YU ISSN (9296) — LETNIK XXX, št. 7 — APRIL 1990 — CENA 5 DINARJEV - - MARIBORČANKA <>'Z- f "V! >?M&. -Г- Ж~- s*** : »s»n:>« • <«. v' . '• v • -v - $r, ,v ,. V;-•<-s^V! ■ -•• < љ,‘ «•” v* «'*~р-* ko ti obrnejo ledja princese v ogledalih in se čas sleče do slovesa od mladosti, ko te princi dokončno osvojijo in te ugrabijo v dolgočasno gotovost, ko te obkrožijo z množino glasov in te on in te ona in te jaz — daj, začni spet s preprostimi rečmi; zatakni šminko v gumbnico brezbrižno, razpri svoj korak spet v zanko in brcni od sebe odkrušek večera, ki rdi med opeko med znanimi obrazi, stisni v žepu klobčič skotrljan z zvezd za sprehod skozi neprebrano mesto in nespečnost, daj, zaradi zlizanih let, izgubljenih srečanj in ljubezni, ki se poslavljajo tako vsakdanje z zadnjimi avtobusi, kjer se ulice stezajo kot prsti iz naselij spomina, na levi nori od iskanj, na desni nori od strahu, da bi ne znoreli, čudni prsti v rokavicah iz usahlih razodetij... daj, kjer je »igranje in petje prepovedano«, kjer je »zaprto zaradi zaključene družbe«, kjer je vse »rezervirano« in »zasedeno«, kjer je »dovoljeno samo za organe«, kjer je levo »tišina«, kjer je desno »ne kadi«, ne naslanjaj glave na zid, daj, ko načneš vino z otroškim kramljanjem, s poino luno v ustih, vlažno, z jezikom, z občutkom za ritem, daj, ker bi rada, ker si želiš, ker hrepeniš, ker hočeš, ker moraš, ker znaš... ti si točka prešitja med pastmi, ki utripajo zeleno, iz tebe padajo ljubimci še vreli od predirnih izvabljanj, na tvojem hrbtu prisegajo svoje resnice, k tebi se spuščajo poslušat, kako iz dna zmeraj nekaj žalostno grgra... daj zdaj, v mladem sončnem jutru, ko maškare še spijo in jim z lic medlijo nadihi izpitih noči, daj, ne odlašaj, ne oklevaj, ne maraj za sikanje sojenic iz svitkov strahov, ne maraj za soglasja svojcev in sosedov, ne čakaj predolgo, ne pomišljaj preveč, daj nežno, nalašč, nesramno, naglas, daj, tako da nikoli nikjer nihče ne izve — to je tvoje mesto, to je tvojih pet minut za kavo, otroci hodijo v šolo skozi park, nov dan je in začenja se nemirno obdobje in glej; že nekdo priseda, nekaj govori... daj, Mariborčanka, daj... Bojan Sedmak je mraz, policaj z lisicami za pasom, spravil svet v red: je ogenj ujet v peč, so državljani izolirani v toploto kuhinj, je led vzvalovan kot ribnik, preden je zamrznil, so poslopja levo, desno, v boljševiško mrkem dialogu postrojena. a nič ne pomaga, pomlad pride v marlbor iznenada, s prvim jutranjim vlakom, in že: v dnevni sobi trava namesto tapisona, v rušah janko giazer piše pesem o pomladnem vetru, na semaforju pred merkurjem žinga kos. in že: do včeraj siva greda, črno prekopana, čez travnik traktor vleče gumo In ravna krtine, na pobreški nigradovi delavci, brez kladiva In srpa, brez transparentov in parol, brez levih, levih, levih maršev, mimo barvajo talno prometno signalizacijo, adijo kompartija! adijo Vladimir vladimirovič majakovski — komunizem kot hrepenenje! Andrej Brvar, april 1990 TONE STOJKO Staršem v ponos, sebi v prid, družbi v korist in državi v veselje sem lani prijavil obrt. Želel sem v miru presnemavati filme in jih posojati, za redne odjemalce pa bi se tudi po vzorcu ostalih videotek pod pultom našla kakšna kaseta z bolj, bom rekel, šlampasto vsebino, ampak so pa scene (kavč, fotelj, stopnice, miza, avto, štala) take, da ti sapo vzame, požirav-kam mečev pa verjetno tudi. Kako daleč sem vse skupaj naredil in zakaj ne še več, ne bom povedal, ker bo potem tisti, ki ga