839
Kakovost v zdravstvu/Quality in Health Service
KLINIČNE POTI V 17 DRŽAVAH EVROPSKE UNIJE:
PREGLED MNENJ STROKOVNJAKOV
CLINICAL PATHWAYS IN 17 EUROPEAN UNION COUNTRIES: A SURVEY OF EXPERT
OPINIONS
Don Hindle1, Anne-Marie Yazbeck2, Jana Wahl3
1 Medicinska fakulteta na Univerzi New South Wales, Avstralija
2 Ministrstvo za zdravje, Sektor za razvoj in koordinacijo sistema zdravstvenega varstva, Oddelek za kakovost, Štefanova 5,
1000 Ljubljana
3 Klinični center, Zaloška 7, 1525 Ljubljana
Key words: clinical pathways; quality; EU; strategic asset
planning; health care activity; health care parties
Abstract – Background. The main focus of the survey is on
the extent to which clinical pathways are being used, and
whether it might provide a basis for improved service plan-
ning and consequently strategic asset planning in health
care.
Methods. In the first stage, our aim was to make contact with
one agency in each country (the primary agency below) that
would be able to provide contacts within that country with a
mix of experts from each of the following types of agencies:
Health sector government regulator, Health care purchasing
(insurance) agencies, Senior clinical managers in hospitals,
Senior clinical managers in non-hospital care provider
agencies (eg, home care, or primary medical care), Health
professional societies (preferably medical and nursing),
Accreditation or audit agencies, Consumer associations and
Public or private agencies concerned with health facilities
development.
Definitions of these agencies and other terms were attached
to the questionnaire itself. We would then ask the primary
agency to choose the experts that were most likely to be aware
of clinical pathway use. The persons thus contacted would then
be asked to complete the questionnaire and send it back to the
researchers. The aim was not to attempt to establish a
random sample, but rather to target well-informed people.
Results. 51 completed questionnaires were provided by
largely self-selected experts from 17 EU countries. Respondents
reported that pathways are important and becoming increa-
singly widely used (although the rate of progress is highly
variable), the main constraints to their use are a cultural
aversion among doctors and little encouragement from
external parties, and there is growing recognition that
multi-setting pathways have the greatest potential value.
Conclusions. More needs to be done to achieve a common
understanding of the ideas of pathways, strategic asset
planning, and the interrelationships. Systems problems need
systems solutions. In the case of clinical pathways, this means
not only increased education in medical schools. It also
means including pathways in licensing and accreditation
activities; linking them to product classifications like diagno-
sis related groups (DRGs); specifying their use in purchaser-
Ključne besede: klinične poti; kakovost; EU; strateško načr-
tovanje investicij; zdravstvena dejavnost; udeleženci zdrav-
stvene oskrbe
Izvleček – Izhodišča. Namen raziskave je bil ugotoviti, v ko-
likšni meri se klinične poti uporabljajo in/ali nam lahko po-
dajo izhodišče za boljše načrtovanje zdravstvenih storitev.
Metode. Navezali smo stike z ustanovami oziroma primar-
nimi agencijami iz vsake države, ki smo jih zaprosili, da nas
povežejo z različnimi strokovnjaki iz osmih tipov agencij:
ministrstvo za zdravje, zavarovalnice, izkušeni upravitelji
bolnišnic ali kliničnih oddelkov, izkušeni upravitelji zdrav-
stvenih domov ali domov za starejše občane, zbornice in
društva zdravnikov in medicinskih sester, agencije za akre-
ditacijo ali presojo, društva potrošnikov in javne ali zasebne
agencije za načrtovanje investicij v zdravstvu. Definicije vrst
agencij in pojasnila uporabljenih izrazov smo podali v do-
datku k anketi, ki so na voljo pri avtorjih. Vsako primarno
agencijo smo prosili, da izbere strokovnjake, ki so z uporabo
kliničnih poti najbolje seznanjeni. Izbranim strokovnjakom
smo razposlali vprašalnike. Cilj raziskave ni bil izbrati na-
ključen vzorec anketirancev, ampak se osredotočiti na dobro
obveščene ljudi.
Rezultati. Izpolnjene vprašalnike nam je vrnilo 51 izbranih
strokovnjakov iz 17 držav EU. Iz rezultatov je razvidno, da
so klinične poti pomembne ter da se v klinični praksi čedalje
bolj uporabljajo (čeprav so stopnje napredka zelo različne).
Glavne ovire za še širšo uporabo so odpor med zdravniki ter
pomanjkanje spodbude s strani zunanjih udeležencev (za-
varovalnice, zbornice, agencije za akreditacijo, ministrstvo
za zdravje itd.). Iz rezultatov je tudi razvidno, da so najučin-
kovitejše klinične poti tiste, ki opisujejo (združujejo) več de-
javnosti zdravstvene oskrbe.
Zaključki. Da bi dosegli enotno razumevanje kliničnih poti,
bo potrebno storiti več. Kar ne pomeni samo dodatnega izo-
braževanja na medicinskih šolah, ampak tudi vključevanje
kliničnih poti v dejavnosti licenciranja in akreditacije, njiho-
vo povezovanje s sistemi razvrščanja bolnikov, kot so skupi-
ne primerljivih primerov (SPP), vključevanje njihove upora-
be v pogodbe med plačniki in izvajalci, spodbujanje izvajal-
cev pri uporabi kliničnih poti kot osnove za notranje razpo-
rejanje virov, spodbujanje uporabe kliničnih poti kot okvir
za izboljšanje kakovosti zdravstvene oskrbe, interno klinično
ZDRAV VESTN 2004; 73: 839–45
840 ZDRAV VESTN 2004; 73
Uvod
Klinična pot je obrazec, ki opisuje običajni način zdravljenja
za posamezne vrste bolezni. Uvedba kliničnih poti navadno
zmanjša število napak pri zdravljenju, spodbuja multidiscipli-
narno skupinsko delo ter ponuja dobro osnovo za boljše ob-
veščanje bolnikov in njihovih sorodnikov o obravnavi, ki jo
lahko upravičeno pričakujejo.
Klinične poti se uporabljajo za izboljšanje kakovosti zdrav-
stvenih storitev v številnih državah. Najbolj v Avstraliji, Veliki
Britaniji, na Irskem, v ZDA, na Novi Zelandiji, v Franciji, Nem-
čiji itd.
V Sloveniji smo prve klinične poti začeli razvijati leta 2002, ko
so v petih bolnišnicah razvili in preizkusili klinične poti, ki so
ustrezale njihovim razmeram in okoliščinam. Napredek je bil
spodbuden, vendar pa bo, kot je bilo pričakovati, potrebno
premostiti številne ovire, saj so v večini primerov zdravniki
zadržani do izmenjavanja svoje dokumentacije z drugimi ude-
leženci v procesu zdravljenja (npr. z medicinskimi sestrami),
dela v multidisciplinarnih timih in procesne ureditve klinič-
nega dela.
