65526 ŽIVOTOPISNE CRTICE. SPISAL DOBROVČAN, KAPITELJSKI DEKAN PRVOSTOLNE CERKVE V ZADRU. V GORICI Sat. Hilarijanska tiskarna 65526 8F B1X EJ ČASTITIM ODGOJENCEM NADŠKOFOVEGA SEMENIŠČA ANDREJIŠČA, KI GA JE KNEZ - NADŠKOF ANDREJ D! G0LLMAYR USTANOVIL, ODPRL IN POSPEŠEVAL, KATEREMU JE VSE SVOJE PREMOŽENJE ZAPUSTIL, [IN KI MU JE BIL ZAVOD DRAG, KAKOR PUNČICA NJEGOVEGA OČESA, KANONIK BOGOSLOVEC G. RAICEVICH, KAPITELJSKI DEKAN, KATEREMU JE RAJNKI LJUBEZEN IN DOBROTE IZKAZOVAL, ŽALOSTNI TA SPOMINEK POSVEČUJE. [31 d m KNEZ - NADŠKOF GORIŠKI ANDREJ Dr. GOLLMAYR. «Ein frommer Priester und gewandter Weltmann Practisch gelehrter und Vater der Armen War er ein ganzer Mann fiir den dornenvollsten Thron in der Kirche unserer Tage.» (H. Forster v zivotopisu kardinala Diepenbrocka.) Spisal sem te vrste, ker sem hotel ustreči nekterim vrednim svojim prijatlom in pa da jih lahko porabi kot kroniko, kdor bi hotel pisati go- riške cerkve zgodovino, ki bi bila gotovo zanimiv- ša, kakor se navadno misli. Naj bode ta spis poslednji spominek in izkaz hvaležnosti do obža¬ lovanega knezo-nadškofa goriškega Andreja Dr. Gollmayr-ja, ki ga je nedavno smrt ukradla častečemu in odkritosrčno ljubečemu ga ljudstvu, mnogim znancem in prijatlom. Pisal sem, da sem si potolažil dušno bridkost; solze, ki so kapale na popir —- ne vem, ali mi jih je izsilila bolest, ali sinovsko-vdana hvaležnost. Nadroben ne bo ta životopis, da mi ne bode treba ponavljati reči in dogodkov, ki so enaki pri vseh, ki so se odmenili za duhovski stan; tudi mi ni treba navajati zgodovinskih epizod, ker ni živel častiti rajnki v izrednih okoliščinah in ni upli- val očitno na duha in gibanje svojega časa. Rodil se je Gollmayr 28. novembra 1797 v Radoljici na gorenjskem Kranjskem; starši so mu bili pobožni in pošteni. Končavši niže šole v do¬ mačem kraji in v Ljubljani gimnazijske in modro- - 6 — slovske, stopil je v duhovski stan in dognal bo- goslovske študije na domačem učilišči v Ljubljani. V mašnika ga je posvetil 23. sept. 1821 knez-škof ljubljanski Avguštin Gruber, znan po nevšečnih navskrižnostih z apostoljskim Sedežem. Nekaj me¬ secev je bil kaplan na Brdu; o začetku 1 . 1825 so ga poslali na Dunaj v više duhovsko izobraže- vališče pri sv. Avguštinu, kjer je -— opravivši z odličnim vspehom rigorozne preskušnje — dose¬ gel doktorstvo bogoslovsko, edina sposobnost, ka¬ tere se je rad in ponosno spominjal. Med mnogimi gojenci v omenjenem višem zavodu na Dunaji so mu bili skoz več ali manj let tovariši duhovniki Jederlinič in Zubranič s Krka, ki sta pozneje oba škofa postala v Dobrovniku, in g. Alojzij Guglielmi, pred skaderski in pozneje — po raznih okoliščinah in skušnjah —• škof ve¬ ronski. Gollmayr, ki je bil vselej zmeren v svoji sodbi in hvali in sploh zdržen v vsem svojem go¬ vorjenji, spominjal se je sosebno Guglielmi-a več¬ krat in mu je bil prav vdan ter mu tudi veliko pomagal, ko je bil se svojega prvega sedeža pre¬ gnan in je (Gollmayr) bil referent pri ministerstvu za uk in bogočastje na Dunaji. Kot doktor bogoslovski učil je častno na ljubljanskem bogoslovskem učilišči dogmatiko. Med mnogimi odličnimi duhovniki in cerkvenimi dostoj- niki bil je njegov učenec sedanji knez-škof ljubljan¬ ski, dr. Pogačar. Gollmayr je bil ob enem tudi namestni ravnatelj (Vice-Director) gimnazijski. To je bila