Posamezna številka 3§ vinarjev.
Stev. 40.
V Ljubljani, v sredo 3. oktobra 1917.
Leto IV.^
•m
'''\ ¦¦S
Kako stanujejo naši junaški branilci soške fronte.
Kaverne v skalovju pod Tolminom.
Fritz Singer
Nenatisnjeni Izidor.
Poslovenil M. Hinko. (Konec.)
Z obrazom presenečenja je vrgel list od sebe. Z njegovim delom kot pesnik je bilo pri kraju.
»Kaj neki zdaj?" se je vprašal v isti uri. In slučaj mu je prinesel odgovor.
List, kateri rtiu je ukral toliko in tako lepih nad, je ležal še vedno pred njim. Mehanično je listal, list za listom. In kaj mu je gledalo nasproti? »Kotiček ugank." Tu so stale uganke, rebusi, šarade in drugi enaki problemi, pod temi drobno tiskanimi srečni rešitelji ugank minulega tedna.
Današnji dogodek ga je napravil tako ponižnega, tako pohlevnega. Seveda je rešitelj ugank le skromna slavnost, ali vendar bolje kot nič. Začel je ugibati, reševati probleme in razgrinjati temne skrivnosti, ki so v tem kotu prežale na rešitelja. Ali je verjetno, da je tako težka rešitev teh problemov? Mogoče mu je le vaje manjkalo? Trudil se je več tednov zapored na enakih problemih. Končno se mu je posrečilo vendarle razdrobiti enega teh orehov. Takoj je poslal končni uspeh svojega truda.
Ali v kotičku ugank naslednje številke je stalo namesto zaželjenega imenika naslednje: »Došlo nam je, najbrže vsied prevelike lahkote nastavljenih ugank, toliko pravilnih rešitev, da nam zaradi pomanjkanja prostora ni možno imena vseh častitih p. t. pošiljateljev objaviti."
»Torej niti tega zadoščenja s petitnimi črkami v kotičku ugank mi usoda noče dovoliti !" si je mislil.
Bil je vedno bolj otožen in obupan.
Nekega dneva, ali pravzaprav večera, pa je zaplapolal zanj še poslednji žarek upanja, ali bil je le svit zmote.
Ko je korakal zamišljen po prav obljudeni ulici mesta, se je odprlo okno in nanj je padla posoda ne posebno lepega značaja. Bolj od strahu kot od bolečine se je zgrudil na tla. Množica ljudi se je zbrala krog njega.
V bližini je bil poročevalec zelo razširjenega časopisa. Pristopil je k njemu z ijesedami: »To je skrajna nepazljivost in nesramnost, ki zasluži, da se jo javno oži-
gosa. Imate li kaj zoper, da v imenu javnosti javim ime nesrečneža?" — »Niti najmanj 1" odgovori hitro naš junak. »Imenujem se Izidor Burgthaier, Burgthaler z mehi<im B."
Naslednjo noč je prebil Izidor v velikih bolečinah z mrzlimi obkladi<i na glavi, vendar mu je lajšala bridke ure misel na prihodnji jutranji časopis.
Jutro je napočilo. Minula je sedma, osma, deveta ura, a njegov časnik, katerega je dobival navadno tako točno, ni hotel da-
nes iziti. Končno pošlje Svojega slugo, naj mu ga prinese, a ta je prišel nazaj z odgovorom, da je državno pravdništvo zaplenilo list in da ni izšel.
Leto je odšlo za letom in Izidor Burgthaler je bil z vsakim letom bolj tih in otožen. Jel je izgubljati veselje do sveta, ki ni hotel niti enkrat objaviti njegovega imena. Bojazljivo se je ogibal ljudem. Nekega dne si je kupil lep samokres in v tihem gozdičku
kraj mesta je poiskal prostor,^ da bi vzel slovo od tega tužnega sveta- Že je hotel sprožiti, ko mu je šinila v istem trenotku neka misel v glavo. Bila je gotovo vesela, kajti prijazen nasmeh se mu je bral z obraza. Hitro je šel domov, odprl neko škatijico in razdelil vsebino v žepe — potem pa nazaj v gozd — blisk, pok — in Izidor Burgthaler je lež^al z razbito glavo na zeleni livadi.
Časopisi naslednjega jutra so prinesli sledečo vest: »Včeraj opoldne se je ustrelil tik mesta v gozdiču mož boljših krogov iz do sedaj nam neznanih vzrokov. Več vizi-tek, katere je razdelil samomorilec v vse svoje žepe in katere je nosil pri sebi, izključujejo vsak dvom, kdo je bil. Mislimo, da lahko z ozirom na nesrečneža zamolčimo njegovo ime."
Torej niti po smrti mu usoda ni dovolila, da bi njegovo čudežno lepo ime zagledalo luč sveta natisnjeno.
E. G. Brat:
Beg za milijoni.
Roman Slovenca Amerikanca. 10. nadaljevanje.
»Vi ste še tukaj?« je strmel Hegan.
»Ravno prav prihajate!«je vzkliknil Dodd. »Evo, tu imate Bellov potni list z natančnim popisom njegove zunanjosti in tu njegovo fotografijo! Peljite se takoj na policijski urad tega okraja in izročite oboje. Napravijo naj nemudoma tiralnico s sliko! Veliko, lepo, kričečo! Prvih 3000 iztisov naj pošljejo ek-spresno v New-York!«
»V New-York — tiralnico?!« je zajavkal Hegan in moral je sesti, tako so se mu tresla kolena. »Torej že imate njegov sled?«
»Imam. V enem dnevu ga morda že dobimo — če ne preje!« se je pobahal Dodd.
»Ljubi Bog, že v enem dnevu!« je stokal Hegan. »To je strašno!«
»Nič strašno! Pri meni gre vedno vse kakor namazano. Ampak ne sedite tu, nego pojdite!« je priganjal Dodd.
»Saj grem . . . Ampak par besed bi pa vendarle rad izpregovoril s svojo nečakinjo
— revico!«
»Čisto nepotrebno. Govoril sem že jaz
— jo potolažil — in zdaj se odpeljeva skupaj za Bellom!«
Stran 4C6
TEDENSKE SLIKE
štev. 40
Na morskem obrežju največje ruske luke Rige, ki so jo te dni nenadoma zasedli Nemci.
K 11. laški ofenzivi; Laški vojni ujetniki iz bojev za Hrib.
»Kako? Polly gre z vami?« se je čudil Hegan.
: »Avto je že tukaj!« se je oglasila Polly za njegovim hrbtom. Bila je v potni obleki, in za njo je nesla hišna velik kovčeg.
»Polly! — Striček!« sta vzkliknila, ko sta se zagledala in se objela.
»Ti ubožica! Kakšna nesreča!« je tožil Hegan.
»Striček, odpustite Jacku!« je prosila j Polly, plavajoča v solzah. »Nikar ga ne naznanite policiji! Gotovo je hipoma zblaznel! On ni tat — on je bolan! Zdobra ga pre- I govoriva, da vrne denar ter ga spraviva v sanatorij, da se pozdravi ... O, o, ljubi striček, zaradi mene mu odpustite in vse bo zopet dobro! Mr. Dodd mi je obljubil, da Jacka ne ovadi sodišču. Kaj ne, da ste mi to obljubili?«
»Gotovo, — policija ne sme imeti z mr. Bellom nobenega opravka. Vse opraviva sam a ž njim 1« je pritrdil Dodd.
