Koristnereči. Podlasica. Spisal J. S a j h. Sploh se toži, da se miši vedno bolj množijo in kmetovalcu delajo škodo na polji, v gojzdu, na vertih in celo po hišah. Če prevdarjamo, od kod toliko miši, viditno, da imajo te škodljive živali vedno manj sovražnikov, ki bi jih zatirali. Stvarnik je skerbel za to, da se nobena škodljiva žival preveč ne pomnoži, ali kjer človek sam uničuje to razmero, se ve da je to njemu ssmemu na škodo. Med rnnogo živalimi, ki preganjajo inlove naiši, je podlasica (Wiesel; Mustela vulgaris) naj perva in za to tudi naj bolj pripravna, in ravno to živalico Ijudje radi preganjajo in uiore, nekaj zavoljo tega, kerjimvčasi podavi kako jarico ali sim pa tje kakega domačega zajca, pa tudi zato, ker je pogumna, da celd proti oloveku piha in se terdovratno brani, in ravno zavoljo tega imajo ljudje tudi mnogo vraž o tej živalici. — Podlasica živi naj raji v grobljah, v Ijuknjab pod zemljo, kjer naj raji gre za mišimi in podganami. Mori tudi kertice, ki podjedajo drevesne koreniae in škodujejo tudi drugim rastlinam. Podlasice tedaj nikar ne preganjajmo, akoravno nam včasi kaj ukrade, pa nam to redko in malo škodo prav dobro vručuje. Cvetice. Spisal Ivan T o m š i č. Kaj bi bila zemlja človeku drugega, mgo gola, prazna puščava, ako bi ne bila nastlana z raznoternimi cveticami, ki se z njegovim življenjem nekako vjemajo, ki so mu v vseh dugodkih njegovega življenja mile Ijubice, govoreče inu v raznih jezikih, sedaj railo, sedaj ganjlivo na serce. Da! brez cvrtic si jaz nikakoršnega veselega življenja na zemlji misliti ne morem; ako gledam travnike, polja, Iivade, gore, holmce, gojzde itd., brez cvetic, bi bili prazni in mertvi, ako bi bili še tako Iepo vstvarjeni in izbrani. — Imamo štiri letne dobe, in vsaka letna doba iina svoje cvetice, ktere nas po zimi v sobah v nalašč zato napravljenih posodah razveseljujejo. — Komu veselja serce ne igra, ko najde po hudi sneženi zitni perve niilice: bele zvončike, trobentice, marjetice, beli Iapuh, beli in zeleni teloh, in kako se še imenujejo vse ove naznanovalke vesele pomladi! Ž njimi vred nastaja veseleja in prijetniša doba; ž njimi vred oživlja se vsa narava. Ta in uni zapušča svojo samotno sobo, ter liiti v oživljajočo naravo iskaje niodrih prijetno duhtečth vijolic. In kako krasni so zopet holmci, ki odlože svoj beli zimski plašč in so potreseni z niodrimi, belimi in rumenimi pomladanskimi cveticami! Kmali je prerojena vsa narava, in zemlja razgrinja lepf pražnji pert. Otroci skakljajo veseli po polji in travnikih, ter si nabirajo raznih cvetic, ktere vežejo v nježne šopke in vence. Nedolžne deklice pletejo vence iz modrili plavic, ktere se k njihovim rumenim kitam kaj krasno podajo. Skoraj vsako slovesnost obhajamo z nježnimi cveticami. Tam deklica plete venec iz naj Iepših cvetic, da ga bode podarila svoji ljubi sestrici za god; tam zopet druga s svojim malim bratcem nabira cvetice za rojstni dan svoje drage mamice ali pa skerbnega očeta. Tii pletejo šopke ali pa vence očetu, ali maferi, stricu ali teti, učitelju ali gospodu duhovniku, prijatelju ali prijateljici v hvaležni sponiin. Kaj pomenja folika druhal otrok tatn po polji in po cvetečih travnikih! Nabirajo si cvetice za prelepi praznik sv. Telesa, da bode