bom zdaj enkrat v temi počakal in ga s plojnko od zadaj po glavi zakoličil, takoj vedel, da sem to jaz. V glavnem, obrt sem takoj po novem letu odjavil in doma pridno čakal (neinformiran) položnice, da se rešim vseh dajatev in postanem normalen. Teden, dva7 nič. Stopim na davčno in razložim, da bi rad vse poravnal, toda ne gre, ker odjava k njim še ni prišla. Pa saj imam svojo zraven, pravim, no pokaži, aha, pa res, pridi čez teden — bomo vse zračunali, boš plačal, pa mir. Super, si mislim, in vsem, ki jih srečam, povem, kako se na davčni hitro in pametno vse zmeniš in vse okrog šuntam v pri-vat sektor. Čez nekaj dni pozvoni nad vrati in skozi previdnik vidim neznanca. Za knjige prodajat se mi ni zdel ravno ta pravi, ko pa je rekel, da je rubežnik z davčne, sem še enkrat videl, da obleka skrije človeka. Rubežnik v kuhinjo, jaz pa za njim, da nič ni moje, nič nimam in sem žrtev neusmiljenih hodnikov birokracije. Ker je to verjetno vsak drugi, če že ne vsak prvi in to poslušaš stokrat na dan do penzije, dobiš koža kot gnu in odpornost kot mungo. Formular je formular in služba je služba. Imate kaj za zarubit? Ne, nič. Imate avto? Ne. Hišo? Ne. Hišo z NAVODILA Navodila vodstva tekstilne stavke v Kranju 1936. leta, ki jih je prinesel Edo Karner v Maribor, kjer so bila organizacijska osnova za organizacijo tekstilne stavke. 1. Delavstvo ustavi stroje ali delo, pri katerem je zaposleno ter ostane na prostoru kjer je delalo, dokler ga nihče ne pokliče drugam. 2. Skupina delavcev zasede mašinhaus ali električne motorje ter odklopi tok če tega niso naredili strojniki ali pri tem delu zaposleni ljudje. MARIBOR OBRAČA STRAN TUDI NOVINARJE FARBAJO, MAR NE? SMRT ALI OBRT vrtom, posestvo? Nič, vam pravim, nimam za zarubit. S čim pa se preživljate? Z muziko. Potem pa bomo kar instrumente napisali. Pametno, si mislim, že itak si brez denarja in se prijavljaš na Zavodu za podporo, da pa si sam ne bi malo opomogel, pa ti vzamejo še kramp; s katerim delaš. Razburjen odhitim na davčno in sem tam kot kugla v fliperju. Od vrat do vrat, od inšpektorja do referenta, iz nadstropja v nadstropje sem prepričeval, da nisem kriminalec in da bi rad takoj plačal kot že mesec dni prej in bi rad vedel, zaradi čigave malomarnosti me hodijo strašit in žigosat pred sosedi. Takrat mi zaračunajo vse prispevke, na blagajni plačam in s potrdilom odhitim na Socialno penzijo seštevat. Včasih so tam delali od osmih do dvanaj- stih, sedaj od desetih do enajstih, šušlja pa se, da bodo delali po novem od desetih do pol enajstih, vmes bo pa pol ure malica. Pet do dvanajstih prihitim in veselo pozdravim prašno gospo, naj mi zračuna delovno dobo, ker si grem zrihtat podporo. Rade volje, ampak rabite potrdilo o plačanih davkih. Ravnokar sem plačal, tukaj je. Ne, ni. Kako da ne? Rabite potrdilo o plačanih davkih serije B in ne A. Samo častitljiva starost in moja dobra vzgoja sta rešila Maribor še pred enim masakrom, ker so moje varovalke v trenutku ležale skurjene na parketu. Ura je bila dvanajst in to je na podobnih uradih isto, kot če je tri zjutraj. Tako sem se z zdajsepa-lahkosamoševritvgriznjenim občutkom spravil domov čakat jutrišnjega dne in novih papirnatih bojev. S potrdilom iz prave serije je Socialna ostala za mano in odprla se je nova fronta: Zavod za zaposlovanje. Ker sem imel več kot šest mesecev neprekinjeno delovno razmerje, mi pripada podpora, če zaprosiš zanjo v roku tridesetih dni po prijavi obrti. In kako naj zdaj dokažem