»No, slišite?! Sama ga privedeva nazaj, da, da ... in vse bo zopet kakor nekdaj, striček !<
»Bog daj ... Bog daj! je vzdihal Hegan na glas, v duši pa je mislil: »Bog ne daj! Bog ne daj! Strela božja, če ga zares tako hitro zasačita, je vse izgubljeno!« In zopet je rekel na glas: »Ti spremiš mr. Dodda do New-Yorka ... o Bog, kakšne skrbi mi delaš ! Toda, res, ni drugače . . Zbogom, Polly, — pazi nase ... pa reci Jacku, da mu odpuščam . . . vse mu odpuščam!«
In vnovič sta se objela, — Dodd je narahlo odrinil Hegana, podal Polly svoj komolec ter jo galantno odvedel v čakajoči avtomobil z dvema šoferjema.
»Tahi-tahš!« je zarjulo trobilo, avto je odfrčal, Hegan pa je stal pred vilo in gledal za dirjajočim vozilom, od katerega je bilo odvisno vse: zmaga ali propast.
VIII. V New-Yorku.
Po hrupnem Broadwayu v New-Yorku je korakal Jack — golobrad, v rumenem lahkem plašču proti prahu in z rumeno avtomobilsko čepico na glavi.
Nedaleč Cumberlanda je na ostrem strmem cestuem ovinku, kjer se je avto 1177 zaradi strmine in ovinka ter zaradi izogibanja drugim vozilom pomikal za nekaj hipov le še v zmernem diru, skočil neopazen iz voza. Avto
1177 je dirjal dalje, Jack pa se je vrnil peš v Cumberland. Tam se je dal pri prvem brivcu obriti, pri drugem brivcu kratko ostrici, pri tretjem brivcu si je kupil barvilo za lase. Nato je šel v modni magacin ter si je kupil rumen plašč in rumeno avtomobilsko čepico. Končno je šel v ponižen hotel ter naročil, naj ga čez tri ure pokličejo, ker hoče tako dolgo mirno spati. Bil je resnično utrujen.
Toda predno je legel, si je z barvilom namazal svoje rujave lase, da so bili črni kot oglje. Ko jih je še izpral in osušil, je legel spat jedva uro. Na to so ga poklicali. Oblekel
se je, plačal, nekaj malega zavžil ter se z ekspresnim vlakom odpeljal v New-York.
Zdaj je stopal po Broadvvaju, kjer je vrelo najbujnejše trgovsko in prometno življenje med newyorškimi milijonarskimi trgovinami, bankami, uredništvi in nebotičniki. Nameraval se je prepeljati v Hoboken, da iztakne ondi parnik, ki ga brez troškov pripelje najhitreje v Hamburg.
Naenkrat pa je kakor okamenel. Na stebru za plakate je zagledal — svojo lastno sliko v velikanski obliki!
Tat milijonov — Jack Bell! je čital na rumenem plakatu s črno svojo sliko in z — brado. Poleg pa je bila policijska tiralnica z natančno navedbo, kakšne barve so njegovi lasje, njegove oči, njegova brada in polt . . . kakšna ima usta, nos in ušesa • . . koliko cm je visok i. dr. ter končno: 2000dolarjev nagrade onemu, kdor tatu zgrabi in zapre! Podpisan je bil. Bobby Dodd, Chicago.
»2000 dolarjev?« je premišijal Jack. »Ali ni to premalo? No, dž, če bi bilo vsaj 5000 dolarjev ali 25.000 K! Tale Dodd je res umazanec! Za tako ceno pa me že ne dobi.«
Še je zrl Jack v svojo lastno sliko, ko je pridrvel na kolesu okoli ogla policaj. Zadaj mu je visel lonec z lepivom in čopičem. Pred plakatnim stebrom je skočil s kolesa, pograbil čopič in lepivo, švignil parkrat preko Jackove brade na sliki ter nalepil rdeč pra--men. In ne da bi se ozrl, je skočil policaj urno zopet na kolo, ter drl k sosednemu^ plakatnemu stebru.
Jack pa je čital strmeč:
»Tat se je v Cumberlandu obril in-ostrigel! Lase ima črne! Nosi rumen plašč in rumeno kapo !<
»Na, ta je pa dobra!« je vzkliknil Jack. »Dodd je skopuh, a tepec ni! In nos ima kakor najboljši lovski pes . . . res, vsa čast.«
In pomignil je najbližjemu kočijažu ter mu velel, naj ga pelje proti Bovery]u. Na. prvem oglu, kjer je bila restavracija, je voz. ustavil in izstopil brez plašča, na glavi pa je imel že majhno mehko čepico modne-barve.
»Takoj se vrnem,« je dejal kočijažu in^ odšel v restavrant, prekoračil celo vrsto sob ter na nasprotni strani hiše stopil na ulico.
V kočiji sta ostala rumeni plašč in rumena čepica. Kočijaž je čakal, čakal . . . klel . . . končno pa se je jezen odpeljal.
Medtem je Jack že koračil po Boveryju in iskal brivnico, da si kupi rujavo barvilo za lase. Toda rujavega barvila ni dobil, pač pa barvilo za ženske »zlate« lase. Kupil je torej to, češ da ga potrebuje za svojo ženo ter je šaleč so odšel.  Urno  je poiskal v
štev. 40
TEDENSKE SLIKE
Stran 467
Laške pozicije (kaverne po hribih) pred našo fronto.
stranski ulici mal hotel ter plačal sobico vnaprej. Sumljivo so ga gledali, ker je bil brez prtljage, toda izgovoril se je, da je iz Cincinnatija ter da se vrne še nocoj.
Ko pa se je zaklenil v svojo sobico, se je znova lotil svojih las. Mazal, drgnil in gladil jih je, izpiral ter znova vtiral barvo, — končno pa je videl, da so mu lasje namesto zlatorumeni — rdeči kakor dlaka starega lisjaka.
»Tudi prav,« je dejal ter ostavil hotel.
Njegovi rdeči lasje so vzbujali splošno pozornost, kar ga je zelo zabavalo. Sedaj se je lahko smejal rdečemu pramenu, ki je bil nalepljen preko rumene tiralnice.
Šel je preko Hudsona ter stopal počasi, kakor kak brezposelni pomorščak, proti obširnemu pristanu. Pri vsakem vhodu sta stala po dva stražnika. Pri ladjenici »proga Ham-burg-Amerika« se je ustavil in čital vozni red. Jutri zjutraj odplove »Pennsjdvania«! Njegova ljuba stara znanka, ki se je kot mornar že nekoč vozil na njej.
»To bi že bilo!« si je mislil, in pri tem se mu je ustavil pogled nehote na rumenem plakatu z njegovo staro tiralnico. Toda ni trajalo dolgo, ko je prikolesaril stražnik in pritisnil rdeč listek nanjo.