ž njimi pri procesiji potresali; jutri je Kres, kterega nikoli ne praznujemo brez cvetic. Kaj delajo pridne deklice tam v vertu danes tako zgodaj ? Nabirajo naj lepših cvetic za šopke in vence; danes bodo peljali nevesto Milico v cerkev, in treba je precej Iepo število šopkov in vencev za mlade svate in berhke družice. Tam se delajo zopet slavoloki, ovenčani s tisučerninii cveticami; obhajal se bode narareč spomina vredni dan za vso faro, kajti jutri bodo spremili v cerkev mladega duhovnika, da bere pervič sveto mašo. — Kako lepo so danes napravljeni oltarji v cerkvi, ali to pa uno znamenje na poti! Kaj neki vse to pomenja? Danes je praznik tega ali unega svetnika, te ali une svetnice, ktere god ne obhajamo nikoli brez lepih cvetic. Ali si videl že kje meseca majnika podobo presvete Matere v velikem ali stranskem oltarji brez pomenljivih cvetic? Ali si videl kakšno znamenje poleg ceste ali na polji, da bi ne imelo o poletnem času nobenega šopka, nobenega venca? — Cvetice nas pa tudi spremljajo kot naj mileje in zvestejše naše družice od zibeli do groba. Da, še celd na mertvaški oder in na cerni grob devljemo in zasajamo svojim znancem in prijateljem cvetice v znak priserčne ljubezni. Le stopimo na pokopališče, in prepričali se bomo, da je res tako. Vsaka mogila ima svoje cvetice, in ako najdemo vendar le sim ter tje na vertu tihega miru in počitka kak krajček, ki nima cvetic, nam je to gotovo znamenje, da tii počiva kdo, ki nima nikakovega znanca več med živimi ali v obližji, da bi segaspominjal in mu sadil cvetice. Le poglejmo cvetice, ki rastejo na grobeh, in našli bodemo žalostne in vesele obrazke, ki z nami vred žalujejo, pa zopet druge, ki nas tolažijo, da bo naa dragi, po kterem ravno niilujemo, enkrat prišel iz groba, kakor se prikaže nova cvetica o veseli pomladi. Tam je beli limbar v znamenje, da je deklica umerla v naj lepšem cvetji mladega življenja. Vsaka cvetica nam kaj drugega pripoveduje; z nami vred žaluje , in nas tolaži, da naj ne žalujemo, ker tudi mi bomo zapustili dolino solzno, da se prebudimo med svojimi ljubimi, po kterih sedaj grenke solze prelivamo. Ali nam znabiti cvetice ne poterjujejo resnice ovih besed ? Tudi cvetice usahnejo in — ni je več lepe zemske podobe, nad ktero se je radovalo naše serce. Pa počakajmo malo, niso ne zamerle za vselej; prišla bode vesela pomlad, in prikazale se nam bodo zopet na novo še v lepši in prijetniši obliki. Cvetice imajo različne barve. Nahajamo namreč bele, sive, černe, višnjeve, modre, zelene, rumene, rudeče in pisane cvetice. Bele cvetice so nam slika nedolžnega in čistega življenja; modre nas spominjajo na sinje nebo, kamor se moratuo večkrat ozirati in priporočevati nebeškemu Očetu, sej tudi one imajo svoje nježne glavice proti nebu obernjene. Tamne cvetice nas spominjajo smerti in pa černe tame brezbožnega življenja. Zelena je obleka življenja, ona je podoba pravega veselja. Zeleno obleko ima naša mati zemlja, in belo je njeno tilio oblačilo. Zelena je barva vesele pomladi. Zeleno razgrinjalo ima mati zemlja, kedar je v naj večem veselji pomladnega življenja. Sinje ali modro je ncbo nad nami in znabiti tudi rajski strop popolnoma vstvarjenih bitij, ki so veliko več, nego mi zeinski prebivalci. Ni ga človeka, da