„DOM IN SVET:' 1890, štev. 11. 351 TTRVATSKO SLOVSTVO. »O prijevodu psalama u njekijem rukopisma hrvatsko-srpsko- i btigarsko-slovenskijem.« Napisao M. Valjavec. Pre-štampano iz XCVII[., XOIX. i C. knjige Rada jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti. U Zagrebu. Tisak Dioničke Tiskare. 1890. Str. 220. — Naš učeni gospod rojak opisuje v tej knjigi staroslovenski prevod psalmov v nekaterih rokopisih hrvatske, srbske in bolgarske recenzije. Glavni namen pisatelja je bil: »porediti ili pri-spodobiti prijevod pomenutijeh rukopisa s pri-jevodom staroslovenskijem. kakav ima v psal-tiru glagolskom manastira Sinai-brda po Geitle-rovu izdanju.« Knjiga ima dva dela: I. Psalmi pisani glagolicom (str. 7—137). II. Psalmi ciri-licom pisani: a) srbske recenzije (str. 137—156;; b) bugarske recenzije (str. 157—193). Naposled še »Osvrt«, v katerem se ozira pisatelj na svojo preiskavo ter kaže razlike med cirilskimi psal-tiri in glagolskimi (str. 193—220). — Dasi nam je ta knjiga že pred nekaj meseci došla. vendar je ne moremo še sedaj ocenjati. Morebiti o priliki, ako se sploh da tako strokovnjaško, naravnost iz virov povzeto delo ocenjati. S tem le opozarjamo čitatelje na ta težki plod delovanja našega vrlega rojaka, ki je slovensko ime tako poslavil med brati Hrvati. Dr. F. L. Knjige sv, Jeronima za leto 1890. Pred mesecem je poslalo društvo sv. Jero-:ma svojim členom društvene knjige za leto y0., naj zato nekoliko izpregovorim o samem uštvu in pa o knjigah, katere je izdalo letos! Dne 8. maja t. 1. je bila v nadškofijskem menišču glavna drušjvena seja, kateri je pred-doval društveni predsednik kanonik Budicki uštvo je v zadnjih dvanajstih letih napredo-lo, vendar še vse premalo, če pregledamo gmotne razmere društva in pa veličino lepe hrvatske domovine. L. 1878. je bilo vseh členov 4131, a danes jih je 8758, torej več, kakor za polovico, kar je izvestno lep napredek. Društvu je v prvi vrsti namen, da poučuje v lepih, lahko umevnih knjižicah hrvatski narod, da mu v težkih borbah za_ obstanek donaša duševnega krepila in razveseljujoče zabave. Torej preprostemu hrvatskemu seljaku so namenjene knjige, a poglejmo sedaj, koliko je hrvatskih kmetov društvenih členov! L. 1878. jih je bilo 450, a letos jih je 1318, kar je mnogo in mnogo premalo za hrvatski narod. Res mi bodete morda odgovorili: kaj si pozabil na »Danico«, društveni koledar, katere se je tiskalo 33.000 iz-tiskov, kateri so romali med narod? Priznavam, da je to lep napredek, vendar zakaj ne bi bilo tako tudi z drugimi knjigami? Drugi bi mi morda odgovoril, da je hrvatski narod jako siromašen in preobložen z davki: odkod mu potem novcev za knjige? Rad priznavam tudi žalostno stanje hrvatskega kmetstva, vendar ni povsod tako, mnogo je krajev, kjer ima narod vsega v izobilju (n. pr. v Slavoniji), pa bi se mnogokateri vpisal v to koristno društvo, da mu je bolje znano. Zato bi se bili morali potruditi domoljubi, posebno pa domorodno du-hovništvo; da narod bolj spoznava društvo, treba mu je društvo priporočati ob raznih prilikah. Pa še nekaj bi si usodil opomniti. Kako bi bilo, ko bi se ustanovil tudi letni donesek, za kateri bi se dobile društvene knjige (n. pr. 60 novč. na