Andrej Kurnik
Izbrisani gredo v nebesa
Elio Petri je film Delavski razred gre v nebesa posnel leta 1971. Zanj je dobil Grand prix du festival (Zlato palmo) na filmskem festivalu v Cannesu. 2
Oblike in vsebine taylorizma sta določala »dva izhodiščna motiva: znižanje stroškov za 'faktor delo' in nadzor nad samoo-mejevanjem delovne storilnosti« (Bock, 1987: 23). Tayloristično prestrukturiranje proizvodnje je slonelo na »sistematičnem raziskovanju dimenzije časa v delovnem procesu, izračunavanju in reduciranju uporabljenega delovnega časa in skrbi za to, da delo poteka brez prekinitev, ter - s tem najtesneje povezanih - novih sistemih določanja mezd na podlagi 'znanstvenega' ovrednotenja delovnega mesta ... « (ibid.: 23-24).
Podobna racionalizacijska ofenziva, ki jo lahko imenujemo neo-tayloristična se nadaljuje po drugi svetovni vojni. Množični delavec na koncu izumi učinkovite oblike upiranja racionalizacijski ofenzivi. Petrijev film prikazuje obdobje vrhunca spopadov glede racionalizacije proizvodnje v tem obdobju.
V izjemnem filmskem zapisu radikalne politične misli, Delavski razred gre v nebesa, je Elio Petri1 na filmski trak ujel prelomnost nekega časa, ki prinaša napoved mutacije v politični praksi in uveljavitev nove paradigme teoretskega in praktičnega delovanja. Glavni junak zgodbe je Lulu, tragični heroj neo-taylorističnih reform proizvodnje2 ter z njo povezane razredne in politične rekompozicije v Italiji in drugih industrijsko razvitih državah v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Institucijo tayloristične in fordistične tovarne oblikujejo sile neo-taylorističnega menedž-menta, mainstream sindikat in revolucionarni sindikalizem štu-dentsko-delavske naveze. Luluja, odtujenega in zato prizadevnega delavca, uporabljajo za opredelitev produkcijskih norm oziroma akordov. Lulu oziroma The tool pa se zaradi krize v sferi družbene reprodukcije (potrošništvo in fiksiranje patriarhalne nuklearne družinske oblike) in v sferi tovarniške produkcije (konfliktnost zaradi zaostrovanja produkcijskih ritmov) kmalu zlomi. Sedaj ni več norma, ampak postane odklon. Prej prizadeven delavec postane največji agitator proti pospeševanju produkcijskih ritmov, za manj dela in višje plače, in s tem trn v peti tako menedžmen-tu kot mainstream sindikatu, ki skuša neotayloristične reforme speljati skozi korporativne institucije socialnega dialoga. Njegova nova odločnost se kuje tudi v prijateljevanju z gojencem psihiatrične bolnišnice, ki sanjari, da bodo podrli zidove te disciplinarne
Pojem oblika življenja vpeljuje bio-politično paradigmo, v kateri skušam
institucije. Pajdašenje z revolucionarnimi in avtonomističnimi	razmišljati tudi o izbrisu in gibanju izbri-
■ l-i i ■ ■ i ■	-ti-	i- ■	-ji	sanih. Za Giorgia Agambena izraz oblika
sindikalnimi aktivisti spravi Luluja ob delo. Življenje zunaj dela,	„. .. .	„?.. ...
r	'	lili	življenja pomeni »življenje, ki ne more biti
zunaj totalnosti fordistične, tayloristične in keynesianske družbe,	nikoli ločeno od svoje oblike, življenje, v
pa se za Luluja izkaže za neznosno. Delavsko gibanje je projiciralo	katerem ni nikoli mogoče izolirati nekaj
delavska nebesa v institucije industrijskega kapitalizma, zato je za	takšnega, kot je golo življenje«. Izraz
njega govor o življenju, ki obstaja zunaj tovarne, popolnoma nera-	oblika življenja »opredeljuje človešk°
v t i v i... ■ ■ -i iti v i- ■ 3	■ i	življenje, v katerem posamezni načini,
zumljiv. Lulu noče biti pionir novih oblik življenja3 onstran indu-	, • • •	• - ,• • • •, ,•
'	1111	dejanja in procesi življenja niso nikoli
strijske družbe in njej navkljub. Iz brezupa ga potegne mainstream	zgolj dejstva, ampak vedno in predvsem
sindikat, ki uspe v svojih prizadevanjih, da postane soupravljalec	zmožnosti življenja (potenza). Nobenega
neo-taylorističnih reform. Del pakta je tudi ponovna zaposlitev	vedenja in nobene oblike človeškega
Luluja. Zadnji prizor v filmu se dogaja za tekočim trakom, ko sku-	življenja nikoli ne predpisuje specifično
biološko nagnjenje, niti ga ne določa
šaj° Lulu in tovariši pregib hrup strojev in se zaplesti v pogovor.	kakršnakoli nujnost; nasprotno, ne glede
Naš junak poroča, da je sanjal, da so skupaj podrli zidove tovarne	na njegovo običajnost, ponavljanje in
in vstopili v delavska nebesa. Na nestrpna vprašanja tovarišev, kaj	družbeno prisiljenost, vedno vsebuje zna-
je videl na oni strani zidu, kaj je videl v delavskih nebesih, pravi:	čilnost zmožnosti ...« (Agamben, l."6:
»Meglo«.	151 152). . ,,
r4 i -iv	ni-- i ■ i ■ -i -v i- -v -i ■ t Antonio Negri v delu Konstituirajoca
Zakaj skušam v refkhj o subjektivnih, etično-političnih vidi-	oblast pravi, da je »subjekt predvsem
kih izbrisa vstopiti skozi stranska vrata Petrijevega filma? Razlogov	moč, proizvodnja. Seveda lahko subjekt
je več. V prvi vrsti je Petri na zelo plastičen način opisal prelom	zreduciramo na čisti privid, ostanek celote
in potencialen nov začetek v politični praksi in s tem nastanek	represivnih sistemov: toda tudi v tem
i-	71- i	r> . ■	■ r-i i ,-i i	primeru, na tem reduciranem horizontu,
nove paradigme. Zdi se, da se je Petri v svojem filmu dotikal	K ..... , , „ •
* • i - • v i ■ -mit ti-	iiii	v notranjosti teh mehanizmov - kakšna je
prihodnosti, ki je naša sedanjost. Nadalje, Lulujeva usoda lahko	še vedno njegova produktivnost! Na tej
predstavlja trajektorij nove antagonistične subjektivitete, ki išče	mejni točki se subjekt vrne sam vase, da bi
oblike samorealizacije, tako na ravni aktivizma kot na ravni novih	tam ponovno našel svoj življenjski princip.
