AÑO XXXIII (27). Štev. (No.) 8
ESLOVENlAi ¡LI BRE
•••••■■■■■■■■■■■■■■■■■«■■■■■■■■■■B■»■■■■■■!

■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■I

BUENOS AIRES
21. februarja 1974
Tudi pri nas	POKAŽIMO SE SLOVENCE VEDNO IN POVSOD
Vivir en paz feujo el Sol Argentino
Infiltracija je eno najbolj uspešnih sredstev marksističnega prodiranja v „kapitalistični“ svet. Rdeči so mojstri v tem, kako je treba priti prav v osrčje- organizacij, ustanov in gibanj, kjer bi po odprti poti nikdar ne mogli imeti uspeha. To se ni dogajalo samo drugod po svetu, ampak tudi pri nas v Sloveniji, že v časih, ko se ni nikomur niti sanjalo kakšne metode uporablja komunizem in ko nihče ni mislil, da bi mogel uspeti. Tako so n. pr. prepojili krščansko delavsko gibanje, Strokovno zvezo in jo spi'emenili v svoje slepo ubogljive pomočnike, tako so se vrinili v sokolske vrste, v katoliške prosvetne ustanove in celo v duhovniške vrste. Kakšen je bil uspeh njihove infiltracije smo videli na lastne oči.
Mi, ki smo mogli zapustiti zasužnjeno domovino, smo pravočasno videli po-gubonosno delo komunizma in smo se mu uprli z vsemi sredstvi, ki so nam bila pri roki: eni z orožjem, drugi z besedo, tiskano in govorjeno, tretji z molitvijo, da bi nas Bog obvaroval šibe, ki nam je grozila. V boju smo podlegli orožju močnejšega, nismo pa še zaključili boja na drugem polju: na idejnem. To smatram0 Za sv°j° dolžnost, kajti samo nam, ki živimo v svobodnem svetu, je možno govoriti resnico o tem, kar se dogaja v Sloveniji.
Ta stvar postaja rdečim oblastnikom doma vedno bolj neprijetna. Prva leta po koncu vojne so rdeči, pijani zmagoslavja, dali duška brutalnem zatiranju vsega, kar ni bilo stoodstotno z njimi v letih tkim. osvobodilnih bojev. Za nas, ki smo odšli v prostost, se niti niso preveč zanimali. Odpravili so nas z nekaj psovkami: vojni zločinci, narodni izdajalci, rablji itd., misleč, da se bomo kmalu pogreznili v velikem svetu v pozabo, izginili kot enota, in 'Se spremenili s tavajoče in zagrenjene brezdomce. Pa se to ni zgodilo.
Organizirali smo se, premagali začetne težave, prišli do svojih domov, družinskih in narodno-prosvetnih, ustanovili smo družine in vzgojili svoje sinove v istih načelih, ki smo jih priznavali mi in naši očetje in tako podaljšali življenje slovenski protikomunistični emigraciji v nove rodove.
S tem komunizem ni računal. Spoznal je, da se s psovkami ne more uničiti gibanja, kakršno je naše, z molkom tudi ne. Vedo, da njihov tisk pri nas ne uspeva, vedo pa tudi, da se naš protikomunistični in svobodni tisk doma išče in bere s spoštovanjem.
Kaj so ukrenili? Tudi med nami so začeli že pred leti s svojo infiltracij sko taktiko. Skraja skrpmno in ponižno, kakor oni znajo. Tu in tam se pojavi poslanik ali konzularni uslužbenec na malici ali večerji našega rojaka. Je vljuden, ne politizira, se zanima za naše ' razmere v skupnosti, za osebe, ki kaj pomenijo, za težave, ki jih imamo in podobno. Nekateri mu natrese grenkih resnic o tem, kaj so rdeči delali v Sloveniji med vojno in p0 njej, na kar mu rdeči tovariš odgovori, da vsega tega ni vedel, da je še mlad in da naj bo kakor koli že, čas je, da na vse to pozabimo. Predno se poslovi, povabi gostitelja na obisk v svojo pisarno, na čašo piva, na izlet.
Take štorije so se dogajale v Argentini, kjer nas imajo za najbolj trde in odporne, še bolj pa zgoraj na severu in v Evropi, kjer so stiki med rdečimi diplomati in njihovimi pomočniki ter med protikomunističnimi Slovenci že nekaj vsakdanjega. Le verjemite, da so taki stiki vedno v škodo našemu pravilnemu presojanju komunizma. Vemo dobro, da je med nami samimi nekaj ljudi, ki so se vdali rdečim, ki imajo med nami vlogo razdirati, napram novim gospodarjem pa ovajati. Kako bi sicer bilo mogoče da bi jugoslovanske oblasti v inozemstvu in doma imele tako točno sestavljeno kartoteko o naših ljudeh.
Tukaj moramo omeniti še nekaj. Zelo pogosto, čeprav ne v vseh slučajih, komunistična policija v Sloveniji lju
Imamo dve vrsti ljudi: take, ki vedno in povsod, doma in na tujem, ohranjajo svojo osebnost, narodno zavest, svoje narodne posebnosti in svoje domače navade; na drugi strani pa imamo tudi take, ki v tujem okolju kaj kmalu utonejo, se takoj prilagodijo okolici, opustijo tisti način življenja, ki so ga živeli doma, pretrgajo vsak stik s preteklostjo. Tudi mi Slovenci nismo v tem oziru nobena izjema, čeprav imajo morda prav tisti, ki pravijo, da spadamo Slovenci med tiste narode, ki se v tujini dolgo in močno oklepajo svojih domačih navad, in ki se radi družijo med seboj in se tako ohranjajo kot narodna skupina.
Nedavno so v Nemčiji raziskovali, kako živijo tuji delavci. Ugotovili so, da spadajo Slovenci in Hrvoti med najbolj organizirane narodnostne skupine, ki imajo povsod svoja društva in številne prireditve, ter da se redno zbirajo tudi pri bogoslužju v svojem lastnem jeziku. V tem oziru — tako ugotavljajo Nemci — so delavci drugih narodnosti (Italijani, Španci, Grki, Turki in drugi) mnogo na slabšem, brez večjega čuta za skupnost.
Take ugotovitve o slovenskih izseljencih je prijetno brati. Vprašanje pa je, ali niso te trditve nekoliko pretirane in ali ne obstoja tudi pri Slovencih še večja potreba po povezanosti, ki naj ohranja naše slovenstvo. Priznajmo, da je tudi med nami nekaj ljudi, ki se za skupnost ne zmenijo več, ki so že utonili v velikem tujem (argentinskem, a-meriškemi, kanadskem, hemškem, av-> stralskem) morju, in ki so napravili velik križ čez vse to, kar je bistveno slovensko, se ne družijo več s Slovenci, ne naročajo in ne berejo več slovenskih publikacij, se ne’ zanimajo za slovensko kulturo ne zgodovino in tudi ne za današnje razmere na Slovenskem. Sedaj se navdušujejo za to, kar so našli v novem kraju, za zgodovino in kulturo nove domovine. Izgubili so tudi smisel za slovensko službo božjo (in morda ne isamo za slovensko). Lahko si predstavljamo, kako je z otro-vih žilah pretaka slovenska kri, niso več Slovenci.
„ETNIČNA REVOLUCIJA“
V „Katoliškem glasu“ (štev. 45/73) je Božo Prevoršek napisal nekaj zanimivih opazovanj iz življenja raznih narodnostnih skupin v Združenih državah Amerike. Pravi, da se v zadnjih letih vedno bolj opaža, da so se začeli priseljenci raznih narodnosti prebujati k novemu življenju, da se hočejo uveljaviti kot narodnost in ne kot brezbarvni Amerikanci, ter nočejo, da bi se jih potujčevalo. Prevoršek v tej zvezi nava-ia besede armenskega nadškofa Mano-
beznivo pride pozdravit našega človeka, ki ga je domotožje ali želja videti svoje drage, privabila v Slovenijo. Tak obisk je vedno kopica vprašanj o osebah, ustanovah in prilikah v življenju slovenske skupnosti. Marsikdaj take pogovore posnemajo na trak. Mnogi tega ne povedo nikomur, vendar je svet tako majhen, da se taka skrivnost kaj kmalu ¡"ve. Ali se vam ne zdi, da bo tak človek, ko se vrne nazaj v svobodni svet — in vrnejo se vsi! — zelo previden o tem, kaj bo govoril o razmerah doma, kjer ima svoje sorodnike in morda materialne dobrine? Bog varuj, da bi sodili rojake, ki gredo domov na obisk svoiih dragih, ali ki pošiljajo domov svoje otroke, da vidijo lepote slovenske zemlje! Vendar je prav, da vsakomur, ki ne gre domov z dvomljivimi namem. priporočimo molk. če že molčijo tukaj, nni m.olčijo še tam.
Včasih mi pride na misel, kako to, da se Slovenci tako radi cepimo in drobimo in znaten del svojih sil uporabljamo, da dokazujemo krvavo potrebo tega cepljenja. Kakor da hočemo rdečim olajšati njihovo nehvaležno in malo uspešno delo infiltracije! Mi se grizemo med seboj, zmerjamo in sovražimo, njim
gogiana, ki označuje ta pojav kot „etnično revolucijo v ameriški družbi“. Do še pred nekaj leti je priseljenec nekako . sramežljivo skrival svoj rod in se skušal čim bolj prilagoditi ameriškemu načinu življenja. Sedaj pa se to spreminja, raste narodna zavest, raste zanimanje za zgodovino in kulturo svojega naroda, raste narodni ponos.
Ta novejša „etnična revolucijah morda Slovence manj zadeva, ker s,o tako revolucijo Slovenci izpeljali že pred desetletji. že takoj ob prihodu v nove kraje so slovenski priseljenci mnogo storili, da ne utonejo v tujem svetu, če se je le dalo, so se naselili precej skupaj, začeli sa ustanavljati slovenska društva, zidati prosvetne (slovenske) domove, organizirati slovensko službo božjo in slovenske šolske tečaje, izdajati lastni časopis in pozneje tiskati knjige itd. In tega dela niso skrivali. Bili so nanj ponosni. Spomnimo se na izjave senatorja Lausheta, da je ponosen, da je Slovenec.
Vendar pa bi bila nova „etnična revolucija potrebna za nekatere Slovence, ki so izgubili stik s slovenstvom. In zlasti važna bi bila za emigrantsko mladino. Da, zlasti mladini je treba vcepiti slovenskega duha, ji vzbuditi ponos, da je slovenskega rodu in jo tako pridobiti za to, da se vedno in povsod pokaže kot zavedno slovenska, čeprav ima ameriško, argentinsko, avstralsko in dr. državljanstvo.
