pojde v nedeljo v obisk; lahko si mislte, da se togoti«.
»Posrečilo se vam je, bolje nego njej. Mi se bomo tukaj prijetno zabavali, Mačkova pa bo od jeze vsa zelena«.
V tem se je vrnil g. Bauer. Profesor se je vzradostil njegovega prihoda, saj mu je bilo tako grozno dolg čas. Oba gospoda sta se zamislila v šahovo igro, gospe pa sta sedeli v drugi sobi pri čaju ter klepetali.
Enajsta ura se je bližala, ko je Volk po hudem boju nasprotniku napovedal šah mat. Brzo na to sta se zakonska odpravila domov. Tudi dekla se je dobro zabavala v kuhinji pri svoji tovarišici, seveda sta svojo gospodo pošteno obrali.
Ura je bila enajst, ko je g. Volk ključ vtaknil v vrata svojega stanovanja. A na-krat se zgane, ključ se noče zasukati, in kar je bilo še hujše, vrata so bila samo priprta. Zla slutnja se je polastila vseh, z utripajočim srcem vstopijo. Ko prižge profesor luč, čaka jih novo iznenađenje: Na mizi raznih steklenic in kozarcev, nekdo se je v njih nenavzočnosti dobro gostil. Volkova je v prvem hipu sumila Mačkovo, toda to bi bilo le preveč!
Ali še hujše jih je čakalo. Ko pride profesor v svojo sobo, zapazi, da je miza s silo odprta. Skokom je pri njej: kar je bilo vrednega, je bilo proč!
Trenutek stoje vsi trije osupnjeni, slednjič jame profesorjeva žena jadikovati. Okradli, oropali so jim hišo! Hudobneži so se poslužili nove iznajdbe. Pri telefonu je našla Volkova, ko je hotela o tatvini policijo obvestiti, vizitnico, kojo so tatje pustili. Na njej je bilo zapisano: »Imejte telefon v čislih, ker je toli koristna in prikladna iznajdba!«
Konec zgodbe? Koristna in prikladna iznajdba je takoj romala iz hiše, toda tatov niso nikdar dobili.	S. L.
Listnica uredništva.
St. Peter pri Mariboru: Hvala lepa za obvestilo. Pišite večkrat kaj 1 — G. Franc Fistravec: Bomo se informirali in ako smo krivo sodili, Vam radi damo zadoščenje. — Sv. Urban pri Ptuju: Hvala lepa za iskrena voščila. Pišite večkrat, imate spretno perol — Sv. Jurij ob Taboru: Predolg dopis, predolgi Poglejte nas, kako smo majhni! Sicer pa smo Vam hvaležni za dopis, Pozdravi
Listnic» upravnlitva.
A. U. v Škofji Loki: Naslov se Vam spremeni, kakor hitro nam naznanite svoje novo bivališče. PozdravI — Vsem naročnikom, kateri še dolgujejo naročnino, naznanjamo, da isto blagovoli doposlati, da se jim list ne ustavi.
Kato se pošlje po nakaznici naročnina?
Tukaj damo obrazec vsem našim naročnikom, da ne bodo v zadregi z do-pošiljanjem naročnine. Obrazec kaže, kako se naroča s poštno nakaznico. Kar je na nakaznici z ležečimi črkami tiskano, mora naročnik sam napisati. Vse drugo je itak tiskano. Svoje ime naj napiše vsak razločno in natanko, da ne bo nobene pomote. Naj tudi vsak pripiše, ali je nov ali že star naročnik. Naj to zapiše in zraven številko zavitka. Evo, kako bi si recimo Ivan Smrekar naročil »Naš Dom«:
Stnflettriefer.er öetrog Nakaz? v znesek
pflK^ph
9Zame, SBoljnort unb SBo^nung t>e8 2tbfenber8 Ime, bivališče in stanovanje pošiljalčevo
Ivan Smrekar mladenič
r Rožici, p. Sv. Jurij ob Ščavnici.
Nov naročnik ali star naročnik.
Štev. zavitka 5.
Tukaj piše poštni uradnik !	
	Tukaj	j • sc prilepi znamka za 10 h.
IloMnrotifmtg auf 1	z 	K — h ^ Poštna nakaznica za j o h	7 in SBorten — z besedami	
	
«n z»	Slavno...upr avništvo	 	 „Našega. Doma(‘ 			
lvn(na) j 	v Mariboru	 raca! hifnTšt^ ! 	Koroška ulica št. 5.	 $efete Sßoft unt 8onb J Zadnja pošta in dežela ) 		
Tukaj piše poštni uradnik !	
Naše naročnike prosimo, naj pokažejo ta vzorec tudi takim, ki še niso naročniki, pa bi si radi naročili. Delajte vedno naprej, razširjajte naš list, ter tako podpirajte blagi namen, ki ga ima naš mladeniški list.