Policaja, ki sta stražila vhod, sta takoj začela študirati novi opis njegove osebe, a sta vkljub temu skrbno pazila na vse okoli sebe. Kdor se ni mogel z listinami izkazati, je moral brez pardona nazaj. Jack je razmišljal, ali bi se vendarle ne mogel vtihotapiti na ladjo.
Tedaj se je ustavil pri vhodu majhen tovoren voz z nenavadno širokim in dolgim kovčkom z usnjatim debelim pokrovom. Na pokrovu in na vseh štirih staneh je bilo napisano z velikanskimi črkami: »London! Pozor!  Steklo!  Ne premetavati!«
Voznik, ki je pripeljal ogromni zaboj je mirno obsedel na kozlu. Tedaj je pritekel neki moški ter hotel urno vstopiti v ladje-nico, toda hipoma so ga zagrabile štiri krepke roke. Kajti ta človek je bil oblečen v rumen plašč, na glavi je imel rumeno čepico — ter je imel vrhu vsega še svetlorjave lase. Videti je bil kakor kak potujoč igralec.
Strašno je bil hud. Pravil je, da se imenuje Frank Murrel ter da bo igral v Metropol-varieteju v Londonu kot žongler in čarodejnik. Bil je resnično, vsaj na prvi pogled, nekoliko podoben sliki Jacka Bella. Policaja sta
bila torej trdno prepričana, da sta zgrabila milijonskega tatu. K vsej nesreči mož ni imel voznega listka. Predrzno je trdil, da je listek še na agenturi. Toda vse ni nič pomagalo, moral je na bližnjo stražnico.
»Takoj se vrnem,« je rekel vozniku. »Da mi dobro pazite na kovčeg! Gledališke rekvizite so v njem, ki bi se lahko razbile!«
Eden izmed policajev ga je odvedel, drugi pa je podvojil svojo pozornost. Ura je
udarila šesto, in delavci ladjenice so hiteli ven in noter. Sedaj bi bi Jack Bell morda lahko šinil mimo policaja, toda kaj bi mu pomagalo to? Brez voznega listka bi ga ne
pustili na ladjo. Zato je še vedno stal, opre-zoval in čakal.
Takoj nato so pristopili trije močni mornarji pod vodstvom še močnejšega čolnarja k velikemu žonglerjevemu kovčgu. Ta silni možakar je bil Jacku na prvi pogled všeč.
»Urno! Ali imaš kolero?« je kričal čolnar nad četrtim mornarjem, ki je lezel počasi za  njimi.  »Ti prokleti holandšman! Tako
te bom brcnil, da napraviš na svojem trebuhu šestnajst milj v eni uri!«
»Tale mora postati moj prijatelj,« si je mislil Jack in je stopil k čolnarju.
»Dober dan, bratec!« ga je veselo pozdravil. Zdi se mi, da se poznava!«
»Odlazi! Jaz te ne poznam!« se je mirno odrezal čolnar. »Imaš mi preveč rdeče lase.«
»To nič ne de,« je izjavil Jack Bell. »Ali prideš drevi na Coney Island? Dam za pijačo!«
»To je druga stvar,« je menil sedaj čolnar. »Spraviti moram samo še ta vražji zaboj na krov.«
Jack Bell se je umaknil.
»Primite!« je komandiral čolnar. »Vzdignite prav previdno! Moric Pietje, če izpustiš kovčeg na tla, ti pripeljem tako, da boš imel štiri tedne otekla ušesa.«
V tem hipu je pridirjal žongler Frank Murrel, lastnik ogromnega kovčga, preko ceste. S pomočjo v bližini stanujočega tovariša je policijo prepričal, da ni identičen z Jackom Bellom.
»Previdno! Nikari ne prevračajte zaboja !< je rjovel ves obupan, ko je Moric Pietje prezgodaj izpustil. »Nesite kovčeg v mojo kabino.«
»Katero kabino pa imate?« je vprašal čolnar.
Toda vozni listek Franka Murrela je bil še vedno na agenturi.
»Pa postavimo kovčeg v shrambo za prtljago, kjer je druga prtljaga,« je predlagal čolnar. »Bolje bo spravljeno ondi kakor v Icabini,« ki jo je morda zasedel že kdo drugi. Jutri pa daste prenesti svoj kovčeg v kabino.«
Zgodilo se je tako; Frank Murrel se je na lastne oči prepričal, kje stoji njegov dragoceni kovčeg, dal je čolnarju napitnino ter nato ostavil ladjenico. Prišedši mim.o policajev, ju je še ošvrknil z zaničevanja polnim pogledom.
»Radoveden sem, če pride,« si je mislil Jack Bell ter čakal.
»Sedaj pa lahko kar greva,« je rekel Jacku. »Ampak to ti povem, ako misliš«, da me boš na kakoršenkoli način obrnažil, se prokleto motiš. Ko izprevidim, kam pes tako moli, ti tako prislonim, da se bo kar bliskalo.«
stran 468
TEDENSKE   SLIKE
štev. 40
K II. laški ofenzivi: Zavzete laške pozicije ob železnici v Gorico.
Kil. laški ofenzivi: Porušeni most čez Sočo pri Tolminu.
>Ali čolnar!« je odvrnil Jack užaljen, >kaj sem tak videti?«
»Le mirno!« ga je potolažil potem čolnar: »Sicer imaš rdeče lase, tvoj obraz pa je pošten. Spominjaš me starega prijatelja, ki sem nekoč vozil ž njim. Veš, povedati ti moram,  da ne sprejemam vsakega vabila.«
Ze sta sedela na plavu, ki ju je prepeljal v Brooklyn. Kmalu sta bila na Coney Islandu, velikem newyorškem zabavišču. Jack
je povabil naposled svojega gosta v majhno gostilnico. Pila sta ondi bratovščino, ne da bi vprašala drug drugega za ime.
Naenkrat je planil čolnar pokonci in je zabuljil svoje oči v nasprotno steno. Tjakaj je namreč obesil pravkar natakar živorumen plakat z veliko fotografijo na sredo. Jack Bell plakata ni mogel videti, ker je bil s hrbtom obrnjen k steni.
»Kaj!« je vzkliknil čolnar presenečen-»Jack Bell da je ukradel dva milijona dolarjev? To ni res!«
Jack se je okrenil: Tristo zlomkov, ondi je visela njegova tiralnica! Ampak rdečega listka še ni bilo na njej.
»Kaj ga poznaš?« je vprašal začuden.
»Poznam!« je zavpil Michel Mohr besen. »Moj najboljši prijatelj je bil. Služila sva skupaj kot mornarska dečka na neki francoski barki. In skupaj sva tam naklestila prvega krmarja. Bil je vrl dečko!«
Sedaj je spoznal Jack Bell svojega nekdanjega prijatelja Michla. Mohra. Srce mu je veselo zaigralo. Tajna simpatija, ki ga je vlekla k čolnarju, je bila torej globljega izvora.
Michel Mohr se je popolnoma izpremenil. Postaral se je in nabavil okrogel čolnarski trebušček, s katerim je nastopal prav dostojanstveno.
»To mora biti že kak drug Jack Bell,« je dejal Jack.