institucij državljanstva. In nenazadnje, Petri prek filmskega medija	Subjekt pa ni zgolj moč, je tudi akcija, čas
i	i	i- ■ i vi i . v •.•.•• i . -i	akcije in svobode, odprta 'ureditev', saj ga
izredno prodorno analizira družbo kot mrežo institucij, v katerih
r . 4 ''	ne pogojuje ali nakazuje nobena teleologi-
deluje za neko obdobje specifičen diagram oblasti.4 V času, ko so	ja« (Negri 1997: 41)
šli delavci v nebesa, je bil ta diagram, kot je zatrjeval Foucault in Zdi se mi, da so ta malo daljša nava-
nato še dodatno razčlenil Deleuze (1990), diagram discipline. Ko	janja potrebna, saj omogočajo razumeti
govorimo o izbrisanih v smislu družbenega gibanja oseb, ki so bile	biopolitično paradigmo. S tem se tudi
izognem možnim nerazumevanjem, ki bi
leta 1992 izbrisane iz registra stalnega bivališča, njihovih ti. pod- 5 ... . . . ... , . • • •,
se dotikala izjemnosti izbrisa in izbrisanih.
pornikov in slučajnih srečanj, ki jih je ta boj omogočil, lahko prav	Slednjo jim lahko da zgolj protagonizem.
tako opišemo prelom in potencialen nov začetek. Subjektiviteta	4 ........... . , , .
.,..,.	i	.v 1 -i-i -v t i ■ 1 ■ V svoji knjigi Biopolitika: Novi družbeni
izbrisanih je ravno tako tragična, kot je bil tragičen Lulu, izbris	boji na horizontu sem zapisal naslednjo
je prav tako institucija, ki je partikularna oblika občega diagrama	opredelitev diagrama: »Diagram je
oblasti, ki v družbi kot mreži institucij določa obliko podrejanja,	nerazslojen, naseljujejo ga sile, ki delujejo
osvobodilnega boja, tipe reprezentacije, možnosti izjavljanja ipd.	druga na drugo in katerih rezultanta so
/~vi . ■ . i- . vi i-	i i 1 1 ■ ii	afekti. Plastičnosti diagrama ne določa
Ubstaja pa tudi točka divergence med delavskim pohodom na	, . t . . .. , „ .
dialektična teleologija. Določa jo met
nebesa kot ga predstavi Petri, in med pohodom na nebesa izbri-	kocke, popolna slučajnost in spremen-
sanih. Pri prvem orisu se ne moremo otresti občutka pesimizma,	ljivost, Nietzschejevo postajanje, ki je
ki izhaja iz tega, da so bile nove sile šibke in razdeljene, da je bilo	protičasovno in onstran vzročno posle-
malo pionirjev, ki bi iz megle delali smiselne oblike oziroma ki bi	dične zveze. Oblike, ki dajejo diagramu
■ i , ■■ , i vi ■ ■ ■ ii- 1 r	1 ■	li-i	stabilnost, so odvisne od slučajnosti in
onstran industrijske družbe in njej navkljub formirali nove oblike
spremenljivosti odnosov sil, ki ga naselju-
življenja. Izbrisani so s kolektivnim bojem začeli v času teoretične	jejo. Spremenljivost je delež singularitet
in praktične konjunkture gibanj za globalno osvoboditev. Zato je	upora.« (Kurnik, 2005: 81)
Na tem mestu se nanašam na sodelovanje izbrisanih na Evropskem socialnem forumu v Londonu na Middlesex univerzi, v avtonomnem prostoru, kjer so aktivnosti potekale pod gelsom Life despite capitalism. Tam je nastala prva deklaracija evropskih prekercev, ki je sprožila organizacijo vsakoletnih Euro Mayday parad. Nadalje se nanašam na demonstracijo z naslovom Nevidni globalne Evrope, ki je potekala na dan slavnosti ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo. Ob tem je krožila peticija, naslovljena na takratnega predsednika Evropske komisije Romana Prodija z zahtevo, da v času svojega obiska Nove Gorice in Gorice sprejme delegacijo izbrisanih. Peticija je izbrisane omenjala kot prve državljane nove Evrope. Podpisali so jo tudi številni poslanci v italijanskem parlamentu. To je bil prvi poskus interpeliranja evropskih političnih institucij in prvi javni poskus opredelitve problema izbrisanih kot problema državljanstva v Evropi oziroma nasploh državljanstva v globalizaciji. Ti poskusi so postali konkretnejši z vložitvijo tožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice in s karavano izbrisanih v Evropski parlament. Ti poskusi so izjemno pomembni, saj jih lahko razumemo kot prispevek k definiranju državljanstva v Evropi (rečeno po Balibarju) ali k definiranju globalnega evropskega državljanstva.