ARMENSKI PRIMER
Prevoršek navaja v zgoraj omenjenem članku, kako so si Armenci v Združenih državah pomagali, da so se ohranili kot živa narodnostna skupina. Njihova osrednja organizacija v New Yorku je izvedla pred nekaj leti tako imenovano „telefonsko akcijo“ med svojimi rojaki, ki je zajela vso državo. S temi osebami je stopila v pisemski stik in jih povabila k sodelovanju v armenski skupnosti. Ta akcija je imela nepričakovano velik uspeh. Obisk armenskih cerkva se je močno povečal, naklada njihovih časopisov je znatno narastla. Od 400.000 Armencev, kolikor so jih našteli v ZDA, je danes večina aktivna v armenskih organizacijah.
Morda bi taka ali podobna akcija bila koristna tudi za nekatere Slovence po svetu, da bi jih vzdramila, oživela in znova pritegnila v slovensko družbo in da bi jih osvobodila tistega manjvrednostnega občutka, zaradi katerega se bojijo ali sramujejo pokazati se Slovenca.
Storimo vse, kar je v naši moči, da se bodo prav vsi Slovenci vedno in povsod pokazali kot Slovenci. Samo tako nas bo široki svet spoznal in upošteval.
pa pustimo le lahko delo, da nas hujskajo in cepijo. Čeprav se to dplgajk v malem, je zanje dober grižljaj. Pred nekaj meseci je ljubljansko „Delo“ prineslo skoro eno stran dolgo poročilo o „skesanem“ rojaku, ki se je vrnil do-' 'ov in tam časnikarjem na dolgo razlagal, kako „hudo se mu je godilo“ v Argentini, kjer „ni ne dela, ne jela, ne svobode“, kjer je bil „pravi suženj ljudi, ki s silo krote uboge rojake itd. Kako so pograbili besede človeka, ki ni spadal med nas in ki ni hotel delati, -ozon dokument o naši bedi!
Bistvo infiltracije je ravno v tem, do norabi vsako razpoko, vsako šibko s+ran v to, da skuša razkol razširiti in slabost povečati.
Ravno te dni sem čul. da so v Severn.’' Ameriki rdeči diplomati začeli npLinavHati tkim. „Jugoslovanske klube“, komor nrav liubeznivo vabijo nro-tikomunistične rojake in niihove sinove. Radovedni smo, koliko bodo uspeli, še. boli na, če bodo s to vrsto limanic neskusiP tudi pri nas v Argentini, če bodo, nekaj kalinov se bo gotovo dobilo. Nič zato. Mi bomo ostali, kakor smo bili!
A. J.
En el acto de Clausura de la “Colonia de vacaciones eslovena »74«” en la quinta Sloga el azul del cielo se pobló de coloridos augurios de amistad. Noventa globos que los soltaron otros tantos niños, llevaron a los niños de la Argentina a amistad de sus iguales, descendientes de inmigrantes eslovenos. La nota que los globos llevaron tierra adentro dice:
A TODOS LOS NIÑOS DE LA ARGENTINA
Estimado amigo:
Recibe los sincero saludos de un integrante de la “Colonia de vacaciones eslovena *U«” de la localidad de Castelar.
Deseo ser tu amigo y pido me escribas a mi casa y yo te contestaré.
Con este gesto, quiero ser fiel al legado de mis padres que viven en la Argentina desde el año 19.45 con el fírme propósito de trabajar y vivir en paz bajo el Sol Argentino.	'
.....	,	Castelar 16-2-1974
pie de la carta cada niño coloco su nombre y dirección.
UDOBJE NE MORE USTAVITI KOMUNIZMA
Neprestano napredujoča materializacija javnega in zasebnega življenja ter njo spremljajoče razvrednotenje krščanskih vrednot na svobodnem Zahodu povzroča vodstvu katoliške Cerkve velike skrbi. Jasno spoznanje, da tehnično udobje, televizija in avtomobil ne morejo ustaviti komunizma, če nismo ob vsem udobju tudi miselno pripravljeni branitelji krščanskih vrednot, je narekovalo izjavo, ki jo je objavil pred časom vatikanski radio. To izjavo bi lahko po pravici imenovali „obsodbo mlačnosti, nezanimanja in lenuharskega obdobja“, zato jo objavljamo v celoti.
Komunizem je v prvi vrsti miselnost ne pa gospodarsko dejstvo. Je metafizičen pojav, četudi se pretvarja in se predstavlja kot dejavnik blaginje. Je življenjski in svetovni nazor, ne pa bojevnik za boljšo plačo. Je vera, katere oznanilo se začenja z besedami: „V začetku je bila snov in snov je bila bog.“ Je vera izbrisanega neba in mistika zemlje.
Zaustavljati komunizem izključno na gospodarskem področju, v tekmi za višji življenjski standard se pravi posredno pritrjevati pravilnosti komunističnega življenjskega in svetovnega nazora. Prepustiti zaključek boja proti komunizmu le pristojnosti in področju proizvodnje in delitve snovnih dobrin zavaja v dvoumnost, da se vrednost vsake miselnosti da meriti samo se po količini zemskih dobrin, katero ta ali druga, miselnost lahko tudi resnično nudi.
Bojevati se s komunizmom samo na gospodarskem področju, se pravi zavračat: pozornost človeka na stalno zvišanje materialne blaginje, podčrtati materialno ugodje kot edini življenjski ideal, dati prednost mistiki zemlje in z njo tudi komunizmu. Proti komunizmu
PISMO IZ TRSTA
V drugo
Po vesteh od onkraj meje izvajajo komunisti vedno hujši pritisk na katoliško Cerkev, vendar tako, da se jim ne more očitati, da Cerkev preganjajo, le pri njenih predstavnikih skušajo najti kaj protizakonitega, da jih kaznujejo.
Tod se govori, da je imel mariborski škof dr. Držečnik sitnosti na meji, ko je potoval službeno v Rim poročat sv. Očetu. Nekemu beguskemu duhovniku z ameriškim potnim listom pa sploh niso dovolili vstopa v Jugoslavijo; je poskusil na več prehodih, pa povsod zastonj. O nekem drugem duhovniku beguncu, ki ima avstrijsko državljanstvo, slišim, da je imel sitnosti že v notranjosti Slovenije.
Salezijanec Franc Štuhec je pa v preteklem oktobru že v drugo pribežal v begustvo na to stran. Kot begunec iz leta 1945 je deloval na Tržaškem, najprej kot župnik v Dolini, nato kot ravnatelj vzgojnega zavoda Marijanišče na Opčinah, kjer je zopet začel izdajati salezijanske „Knjižice“. Ko pa je dose-grl. da s,o1 smele izhajati v Ljubljani, je šel tudi sam za njimi tja in leta 1968 postal župnik na Rudniku pri Ljubljani. Kot že prej tukaj, je tudi iz Slovenije organiziral močna romanja v Rim, Turin, Lurd, Fatimo, Einsiedeln, itd.
moramo nastopiti predvsem na ideol:-škem področju. K-munizem se krepi vedno tam, kjer je ideološki spor z njim oslabel ali pa celo utihnil.
Treba je podčrtati, vedno ponavljati in ljudi prepričevati, da komunizem ni to, za kar se rad izdaja, namreč prvi borec zatiranih, glasnik pravičnosti in svobode, borec za neodvisnost narodov in branilec mira. Treba je podčrtati, vedno ponavljati in ljudi prepričevati, da je komunizem ideologija absurda v svojih načelih, zmota v svojem nauku in nečloveška v svoji praksi.
V človeku se mora vzbuditi zavest resničnosti njegovega duha in uveljaviti dostojanstvo njegove osebnosti, kajti človek je poklican k svobodi in namenu, ki gresta tudi čez okvir naše zemlje. Odločno in vsak dan znova se mora uveljaviti dejansko uresničenje družbene pravičnosti, vera v krščanski svetovni nazor, prepričanje o veličini človekove osebnosti in veličini njenih pravic in dolžnosti, da se bomo lahko vsi veselili tiste svobode, katera omogoča sožitje v pluralistični družbi.
I otrebni so napori na gospodarskem področju, da se ustvarijo človeka vredni življenjski pogoji, da bo človek laže in svobodneje sledil povabilu krščanstva in svoje oči povzdignil k nebu. Za uresničenje teh ciljev pa potrebujemo globoko versko prepričanje in krščanski družbeni nauk. Ta nauk vsebuje celo in vspi premagujočo Resnico, zato je potrebno le dosledno uresničenje tega nauka v vsakdanjem življenju. To so učili vsi papeži od vznika komunistične ideologije. In to je jasno podčrtal tudi papež Janez XXIII. v svojih velikih okrožnicah .Mater et Magistra“ in „Pacem in
tnrvic“
begunec
Zavzel se je za ogrevanje cerkva, in posredoval med tržaško tvrdko Linart-therm in župniki. Te peči so se tako obnesle, da so že v sto cerkvah v Sloveniji vpeljali kurjavo.
Jasno je, da tolikšna dejavnost komunistom ni šla v račun. Ko se je 2. oktobra vračal iz Italije domov, so mu ves avto natančno preiskali, vendar niso našli nič prepovedanega, pri osebni preiskavi so pa dobili nekaj poljskih zlotov. Imel je namreč pripravljeno romanje na Poljsko za čez par dni. To jim je bilo dovolj, da so mu vzeli potni list in naredili preiskavo v župnišču. V „Nedelji“ z dne 20. jan. pišejo, saj so pri njem našli literaturo naj ekstremnejših političnih emigrantov (Jurčec, Mau-ser)“.
Zasliševali so ga šest zaporednih ur, potem pa še tri. Zeplenili so ves arhiv v zadevi cerkvenih peči in avto. Niso mu dovolili, da bi spremljal romanje na Poljsko, ki je imel pripravljeno za tiste dni. Ko je videl, koliko je ura, je v drugo vzel begunsko pot pod noge in v bližini :Sv. Višarij primahal na to stran.
Začetkom januarja ga je ljubljanska Uprava javne varnosti ovadila javnemu tožilcu kot osumljenega „nezakonitega
(Nad. na 2. str.)