Izhodišča
Organizacija EU za investicije v zdravstvu (EU Health Property
Network) in Nizozemska komisija za zdravstveno politiko
(The Netherlands Board of Health Policy) sta nas zaprosili, da
se lotimo raziskave o trenutnih stališčih do kliničnih poti in
praksah, povezanih z njimi v državah EU. Raziskava bi bila
eden od elementov ocenjevanja priložnosti prihodnjega so-
delovanja glede uporabe kliničnih poti in strateškega načrto-
vanja investicij.
Med analizo obstoječe literature smo ugotovili, da je zelo ma-
lo objav o uporabi kliničnih poti pri načrtovanju storitev za
medoddelčno oskrbo ali za oskrbo med različnimi dejavnost-
mi oskrbe (1, 2, 3), kakor tudi zbranih podatkov o stopnji upo-
rabe kliničnih poti.
Metodologija
Kot del študije o storitvah in strateškem načrtovanju investicij
zdravstvenega varstva smo se lotili raziskave o kliničnih po-
teh v vseh 25 državah članicah Evropske unije. Raziskavo smo
izpeljali v dveh fazah. Prva faza se je osredotočila na klinične
poti, druga faza pa na strateško načrtovanje investicij (ki je
predmet drugega prispevka).
Navezali smo stike z ustanovami oziroma primarnimi agenci-
jami iz vsake države, ki smo jih zaprosili, da nas povežejo z
različnimi strokovnjaki iz osmih tipov agencij: ministrstvo za
zdravje, zavarovalnice, izkušeni upravitelji bolnišnic ali klinič-
nih oddelkov, izkušeni upravitelji zdravstvenih domov ali do-
mov za starejše občane, zbornice in društva zdravnikov in me-
dicinskih sester, agencije za akreditacijo ali presojo, društva
uporabnikov, javne ali zasebne agencije za planiranje investi-
cij v zdravstvu. Definicije vrst agencij in pojasnila uporablje-
nih izrazov smo podali v dodatku k anketi in so na voljo pri
avtorjih. Vsako primarno agencijo smo prosili, da izbere stro-
kovnjake, ki so z uporabo kliničnih poti najbolje seznanjeni.
Izbranim strokovnjakom smo razposlali vprašalnike. Cilj raz-
iskave ni bil izbrati naključen vzorec anketirancev, ampak se
osredotočiti na dobro obveščene ljudi.
Večina vprašanj je bila podana v obliki strinjanja s trditvami
(navedena so v razpr. 1). Anketirance smo povprašali, do ka-
tere mere se strinjajo s trditvami, ki so bile razvrščene po te-
mah (z izjemo vprašanj od 9.1 do 9.3). Svoje strinjanje so ozna-
čili na pettočkovni Lickertovi lestvici (1= se sploh ne strinjam
do 5 = se zelo strinjam) (1).
Rezultati
Udeleženci so izpolnjene vprašalnike poslali nazaj, v prime-
ru nejasnosti pa so nam posredovali svoja vprašanja. Do roka
oddaje smo dobili 51 izpolnjenih vprašalnikov iz 17 držav (Av-
strija, Belgija, Češka, Estonija, Finska, Francija, Irska, Italija, Lat-
vija, Luksemburg, Madžarska, Nemčija, Nizozemska, Slovaška,
Slovenija, Švedska, Velika Britanija). Iz rezultatov je razvidno,
da so klinične poti pomembne ter da postajajo vse bolj upo-
rabljane, vendar so stopnje uvajanja zelo različne. Glavne ovi-
re za še širšo uporabo kliničnih poti so odpor med zdravniki
ter pomanjkanje spodbude s strani zunanjih udeležencev. Iz
odgovorov je mogoče razbrati naraščajoče spoznanje, da so
potencialno najbolj koristne in uporabne klinične poti, ki po-
krivajo več področij zdravstvene oskrbe. Določene ustanove
znotraj določenih držav (Finska, Češka in Slovaška) so nam
sporočile, da kliničnih poti še ne uporabljajo v praksi.
Vprašanji 1 in 2: Problemi sistema zdravstvenega var-
stva
Z vprašanjema 1 in 2 smo želeli, da anketiranci presodijo in
ocenijo resnost problemov sistema zdravstvenega varstva. Pro-
bleme smo razdelili v dve skupini. V tiste, ki so izven področ-
ja ustanov izvajalcev ter probleme znotraj ustanov izvajalcev.
V vsaki od skupin je bilo naštetih sedem problemov, anketi-
ranci pa so lahko dodali še kakšnega.
Udeleženci so ocenili, da je najresnejši zunanji problem (iz-
ven ustanov, ki ponujajo zdravstvene storitve) pomanjkanje
virov, kot tudi, da se preveč časa nameni reševanju kriznih
zapletov, premalo pa dolgoročnemu strateškemu načrtova-
nju. Strinjali so se tudi s tem, da bi več obravnav lahko poteka-
lo na ambulantni ravni ali izven bolnišnice. Birokratsko vple-
tanje je bilo izmed naštetih problemov ocenjeno kot najmanj
pomembno.
Tudi med notranjimi problemi (znotraj ustanov, ki ponujajo
zdravstvene storitve) je bilo za udeležence najbolj pomemb-
no pomanjkanje virov, sledili so problemi, povezani s klinič-
no prakso: nepripravljenost priznavanja napak, nerazložljivi
in nenadzorovani odkloni od ustaljenih načinov zdravljenja
ter pomanjkljivosti skupinskega dela, ki povzročajo nepotreb-
ne napake pri zdravljenju. Birokratsko vpletanje je bilo ude-
ležencem spet najmanj pomembna točka na seznamu našte-
tih problemov.
Stopnja ujemanja med mnenji anketirancev je bila na splo-
šno zelo nizka. Pri vprašanju 1 je bilo soglasje največje v zvezi
z reševanjem kriznih okoliščin, pri vprašanju 2 pa je bila skla-
dnost največja v zvezi z nepripravljenostjo priznavanja napak.
Pokazale so se tudi majhne, a včasih značilne razlike glede na
vrsto anketirancev. Aktivno klinično osebje je visoko označi-
lo pomanjkanja virov in izrazilo manj zaskrbljenosti zaradi
presojo, za vodenje kliničnih delavnic, za razvijanje timske-
ga dela itd.
provider contracts; encouraging health care provider agen-
cies to use pathways as the basis for internal resource alloca-
tion; promoting the use of pathways as the framework for
improving the quality of health care, internal clinical
auditing; running clinical teambuilding workshops; and so
on.