na Zavodu (minilo je tri mesece), da nisem kriv jaz, ampak davčna. Prijazne besede referentov za zaposlovanje me pomirijo in pravijo, da naj grem na davčno po potrdilo, da so oni bolj krivi kot jaz, ker se nisem v doglednem času prijavil na Zavodu. Predstavljajte si obraz davčnega uslužbenca, ko sem mu povedal, kaj mora napisati. Z davčno samokritiko spet odhitim na Zavod: evo me, zdaj pa menda imam vse. Boš hudiča. Za socialno podporo moraš prinesti (spet z davčne) še potrdilo, da nimaš zemlje, 100 hektarov gozda, vikend ... Gospa, celo življenje sem že v bloku in nimam nič, kmalu me bo vzel hudič. Verjamem, ampak listek mora biti priložen. Spet nazaj na davčni pult. Dober dan, rabim potrdilo, da nimam zemlje. Pa je res nimate? Ne, nimam. Dobro, reče in mi da listek na recimo lepe oči, neme-neč se za računalniško preverjanje, ampak s prefinjenim občutkom za lažnicve in resnicoljube. Končno urejeno. Sedaj z majhnim čirom na želodcu čakam zasluženo podporo. Kilometrina, ki sem si jo nabral z odbijanjem po hodnikih, preračunana na vojaški korak (7 km na uro), je enaka dobremu skračenju z nagradnim za kri. Še majhen nasvet za mlade davčne zavezance: NIKOLI NE ODPIRAJ NEZNANCEM PRED DESETO, SAJ EN RUBEŽNIK ŠE NE PRINESE PODPORE. zdravila vzel nino di kongo 3. Skupina ljudi gre in zasede pisarne ter vzame vse ključe od tovarniških vrat in vseh poslopij dotične tovarne. 4. Najodločnejše ljudi je poslati kot stražo pri vseh vhodih in ne pustiti nikogar noter ne ven. Vstop v tovarno dovoli samo stavkovni odbor. 5. Če kakšen oddelek ni zaustavil strojev ali dela gre za to določeni tja in ga ustavi. Podkupljene štrajkbreharje je treba osramotiti. 6. Uradniki naj takoj zapustijo pisarne, telefone prevza- mejo določeni delavci in jih čuvajo. Uradniki ne smejo ničesar nesti iz tovarne. 7. V Tovarni se ne dovoli ničesar delati nikomur. 8. Vsaka tovarna si takoj ko je gorenje odpravljeno izvoli stavkovni odbor, ki naj šteje v večjih tovarnah 20 ljudi, v manjših 10 ljudi. Ta odbor ima tele odseke: Za prehrano, za stražo, za obvestila in nadzorstvo nad tovarno ter red in mir. 9. Vsaka tovarna določi 1 do 3 ljudi v glavni stavkovni odbor za celi Maribor. Prvi sestanek tega odbora je isti večer ko stavka prične ob 8. uri na organizaciji v Delavski zbornici. 10. V obratu se skliče če je vse drugo končano zborovanje kje se ljudem pove tole: Borimo se za boljše plače zato naj delavci bodo vztrajni mirni in naj se pokoravajo štrajkovnemu odboru. S tem bomo prisilili tovarnarje da podpišejo takoj kolektivno pogodbo kar delavstvo zahteva. Zvedeli smo da delamo tisto blago ki so ga prej delali v Kranju, ker je tam štrajk so poslali naročila v Maribor in smo mi, če bi delali, štrajk-breherji in delamo v svojo škodo. 11. Ker smo si svesti svoje moči in zmage bodimo veseli za časa štrajka ter naj delavci, ki imajo doma inštrumente, dobijo iste v tovarno ter naj igrajo in pojejo ter delajo primerne šale, da nam ne bo nič manjkalo bo poskrbel glavni stavkovni odbor. 12. Za prvo silo se preskrbi hrana takole: Nekaj delavcev ki imajo kolesa, se pelje v delavske okraje in vasi, da povejo ljudem, da štrajkajo vsi tekstilci v Sloveniji, tudi v Mariboru in naj prinesejo domači potrebno hrano za svoje in po mogočnosti kaj več, da dobijo še tisti, ki nimajo nikogar doma da jim kaj prineso. 