»Moj prijatelj, Jack Bell,« je kričal Michel Mohr preko vse gostilne ter kazal ha sliko rumenega plakata. »Jack Bell, kakor izrezan! Ta tiralnica je sleparija ali pa policijska polomija!«
Sedaj so se nagnetli vsi ostali gosti okrog plakata.
»Damned !« je vzkliknil eden izmed njih. »Ukrasti dva milijona dolarjev, to ni tako lahko! Ampak veliki Dodd iz Čhicaga mu je že za petami; gotovo ga ujame.«
»Stvar ni tako gotova 1« se je smejal Micbel Mobr, »Jack Bell je presneto prebrisan dečko.«
Jack je postal nemiren. Začutil je na sebi ostri pogled lepo počesanega brivca, katerega so menda motili njegovi nenaravno rdeči lasje.
»Damn!« je zavpil in se okrenil kakor da boče citati plakat. »Ti detektivi izmaknejo poštenim ljudem  najlepši   zaslužek  izpred
nosa. Kdo bi ne zaslužil rad 2000 dolarjev?«
»Prav ima,« so pritrjevali ' gostje vsi vprek in brivec je pozabil na predmet svoje pozornosti.
»Pojdiva!« je dejal Michel Mohr popolnoma mirno Jacku Bellu, ki je bil tega poziva jako vesel.
Kmalu sta stala za nekim grmom.
»Povej mi,« je rekel Michel Mohr grozeče, »ali bi ti izdal Bella, če bi vedel, kje je? Menim namreč, da bi zaslužil dvatisoč dolarjev.«
Jack Bell resnično ni vedel, kaj naj odgovori na to čudno vprašanje, zato je smehljaje skomizgnil z rameni.
»Ti podli denuncijant. Ti Judež!« je zarjul Micbel Mohr in dvignil pest.
»Ali dragec, menda vendar ne bom izdajal samega sebe.«
»Jack!« je vzkliknil Michel Mohr in zazijal. »Ti si —?!«
»I, seveda, ti kamela!« se je smejal Jack. »In sedaj pojdi pa me naznani!«
»Človek, ali si znorel? Jaz bi te naznanil ? Ko si vendar moj najboljši prijatelj ?«
In od veselja mu je padel okrog vratu.
»Ampak, kako da imaš na sliki brado, dasi golobrad ? In kje pa imaš tista dva milijona ?«
»Pojdi,« je silil Jack, »to vse ti razložim, kadar bova na krovu. Moraš me namreč tja vtihotapiti.«
»Aha,« je dejal Michel Mohr, »onadva policaja v pristanu prežita na te ?«
»I, seveda,« je odvrnil Jack, »skozi nobena vrata ne morem tjakaj.«
»Saj tudi ni treba,« je odgovoril Michel Mohr; v čolnu te v temi prepeljem na ladjo.«
»To je dobra misel,« je vzkliknil Jack vesel. »Zato ti dam milijon, ko bova srečno tamkaj.«
»Ne,« je ugovarjal Michel. »Ničesar ne maram. Ostati hočem poštenjak.«
»To je Jako lepo od tebe !« se je smehljal Jack in ga potrepal ljubeznivo po rami.
Okoli enajstih, ko je že vse spalo, je lezel Jack za Michlom Mohrom iz čolna reko lestve na ladjin krov.      (Dalje prih.)
Jugoslavija.
Te dni so prinesli ljubljanski dnevnikt sledečo izjavo:
1.) Podpisani zastopniki Slovencev izjavljamo, da se solidarno pridružujemo dr-žavnopravni deklaraciji Jugoslovanskega kluba z dne 30. maja t. 1. Po našem živem pre-
pričanju je bodočnost habsburške monarhije mogoča le na načelu resnične svobode narodov, a bodočnost našega naroda le na načelu zd ruženja Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki prebivajo v naši monarhiji. Oboje, svobodo in edinstvo, pa more našemu narodu zagotoviti in ohraniti le samostojna, na načelu samoodločbe narodov zgra-
štev. 40
TEDENSKE  SLIKE
Stran 469
Porušeno Vogersko za soško fronto.
Kakšne jame izkoplje v kraškem kamenu težka granata.
ena jugoslovanska država pod žez om habsburške dinastije. Zato zahtevamo, da se čimpreje izvede to jugoslovansko edinstvo in se v tem oziru zaupljivo zanašamo na očetovsko naklonjenost nositelja habsburške krone, ki je v kratki dobi svojega vladanja tolikrat posvedočil svojo pravičnost nasproti svojim narodom.
2.) Pravtako se skupno pridružujemo mirovni želji papeža Benedikta XV. Če dr-države sprejmejo za podlago mirovnih dogovorov misli, začrtane v njegovi noti, tedaj smo prepričani, da se bo skoraj med narodi vrnil mir in da bo ta mir res trajen in blago-nosen v srečo narodov in držav. Vojska pa je tudi jasno pokazala, da mora namesto sile stopiti pravica. Ideje o razoroženju, o svobodi morja, o razsodiščih, o pravičnosti nasproti težnjam narodov, so zmožne zapo-četi novo dobo človeštva, ko narodi ne bodo več tekmovali v politiki sovraštva in tehniki oboroževanja, marveč v mirnem delu za pravi kulturni napredek. Obenem hvaležno pozdravljamo resno prizadevanje našega vla-
darja, ki vse meri na to, da bi se čimpreje končalo to strašno klanje in bi zopet zasijala narodom zlata zarja miru in lepše bodočnosti.
V Ljubljani, dne 15. septembra 1917.
Dr. Anton Bonaventura Jeglič I. r. kne-zoškof ljubljanski. Prelat Andrej Kalan I. r. stolni kanonik. Dr. Josip Gruden I. r. stolni kanonik.
Za slovensko ljudsko stranko:
Dr. Ivan Šusteršič I. r. t. č. načelnik stranke.
Za Narodno-napredno stranko:
Dr. Ivan Tavčar 1. r. Dr. Karel Triller I. r.
Za Slov. kat. delav. demokracijo:
Mihael Moškerc 1. r. Franc Vidil I. r. Anton Žnidaršič I. r.
Ljubljanska deklaracija z dne 15. septembra je vzbudila v vseh krogih našega naroda najboljši vtis in splošno pritrjevanje. Izjavi se principijelno pridružujejo tudi ostale politične organizacije in stranke.
Štajerska narodna siranka, kot zastopnica naprednega Slovenstva v severni jugo-
slovanski pokrajini, iz celega srca pritrjuje v njej izraženi zahtevi po svobodi in uje-dinenje vsega našega naroda; ravnotako se pridružuje patrijotičnemu apelu voditeljev kranjskih Slovencev na nositelja cesarske krone, v katerega pomoč se zanašamo pri uresničenju jugoslovanskega edinstva. V znamenju pravice mora mir pripeljati tudi našemu od usode toli preganjanemu narodu zlato zarjo srečne bodočnosti.
Tržaško polit, društvo »Edinost" je izjavi tudi pritrdilo. Ker so se tržaški Slovenci v resoluciji, sprejeti na občnem zboru pol. društva »Edinost" dne 28. avgusta, tudi postavila na stališče deklaracije Jug. kluba od 30. maja t. 1. in ker „Šlov. ljudska" in „Na-rodno-napredna stranka" po svojih somišljenikih obsezata tudi Koroško, Štajersko in Goriško, je s tem podana solidarna manifestacija vsega naroda v smislu deklaracije in je ovrženo morebitno natolcevanje, kakor da ne bi bila deklaracija izraz volje vsega našega naroda.