6 Tukaj si pomagam z Agambenovo ponovno povezavo biopolitike in suverenosti. Foucault je namreč trdil, da nima zanimanje oblasti za populacijo in telesa (discipliniranje teles in izboljševanje vrste) nič skupnega s suvereno oblastjo. Agamben pa skuša najti »natančno to skrito križišče med juridično-institucionalnim in biopolitičnim modelom oblasti«, saj »vple-
tenost golega življenja v politično sfero konstituira izvirno - čeprav prikrito - jedro suverene oblasti. Lahko bi celo rekli, da je proizvodnja biopolitičnega telesa izvorni učinek suverene oblasti. Biopolitika je v tem smislu stara vsaj toliko kot suverena izjema« (Agamben, 2004: 14). Toda pozor, ko govorimo o tem, da je za osvobodilno politiko ključna destrukcija suverenosti, moramo upoštevati dve stvari. Najprej, v moderni politiki vključitev golega življenja v polis ni več na robu ureditve, ampak se prostor golega življenja postopoma prekrije s političnim prostorom. Meje izrednega stanja se zabrišejo in proliferirajo. In zato
meglo pogosto razkadil gromki pripev osvobodilne želje globalne multitude, pa tudi poskusi postnacionalnih političnih insitucij, da bi zgradile svojo legitimnost.5
Prelom in nov začetek
Izbris, zločinsko dejanje države, ki je leta 1992 iz registra stalnega bivališča izbrisala po uradnih podatkih 18.305 oseb, je dogodek, ki po eni strani tiči daleč v preteklosti, po drugi strani pa nam govori o zelo aktualnih dilemah in bojih ter tudi o prihodnosti osvobodilnih bojev in postnacionalnih političnih konstrukcij. Po eni strani nas šokira arhaizem definiranja državljanstva skozi proces množičnega izključevanja. Tako so nastajale moderne nacije, pri katerih je šlo za vzpostavitev teritorialno zamejene nacionalne suverenosti. Notranjo homogenizacijo so dosegle skozi dialektično definiranje drugosti, ki je bila izključena, dehumanizirana in oropana vseh pravic. Izbrisani so bili konstituirani kot homo sacer, kot golo življenje, nad katerim se je suverena oblast izvajala neposredno v izjemnem stanju. Ta mehanizem vzpostavitve cone suspenza je konstitutiven za suverenost. Suverenosti brez homo sacra ni, zato je za osvobodilno politiko destrukcija suverenosti ključna.6
Danes nam je jasno, da globalizacija ne pomeni konca suverenosti, ampak zgolj njen prenos na Imperij,7 ki je globalni režim biopolitične eksploatacije. Arhaičnost izbrisa zatorej ni v tem, da predstavlja konstitutivni moment vzpostavitve suverene oblasti, ampak v tem, da se ga predstavlja kot konstitutivni moment vzpostavitve nacionalne suverenosti. Razmerje med vzpostavitvijo nacionalne suverenosti in imperialne suverenosti na primeru Slovenije še ni popolnoma pojasnjeno, saj je bilo analizirano le posredno. Denimo v primeru Centrov za tujce in v poskusih mreženja bojev izbrisanih z globalnimi družbenimi gibanji. Tisti, ki se ukvarjajo s Centri za tujce, vedo, da so tovrstne institucije po osamosvojitvi Slovenije najprej služile izključevalnemu konstituiranju državljanstva. Mnogi, ki so bili izključeni iz opredelitve državljanskega telesa, so bili pridržani v Centrih za tujce in nato deportirani iz države. Zato se je dogajalo, da so raziskovalke in raziskovalci, ki se ukvarjajo z vprašanjem migracij in Centrov za tujce, naleteli na izbrisane, medtem ko so se ukvarjali s proučevanjem evropske migracijske politike, katere del so prakse pridržanja in deportacij. In še dolgo potem, ko so bili Centri za tujce reformirani in normalizirani v okviru procesov integracije v EU, so se dogajali primeri pridržanja in deportacij izbrisanih. Spomnimo se primera družine Berisha, ki je družina izbrisanega, deportirana pa je bila kot družina prosilcev za azil, ki jim je bil zavrnjen. Slovenija je zločinskost izbrisa
nadalje postane golo življenje povsod »hkrati subjekt in objekt političnega reda
(tako mu lahko rečemo tudi zaradi odločb slovenskega Ustavnega in njegovih konfliktov, edino mesto orga-
j-^ d ki-i ci ■■ \	i- ■ i	-i-	i nizacijedržavne oblasti in emancipacije od
sodisča Republike Slovenije) normalizirala s sprejetjem evropske ' . .. .. . , • , .. , .	1 ..	. .. ....	. nje«. Povsod se uveljavlja in osvobaja golo
migracijske in azilne poltike. Evropska unija pa je zločinskost svoje	življenje, ki se skuša nenehno spremeniti
migracijske politike (tako ji lahko rečemo zaradi prave vojne proti	v življenjsko obliko (glej Agamben, 2004:
migrantom, ki jo povzroča)8 v Sloveniji normalizirala z integracijo	17-18). Destrukcija suverenosti je zato
avtohtonih oblik izključevanja, zanikanja temeljnih pravic določe-	proces osvobajanja.
nim populacijam in normalizacijskega čiščenja.	7 Tezo prehoda suverenosti od nacionalnih
Razmerje med vzpostavitvijo nacionalne suverenosti in vzposta-	držav k Imperiju smo v diskusijo predlagali
vljanjem imperialne suverenosti se torej kaže kot vzajemna norma- pri Casopisu za kritiko znanosti, ko smo !....., .. . ,v v i	, r-, , . v v , , v sodelovanju s Političnim laboratorijem
lizacija in integracija izključevalnih praks. Zato je ves čas se kako izdaN slovenski prevod Imperija in nato še
pomembno mrežiti boj izbrisanih z boji proti konstituiranju impe- Multitude (Hardt in Negri, 2003 in 2005).
rialne suverenosti, ne glede na izjemnost in partikularnost proble- 8 ., .. •,•,,,
.....	,	, .	.	Manifestacije te vojne bi lahko nizali na
matike Ktu-mm^ ki je hh vse prevečkrat poudarjana. Vztrajanje dolgo in široko. Zagotovo dobiva najboj
na izjemnosti in partikularnosti izbrisa krepi diskurz in prakse brutalne izraze na zunanjih mejah, v ne-
hierarhičnega vključevanja, ki proizvajajo državljane več redov. V posredni soseščini Evropske unije. Ekster-
primeru takšnega vztrajanja bi bili izbrisani red višje od ilegalizira- nalizacija politike zavračanja in prehran^ , i i ■ ■ i	■ i --i ■ r ■ . i j migrantov z zbirnimi centri za tujce in t.i.
nih migrantov, kar bi naj kompenziralo njihovo inferiornost glede .	.......' ....
buffer zones izmika migracijsko politiko
na red državljanov, ki uživajo polne državljanske pravice. Njihova vsakršni kontroli javnosti, ki je senzibilna reintegracija v nacionalno in s tem evropsko družbo je zaželjena za vprašanja človekovih pravic.
zgolj v kolikor poudari in utrdi hierarhični sistem vključevanja.	9 pn tem lahko govorimo o organizira-
Slednji je bistven za imperialno suverenost, ki je - v nasprotju z	nem protagonizmu, ki se začne z usta-
nacionalno suverenostjo, ki se izvaja nad zamejenim teritorijem in	novitvijo prvega društva izbrisanih DIPS
se projicira na področja zunaj teritorija nacionalne države - oblika	leta 2002 in nato z oblikovanjem Civilne
biopolitične kontrole nad globalnimi tokovi denarja, blaga in ljudi iniciative izbrisanih aktivist°v. Neorgani-, . .	..	, . ...	-ii	, . . ziran protagonizem, v obliki individualne
kot delovne Mk. Hierarhično vključevanje določa stopnje izkori- in kolektivne drže, ponos izbrisanih torej, ščanja, dostop do pravic, pa tudi teritorialno razmejitev bogastva in je prav tako pomemben. Je pa še vedno revščine, ki pa ni več določena izključno z mejo med nacionalnimi premalo analiziran. državami ali molarno mejo med Severom in Jugom, ampak je projicirana v urbana in metropolitanska središča oziroma v notranjost nacionalnih držav nasploh. Vprašanje izbrisanih je bilo zato vedno
v prvi vrsti vprašanje razredne in politične rekompozicije. Zato je prišlo v gibanju za pravice izbrisanih do neizogibnih soočenj med različnimi diskurzi in strategijami - do spopadov, ki so bili prav tako politični, zanimivi in produktivni, kot spopadi z državo in nasprotniki. Vsekakor bi ta soočenja zaslužila posebno obravnavo. Zgodovina boja za pravice izbrisanih je namreč tudi zgodovina razcepov. V teh razcepih pa so se artikulirale politične alternative, ki zadevajo že omenjeno recipročnost izključevanja nacionalne suverenosti in hierarhičnega vključevanja imperialne suverenosti.