13. Takoj se bodo organizirale skupne kuhinje, ki bodo drugi dan že poslovale, kuhale za vse potrebne. Večerjo je prinesti od 7 do 8 ure zvečer. Domači naj prinesejo tudi pokrivala za spanje za ponoči. Spali bodo delavci v tistih oddelkih kjer so delali, ločeno ženske in moški. Tovarniškega blaga se ne sme vzeti ali uporabljati za noben slučaj. Vzeti se sme vreče, odpadke in papir. Vse drugo je prepovedano uporabljati za spanje. Za red in disciplino skrbi za to določena straža. 14. Straže se menjajo vsake 4 ure. Ponoči stražijo moški, podnevi ženske. Straža se drži strogo navodil stavkovnega odbora. Straže so na vseh vhodih v tovarne. Straža (patrulja) okrog tovar- V času pred veliko nočjo je tudi na Slovenskem običaj, da raja farba jajca in potem pofarbana jajca ati pirhe poklanja svojim bližnjim in dragim osebam. Tudi ljudje smo hvaležen objekt za far-banje. S to razliko, da se pustimo far bati in da seveda tudi sami far-bamo druge ljudi kar skozi vse leto. Novinarji spadamo (po krivici) v kategorijo ljudi, za katere še posebej velja, da jim ne gre vsega objavljenega verjeti (kot tudi politikom in ribičem ne). In vendar je novinar največkrat le posrednik (tudi komentator) informacije med virom in sprejemkom. Če izvzamemo možnost, ki sicer obstaja, namreč, da je novinar istočasno tudi vir informacije ati da dejansko namerno manipulira z informacijo tako da jo potvarja, potem pravzaprav vir informacije -farba« ljudi, novinar pa je le čopič v njegovih rokah. Ugovor, češ da mora novinar resničnost informacije preveriti, je šepav, saj je največkrat to nemogoče storiti. Novinarju tako ostane, da objavi nepreverjene informacije ali ne objavi ničesar. V še posebej nerodni situaciji pa je novinar takrat, ko mu vir preprosto ne da žeijene informacije oziroma mu jo prikrije. Ob tem pa pospremi novinarja do vrat s trditvijo, da to, kar vidimo, sploh ni resnično in da vsi le množično haluciniramo. Ravno slednje se je pripetilo avtorju tega zapisa. V uredništvu je tekel pogovor o vsebini naslednje številke časopisa, padale so pobude in ideje, skratka, rojevata se je zasnova pričujoče številke. Ena izmed idej je bita, da bi popestrili časopis s seznamom najvišjih mariborskih pokojnin in seznamom koristnikov stanovanj iz naslova Sklada za kadre. Nič posebnega in tudi ne pretirano originalnega, saj so podobne »top liste« v tem medijskem prostoru zelo popularne. Naloge so bile razdeljene in pričeta se je telefoniada. Najprej pokličem Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Spiz) v Mariboru. Izvem, da mi bo z željenimi podatki vedet postreči gospod Kranjc. Medtem ko me vežejo z njegovo pisarno, se zveza prekine. Pri ponovnem klicu dobim zvezo s pisarno go: spoda Kranjca, a njega ni, izvem oa tudi, da podatki, ki me zanimalo, sploh niso v njegovem »resorju«, ampak da te podatke lahko dobim pri gospe Marti Plevčak. Pri prevezovanju iz ene pisarne v drugo sem ponovno ostal brez telefonske zveze s Spizom. V tretje gre rado in to drži. V kratkem razgovoru z gospo Plevčak sem izvedet, da bi željene podatke res lahko dobil pri njej, toda moram razumeti, da ona ni kompetentna dajati takih podatkov in mi zato ne more pomagati. Svetovala mi je, naj poskusim dobiti podatke od direktorja, gospoda Rada Krničnika. Kontaktiranje z njim je bito spet težje, šele po dveh dneh vztrajnega telefoniranja sem ga uspet dobiti k telefonu. A me je zato takrat obložil s toliko več podatki. Povedat je, da je v Mariboru samo ena izjemna pokojnina, ki jo prejema nek umetnik, da pa sicer v Mariboru sploh ni visokih pokojnin, da so te, ki so, tako določene z zakonom, ki