841
kliničnega timskega dela, vsi pa so bili skoraj enako zaskrblje-
ni zaradi odklonov v klinični praksi.
Skoraj nobenih znatnih razlik ni bilo med udeleženci iz različ-
nih držav, kar nakazuje, da kulture posameznih poklicnih sku-
pin pomembneje vplivajo na oblikovanje stališč kot nacional-
ne značilnosti.
Iz prikazanih rezultatov lahko sklenemo relativno malo za-
ključkov. To je bilo pričakovano, saj je ocenjevanje proble-
mov pogojeno z vrednotami posameznega anketiranca. Prvi
sklop vprašanj smo vključili tudi in predvsem zato, da bi an-
ketirance spodbudili k razmišljanju o širšem kontekstu, še pre-
den se lotijo vprašanj bolj tehnične narave.
S komentarji, ki so jih lahko vnašali, so anketiranci v glavnem
poudarjali razloge, zakaj so določene probleme uvrstili viso-
ko. Komentarji so se nanašali na visoko stopnjo razdroblje-
nosti zdravstvenega sistema, nezadostno koordinacijo bolni-
kove oskrbe, nezadostno sodelovanje med uporabniki, po-
manjkanje informacij za upravljanje kakovosti oskrbe, viso-
ko stopnjo nezaupanja med različnimi udeleženci zdravstve-
nega sistema ter slabosti razvrščanja virov, vključno s pomanj-
kanjem spodbude za stroškovno učinkovitost.
Vprašanje 3: Narava kliničnega dela
Anketirance smo prosili, da ocenijo nekaj trditev v zvezi z na-
ravo kliničnega dela glede na dve glavni dimenziji: do katere
mere naj klinično osebje skrbi samo za izid zdravljenja in ne
za stroške, ter do katere mere naj se klinično osebje samostoj-
no odloča pri zdravljenju.
Mnenja o odgovornostih kliničnega osebja za dodelitev in nad-
zorovanje stroškov so bila različna, vendar je prevladovalo sta-
lišče, da mora obstajati določena stopnja nadzora in da je vsa-
ka klinična odločitev istočasno odločitev o razporejanju virov.
Več soglasja je bilo v zvezi s potrebo po multidisciplinarnem
timskem delu. Najmočnejše in enotno je bilo stališče v zvezi z
uporabo kliničnih smernic: zdravniki se pri odločanju o zdrav-
ljenju ne smejo opirati samo na svoje lastno presojanje.
Vprašanje 4: Pogledi na klinične poti
Anketiranci so ocenjevali prednosti in slabosti uvajanja kli-
ničnih poti. Večina se je strinjala s prednostmi in zavrgla sla-
bosti, razlika odgovorov med različnimi državami in poklici
pa je bila komaj opazna.
Prednost, ki je dobila najmanj podpore, zadeva obveščanje
bolnikov in njihovih svojcev o kliničnih poteh. Najbolj po-
gost argument je bil, da bi obveščanje bolnike in svojce zme-
dlo. Temu bi se lahko izognili, če bi se lotili priprav poeno-
stavljenih verzij kliničnih poti. Razen tega se tim zdravstvene
oskrbe lahko odloči, da bolnika ne seznani s klinično potjo,
če to ni v najboljšem interesu bolnika.
Največkrat označena slabost je količina dokumentacije. To je
razumljivo, saj klinična pot ne bo nadomestila obstoječe do-
kumentacije, ampak bo njen dodatek.
Vprašanje 5: Uporaba kliničnih poti (na splošno)
Anketirance smo prosili, da označijo, kako bi naj klinične po-
ti uporabljali v prihodnosti v dobro organiziranih sistemih
zdravstvenega varstva. Izbrali smo osem vrst uporabe na pod-
lagi stališč, podanih v svetovni literaturi.
Stopnja strinjanja s predlogi je bila načeloma visoka. Najnižjo
podporo je dobila postavka za razporejanje sredstev – za do-
ločanje cen ter za sklepanje pogodb. Toda tudi v teh primerih
se je večina anketirancev strinjala, da so to zaželeni načini upo-
rabe kliničnih poti. Zdravstveno osebje je, v primerjavi z osta-
limi anketiranci, pokazalo enako podporo uporabi kliničnih
poti za klinično delo, zanemarljivo manj podpore pa za upo-
rabnost kliničnih poti za pogodbe (na primer med izvajalci in
plačniki) in plačila zdravstvenih storitev.
Omembe vredna je močna podpora kliničnim potem za vo-
denje in usklajevanje oskrbe med različnimi dejavnostmi. Kli-
nične poti so bolj običajne v primerih, kjer se celotna oskrba
odvija znotraj ene dejavnosti in vključuje procese oskrbe z
majhno stopnjo variabilnosti – na primer za načrtovane ki-
rurške posege.
Vprašanje 6: Uporaba kliničnih poti (v praksi)
Anketirance smo prosili, da označijo način uporabe kliničnih
poti v praksi v njihovih zdravstvenih sistemih. Rezultat je bil
znatno slabši od zaželene stopnje uporabe. Poleg razlik med
poklicnimi skupinami so odgovori pokazali veliko razlik med
posameznimi državami.
Mnogi anketiranci so se odločili, da odgovorov ne bodo ozna-
čili, kar ni presenetljivo. Najbolj običajna praksa in namen upo-
rabe kliničnih poti je bila vzgajanje in uvajanje novega kadra,
najmanj običajna praksa pa razporejanje virov.
Vprašanje 7: Zunanji vplivi na uporabo kliničnih poti
(na splošno)
Anketirance smo prosili, da označijo načine, s katerimi bi zu-
nanje ustanove morale spodbujati in nagrajevati izvajalce pri
uporabi kliničnih poti. Rezultati so pokazali visoko stopnjo
skladnosti pri mnenju, da bi zunanje ustanove (kot na primer
zavarovalnice, zbornice, agencije za akreditacijo, ministrstvo
za zdravje itd.) morale poskrbeti za spodbujanje in podporo.
Mnenja kliničnega osebja so bila najbolj skladna. Rezultati so
pokazali manj podpore za razvijanje kliničnih poti, kot pogoj
za pogodbe, pri čemer so bili najmanj navdušeni izvajalci
zdravstvene oskrbe.
