239
Slovenske stvari.
Godovni govor
pri veliki besedi v goriški čitavniei 12. julija 1863»
Zložil in govoril dr. Josip Tonkli.
Častita gospoda! Govor, ki ga vam bom nocoj govoril, vjema se z namenom nocojšne slovesnosti; sukal se bo tedaj okoli pokristjanitve Slovanov in začetka slovanskega slovstva. Vsi zgodovinarji namreč so edine misli, da kršanstvo je prvi in najtrdnejši temelj omike vsakega ljudstva. Začnem tedaj s tem, da povem I. ta-časne stališča Slovanov, in II. njih notranje življenje, temu sledi III. povest p o kri s tj an j en j a Slovanov, in IV. kratek životopis slovanskih aposteljnov; zatem pride na vrsto V. utemeljitev slovanskega slovstva, in VI. sedanji stan slovenščine v Gorici sklene naj moj nocojšni govor.
I.   O preseljevanji ljudstev.
Slovani so se premikali v nove selišča z Germani vred, tako, da so sedaj ž njimi združeni potovali, sedaj pa se za njimi premikali in od njih zapuščene kraje posedali.
Na severu so se preseljevali za Germani in so bili h koncu 6. in v začetku 7. stoletja posedli celo severno Evropo, na obeh straneh reke Labe , po kteri so se imenovali Polabje, na bregu baltiškega morja P o-morjani; tik bavarskih Germanov so se bili naselili Cehi na današnjem Pemskem, nad njimi proti severju Poljaki in za njimi Rusi. — Na jugu so Sloveni se preseljevali združeni z Germani. Tako je sledila velika truma Slavenov leta 568 iz Panonije, današnjega Ogerskega za kraljem Longobardov Albojnom na zgornjo italijansko deželo; zmagali so z združenimi močmi carigradsko vojsko in si lepo deželo laško med seboj razdelili. Longobardi, kterih je bilo več po številu , so posedli lepši del pridobljene laške zemlje od genoveškega morja semkaj do reke Adige ; Slaveni pa kot slabeji del, in pa še za to, da bi bližej bili bratom svojim, posedli so sedanjo benečansko deželo. Od teh Slavenov se je prihranila do današnjega dne le mala peščica okoli 40.000; ti so današnji benečanski Slovenci , ki stanujejo v gorah nad Vidmom in Čedadom na strani reke Dera do Rezije ob bregih reke Nadiže in na desni strani Soče. Tega plemena Slavenov je tudi malenkost govornika. Drugi pa, ki so se bili razširili po lepi Furlanii, ti so se vsi pofurlanili. Na te so se opirali drugi Slovenci, ki so bivali v sedanjem Primorskem, na Koroškem in v sosednih krajih Tirola, na Kranjskem, celem Stajarskem, na obeh straneh Donave v sedanji nadvojvodini avstrijski in na zahodnjem Ogerskem. Z njimi so mejili Hrvati, za njimi so bili Srbi in za temi Bolgari; tako da v 8. in 9. stoletji so se razprostirali Slovani od baltiškega do jadranskega morja; od Labe in Parskega in Tirola in reke Adige do črnega morja in do Azije. — Vsi ti Slaveni so spadali v dvoje plemen: v zahodno-severno in v južno-izhodno. K južno-izhodnjemu plemenu spadali so Slovenci ali Slaveni, Hrvati, Srbi, Bulgari, ki so vsi en jezik govorili, to je, starocerkveni ali staroslovenski jezik; njih srednja dežela bila je Pano ni j a, današnje Ogersko, okoli blatnega jezera.
II.   Njih notranje življenje.
Od notranjega življenja tadanjih Slovanov nam je le malo ali nič znano. Kar o njih vemo, je to, da so bili jako miroljubni in skrbni poljedelci. Raje so krivico trpeli, kakor da bi jo bili drugim delali; za orožje so le tedaj zgrabili, kadar je že sila kola lomila, in ko je
240
šlo za lastno varstvo , tedaj le kadar so bili napadeni. Bili so se pa tedaj nevstrašljivo in junaško in večidel je njih početje venčala zmaga. Bojevali so se le kot pešci; konjiki niso bili.