Odlikovan z obiskom Nj. c. in kr. visokosti .	---nadvojvoda Evgena.---------=
Josip Tmčl
Največja zaloga biserov, zlatnine in srebrnine, brona in optičnih rečij. — Velika zaloga cerkvenega orodja. —
Priporočam se v izdelovanje svetilnikov, svetilk, svečnikov, monštranc, kelihov, ciborij, itd. ter v popravljanje vseh cerkvenih in altarnih orodij.
Posebno priporočam: nove kelihe v ognju pozlačene ter s srebrom okrašene BOO do 600 g. težke od 60 gld. naprej; nove svečnike za oltarje okrogle, gladke, brušene, 60 cm. visoke po 4 gld. 50 kr.
Velika zaloga namiznega orodja.
Slavnim občinskim predstojništvom priporočam znamke za pse po zelo nizki ceni.
Priporočam se veleč, duhovnikom in cenj. p. n. občinstvu v obilna naročila ter zagotavljam, da se bodem trudil izgotoviti vsa cenj. naročila najtočnejše in po nizki ceni.
(20)12-4 Josip Tručl
Maribor, Grajska ulica št. 6.
Vse po nizki cenil	Za izdelke se jamčil
V Marijinem Celju.
Zgodovinske in potopisne črtice. Spisal in izdal s pridigami, katere je imel v Marijinem Celju, dr. Anton Medved, c. kr. profesor v Mariboru.
Knjiga obsega 173 strani v 8°.
Cena je 60 vin., po pošti 70 vin. Razpošilja se samo proti predplačilu; denar se tudi lahko pošlje v znamkah. Dobi se
v tiskarni sv. Cirila v Mariboru.
izdelovali je ^
diplom
za častne občane
po primerno nizki ceni
se priporoča
Tiskarna sv. Cirila
v Mariboru.

Slovenci!
Spominjajte se ob vsaki priliki
družbe sv. Cirila in Metoda!
KUVERTE
s firmo priporoča
tiskarna sv. Cirila
v Mariboru.
e
sse®®ee#ee®see#
za stojino na živinskih sejmih
s tekočimi številkami nareja na ga zahtevanje točno in po ceni V
Tiskarna sv. Cirila v Mariboru.
Jožef Uilaga,
trgovina z mannfaitnrniin Magom v MariMrn,
Teg-etthoff-ova. ulica. 21 priporoča svojo veliko in raznovrstno zalogo manufak turnega blaga, platna in sukna, posebno lepo izbirko sukna za možke in ženske obleke po najnižji ceni, ter odeje in perilo lastnega 13 26—17	izdelka.
Slovenska delavnica
Konrad Ukaza
St. Ulrich—Groden Tirol
se priporoča 28 12—3
za izdelovanje vseh cerkvenih umetnih del n. p. svetnikov, križev, altar-jev, prižnic, križevih potov itd.
Fotografije, načrti, spričevala na zahtevanje!
OO Važno! OO
Čeravno se je moka že pred enim mescem podražila, zamorem še vendar prodajati vsled ugodnega nakupa
najboljšo ogrsko pšenično moko 1 kg po
14 kr., ako se vzame cela vreča, pride 1 kg na 131/, kr.;
dobro in sladko moko za kruh 1 kg od 8 kr.
naprej;	26 10—5
dobro moko za avlnje, 1 kg po 5 in 6 kr.; kavo, jako lepo, nebarvano '/4 kg 25 kr.; petrolej 1 liter 16 kr., 5 litrov 75 kr.; sladkor v gruči 1 kg 44 kr.; milo „Schicht“ 1 komad 15 kr.; aveče, 6 ali 8 v zavoju samo 38 kr.; rozine, suhe jagode, cibebe, suhe slive in hruške, zelo lepe in jako po ceni.
Drože (germ) eden zavitek samo 28 kr.
Prodajam tudi veliko bofi po ceni kakor drugod plakre In ponve Iz pločevine.
V	spomladi bodem prodajal popolnoma sveža semena od svetovno znane tvrdke „Mautner“.
V	obilna naročila se priporoča
J. Sirk prej Holasek v Mariboru.
Grla-vni trg — rotovž.
Kupujem tudi fižol, orehe In oves po najboljših cenah. *Qtt
mnajcenejse
URE
se dobe pri
T. Fehrenbach,
urarju in optikarju v Mariboru, gosposka ulica št. 26 in dravska ulica št. 2. Niklaste ure od	2 gld.	50	kr.	naprej,
srebrne ure	»	4	»	—	»	»
ure budilnice	»	1	»	50	»	»
stenske ure	»	2	»	—	»	»
očala	»	—	»	30	»	»
Daljnogledi, zlatnina in srebrnina po tovarniški ceni.	25 6-4
Moštne vage iz Klosterneuburga.
Rtrzne
uradne pečate
KUVERTE
priporoča
Tiskarna sv. Cirila v Mariboru
*******