leto), ker marsikateri težko plača pet goldinarjev na enkrat; mnogo jih ne zmore, še večim se pa smilijo, saj znano, kako težko se položi darček na žrtvenik domovine, pa če nam tudi to koristi. »Danica« nam dokazuje, da se narod baš tako ne brani knjige, če jo more dobiti za majhen denar. Zakaj se torej ne bi ustanovila letnina? Imovina društvena je jako povoljna, a šteje 117.138 gld. 95 novč.; narasla je v enem letu za 8360 gld. 82 novč. To so lepi novci, zato mislim, da bi moglo društvo malo več trositi na dobro pisane knjige, kar bi bilo izvestno društvu v slavo, čitateljem pa v korist. Pred nekolikim časom sta se odpovedala dosedanji predsednik Budicki in blagajnik Pažur, in društvo si je izbralo za novega predsednika našega rojaka, kanonika dr. F. Suka, a za blagajnika profesorja dr. I. Dočkaia. Kdor pozna oba gospoda, uverjen je, da bode njiju delovanje društvu kaj koristno in plodonosno. (Daije ) »Ana Loviceva« spjevao I. Trnski. V Zagrebu. Knjigare Dioničke Tiskare. 1890. 8°. St. 104. G. 50 kr. — Ta daljša epska pesem obdeluje zgodovinsko dejstvo, katero pesnik sam v predgovoru naznanja, kako je Ana Loviceva, deklica iz Kostanjevice 1. 1630 izdala svoje rojake Turkom. Janko, zal in čvrst mladenič kostanjeviški, je bil v nekem boju onkraj Une ujet. Ahmet-aga ga da zapreti v Krupski grad. Ana, ki ga je ljubila, poskušala je vse, da bi ga rešila, a vsi poskusi njeni so zaman. Pomoč pride od drugodi. Mejra, Ahmetova hči, skrivna kristijanka, usmili se jetnika in mu pomaga ubežati. Iz hvaležnosti do nje in prijaznosti pa nastane med njima ljubezen. Neko noč zbežita preko Une v domovje. Orv ljubosumnosti se zaje sedaj Ani v dušo. Janku razodene svoja čustva; a ta je ne posluša in jo odpravi. Zrinovska vdova, posest-nica gradu v Kostanjevici, povspešuje zvezo Janka z Mejro. Užaljena Ana pribeži k Ahmetu in mu razkrije vse načrte Mejrine. Ponudi se mu sama, ako se krvavo zmaščuje nad ubežnikom in njo. Naznani mu kraj — cerkev svete Ane — in čas : pri sv. maši ob povzdigovanju, kjer in kdaj naj napade vernike z Jankom vred. Tako se zgodi. Ana poda z rdečim robcem znamenje, Turki planejo in vse pobijejo, samo maš-nik z Bogom izgine brez sledu. Ana, zvedevša smrt zaročenca, stopi v samostan. Ahmet se na ganljivo pismo biskupa Mrnjavčiča kesa za-vratnega napada in v jezi ustreli Ano, izda-jalko. — Ta dogodek, kakor nam kaže tu sestavljena ogrd. doni nekako znano in spomina v nekojih potezah na »Miklovo Zalo«, kratko, ni povsem izviren, poseben. A hvaliti nam je dovršeno tehniko, krasno obliko. Narodni zvok in umetelna beseda se vrstita v najlepšem soglasju 382 Slovstvo. pri predsedniku »Katoliške družbe« in po knjigarnah. Posvečene so Drobtinice »visokorodnemu gospodu Andreju baronu Winklerju, c. kr. deželnemu predsedniku kranjskemu itd. v spomin desetletnice njegovega predsedništva«.—Vsebina je ta-le: A. Nabožni del: Duh sv. Frančiška Šaleškega. (Str. 3.—80.) B. Življenjepisi: Dr. Jakob Maksimilijan Ste-pišnik, knezoškof lavantinski. (Str. 83. — 99.) Spisal Jernej Voh, župnik. Andrej baron Winkler, c. kr. deželni predsednik kranjski. (Str. 101.—113.) Spisal Ivan Lavrenčič. Karol Tedeschi, župnik. (Str. 115. —146.) Spisal Matija Mrak, kapelan. Jožef Škof, pobožen kmet. (Str. 147. —162.) Spisal Matej Ražun. C. Raznoterosti: Tri ure v Vatikanu. (Potopisni spomini rimskega romarja. Str. 165. do 170.) Rožno venska Mati Božja v Poni-pejih. (Str. 170.—173.) Poučne dogodbe. (Str. 174.—184.). Pesmi (str. 184.—192.), med katerimi se odlikujeta: »Cerkvene himne kraljici presv. rožnega venca«, poslovenil J. Bile, in pa R. Silvestra spev: »Križec«, ki popisuje mično dogodbo v pesniški obliki. Knjiga ima sliko Marijanišča na kartonu in štiri druge slike, kakor škofa Stepišnika, barona Winklerja in župnika Tedeschija. Ker je urednik tega lista uredil in izdal ta letnik, ne moremo objaviti nikake ocene, ampak le prosimo ob tej priliki blagovoljne podpore. Življenjepisi, poučni spisi, dogodile, vzgledi, pesmi — vse nam bode ustrezalo, ako bode le vsebina res dobra. J. Giontinijeva knjižnica za otroke.« Nismo še skoro imeli v rokah kaj tako primernega in 'epega iz slovstva, namenjenega mladini, kakor je zbirka malih zvežčičev z navedenim imenom. V trdem zavitku ponuja izdajatelj ali bolje založnik 12 povestic, katerih vsaka je v malem, mehko vezanem 6 listov obsežnem zvezku. Prvi list ima naslov, a h krati je (z zadnjim) list za zavitek. Povestice so pa te-le: 1. Božje oko bdi. 2. Ne bodi radoveden. 3. Jurijče in Zorka. 4. Ne vodi nas v skušnjavo! 5. Vihar na morji. 6. Lebkomiseina prijatelja. 7. Otroci v gozdu. 8. Ivan Hromeč. 9. Ubožni Tonče 10. Soseda. 11. Uboga družina. 12. Mati in sin. In kako so mične te pripovedke ter h krati poučne! Otrok naj bi jih čital in zopet čital. A kar je povesticam v velik prid, je to, da imajo čedne barvene slike: vsaka jih ima po šest. Zato menim, da ne morejo stariši kupiti boljega darila za Miklavža, ali za božič, ali za god otrokom, kakor je ta knjižica za otroke. Jezik je lep, jako pravilen. Škoda, da ne poznamo pisatelja! Želimo le še to, da bi se ta zbirka kmalu pomnožila, jako pomnožila in da bi gospod pisatelj ali urednik hotel malo bolj poudarjati to, kar je posebej katoliško, n. pr. o Materi Božji, o svetnikih, angelju varihu. Ne dvomim potem, da bode tudi gmotni uspeh povoljen. »Božič pridnim otrokom.« Slovenski mladini poklonil Alojzij Vakaj. Leto prvo. Maribor 1890. Izdal in založil pisatelj. Tisk tiskarne sv. Cirila v Mariboru.« 12°. Str 48. Cena s poštnino vred 15 kr. Dobiva se pri pisatelju pri sv. Ani v Slovenskih goricah, p. Št. Lenart na Štajarskem. — Dasi imamo takih zbirk že precej, vendar upam, da to ne bode poslednja po svoji vrednosti med njimi. Povem namreč naravnost, da sem v knjižici več dobil, nego sem pričakoval. Kako prijetno pripovedovanje, kako bla-žilen verski duh in naposled, kako čist in pravilen jezik! Vidi se, da je bila knjižica tudi v rokah spretnega jezikoslovca. Da, tako je prav! Ako namerava gospod pisatelj tako ravnati i nadalje, potem pozdravljamo z veseljem »Leto prvo«. Ker je gospod pisatelj zaradi svoje bo-lehnosti tudi v gmotnih sitnostih, želimo, da bi se knjižica dobro razprodala. RVATSKO SLOVSTVO. Knjige so. Jeronima za leto 1890. (Daljo ) Oglejmo si sedaj čvetero društvenih knjig za leto 1890. I. »Danica, koledar i Ijetopis društva sveto-jeronimskoga za g. 1891.