Marta Mrakova Bila je Ljubljančanka. Nismo je spoznali do dneva njene smrti, ko je položila svoje življenje v roke Njemu, ki edini pozna in presoja trpljenje ljubeče žene, ljubeče matere, — trpljenje poročene slovenske učiteljice! Kakor drugim njenim vrstnicam ji je v mladosti teklo življenje, dokler se ni izšolala. Stopila je v najodgovornejšo službo naših slovenskih žena. Tja v Moravče ji je bila določena prva pot. Od tam se jo preselila v Mongeš, kjer se je oklenila svojega življenjskega druga učitelja Jožeta Mraka. V tihi zakonski sreči je postala mati. Dvoje otrok je poživljalo življenje njunega tihcga doma. Lepo je bilo tam pod najlepšim rajem slovenske zemlje, pod Mengeškim hribom. 2e je starejši Marko zahajal v šolo — po sobi doma pa kobacal mali Janezek in izgovarjal prve besede, ko se je odločila usoda te srečne družine. Ona in njen mož sta morala nastopiti pot slovenskega učitelja in sta odšla v oddaljeni Stari trg ob Kolpi. Ali tudi od tu je moral njen mož v eno uro oddaljene Radence, nadomeščat tovariša. Slednjič se je le vrnil nazaj v Stari trg k Ijubljeni Marti. En sam trenutek krutega spoznanja, ki jo je navdalo s strahom, jo je st-rl. Prihodnost ji je kazala Bog ve kam in kako. Obnemeli smo ob tej tragični usodi. Obnemeli ob tem strtem, še pred kratkim časom tako ljubečem materinskem srcu, in to tembolj, ker se zavedamo, da je ni tolažilne besede, ki bi nam mogla preko ust. Ob toliki tfagiki bi bila vsaka tolažilna beseda banalna fraza. -cl. t