Tudi niso živeli v trdni državni zvezi med seboj, ker so žalibog premalo občinskega duha imeli. Njih načelniki so bili po vaseh »župani", več vasi skupaj so bile zvezane pod »velikega župana". Ti župani , pri severno-zahodnem plemenu imenovani »starosti", so ob času mira poravnavali prepire med ljudstvom in razso-jevali po domačem pravu njih pravde.
Le ob času vojske se je celo pleme sebralo v veliko armado in izvolilo si voditelja pod imenom »vojvoda". Po dokončani vojski je pa vojvoda bil prost župan, kakor je bil pred vojsko. Al včasih so vojske dalje trpele; vojvodi so dobili veselje do vladanja, in skušali so tudi po srečno dokončani vojski svojo oblast pridržati. Ljudstvo se je temu iz hvaležnosti udalo in imenovalo je take vojvode »kneze". To je bil prvi začetek slovanske države.
Takih držav nahajamo v polovici 9. stoletja pri južno-izhodnem plemenu troje: Bolgare je vladal knez Borisa, na Panonskem okoli blatnega jezera knez K o cel, in na Moravskem v Velehradu knez Rasti-slav.                                                             (Dal. prih.)
246
Slovenske stvari.
Godovni govor
pri veliki besedi v goriški čitavnici 12. julija 1863.
Zložil in govoril dr. Josip Tonkli.
(Dalje.) IIL   Pokristjanitev Slovanov.
Kakor vse druge ljudstva bili so tudi Slovani iz začetka pagani (ajdje). Luč kršanske vere jim je pri-svetila od treh strani: od Ogleja so patrijarhi pošiljali misijonarje med Slavene po Ilirii, solnogradski škoje so jih pošiljali med Slovane po Gorotanu, ktera je obsegala ne le današnjo Koroško, en del Kraj ne in štirje, ampak tudi velik del Parskega, na obeh straneh Donave in na Moravskem, in Carigrad je pošiljal svoje misijonarje na Bolgarsko in v Panonijo.
Med Slovani  so bili prvi Slovenci,   kterim je  luč sv. vere prisijala po patrijarhih   iz Ogleja,   ki   so   bili
247
nasledniki sv. Mohora, čigar 18stoletni spomin danes obhajamo. Bil je sv. Mohor že leta 63. po Krist. od sv. Petra za škofa oglejskega posvečen; oglejska škofija se je potem premenila v nadškofijo in iz nadškofije postal je patrijarhat v Ogleji, iz patrijarhata postale ste pod Marijo Terezijo nadškofii goriška in videmska. Oglejski misijonarji so imeli dober uspeh, ker so bili slovanskemu jeziku kos, in ker je bil čist njih namen, Slovence samo Kristusovi veri pridobiti. — Nemški misijonarji iz Solnograda so imeli med Slovani le malo uspeha in to iz naslednjih vzrokov: Oni so le slabo ali čisto nič umeli slovanski jezik; vrh tega so povsod, kamor so prišli, vpeljavali in nakladali ljudstvu poprej neznane davke, ki so jih imenovali „desetina." Največa overa je bila pa ta, da so Nemci vse kršanski veri pridobljene ljudstva tudi nemški vladi Karolinov podvreči hotli.
Od Carigrada je prisvetila luč kršanske vere Bolgarom, Slovenam v Panonii in na Moravskem in sicer po sv. Cirilu in Metodu.