Vprašanje 8: Zunanji vplivi na uporabo kliničnih poti
(v praksi)
Klinično osebje je ocenilo, da zunanje ustanove premalo pod-
pirajo uvajanje in uporabo kliničnih poti. Pri tej točki so zdru-
ženja kliničnih strokovnjakov (zdravniška zbornica itd.) po-
dala najvišje ocene. Malo manj podpore pa so pokazale usta-
nove, ki se ukvarjajo z izdajo licenc, akreditacij, ter ustanove
za stalno izobraževanje v medicini. Investicijske agencije in
združenja uporabnikov so pokazala zelo malo podpore. Le
redko so klinične poti bile pogoj pri podpisovanju pogodb
med kupci in izvajalci.
Vprašanji 9.1 in 9.2: Stopnje uporabe kliničnih poti
Anketirance smo prosili, da ocenijo trenutno stopnjo upora-
be kliničnih poti v zdravstvenih ustanovah v svojih državah
ter da napovedo stanje v naslednjih petih letih. Rezultati so
pokazali, da je povprečna trenutna stopnja uporabe 18%, oce-
na za naslednjih pet let pa 42%.
Rezultati so zelo variirali, saj je koeficient variacije za tekoče
stanje bil 117% in padel na 57% glede uporabe v naslednjih
petih letih. Omenjeno statistiko je treba tolmačiti skrajno pre-
vidno. Do napak lahko pripelje nerazumevanje koncepta »po-
kritosti s kliničnimi potmi«, zmožnosti anketirancev za natanč-
no oceno trenutne stopnje uporabe ter kako natančno je sploh
mogoče napovedati uporabo kliničnih poti v prihodnosti.
Ne glede na to je bilo moč opaziti zelo močno strinjanje glede
tega, da se klinične poti trenutno uporabljajo v zelo različni
meri (vendar večinoma premalo) ter da bi se naj raven upora-
be znatno zvišala v naslednjih nekaj letih.
Vprašanje 9.3: Kateri zdravstveni poklici uporabljajo
klinične poti
Anketirance smo prosili za oceno, kako klinične poti uporab-
ljajo posamezne glavne poklicne skupine znotraj zdravstve-
nega sistema v njihovih državah. Odgovori so pokazali, da so
HINDLE D, YAZBECK A-M, WAHL J. KLINIČNE POTI V 17 DRŽAVAH EVROPSKE UNIJE: PREGLED MNENJ STROKOVNJAKOV
842 ZDRAV VESTN 2004; 73
medicinske sestre, v primerjavi z ostalimi zdravstvenimi po-
klicnimi skupinami, malenkostno večji uporabniki kliničnih
poti. Rezultat delno odraža sestava anketirancev, saj je v vzor-
cu bilo več zdravnikov kot medicinskih sester, medicinske se-
stre pa so podale višji delež medicinskim sestram, kot so jim
ga dali zdravniki.
Vprašanja od 9.4 do 9.8: Metode uporabe kliničnih poti
Anketirance smo prosili, da podajo svoje mnenje o stopnjah
uporabe kliničnih poti glede na zdravstvene poklice znotraj
zdravstvenih ustanov s katerimi so seznanjeni v njihovih dr-
žavah. Zopet se je izkazalo, da je stopnja variacije visoka, ven-
dar je, če pogledamo celoto, stopnja skladnosti z ustaljenimi
dobrimi praksami nizka. Najvišjo stopnjo skladnosti smo opa-
zili pri najosnovnejšem vidiku uporabe – vsi zdravstveni po-
klici bi se morali zavzeti za klinične poti in biti vključeni v
njihovo uporabo. Skladnost odgovorov je postopoma padala
z bolj naprednimi vidiki uporabe, kot je na primer razprava o
odklonih na rednih sestankih multidisciplinarnih timov.
Taki rezultati ankete kažejo, da je razmeroma malo kliničnih
timov sposobnih učinkovito uporabljati klinične poti, po drugi
strani pa rezultat nakazuje možnost izboljšanja uporabnosti
kliničnih poti tudi tam, kjer so že vpeljane.
Vprašanja od 9.9 do 9.14: Ovire za večjo uporabo
kliničnih poti
Anketirance smo povprašali za mnenje, kaj po njihovem naj-
bolj omejuje povečano uporabo kliničnih poti. Zdravniki so
obveljali za skupino, ki predstavljajo glavno oviro za večjo
uporabo kliničnih poti. Odgovor pa je bil dosleden v vseh
državah in med vsemi poklici anketirancev.
Vse ostale ovire so bile označene kot le zmerno pomembne.
Kot oviro so izvajalci zdravstvenih storitev smatrali vedenje
plačnikov. Omembe vredno je tudi, da so kot problem anke-
tiranci izpostavili pomanjkanje administrativne in pisarniške
podpore. Večjih razlik pri kateremkoli od šestih faktorjev ni
bilo.
Vprašanje 10: Prihodnost kliničnih poti (do leta 2014)
Anketirance smo prosili, naj razmislijo o prihodnosti klinič-
nih poti do leta 2014. Večina jih je bila optimističnih ter priča-
kuje, da se bo uporaba kliničnih poti iz različnih razlogov raz-
širila. Izmed vseh je samo trditev 10.2 (stopnja uporabe bo
nizka) dobila malo ali skoraj nobene podpore. To je bilo pri-
čakovati, saj predstavlja nasprotje trditvi 10.1, ki pravi, da bo-
do klinične poti normalen in sprejet način upravljanja klinič-
nega dela.
Rezultati so skladni s stališči, izraženimi v prejšnjih delih vpra-
šalnika. Tako na primer prevladuje mnenje, da bodo bolniki
Sl. 1. Stopnje uporabe kliničnih poti, 2004 in 2009.
in njihovi svojci pričakovali, da bodo dobili izvod klinične poti
in tako postali bolje seznanjeni s potekom zdravljenja. Nekaj
anketirancev pa vseeno ni bilo prepričanih, da je to dobra
ideja. Večina anketirancev je mnenja, da bi morali oblikova-
nje in razvoj kliničnih poti deliti na različne načine, kot na
primer preko spletnih strani. Vendar pa niso povsem prepri-
čani, da se bo to dejansko lahko zgodilo.
11. del: Komentarji
Večina komentarjev se je nanašala na razloge za nizko stop-
njo uporabe kliničnih poti.
Anketiranci na primer ugotavljajo, da imajo večplačilni siste-
mi, kakršne imata Francija in Nemčija, bistveno manj vpliva
na klinično prakso. Dodali so, da obstaja le malo dobrih po-
datkovnih baz, ki bi pospešile sodelovanje pri oblikovanju
kliničnih poti. Opozorili so tudi na dejstvo, da so zdravstveno
osebje in uporabniki premalo seznanjeni z uporabo in pred-
nostmi kliničnih poti, iz česar izhaja pomanjkanje motivacije
za njihovo uporabo.