FRANCIJA HODI SVOJO POT
TRHLOST EVROPSKE SKUPNOSTI
Na konferenci zahodnoevropskih držav ter ZDA in Japonske v Washing-tonu, ki je bila predvidena za dva dni pa s(d jo raztegnili zaradi francoskega rovarjenja na tri dni, je trinajst največjih potrošnic nafte sklenilo, da bodo kot skupnost razpravljale z arabskimi petrolejskimi državam ,d nadaljnjem oskrbovanju z nafto. Samo Francija jo nastopila proti organiziranemu nastopu, češ, da bodo arabske države skup'n nastop smatrale za sebi sovražno fronto, kar da bo imelo še hujše posledice za svobodni svet. Ostale evropske države se za francosko nasprotovanje niso zmenile in so podpisale skupno izjavo.
Na konferenci je nastopal proti skupnim nastopom držav francoski zunanji minister Jobert, v Parizu pa je proti zahodni petrolejski skupnosti na francoski vladni seji govoril Pompidou sam. Pompidou je predvsem očital zahodnoevropskim državam, da se še vedno pustijo voditi od ZDA. „ZSSR je pokazala svojo zmožnost kontrolirati satelite, ZDA pa hoče storiti isto z vsiljevanjem ,pax americanae* na Zahodu“, je govoril Pompidou. Nadalje je izjavil, da vso mednarodno politiko
v minulem desetletju dominira ZDA in ZSSR, s tajnimi razgovori med Nixo-nom in Brežnjevom. „Jobert ne govori kot francoski nacionalist, temveč kot evropski nacionalist“, je pribijal Pompidou. „Zaradi francoskega stališča Evropa kot celota ni bila potlačena“, je zaključil Pompidou svoje protiame-riško razglabljanje.
Francoski zun. minister Jobert je po vrnitvi iz Washingtona izjavil, omenjajoč Zahodno Nemčijo in Anglijo, da sta na konferenci v Washingtonu „bili dve delegaciji, ki nimata spomina“.
Francija se je na washingtonski konferenci ponovno ločila od ostale Zahodne Evrope ter je s tem zadala Skupnemu evropskemu trgu nov razkrajajoč udarec. Opazovalci ugotavljajo, da Francija na eni strani nasprotuje umiku ameriških čet iz Zahodne Evrope, da se čuti varnejšo pred sovjeti, na drugi strani pa bi hotela potisniti ZDA iz Evrope, da bi Pariz sam gospodaril v Zahodni Evropi, kolikor bi bilo mogoče,
Evropa je še daleč od skupnosti narodov, kakor si jo zamišljajo nekateri nolitični idealisti.
Čemu nova konferenca neuvrščenih držav
Poročilo, da sta jugoslovanski diktator Tito in predsednica Indije Indira Ghandi dala pobudo za sklicanje nove konference neuvrščenih držav, ali tretjega sveta, je presenetila svetovno javnost. Kot razlog za sklicanje te konference sta Tito in Indira Ghandi navedla svetovno energetsko krizo. Zelo verjetno pa je, da to nikakor ni glavni razlog za sklicanje nove konference, kajti države tretjega sveta so kaj malo prizadete zaradi arabskih omejitev pro-daie petroleja. Razlog za sklicanje konference mora potemtakem biti nekje drugje.
!»■■■■■■■■■■■■■■■■«■■■■■■■■■■■■■»■■■■■■■■■■■■■■■■
V DRUGO BEGUNEC
(Nad. s 1. str.)
zastopanja tuje firme, goljufije in izstavljanja lažnih listin“. Očitajo mu: 1.) da je zastopal tujo tvrdko in uvažal blago iz inozemstva, ne da bi imel obrtno dovoljenje za to, 2.) da so nekateri župniki prijavljali carini manjše cene, kot so jih v resnici plačevali, in 3.) da so nekateri plačevali v tuji valuti“.
Vse kaže, da bodo sprožili kar celo verigo tožb proti župnikom, ki so peči nabavili.
V letih po podpisu protokola z Vatikanom so komunisti s pritiskom na Cerkev in duhovnike malo popustili, pa so nekateri mislili, da se je komunizem spremenil, in niso bili več tako natančni v izpolnjevanju raznih deviznih predpisov. Saj je tujo valuto skoro vsakdo imel in z njo prosto razpolagal. Zdaj pa komunisti vijak zopet privijajo in še stare račune pregledujejo.
J.K.
Titovo prizadevanje za sklicanje nove konference bomo razumeli, ako si v glavnih obrisih ogledamo potek zadnje t. j. IV. konference neuvrštenih držav. Dočim so prve tri konference, katere sta organizirala Tito in Nasser v Beogradu, Kairu in Lusaki, razpravljale o kolonijah in odpravi leteh, pa se je na četrti konferenci razpravljalo o različnih oblikah „imperializma“, ki po mnenju neuvrščenih držav ogrožajo te države. Razumljivo je, da so posamezn1 govorniki krepko udrihali po severnoameriškem „imperializmu“, kar ni bilo za nikagor nič novega in nič posebnega. Toda prvič se je zgodilo, da so padale tudi obtožbe zoper sovjetski „imperializem“ in da je bila tako Sovjetska zveza postavljena v isto vrsto z Združenimi državami. V tem oziru sta bila zlasti krepka in glasna Kadafi in Mobutu. Sam predsednik konference Bumedien je v svojem uvodnem govoru naglasil, da se danes svet ne deli več med „revolucijonarce“ in „konservativce“, ampak med „bogate“ in „revne“. Še to je pripomnil, da so bogate države na severu, revne pa na jugu. Po teh besedah —: tako so jih razumeli vsi zborovalci — spada Sovjetska zveza z vsemi svojimi sateliti med „bogate“ države.
Takoj nato je vstal Fidel Kastro in v suženjski vdanosti do Sovjetske zveze začel razlagati., da to, kar dela So-vjetija, ni noben imperializem, ampak samo skrb za male države (okupacija Litve, Estonske in Letonske, zadušitev vstaje na Madžarskem, vkorakanje na Češkoslovaško, itd.). Tudi zastopniki Indije so se — sicer ne javno, ampak ra kulisami — trudili, da bi predobili delegate za to, da naj se Sovjetske
S olž enicin
Kakor smo zapisali v prejšnji številki našega tednika mnenje sovjetolo-gov, da bo sovjetska komunistična partija Solženicinu vzela sovjetsko državljanstvo in ga nasilno izgnala na Zahod, tako se je zgodilo.
Sedem NKVD policistov je vdrlo v Solženicinovo stanovanje sredi Moskve in ga nasilno odpeljalo. Prekinili so tudi telefon, kakor to delajo običajni razbojniki, da ne bi njegova žena mogla klicati tujih časnikarjev. Naslednji dan je Solženicin v spremstvu dveh NKVD policistov z letalom pristal na frankfurtskem letališču v Zahodni Nemčiji, kjer je stopil na svobodna evropska tla. Policista sta ostala v sovjetskem letalu.
Popolna nemoč celotnega marksističnega ustroja zlomiti silo človeškega duha in njegovega hrepenenja po svobodi ustvarjanja se je znova razgalila vsemu svetu v vsej svoji ničnosti.
Sovjetski komunistični režim se je na izgon Solženicina v svoji zlobi pripravljal že od maja lanskega leta. Sovjetski podpis ženevske konvencije o avtorskih pravicah 27. maja 1973 je neprijetno presenetil vse, ki jim je razvidna zlohotnost sistema, zgrajenega na marksističnem materializmu. Nihče teh namreč ni verjel, da so v Kremlju iskreni; obratno: takoj se je porodil upra-
vičen sum, kakšno zlo spet kujejo sovjetski partijski veljaki.
Za naše bralce, menimo, je prav, da si prikličemo v spomin zgodovinski razvoj, ki je pripeljal Moskvo do podpisa ženevske konvencije in da poznajo tudi past, ki jo je s svojim podpisom nastavila duhovnim ustvarjalcem v ZSSR. V prevodu prinašamo zadevni članek izpod strokovnjaškega peresa univ. profesorja pariške pravne fakultete Franco: sa Te-rre-a, ki ga je bil minulo nedeljo poslal pariškemu Figaroju v objavo:
Solženicin: poznamo njegova dela, njegovo junaštvo in njegov boj. Toda manj poznamo past, ki mu io je njegova domovina — ki tolmači zakone po svoie kakor kak malomeščan — nastavila, da bi ga prisilila k molku.
Ker gre za Rusijo, govorimo o Re-voluciii. Veliki: iz leta 1879. Imela je čast proglasiti pravico avtorja nad njegovim delom: v slavni formuli izjavlia: „Sad misli pisatelja je najbolj sveta, najbolj zakonita... od vseh lastnin.“
Lepa trditev, ki pa se je pozno uveljavila v mednarodni stvarnosti. V 19. stoletju je intelektualno piratstvo neovirano pustošilo: na veliko so reproducirali in prevajali dela brez avtorjevega privoljenja, zlasti v deželah, ki niso bile njegove.
Mednarodni teden
Lončarske posode peč preiskusi, pravične ljudi pa skušnjava bridkosti.
VATIKAN se že več let zavzema za to, da bi postal Jeruzalem mednarodno mesto, odprto za pripadnike vseh treh glavnih ver, ki so tam razširjene: katoliške, judovske in mohamedanske. Izraelcem ta predlog ne ugaja. Zlasti mu nasprotuje dr. Burg, vodja izraelske verske stranke. Tudi glasilo sindikalne zveze „Davar“, ki je pod političnim nadzorstvom izraelske laburistične stranke, ki je sedaj na vladi, je napadlo vatikansko politiko glede Jeruzalema. V Tel Avivu očitajo vatikanskemu govorniku prof. Alessandri-niju antisemitizem. V vatikanskih krogih pripominjajo, da je papež svoje gledišče glede Jeruzalema spor’čil izraelski predsednici Goldi Meir in zunanjemu ministru Abbi Ebanu. Krivično m očitati Vatikanu antisemitizem, ko je znano, kaj je Vatikan storil med dr” go svetovno vojno za jude.
ITALIJANSKA KP se že več let prizadeva za sodelovanje v italijansk' vladi. Ker vse levičarske stranke v Italiji ne premorejo večine, ki bi prevzela vlado, se KP trudi, da bi se povezala z italijansko Krščansko demokracijo, in bi obe skupaj prevzele vlado. Glavni tajnik KP Berlinguer je predlagal KD, naj bi kot najmočnejši stranki sklenili „zgodovinski kompromis“, t. j. pogodbo o sodelovanju. KD bo o tem predlogu sklepala na prihodnji glavni skupščini. Glavni tajnik KD Fanfani je že izjavil, da je sodelovanje s komunisti nemogoče, kar je svoj čas ugotovil že pokojni De Gasperi, ker so kršč. demokrati za svobodo in demokracijo, česar komunisti ne poznajo, ko so.na oblasti. Se ostreje je Berlinguerja zavrnil bivši min. predsednik Andreotti.