Subjektiviteta izbrisanih
Boj izbrisanih označuje izjemen protagonizem izbrisanih samih.9 Ta protagonizem je izzval razmerje med civilno družbo in državo, kakršno se je vzpostavilo v drugi polovici osemdesetih in v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. To razmerje, ki se je vzpostavilo po spopadu alternativ v osemdesetih letih, lahko na kratko označim kot heglovsko. Institucije civilne družbe so postale prostori dresure družbenih partikularnosti v smeri ideje države ali občega interesa, ki je bil definiran kot integracija v
10	Katoliška cerkev je sicer dolgo vzdrževala navidezno nasprotovanje državi, kar pa seveda ne pomeni, da ni imela ključne vloge v uresničevanju občega interesa integracije družbe v globalni kapitalistični sistem. Nasprotno, z zahtevami po denacionalizaciji je bila njegov poglavitni ideološki utemeljevalec.
11	Izraz konstitucija državljanstva (polite-ia) uporablja Balibar v svoji knjigi Nous, citoyens d'Europe? (Balibar, 2001). Namen knjige in vpeljave izraza konstitucije državljanstva je utemeljitev državljanstva, ki bi preseglo aporije današnjega nacio-nalno-socialnega državljanstva, ki vodijo v konstrukcijo globalnega apartheida v Evropi. Izraz konstitucija državljanstva omogoča razmislek v smeri širjenja meja današnjega državljanstva. To širjenje pa sloni na Aristotlovi definiciji državljanstva, po kateri je v slehernem polisu toliko državljanstva, kolikor je demokracije
ali oblasti ljudstva. Temu lahko dodam, da mora sloneti tudi na biopolitičnem značaju današnjih družb. Kar pomeni, da je za konstitucijo državljanstva v globalizaciji določujoča moč multitude. Ljudstvo je navznoter homogeno in navzven zaprto, multituda pa je navznoter heterogena in navzven odprta.
12
Že v demonstraciji solidarnosti z migranti leta 2001 je prišlo do dveh različnih diskurzov. NVO diskurz je videl vsebino demonstracije v branjenju države pred ksenofobijo državljanov, aktivističen pa jo je razumel (takrat še na precej utopičen način) kot zahtevo po odprtih mejah. 13
Balibar v Mi, državljani Evrope? Rancièrovo maksimo povzame tako: »Kolikor je politično državljanstvo izraz gibanja za kolektivno emancipacijo, je njegov kriterij prav sposobnost 'cité', da se otrese oblik distribucije in redistribucije ('računovodskosti'). Njegov cilj ni 'ravnotežje med dobički in izgubami' med tistimi, ki že imajo delež skupnega dobrega, pa četudi je to zgolj 'simboličen delež', ampak konstitucija 'ljudstva' (ali demosa), ki najprej ne obstaja zaradi izključevanja nekaterih posameznikov, ki ne veljajo za vredne statusa državljana (v različnih obdobjih in različnih okoliščinah so bili to: sužnji ali tlačani, reveži ali delavci, ženske, tujci ...). Zato še zdaleč ne gre za to, da
globalni kapitalistični sistem, uvedba tržne ekonomije, privatizacija, približevanje t.i. evro-atlantskim integracijam. Impulzi za družbeno transformacijo so torej prihajali od zgoraj, kar lahko potrdimo z dejstvom, da je bila takorekoč vsa civilna družba vsrkana v državo.10 Na pogorišču civilne družbe iz osemdesetih nastanejo nevladne organizacije, ki predstavljajo šibki substitut civilne družbe. Usmerjene predvsem v vprašanja človekovih pravic kot manjšinskih pravic tako diskurzivno kot praktično podpirajo strogo ločnico med človekovimi in državljanskimi pravicami. Takšna drža nevladnih organizacij ima še posebej negativen učinek pri vprašanju migracij, saj blokira tiste migracije zadevajoče diskurze in prakse, ki problematizirajo obstoj meja in s tem obstoj meja politike in državljanstva. Konflikti, ki zadevajo migracijo, praviloma zato niso vodili k preizpraševanju konstitucije državljanstva (politeia),11 ampak k utrjevanju ločevanja med človekovimi in državljanskim pravicami, pri čemer je bil cilj praktičnega delovanja nevladnih organizacij varovanje človekovih pravic v odsotnosti državljanskih pravic. Tako so se razvile prakse nadzorništva in legitimiranja ravnanja s pridržanimi v centru za tujce ali v azilnem domu in s tem prakse utrjevanja in legitimizacije države v smislu državnega monopola nad ksenofobnim nasiljem.12
S takšno politično pokrajino se sooči gibanje izbrisanih. Svoj protagonizem uveljavlja glede na tradicijo civilne družbe, ki se vzpostavi v času ekonomske, socialne, politične in državne tranzi-cije. Njena značilnost je, poleg že zgoraj opisanih, predstavništvo. Utrjevanje ločitve na človekove in državljanske pravice ima za posledico to, da se tistim, ki nimajo državljanstva, odrekajo pravice do političnega delovanja oziroma do prakticiranja državljanstva. Prakticiranje državljanstva namreč izzove meje političnega in državljanstva. Razmerje med civilno družbo in državo, ki se utrdi v času tranzicije, pa še zdaleč ni gramscijevsko, če verjamemo, da gre pri njegovi hegemoniji za družbeno transformacijo in emancipacijo, ki se hrani iz neukrotljivosti dela in potreb. Vloga tranzicij-ske civilne družbe ni izzivanje ali premikanje meja državljanstva, saj ne teži k rekonstituciji univerzalnega skupnosti, tako da tisti brez deleža postanejo del,13 niti ne odpira institucij za samonikla družbena gibanja. Zato nevladne organizacije ne definirajo novih pravic, ampak pravice, ki jih je oktroirala oblast, uresničujejo v civilni družbi. Rezultat tega je blokiranje protagonizma samih zadevnih družbenih skupin, paternalizem in s tem reprodukcija odnosov gospostva.