Države in različne poklicne skupine
Za sprejemanje konkretnih sklepov o razlogih za razlike med
odgovori različnih poklicev in držav je bilo na voljo premalo
podatkov. Prevladujoča slika kaže na uniformnost, kljub te-
mu se je pojavilo nekaj vzorcev, kjer so vidne razlike. Na rav-
ni držav je bilo opaziti nekaj razlik pri stopnjah uvajanja kli-
ničnih poti. Podatki o dejanski in načrtovani uporabi klinič-
nih poti po državah (kjer so nam anketiranci iz različnih dr-
žav priskrbeli podatke) so prikazani na sliki 1.
Natančnost podatkov je vprašljiva. Nekaj anketirancev je od-
krito priznalo, da niso prepričani v zanesljivost svojih odgo-
vorov. Kaže, da nobena izmed držav EU ne vzdržuje dovolj
zanesljivega in doslednega registra kliničnih poti v uporabi.
V mnogih državah, so nam zatrdili, da obstajajo spletne po-
datkovne baze za podporo uporabe kliničnih poti, kjer so kli-
nične poti ter aktualna in zanesljiva statistika objavljene. Ven-
dar smo po krajši raziskavi ugotovili, da so spletne strani po-
manjkljive. Nekaj vzorcev iz slike 1 pa je vseeno podprtih tu-
di z drugimi dokazi, kot sta na primer visoka stopnja vpeljave
kliničnih poti v Veliki Britaniji ter nizka stopnja v Franciji. Za-
beležili smo tudi mnenje, da razdrobljenost plačnikov pred-
stavlja oviro v Franciji in Nemčiji. Anketiranci iz Velike Brita-
nije in Slovenije so kot pospeševalni faktor za uvajanje in upo-
rabo kliničnih poti predlagali državo kot glavnega plačnika.
Relativna moč medicinske stroke je bila prikazana kot ovira
na Nizozemskem. Čeprav obstaja le malo dokazov, da se me-
dicinska stroka med državami razlikuje, lahko en sam domi-
nanten plačnik odločilno vpliva na sicer nenavdušeno poklic-
no skupino.
Sl. 2. Stališča o klinični poti glede na poklic.
843
Ker je bilo nekaj izrazitih razlik med poklici anketirancev, smo
zadevo naprej raziskali tako, da smo sestavili indeks podpore
za klinične poti za vprašanja od 4.1 do 4.5, 3.2, 4.1, 4.2 in 5.3. Re-
zultati so povzeti na sliki 2. Mnenja zdravnikov so se zelo raz-
likovala, od zelo močne do zelo šibke podpore. V primerjavi
z ostalimi poklicnimi skupinami lahko rečemo, da zdravniki
ponujajo bistveno manj podpore za vpeljavo kliničnih poti.
Medicinske sestre so na splošno pokazale največ podpore,
vendar so bolj pesimistične glede možnosti razširjenja upora-
be kliničnih poti. Tipičen odgovor medicinske sestre je, da so
klinične poti izredno pomembne, da pa je nadaljnje uvajanje
kratkoročno skoraj nemogoče, ker zdravniki tega ne podpi-
rajo.
Razpravljanje
Klinične poti so v mnogih državah EU še zmeraj razmeroma
novo orodje in še niso postale običajna tema v strokovni lite-
raturi. Večina anketirancev verjame, da so klinične poti po-
membne ter da se bo njihova uporaba širila in postala učin-
kovitejša. Zunanje ustanove, oziroma agencije, lahko vpliva-
jo na večjo uporabnost, morale bodo pokazati več razumeva-
nja in odločnosti. Spremembe se sicer dogajajo, vendar bi lah-
ko bile oziroma bi morale biti hitrejše. Ovire za uporabo kli-
ničnih poti so podobne v vseh državah, vključujejo nenaklo-
njenost nekaterih zdravnikov zaradi zdravniške kulture ter ne-
ustrezno podporo zunanjih ustanov.
V splošnem se te ugotovitve skladajo z literaturo. Npr.: Pace
et al. so prišli do zaključka, da so glavne ovire uvajanju klinič-
nih poti razlike med načini zdravljenja med zdravniki in slab
odnos (ali odklonilen odnos) do timskega dela (5). Kwan-Gett
et al. so poročali o uvajanju kliničnih poti za bolnišnično zdrav-
ljenje otrok z astmo ter iz tega naslova opisali večjo učinkovi-
tost zdravljenja: zmanjšanje stroškov laboratorijskih testov za
33% ter zmanjšanjem stroškov radioloških storitev za 42% (6).
Calligaro et al. je vpeljal klinične poti za žilno kirurgijo in po-
ročal, da se je povprečna ležalna doba zmanjšala z 8,8 na 3,8
dneva (7). Borkowski poroča o 50% znižanju ležalne dobe
pri načrtovanih operacijah za zamenjavo kolka ali kolena (8).
Obstaja več poročil o izboljšanju kakovosti oskrbe in izidov.
Tako sta Chang in Lin (3) analizirala posledice uporabe kli-
ničnih poti za laparoskopijo pri vaginalni histerektomiji in ugo-
tovila, da se je čas operacije v povprečju znižal za 25%, po-
vprečni čas anestezije za 22%, potreba po več kot 48-urnem
intravenskem dajanju antibiotiokov pa je padla za 76%. Kelly
et al. so preučevali posledice uporabe kliničnih poti za hospi-
talizirane otroke z astmo (9). Ugotovili so, da so bolniki, ki so
sledili klinični poti, bistveno prej uspeli dokončati šolanje za
astmo med hospitalizacijo, bili odpuščeni z receptom za zdra-
vila in imeli na voljo za uporabo merilnik pretoka zraka in
pršilnik. Omenjeni rezultati so bili doseženi kljub zmanjša-
nim stroškom.
Druge koristi, obdelane v literaturi, vključujejo izboljševanje
kliničnega dela (2, 8, 10, 11), izobraževanje osebja (12), zmanj-
šano tveganje za tožbe (13, 15), zagotavljanje primernega oko-
lja za zdravstveno oskrbo (14), storitveno in investicijsko pla-
niranje (2, 16).