LIBIJSKI DIKTATOR Gaddafi je
Sveto pismo, Sir 27, 6
Iz življesaja in dogajanja v Argentini
Minuli teden je Argentina preživljala v znamenju razkrivanja komunistične zarote, s katero so nameravali ubiti podpredsednico Isabel de Peron in ministra za družbeno blaginjo Lope-za Rego, zatem pa še predsednika Perona in urugvajskega predsednika Bor-daberryja.
Policija je zaroto odkrila v Mar del Plati, ki je pretekli teden praznovala 100 letnico obstoja. Na proslavo obletnice bi morala priti podpredsednica Isabel de Peron in minister Lopez Rega, pa sta potovanje v zadnjem trenutku odpovedala. Policija je zagrabila zarotnika Carida, ki je bil zaprt zaradi terorizma že pod Lanussejem, pa je bil ob priliki Camporove amnestije „političnih,, pripornikov izpuščen na svobodo. V policijske mreže je za Cari-dejem zgrmela še vrsta drugih teroristov, ki so nameravali v Buenos Airesu ubiti Perona in Bordaberryja.
Po razkritju zarote je politični tednik Primicia, ki ga izdaja peronističm poslanec Rodolfo Arce, objavil senzacionalno poročilo, da „Peron resno misli na odstop in za vedno zapustiti državo“. Istočasno tednik poziva prebivalstvo, naj se mobilizira za zaščito Perona, „da ne bo odšel“. Tednik piše, dn hn Peron odstopil, če guvernerji v Gordohi, Mendozi in Salti ne odstopilo, če razkola v peronizmu ne ozdravilo, č” n” ustavijo terorizma in če tisk n" preneha braniti skrajnežev v peronizmu.
Opazovalci ugotavljajo, da ie bil po-
skusni balon za reakcijo javnega mnenja, ki je odgovorilo, kakor si je vlada želela. Večina prebivalstva si želi, da bi Peronu uspelo počistiti skrajneže v peronističnih vrstah in pospraviti teroristične elemente tako marksistične kakor desničarske.
Ena izmed žrtev te čistke bo, kakor kaže, tudi bivši predsednik Catnpora, ki ga je peronizem obtožil izdajstva. Zaradi izpusta na svobodu vrste marksističnih teroristov 25. maja lanskega leta si je nakopal krivdo za sedanje teroristične napade na večinsko vlado in njene organe.
Komunistični teroristi, združeni v ERP-u so pretekli teden uprizorili novo komedijo, ko so ugrabili turistični omnibus, nanj strpali več časnikarjev in dopisnikov tujih tiskovnih agencij in jim organizirali v neki predmestni kavarni tiskovno konferenco, na kateri so naznanili, da so „za skupen boj proti imperializmu“, ustanovili koordinacijski odbor s Tupamari v Urugvaju. ELN (Ejercito de Liberación Nacional) v Boliviji in MIR (Movimiento Izquierda Revolucionaria) v Čilu.
Moskva in Peking ter njihovi teroristi se ne morejo sprijazniti s stvarnostjo v latinski Ameriki, ki je trenutno taka, da je levičarjem bila iztr-o"} rvo oblast v vseh južnoameriških državah, ramn v Peruju. Najbolj desni-**>r«Vi ie zlasti, južni del latinske Amerike: Argentina, Čile, Paraguay in Uruguay, poleg njih pa še velikan Brazil.
pozval arabske države, da naj se med seboj trdno povežejo, sicer da se bo to zgodilo z revolucijo. „Zmerne vlade morajo pasti“, je izjavil Gaddafi, govoreč o nasprotovanju arabskih držav, da bi se povezale z Libijo, kakor se je to zgodilo nedavno s Tunezijo, še prej pa z Egiptom.
zveze ne napada (menda v zahval0 za vojaško in politično pomoč v boju s Pakistanom). Toda vsi ti napori niso nič pomagali. Večina udeležencev je obsodila vse oblike „Imperializma“ in izrecno tudi sovjetski imperializem.
Tako je torej Sovjetska zveza, ki je do nedavnega dejansko vodila in nadzorovala delovanje tretjega sveta, na
IV.	konferenci v Alžiru krepko propadla. Brežnjev je pisal nato Bumedie-nu zelo ostro pismo zaradi tega poloma, ta se tega ni preveč gnal k srcu.
Sovjetska zveza tega poraza ni mogla l-pr mirno vtakniti v žep. Zato ie naročila svojemu oprodi Titu, da naj F.kupai z Indiro Ghandi takoj organizira novo konferenco tretjega sveta c novim programom, ki nai reši čast ugled Sovjetske zveze. Bližnja bodrč-bo pokapala, v koliko so se posrečila ta sovjetska prizadevania, da oh-m m -"odstvo in nadzorstvo nad neuvrščenimi državami.
Goriška Iti
Krepke besede „K ato! iške g« glasa“
Goriški „Katoliški glas“ je v svoji četrti letošnji številki zapisal, da „katoliški tisk ni na prodaj“. V članku s tem naslovom pove, kako so se razne osebe trudile, da bi pridobile katoliški tisk vsaj za to, da hi molčal in ne kritiziral novih razmer pod komunizmom v Sloveniji, ..*e boste t0 storili, pot~m vas ’■ ”.m lahko tudi podprli.“
Katoliški tisk na Primorskem je to ponudbo odklonil. Zato ne dobiva nobene podpore od „Pastirčka“, knjig Mohorjeve družbe pa vse do „Katoliškega glasa“, ki je komunističnemu režimu še prav posebno v želodcu. Pa ne samo to, da ne dobiva nobene podpore, ki je tudi ne mara, da bi potem moral molčati, ampak se proti temu tisku vodi pravi bolj ali manj odkrit bojkot. Ker pa komunisti vedo, da krščansko ljudstvo ne more ostati brez dobrega tiska, so se agenti režima odločili za pospeševanje tiska iz Slovenije. Tam imajo namreč verski tisk, ki gradi kristjane, ne sme pa graditi državljanov. To slednje je privilegij partijskega tiska.
Podoba je, da ponudba izpred let še drži in da so jo nekateri •— razen kato-
Primorska
liškega tiska — sprejeli. Kajti nekateri zvesto molčijo k vsemu, kar uganja na Primorskem levičarski tabor.
Koroška —
Ravnatelj Franc Aichholzer — 90 letnik
Očak slovenskih koroških učiteljev ravnatelj Franc Aichholzer je dne 12. februarja t. 1. obhajal svojo devetdesetletnico. Pestra je življenjska pot tega velikega narodnjaka. Ker se je v plebiscitni dobi pokazal zavednega Slovenca, je izgubil službo šolskega nadzornika na Koroškem, šele po štirih letih so mu popravili krivico. Osnoval je list „Koroški Slovenec“ in je bil prvi njegov urednik. Leta 1938 so ga nacisti odpeljali v koncentracijsko taborišče Buchenwald. Po končani vojni je postal ravnatelj šole v Ločah in je sodeloval pri izdelavi osnutka dvojezične šole, ki je bila Koroškem v veljavi do 22. sept. 1958. Začel je izdajati mladinski list „Mladi rod“, ki izhaja že 20 let.
Tudi zdomski Slovenci prisrčno čestitamo g. Aichholzerju k njegovi 90-letnici.
Zato je bilo sklicano mednarodno zborovanje, leta 1886, ki so ga ratificirale številne države, med njimi Francija. Je to bernska konvencija, ki se je zavzela za zaščito avtorjev. Carska Rusija se ji ni priključila. Sovjetska Rusija jo je, značilno, posnemala: dasi je povzdigovala ideale iz 1789, je skrbno pazila, da ni pristala na posledice, ki bi ji mogle biti neprijetne. Ta kontradikcija, tako podobna kontradikciji imperialističnih sil, ji je omogočala okoriščati se z nečistimi dobički. Ropanje tujih avtorjev se je tako moglo nadaljevati. Ne da bi dobili pristanek in ne da bi plačevali avtorske pravice, so prevajali francoske znanstvenike, severnoameriške pripovednike. . . zlasti seveda, če so razlagali kapitalistični pritisk na svobodo duha.
In čas teče. Lenin, Stalin. Leta 1952 se bernski konvenciji pridruži znova splošna konvencija o avtorskih pravicah, konvencija v Ženevi, številne države spet podpišejo to konvencijo, med njimi tudi Francija; toda ZSSR ostaja odsotna.
In čas teče naprej. Hruščev, Brežnjev. ZSSR se končno odloči. Podpiše konvencijo in njen pristop začenja veljati — zapomnimo si datum ■— 27. maja 1973. Ali gre za odjugo v kulturi, za decarizacijo režima? 20. septembra 1973 — manj kot štiri mesece pozneje — ZSSR ustanovi državni organizem z
imenom „Agencija za avtorske pravice“.
Ta agencija kontrolira prevode del, napisanih v ZSSR, ki bodo objavljena v tujini in repatriira devize, ki jih tako dobi od tujih založnikov, da plača avtorjem — ne brez odbitka — delež, ki jim pripada.
In tako se past, neizprosno, znova zapre.
*
Kakšen bo torej položaj pisateljev v ZSSR, katerih dela izdajo v tujini brez partijskega blagoslova? Režim bo vsakemu enostavno dejal: izberi! Povej nam, če je bilo to tvoje delo, izdano v tujini, izdano s tvojim dovoljenjem ali brez njega?
S tvojim dovoljenjem? Toda ti si storil nezakonito dejanje1, pomagal si sovražnikom naroda. To se plača z ječo v Sibiriji.
Brez tvojega dovoljenja? Ker smo že podpisali ženevsko konvencijo za tvojo zaščito, je zdravilo enostavno: vse države, podpisnice konvencije in tista, kjer so izdali tvojo knjigo (proti tvoji volji, ali ne?), so se obvezale preprečevati resnično škandalozno razbojništvo: zato bodo morale zapleniti, zaradi falzi-fikacije, prepovedano delo.
Takšno umovanje je možno samo zaradi pogodbe, tako pravočasno podpisane: zapor in zaplemba; kazen ali molk... Mednarodno pravo, ustvarjeno za soglasje in odprtost, se v veščih
rokah spremeni v pretkano orodje zatiranja in zapore meja.