Tudi goriški narodni Slovenci iskreno pozdravljajo manifestacijo kranjskih slovenskih političnih voditeljev ter se kar najodloč-
stran 470
TEDENSKE SLIKE
štev. 40
Kil. laški ofenzivi: Bojišče pri Sv. Petru na Krasu (blizu Gorice), kjer so bili Lahi opeto-vano vrženi.
Vojaška telefonska postaja za soško fronto.
K 11. laški ofenzivi: Naš sanitejc obvezuje ranjenega laškega vojaka ujetnika.
nejše pridružujejo vsenarodnemu jugoslo-¦vanskemu programu, izraženem v dunajski deklaraciji. V muki in trpljenju vojnega časa vidi naše goriško ljudstvo vzhajati zarjo narodne svobode, ki nam prinese združenje :Slovencev, Hrvatov in Srbov. S posebno vnemo pritrjujejo goriški Slovenci mirovnim stremljenjem, katerim je dala mirovna nota papeža Benedikta XV. nove mogočne pobude.
V ljubljanskem dopisu pravi graški „Arbeiterwille": Z izjavo za državnopravno deklaracijo Jugoslovanskega kluba soglaša v principu tudi jugoslovanska so-•c ij a In a demokracija.
Z vsemi silami svoje mlade duše hrepeni naš narod po življenju. Iz globin svoje žalostne preteklosti, iz brezdna svoje mukotrpne sedanjosti gleda v zarjo srečne bodočnosti. Odkar so njegovi izvoljeni zastopniki na Dunaju pred vsem svetom podali svojo znamenito zgodovinsko deklaracijo, ve naš narod, kje je življenje, po katerem hrepeni. V združenju z brati Hrvati in Srbi v samostojno, neodvisno, na podlagi in pravu samoodločbe zgrajena jugoslovanska država je za Slovence življenje — extra Jugoslaviam non est vita, izven Jugo-
slavije je smrt. Izven Jugoslavije postanemo žrtev mogočnih sosedov in nasprotnikov, izkrvavljena, izmozgana in izmučena bo naša ljubljena domovina kakor Izveličarjev plašč, ki si ga bodo delili Pilatovi hlapci.
Tega se zaveda ves naš narod, Zato navdušenje, ki ga je vzbudila jugoslovanska deklaracija ni bilo le izraz globoko vkoreni-njene ljubezni do rodnih jugoslovanskih bratov, bilo je tudi izraz onega treznega preudarka, ki v idejalnem poletu ne izgubi tal resnične realnosti. Jugoslovanska deklaracija je postala čredo našega naroda, njegova nacijonalna veroizpoved, temelj njegove politike, realen načrt njegove bodočnosti. Ni ga poštenega Slovenca, ki bi danes ne pritrjeval, če pravimo: Naš narod živi in umrje z jugoslovansko deklaracijo.
Bajanica.
Spisal Orion.
V raznih listih smo čitali, da vojaki soške fronte iščejo vodo z bajanico Z njo so v kamnitem kraškem svetu zasledili več vrelcev, ki bi jih drugače tudi z modernimi tehničnimi pripravami zaslediti ne mogli. O tem so „Ted. Slike" že ^poročale v štev. 20. in 21. pod naslovom „Čarodejna šibica" in priobčile sliko na strani 425 štev. 36.
„Pesti Naplo" je glede tega poročal: „Major Peichl obhodi z bajanico gore in doline, spremljevan od vojaških oddelkov za vrtanje vodnjakov, in kjer označi vrelec, doseže vedno uspeh. V sedemindevetdesetih do sto slučajih tudi zanesljivo dožene, kako globoko se nahaja vodna žila ..
Da je navedeno resnica, ni dvoma, zato je zanimivo vedeti, kaj da je s tem zagonetnim orodjem. Namen teh vrstic je v majhnem obrisu pojasniti zadevo,
Bajanica (lat, virgula divina, nem. Wun-schelrute, frenc. baguette divinatoire, ital. verga lucente, angl. divining rod), je bila
štev. 40
TEDENSKE SLIKE
Stran 471
Vojaški sanitetni vozovi dovažajo ranjence na prvo večje obvezovališče za fronto.
Zasedeni lijaki na kraškem kamenitem ozemlju, ki so jih izvrtale laške granate.
III širite lil
¦ ¦ ¦   ^Tedenske Slike".   ¦ ! ¦
Laška kaverna topničarjev blizu Tolmina.
znana že v prazgodovini. V grški mitologiji jo najdemo v rokah Hermesa, ki je ž njo odpiral vrata podzemeljskega sveta. Hermes je imel razna opravila, obenem pa je bil tudi bog trgovcev, prometa in nepričakovanih najdb. Herodot poroča da so jo skiti rabili za razne čarovnije; v Nibe lungah pa je označena z besedo Wunsch, kar je pri Germanih značilo čar. Še znatno bolj poznana je bila v srednjem veku, ko so ž njo iskali poleg vode tudi rudnine, za klade, zločince in nezveste žene. O tem nam pripovedujejo razni starejši pisatelji n. pr. Teofrat Paracelsus v svoji knjigi „De occulta phjlosophia" (1574), jezuit Atanazij Kircher v delu »Mundus subterraneus" (1678), Wille v razpravi „Vera virgulae mercurialis relatio" (1686), I. F. Buntingen v knjigi „Sylva Subterranea" (1693) in Teofil Albi-num v knjigi „Die Entlarvete Idolum der NVunschelRutte" (1704).
Sicer pa tudi v novejših časih ni zapadla pozabljivosti. V svoji mladosti sem poznal moža-čudaka. Ta je z bajanico v rokah be^al po ruševinah starih gradov in grobiščih. Iskal je skrite zaklade nekdanje fevdalne gospode in v času francoske okupacije zakopane vojne blagajne. Če mu je bila kedaj sreča mila, mi, žal, ni znano.
Iz navedenega je razvidno, da je bajanica v minulosti služila sploh za nekako čarovniško palico, s katero je bilo možno zaslediti vse, karkoli je bilo skrito, dandanes se je poslužujejo največ le še za* iskanje vode.
Bajanica je kakih 20 cm dolga in približno V2 do 1 cm debela viličasta mladika v obliki črke Y. Po ljudskem predpisu jo je odrezati iz leskovega grma, na kresni večer in pri polni mesečini, drugače nima magične moči. Nekateri izvršujejo nad njo tudi skrivnostna znamenja in izgovarjajo razne mistične reke.
Navedeni predpis je seveda prepojen z vražo. Glavno je, da je mladika viličasta, prožna in gladka, čas in način pridobitve pa je brez pomena. Staro pravilo je, da to, kar si človek v svoji omejenosti ne zna razložiti, vedno zagrinja v bajno praznoverje in vražo.