Da bi razširili uporabo kliničnih poti, bi potrebovali dodatno
izobraževanje na medicinskih šolah, vključevanje kliničnih po-
ti v dejavnostih licenciranja in akreditacije, njihovo povezo-
vanje s sistemi razvrščanja bolnikov, kot so SPP, vključevanje
njihove uporabe v sklepanje pogodb med plačniki in izvajal-
ci, spodbujanje uporabe kliničnih poti kot osnovo za notra-
nje razporejanje virov, spodbujanje uporabe kliničnih poti
kot okvira za interno klinično presojo, za vodenje kliničnih
delavnic za razvijanje timskega dela itd. Seveda pa takšne znat-
ne spremembe potrebujejo koordinacijo. Ena od idej bi bila
vzpostavitev baze podatkov EU z jasnimi pravili glede pred-
ložitev, dostopa in posodabljanja. Izkušnje s podobnimi ide-
jami, kot na primer zdravstvena oskrba in protokoli klinične
prakse, ki so osnovani na znanstvenih dokazih (evidence-
based), ugotavljajo, da je lažja dostopnost sama po sebi neza-
dostna. Lahko ugotovimo, da sistemski problemi zahtevajo
sistemske rešitve (17). Teorija sistemov namiguje, da se med
seboj zelo povezani elementi ne odzivajo najbolje na eno sa-
mo intervencijo (17), rezultati so boljši, če se jih istočasno lo-
timo z več strani.
Sklenemo lahko s tem, da so potrebne takšne klinične poti, ki
neposredno ustrezajo prihodnjemu izvajanju zdravstvenih sto-
ritev. Koristno bi bilo pripraviti in učinkoviteje uporabiti kli-
nične poti, specifične za pogoste bolezni.
Glavne pridobitve spremenjenega načina izvajanja zdravstve-
nih storitev so kakovostne zdravstvene obravnave (ter posre-
dno stroškovna učinkovitost), ki jih lahko dosežemo z obli-
kovanjem in uvajanjem kliničnih poti.
Omejitve rezultatov raziskave
Ker so se anketiranci za udeležbo v glavnem odločili sami,
obstaja velik, a neidentificiran segment strokovnjakov, ki ni
bil vključen v raziskavo. Zavoljo tega rezultatov raziskave ne
moremo brezpogojno posploševati. Vendar pa je večina ugo-
tovitev vseeno podprta z drugimi viri. Verjamemo in upamo,
da bo tako predstavljen pogled na obravnavano tematiko pri-
skrbel uporabno osnovo za nadaljnje delo na tem področju.
Pričujoči rezultati bi morali vsaj izzvati nadaljnje razprave na
temo uvajanja kliničnih poti.
Zaključki
Da bi dosegli enotno razumevanje kliničnih poti, bi morali
storiti več. Kljub temu da so objavljeni številni članki, ima ve-
liko zdravstvenih delavcev le nejasno podobo o kliničnih po-
teh. Nejasnost in nepoznavanje pa pogosteje vodita do nega-
tivnega odnosa.
Ker so klinične poti povezane s številnimi komponentami si-
stema zdravstvenega varstva, so za njih potrebne sistemske
rešitve.
Klinične poti združujejo več dejavnosti, nudijo podporo ka-
kovostnejši zdravstveni oskrbi, katere središče je uporabnik
zdravstvenih storitev (bolnik).
Literatura
1. Byrne D. Interpreting quantitative data. London: SAGE Publications,
2002: 148.
2. Forkner J. Clinical pathways: benefits and liabilities. Nurs Manage 1996; 27:
35–8.
3. Woodyard LW. Critical pathway patient outcomes: the missing standard. J
Nurs Care Qual 1993; 8: 51–7.
4. Chang WC, Lin CC. A clinical pathway for laparoscopically assisted vaginal
hysterectomy. Impact on costs and clinical outcome. The Journal of Repro-
ductive Medicine 2003; 48: 247–51.
5. Pace KB, Sakulkoo S, Hoffart N, Cobb AK. Barriers to successful implemen-
tation of a clinical pathway for CHF. J Healthc Qual 2002; 24: 32–8.
6. Kwan-Gett TS, Lozano P, Mullin K, Marcuse EK. One-year experience with
an inpatient asthma clinical pathway. Arch Pediatr Adolesc Med 1997; 151:
684–9.
7. Calligaro KD et al. Impact of clinical pathways on hospital costs and early
outcome after major vascular surgery. J Vasc Surg 1994; 22: 649–57; discus-
sion 657–60.
8. Borkowski V. Implementation of a managed care model in an acute care
setting. J Healthc Qual 1994; 16: 25–7, 30.
9. Kelly CS, Andersen CL, Pestian JP, Wenger AD, Finch AB, Strope GL, Luck-
stead EF. Improved outcomes for hospitalized asthmatic children using a
clinical pathway. Annals of Allergy, Asthma & Immunology 2000; 84:
509–16.
10. Poole J. Care profiles, pathways and protocols. Physiotherapy 1994; 80:
265–6.
11. Ireton JC, Orr M, Hennessy K. Clinical pathways in home nutrition support.
J Am Diet Assoc 1997: 1003–7.
HINDLE D, YAZBECK A-M, WAHL J. KLINIČNE POTI V 17 DRŽAVAH EVROPSKE UNIJE: PREGLED MNENJ STROKOVNJAKOV
844 ZDRAV VESTN 2004; 73
12. Santoso U, Iau PT, Lim J, Koh CS, Pang YT. The mastectomy clinical path-
way: what has it achieved? Ann Acad Med Singapore 2002; 31: 440–5.
13. Ransom SB, Studdert DM, Dombrowski MP, Mello MM, Brennan TA. Redu-
ced medicolegal risk by compliance with obstetric clinical pathways: a
case-control study. Obstetrics and Gynecology 2003; 101: 751–5.
14. Willis B, Kim LT, Anthony T, Bergen PC, Nwariaku F, Turnage RH. A clinical
pathway for inguinal hernia repair reduces hospital admissions. J Surg Res
2000; 88: 13–7.
15. Schriefer J, Engelhard J, DiCesare L, Miller M in Schriefer J. Merging clinical
pathway programs as part of overall health system mergers: a ten-step gu-
ide. Spectrum Health. Jt Comm J Qual Improv 2000; 26: 29–38.
16. Pischke-Winn K, Wahlfeldt LA, Minnick A. Initiatives to build a competitive
healthcare system: integrating service redesign and clinical pathways, Nurs
Case Manag 1996; 1: 212–22.
17. Hindle D. Coming soon to a hospital near you: a commentary on The King
Edward Memorial Hospital Inquiry. Australian Health Review 2003; 26: 30–
33.
Razpr. 1. Rezultati po tematikah.
