PRIKAZI, RECENZIJE
MacaJOGAN Zdenka Sadi
Usoda čustev v zahodni civilizaciji Znanstveno in puhlicistično srediSCe. I.juhljana I'm
Avtorica v celotnem delu, ki obsega 261 strani, sistematično in podrobno prcvciia in utemeljuje nosilno tezo. po kateri .so čustva dru^lK'no-kuIturno oblikovana. V tem okviru je smiselno razčlenila snov na tri dele, ki .se medsebojno dopolnjujejo in povezani prispevajo k integralnemu razumevanju čiiste\' kot predmeta teoretskih razlag, pa tudi kot praktičnih .se.stavin /.godovin.sko spremenljivega urejanja mcilClow.^kih odno.sov.
V najobsc/.nejSem prvem delu (Zahodni konstrukti o ču.sivih, 17-144) predstavlja najprej zgo<iovin.sko prevlatlujoče različice redukcionističnih razlag čustev v Aihodni misli, ki jih jc razčlenila v več modelov (mitov ali "kon.struktov"). Čeprav bi iz zaporedja lahko sklepali o enotnem ključu razvrščanja konstruktov na najbolj splo.šni ravni, avtorica uporablja pra\y,aprav d\()jc meril. Najprej .se lahko seznanimo s konstrukti. ki so razvrščeni glede na razlago izvora in bistva jiojava tako, da prehaja od zunanjega okolja ilo po.samcznikove intimc. V ta .sklop .sodijo kon.strukt o čustvih kot neobvlailijivih strasteh, kon.strukt o anima-lično.sti čustev, o čustvih kot fizioloških procesih ter koastrukt o čustvih kot individualnih in notranjih [lojavih. Druga vrsta konstruktov pa je v bistvu razčlenjena glede na wxlilne la.stnosti. ki .so bile kot .stalnice na-v/.oiv v njihovem na.stajanju in uporabi o<l starogrških časov do konca 20. stoletja. To so: kon.strukt o nasprotju med razimion) in čustvi, konstrukt o "dobrih" čustvih, kon-strukt o destruktivnih in nevarnih čustvih ter kon.strukt o ču.stvih kot Zen.skih lastno.stih. Avtorica upravičeno opozarja na meiLseboj-no prepletenost različnih kon.struktov. ki pa ni o.stajala zgolj na duhj)vni ravni, temveč je bila vir in opravičilo praktičnega urejanja čustev. Zalo ni naključje, da .so se poeiu>-stavljene predstave o čustvih globoko vsidrile v "zdrav razum" in vzorce N'sakdanje-ga obna.šanja, kjer bolj ali manj nenailzo-
rovano in kot samoumevnosti delujejo tudi v .sodt)bnosii. kar avtorica tudi primerno in obilno ponazarja.
Takšni konstrukti pa .so zaradi glolx>ke in trdne ukorcninjeno.sti v določanju iiomcn-skcga sveta |X) s%t)je določali tudi način znanstvenega zajemanj:i in pojasnjevanja tega iMijava do sredine druge polovice 20. suiletja. Kol sociologinja je avtoric-.i v naila-Ijcvanju iMHlrobno in \včpla.sino analizirala .samo .sociologijo, ki .se do n;ijnovejSc.i>a ča.sa ni izvila iz racionalističnc tradicije zahoilne-ga načina mi.šljenja. .Spoznavn;i usmeritev .sociok)giie sc je opirala na kartezijan.sko epi.stemolo.ško držo. ki jc razumevala ču.sn'a kot motnje v spoznavnem procesu in z;ihte-vala ()sredinjcno.st Ic na "či.sti razum". I-no-dimenzion;ilnosi soci<)k>gije kot discipline "hladnega razuma' in neustrezno, obrobno in/ali le delno ter enostransko vključevanje čustev n;i potllagi antiroceniričnega zilnivo-razumskega pojmov.inja. je avtorica razkriki in utemeljila z analizo ustreznih tlel treh klasikov sociologije: .\l. \\'cbr.i (ki je prisjK'-val k poti.skanju čusicv /a meje racionalnega delovanja), i:. Durkheima (ki je čustva obravnaval kot pomembno scsta\ ino kolektivnega delovanja - "vrenja") in G. Simmia (ki jc v zasnovi Ze izoblikoval "ek.spliciino" s(Kk)-loško tcoretizacijo čustev).