ne bi maral prav nič za nježne cvetice, in da bi se kar nič ne brigal za tiho, nedolžno veselje, ktero mu je narava na vsakem potu naredila. In kdo bi tudi ne ljubil milih cvetic! Kteri čutljiv človek bi šel raimo nježnih, pisanih milic, da bi si ne bil saj ene vtergal in si je ne djal v nederje ali za klobuk! — Cvetice povekšujejo naše veselje, lahkajo naše bolečine, ter so, bi rekel, nebeški krilatci, ki naiu govore v vseh mogočih jezikih. V cveticah gledamo zgubljeni raj, in one so, ki nas še v poznih letih spominjajo ve- selih mladih let. Prijazno se nam smehljajo, spominjevaje nas nedolžnosti in onih sladkih čutil, ki suio je imeli kot nježni, majhni otroci. — Gotovo bi bilo žalostno, ako bi ne bilo drobnih ptičkov, ne veselega petja in žvergolenja; ako bi ne bilo pridnih, marljivih bučelic in lepo pisanih metuljev. Še veliko bolj žalostno bi pa bilo, ako bi ne imeli raznobojnih cvetic, brez kterih si ne moremo misliti vesele zemlje. Upas ali »trupeno drevo. , Spisal Bogomil Tereinski. Upas je najviše drevo v gozdib Jave; zraste brez vej 70 — 80 čevljev visoko, in ima neki sok v sebi, ki na kožo kanjen, napravlja hude bolečine, in ki je z drugimi škodljivimi rečmi zmešan, zelo strupen. Malajci ga rabijo, da ž njira strupe pušice. Kogar taka pušica zadene, ga začenja po udih tergati, in kmali umerje. Ako se njegova skorja nareže, teče iz nje sok, ki se na zraku sterdi. Hitri in strašni nasledki njegovega strupa so v jutrovih deželah sploli znani, in pripoveduje se o tem veliko tragičnih pripovedek. — Neki angleški natoroznanec to drevo tako le popisuje: ,,Upas (Anliaris toxicaria) raste na jutranji strani otoka Jave, in se šteje v 21. razred Linne-ove sisteme. Moške in ženske cvetke so ne daleč ena od druge na eni in tisti veji, ženske navadno nad inoškimi. Piskerc (kelih) niožkih je iz več, opeki podobnih, ena verh druge Iežečih luskin, sestavljen; končiči (Staubfaden) so kratki, in stoje na cumu podobni plodnici (Fruchtboden), sad pa je podolgast. To drevo, najviše v javanskih gozdih, ima valjasto deblo in raste brez vej 60 — 80 čevljev visoko navpik. Pokriva ga bela skorja, ki je spodaj pri starih drevesih palec debela. Po zarezi v to skorjo se dobi strupen sok, kterega je veliko pod zgornjo kožico skorje. Iz notranje kože mladih dreves napravljajo ondotni prebivalci neko tkanino, s ktero se pri delu na polji pokrivajo. To oblačilo jim pa večkrat napravlja neprenesljivo terganje. Ako grejo otočani mimo gozdov, kjer upas raste, hodijo kolikor mogoče , daleč od njega, ker se boje kožnih bolezni, ktere se bojada od njegovega sopuha napravljajo. Ako pa drevo ni posekano in skorja ne zeld poškodovana, približa se mu človek lahko brez nevarnosti. Germi in vsakojake rastline rastejo okoli njega, kakor okoli vseh drugih dreves. Za pripravljanje upasovega strupa, denejo prebivalci onih krajev v kako posodo okoli dveh funtov strupa, ki ga morajo pa vselej en dan pred dobiti, k temu še nek česnov in čebulin sok in dobro stolčenega černega popra , ter vse to dobro zmešajo. Prikazki bolezni po ranjenji s temi pušicami so navadno močno terganje po udih, slabost, večkratne omedlevice , težko sopenje, kerč in slednjič sniert. Ta strup dela menda samo v kervini sistemi; kri zapušča