bi se naj letos zagotovo spremenil in da imajo v arhivu približno 40.000 imen, da bi bilo iskanje po arhivu preveč zamudno, on pa nima časa in mi tudi sicer ne more pomagati, da pa naj pokličem Nado Ravter, novinarko 7 D, ki je že tudi bita pri njem, ali pa na Izvršni svet Skupščine Slovenije. Pogovor z direktorjem Spiza mi je vzet vso voljo. Naslednji dan sem zato sklenil nadaljevati s Staninveatom, kjer naj bi dobil spisek uporabnikov stanovanj iz Sklada za kadre. Tokrat sem se odločil, da bom šel osebno do vira informacij, v Sta-ninvest. Telefonom po izkušnji s Spizom ne zaupam več niti malo. Z gospodom Albinom Plojem sem bit dogovorjen te dan pred dnevom oddaje tekstov, ob osmih zjutraj. Kot pravi aristokrat me je pustit malo čakati, čeprav tudi sam zjutraj le stežka vstajam. Kakorkoli že, do sestanka je prišlo in pogovor se je pričet. Razložil sem mu, kaj pripravljamo in kakšne podatke bi potreboval. Sledil je njegov vljuden poduk, sem zelo pomanjkljivo informiran, ker sploh ne obstaja nikakršen sklad stanovanj za kadre. Podrobno mi je razložil, kdo vse v Mariboru upravlja s stanovanji in s kolikimi, ter kako upravlja Staninvest svojih 25.000 stanovanjskih enot. Poudarit je, da sicer včasih res dobijo zahtevo, naj pustijo nekaj stanovanj nepode-tjen ih za potrebe kadrov, ampak Staninvest o tem, komu gredo ta stanovanja, ne odloča in tudi sicer si ne delajo rdečih križcev ob stanovalcih, ki jih v ta stanovanja vselijo. O tem, komu bodo podeljena ta stanovanja, odločajo podjetja, ki so ta stanovanja tudi kupita. Za vsa nezakupljena stanovanja pa Staninvest razpiše na- točaj, ki ga objavijo v Vočoru in na oglasni deski v prostorih Staninvesta, in na katerega se ima pravico prijaviti vsakdo, ki izpolnjuje predpisane pogoje. Nato se objavi točkovanje in prijavljen-ci z največ točkami pridobijo pravico do stanovanja. Gospod Albin Ploj mi je sicer zaupat še več pomembnih podatkov, toda kak seznam je bito nemogoče dobiti, ker takšen sklad stanovanj za kadre preprosto ne obstaja. In kdo sedaj tu koga farba ? MIRO LENIČ ne. Strogo je prepovedano kaditi v tovarni ali na straži radi nevarnosti ognja. Straže morajo biti v službi dosledne in resne. 15. Vsako sovraštvo med posameznimi delavci ali skupinami mora za časa štrajka prenehati. Vsak naj “ve, da smo samo delavci in hočemo samo več kruha, katerega hočemo dobiti, potom kolektivne pogodbe, za katero štraj-kamo in ne odnehamo dokler ni podpisana. 16. Delavstvo naj bo mirno in dostojno, ter pazi na red, mir in dobro razpoloženje, le tako bo borba hitro končana z uspehom. 17. Obveščali Vas bodemo o vsem kar morate vedeti in kaj se dogaja okrog Vas in skrbeli da ne bodete lačni in žejni. DRUŽBENA PRIZNANJA MESTA MARIBOR SPOMENIK REVOLUCIJE 1978 Josip Broz-Tito 1980 Pobratena občina Kraljevo 1985 Jugoslovanska ljudska armada ČASTNI OBČAN 1962 Josip Broz-Tito 1969 Edvard Kardelj 1970 Sergej Kraigher 1979 Franc Leskošek-Luka 1979 Miha Marinko 1986 Bratko Kreft Maribor, junij 1988 шмш RAJKO MURŠIČ MESTO BREZ DUŠE ALI LJUDJE BREZ MESTA? S tem mestom pravzaprav ni nič narobe Mesto kot tako je plod specifičnega kulturnega razvoja in sam pojav prvih mestnih naselij v neolitiku kaže na to, da so že prva mestna naselja (Mohendžo Daro ali Chatal Нпјпк) imela strukturo, ki se od današnjih naselij, ki jim pridajamo pomen mesta, kaj bistveno sploh ne razlikujejo. Gre za prevlado trgovine in obrti nad drugimi gospodarskimi dejavniki in za s tem povezan