IV.   Zivotopis Cirila in Metoda.
Povedal bom le v kratkem nekaj o življenji teh svetih mož, ki ju s ponosom imenujemo „apostola Slovanov". O prvi njih mladosti je le malo nam znano. Mlajši brat Ciril imenoval se je Konstantin, in rojen je bil leta 827 v Solunu (Saloniki), ki je bilo veliko in bogato kupčijsko mesto grškega cesarstva. Starejšega brata Metoda rojstno leto ni nam znano. Mesto Solun je bilo tačas na pol grško in na pol slovansko; imela sta tedaj Ciril in Metod priložnost, že od malih nog se naučiti slovanskega jezika. Oba brata sta se pridno vadila v grški in latinski literaturi, in Ciril se je pečal še posebej z modroslovjem in sicer s takim uspehom, da so ga imenovali modroslovca. Metod se je bil podal v samostan na goro Olimp, kjer je bil v duhovnika posvečen. Ciril pa je svoje izgojilo dokončal v Carigradu na carskem dvoru. Akoravno so Cirilu ponujali velike posvetne časti, se je bil vendar tudi on vsej posvetni časti in sreči odpovedal in se dal v duhovnega posvetiti. Potem se je bil tudi Ciril podal v samostan na Olimp k bratu Metodu, in se je tamkaj pripravljal za misijonsko delo med Slovani, za kterih duševni blagor je posebno gorel. Preden je bil k Slovanom prišel, poslali so ga bili h Kozarom, ki je bilo pagansko ljudstvo nad črnim morjem. Na poti k njim je bil našel ostanke sv. Klementa, 3. naslednika sv. Petra, v Kersonesu. Po srčno dokončanem poslu se zopet povrne v samostan na Olimp, in kmali sta oba brata poslana med Bolgare. Tukaj sta prvič začela Slovanom v slovanskem jeziku oznanovati sv. vero in krstila sta tudi bolgarskega kneza Borisa. Njuna visoka učenost, gladki in v srce segajoči govori in globoko čutje za blagor človeštva so jima pridobili vse srca Bolgarov in razširila nju slavo po celem slovanskem svetu, in dospel je nju glas posebno na Moravsko. Vladal je ta čas veliko moravsko državo velikodušni knez Rastislav, Slovan od pet do glave. On je bil prvi spoznal, kaka sila in nevarnost da preti Slovanom od zahoda po Nemcih, in sklenil je svojo državo neodvisno ohraniti ne le od nemških kraljev, ampak tudi od nemških škofov. Pošlje tedaj koj poslance v Carigrad do čara Mihaela III. naj bi mu poslal mož, ki bi znali slovenski njegove ljudstva v pravi veri kršanski podučevati. Car Mihael sv. Cirila in Metoda pred se pokliče in jima naznani željo kneza mo-ravskega. Z veseljem sprejmeta posel in gresta h koncu leta 862 s poslanci v nov vinograd Gospodov na Moravsko  na Velehrad,   stolno mesto  kneza Rastislava. *)
*) Velehrad ni dan danes  sicer veliko  mesto,   ampak samo prost grofijski grad, in kjer je bilo združeno pred 8 dni Čez 100.000
Sveta solunska brata se lotita koj težkega dela , podu-čujeta ljudstvo v slovenskem jeziku z gladko in gorečo besedo; utemeljita in posvetita veliko cerkev; požigata stare lipove bregove, kterih je bilo še na kupe: združita okoli sebe veliko učencev, jih učita slovenske pisave in pripravljata v duhovski stan. Kar je Slovane pridobilo za vselej veri Kristusovi, to je bilo opravljanje vse službe Božje v slovenskem jeziku. Po štirih letih tacega delovanja se napotita Ciril in Metod na čelu veliko učencev v Rim, in seboj neseta ostanke sv. Klementa. Na poti prideta h knezu Kocelu, ki je vladal Slovence v Pononii okoli blatnega jezera, in čigar država je mejila s Slovenci v Ilirii. Tudi tukaj sta ljudstva v domačem jeziku podučevala, ki ju je navdušeno poslušalo. Sprejmejo ju od tod še drugi učenci kneza Kocela, ki so želeli v Rimu za duhovne posvečeni biti. V Rim prideta leta 867, kjer je sedel na stolu sv. Petra papež Adrijan II. On ju na čelu vseh kardinalov pri vratih sprejme in v slovesni procesii v Rim pelje. — V Rimu sta bila Metod in Ciril v škofa povzdignjena, in nju učenci za duhovne posvečeni. Sv. Ciril umerje 40 dni potem 14. februarja 869 v veliko žalost svojega brata Metoda in svojih učencev, in v neizmerno zgubo Slovanov. Se na smrtni postelji je Metodu Slovane živo priporočal in ga prosil, da bi se koj k njim nazaj vrniL Pokopan je bil sv. Ciril z veliko slovesnostjo v kapeli sv. Klementa.                                                  (Dal. prih.)