Poleg viličastih mladik uporabljajo tudi enostavne dolge šibe, palice in upognjeno
Žico. So namreč individualne različnosti, katere je treba dognati in se jim prilagoditi. Francozi se na primer poslužujejo lesenih šib le za iskanje vode, železnih za iskanje zlata, srebra in bakra, srebrnih ali bakrenih pa za iskanje železa.
Bajanica je dandanes dobro poznana v tistih krajih Nemčije, Anglije in Amerike, v katerih primanjkuje vode. Tam so stalni iskalci vode, priznani od ljudi in deloma tudi od oblasti. Takšen iskalec oddeli na zemljišču, določenem za preiskavo, približno sto korakov dolg in toliko širok štirikotnik ter ga zaznamuje s koli. Po določitvi prostora prime bajanico na ta način, da v vsaki roki krepko in z napetimi mišicami stiska en odrastek, pri tem ko zraščeni del šibe drži v višini želodca in vodoravno pred seboj. Tako oborožen obkorači vse strani štiri-kotnika. Ako pri obhodu udari šiba na gotovem mestu z vso silo navzdol ali navzgor, znači, da je v zemlji voda. V slučaju, da šiba ne reagira, si iskalec vode odmeri drugi štirikotnik.
V Nemčiji sta se novejše čase za bajanico posebno zavzela Biilow-Bothkamp in pristaniški stavbni ravnatelj v Kielu Jurij Francius. Poslednji je leta 1911. celo ustanovil društvo iskalcev vode z naslovom: »Zveza za razjasnjenje vprašanja glede ba-janice."
O preiskavah Franciusa je doznal tudi cesar Viljem. Po njegovi odredbi so potem deželnemu svetniku Uslar-Apenrade naročili, da z bajanico preišče nemške kolonije jugo-zapadne Afrike. Tam so namreč bila obsežna ozemlja, obstoječa iz eruptivnega kamenja, katerega radi splošnega pomanjkanja vode ni bilo možno naseliti.
Uslar je svojo nalogo izvršil z dobrim uspehom. Vodo je slutil na osemsto krajih. Na stooseminšestdesetih krajih so vrtali: petnajstkrat so polomili svedre, enointrideset-krat ni bilo uspeha in v stodvaindvajsetih slučajih so našli vodo. Cena dotičnih zemljišč se je raditega dvignila za sto odstotkov. Uslar je skoraj v vseh slučajih označil tudi pravilno globočino.
Sedaj nastane vprašanje: Kakšni vplivi delujejo pri bajanici, in če so poizkusi odvisni samo od šibe ali ne?
Poiskusi niso odvisni od šibe. Ta je namreč le orodje za realiziranje vplivov, delujočo moč moramo iskati v človeku in v vodi oziroma v rudninah.
Moderne psihologične študije, posebno preiskovanje barona Reichenbacha in dr. Baraduca, so dognale, da je vsa priroda prožeta z neko flujdično silo in formirana z njeno polariteto. Dotična sila, katero Rei-chenbach imenuje od, napolnjuje soince, mesec, zvezde, zemljo, zrak, luč, gorkoto, elektriciteto. rudninstvo, rastlinstvo in vsa živa bitja. Ta od senzitivne osebe lahko opazujejo na telesu človeka. Iz celega trupla,, posebno iz glave in rok, sevajo v temi svetli-kasti žarki, in sicer z desne strani rumene in rdeče, z leve strani pa vijoličaste in modre barve. Po Reichenbachu je desna stran odno pozitivna in leva negativna. Desna stran toraj polarizira drugače kakor leva, sprednji deli drugače kakor zadnji, na vrhu drugače kakor spodaj, da, celo vsaka stran posameznega uda in prsta ima svojo posebno polarizacijo, splošno prevladajoča struja je odvisna od mišljenja, značaja, navad in drugih okolnosti telesa.
Dr. Jodko-Narkiewicz je od potom tako-zvanega elektrografičnega , postopanja fotografiral. Iz dotičnih slik, ki jih je prinesel petrograjski »Kraj", je jasno razvidno, kako da iz prstov rok sevajo magnetični žarki. Posebno značilno je pri tem dejstvo, da se fluidični žarki pozitivnih in negativnih (simpatičnih) oseb sklepajo, enako polariziranib (antipatičnih) pa odbijajo.
Od človeškega organizma je približno enak odu v vsemirju. Od soinčne svetlobe deluje na človeka pozitivno, mesečno negativno ; zemlja je na severnem polu pozitivna, a na južnem negativna; rudnine so večinoma pozitivne, voda je negativna. Ravnotako so po svojih sestavinah in svojstvib odno pozitivni ali negativni tudi vsi drugi predmeti.
Pripomniti treba, da Reichenbachov od nadomestimo lahko tudi z drugim izrazom n. pr.: z Mesnerjevim življenskim magnetizmom, s perispritom ali z astralnim truplom okultistov, s Puysegurjevo animalično elektriciteto, z Clondlotovimi N in V žarki ali za BacquereIovo radioaktiviteto. Vsa navedena imena označujejo morda en in tisti vpliv, eno in tisto silo, ako ne, pa vsaj nekakšno sorodno strujo.
Pri vpoštevanju navedenega prihajamo glede bajanice do nastopnih zaključkov:
Vsak človek je občutljiv za zunanje flujdične vplive, vendar ne vsi ljudje v enaki
Stran 472
TEDENSKE  SLIKE
Štev. 40
Do kolen v vodi v strelskem jarku po nalivu na ruski fronti.
Nj. V. cesar Karel I. odlikuje poveljnika 16. armadnega zbora, general, polkov. Kralička.
K bojem v Afriki: Nemški kolonijalni vojak v tropični bojni opremi z velblodom.
meri. Zelo senzitivne osebe občutijo v svojem organizmu vsak neviden vpliv, ko pri manj senzitivnih dotični vplivi ne prihajajo do zavesti. Taki ljudje potrebujejo nekakega zbiralca vplivov, in ta zbiralec je v našem slučaju šiba. To dejstvo tolmači tudi individualno vporabljevanje raznovrstnih šib, kakor sem omenil v prvem odstavku. Zelo senzitivne osebe pa najdejo vodo tudi brez bajanice in sicer po raznih občutkih, ki jih od vode provzroča v njih udih. O tem ve, po izjavi lista „Pesti Naplo", povedati tudi major Peichl.
Ako je iskalec vode odno pozitiven, potem šibo negativna vode priteguje, če je negativen, jo odbija, kakor se obijajo žarki, sevajoči iz rok nesimpatičnih oseb. V prvem slučaju udari šiba navzdol, a v drugem navzgor. Pri pozitivnih rudninah se pojav izvrši ravno v nasprotnem redu.
K temu je še pripomniti, da v zemlji tekoča voda vsebuje zelo mnogo oda, zato je z bajanico mnogo lažje zaslediti vodo kakor manj z odom napolnjene rudnine. Stoječa voda je mrtva in ne reagira.
Seveda ostane še več nerešenih stranskih vprašanj, katerih pa ni možno razmo-trivati v kratkem sestavku.
Vse p. n. naročnike, ki Jim je 1. t. m. potekla naročnina in smo jim poslali v prejšnji številki poštne položnice, uljudno prosimo, da naročnino takoj vpošljejo. Mi moramo v teh težkih časih vse sproti plačevati ter ne moremo nikomur dajati lista — na upanje. Obnovite naročnino in pridobivajte še novih naročnikov.