S subjektivnega gledišča, iz gledišča produkcije novih subjekti-vitet in delujočnosti, je zagotovo ključna poteza gibanja izbrisanih vztrajanje na protagonizmu. Slednji jim je bil pogosto dobronamerno ali zlonamerno oporekan. Pogosto so napadali konfliktnost izbrisanih aktivistov, češ da je neproduktivna, celo nasilna. Ali to
bi jim v dani družbeni ureditvi po načelu korektivne pravičnosti podelili status žrtev
pomeni, da je protagonizem izbrisanih uspel odpreti vprašanje	ali podarili nadomestne pravice; gre za
■ ■ i ■■ i- . T i .■ ■ ■ i v	rekonstitucijo univerzalnega skupnosti,
meja in konstitucije državljanstva? Je njihovo prakticiranje drža-	, . . , , . &	, ,,
' . ... . , r ,	tako da tisti brez deleža postanejo del
vljanstva začd° premikati meje? Na ravni prakse zagotovo. Kratka	ali tako, da dobijo neomejeno pravico do zgodovina gibanja izbrisanih je zgodovina novih načinov participa-	diskurza enakosti, katerega zgodovinski cije in delanja politike. Zagotovo so odločilno prispevali k odprtju	nosilci so.« (Balibar, 2001: 120) novega javnega prostora, ki je transverzalna povezava med točkami	14 v svoji Biopolitiki: Novi družbeni boji upora.14 Ni pa mu uspelo destabilizirati institucije državljanstva in	na horizontu sem s pomočjo Foucaulta des tem začeti proces njene redefinicije. Za to je v veliki meri odgo-	finiral transverzalno Mfibdp točk up°ra
vorna že analizirana tukajšnja politična pokrajina. Ta je z diskurzi	proti molarni integraciji oblasti. Definiral
, . , , , .... , ,	sem jo kot rekompozicijo javnega prostora
in praksami, ki so bili vzpostavljeni v tranziciji, z heglovskim raz-	in rekonstitucijo univerzalnega skupnosti.
merjem med civilno družbo in državo onemogočila, da bi problem	15
■ 1 ■ .1 11 1 ■■■ ■■ i v i- . ■ .	Balibar se na primer izogiba geografski izbrisa postal problem konstitucije državljanstva, in to v pogojih
. , r . , v , . ' . • k t-0 1 •	opredelitvi državljanstva, npr. »evropsko«
postnacionalnosti - državljanstva v gloDalni fi.vropL" Diskurzi,	državljanstvo, in raje govori o državljanstvu
prakse in instrumenti, ki so se nahajali v skladišču z orodjem za	v Evropi, pri čemer omenja postnacionalne
družbene boje, so bili siromašni, neustrezni, pogosto celo ovirajoči.	pogoje. Takšna zadržanost je zagotovo na
Iz singularnosti izbrisa se je pogosto naredila partikularnost, katere	mestu iz več razlogov. Te lahko najdemo
1, , . 1 .. , . , . , -v it v - i-	v neobstoju evropskega ljudstva, ki lahko rezultat je legitimacija mehanizma hierarhičnega vključevanja, ki
, , 1	postaja zgolj kot rekonstitucija univerzal-
je konstitutiven za imperialno suverenost. To je praktično pomeni-	nega skupnosti. Prav tako lahko geografski
lo, da se je okrog izbrisanih pogosto naredil javni diskurz, katerega	pridevnik državljanstva napeljuje bodisi
smoter je interes države.16	na preslikavo nacionalnega državljanstva
Na tem mestu je zagotovo potrebno neko pojasnilo glede	na postnacionalno skupnost ali pa na
..,,1., vi -t ■ ■ t ■ -i ■ i v ,i	identiteto nove skunosti, ki bo definirala
zgornjih trditev.. Namreč, gibanje izbrisanih je od samega začetka	državljanstvo. Hardt in Negri v Imperiju sta
skušalo postaviti jasno ločnico med stalnim prebivališčem, ki jim	drznejša in definirata zahtevo po global-
je bilo nezakonito in protiustavno odvzeto leta 1992, in državljan-	nem državljanstvu. Tega pa seveda nikakor
stvom. Celotna pravna in politična argumentacija je bila zgrajena	ne smemo razumeti kot državljanstvo
na specifičnosti odnosa med stalnim prebivališčem in državljan-	svetov"f ^ Omenjenima je jasno, da
je rast liberalnih institucij na globalni ravni
stvom, pri čemer izhajajo iz prvega vse socialne in ekonomske	nemogoča, zato ni nobene analogije med
pravice, iz drugega pa zgolj politične. Razlog za takšno argumen-	nacionalno državo in Imperijem. Globalno
tacijo je bil seveda popolnoma razumljiv. Država Slovenija je	državljanstvo je najprej konkretna »zahteva
nedopustno posegla v že pridobljene pravice iz statusa stalnega	po reformi pravnega statusa prebivalstva,
ki bo ustrezala resničnim ekonomskim
bivanja. Na ta način je prebivalce s stalnim prebivališčem, drža-
1 . v or^nT 1 • • vi 1 • 1 v i- • -i	spremembam zadnjih let« (Hardt in Negri,
vljane Divše ^KL ki niso postali slovenski državljani, postavila	2003: 319). Pravnemu pokritju mobilnosti
v neenakopraven položaj s prebivalci s stalnim prebivališčem, ki	multitude, ki jo narekuje kapitalistična
so bili državljani drugih držav. Nepridobitev državljanstva nove	akumulacija, pa sledi radikalnejše pojmo-
države ne bi smela pomeniti odvzema statusa stalnega prebiva-	vanje globalnega državljanstva, ki upošteva
avtonomijo multitude glede na kapitalistič-
lišča. Taktično vztrajanje na tej slovenski posebnosti, ki je bila
no akumulacijo in se definira kot »splošna
podedovana od SFRJ, pa ni bilo nikoli popolnoma nedvoumno.	pravica do kontrole nad svojim gibanjem«
In to vztrajanje je bilo vsaj do pritožbe na evropskem sodišču za	(ibid.).
človekove pravice prerato problematizirano.	16 Tak diskurz je znal voditi tudi k
Namreč, moderno državljanstvo - kot se v veliki meri definira	discipliniranju protagonizma izbrisanih.
v deklaracijah o pravicah človeka in državljana med francosko	Najsramotnejši primer je embargo na
revolucijo - vsebuje dva pomembna odklona od načel univerzal-	javno delovanje izbrisanih v obdobju pred
nosti, inkluzivnosti in demokratičnosti. Prvi odklon je razlikovanje	Parlamentarnimi jeta 2004. v
, ...,.., v . ....	Embargo je pripeljal do razkola v Društvu
med pasivnim in aktivnim državljanstvom oziroma prirojenimi	izbrisanih prebivalcev Slovenije. Na nje-
enakimi in neodtujljivimi pravicami na eni strani ter participacijo	govem pogorišču nastane društvo Civilna
iniciativa izbrisanih, ki doživi poskus razvrednotenja protagonizma in s tem razkol čez tri leta. Tokrat se konservativen del društva odpove iskanju resnice o izbrisu in projektu rekonstitucije državljanstva, tako da se oprime partikularnosti izbrisa, obsodi javno delovanje samih izbrisanih in napove samoredukcijo na zahtevanje odškodnin. To ne zaustavi protagonizma aktivističnega dela izbrisanih.