« — 8°. Str. 192. Cena 25 kr. — »Danica« za 1. 1891. ne zaostaja prav nič za poprejšnjimi. Poleg običnega koledarja in letopisa se vrsti zabavno-poučni del. Tu sta življenjepisa dveh odličnih društvenih dobrotnikov, kanonika A. Veberja in reškega župnika J. Fiamina, potem pa opisa mest Spleta in Travnika z lepimi slikami. Jako primeren in poučen za katoliške Hrvate je pa spis: »Kato-ličke misije« (str. 88.—117.), kateri bode zanimal marsikoga in mu pokazal plodno in neumorno delovanje katoliške cerkve. Posebno ugajal bode vinorejcem sestavek M. Dudana: »N e p r i j a t e 1 j i i bolesti vinove lože« (str. 117.—139.), prav sedaj, ko je udarilo toliko sovražnikov na plemenito vinsko trto. V spisu: »Otče naš!« se pojasnjuje vsaka izmed sedmero prošenj z mično in vspodbudno dogodbico. Potem slede: »Kako se pravi oporuka«, »Sto se u svietu zbilo«, »Gospodars ke sitnice«, »Smješice«,»Kakvo ce biti vrieme g.1891.« in »Sajmovi«. — Vsebina je torej jako raznovrstna in primerna, pa ni zato čudno, da se je »Danica« tako priljubila Hrvatom. Dasi jej ne morem ničesar oponašati, svetoval bi vendar, da se »Danici« posveti še več truda, da se poveča in olepša po vsebini, po obliki in zunanji obleki, morda bi potem povsem izpodrinila razne druge koledarje, kateri trosijo med narod neslane šale in slike. II. »Grof Borovački i Jelka Večevi-ceva.« (Angjeo obitelji Borovačke) Napisao Josip Zoric. župnik prozorski. —8°. Str. 308. Cena 50 kr. — Priznati moram, da me je srčno razveselila ta knjižica, saj sem že tolikrat želel in pisal, da dajmo narodu najpopreje zdrave, poštene zabave, da mu omili knjiga, a potem še le kaj drugega. Dopustite mi torej, da spregovorim malo obširneje o tej knjigi. Oglejmo si najpopreje njeno vsebino. Koncem ininolega stoletja je živel dosti siromašno v mali dolinici, v prijetni samoti na podnožju gozdnate zagrebške gore Branko Ve- „DOM IN SVETf 1890, štev. 12. 383 čevič z malo družinico. Ni bil Branko vedno tukaj, doselil se je bil nedavno semkaj iz Borovca, ko je bil odpuščen iz službe grofa Boro-vačkega; grofov oskrbnik ga je bil z veliko drznostjo obdolžil prevare in pa upora. Telesno slab, a duševno uničen zaradi teh dogodkov, preseli se Branko kmalu v drugo, boljo domovino, a zapusti siromašno vdovo, najstarejšo hčerko Jelko in troje malih otrok. Jelka se poslovi ne dolgo potem od svoje matere in odide k bogati, a skopi in neusmiljeni teti, gostilni-čarki blizo Krapine, da se česa nauči. Vendar teta in njene tovarišice, katere so natihoma varale svojo gospodinjo, ravnale so jako neusmiljeno z dobro deklico, katera je ostala nepokvarjena in nedolžna tudi v tej pokvarjeni hiši. Nenaden dogodek oslobodi Jelko neusmiljene tete. Ko je teta odpotovala na nekoliko dni po poslu na Štajarsko, sprejela in nasitila je Jelka nekakove siromašne tuje popotnike brez pomoči, brez denarja. Bil je to ugleden francoski trgovec Edmund Dumont s svojo ženo in dvema dečkoma na potu iz Varšave v Pariz, katerega so na potu čez Ogersko napah tolovaji, ranili ga in mu vzeli ves imetek. Dobrosrčni Jelki se smilijo revni popotniki, streže bolnemu ranjencu, kakor da mu je hčerka, in da jim na pot malone vso svojo gotovino, katero je prihranila z