Slike s Trsta: Učinek laških letalskih bomb na magistratu, škofijski palači itd. prevažanje ranjencev po tramvaja i. dr. ter razne slike s soške fronte priobčimo v prihodnji številki, ker so žal za to številko došle prepozno.
Razne vesti.
Podaljšanje oprostitev. Z Dunaja poročajo, da je odredil dom. minister, da ni potreba iti k vojakom dne 30. septembra tistim, ki so prosili za oprostitev do 10. avgusta in katerim se je oprostitev dovolila, ampak bodo ostali oproščeni do konca novembra. Ta sklep se s tem utemeljuje, ker še niso spravljeni poljski pridelki in da se more zemlja pravočasno in dobro obdelati.
Sladkor podraže. S 1. novembrom podraže sladkor za 30 h kilogram. Pravijo, da ga je premalo, zato mora biti dražji. Pred vojno so sladkor izvažali, in sicer znatno ceneje, kakor so ga prodajali v Avstriji. Izvažajo ga tudi sedaj, po kakšnih cenah, tega ne povedo. Pri nas so res čudovite razmere, da moramo lastne pridelke dražje plačevati nego jih plačujejo inozemci.
Kdor želi, da mu spremenimo naslov, naj poleg novega navede tudi stari naslov, da ga vemo črtati. Zlasti pa prosimo, da navede število, ki ga ima vsakdo pri naslovu; s tem nam znatno olajša delo.
štev. 40
TEDENSKE  SLIKE
Stran 473
Slovenska narodna rezbarska umetnost: Stara kranjska skrinja. Pokrov. Rezbarija prav lepo kaže starokranjsko slovensko ženitnino.
mi
Redka dragocena umetnina: Slonokoščeni križ visok 32 cm, širok 22V2 cm, sedaj last g. Drganca, trgovca s starinami v Ljubljani.
»mm
Slovenska narodna rezbarska umetnost: Sprednja stran iste skrinje. Na oglih slovenski kmet in slovenska kmetica v narodni noši. Rezbarija predstavlja, kako vozijo nevestino balo, prizor pred krčmo, v sredi je ul (čebelni panj), znak pridnosti in štedljivosti slovenskega kmeta. — Skrinja je last g. Derganca trgovca s starinami v Ljubljani, Frančiškanska ulica 10.
stran 474
TEDENSKE SLlkE
štev. 40
Zaloga ravnovrstnih starin  g Derganc, trgovec s starinami v Ljubljani, Frančiškanska ul. 10. ob izložbi starin.
prej v Gorici.
F. BATJEL
UUBUANA, Stari trg 28
HoSka in ienska dvokolesa Se s staro pnevmatiko
Šivalni in pisalni stroji, gramofoni, elelcirične žepne svetilke.
Najboljše baterije.
Posebno nizke cene za preprodajalce.
Mehanična delavnica
na Starem trgu s\ 11.
Podaljšaj svoje življenje!
Mogoče je življenje si podaljšati, bolezni preprečiti, bolnike ozdraviti, slabotne ojačiti, omahljive otrditi in nesrečnike osrečiti.
Kaj je za vsako boleznijo ?
Oslabljenje živčevja, potrtost, izgube dragih prijateljev ali svojcev, razočaranja, bojazen pred boleznijo, napačen način življenja in mnogo drugih uzrokov.
Veselo srce
je najboljši zdravnik! Je sredstvo, ki Te pripelje k veselju, ki Te oživlja. Te napolni z novimi upi, in to sredstvo se Ti pokaže' v pismu, katerega dobi vsakdo, kedor ponj piše, takoj in
popolnoma zastonj!
v tej mali ročni knjižici se raztolmači, kako se da v kratki dobi in brez moten a v poklicu nadomestiti moč živcev in mišic, kako se zbolj-šajo in odstranijo utrujenost, raztresenost, slab spomin, nevolja do dela in nebroj drugih bolezenskih prikazni. Zahtevajte to pisanje, prineslo Vam bo nadebudne ure.
Naslov:
Ernst Orsech, Berlin S. W. Markgra-fenstrasse 63. odd. 499.
hlapca
Rabim zanesljivega
in treznega
za Itonje proti dobri plači in hrani. Isti mora biti vajen vožnje in gozda.
Sprejmem tudi tesarje ali mizarje v z  trajno delo. -
FRANC RAVNIKAR,
oblastv. skuS. mestni tesarski mojster
Uinhartova ulica 25.
Suhe sobe (jurčke)
lepo sušene kakor tudi prazne vreče, bri-
njevo olje, lešnike in orehe kupuje po najvišjih dnevnih cenah
M. Rant, Kranj
prva ekspertna tvrdka deželnih in gozdn. pridelkov.
Gosi
z Ogrskega, žive lepe, velike, za poskus-njo 4 komade 110 K z embalažo vred franko kamorkoli razpošilja
Rozenkranz,
Kormend, Ogrsico.
Vse potrebne tiskovine za obilinske urade in aprovi-=: zacijske odbore := ima v zalogi tišinama DRAG. HRIBAR v Ljubljani,
Dunajska cesta 9.
Zavod za masiranje
Poljanska cesta 7 negovanje obraza, prsi, las in rok.
Zaloga Schroder-Schenicejevih preparatov.
Kislo vodo, vino = in sadjevec
razpošilja
A. OSET, pošta Guštanj. Koroško.
Kupim vse vrste zamaške, stekleriice in sode.
Zahtevajte slovenski cenik! — naslov za pisma: 30S. PETELINC, Ljubljana.
Priporoča se tvrdka
JOS. PETEltlNC
:-:-: tovarniška zaloga šivalnih strojev. :-:-:
Sfroji v raznih opremah In sistemih, prlproste kakor luxsus opreme vedno v zalogi. Pouk o umetnem vezenju brezplačen.
L3UBL3ANA, >>llzu frančiškanskega mostu levo ob vodi, 3. hISa 10 letna pismena garancija 10 letna pismena garancija
¦as      5=      i      -—
I
štev. 40
TEDENSKE   SLIKE
Stran 475
Dosip 3us
pleskarski in likarski mojster Ljubljana, Rimska c. 16.
se priporoča cenjenemu občinstvu za vsa v to stroko spadajoča dela. Jamčim da delam samo s pristnim firnežem.
Solidna in točna postrežba.
Mazilo za lase
varstvena znamka Netopir napravi g. Ana Križaj v Spodnji Šiški št. 222 pri Ljubljani. Dobi se v Kotodvorski ulici 200 ail pa v trafiki pri farni cerkvi. V 3 tednih zrastejo najlepše lase. Steklenica po 4 In 5 K. Pošilja se tudi po pošti, izborno sredstvo za rast las. — Za gotovost se lamčl. — Zadostuje steklenica. — Spričevala na razpolago.
Priporoča se
umetna knjigoveznica
IVAN JAKOPIČ
LJUBLJANA.
Vsaka gospa
naj cita mojo zanimivo navodilo o modernem
negovaniu prsi.