komunikacijsko-urbani-stični sistem, ki mora meščanom omogočati medsebojno komunikacijo na točno določenih presečiščnih točkah med različnimi sloji, stanovi in ostalimi skupinami. Neolitska revolucija je prinesla takšne spremembe v načinu življenja, da še zmeraj zaznamuje temeljne prelomne točke med tradicionalnim (ruralnim) in modernim (urbanim) načinom življenja, ki je prevladalo šele v zadnjih dveh stoletjih. Temeljna značilnost urbanega načina življenja je nek nov sistem kulturnega razvoja, ki presega ruralni tradicionalizem predvsem v sferi komunikacije. Mestni način življenja zahteva obvladovanje kolektivnega spomina na povsem novi ravni (šele v mestu se razvije pisava in računanje), ki rezultira v novih sistemih racionalnega urejevanja načina bivanja. In prav racionalizacija bivanja je nov moment, značilen za mestno bivanje, kaže pa se v pospešeni intelektualni dejavnosti in javnem funkcioniranju tega segmenta kulture. Če gledamo na mesta dandanes, potem ta temeljni vpogled velja ravno tako kot pred tisočletji, s tem da so se predvsem tehnološke osnove modernega bivanja in komunikacij bistveno spremenile. Sedaj je urbana stratifikacija zavozlana v komaj pregledno večslojno mrežo, glavno besedo pa ima v mestih industrijska dejavnost, povezana s koncentracijo energije in delovne sile — pravzaprav to za postindustrijsko družbo ne velja več povsem in prav tu je zanka, v katero se ujame naš pogled, usmerjen v Maribor. Maribor je tipično mesto Kdorkoli se je kdaj sprehajal ali prevažal po Mariboru, je najbrž neštetokrat preklel prometno ureditev nasploh in semaforje posebej. Semafor, ki naj bi simboliziral sodobno prometno ureditev, napredek in take stvari, je lahko zelo koristen, če ureja promet, da poteka brez zastojev, kakor hitro pa sam povzroča zastoje, zmedo ipd., je svoj namen zgrešil. Po moji približni oceni je takih zgrešenih semaforjev v Mariboru vsaj polovica, od preostalih pa še polovica takih, ki večino časa delujejo po nepotrebnem, oz. bi bilo bolje, če bi delovali le ob prometnih konicah ipd. Ko se premikam po Mariboru, me skratka obhaja občutek, da so načrtovalci in upravljalci prometa ali nesposobni tepci, ali pa zakleti sovražniki prometnih udeležencev. Domislica, da so vzroki temu, da imamo v Mariboru namesto zelenega vala rdečega, idejnopolitične narave, je sicer šala — a pregovor pravi, da je v vsaki šali drobec resnice. Človeku, ki se premika iz kraja A na kraj B, in hoče premik izvesti kar najhitreje (glede na to, da je samo premikanje ponavadi neproduktivno), torej ne preostane drugega, kot da v okviru možnosti prekrši po semaforjih ipd. zaukazane zastoje, pri tem pa mora še paziti, da ga ne ugleda budno oko postave. S tem seveda riski-ra vsaj nesrečo, za katero bo vsaj pravno popolnoma kriv sam, čeprav so k njej -via facti« pripomogle prav nepotrebne ovire (in seveda teža odločitve, da jih ne bo upošteval). Izbira, ki preostane tistemu, ki se ne pokori, je ilegala na eni, in kazen ali beg na drugi strani. Dejstvo, da je semafor nekakšna metonimija napredka, in da je neupoštevanje znakov, ki jih sporoča, vsaj kaznivo, če že ne kar brez zgodovinske zavesti, mesto, ki je prav zaživelo šele takrat, ko je skozenj pripeljala železnica in pogojevala razvoj industrializacije. Nemški delodajalci so s svojo meščansko kulturo prispevali enega najlepših parkov v tem delu Evrope, kar pa je tudi vse, kar je ostalo od njih po dveh pretresih, ki so etnično prečistili to mesto. Povojni razvoj