popolnoma bolnikovo telo, in se zateče v velike persne posode". Rumpf pripoveduje o tera drevesu sledeče: »Njegov sok je prilepljiv, grenek in rumenkast; sok mladik pa bel, in je oni strasni strup, s kterim po celi Indiji orožje ostrupujejo, kterega se evropejski vojaki veliko bolj boje, nego pušek. Pod drevesom ne raste nič trave, in tice, ki se nanj usedajo, so vertoglave, in pogosto popadajo mertve na tla. Pod njim stanuje neka rogata kača, ki kakor golob gruli; drugi pravijo da je zmaj. Drevo]raste povsod le kake dva do tri dni od brežin, kjer samo divjaki prebivajo in kamor redkokrat kak Evropejec pride. Približati se mu je le mogoče s suknom zagernjeno glavo, da nič soka na njo ne kapne, ker velike olekline nareja. Strup je še huji, ako se zmeša z zeliščem lampujangom (Lingiber zerumbet), kterega Ijudje v salati jedd. Zoper pušice, ki so s sokom tega drevesa ostrupene, potegnejo evropejski vojaki čez svojo obleko neko poveršnjo suknjo iz španskega usnja. Strup le takrat uniori, kedar med kri pride; na koži samo otekljino napravi in je še celo dober zoper pikanje strupenih rib in skolopenderov. S slabejim strupom umorjene zveri Ijudje brez nevarnosti jedo. Zvedelo se je od vjetih makasarskih žen za nasprotni strup, kterega sok mora zavdani požirati, ako je pa kje ranjen, na rano pokladati. Ozdravljenec se mora več časa ogibati močnih pijač, in tudi ne sme težko delati". Leschonault nam pripoveduje, da je videl nekega Javanca na to drevo plezali, da bi si bil cvetja natergal. Naredil je zato na več krajih zareze v drevesno kožo. Komaj je priplezal 25 čevljev visoko, niuje že začelo slabo prihajati, in moral je nazaj. Zeld je otekel; merzlica ga je tresla, in je bil več dni bolan. Nekemu drugeuiu pa, ki je verh drevesa prišel, ni bilo čisto nič. Od strupne doline na Javi nismo imeli do najnovejših časov pravih naznanil. Nekteri so terdili, da je upas, ki zrak okužuje, zopet drugi, kar je verjetneje, da izvira pustota v tej dolini od izliva ogljene kisline. Dragotin Chambell, ravnatelj medicinskega zavoda Fortes Malborough na Sumatri, pripoveduje sledeče : ,,Xa potovanji po sredini dežele, na uni strani Bengalskega sera večkrat videl upas. Nasledki njegovega strupa so veliko manj strašni, nego Ijudje mislijo. IJrevo sauio na sebi nobenemu ne škoduje. Jaz sern počival v njegovi senci, ne čutivši naj mahjih bolečin. Več tičev je na njegovih vejah sedelo. Res je, da pri njegovih koreninah trava ne raste, to je pa tudi pri več drugih drevesih". Tako različna so opazovanja in misli o teni čudnem drevesu. Starost nekterili rastlin. Različno starost imajo rastline na zemlji. Nektere prežive komaj nekaj ur, druge žive od solnčnega vzhoda do zahoda, zopet druge nekaj dni, tednov i. t. d. Med rastlinami pa so nektera drevesa, ki so po tisuč in še več let stara. Drevesa barbab na Senegelskem so stara 5 — 6000 let. Pri Oksaki v JMeksiki je c i p r e s a , pod ktero je Ferd. Cortez šotoril; pravijo, da je že čez 6000 let stara. Na Oljski gori je osem oljkinib dreves , ki iniajo po obsegu 30' in so 50 — 60' visoki; pravijo, da so še od tistega časa, ko je še Kristus pod zjimi hodil. Na Angleškem so hrasti, ki so bili že pred 1066 leti vsajeni in jelša, ki jira štejejo že 2600 — 3000 let.