17Ko govorimo o apartheidu v Evropi, govorimo o institucionalnem rasizmu v Evropi, ki se razvija zaradi izključenosti priseljencev iz držav nečlanic Evropske unije iz konstrukcije evropskega državljanstva. Balibar zagovarja uporabo izraza apartheid, saj gre v EU za »proces konstituiranja inferiorizirane populacije (manjvredne po pravicah, se pravi tudi po dostojanstvu), ki je lahko izpostavljena nasilnim oblikam varnostnega nadzora, ki mora ves čas živeti 'na meji', ne povsem znotraj ne zares zunaj, saj so priseljenci z Vzhoda in Juga za seboj pustili nekaj nekdanjim južnoafriškim homelands podobnega (le da se tja občasno še vračajo ali pa pošiljajo sredstva, potrebna za 'ločeni razvoj', ali pa tam poskušajo preživljati svoje družine)« (Balibar, 2001: 309).
18 Nedavni problemi v Civilni iniciativi izbrisanih, v kateri je prišlo do pravega coup d'état konservativnih sil, so zagotovo odraz teh procesov in pričajo o blokadi subjektivitete izbrisanih.
pri odločanju o načinih in oblikah njihovega uresničevanja na drugi. Drugi odklon je vezanost pravic na nacionalnost oziroma na državljanstvo po rojstvu. Zato prihod tujca ali begunca razblini podobo nacionalne države kot tiste, ki je sposobna zagotavljati človekove in državljanske pravice. Dejanske ali domnevne matične države izbrisanih, ki jih je s svojim tajnim, protizakonitim in protiustavnim aktom pravzaprav določila kar država Slovenija, niso mogle zagotavljati človekovih in državljanskih pravic na ta način »prištetih« novih državljanov. Izredno trpljenje izbrisanih oseb, ki jim je bilo odvzeto dostojanstvo in pogosto celo življenje, nazorno priča o nujni povezavi med človekovimi in državljanskimi pravicami. S tem pa o nujnosti, da prenehamo vprašanje človekovih pravic jemati kot vprašanje posebnih statusov ali zaščitenih kategorij, ampak kot vprašanje enakosti različnosti v definiranju skupnega, v konstituciji državljanstva. Taktični razlogi, povezani z zgoraj definirano politično pokrajino, so v boju izbrisanih blokirali praktično kritiko koncepta nacionalnega državljanstva v novo nastali državi in kritiko integracije tega koncepta v Evropsko unijo, ki ni sposobna definirati državljanstva v globalni Evropi, zaradi česar vzpostavlja režim evropskega apartheida.17 Paradoksalno je boj izbrisanih pogosto prispeval h konsolidaciji in normalizaciji koncepta nacionalnega državljanstva v Sloveniji na eni strani - z vztrajanjem na partikularnosti izbrisa in na izbrisu kot pravni zmoti - in k legitimaciji hierarhičnega vključevanja, ki je značilno za imperialno suverenost.18
Tako kot je v Petrijevem filmu delavsko gibanje delavska nebesa projiciralo v institucije industrijskega kapitalizma, tako so v primeru izbrisanih civilna družba oziroma nasploh javni diskurzi nebesa izbrisanih pogosto projicirali v institucije nacionalne države. Podobna je tudi tragičnost obeh subjektivitet, ki izhaja iz nemogoče nujnosti. Tako kot se Luluju za nemogočo nujnost kaže rušenje zidov disciplinarnih institucij industrijske družbe, tako se izbrisanim za nemogočo nujnost kaže definiranje njihovega boja kot boja za državljanstvo. Seveda ne boja za slovensko državljanstvo, ampak boja za tisto, čemur pravi Balibar droit de cité (pravice do državljanskih pravic). Droit de cité omogoča ločevanje formalnega državljanstva od državljanskih praks. Hkrati omogoča inkluzivnost in ekspanzivnost državljanstva kot kolektivne emancipacije. Je neke vrste gonilo, ki odpira in premika meje obstoječih institucij državljanstva. Moč Balibarjeve zastavitve na osnovi droit de cité je, da nam omogoča izogniti se sklicevanju na abstrakten koz-mopolitizem in abstraktno globalno državljanstvo. Projekt odpiranja meja prej poteka kot bazična participacija tistih, ki se sklicujejo na droit de cité, čeprav formalno niso državljani določene nacionalne države ali pa so kritični do meja državljanstva tako v formalnem smislu kriterijev za vključitev v državljanstvo kot v vsebinskem smislu, ki zadeva aktivno državljanstvo v smislu skupnega definiranja oblik in načinov uresničevanja in definiranja temeljnih pravic. Takšna strategija odpiranja meja in boja za globalno državljanstvo se mora nujno prevajati v taktike - v politične zahteve in v angažma okoli jurisprudence v obstoječih institucionalnih okvirih. Pri tem pa je vselej prisotna nevarnost, da začnejo taktični momenti definirati strateške. Edina zaščita pred takšnim obratom,
19 Če govorim o zgodovinsko pomembni alternativi, potem moram omeniti tudi
ki vodi k temu, da začnejo boji izključenih reproducirati sistem	zgodovinsko nepomembno, ki je bila
■ iv » ■ ■	. ■	-i ■ 11- v -i w , ■	alternativa med buržoazno heglovsko
izključevanja, je v protagonizmu samih izključenih. Vztrajanje	...... ...
r °	dialektiko civilne družbe in države ter marna protagonizmu tistih, ki so izključeni iz državljanstva, zato ni	ksistično-leninistično koncepcijo prevzema ideološka gesta, ampak izraz edine možne osvobodilne strategije	oblasti. Izvorno v Heglovi filozofiji moč v obdobju nepovratne krize nacionalnih držav in vzpostavljanja	civilne družbe utemeljuje državo. Če je
imperialne suverenosti. Drugače se nam lahko zgodi, da bomo v civilna družba temelj dialektike, potem je
permanentna revolucija tista, ki dialektično imenu boja proti staremu barbarstvu zaklinjali novega in obratno. r ^ .. __ .