le častna služba v tistih časih. S cesarskim sklepom od 21. junija 1836 je bil Gollmayr imenovan za svetovalca pri primor¬ skem guberniji v Trstu. To mesto je bilo nevarno za duhovnika; od kar je bil sklenen konkordat z Rimom, niso postavljali več duhovnikov na taka mesta. Cerkveni, duhovni referent pri državni vladi je stal med cerkvenimi postavami, zlasti med določbami tridenškega zbora na eni — in med cesarja Jožefa postavami najdrugi strani. Res, da je bil jozefmizem tisti čas uže zmerniši, ker se je bližala doba cerkvene svobode v Avstriji in ker so bili cesar Franc I. in njegovi nasledniki verno pobožni. V mnogih krajih sta bila vladni duhovni re¬ ferent in dotični škofje nekako enaki oblasti. Qui potest capere, capiat! Le toliko naj povem, da je hodil mladi dr. Gollmayr, tržaški vladui referent, o večih praznikih k sv. Justu in imel v koru svo¬ je spodobno mesto. — Kot izvedenec in dober sve¬ tovalec je primorskim cerkvam veliko pa pošteno pomagal. Dr. Gollmayr ni nikdar pozabil, da je du¬ hovnik in sv. cerkve služabnik. To je kazal v javnem in privatnem življenji: v svojem službova¬ nji, z obleko, s tem, da se je stanovitno ogibal javnih razveselovanj i. t. d. Za to so ga škofje zmerom radi imeli. — Uradna opravila svojega od¬ delka je opravljal točno in vestno. Neki sveto¬ valec tržaške vlade, kateremu so uradoma v roke prišli spisi iz Gollmayr-jeve dobe, rekel je, da bi človek ne veroval, če bi sam ne videl, koliko ak¬ tov je referent Gollmayr rešil in sam spisal. Ko¬ liko je on pisal—je večkrat ponavljal —in kako premišljivo! — V Trstu je služil G. devet let; 1. 1845 je bil poklican na Dunaj za dvornega sveto¬ valca in gimnazijskega referenta pri dvorni studij¬ ski komisiji, kjer so mu bili kolegi častitljivi g. Mešutar in odlični astronom Koller, Benediktinar. To mesto na Dunaji je dosegel Gollmayr kot tek¬ mec druzega kandidata, Jožefa Otmarja vit. Rau- scher-ja, ki je bil takrat občudovan bogoslovski profesor v Salcburgu in je prišel potem za ravna¬ telja v orientalno akademijo, postal slednjič nad¬ škof dunajski in, kakor je znano, sv. Cerkve kar¬ dinal. Kako zmožen in delaven je bil vrli dr. Goll- mayr v Trstu v svojem oddelku za bogočastje in — 8 X13 uk, kaže se iz pohvalnega pisma, ki mu ga je pi¬ sal guverner grof Stadion, v katerem pismu se bere, da se sme primorska vlada ponašati, da šte¬ je tacega moža med svoje. Naj le ima, kdor ho¬ če, to pismo za prenapeto, posname se vendar-le iž njega prava zasluga GolImayr-jeva. Pismo se glasi tako-le : Naznanivši povišancu imenovanje za novo službo v Beču nadaljuje grof Stadion.: «Izpol- nivši s tem više naročilo prosim Vas, preč. Go¬ spod, sprejmite moje in vsega vladnega gremija prav odkritosrčno častitanje k taki resnično zaslu¬ ženi povišbi; ob enem pa tudi naj gorkejo mojo zahvalo za Vaše v vsakem oziru odlično in za to deželo dobrotno službovanje.« «Zal mi je, da zapustite gremij, kateremu ste bili v vseh njegovih obravnavah se svetom in dejanjem tako izvrstna podpora. Devet let Vas je naš gremij ponosno štel med svoje: v tem, ko Vas zagotavljam, da nam prav težko de, ko Vas vidimo odhajati od tod, izrazujem občutke njegove.« «Dežela ima nar bolj zahvaliti se Vašemu bistroumnemu in stanovitnemu prizadevanju, da se je napravila podlaga bistvenim zboljškom v duš¬ nem oskrbništvu.»