ročnim delom. To je bilo lepo; a ni ji tega verjela teta, ko se je vrnila po odhodu tujcev, obdolžila jo je tatvine in jo spodila iz hiše. Kam hoče Jelka nego domov! In res se odpoti drugo jutro proti domu. Ko je počivala ne daleč od Krapinskih Toplic, rešila je malemu dekletcu, katero je palo v vodo, življenje. To je bila Minka, hčerka grofa Štefana Borovačkega, baš onega, kateri je odpustil Jelkinega očeta in se sedaj vračal s družino čez mnogo let zopet v domovino. Iz hvaležnosti in pa, da popravi saj nekoliko svojo krivico, katero je storil poštenemu Branku, pozove grof sedaj Jelko in vse njene na svoj grad Borovac. Žalostno je bilo stanje km°tstva koncem preteklega stoletja. Kmetje so bili skoro sužniki svojih gospodov, kateri so jih mučili in tlačili, kolikor se jim je poljubilo. Posebno so se odlikovali pri tem razni oskrbniki, kateri so neusmiljeno gulili narod — seveda sebi v korist. Častna izjema so bili grofje Borovački, kateri so bili od nekdaj skrbni očetje svojim podlož-nikom, posebno pa tedanji grof Štefan in njegova pobožna soproga. Dobro je bilo narodu, dokler je bil grof v Borovcu, ali nastali so za kmete črni dnevi,v ko je grof odšel zaradi svoje bolne soproge v Švico, a oskrbnikom postavil nekega Gjulo. Ni bilo zločina in krivice, katere ne bi napravil Gjula svojim podložnikom, a našega plemenitega Branka, kateri je zagovarjal zatirani narod, iznebil se je hitro, tako, kakor smo že povedali. Lahko si mislite, kako je bilo Gjuli, ko se je grof nenadno povrnil in ga ostro prijel zaradi storjenih krivic. Vendar si je znal premeteni lopov tudi tu pomagati in je še za časa pobegnil z novci v tuje. Lepo je bilo Jelki in njeni materi z malimi otročiči pri Borovačkih. Onega Božiča je napravil grof lepo božičnico svojim kmetom, a na Štefanje je prišlo v Borovac mnogo odličnih gostov, da poslave godovno vrnivšega se gospodarja, med njimi tudi prihodnja nevesta, kakor se je mislilo, najstarejšemu grofovemu sinu Pavlu.Vendar Pavel pove baš onega dne Jelki, da bode ona, ali pa nobena njegova nevesta. Jelka ga odločno odbije, opomnivši ga njegovega odličnega rodu in svojega siromaštva. Ko so bili pri večerji, donese sluga list, v katerem poziva grofico njena teta v Kaltenberg v Porenju, da svoje zadnje dneve, kateri so jej že itak šteti, preživi v njeni bližini in da po smrti sprejme ves njen imetek. Grofica odpotuje precej po zimi, kar je bilo v onih burnib časih jako težko, spremljata jo soprog in Jelka. Teta kmalu umre, a grofa pozove najemnik njenega posestva na drugi Strani Rene, da pride na francosko stran, da se dogovorita o prodaji. Vendar vse to je bila zvijača, katero je mlel Gjula, nekdanji grofov oskrbnik, da se zmaščuje nad grofom. Ko pride grof na drugo stran, ulovi ga Gjula obdolživši ga ogleduštva. Jedva je naznanil grof svojo nesrečo grofici, ker hitro ga odpeljejo proti Parizu. Nesrečna soproga gre takoj za njim z Jelko proti Parizu, da grofa, če ne reši, vsaj še enkrat vidi. Težko je opisati, koliko ji je pomagala na tem potu dobra Jelka, katera po čudnem na-klučju najde v Parizu svojega nekdanjega gosta E. Dumonta, kateri je bil za republike važna oseba v upravnem odboru. Od njega zve, da je grof