Povprečje Standardni
% odklon %
1 Problemi sistema zdravstvenega varstva (izven ustanov izvajalcev zdravstvenih storitev)
1.1 Premalo virov za zdravstveno oskrbo v primerjavi z vse naraščajočimi potrebami in pričakovanji 4,60 2,14
1.2 Infrastruktura zdravstvenega varstva slabo ustreza obstoječim in bodočemu kliničnemu delu 3,22 1,93
1.3 Preveč vmešavanja v klinično delo s strani zunanjih udeležencev (zavarovalci, birokrati, revizorji itd.) 2,60 1,95
1.4 Nezmožnost izvajanja strateških sprememb (spremembe preveč kratkoročne, krizni menedžment) 4,53 1,83
1.5 Premalo pozornosti posvečene promociji zdravja in preventive 3,94 1,76
1.6 Premalo pozornosti posvečene upravljanju kroničnih bolezni 3,10 1,92
1.7 Preveč bolnišnične oskrbe, premalo zdravstvene oskrbe v skupnosti 4,24 2,04
1.8 Drugi problemi (prosimo, vnesite): 1,76 2,66
2 Problemi sistema zdravstvenega varstva znotraj ustanov (agencij) izvajalcev zdravstvenih storitev
2.1 Premalo virov za zdravstveno oskrbo v primerjavi z naraščajočimi potrebami in pričakovanji 4,47 2,51
2.2 Slabo klinično timsko delo, čigar posledica so številne napake, katerim bi se lahko izognili 3,88 1,97
2.3 Slabi odnosi med zdravstvenim osebjem in birokrati 3,08 1,98
2.4 Slabi odnosi med različnimi kliničnimi poklici (zdravniki, medicinske sestre itd.) 3,35 1,92
2.5 Nerazložljiva in nekontrolirana odstopanja v klinični praksi 3,92 1,75
2.6 Pomanjkanje pripravljenosti med zdravstvenim osebjem, da bi odkrito opravljali revizije in priznavali napake 4,26 1,62
2.7 Prenizka stopnja udeležbe potrošnikov oziroma uporabnikov, premalo skrbi za bolnike kot uporabnike 3,85 2,04
2.8 Drugi problemi (prosimo, vnesite): 1,19 2,43
3 Vaše mnenje o kliničnem delu
3.1 Zdravstveno osebje naj ne bi bilo odgovorno za nadzor nad stroški; odgovorni naj bi bili samo za maksimalen učinek pri izidih
svojih bolnikov 1,70 1,20
3.2 Pomembno je racionalizirati zdravstveno oskrbo, zdravstveno osebje mora odigrati svojo vlogo 2,45 1,32
3.3 Vse »klinične odločitve« so odločitve o finančnih virih in vse »finančne odločitve« vplivajo na klinično prakso na tak ali drugačen
način 2,89 1,37
3.4 Protokoli klinične prakse so slab nadomestek za osebne izkušnje starejšega zdravstvenega osebja 1,16 1,06
3.5 Zdravnikom bi morali dovoliti, da uporabljajo lastno razsodnost, brez vmešavanja nekliničnega osebja 1,95 1,26
3.6 Odločitve o odpustu bolnika iz bolnišnice bi morale vpletati multidisciplinarni tim (ne samo zdravnika) 3,27 1,07
3.7 Dobra oskrba bolnika je odvisna od timskega dela vseh kliničnih poklicev 3,93 0,25
4 Ugotovljene koristi (prednosti) kliničnih poti
4.1 Klinične poti pomagajo pri izboljšanju učinkovitosti (izogibanje podvajanju diagnostičnih testov, prepozno odpuščanje bolnikov
itd.) 3,66 0,60
4.2 Klinične poti pomagajo pri izboljševanju kakovosti zdravstvene oskrbe in zdravstvenih izidov bolnikov 3,52 0,54
4.3 Klinične poti nudijo okvir za raziskave in inovacije metod zdravstvene oskrbe 3,36 0,64
4.4 Klinične poti promovirajo timsko delo skozi spodbujanje razumevanja in spoštovanja med zdravstvenimi poklici 3,43 0,65
4.5 Večini bolnikov in njihovih svojcev so klinične poti všeč, ker zmanjšujejo skrb o tem, kaj se dogaja 2,59 1,05
4.6 Klinične poti zvišujejo učinkovitost oskrbovanja normalnih bolnikov ter tako omogočajo več časa za bolj zapletene primere
bolnikov 3,05 0,80
Ugotovljene slabosti kliničnih poti
4.7 Klinične poti so vsiljene s strani birokratov, da bi nadzorovali stroške 1,36 1,13
4.8 S kliničnimi potmi se zviša tveganje, da bodo vsi bolniki oskrbljeni na enak način (klinične poti predstavljajo »medicinsko
kuharico«) 1,41 1,17
4.9 Klinične poti povečujejo tveganje, da bodo zdravniki toženi nepošteno 1,00 1,00
4.10 Klinične poti so uporabne za medicinske sestre in ne za zdravnike 0,36 0,68
4.11 Klinične poti so uporabne samo za »proizvodni« način dela, kot npr. operacija oči po programu 0,89 1,32
4.12 Klinične poti se lahko uporabljajo samo v bolnišnicah 0,43 0,75
4.13 Klinične poti so modna muha, ki bo razvodenela 0,64 0,77
4.14 Klinične poti zvišujejo količino klinične dokumentacije 1,77 1,22
5 Uporaba kliničnih poti (na splošno)
5.1 Klinične poti bi se morale uporabljati kot način izobraževanja in informiranje novega ali začasnega zdravstvenega kadra 3,34 0,80
5.2 Klinične poti bi se morale uporabljati kot podpora pri privolitvi (zagotoviti, da bodo bolniki vedeli vnaprej, kaj se bo z njimi
zgodilo) 3,39 0,78
5.3 Bolniki bi morali dobiti poenostavljene verzije kliničnih poti, da bi vedeli, kaj pričakovati in bi potem bili manj zaskrbljeni ali
zbegani 3,16 1,06
5.4 Uporabljati bi morali takšne klinične poti, ki povezujejo več dejavnosti oskrbe (npr. akutna oskrba za primer kapi, ki ji sledi
rehabilitacija) 3,55 0,69
5.5 Klinične poti bi se morale uporabljati kot osnova za razvrščanje virov med kliničnimi timi znotraj zdravstvene ustanove 2,84 0,88
5.6 Klinične poti bi se morale uporabljati kot osnova za pogajanja pri sklenitvi pogodb med kupci in izvajalci zdravstvene oskrbe 2,80 0,94
5.7 Klinične poti bi se morale uporabljati pri planiranju delovne sile in storitev 3,20 0,79
5.8 Klinične poti bi se morale uporabljati kot osnova za določanje cen 2,73 0,91
6 Dejanska uporaba kliničnih poti
6.1 Klinične poti se uporabljajo kot način izobraževanja in informiranje novega ali začasnega zdravstvenega kadra 1,85 1,24
