verzi. Zaradi „miru in sprave" smo prosili gospoda, naj nam do- voli, da to stvar kako drugače poravnamo, kar nam je prijazno do- volil. Zatorej podamo sedaj mesto celega pojasnila samo vsebino nje- govo in ta je naslednja: Za verze take, kakoršni so natisneni v ime- novanem listu, ne more biti pisatelj odgovoren; tako podobo so do- bili še le na potu iz njegovih rok v tiskarno. S. J3 L O VENSKA IMENA. „Ime je dim", pravi Goethe : a tako ne sodi zornolica mladenka, ki v tihi izbici, ali pa sredi cvetočega polja snuje svoje zlate sanje, ki si stvari svoj moški „vzor" iz vsega, kar je lepega, dobrega in plemenitega videla, čula in brala. Ko si je ustvarila svojo vzorno podobo, da ji ime, katero se ji zdi najslajše, najmilejše, katero naj- blagoglasnejše zvoni njenemu ušesu. Svoje podobe si ne more mi- sliti brez tega imena; in ime samo že jo spominja podobe. Življenje je neusmiljeno, neizprosno; malo se meni za mladostne zlate sanje; a recimo, da ima dekle srečo: osoda ji privede, ko pride čas, mla- deniča, ženina: prav tak res ni, kakoršnega je gledala v svojih sanjah; vendar v glavnih lastnostih je podoben njenemu vzoru, sprijazni se z njim, a ime mu je — Tomaž! Ne, Tomaža ljubiti, nemogoče! Kako bi ga klicala v sladkih trenotjih. ko ji je serce prepolno lju- bezni '? Vendar tudi to se s časom premaga; dekle je pametno, slednjič izprevidi, da se da živeti tudi s Tomažem; srečna je z njim, bolj nego njena prijateljica, ki seje tolikokrat posmehovala temu strašnemu imenu, se svojim — Arturjem! Vendar Tomaž, Tomaž! Pošteno ime, ali strašno robato! Škoda, da so ga tako nesrečno kerstili! Poglejmo slovenskega pisatelja, pesnika! Misli, podobe mu ro- jijo po razbeljeni glavi, kakor čebele po cvetoči jablani, globoke misli, jasne podobe: kar mu je s konca zmedeno, nedoločno vrelo po glavi, uredilo se mu je slednjič, združilo, zedinilo, spojilo v lepo celoto v živo dejanje, resnično a ublaženo, vzorno podobo življenja. Vse mu je gotovo, dozorelo, vse mu plava jasno, telesno pred očmi. Lice vidi svojim osebam in čuje jih govoriti. Lep roman bo to, ali re- cimo : tragedija. Pero v roko! Še ne! Nekaj je pozabil; osebam je treba imen; vsaki svojega priležnega, dostojnega imena: takega imena, ki se bo lepo zlagalo z njenim bitjem, »karakterističnega" imena, tako da bode že ime „program". Misli, osebe, dejanje, vse je narodno; treba torej narodnih imen. Mož premišlja in premišlja, spominja se vseh do- mačih imen, kar jih je kedaj slišal: v spomin si kliče vse svoje ne- kedanje součence, dolga versta se jih prikaže: Anton, Andrej, Blaž, France, Gašpar, Janez, Jože, Juri, Štefan, Tomaž...To ne bo nič; nobeno ni za mojo rabo! Poskuša ženska imena: Franca, Jera, Mica, Marijana, Katra, Neža, Špela, Urša! Same poštene ženske, ali za tragedijo — nemogoče, vse mi razpade! Mislimo si, da bi hotel pisati kaj takega, kakoršna je Shakespearova tragedija »Romeo in Julija", pa bi jo imenoval: »Boštjan in Urša!" In vendar imen je treba; saj svojih oseb vendar ne more ozna- menjati se številkami, kakor jetnike. V svoji stiski vzame »pratiko", veliko in malo; tam najde res poleg znanih imen še kakega Pan- kracija, Gola, Ciprijana, kako Anastazijo. -Tedert, Porcijunkulo, in s tem si človek pomagaj! O da bi našel vsaj dve pošteni imeni, eno zanj in eno za njo! »Kraljestvo za konja!" vpije Macbeth v svoji smertni stiski in zadregi. „Haderlapove pesmi za dobro ime!" zdihuje nesrečni pisa- telj slovenski. Zapusti hišo. leta po ulicah; kjer vidi znanca, prime ga: Ali mi ne veš dobrega imena? takega in takega mi je treba, kakor slepcu pogleda. Znanec mu jih našteva — vse znano, nobeno za rabo! Zakaj ne? poslušaj: „In Urša mu nasloni glavo na persi, zamaknenat mu zre v obličje in govori mu z neskonečno milim, sladkim glasom: »Štefan, Štefanček, Štefek, Štefe, sladki moj Štefula!" Ubogi pisatelj si maši ušesa in beži, a imena ni dobil. Brez šale! Vsakega pisatelja slovenskega, kateri je hotel kedaj pisati novelo, roman, igro, vprašamo, ali si ni belil glave z imeni? Skoraj bi terdili. da je mnoga povest ostala v peresu, ker pisatelj ni mogel najti svojim osebam primernih imen. To se ve, da govorimo tu samo o pisateljih, ki imajo kaj okusa, kedor ga nima, njemu