Borovački obsojen na smrt. Jelka ga preprosi, da grofu pomaga, kar se mu posreči s pomočjo prijatelja, zdravnika Emeta, in grof, grofica, Jelka in neki mladi Morier se vrnejo, preoblečeni, seveda, proti avstrijski meji. Že jim je sijala zlata sloboda, ko v neki gostilni blizu meje spozna grofa oni hudobni Gjula in uredi vse, da mu ne bi sedaj zopet ušel. Vendar Jelka je cula njegove naklepe in še za časa svojim naznanila. Pobegnejo po noči iz gostilne. vendar težko bi se bili umaknili svojim pre-ganjevalcem, da jih ni skrila nekdanja Jelkina tovarišica, katera je bila tamkaj omožena z nekim gozduarjem. Z njegovo pomočjo dospejo begunci naposled vendar v Švico in od ondod domov v Borovac. Ondi se začno lepši, srečni dnevi: mladi Pavel se oženi z Jelko — rešilnim angeljem svoje rodbine in postane pravi oče svojim kmetom, a tudi vsem drugim sije mila sreča. Kaj naj porečem o tej povesti? Glavna napaka ji je, da ni v njej skoro nobene verjetne osebe. Jelka sama, do neverjetnosti »idealizirana«, podobna je najbolj kakemu angelju v človeški podobi; tudi dvojim, da bi našel človek kje takega grofa, kakor je grof Borovački, posebno v onem žalostnem času, ko je bil velikanski prepad med plemenitašem in kmetom. A oni zlobni oskrbnik ? Je li pač razlog za ono maščevanje, za ono peklensko mržnjo na grofa to, ker mu je počel ta naštevati njegove krivice in ker je hotel ž njim obračunati V Nikakor si ne morem tolmačiti vedenja one deklice v Chalonu in mnogo drugega. V obče se osebe v naši povesti tako prikazujejo, kakor da jih kdo kliče. ali pa kar stavi na stalno mesto (n, pr. Kata na francoski meji). V celi povesti se- gibljemo 384 Raznoterosti. v idealnem, umišljenem svetu, kakoršnega bi v istini zaman iskal. Ali pa vse to res jako manjša vrednost knjige? Pomislimo le, komu je pisana in pa zakaj?! Ali se spominjate še onih srečnih časov, ko ste se zbrali v nedeljo popoldne okrog tople peči in ko je začel kateri izmed vas citati glasno: »Žalost in veselje«, »Mater božjo dobrega sveta«, »Izdajalca«, ali kako drugo slično knjižico ? Ali se še spominjate, kako vam je srce utripalo, kako se vam je v duši porodilo toliko lepih, plemenitih čustev in kako so vam lesketale v očesih svetle solze? In kolikokrat ste potem že kakovo knjigo, bolje pisano, čitali in vendar niso se vam vrnila, ona čustva, ona slast. Ondaj je bilo vaše obzorje drugače, v vaši duši so še živele mnogobrojne pripovedke vaše babice, vi ste verjeli, da je bilo ono istinito in kdo bi vas osvedočil o protiv-nem? — Poudarjam zato, daje ta knjižica pisana narodu, in njemu bode ugajala, da bi ne mogla bolje. Pisana je tako lepo, da so mi nehote lesketale solze v očesih, ko sem jo čital, a to je tudi nekaj. A kaj pa še le narod, koliko to-lažilnih mislij, koliko blažilnih besed bode našel v njej. Saj mu vendar pripoveduje o njegovih pradedih, o njih nadlogah in bedah, to pre-bravši bode trpel svoje bede ložje, češ, saj so še več trpeli njegovi očetje, a Bog jim je vendar pomagal. In kako lepo zmaguje v povesti krepost in nedolžnost, kako se povračuje zloba in hudobija! Res je povest malo preveč »idealizirana«, vendar saj ima narod tudi svoje ideale, od kod bi bile sicer njegove