6.2 Klinične poti se uporabljajo kot podpora pri privolitvi (zagotoviti, da bodo bolniki vedeli vnaprej, kaj se bo z njimi zgodilo) 1,45 1,16
6.3 Bolniki dobivajo poenostavljene verzije kliničnih poti s ciljem, da vedo, kaj pričakovati, in da so zato manj zaskrbljeni ali zbegani 1,30 1,29
6.4 Uporabljajo se takšne klinične poti, ki povezujejo več dejavnosti oskrbe (npr. akutna oskrba za primer kapi, ki ji sledi rehabilitacija) 1,33 1,19
6.5 Klinične poti se uporabljajo kot osnova za razvrščanje virov med kliničnimi timi znotraj zdravstvene ustanove 0,95 1,16
6.6 Klinične poti se uporabljajo kot osnova za pogajanja pri sklenitvi pogodb med kupci in izvajalci zdravstvene oskrbe 0,83 1,14
6.7 Klinične poti se uporabljajo pri planiranju delovne sile in storitev 1,10 1,14
6.8 Klinične poti se uporabljajo kot osnova za določanje cen 0,78 1,13
845
Povprečje Standardni
% odklon %
7 Načini, kako bi morali delovati zunanji udeleženci
7.1 Investicijske agencije bi morale spodbujati in nagrajevati uporabo kliničnih poti 3,36 0,77
7.2 Uporaba kliničnih poti bi morala biti pogoj za pogodbe med investicijskimi agencijami in kliničnimi timi 2,98 0,97
7.3 Uporaba kliničnih poti bi morala biti pomembna osnova za zunanje ocenjevalce in presojevalce oskrbe (npr. zavarovalnica ali
agencija za akreditacijo) 3,14 1,01
7.4 Združenja kliničnih strokovnjakov bi morala spodbujati uporabo kliničnih poti 3,73 0,49
7.5 Uporabo kliničnih poti bi morali spodbujati in promovirati skozi stalno izobraževanje in pridobivanje dovoljenj (dodeljevanje
koncesij) 3,57 0,75
7.6 Potrošniška združenja bi morala spodbujati uporabo kliničnih poti 3,30 0,97
7.7 Agencije bi morale sodelovati, da bi zagotovile lažji dostop do dobrih kliničnih poti, več sodelovanja in izmenjave idej z uporabo
spletnih strani 3,50 0,72
8 Načini, kako se zunanje ustanove (agencije) dejansko obnašajo
8.1 Investicijske agencije spodbujajo in nagrajujejo uporabo kliničnih poti 1,10 1,10
8.2 Uporaba kliničnih poti je pogoj za pogodbe med investicijskimi agencijami in kliničnimi timi 0,64 0,92
8.3 Uporaba kliničnih poti je pomembna osnova za zunanje ocenjevalce in presojevalce oskrbe (npr. zavarovalnica ali agencija za
akreditacijo) 1,31 1,34
8.4 Združenja kliničnih strokovnjakov spodbujajo uporabo kliničnih poti 1,74 1,19
8.5 Spodbujanje in promoviranje uporabe kliničnih poti je zagotovljeno skozi stalno izobraževanje in pridobivanje dovoljenj
(dodeljevanje koncesij) 1,44 1,17
8.6 Potrošniška združenja spodbujajo uporabo kliničnih poti 1,15 1,03
8.7 Agencije sodelujejo med seboj, da bi zagotovile lažji dostop do dobrih kliničnih poti, več sodelovanja in izmenjave idej z uporabo
spletnih strani 1,31 1,22
9 Metode in stopnje uporabe kliničnih poti
9.1 Kolikšen je danes približen delež (%) primerov, pokritih s kliničnimi potmi? 17,1 20,0
9.2 Kolikšen približen delež (%) primerov pričakujete, da bo pokritih s kliničnimi potmi v naslednjih petih letih? 42,6 24,6
9.3 Kolikšen je približen delež (%) kliničnih strokovnih skupin, ki redno uporablja klinične poti?
% zdravnikov 20,4 23,6
% medicinskih sester 27,6 28,5
% drugega kliničnega osebja, kot so na primer terapevti in socialni delavci 18,0 22,9
9.4 Ali klinične poti vključujejo delo celotnega kliničnega osebja (zdravniki, medicinske sestre, terapevti itd.) ? 2,12 1,31
9.5 Ali multidisciplinarni tim skupaj upravlja s kliničnimi potmi? 1,98 1,46
9.6 Ali izvajalci redno ocenjujejo svoje klinične poti in jih nato izboljšujejo? 1,68 1,26
9.7 Ali izvajalci redno beležijo variacije (odklone iz kliničnih poti)? 1,54 1,29
9.8 Ali se odkloni analizirajo in se o njih razpravlja na rednih sestankih multidisciplinarnega tima? 1,34 1,28
Ovire pri večji uporabi kliničnih poti
9.9 Veliko število zdravnikov hoče ostati neodvisnih / samostojnih 3,14 1,10
9.10 Medicinske sestre ne podpirajo kliničnih poti 1,36 1,09
9.11 Kupci (investitorji, zavarovalnice) ne spodbujajo in ne nagrajujejo dovolj uporabe kliničnih poti 2,48 1,20
9.12 Veliko število kliničnega osebja verjame, da klinične poti niso vredne truda (niso stroškovno učinkovite) 2,52 1,03
9.13 Pomanjkanja znanja o kliničnih poteh med kliničnim osebjem 2,93 1,14
9.14 Nezadostna pisarniška in administrativna podpora za klinično osebje 3,10 0,89
10 Prihodnost kliničnih poti (leto 2014)
10.1 Klinične poti bodo normalen in sprejet način upravljanja kliničnega dela 3,18 0,94
10.2 Zelo malo ljudi bo nadaljevalo z uporabo kliničnih poti, vendar ne bodo postale najbolj razširjen način upravljanja kliničnega dela 1,39 1,15
10.3 Klinične poti bodo postale pomemben del planiranja novih ali drugačnih storitev 3,16 0,74
10.4 Klinične poti bodo postale pomemben del pri planiranju novih in drugačnih investicij (klinike, bolnišnice itd.) 3,00 0,85
10.5 Bolniki bodo pričakovali, da bodo oskrbovani na podlagi kliničnih poti ter se bodo pritoževali, če ne bodo uporabljene 2,75 1,03
10.6 Novo in mlajše klinično osebje bo pričakovalo uporabo kliničnih poti ter bo presenečeno, če se ne bodo uporabljale 3,11 0,68
10.7 Izvajalci zdravstvene oskrbe si bodo rutinsko delili klinične poti skozi nacionalne in regionalne baze podatkov na spletnih straneh 2,70 1,08
10.8 Klinične poti bodo glavna osnova za nacionalne in mednarodne primerjave (benchmarking) 2,77 1,11
HINDLE D, YAZBECK A-M, WAHL J. KLINIČNE POTI V 17 DRŽAVAH EVROPSKE UNIJE: PREGLED MNENJ STROKOVNJAKOV