Razen če svobodne države ne sprejmejo te hinavščine, da ne bi postale sokrive mračnega . svetohlinstva. Toda kako se rešiti pasti, nastavljene z ženevskim dogovorom? Kako ne aplicirati dog vMra, ki je bil podpisan?
Obstoja možnost izmuzniti se. Dogovori so pogodbe, pogodbe med državami. Po svoji naravi pa dogovori predpostavljajo poštenost in zato obojestransko izpopolnjevanje. Tistemu, ki ne izpo-njuje, kar je obljubil, ni nihče dolžan dati to, kar je obljubil. To se imenuje, v pravu, oprostitev neizvršitve.
Aplicirajmo to na ZSSR. Kaj je podpisala?
Ni vredno ponavljati. S svojim podpisom ženevske konvencije je ZSSR izjavila, da je prepričana, da so določila o zaščiti avtorjev „primerna za zagotovitev spoštovanja pravic človeške osebe“ in da bo „olajševala širjenje del človeškega duha.“Poleg tega se je ZSSR s svojim podpisom konvencije obvezala „ukreniti vse potrebno za zadostno in učinkovito zaščito avtorskih pravic.“
Katero francosko sodišče, katero sodišče svobodnega sveta bi priznalo koristi ženevskega dogovora tistim, ki se norčujejo iz njegovih določil in njegovega duha? Nič jih k temu, juridično, ne sili. Vse jih, človeško odvrača od takega ravnanja.

SLOVENCI V ARGENTINI
LJUBLJANA — Novembra 1971 so se Ljubljančani na referendumu s 57% izrekli za „samoprispevek“ za gradnjo otroških vrtcev in osnovnih šol. S prvim januarjem 1972 so torej začeli ljubljan-čanom odtrgovati od plač 1% mesečno in s tem denarjem in seveda še iz drugih sredstev so zgradili pet vrtcev in eno šolo. Sedaj pa so se pojavile kritike v» gradnji teh vrtcev, predvsem zaradi novega za Bežigradom, ker bo dvonadstropen. Pravijo namreč, da nadstropne stavbe za otroško varstvo niso najbolj ustrezne, pa tudi cena takih stavb je precej višja. Bežigrajski vrtec je bil preračunan na 6,250.000 dinarjev, pa bo dokončani račun precej višji, saj je vrtec na Brodu, ki je montažni, stal „samo“ 6.200.000 dinarjev.
LJUBLJANA — Listom v Sloveniji in seveda v ostalih delih Jugoslavije, se letos ne obeta nič kaj prida. Tovarne rotacijskega papirja so namreč že obvestile svoje odjemalce, da ne bodo mogle prodajati, papirja po sporazumu lanskega junija, ko so odločili ceno na 3,40 din za kg. Zaradi velikega skoka cen surovin bodo morali porabniki odšteti 35% več. Ta nova podražitev predstavlja 92 odstotno povečanje cene v zadnjih desetih mesecih.
LJUBLJANA. — Letošnja zima je bila izredno mila, pa tudi skoraj brez snega. Tako so Slovenci laže prestajali energetsko krizo — pomanjkanje elektrike in kurilnega olja. Le za začetek je bilo malo snega — sredi novembra, potem pa skoraj nič več, razen seveda v višjih legah. V Ljubljani pa je spet pobelil ceste in hišne strehe sneg šele 7. februarja, pa ga je — na veselje starejših ¡sonce kmalu začelo topiti, mladina pa bi seveda rajši imela nekoliko več bele opojnosti.
AJDOVŠČINA — (Primorski akademski pevski zbor „Vinko Vodopivec“ je praznoval 220-letnico ustanovitve s koncertom v Ajdovščini. Zbor je pod vodstvom Braneta Demšarja izvajal dela Gallusa, Tomca, Srebotnjaka. Vrabca, Simonitija, Kozine, Merkuja, Švare, Venturinija, Perotta, Mirka in dve krstni izvedbi sta bili: Pavla Merkuja „Zvečer se ne pije“ ter Rada-Rimonitija „Moje srce“. V drugem delu koncerta pa so pod vodstvom ustanovitelja zbora iz prvega pevovodje Antona Nanuta nastopili vsi nekdanji in sedanji člani zbora.
LJUBLJANA. — Sredi zime so blizu Murske Sobote opazili zaostalo štorkljo. Skušali so jo ujeti, da bi jo prepeljali v toplejše kraje, kjer bi bilo več verjetnosti, da bi preživela. Toda nimamo novic, da bi se jim posrečilo ptico ujeti. Drugo zaostalo štorkljo pa je 16. januarja opazil na ljubljanskem barju ob Išči na svojem sprehodu dr. Franc Debevec, ki je menda nedaleč zadnjih ižanskih hiš iskala hrane. Seveda tudi tej štorklji nič kaj dob.r,o ne kaže, če bi pritisnil hujši mraz in sneg.
KAMNIK. — Kamniško podjetje „Stol“ je na XI. sejmu pohištva in opreme v Beogradu prejelo naj višje priznanje — „zlati ključ“ in diplomo, ki jo je podelil beograjski „Design Center“ (kako „domača“ imena ima večina jugoslovanskih podjetij!). Nagrajen je bil „Stolov“ omarasti sistem z blazinami, ki se poljubno oblikujejo v ležišča, počivalnike ali fotelje. Celoten sistem tega omarastega pohištva odlikujejo (spet jasne domače besede): komponibilnost, preprosta montaža, večnamenska funkcionalnost ter moderen design. Saj je že zaradi te preprostosti moralo pohištvo dobiti glavno priznanje!
PREŽGANJE. — Na Prežganju so 20. januarja nastopili Ladko Korošec, Marjan Benedičič in Milan Stante. Na sporedu so bili samospevi, operne arije ter „Atomski vek“ Mateja Bora. V drugem delu pa je Ladko Korošec predvajal barvne filme s svojih umetniških gostovanj po svetu.
LJUBLJANA. — V oktobrski številki znane francoske revije Esprit je izšel v prevodu daljši odlomek iz romana tržaškega pisatelja Borisa Pahorja „Nekropola“, ki je izšel leta 1967 v založbi Obzorja. Revija Prostor in čas pa je ta dogodek uporabila, da je objavila poročilo o „Nekropoli“ slovenisti« Marije Mitrovič, ki ga je napisala v Književnih novinah istega leta oh izidu knjige. Revija je napisala, da tedaj slovenska kritika skoraj ni „opazila“ izida knjige in da prevod poročila Marije Mitrovičeve poklanja pisatelju za šestdesetletnico. „Nekropola“ je roman o taborišču Natzweiler-Strithov v Vogezih, kjer je bil tudi Pahor med vojno interniran, delo pa se nanaša na taborišče dvajset let po vojni, ko je postalo shajališče turistov.
LJUBLJANA. — Leta 1973 je minilo 15 let od ustanovitve skupnega podjetja „Žito“, vendar so posamezni obrati tega kombinata stari že nad 100 let. To skupno podjetje je nastalo iz podjetij mlinske industrije Ljubljana, Lesce in Domžale, tovarne testenin z dvema obratoma, 15 pekarskih podjetij z 35 pekarnami, ki so jih po vojni „nacionalizirali“, tovarne bonbonov „Šumi“ ter tovarne čokolade „Gorenjka v Lescah in „Imperial“ v Krškem. Celotna dejavnost tega „velepodjetja“ poteka danes v 58 obratih. Svoje izdelke prodaja kombinat v Sloveniji, kjer krije 40% potrošnje žitaric, 35% potrošnje kruha in peciva, 40% testenin, izdelki „sladke industrije“ pa krijejo 30% kolačev, 12% bonbonov, 35% žvečilnega gumija in 4% čokoladnih izdelkov.
LJUBLJANA,— Vegetacijo ali rastlinstvo so proučevali že davno, švedski botanik Linne pa je dal s svojo razvrstitvijo rastlin v vrste zametke za moderno geobotaniko. Pred svetovno vojno sta v Sloveniji pričela načrtno
Osebne vesti
V	nedeljo, 17. februarjh, je bil krščen v cerkvi Mari.,e Pomagai Marcel Janez Bezlaj, sin Mirka in ge. Elizabete Marije roj. čater. Za botra sta bila ga. Marija Čater in g. Bogomir Bezlaj. Krstil je g. J,dže škerbec.
40 DNI V „LJUDSKEM ZAPORU“
V	prejšnji številki srn,o1 v kratki notici obvestili vse Slovence po svetu, da so ugrabitelji izpustili na svobodo nekdanjega direktorja produkcije v tovarni papirja, valovite lepenke in plastičnih izdelkov „Schcoinik“ g. Jožeta Ludvika. Pomotoma smo napisali, da je bil izpuščen že v ponedeljek 11. t. m., dočim je bil prost v resnici šele 12. februarja. Preživel je torej 40 dni v „ljudskem zaporu“ kot prvi letošnji argentinski ugrabljenec.
Direktorja Jožeta Ludvika so ugrabitelji zajeli na cesti kakih 200 metrov od tovarne Schcoinik 2. januarja letos. Ker se je upiral, so ga z udarci po glavi onesvestili in ga odpeljali v njegovem lastnem avtomobilu, ga nato premestili v drugo vozilo, njegov avto pa pustili v bližini nekega parka.
Iz časopisnih novic ob izpustitvi direktorja Ludvika posnemamo, da so ugrabitelji sprva zahtevali za izpustitev kar 1.500.000.000 pesov; po dogovarjanju s sorodniki so končno pristali na ’ 42.000.000 pesov. Dogovorjeno je bilo, da je treba denar odvreči iz avtomobila Citroen (ker ne more razviti
SLOVENCI
BRAZIL
Obletnica Saw Paulo
Mesto Sao Paulo je 25. januarja slavilo 420-letnico ustanovitve. Kardinal Pavel Krns je za ta dan spet povabil dušne pastirje priseljencev k somaševanju na Pateo do Colegio, to je_ na dvorišče — sedaj trg — pred poslopjem, kjer je živel jezuitski misijonar p. Anchieta, za katerega teče beatifikacijski
Pogumna izjava
Sovjetski matematik Igor šafarevič, ki spada med naj ožje sodelavce znanega atomskega fizika Saharova, je časnikarjem pogumno izjavil, da povzroča tutovzaprtje polovice cerkva v Sovjetski zvezi nrav tako škodo kot bi jo povzročilo zaprtje polovice? vseh znanstvenih inštitutov. Zaprtje cerkva uničuje duhovno stran ljudskega ljudstva prav tako, kakor bi zaprtje znanstvenih ustanov uničilo znanstveni napredek Ijud stva. Glede poučevaja verouka pa je Šafarevič izjavil, da bi morala sovjetska vlada dopustiti prostovoljno poučevanja verouka v šolah. Verjetno se bo ta matematik kmalu znašel v kaki sovjetski umobolnici.
raziskovati vegetacijo G. Tomažič in lani umrli Maks Wraber, po vojni se jima je pridružil še Tregubov; ti trije, so izšolali vrsto pomočnikov fitoceno-logov. Sedaj se delo načrtno ureja in sestavljajo Vegetacijsko karto Slovenije“. Dokončano je okoli 40% vsega ozemlja Slovenije v merilu 1:50.000. Vegetacijska karta je izdelana po' standardni srednjeevropski metodi ob upoštevanju najsodobnejšega stanja te vede. Ta karta prostorsko omejuje odnose med klimo, geološko-petrografsko podlago, tlemi in vegetacijo.
velike brzine, ni primeren za eventualno zasledovanje zlikovcev) v mestu pri Avenidi J. B. Justo in Niceto Vega.