pripovedke in prelepe pesmi? Prav nič ne dvomim, da se bode knjižica tako priljubila narodu, kakor nobena do sedaj, in hvaležen bode vsak, posebno manje naobražen čitatelj društvu, ker mu jo je preskrbelo. A to je dovolj. Raznoterosti. še slike. Med najslavnejše može sedanjega časa moramo šteti kardinala Lavigerie ja, katerega kaže mala podoba na str. 360. Karol Marcijal Alle-mand Lavigerie se je rodil v Espritu (dep. Aire) na Francoskem dne 1. oktobra 1825. Svoje bogoslovne študije je dovršil v velikem semenišču St. Sulpice v Parizu, tam bil posvečen za maš-nika in postal pozneje profesor cerkvene zgodovine na Sorbonni v Parizu. L. 1863. ga povzdignejo za škofa Nancvskega, ]. 1867. pa za nadškofa Algirskega. Tu je začel delovati jako plodovito kot vrl višji pastir in velik civilizator med afričanskimi rodovi. Ustanovil je za Afriko dva redova, eden moški in drugi ženski. Ko so 1. 1880. zopet ustanovili nadškofijo kartažko in primacijo afričansko, podelili so njemu to izredno čast ter L 1882. (27. marca) tej pridružili še kardinalat. Še bolj je pa zaslovelo njegovo ime, ko je začel delovati v novejšem času na to, da bi se napravila križarska vojska proti groznemu suženjstvu. Prišel je tudi v glavna evropska mesta in navduševal poslušalce za tako vojsko. Ustanovili so se afričanski odbori, začeli so izhajati listi, ki delujejo v tem smislu, in sešla se je letos tudi protisuženjska konferenca v Bruselju. Reči se sme, da duša vsemu temu gibanju je kardinal Lavigerie. Nadvojvoda Karol Ludovik, zaščitnik češke akademije znanosti in umetelnostij. Tega nam kaže druga naša slika. Nadvojvoda Karol Ludovik je brat našega presvetlega cesarja in se je rodil dne 30. julija 1833. Doslej je bil poleg drugega častni člen dunajske akademije; a ko se je ustanovila češka akademija, dal ji je za protektorja presvetli cesar svojega brata. V slavnostni seji dne 2. t. m. je bil sam navzoč v Pragi. Nadvojvoda je dal svoje sinove poučevati v češkem jeziku in tudi sam toliko umeva češko, da češko govori. Zanima se za češko napredovanje in zato so dobili bratje Cehi vnetega in blagega zaščitnika svoji akademiji. Gojenci Marijaniški pred jaslicami. Ta izvirna slika nam kaže prizor iz božičnih iger, kakoršne so bile vsako leto v tukajšnjem Mari-janišču. Prirejale so se s pomočjo nekaterih do-brotnic tudi žive slike, katere so gledalcem jako ugajale. Tako živo sliko je posnel fotograf in po fotografiji je tu prirejena v tisku. Okoli jaslic so se mično razstavili dečki večji in manjši. Večina jih moli, drugi se klanjajo z raznimi znamenji. Na desni strani vidiš glasbarja z liro in zgodovinopisca z listino; na isti strani so tudi trije modri iz jutrove dežele. Na levi pa daruje deček jagnje, tretji za njim je pastir, dalje tesar s pilo, na robu slike slikar; v sredi pod palmo pesnik z lovorjevim vencem v roki, in tam prav blizu jaslic moli angelj. Tako se vse klanja božjemu detetu in dete vse blagoslavlja. Vsa slika je razstavljena — kakor se lahko vidi — na gledališkem odru. Cena: Za celo leto 2 gld.; za pol leta 1 gld. Uredništvo in upravnistvo je v Marijanišču. Izdajatelj, lastnik in urednik dr. France Lampe. Tiskala »Katoliška Tiskarna« v Ljubljani.