postavlja potrebo po državi in s tem njeno
legitimnost. V poznih delih pa se revolucionarna dialektika spremeni v resnično
bhm knt in^titi iriia	teodicejo. Revolucija z utemeljitvijo države
IZ-UIIO IMJl limilUUja	ponovno vzpostavi red. Revolucionarno
legitimacijo države na koncu nadomesti
Da bi odgovoril na vprašanje njihovega protagonizma in subjek-
b	t- )> b t- b	i metafizična legitimacija. Kot ugotavlja
tivitete, sem boj izbrisanih postavil v analitični okvir z dvojno- Negri, pa ortodoksno marksistično-leni-
stjo civilna družba in država. Med njima obstaja dialektični nistično »pojmovanje prevzema oblasti
odnos, zgodovinsko pomembna alternativa pa se definira glede in vertikalna organizacija odločilnega
na smer determinacije - bodisi da se ideja države uresničuje v	kapitalistične ^tetoi^
. , Y,	. . .. , ,	.	.. družbe v razmerju do države predstavlja
civilnodružbenih institucijah kot discipliniranje, normalizacija	resnično restavracijo Heglovske dialektike
ali domestikacija, bodisi da subverzivni procesi človeške in druž-	... Marksizem je bil tako preoblikovan v
bene transformacije v civilni družbi vodijo k destrukciji države.	staro umetnost legitimacije države« (Negri,
Poudarjanje zgodovinsko pomembne alternative19 je še posebno	1989: 169-171).
pomembno zato, ker nepovratna kriza nacionalne države, ki je	20 Formo-nacijo opredeli Balibar in sicer
kriza forme-nacije,20 ne pomeni, da se danes ne nahajamo v sre-	tudi na naslednji način: »To ni individual-
dišču procesov definiranja analogne strukture součinkovanja eko- ampak vrsta družbene formacije, se
pravi način kombiniranja ekonomskih in
nomije (s hierarhično delitvijo dela) in ideologije (s hegemonsko . ., . .. .,.'...„ , .
ideoloških struktur. Torej je to še posebej
normalizacijo). Kolosalna mašina biopolitičnega izkoriščanja, model povezovanja administrativnih funkcij
globaliziran aparat zavzetja na postancionalni ravni prav tako in simbolnih funkcij države, ki lahko državi
ustvarja dvojne pripadnosti skozi normalizacijo in izključeva- pripiše vlogo središča, ali - če ponovimo
nje na način definiranja konstitutivnih dihotomij, ki grupirajo Luhmannove besede - 'reduktorja kompleksnosti' za skupine in sile, ki delujejo v in hierarhizirajo znamenja in izraze oblik življenja v skadu družbi« (Balibar 2001: 39)
z unilateralizmom kapitalističnega ovrednotenja. Nacionalna 21
pripadnost morda izgublja vlogo podstati za vse normalizacijske Pri t.em mislim samo na. teorije .
spopada civilizacij, ampak tudi na diskurz,
in izključevalne ditatomje kar seveda ne p^^ da ni več okrog katerega se reartikulira tudi evropski pomembna. Vse bolj pa se zdi, da se na konflikten način definira neokonservativizem. nova molarna dihotomija. Nekateri ji pravijo civilizacijska,21 pri čemer gre pravzaprav za kapitalistično civilizacijo.
Ravno v luči strukture vzajemnega delovanja med ekonomijo in ideologijo, z reorganizacijo globalne delitve dela na eni strani in hegemonsko normalizacijo na drugi, se nam kaže subverziv-nost subjektivitete izbrisanih. Izbrisani so pravzaprav multituda v negativni definiciji, kot odpadek od konsenza, kot tisto, ker je bilo v procesih normalizacije konstruirano kot patološko in nenormalno. Tako lahko pojasnimo razmerje med državljani drugih republik z državljanstvom bivše SFRJ s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki so pridobili slovensko državljanstvo in tistimi, ki iz različnih razlogov državljanstva niso pridobili in so bili nato izbrisani. Po drugi strani pa so multituda v pozitivni definiciji, kot singulariteta, ki se ne pusti predelati v partikulariteto, in se s tem ne pusti subsumirati pod obče. Singulariteta išče odnos s skupnim in ne z občim. Za odnos med singularnim in skupnim pa je značilno, da je v nasprotju z razmerjem med partikularnim in
Maurizio Lazzarato definira koncept nematerialnega dela kot delo, ki proizvaja informacijsko in kulturno vsebino blaga (Lazzarato, 1996: 133). V zadnjih letih so v slovenščini izšla nekatera temeljna dela, ki govorijo o nematerialnem delu v kontekstu krize delovne teorije vrednosti in torej krize režima kapitalistične akumulacije, kot ga je analizirala klasična politična ekonomija, med njimi Hardt in Negri (2003 in 2005) ter Virno (2003). Izkoriščanje se po teh teorijah ne definira več kot razmerje med nujnim in presežnim delom, ampak kot ekspropriacija skupnega. Izključenost (delo kot ne-kapital, tisto, kar se ne izmenja s kapitalom) tako ni več razumljena kot eksistenca, ki je izključena iz bogastva, ampak kot živi vir vrednosti, kot univerzalna možnost bogastva. Boj proti izključevanju je torej vedno tudi boj za samoovrednotenje. Ti premisleki so zanimivi tudi na terenu statusnega izključevanja, ki očitno ni več povezano zgolj z organizacijo globalne družbene delitve dela (hierarhije v statusu podpirajo hierarhije na trgu dela), ampak je povezano tudi s poskusi kapitala, da vzpostavi režim izkoriščanja kot ekspropri-acijo skupnega. S tem postanejo biopo-litične kategorije (upravljanje s prebivalstvom prek definiranja rasnih, etničnih in kulturnih identitet, ki imajo pravne učinke) kategorije politične ekonomije.
23	Ob tem pravi: »The unspoken, unexamined, and unacceptable assumption of the 'integration' being preached was that nothing of value or permanence could be created by black people in association with ourselves« (Carmichael, 2003: 531).
24	Lep primer, kako se separacijska strategija izteče v komunitarizem, je Nation of Islam v ZDA.
občim vedno dinamičen in zato redefinira pojem univerzalnega -v tem odnosu smo priča nenehnemu gibanju med singularnim, ki se univerzalizira, in med skupnim, ki se singularizira. Zdi se, da je potencial izbrisanih, ki izhaja iz nezmožnosti normalizacije izbrisa, čeprav je bila to vseskozi strategija države (spomnimo se samo manevrov s tehničnim in sistemskim zakonom, pa vztrajanje, da se izbisane individualizira in se jih obravnava od primera do primera), v tem, da nujno zaklinjajo horizont drugačne politične in državljanske skupnosti, ki je multituda.