Izredno iTomembno je avtoričino spoznanje o umeščenosti čustev v otlno.se moči icr o vlogi dualiznia razum/čustvo pri ohranjevanju gospotlovanja in socialne ter sjiolne hierarhije. K polarizaciji in celostnemu rcproduciranju večkratne hierarhije - tudi ali predvsem s pom()čjo vplivanja na urejanje čustev - je v zahodni civili/.aciji .skozi .stoletja prispe\'ala krščan.ska religijska r.izlaga. Z;ito aMorica prvi del smiselno do|"x)lni s .sotao-lo.ško analizt) ključnih religijskih virov krščanstva glede ču.stvovanja. pri čemer opozarja na prc\laduiočo ambiv-.ilcntnost v lej "[vilitiki čustev", ki jo prepričlji«) prikaže ob biblični razlagi ter navodilih z.;i a-gulira-njc jeze (zlasti str 116 -117). Obsodbe jeze (v kateri je krščanstvo "prepoznalo zahtev po družbeni pravičnosti in težnje po druž-lienem izenačevanju") se dopolnjujejo z tltv puščanjcm tega čustva, vendar le v primeru boja zo(xrr zlo, torej boja zoper tiste tlejavnosti, ki niso v .skladu z obveznimi vzorci in
normami - slojno in spolno clifcrcncirancjja -obnašanja in delovanja posamc/iiikov. Zato jc npr jeza mož normalna in dopustna, če bi kdo posegal i>o njihovi lastnini (npr. ;?.cni).
.S podrobno anali/.o prc\'ladujoče kauv li.škc 'emocionalne kulture" na Skuvnskcm v zadnjih dveh de.setletjih 19. in v začetku 20. .stoletja avtorica nudi zgled praktične upo-r.ibe .sockilo.ških teorct.skih znanj o ču.stvih. hkrati pa .so njeni i/.sledki izredne \ rednosti z;i razumevanje v.sakdanjcga "zdravega razuma" in - pogosto tudi šc v .s<xlobnosti sanu)-umevnih - vzorcev obna.šanja in delovanja. .\a podlagi analize vsebine del AM. .Slomška. A. Mahniča in U. Jegliča ter .sveto-v.iinc literature drugih avtorjev v času prvega vala rckatolizacije osvetljuje ()bravna\'o ("pravilnih" in "nepravilnih", "svetih" in "grešnih") čustev in razkriv;! .stopnjo politi-/.;icije čustev, oziroma izrabo urejanja čustev /41 utrjevanje obstoječega družbenega reda in za boj zojK-r družbeno "zlo". Na primerih uravnav-anja nekaj ključnih častev (zlasti jeze, do|>olnilno pa .še sramu, strahu, ljubezni) avtorica zelo prepričljivo prikaže spolno in .slojno pristranskost družbene konstrukcije čustev. S tem tudi utemeljuje sfKiznanje o vpletenosti cliskurzov o ču.su-ih "v igro moči in v procese zgodovinskega spreminjanja sistemov družbene hierarhije" (139), ki ga sintetično osvetljuje v zadnjem poglavju ("Di.skurzi o ču.stvih") prvega dela knjige.