je bil vezan na realsocialistični mit o delu, ki najbi bilo ne samo glavni, ampak tudi edini vir bogastva (v resnici pa je ta ideologija producirala samo neskončne kolone (pol)prole-tarskega fabrikenfutra). Skratka; rezultat je na dlani: Maribor je mesto industrijske dobe in kot tako predstavlja slepo črevo kulturnozgodovinskega razvoja. Problem je namreč ravno v tem, da to mesto ni razvilo ustrezne komunikacijske infrastrukture in s tem povezane intelektualne dejavnosti, ki bi se kot kulturni (nadorganski) organizem odzivala na strukturne spremembe v tehnološkem razvoju. Ena rahitična (paraplegi-čna) univerza, provincialni časopis, do sedaj v glavnem diletantsko gledališče, imbecil-ni radio, lumpenproletarska gostilniška kultura, škandalozno razsuto stanje v športnih dejavnostih, globoko zamrznjen muzej in sterilne galerije ... to je stanje, v kakršnem sem poznal to mesto. Res je, da se v zadnjih letih ta turobna podoba vsaj nekoliko spreminja, toda ljudje se v tem mestu še dolga leta ne bodo znebili turobne sivine v javnih sferah. Jadikovanje zaradi takšnega stanja je seveda povsem jalovo početje, stvar je treba pogledati drugače: s tem mestom je pravzaprav vse v redu. Proletarci, ki strežejo tekočim trakovom, namreč ne potrebujejo visoke kulture, svojo proletarsko pa imajo (ali pa so jo vsaj do nedavnega imeli). Tovarne, za katere skrbi državna regulati-va, ravno tako ne potrebujejo posebej visoko izobraženega kadra, predvsem pa ne potrebujejo celega sloja prebivalstva, ki bi za svoje intelektual- nevarno, nam omogoča, da ga proglasimo za metaforo družbe in njenih konvencij — skratka sistema. Maribor. Mesto ob meji in hkrati »prvi branik jugoslovanstva« — »rdeča luč« za dotok tujih idej. Z univerzo »za potrebe gospodarstva« in seveda brez subverzivnega in »nekoristnega« družboslovja. Če je tehnika in z njo povezana znanost ideološko nevtralna in torej lahko dobi zeleno luč, to ne velja za kulturo, humanistiko ipd., pa drugačnost in nekonvencionalnost nasploh. Prototip zaželje-nega kadra je torej ozko specializiran »fahidiot«, ali pa disciplinirani in skrajno pravoverni »družbenopolitični« in »kulturni« delavci z ogromnimi plačnicami. Kdor štrli nad povprečje ali je kako drugače drugačen, se mora potuhniti ali pobegniti, če ni ravno kazni željan mazohist ali naivnež. In so odhajali. Nekateri direktno iz »ilegale«, nekateri iz odrinjenosti ali celo zapora, ljudje, na katere bi bilo vsako »normalno« mesto ponosno, pa se ni (skoraj) nihče pretirano žalostil. Jokamo in stokamo pa za upravnimi središči raznih zveznih in republiških megasistemov (npr. mariborska lokacija slovenskega elektrogospodarstva je bila smiselna, dokler so bile dravske elektrarne najmočnejši del slovenske energetike, kar pa že dolgo niso več) in podobnimi institucijami zgolj ali predvsem prestižnega pomena. Kaj potem, če najboljši slovenski teater že vrsto let bojkotira Borštnikovo srečanje; važno je, da je to »naj« glamour dogodek in največja masovka gledališkega dela slovenske kulturne scene. In če smo že pri teatru, je SNG, ki pred kakimi desetimi leti ni bil sposoben scoprati niti ene omembe vredne predstave, velikodušno vzdrževal »Gledališče ljudske vstaje«, ki je osrečevalo ne dejavnosti odžiral težko prigaran delavski denar. In konec koncev je Maribor samemu sebi všeč. Problem je le v tem, da je šla k vragu država, ki je skrbela za obdravskega dojenčka in da revček nikoli ni shodil. Maribor je cvetel v šestdesetih