Zato je tako pomembno, da boj izbrisanih in njihovo subjek-tiviteto vpišemo v konflikte in protislovja glede konstitucionaliza-cije evropskega političnega prostora in globalnega državljanstva v Evropi. Ta proces vsebuje nujno alternativo, ki se vzpostavlja na osnovi nasprotovanja hegemonski normalizaciji oziroma na osnovi nasprotovanja strukturi, v kateri se vzajemno podpirata hierarhična kapitalistična organizacija družbene delitve dela in ideologija integracije. Boj proti normalizaciji v današnji družbi biopolitične proizvodnje postaja odločilen. V obdobju nematerialnega dela in nematerialne proizvodnje22 se namreč nasprotovanje normalizaciji dotika same proizvodnje družbenega bogastva. Izključevanje kot je izbris, je zavržno zato, ker nas siromaši, boji proti izključevanju in normalizaciji pa so nove sfere svobodne produktivnosti in proizvodnje družbenega bogastva. Lahko bi rekli, da so izključevanja new enclosures, boji proti izključevanju pa so new frontiers. To spoznanje bo treba vključiti v naše razprave o državljanstvu v glo-balizaciji. Inkluzivnost in ekspanzivnost državljanstva neposredno zadevata vprašanje proizvodnje družbenega bogastva, dosežeta pa se s prakticiranjem državljanstva ne glede na meje, ki jih definira formalno državljanstvo (pa naj gre za status ali za zapovedane načine participacije pri skupnih zadevah). Od obstoječih in nastajajočih postnacionalnih institucij na evropski ravni (od političnih do pravnih) pa je odvisno, ali bomo napredovali na način gibanjske vojne ali pa bomo imeli revolucijo.
Zdi se, kot da smo te alternative že preigravali v obdobju gibanja za državljanske pravice v Združenih državah. Tam so jih artikulirali predvsem v povezavi z dilemo integracija ali sepa-racija. Integracijska strategija je naletela na ovire, predočene s hegemonsko normalizacijo, ki je podpirala neenako in hierarhično organizacijo družbene delitve dela. Stokelly Carmichael, ki je definiral in populariziral koncept black power, tako ugotavlja, da pomeni integracija kulturcid.23 Alternativna strategija separacije pa se je iztekla v obliko rasnega in religioznega komunitarizma.24 Tisti, ki so se zavedali pasti takšne zastavitve alternative na konceptualni in strateški ravni, so (kot že omenjeni Carmichael) poiskali izhod v narodnoosvobodilni revoluciji in antikolonialnem nacionalizmu. Zagotovo je šlo za dvoumen izhod, ki ga je seveda narekovala takrat še nedotaknjena hegemonija svetovnega sistema nacionalnih držav. In morda lahko šele danes, v času krize nacionalnih držav in forme-nacije, najdemo pravi izhod iz dileme, ki
se je zastavila takratnim borcem za državljanske pravice. Pregrade nacionalnih držav so padle, država in kapital učinkovito sovpadata, na svetovni ravni so se stekli in prekrili kapitalistično ovrednotenje in politični procesi komande (glej Hardt in Negri, 2003). Izhod je konstitucija multitude, v kateri se človekove in državljanske pravice definirajo kot enakost različnosti v sodelovanju pri skupnem, pri čemer so singularnosti investirane v opredelitev skupnega.
V to analizo pa je treba vpeljati še političnoekonomski razmislek. V času omenjenega gibanja za državljanske pravice, ki izpostavi problematičnost alternative integracija-separacija, je bila industrijska paradigma še vedno nesporna. V globalizaciji, ki jo definira podvrženje vseh aspektov življenja režimu kapitalistične akumulacije, pa je industrijska paradigma omajana. Sfere družbenega življenja (ideologija, tradicija, kultura, religija, običaji, življenjski stili), ki so bile v industrijski paradigmi označene za neproduktivne in so jih potisnili v sfero družbene reprodukcije, zaradi česar so bile podvržene konservativizmu, so sedaj produktivne. Kar pomeni, da so vprežene v režim kapitalistične akumulacije oziroma v režim biopolitičnega izkoriščanja. S tem dobiva samo državljanstvo novo razsežnost, ki je participacija pri življenjski ureditvi in ne več zgolj pri politični ureditvi. Obenem pa postajata normalizacija in izključevanje funkciji unilateralizma kapitalističnega ovrednotenja.
Tako sem zaključil dramaturški lok, zastavljen na osnovi Petrijevega filma »Delavski razred gre v nebesa«. S kritiko politične ekonomije, ki jo zahteva globalizacija, se lahko lotimo analize izbrisa kot institucije in na njeni osnovi lahko opredelimo skupni diagram oblasti v vseh današnjih družbenih institucijah. Tukaj se srečajo izbris, ilegalizirana migracija, centri za tujce, prekernost. Na osnovi takšne analize lahko zapopademo obči proces normalizacije, ki ga narekuje integracija celotne družbe v režim biopolitičnega izkoriščanja. Razkrije se nam povezava in vedno večje prekrivanje med procesi racionalizacije v sferi družbene produkcije in normalizacije v sferi družbene reprodukcije. S tem pa se nam na novo zastavi tudi vprašanje solidarnosti. Pri njej ne gre več za solidarnost z manjšinami ali med njimi, ampak za skupno delovanje proti gigantski mašini podrejanja, izkoriščanja in normalizacije, s katero se soočamo kot singularnosti.
Literatura
AGAMBEN, G. (1996): Form-of-Life. V: Radical Thought in Italy, str. 151-156. Minnesota, University of Minnesota Press.
AGAMBEN, G. (2004): Homo sacer. Ljubljana, Koda.
BALIBAR, E. (2001): Nous, citoyens d'Europe? Paris, Édition la découverte.
BOCK, G. (1987): »Drugo« delausko gibanje v ZDA. Ljubljana, Studia humanitatis.
CARMICHAEL, S. (2003): Ready for revolution. New York, Scribner.
DELEUZE, G. (1990): Pourparlers. Paris, Les éditions de minuit.
HARDT, M. in NEGRI, A. (2003): Imperij. Ljubljana, Časopis za kritiko znanosti.
HARDT, M. in NEGRI, A. (2005): Multituda. Ljubljana, Časopis za kritiko znanosti.
KURNIK, A. (2005): Biopolitika: novi družbeni boji na horizontu. Ljubljana, Sophia.
LAZZARATO, M. (1996): Immaterial Labor, Radical Thought in Italy, Minnesota, University of Minnesota Press, str. 133-147.
NEGRI, A. (1989): The Politics of Subversion. Cambridge, Oxford, Polity Press.
NEGRI, A. (1997): Le pouvoir constituant. Essai sur les alternatives de la modernité. Paris, Presses Universitaires de France, Pratiques théoriques.