V drugem delu knjige (Dc-konstrukcija tradicionalnega pojmovanja častev. 115-210) avtorica najprej osvetljuje okoliščine (npr fragmentacija, "inflacijski kognitivizem"), ki so od .sredine 70. let dalje vplivale na to, da .sc je izohlikoNala socioUigija čustev, ki je v .sodobnosti postala eno najbolj privlačnih in spoznavno plcnlnih področij. Aviorica zavrača možnost getoizacije te subdscipline in se z;iv/.enia za \ ključitev proučc\~.inja čustev v samo jedro integralne sociološke teorije in .sociološkega raziskovanja, zato poudarja: "V prvi vrsti se p<ist;ivlja zahteva po artikiilaciji IKrtvzave med mikro in makro družbenimi .strukturami in pr(x.esi..." (149). Seveda pa "sociolo.ška optika" aviorici nikakor ne predstavlja pristajanja na "trdo v~arianto družbenega konstruktivizma", temveč umešča čustva v križišče delo\'anja družbenih in biok).ških ter psiholo.ških proce.sov. Speci-
fično sociok).?ko videnje čustev u|M)šleva "družiK-no nara«> čustev", torej, da .so čustva prilagodljiva in gnetljiv-.i glede n;i objekt, vzroke, okoli.ščine in njih(ne izrazne vzorce" ter hkrati "vzročno učinkovanje čustev v družlK-nem življenju...", to. da predstavljajo enega ključnih dcja\nikov vzdrže\anja in trdnosti družbenega življenja" (151). V nadaljcN'anju (lo kritični presoji rcdukcioni.s-tičnega kognitivnega modela čustev in po obsežnem «nlgovoru na vprašanje o siK-ci-fični diferenci ču.stev. pri čemer jioudarja. da so človeška čustva "hisireiio odrisna od znoiUno doreikiU zaznni: si eui. i klJiiCeno-sH Imsomezutkov v dmibcui srci hi iiniiCe-iilli rzorcev odziranjn un sUuaciJe in dogodke' (\H0), avtorica obravnava kompleksno temo o povezanosti med čustvi in razumom ter končno ponuja prepričljiv odgovor na vprašanje o spolnih razlikah v ču.stvo\ anju.
S tretjim dck)m knjige (Dvojnost sodobne emocionalne kulture: kontrola in de-kontro-la čustev, 211-242) avtorica smiselno zaokrožuje obravnavo prvem in drugem, ko se v celoti usmerja na sedanjo visoko moderno družbo", v kateri prevladuje komercializacija čustev in naraščanje pomena emocionalnega dela. Med okoli.ščinami, ki spodbujajo takšen raz«)j. :iMorica poudarja izrazito tržno usmerjenost: "Rado-iinliiosi iiiaksiiimlizocije dobiCka in pogoji koiikiiiviice na trgu redno bolj silijo organizacije in podjelja, da izjiosiai ljajo in fioii-darjajoeniodoiuihiodelo'.. (213). Vtakšnih razmerah postaja emocionalno delo vedno lx)Ij institucionalizirano, to pomeni, da zaposleni urejajo izražanje lastnih čustev v delovnem okolju v skladu s pra\'ili čustvovanja. ki jih postavlja organizacija. I'o a\-tori-ci t:i pravila 'pivdsiarljajo obliko orgauizn-cijskega nadzora, katerega nniiien jc povezati delo zaposlenih z InleivsI dclodajnker' (214). Kljub temu. da je sockibna emocionalna kultura hetcrogena. pa po avtorici, ki .se opira na mnoge .sotlobne razi.skave in očitne primere iz vsakdanjega življenja, ni mogoče sklepati o avtonomiji različnih emocionalnih stilov, kajti 'iiistriimeiilahia racionalnost in odiia^i moči v organizaciji od emo-clonalnlh delarcer zahterajo. da se prilagodijo organizacijsko določeneiini emo-cionalneiini siliti storitev...' (220). Skratka,
avtorica utciiKljcno sklepa, tla norm cmo cioiuilnefin omejevanja na ddorncm meslii nI mogoče razumeti l)rcz iipoilevtiiija otiiiosor moCi med tModajaki in ilelojeiiuil C/'(221). .Mctitcm ko v leni pojavu avtorica ne otikriva bi.stvenili novo.sti v .sodobni tIru/bi. pa osvetljuje ludi nov, v/.poredcn proces razkrivanja in eniancipacijc čustev ter iskanja užitkov v zasebni sferi pripatl-nikov in pripailnic iMUrošniške družbe "obilja", ki pa ne poteka i>(>d strogim nad/orom. Ventlar to .še ne (lomeni. kot je prepričana avtorica, tla hi "človek razuma" (Kihajal. prihajal pa nov "človek čustev", kajti sodobne družbe ustvarjajo tako (nore) omejitve in izgube kal (nove) možnosti Custvoranja - v zasebnem tn (tudi) v javnem svetu (dela).' (242).
.^e bi lahko naštevali s|M)znanja. ki spotl-iiujajo večplastno (pre)mi.šlievanje o s|K'ci-fičnosii civlliziicije, v kateri smo, in o nas kot l^osame/.nikih/cai) samih, o naših čustvenih .stanjih. Uoili dovolj! ee to, kar je omenjeno o knjigi Z. .'^adl, gotovo \abi k branju ne le so-ciolo.ne/inje. temveč .širši krog beročega občinstva
Ob tem vabilu naj .še |->o.sebej poudarim, da je ta knjiga i/virno znanstveno tlelo tako /. vidika splošnega stanja .sociološke teorije kot gletle na empirično raziskovanje tlruž-bene konstrukcije čustev v slovanski družbi, V prvem smislu je Izvirno.st v integralnem zgodovinskem pristopu, ki se pri obravnavi ktinstruiranja čustev ka/e v razkrivanju med-.sebojnega učinkovanja vseh relevantnih .sc-.stavin člove.škega (individualnega in kolek-tivne.ija) delovanja od makro tlo mikro tlruž-bene ravni in povezanega s spolno ter .socialno hierarhijo. Izsledki anali/e regulacije čustev v omenjenem obdobju na Slovenskem i>a predstavljajo pionirski pri-S|x.'vek k sociološkemu pojasnjevanju dinamike slovenske družbe in hkrati dokaz spoznavne plodnosti avtoričinega pristt)pa.
Kljub v.sem vrlinam knjige, vendarle ne morem mimo obrobne opazke (založniku), da bi .se ob skrbnem lektorskem in korek-torskeni delu lahko odpravile nekatere majhne napake - končno tudi ta proi/voti na.stopa na trgu kot blago. Ne glede na to, na knjižnem irgii je tlelo, ki ga bo v botloče potrebno upo.števati tako pri ustvarjanju
novega znanja kot pri prenašanju tega znanja na v.seh rav neh i/.obraževania.
Blaž LENARČIČ
Ida llojnik Zupane
Samostojnost starega človeka v dnižbeno-
prostorskem kontekstu
Znan.stvena knjižnica l-DV, Ljubljana 1999
V	dvajseto stoletje je človvštv«) vstopilo s prepričanjem, da tio v populacijskem smislu to stoletje otroka. Že v sretlini stoletja pa je postaU) očitno, da smo na pragu staranja prebivalstva, ki bo v razvitih deželah doseglo svoj vriiunec v prvi polovici enaindvajsetega .stoletja, ko se bo postar.ila tako imenovana baby-boom generacija, rojena v de.setletju iio drugi .svetovni vojni.
V	21. stoletje vstopamo z globalnim družbenim problemom staranja prebivalstva. pred katerim si ne more zatiskati oči nobena moderna tlrž;iva, I\)pulacijski problemi poNvzani s staranjem in .starostjo so postali vse bolj prisotni in očitni, kar zahteva izgrajevanje novih družlu-nih in medgenera-cijskih odno.sov. Glede na to. da je tlelež stare populacije v.se večji, pa smo priča tudi njenemu osamosvajanju.
Tako je kot prvi večji mednarodni korak k urejanju teh problemov Organizacija združenih nan>tlov razglasila leto 1999 za med-narotlno leto .starejših Ijutli, ki se je pri nas zaključilo z iztlajo najbolj cek>vite sociološke preučitve temeljnih vpr.išanj organizacije bivanja ostarelih. Knjiga Saiiinslojnnst slaregii človeku v družbeno - prostorskem kontekstu ž;il že pokojne Ide I lojnik-Zupanc predstavlja temeljne prostorsko .sociološke t)snove /M uveljavljanje socialne gerontologi-je pri nas.
Glavna izhodi.šča za nastanek pričujočega dela je v predgovoru pretistavil avtoričin mentor Zdravko Mlinar. 1'rvo izhodi.šče je povečevanje strukturnega deleža populacije stare nad 65 let. ki nakazuje povečevanje deleža odvisnih prebivalcev v času. ko postaja vse večja vrednota .s;un<)st()jno.st. Drugo izhotli.šče je prostorsko-.sociološke naravv, kajti s tem. ko avtorica izpostavlja dolgoroč-