Uspešen svet pri pomanjkanju in opešanju obilnosti!  -  Pišite zaupno IDI KRAUSE, Presburg   (Ogrsko)   Schanzstrasse   2, Abt. 95. — Ne stane nič.
Suhe sobe,
črno in rdečo deteljo, kumno, janež repno, korenjevo, razna trava in druga domača semena, prazne vreče kakor tudi vse vrste pridelkov kupuje SEVER & URBANČIČ. :- Ljubljana, Wolfova ulica 12. -
kampanjske zamaške, rabljene, ne strte, plačam 70 vinarjev kos. Rabljene zamaške steklenic 6 kron za kilo. Te vrste prevzamem po povzetju in ni treba poprej povprašati. Kupim nove zamaške po vzorcih
za najvišje cene. KASZiRER EMIL, Budapest, VII., Alpar-utcalO.
poleg Garay-ter.
Frami/Hn! sredstvo z« pomlajenje ri CllliyUUI las ki rdeče, svetle in sive lase in brad. za trajno temno barva, i steklenica s poštnino vred stane K 270.
_ Rydyol i-odfk^t
^^¦Ik       vo  pordeči bleda lica. i^^i     Učinek je čudovit. 1 ste-.^^^HI^^^M    klenica s poštnino vred W0W^     ^    K 2-45. Povzetje 55 vi-
__narjev  več.  Naslov za
nar«čila:|
Jan Grolich,
drogerija pri angelju v BRNU --št. 645, Moravske.--
I
••I
= Zamaške =
nove in stare, kupi vsako množino tvrdka Ljubljanska industrija probkovih   zamaškov
JELAČIN & KO. LJUBLJANA
Sijajno bodočnost
imajo turške in nove srečke avstrijskega Rdečega križa vsIed svoje vedno zvišujoče se denarne vrednosti! Vsaka srečka
zadene! Glavna dobitka znašata čez
aW   1,000.000 kron!
Natančno pojasnilo z igralnim načrtom razpošilja brezplačno: Srečkovno zastopstvo 3 Ljubljana.
Slav.   občinstvu in gosp.  trgovcem   priporočam
slamnate čevlje (solne)
in slamnate podplate za v čevlje
katere sem začel izdelovati, tako da ustrežem lahko vsaki zahtevi. Ker je druga obutev tako draga, bode ta za osebe,  ki imajo opravilo  v sobah,
prav dobro došla. Naj vsakdo poskusi! FRANC CERAR, tovarna slamnikov v Stobu, pošta Domžale pri Ljubljani.
BLflZ JANČAR
pleskarski mojster
več let pri tvrdki BRATA EBERL, se priporočam slavnemu občinstvu kot invalid za stavbena in pohištvena dela.
Delavnica: Oražem, Breg št. 6.
Cunje, želod, kosti in divji Icostanj
kupuje po dnevnih cenah za c. in kr. vojaško oblast edino pooblaščena tvrdka
Viktorija Panliolcer,
Pražakova ulica stev. 4, Ljubljana,
katera tudi želečim Izda dovoljenje za pošlljatev.
Največja slovenska hranilnica:
Mestna hranilnica Ijubljanslca
Ljubljana, Prešernova ulica št. 3
K 55,000.000—, . 30,600.000--, „   1,500.000-—.
je imela koncem leta 1916 vlog.................
hipotečnih in občinskih posojil..................
rezervnega zaklada.......................
Sprejema vloge vsak delavnik  M o/  večje in nestalne vloge in jih obrestuje najvišje po   ^9 /o     pa po dogovoru.
Hranilnica je pupilarno varna in stoji pod k o n t r o 1 o c kr. deželne vlade. Za varčevanje ima vpeljane lične domače hranilnike.
Posoja na zemljišča in poslopja na Kranjskem proti 5o/o, izven Kranjske pa proti 5V4°/o obrestim in proti najmanj l^/o oziroma ^/i^/o odplačevanju na dolg.
V podpiranje trgovcev in obrtnikov ima ustanovljeno Kreditno druStvo.
Zalosa pohištva
VIDO BRATOVŽ
stari trs 5
UUDUANA
Kmetska posojilnica  j ^
r. z. z n. z.
Obrestuje hranilne vlose po
Hranllnlli vlog triindvajset milijonov. Popolnoma vame
4
Ljubljanske okolice
v Ljubljani ^^^=
brez vsakršnega odbitka.
naložen denar.  Rezervni zaklad    IHIlljonJkron.
stran 476
TEDENSKE  SLIKE
štev. 40
, SANATORim • EMONA
l ZA-NOTRANUE-IN-KIRURGICNIE ¦ BOLEZNI.
•POROD^s^s^^cA.
*/LtXIBLtJANA-KOIMENgKEGA-ULICA-4 \w
/ 5EF-ZDR/wjK:pRriARijDFi-FR. DERGANC 1
Obiskujte 1
v deželnem ctledaiišču
Krasna darila!
SUTTNER
Dobro „IKO" uro
vsak občuduje in zaželi, kajti ona je
=   mojstrsko delo urarske umetnosti!   =
Razpošilja se po povzetju, — Neugajajoče zamenjam!
Velika izbira ur, verižic, prstanov, le-potičja, daril itd. v velikem
krasnem cenilcu^
katerega zahtevajte zastonj in poštnine prosiu.
:: Vse ure so pataBcna preizkušene ::
Lastna znamka .IKO' svetovnoznana.
Št. 99410 Kovinasta anker Roskopf ura •     • •..........K 1240
št. 99449 Roskopf ura, grav. močna, 2 pokrova...........K 18*60
št. 99600 Radijska žepna ura ponoči sveteča............K 16-20
št. 99865 Kovinasta verižica K   im
št. 99645 Uliani amerikanski double zlato.............K  3-40
št. 99022 Srebr. rožni venec K   9-50
Lastna protokolirana tovarna ur v Švici.
Svetovna razpošiljalnica
H. Suttner t Ljubljani št. 5
Nobene podružnice. Svetovnoznana radi razpošiljanja dobrih ur. Nobene podružnice.
LJUBLJANSKA KREDITNA BANKA V LJUBLJANI
«8  Delniška glavnica 8,000.000 kron. STRITARJEVA ULICA ŠTEV. 2. Rezervni fondi okroglo 1.000.000 kron.
Poslovalnica c. kr. avstrijske državne razredne loterije. Podružnice v Splitu, Celovcu, Trstu, Sarajevu, Gorici in Celju.
Sprejema vloge na vložne knjižice in na tekoči račun ter jih obrestuje najugodneje. 2 "/o rentnine od vlog na knjižice plača banka sama.
Naročnina za list .Tedenske Slike'; za Avstro-Ogersko: V* leta K 3-80, '/2 leta K 7-50, celo leto K 15-—; za Nemčijo: V* 'eta K 5—, '/2 leta K 10—celo leto K 20—; za ostalo inozemstvo: celo leto fr. 24—. Za ameriko letno 5 dolarjev.
Uredništvo in upravništvo Ljubljana, Frančiškanska ulica št. 10, I.nadstropje
Izdajatelj in odgovorni urednik Anton Sterlekar.
Tiskarna Dragotin Hribar (Anton Pesek) v Ljubljani.