je vse prav. Poglejmo na pr. na Nemce: njihovi pisatelji imajo lepih, vsaj v nemškem duhu lepih, pomenljivih narodnih imen na izbiro, resnih in šaljivih. Tudi Slovenci smo imeli gotovo nekedaj svoja na- rodna imena, nekaj jih je še ostalo v narodnih pesmih: Vida, Zora, Breda, Sonca. A s temi ne moremo izhajati; kaj nam torej početi? Po naši misli izposojujmo si jih najprej od svojih južnih bratov in sploh od slovanskih plemen. Serbi imajo zlasti v svojih narodnih pesmih toliko lepih imen, moških in ženskih, da nam je samo izbi- rati treba. Brez pomiselka naj jih rabijo naši pisatelji; res se bodo bralcem s konca malo čudna zdela, a s časom se jih privadijo, in — zakaj bi ne bilo mogoče? — nekatera izmed njih preidejo morebiti celo iz knjig v življenje, kaj se ne godi tako tudi pri drugih na- rodih? Da bi se naše duhovstvo t«mu upiralo, ne moremo misliti; saj je ono samo po veliki večini narodno, in ako bi se vendar kedo bal, da bi se svetnikom in svetnicam krivica ne godila, pomagati je lahko; pridene se otroku, da ne izgubi svojega patrona, poleg na- rodnega pošteno keršansko ime. In tako bodemo morebiti še doži- veli, če ne mi, pa naši otroci, da bode Milan za plugom stopal, in seno bo grabila v belih, zavihanih rokavih lepa Grozdana! Vendar to naj bode, kakor koli že, preverjeni smo, da bodemo ustregli našim pisateljem, ako jim podamo lepo število slovanskih imen, da jih bodejo imeli na izbiro za vsako potrebo. Nabrali jih nismo sami; nabral jih je pred nekimi leti že na našo prošnjo mož, kate- rega ime je porok, da so imena zares slovanska, nabrana, ne sko- vana. Imenovati ga ne smemo, kakor bi se sicer spodobilo; bojimo se, da bi mu ne bilo neljubo, ker ni prijatelj našemu listu; morebiti ga naši bralci sami uganejo, kar ni nikakor težko. Imena niso vsa enako lepa, tudi komična so vmes, vendar podamo jih vsa, po versti, kakor jih je on napisal; naj vsak sam izbira po svojem okusu; pri- stavljena čerka m kaže, da je ime moško, f, daje žensko, zvezdica, da je humoristično. (Konec prih.) /MAVRICA. (Obraz iz narave.) Pojenjala je nevihta. Piš, ki je pripogibal drevesa sem ter tja, je ponehal -in verhovi dreves posezajo zopet mirno naravnost kvišku, kakor so posezali poprej. Trava in drugo rastlinje je v tla ubito; polagoma se zopet zbujajo in vstajajo travne bilke. Po navkreber deržečih potih doli pa še vedno dero hudourniki, ki so nastali pri taki plohi in tolikem nalivu; in po njivah in travnikih na ravnem stoje ti kalne luže. Proti koncu še redki gromi in bliski so že po- polnoma pojenjali in tudi debele deževne kaplje ne padajo več, le drobni pohlevni dežek še po malem perši. Solnce nagibljajoče se že k zapadu razsvetlilo je zopet se svojimi merklimi žarki roseče kapljice. — In gledi, ondi na jutranjem obzorji sedmerobojen oblok, ki se v spreminjajočih bojah razprostira na nebesnem stropu od hriba do hriba naobzorji, opiraje se na oba svoja sedmerobojna stebra. To je mavrica, ali kakor jo tudi zove ljudstvo „božji stolec". Zadnje ime- novanje prihaja menda od tod, ker se na mavrici sedeč vpodobuje božji sodnik, kakor si ga že morda, dragi bralec, vpodobljenega videl če ne drugej, na panji, na katerem je bila načertana poslednja, ve- soljna sodba, kako tu loči pravični sodnik se svojo vsemogočno roko krivične od pravičnih, one na levo, te pa na desno, sedeč na sedmero- bojnem mavričnem prestolu. — Videl si že tedaj morda to, ako si sedel poletnega dne na klopici poleg čebelnjaka ter si pregledoval med tem, ko so pridne čebelice urno bernele iz ulov na pašo, razno- verstne podobe na ulih. In to bi utegnil biti vzrok temu imenu. Pesnik nam opeva ta prizor, ko razpenja mavrica svoj krasni oblok, v naslednjih versticah: Pa solnce kmalo spet oblak predere, Vodeno luč izliva na zemljč; Po časi mavro sedmobojno zbere, Ter z gore jo razpenja na gor6. — Krasen prizor podaja nam mavrični sedmeri oblok razpet na sinjem nebesi opert na dva hriba širnega obzorja s terdnimi sedme- rimi stebri. — Kmalo pa nam izgine lepa prikazen, mavrični sedmero- pisani trak, kakor krasna gorska vila osupnjenemu mladeniču izpred oči, — in naše oko Zastonj v nebo za mavro se upira. Mavrica nam je pa tudi znamenje upanja, kakor jo zove pesnik: