ILUSTRATORJI MEŠKOVIH MLADINSKIH KNJIG
Stritarju je za njegove mladinske knjige pri Mohorjevi družbi oskrbel ilustracije dunajska slikar. Ob Mešfcovih tekstih, ki sta jih pripravljala za izdajo pisatelj in tajnik V. Poidgorc, se je takoj, kakor priča dopisovanje med njima, utrdilo prepričanje, naj Meškovo mladinsko knjigo opremi dn s podobami pospremi domač islikar.
Tedanje nastopanje in uveljavljanje slovenske upodabljajoče umetnoisiti v tujini in doma je naravno vplivalo tudi na uredništvo mohorskih publikacij, da bolje poskrbi za zunanje in notranje lice svojih knjig. IsTaši slikarji so razstavljali zunaj slovenskih meja ali vsaj v izložbenih oknih ljubljanskih trgovin. Naša osrednja slovstvena glasila so opremljali prvi slovenski slikarji še v letih svojega študija (DS, LZ in Sn). Posebno zavzetost za opremo in ilustriranje knjig je pokazal založnik naše moderne Lavoslav Schwentner; zlasti so izstopala dela Ivana Cankarja. Iz tujine so prihajale novice, kako
58
se tam uveljavljajo arhitekti Maks Fabiani, Ivan Jager in Jože Plečnik. Njihovi sodobniki Franc Bernekar, Alojz Gangl in Ivan Zaje so začeli oitemeljevati samostojno slovensiko kiparstvo.
Uveljavljajoče se upodabljajoče umetnosti na Slovenskem pobudijo rpoisnemanje tudi pri MD. Spočetka dobiva MD na posodo tuje litografske in jeklene plošče za svoje ilustrirane knjige (prim. Erjavčeve živali in rastline, Kitajci in Japonci, Avstralija in nje otoki, Bolgarija in Srbija), potem pa vedno obilneje, najprej pri Koledarju, nastopajo slovenski slikariji. Koledar ima od 1885 ilustrirana mesečna zaglavja, toda izpod tuje roke. V letih 1887 do 1894 pa se uveljavi Ij'ubljanski slikar Ivan Zaplichal, ki napravi za Koledar ovitek in mesečna zaglavja. Zeplichal 1887 nariše prve izvirne ilustracije za Vošnjakovo povest Dva soseda v mohorskem koledarju, po Lampetovih fotografijah ilustrira njegovega Jeruzalemskega romarja in prispeva nad sto ilustracij k veliki izdaji Lampetovega Sv. pisma. Stritarjevega nemškega ilustratorja in Zeplichala zamenja plo-doviti Anton Koželj, ki ga šele pio več letih začenjajo nadomeščati drugi. V letih 1906 do 1915 izda MD bogato ilustrirane knjige: Gregorčičeve Poezije, v dveh nakladali Jurčičevega Desetega brata. Slovenske balade, romance in legende, Detelovo Trojko, Pravljice, ki sta jih napisali Utva-Prunkova in Mira Zemlja, z izvimimi meisečnimi zaglavji, vinjetami in inicialkami opremljene koledarje idr.
V tem času ilustniria Meška Saša Santel.
Ko je tajnik MD V. Bodgorc ibral v öaaolpisu Meškovo zgodbo o dečku, ki je isikal raj, je pisatelju izrazil misel, da naj bi slovenski otroci našli ob Meškovi prozi tudi domačega, slovenskega ilustratorja. Dne 18. jun. 1908 je pisal Mešku: »Da bi jo (Mar-tinkovo zgodbo o iskanju raja na zemlji) tako fino siklesal, kot si netkatere svoje spise, rekel bi, da bi bila stvar vredna, da jo kateri naših umetnikov — ilustrira.«
Ob snorvanju prvega zvezka Mladim srcem je RodgoBČeva miisel v enem letu že toliko dozorela, ida je kot urednik publikacij MD poslal Meškove noikopise slikarju Saši Šantlu, Slovencu, ki je kot profesor risanja tedaj služboval na gimnaziji v Pazinu v hrvatski Istri. Prav tisto leto je Slovenska matica v Ljubljani izdala Vladimiru Nazoru, tudi profesorju v Pazinu, njegovo znamenito istrsko povest Veli Jože, ki jo je ilustriral Saša Šantel. Ob svojii pošiljki isporoča Podgorc Mešku (6. oikit. 1909); »Tvoj rokopis (zgoidbe o Martineku) se danes pošlje Šantlu. A jaz bi ne dal rad v Koledar, marveč kot posebno knjigo za mladino. Ker pa je stvar nekoliko premajhna, zberi sam iz prejšnjih svojih spisov, kar je za otroška ,srca. Šantel naj vse okrasi z risbami in izdamo tako vso stvar v novi obliki.« In nekaj dni pozneje, 11. okt. 1909, utemeljuje mohorski namen z Meškovo mladinsko knjigo še drugače: »Zdaj hočemo dati berila otrokom, šolski mladini, pripraviti knjižico, ki jo katehet ali učitelj dasta kot /premijo' pridnim otrokom.«
Misel na izvirno slovensko mladinsko knjigo, ki bi jo ilustriral slovenski slikar, tedaj ni bila osamljena. Isti slikar, ki se je povezal z Meškom, se je dogovarjal za ilustriranje snovane iknjižiioe verzov tudi z Otonom Zupančičem. Šantel je piisall Mešku 11. okt. 1909: »Z Župančičem tudi že dolgo iščeva založnika za projektirano abecedo v verzih s podobami, a ga ni.« Moj izpis iz Meškove korespondence, ki je bil uredniku Zupančičevega ZD na razpolago, se celo končuje: »Morda bi s časom bilo kaj pri Družbi.« Ta do-stavek je nedvomno Šantlov. Sklepati, da bi bil Zupančič kdaj mislil na objavljanje pri MD, bi bilo neutemeljeno, čeprav gre za čas in leta, ko je npr. Cankar našel pot do MD.
Šantel se je dela za Meškovo mladinsko knjigo takioj oprijel. Čez pet dni, 11. okt. 1909, obvešča pisatelja, da se bo lotil njegovih črtic n navdušenjem, a 19. nov. je že poslal v Celovec petindvajset osnutkov. Ko 11. nov. poroča o tem Mešku, mu predlaga, naj si osnutke ogleda in nato sporoči svojo sodbo oziroma mnenje. Šantel pravi, da bo nadaljeval 2 ilustriranjem Romanja na Goro. Zaradi šolske zaposlitve in narodne dejavnosti v Pazinu dela sicer ne bo mogel tako hitro opraviti, vendar bo mogel delati hitreje po božiču in januarja (1910).
Šantel je delo z ilustriranjem I. zv. Mladim srcem dokončal pravočasno, tako da je mogla knjiga iziti konec leta 1910 v redni mohorsiki abirki.
Podobno kakor dogovarjanje med pisateljem, mohorsklm tajnikom in slikarjem za I. zvezek, je potekalo delo tudi za priprav« II. zvezka. Slikar je pripravljal osnutke vneto in
59
resno, čeprav mu je ilustriranje zaradi prezaposlenosti šlo počasneje od rok, kakor si je sam želel. Leta 1910 je obiskal pisatelja na Zilji. Ko so postali termini za ilustracije II. zvezka otipljivejši, je Santel ob letovanju na štajerski Ponikvi poleti 1912 obiskal Ormož in bližnjo okolico, da je spoznal ožjo Meškovo domovino in si osebno ogledal svet, v katerem je postavil Meško zgodbo svoje sanjske proze. Ta proza pa ni prišla v II. zvezek, ampak jo je vključil pod naslovom Klobko v knjigo Volk spokomik šele 1922.
Ob novem letu 1912, ko so mohorjani že imeli v rokah I. zv. Mladim srcem, pravi Šantlovo pismo Mešku: »Upam, da bo še kaj rokopisov priromalo v Pazin ... O počitnicah se bom samo s tem pečal.« In na dopisnici 30. mar. 1912 sporoča Mešku; »Ravno ko sem odposlal Družbi dve pop'ravljeni risbi od Cigančka in pismo, v katerem se opro-ščam, da nisem ostalega že izvršil, ter pišem, da nameravam to delo napraviti o počitnicah na Štajerskem (v nadi, da ne bo prepozno) — sem prejel Vašo ljubo dopisnico. Zdaj bom pa precej dokončal te slike in javim to Družbi. Sicer bi bile bolje postale, ko bi jih bil mogel na deželi izdelovati, pa potrudil se bom, da se ta razlika ne bo poznala. Brez skrbi, do junija bo vse gotovo.«
Santel je vedel, da je nadaljnji, II. zvezek Mladim srcem trenutno odmaknjen na poznejši čas. Vtem je MD angažirala slikarja Ivana Vavpotiča, da je ilustriral Jurčičevega Desetega brata, ki je izšel v redni zbirki isto leto kot I. zv. Meškove mladinske proze, in Detelovo trojko, ki je izšla 1915.
Ivan Vavpotič je izdelal tudi eno ilustracijo za II. zv. Mladim srcem. Premaknitev II. zv. Mladim srcem za nekaj let in angažiranje Ivana Vavpotiča za ilustratorja Meškove knjige poleg Santla kažeta na motnje, ki so se pojavile med Podgorcem in sodelavcema Meškom in Santlom. Zamera in navzkrižja so se najostreje pokazala predvsem v tem, da je iskal Meško stika s Slovensko matico, da bi pri njej uveljavil svojo Legendo o lilijah. Podgorc je sicer v pismu 4. dec. 1913 Meška poučeval, kako da ne gre v isti knjigi objavljati ilustracij dveh tako različnih slikarjeiv, kakor sta Santel in Vavpotič, vendar je potem v II. zv. Mladim srcem kljub temu svojemu prepričanju pustil eno Vavpotičevo ilustracijo; saj je spočetka mislil, kakor pravi v navedenem pismu, da bi »rajši ohranil Vavpotičevo ilustracijo (za pričakovani III. zv.), ako bi hotel Vavpotič enkrat sam dovršiti en cel zvezek. To bi bila pač imenitna umetniška knjiga.«
Res dajejo tön III. zvezku Vavpotičeve ilustracije. Vavpotič je bil mobiliziran vsa leta vojne od 1915 do 1918. Tako je napravil ilustracije k Dvema zgodbama o lilijah, ki sta izšli v III. zv., že v času pred začetkom svoje vojaške službe. Vse drugo ilustrativno gradivo v III. zv. so vinjete in inicJalke, ki jih je Podgorc nabral in pobral v različnih mohorskih publikacijah, posebno po koledarjih, ki jim je avtor Anton Koželj. Tako Vavpotičeve ilustracije živo izstopajo po svoji umetniški teži, vse drugo ilustrativno gradivo je pisana šara, ki ubija dotedanjo slikovno ubranost Mladih src.
Kot ilustrator Meškove mladinske knjige se je ponovno pojavil Santel šele 1940, pri IV. z v. Kakor pričajo podpisi na risbah, so ilustracije nastale neposredno pred objavo. Cas, ki je potekel med Santlovimi ilustracijami za I. in IV. zv., je potrdil vreidnost ilustracij iz leta 1911. Bile so ustvarjene v duhu dobre romantičnorealistične tradicije in so s svojim domačijskim nastrojenjem in preprosto razvidnostjo krepko popularizirale Meškovo mladinsko pisanje. Vavpotičevo več obljubljajoče .sodelovanje pri Mladih srcih in sploh pri MD je pretrgala prva svetovna vojna, ipo vojni pa se sodelovanje ni obnovilo.
Zaradi popolnosti omenimo še ilustracije za V. zv., ki jih je prispeval Riko Debenjak. Ker so ilustracije celostranske, jim mali knjižni format ni dal zaživeti.
Značaj slikovnega dela v VI. zv. je informativen. Knjižica naj bi bila izšla za devetdesetletnico pisateljevega rojstva, zgodilo pa se je, da je izšla po njegovi smrti. Izbrani sestavki naj bi podali v prerezu Meškovo osebno življenjsko in ob tem deloma njegovo pisateljsko pot. Zvezek nima ilustracij, ampak osetoe in pokrajinske fotografije in nekaj prikazov Mešikove pisave.
Samosvoj ilustrator Meška je bil France Podrekar. Ko je pisatelj pripravljal in tiskal svoj III. zv., je bil v sporu s Santlom, ki ni mogel ali verjetneje tudi ni hotel dalje ilu-
60
strirati Mladih src; saj je ob njem Podgorc angažiral Vavpotiča, ta pa je prispeval za II. zv. eno ilustracijo dn pripravil v celoti ilustrativno gradivo za Dve legendi o lilijah, ki pa sta, kakor smo že zapisali, mogli iziti šele po svetovni vojni.
Tako je Meško poiskal za mladinsko knjigo Volk spokornik in druge zgodbe za mladino novega ilustratorja. Bil je to France Podrekar, profesor na ljubljanskem liceju, nagnjen k satiri, karikaturi in groteski, kar se je dobro pokazalo pri Volku spo-komiku. Ujel se je s satiričnimi potezami Meškovih živalskih zgodb in s fantastiko njegovih bajk in pravljic, bil pa je pretrd in brez liričnega podtona.
Ko je Učiteljska tiskarna tiskala Meškovo knjižico Našim malim, jo je opremil in zanjo oskrbel nekaj ilustracij tedaj v Ljubljani študirajoči tržaški slikar Milko Bambič. Bam-biča je pridobil za ilustriranje Meška tudi Venceslav Bele, da je s kar številnimi, največ celostranskimi risbami pospremil knjižico Mladini, izdano v Gorici. Milku Bambiču je to delo pomenilo začetek njegovega zelo plodovitega ilustriranja mladinskih knjig na Primorskem in v nekdanji jugoslovanski Sloveniji.
Viktor   S m o I e j Ljubljana
61