Po uradnem nalogu se je z ugrabitvijo pečala tudi Brigada de Investigaciones de San Justo, ki je tudi diskretno sledila korakom sorodnikov in tako je policijski komisar iz San Justa postavil zasedo. Ko so ugrabitelji hoteli pobrati vrečo z denarjem, so opazili, da jim je policija za petami. Po kratkem streljanju so ugrabitelji pustili denar in se razbežali. Policiji ni uspelo ujeti nobenega ugrabitelja. Medtem pa so že izpustili bivšega direktorja Jožeta Ludvika, ki se je nato kmalu pripeljal s taksijem na svoj dom.
Po rešitvi iz „ljudskih zaporov“ se Je direktor Ludvik nekaj dni zatem interniral v sanatoriju zaradi celotnega pregleda, kajti po 40-dnevnem zaporu p,dd stalno morečo negotovostjo gotovo vsakdo potrebuje: določene zdravniške oskrbe. Kakor ¡sirno vsi prijatelji in znanci veseli nad srečnim razpletom, ¡mu prav takn želimo, da bi kmalu čil in zdrav zapustil sanatorij- Njegova biografija pa. bd zaradi tega nepričakova-neva dogodka prav gotovo za poglavje daljša.
CASTELAR
Na kinti Sloga je bil v soboto, 16. t. m. popoldne zaključek počitniške kolonije, o kateri bomo še poročali.
PO SVETU
postopek. Maše naj bi se seveda udeležili tudi člani narodnih skupin v narodnih nošah. Vabilu se je odzvalo 20 duhovnikov, prišla sta tudi guverner in župan, ki sta ob prihodu prisrčno pozdravila kardinala. Med udeleženci _ sv. maše v počastitev obletnice ustanovitve mesta je bilo v narodnih nošah največ Litvancev, osem Slovencev in približno toliko Hrvatov in Korejcev.
Pri pridigi je kardinal sporočil, da se ie v počastitev obletnice tik pod oltarjem v globini dvajset metrov ustavi
Sto let
V zapadni Nemčiji so ugotovili, da doživi vsako leto stoletnico rojstva povprečno 65 oseb. Od tega je 48 žensk in samo 17 moških. Velika večina žensk, ki so. dosegle 100 let, je poročenih žena z mnogimi otroci, in od teh jih zopet velika večina živi na deželi. Tudi so ugotovili, da so vsi stoletniki vse življenje krepko delali, in še to, da so skoraj vsi vitki. Debelost krajša življenje. Recept za dolgo življenje bi torej bil: potrebno se je poročiti, imeti mnogo otrok, treba je krepko delati, ostati vitek vse življenje in živeti na deželi.
Dva rekorda
Predstavnik zdravstvene oblasti v Pekingu je nedavno izjavil, da. v rdeči Kitajski ni več spolnih bolezni.
Skoraj v istem času pa so zdravstvene oblasti v Stockholmu dale v javnost poročilo, da spolne 'bolezni na Švedskem silno naraščajo in da ima sedaj švedska najvišji odstotek spolno bolnih. To je posledica previsoke živlienjske ravni in premajhne moralne strogosti.
žalbstna statistika
V' Združenih državah je silno na-ra-stlo uživanje mamil. Po najnovejših statistikah so vedno pogostejši smrtni primeri zaradi uživanja raznih mamil. Tako npr. zaradi uživanja heroina umre vsakih šest ur en Amerikanec. Seveda se pa tisti, ki so se predali uživanju mamil, kaj malo zanimajo za take statistike, podobno kot se kadilci in kadilke ne zmenijo za zdravniška svarila glede kaienja.
OBLAKOM Dr. Gregor Krek
Oj, oblaki, kaj hitite tak’ naprej; postojte vsaj!
Z vami iti dovolite v srečne kraje mi nazaj.
Tuj’c med tujci prevzdihujem, se vtolažiti ne vem, z vami iti poželjujem; oh, oblaki, tja naj grem!
Al’ oblaki Ie bežijo, za moj klic ne marajo, mene samega pustijo in naprej le jadrajo.
Oh, povejte, da iskreno ljubim vse prijatelje poželjujem neizrečeno enkrat videti jih še!
stroj, ki vrta rov za podzemeljsko železnico. (Mimogrede povemo, da bo še letos končanih prvih 18 km te železnice. Zadnje čase se po njej že vozijo delavci in drugi na preizkusnih vožnjah, a pri tem skrbno pazijo, da ne hi nobena ženska ne stopila v podzemlje, kajti tako trdijo — bi to prineslo nesrečo. Kolikor manj vere, toliko več vraževernosti pri ljudeh.)
vMed mašo so 'vse osebe v narodnih nošah sedele v prvi vrsti tik pred oltarjem; kardinal je po stari navadi dal vsem tem^ posebej blagoslovljeno rožo. Po zaključku svete daritve je kardinal slovenske deklice v narodnih nošah sam povedel na častno tribuno, kjer jih je predstavil guvernerju te 18 'milijonske zvezne države. Novi -poveljnik druge armade — v vsem Brazilu so štiri — pa, se je z njimi še fotografiral in jih pozdravil z vojaškim pozdravom.
„Diario Popular“ je naslednjega dne objavil daljši članek s slikami o proslavi na Pateo do Colegio. Med narodnimi nošami omenja tudi slovenske, katerih slike je list tudi priobčil.
V spoštljiv spojmin
V	januarju je v Brazilu umrlo pet Slovencev. (Dopisnik je navedel imeni le dveh in jima napisal besede v slovo, med tem pa smo o umrlem Emilu Sa-velliju v našem listu že pisali; op. ur.).
V	mestu Barra Mansa v državi Rio de Janeiro je 11.. januarja umrl zdravnik dr. Milan Tuma, doma s Krškega, star šele 49 let. Klasično gimnazijo je. študiral v Ljubljani, preživel taboriščna leta v Italiji, nadaljeval študije na medicinski fakulteti v Madridu in nato še v Rio. specializiral se je v tropičnih boleznih. Zato je tudi veliko potoval no vseh Amerikah, kjer je v raznih krajih preučeval ureditev raznih laboratorijev, Sam je tudi imel dva laboratorija; poleg tega je delal zadnji čas še v bolnišnicah v mestih Barra Mansa in Volta Redon-da, pa še poučeval je na univerzi v Rio de Janeiro. Bil je med drugim tudi član Mednarodne zdravstvene organizacije, ki deluje v sklopu Organizacije Združenih narodov.
Izrazom iskrenega sožalja pokojnikovih znancev in prijateljev, razkropljenih po vsem svetu, gospe dr. Marjeti Mazovčevi in sinovom Igorju, Mihu. Andreju in Pavlinu se pridružuje tudi Svobodna Slovenija.
POPRAVEK — Naši bralci so že sami pravilno ugotovili, da bi morala v naslovu članka o jugoslovanskem tihotapstvu v Trstu, ki je bil objavljen v prejšnji številki našega tednika, beseda „blagostanje“ biti natisnjena med narekovaji. Najlepša hVala! — Uredništvo
O d v s e p o v s o el
P. Bazilij.
Izseljenska mladina
Veliko slovenskih izseljenskih družin sem že srečal. Prišle so semkaj z malimi otroki, vsa nasmejana sta oče in mati začela novo življenje v novi deželi, ki jim je obljubljala lepšo bodočnost. Videl si na prvi pogled, da so se' po prihodu v Avstralijo naravnost oddahnili, pa naj so prišli iz begunskih taborišč ali pa naravnost iz domovine. Začetne težave so bile s slovensko pridnostjo premagane ustvarili so si lastni domek, otroci so rastli. Desetletje ali še več je minilo, da družinica še vedela ni kdaj. . .
Ko iste družine obiščem danes, je slika v marsikateri čisto drugačna. Boljša ali lepša? V materialnem oziru vsekakor, v sreči pa mnogokrat ne. Kljub blagostanju je manj zadovoljstva, manj zastopnosti. Začetne brige let, ko je bilo treba v vsem začeti od kraja, so na drug način še vedno tu, družina pa v njih mnogo manj sproščena. In v premnogih družinah žalostno potožijo, da se jim po vseh teh letih otroci — že skoraj odrasli — nekako odtujujejo. Pa je veliko še hujših primerov: otroci so že odtujeni. Izseljenski starši se počutijo kot koklja, ki so ji podsadili račke; ušle so
ji v vodo, ona pa brez moči krili in ko-kodajsa po bregu.. .
Vsa leta so starši v drugih skrbeh na vzgojo otrok premalo mislili. Danes to mnogi priznajo, ko je prepozno. Vzgojo so prepuščali zgolj šoli, pa še te niso izbirali. Žal niti najboljša šola staršev nikoli ne more nadomestiti, tako trdijo vsi pedagogi. Niti Cerkev je ne more, če manjka podlaga domačega zgleda staršev. Samo na temelju roda raste zdrav rod; dobra šolska vzgoja domačo vzgojo oplemeniti in obogati, enako doda svoie Cerkev s tako važnimi nauki za nravilni razvoj značajev. Mnogi izse-lienski starši niso dali otrokom niti dostojne prilike za verski pouk, lastni ’-gled kristjana pa je v sto skrbeh — odnovedal. Poriniti otroka skozi nekaj potrebnih in nepotrebnih —- tudi domala mesecev pouka kot pripravo na prvo sveto obhajilo in zopet tako po nekaj letih kot pripravo na birmo še ne pomeni dati otroku krščanske vzgoje, ki res neka’ velja v vsem nadaljnjem živ-lienju. Saj nima podlage. Ni se čuditi, da danes štirinajstletnik neha hoditi v cerkev in se postavi staršem v brk: „Zdaj sem že velik in ne bom hodil več! Saj tudi vidva ne hodita... “
Naša večja središča imajo' slovensko nedeljsko šolo. Kako majhen odstotek slovenskih staršev se je poslužuje za svoje otroke! Za mnoge otroke je slo desetletje mimo ne da bi vedeli zanjo. O družinah, ki žive raztresene daleč od središč, to razumem, za starše iz teh središč je brezbrižnost težko zagovarjati. Sicer pa tudi za pouk v Slomškovi šoli velja, da gram samo na podlagi zdrave vzgoje slovenske družine. In če slovenska šola že ne more dati popolnega znanja materinskega jezika, pa otroke vsaj nekako združuje: srečujejo se, spoznavajo se, zavest dobijo, da ta neangleški jezik govori tudi množica drugih, ne le njihovi starši.. . Brez tega je slovenska izseljenska družina korak bliže temu, da si je otrok v teku let našel svojo drulšičino in se -svojim slovenskim staršem lodtujil- Niti ni važno, da hi bil že tukaj rojen, pa hoče biti samo „Avstralec“. Prav. A če hoče biti „Avstralec“ na račun tega, da se sramuje svojih slovenskih staršev in jezika, ki ga je kot majhen otrok gdvoriil in ga morda delno celo še razu-neka-; ]P ni v redu. Ni otrok kriv — krivdo lahko iščem,o1 na celotni vzgoji (ali nevzgoji) v letih doraščanja, kjer so starši v svojih brigah pozabili rti najvažnejše točke svpjega poklica kot roditelji. 'Saj poklic staršev ni lahek: včasih je prav težak tako očetu kot
materi. Gotovp1 pa je posebno zahteven v izseljenskih družinah, ker ga otežuje toliko okoliščin.
Nova dežela nudi otroku novo okolje, tako različno od domačega. Malo je staršev, ki hi bili ob prihodu v zdomstvo nanj pripravljeni.. Ne le jezik, tudi vse življenje teče drugače, drugačen je šolski sistem, drugačni so šolski tovariši v svojih navadah (ali razvadah). Okolje različnih veroizpovedi, pa tudi modernega poganstva, otroka brez temeljitega nauka v lastni veri in dobrega zgleda staršev mimogrede pripravi, da sam končno odvrže vse. In okolje nove, še vedno se razvijajoče, mlade narodnosti izseljenskega otroka poplitvi v zavesti lastnega porekla. Koliko naše mladine so slovenski starši na ta način izgubili zase, za svoj narod in tudi za vero!
Mislim, da je pri vzgoji v vsaki družini važno vprašanje materinega jezika. Res je, da se večina družin ne ho vrnila v domovino. To se pravi, da se ie treba le pametno prilagoditi okolju nove dežele. Kako pa? S tem, da se slovenščina odvrže kot nepotrebna? Težko bi trdil, saj iz mnogih primerov vidim, kako občutno trpi vzgoja, kjer ni mogoča prava komunikacija med starši in otroki. Tudi če starši za silo obvladajo jezik nove dežele, pravega občevanja v družini ni: sto stvari se ne
da izraziti v vzgoji tako, kot bi starši hoteli in morali. Če še otrok ne razume slovensko ali pa se jezika staršev sramuje, ta komunikacija pade tako občutno, da se resni problemi začno. In končno še vedno drži pregovor: „Kolikor jezikov znaš, toliko mož veljaš!...“ Tudi Avstralci po rodu se uče tujih jezikov in jih znajo ceniti, čim potujejo izven pete celine. Nobenega drugega jezika se slovenski otrok ne bo naučil s tako malim trudom in tako poceni, kot ravno slovenskega. Za-visi pa od razumevanja staršev, kako se znajo približati problemu s prave strani ter otroka brez sile nekako navdušiti v zavesti potrebe znanja slovenskega jezika. Že sem srečal otroke, ki so bili vidno ponosni na svoje slovenske stavke. Takemu otroku je poten lahko vliti tudi zavest, da je ponosen na svoje slovensko poreklo, kakor je obenem lahko ponosen na svoje avstralsko državljanstvo.
Pred leti je Janez Kopač CM v kanadski Božji Besedi pisal o tem izseljenskem problemu. Lepo je opredelil izseljenske družine v tri skupine. Mislim, da je primer naše izseljenske skupine v Avstraliji kaj sličen drugim.
Prva skupina slovenskih družin skuša pri vzgoji otrok slovenski element popolnoma izločiti. Ti starši sami ni-(iNad- na 4. str.)
Po športnem svetu
„Španije ne bo na svetovnem nogometnem prvenstvu“. S temi besedami je več argentinskih ¡radijskih postaj sporočilo javnosti zmago jugoslovanske nogometne reprezentance nad špansko. Tekma je bila v Frankfurtu 13. februarja na nabito polnem stadionu, kjer je bilo kakih 70.000 gledhlcev. Ker je bilo prodanih tudi več desettisoč ponarejenih vsfdpnic, so za kupce ponaredkov prenašali tekmo Po velikem televizijskem zaslonu na nekem drugem stadionu.
Jugoslovanska ekipa je premagala Španijo z 1:0, zadetek pa je dal z glavo Katalinski v 13. minuti prvega polčasa. Za Jugoslavijo, ki se je s tem po daljšem presledku spet uvrstila v finalna tekmovanja za svetovno prvenstvo, so nastopili: Maič, Buljan, Hadžiagič, B>-gičevič, Katalinski, Oblak, Karasi, Šur-jak, ¡Petkovič, Ačimovič in Djajič. Brane Oblak iz Ljubljane, ki je do lani igral za Olimpijo, sedaj pa je član splitskega Hajduka, je bil edini Slovenec v moštvu, ki je premagalo Špance.
'Po tej zmagi, .o1 kateri pravijo, da jjo ‘j:ei jugoslovanski eikiipa z|aafluži!a< čeprav je po zadetku igrala bolj obrambno, se b,d Jugoslavija v prvi tekmi v četrtfinalu za svetovno prvenstvo pomerila s sedanjim prvakom Brazilom.
Sovjetski šahisti se bodo pomerili med seboj v polfinalu za določitev tekmeca proti sedanjemu svetovnemu ša-
V r.ednjo, 17. marca, bo v Slomškovem domu tradicionalna tombola. Že sedaj vas ppomirjamo: Kupite tablice v predprodaji. Povabite svojo znance ii prij1 telje!
3
-J
O
hoviskeunu prvaku Robertu Fischerju (ZDA). Nekdanji svetovni prvak Tigran ¡Petrosian je izločil Lajoša Portisclia (¡Madžarska,j s 3:2, Viktor Korčmoj pa Henriqeja Meckinga (Brazil). Oba ta dva se bosta aprila pomerila med seboj, Spassky pa se bo meril s Karpovim, mladim, nad vse obetajočim sovjetskim šahistom.
V rugbyju, za pokal ¡Petih držav — Anglije, škotske, Walesa, Irske in Francije, ki imajo najmočnejše ekipe v tem športu na svetu, — je Irska premagala Anglijo s 26:21. Zaenkrat vodi Wales s 4 točkami, pred Francijo in Irsko, ki imata po tri točke ter pred Škotsko z 2 točkama, zadnja .!©_ Anglija, ki /se ni zmagala na letošnjem turnirju.
Zbornik Svobodne Slovenije z I. 1971-1972 je po vsebini najbogatejša slovenska knjiga v svetu, po obsegu siajobšir-nejša in tudi najeenejša
OBVESTILA
ČETRTEK, 21, februarja:
V	Slovenskem domu v San Martinu
■ob 21. pričetek pevskih vaj Slovenskega pevskega zbora v San Martinu.
V	Slovenski hiši ob 18. srečanje fantov in deklet. Vabijo .odbori SDO, SFZ in SKAD.
SOBOTA, 23. februarja:
V	Slomškovem domu ob 20. pustna veselica.
NEDELJA, 24. februarja:
V	Slovenskem domu v Carapachayu
prstna zabava.
Na Pristavi v CastelarjiU pustna nedelji.
V	Hladnikovem domu v Slovenski vasi v Lanusu pustna veselica z sodelovanjem ¡orkestra „Duc in altom“.
PUSTIH VESELICA V SLOVENSKI VASI
v nedeljo, 24. februarja, začetek ob 20.30
Vabljeni vsi
Sodeluje orkester „DUC IN ALTUM“
RUTA 205 FTE. ESTACION TEL. 295-1197
AVDA. 25 de MAYO 136
ALMAFUERTE 3230 a 1 cuadra Municipalidad
NEKAJ POJASNIL
a)	— Vsa naša tekmovanja in natečaji so nagradni.
b)	— Nagrade se bodo razdelile ob zaključku razstave slovenske podjet-
nosti v oktobru.
c)	— Rešitve križank morete poslati tako, da križanko izrežete, ali jo
prerišete, ali pa napišete besede z označbo številke, h kateri vsaka pripada.
d)	— Kakršnakoli pojasnila morete dobiti tudi telefonsko na 658-6574.
e)	— V SLOGI JE MOČ!
ESLOVENA UBRE
Editor responsable: Miloš Stare Director: Tone Mizerit Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Aire» T.E. 69-9503 Argentina Uredniški odbor:
Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit
TOREK, 26- februarja 1974:
V	Slomškovem domu pustna zabava s sodelovanjem .orkestra „Duc in altum“
NEDELJA, 3. marca:
V	Slovenskem domu v Carapacbayi. skuppo kosilo, popoldne pa tombola.
NEDELJA, 17. marca 1974:
Tradicionalna tombola v Slomškovem domu.
¡NEDELJA, 7. aprila 1974:
Na Pristavi v Castelarju tombola.
DRUŠTVENI OGLASNIK
Učiteljska seja ŠOZS bo 27. februarja ¡ob 20 v prostorih ZiS.
Seja upravnega sveta Z.S bo 6. marca ob 20 v ¡Slovenski hiši- Vabljeni vsi odborniki.
Pisarna in knjižnica ZS je odprta vsak c?a.n od 16 do 20.
V Slomškovem domu bomo imeli zabavo na
PUSTNI TOREK
DR. JUAN JESUS BEASNIK
■
specialist za ortopedijo in travmatologijo
j C. José E. Uriburu 285, Cap. Fed Zahtevajte določitev ure na
telefonu 49-5855.
! Privatni telefon: 628-4188 ■
! Ordinira v torek, četrtek in soboto od 17 do 20
£ 2 o O -t-> s-i ? s -9 +3 h» O p t* ® <	FRANQUEO PAGADO Concesión N' 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N? 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No 1.149.713	

Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1974 za Argentino $ 105.— (10.500) — pri pošiljanju po pošti $ 110.— (11.000). ZDA in Kanada 16 USA dol.; za Evropo pa 19 USA dol. za pošiljanje z avion-sko pošto. Evropa, ZDA in Kanada za pošiljanje z navadno pošto 12 USA dol.
Talleres Gráficos Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, Buenes Aires. T. E. 33-7213
Slovenski dom v San Martinu
PUSTIVA DRUŽABNA PRIREDITEV v ponedeljek, 25. februarja, ob 21
IGRA ORKESTER PLANIKA (ki ima mnojgo mo v ih pesmi)
od 19 dalje.
Igral b0 orkester „DUC IN ALTUM“
Za krofe in druge dobrote bo poskrbljeno!
PUSTIVA ZABAVA IVA PRISTAVI
V CASTELARJU
\	[
24. februarja 1974
1	!
Opoldne kosilo (prosimo za prijavo) — krofi — muzika — zabava
■
Pridite!
■	■
■	■
■	■
i	■
»■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■»■■■■■■■■a■■■■■■■■■■-
JAVNI NOTAR
FRANCISCO RAUL CASCANTE
Escribano Público
Cangallo 16iž Buenos Aires Pta. baja, ofic. 2 T.E. 35-8827
Slovenski dom v Carapachayu
lepto vabi na
PUSTNO ZABAVO
ki bo v nedeljo, 24. t, m., v domu,.
V nedeljo, 3. marca, imamo v domu skupno kosilo, popoldne pa je
TOMBOLA
Vsi. rojaki prav prisrčno vabljeni!

EZEIZA
C. SPEGAZZINI SAN JUSTO
■■■■■■■■■■»■■■■■•■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■a
■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■»■■■■■■■■■■■■■»■■■■■■■■■■■■i
>■■■■■■■ ■■■■■■■■■■■■■.isa *■■■■»
AVDA. PAVON/H. YRIGOYEN 8854/62 LOMAS DE TEL. 243-22’91/3058 (Entre Boedo y Sáenz) ZAMORA
Opozarjamo, da imamo v Lomas de Zamora, v našem novem velikem lokalu, vedno na razpolago najfinejšo pohištvo
Svoji k ¡svojim! Veliko slovenskih podjetnikov in obrtnikov že dela s SLOGO, a še več bi jih lahko! Pozanimajte sa za novo vrsto posojila za obrtnike in trgovce! Obresti, ki jih plačate pri nas, ostanejo „doma“, se razdele med domače ljudi. Pomislite tudi na to, preden iščete posojilo
drugod!
■
■
KREDITNA ZADRUGA SLOGA z. z o. z.
Bme. Mitre 97	T. E. 658-6574	Ramos Mejia
■ a ■
■
Uradne ure: ob torkih, četrtkih in sobotah od 16—20
■
■
■
■
(¡Nad. s 3- str.)
majo nobene prave narodne zavesti in je logično niti ne morejo prenesti na svoje otroke. Prepričani so, da je za otroka najbolje, da sploh pozabi na mali slovenski narod. Majhnost našega naroda še njih same vznemirja; o-trokom bi vzbujala čut manjvrednosti, pravijo. O Sloveniji jim sploh ne govore. četudi sami morda kaj slabo tolčejo angleščino, bodo z otroki govorili le v jeziku nove dežele in iščejo zanje le angleško govorečo družbo. Sami skušajo storiti vse, da se bodo že njihovi otroci počutili polnokrvni Avstralci, pozabijo naj na vse, kar je v zvezi s Slovenijo. — Res morda takih skrajnih družin ni ravno veliko, a nanje naletiš v vseh naših naselbinah.
Druga skupina slovenskih družin pa gre ravno v nasprotno skrajnost. Ti hočejo vzgajati svoje otroke pač tako, kot so bili nekoč sami vzgojeni, ko so doraščali v popolnoma slovenskem o-kolju. Izvzeta je seveda šola, ki je nujnost; drugače pa otroka skrbno varujejo, da bi se ne navzel kaj avstralskega. Otroci morajo vedno slišati isto pesem, ki jim je prišla že preko glave in se jih več ne prime: „Pri nas v Sloveniji je bilo tako in tako ■— tako bo tudi v naši družini tukaj!...“ Vs© starokranjsko miselnost hočejo stoodstotno prenesti na otroke, pa pri tem
pozabijo, da je med njihovo domovino in novo deželo široko morje ter gre tudi čas svojo pot. Pozabijo, da je tudi doma danes marsikaj drugače kot takrat, ko smo tam mi doraščali.
Sredi med obema skrajnostima je tretja skupina slovenskih izseljenskih družin, ki skušajo pri vzgoji otrok upoštevati tudi novo okolje dežele. Otroci se v novi domovini morajo počutiti doma in se znajti tudi izven družinskega kroga. Kdo jim bo zameril in štel v zlo, če jih ta dežela mnogo bolj privlačuje kot pa nas, ki nismo tu hodili v šolo in nam angleščina nikoli pošteno tekla ne bo! Vendar jim starši na neprisiljen način skušajo ohranjati slovensko zavest. Nič ne bo otrokom škodilo, če bodo vedeli kaj o domovini svojega rojstva, ali — če so že tokaj rojeni — o kraju rojstva svojih staršev. Naj bi cenili dediščino staršev, saj se da © naši kulturi, zgodovini in narodni tradiciji toliko lepega povedati. Starši te skupine se trudijo, da otroci ne pozabijo slovenskega jezika, še pri vsem trudu včasih okoliščine prevladujejo in posel ni lahek, če le mogoče, porabijo priliko, da otrok obiskuje slovensko šolo, z njo nastopa in ima vsaj delno slovensko druščino. V otrocih skušajo vzbujati ljubezen do slovenske molitve in pesmi.
Vsakdo lahko uvidi, da je srednja
pot tudi tukaj najboljša pot. Le tako se ohrani skladnost izseljenskih družin ter se v njih ne kaže napetost in miselna odtujenost med starši in otroki. Otroci nehote vplivajo na starše in jim tako pomagajo vživi j ati se v novo okolje. Starši pa svojim otrokom omogočajo, da bodo, ko dorastejo, še znali slovensko ter jih r.e bo sram, da so člani slovenske priseljene družine.
Kot zadnji čas mnogo beremo in slišimo, je to pot kot najboljšo končno spoznalo tudi vodstvo naše dežele. Iz prakse preteklosti je vedno bolj vidno, da je bila izseljenska mladina v veliko primerih siljena v integracijo, ki ni bila zdrava: staršem odtujena mladina je mladina razbitih značajev. Vodstvo je le spoznalo, da bo imela dežela mnogo več koristi od mladine, ki zna in ceni materini jezik ter spoštuje svoje poreklo. Danes znanje jezika staršev poudarjajo celo v šolah, enako vrednost kulture prišeljenh narodov. V tem je zadnji čas ves šolski program v Avstraliji dobil novo podlago in ni le pametno mnenje posameznih učiteljev, kot ie bilo to še pred desetimi leti. Gre za harmonično povezavo ■—• v našem primeru slovenskega in avstralskega. Samo v taki povezavi obe strani pridobita. Če ta postopek pravilno razume oblast in to razume tudi izseljenska družina, potem hudi problemi dorašča-
joče mladine sami odpadejo, ali pa vsaj niso nepremostljivi, če se pojavijo.
Imamo med nami mnogo lepih primerov, zdi pa se mi, da je še več slučajev, ko so leta zamujena in ni več kaj popravljati. V tem smo žal zaostali precej za našimi rojaki v Ameriki in bojim se, da bo velik del celo naše prve generacije za slovenstvo izgubljen. Amerika ima velike Slovence in velike Amerikance v istih osebah; ponosni so na svoje rojstvo pod ameriško zastavo, obenem pa tudi s ponosom v slovenskem jeziku povedo, da sta jim oče in mati Slovenca.
Ko je pokojni Msgr. John Oman, dolgoletni župnik slovenske fare sv. Lovrenca v Clevelandu, prvič obiskal Slovenijo, je ob prihodu poljubil slovensko zemljo. Ni ga bilo sram pred vsemi okrog njega poklekniti in v vsej iskrenosti na tako lep način pokazati spoštovanje in ljubezen „do zemlje, ki mu je dala dobre slovenske starše.“ Pa je bil rojen Amerikanec, dasi je čutil vse svoje življenje slovensko. Ko si ga poslušal govoriti, bi nikoli ne verjel, da ni prišel v Ameriko že v zrelih letih.
In kako čudovito lepo zvene besede v Ameriki rojenega Franka Lauscheta, ki se je v ameriškem javnem življenju povzpel prav med vrhove. Na lanskem Slovenskem večeru v Washingto-nu je svoj govor končal z besedami:
„.. .Ponosen sem, kot sem vedno bil ponosen, da govorim slovenski jezik — ko sem bil župan (mesta Clevelanda), guverner (države Ohio) in senator. Brez omahovanja sem vedno povedal, da sem Slovenec in to nameravam osta~ ti do konca svojega življenja!“ Te besede je izrekel mož, ki je bil dolga leta senator Združenih držav in so mu kot takemu celo ponujali kandidaturo za mesto predsednika ZDA. Vsa Amerika ga pozna kot odličnega Amerikan-ca, vsa Amerika ga spoštuje tudi kot zavednega Slovenca.
Kaj se vam ne zdi, da se da prav tako lepo združiti tudi slovenstvo in avstralstvo?
Starši, ta zgled povejte svojim otrokom! Vam pa naj za konec povem tole: Frank Lausche ob vsaki priliki poudari, da je močno slovensko zavest prejel od svoje drage matere in zavednega očeta. Res mu je tudi slovensko na-rodnozavedno in verno okolje Clevelanda dalo svoje, saj je bil s starši njegov živi del in se še rad spominja, kako ie pred slovensko cerkvijo sv. Vida pro-daial kot fantiček časopise. A brez skrbnih staršev bi ga odnesel ameriški tok. Morda celo visokih položajev ne bi nikoli dosegel brez svoje iskrene ljubezni do naroda, iz katerega je izšel na ameriških tleh.
(„Misli“)