letih, ko je dosegel primerno industrijsko razvitost ob primernem števili prebivalcev, od takrat pa je oblast želela le še ohranjati »krasne nove čase«. Toda, časi se spreminjajo in industrijska mesta dandanes po celem svetu ostajajo na obrobju zgodovine, pretresena ob spoznanju, da njihov prispevek k planetarni blaginji le ni tako neprecenljiv kot so si njihovi snovalci in upravitelji mislili. Prvi znanilec propada tega mesta je bil izpad nogometnega kluba Maribor iz prve zvezne nogometne lige. potem pa so iz prve lige izpadli tudi vsi reprezentativni industrijski projekti. Maribora pa kljub temu ne čaka tako črna prihodnost kot bi lahko sklepali iz brezglavega jadikovanja tistih, ki so probleme v tem mestu zaznali šele takrat, ko so se začele večati vrste pred Skupnostjo za zaposlovanje. Prvi znanilci prehoda v postindustrijsko družbo so na vidiku tudi v tem mestu (če ne drugje, pa v idejah armade mladih ljudi). Sedaj je trenutek, ko je treba jasno in glasno povedati, da delo ni edini vir bogastva in dokončno obračunati s to realsocialistično boljševiško zmoto. Bogastvo se rojeva v premetenih glavah ustvarjalnega sloja prebivalstva (ki nemalokrat deluje na samem robu legalnosti) in ravno znanje je tista točka, v katero je treba najbolj investirati. Za naložbe v šolstvo in infrastrukturo pa je potreben predvsem pogum. Bodoči razvoj tega mesta je možen samo v terciarnih dejavnostih, zaradi izredno ugodne geografske lege tudi v mednarodni trgovini, za vse projekte pa je potrebna tudi možganska kritična masa, ki ni vezana samo na ozko profilirano t. i. tehnično inteligenco. Z družboslovjem, informatiko in umetnostjo okrepljena Univerza je torej conditio sine qua non preživetja tega mesta. Če smo že gledali na stvari od zgoraj in od daleč, pa poglejmo resnici v oči še od spodaj in od blizu. Edina sub-kulturna kontinuiteta v tem mestu poteka v klanskih tolpah, vezanih na posamezne mestne četrti. Moč in nasilje sta ena od glavnih načinov kulturnega izražanja v tem mestu (svojo zrcalno podobo pa imata v hochstaplerstvu posebej butastega tipa). Tovrstne tolpe seveda že po definiciji ne morejo delovati javno (čeprav se gibljejo na javnih mestnih področjih) in izpolnjujejo sfero polprivatnega mestnega tribalizma. Od podobnih tolp v razvitem svetu jih ločuje dejstvo, da se ne ukvarjajo z organiziranim kriminalom (ampak so mestni ekvivalent vaških pretepačev). In ravno ta segment kulturne podobe tega mesta potrjuje, da je s tem mestom (skoraj) vse v redu. Druga pomembna sestavina kulturne podobe Maribora so dnevne migracije delovne sile, ki izgublja svojo ruralno kulturno identiteto, mestne pa še nima, tako da je vezana na kulturno identifikacijo z idiličnimi podobami narodnozabavnih sporočil, Šimekovega humorja in nedeljskih družinskih kosil. To so Mariborčani, ki v resnici predstavljajo nekakšne mestne »mrtve duše«. šole, fabrike, kasarne in karavle s »Partizanskimi mitingi«, zunaj pa je ostalo takrat zanesljivo najboljše (vendar dokaj nekonvencionalno in takorekoč povsem amatersko) gledališče Maribora, namreč Tespisov voz (pod vodstvom takrat še gimnazijca, sedanjega šefa Drame, Tomaža Pandurja, ki pa je moral najprej v Ljubljani doseči evropsko slavo, da je smel v Mariboru nadaljevati radikalnejšo verzijo tistega, kar ni bilo dovoljeno njegovemu manj renomirane-mu predhodniku Viliju Ravnjaku). »Zelena luč« (torej ne le dovoljenje, ampak zapoved) main-streamu, vsemu, kar je veliko, »bistveno«, »strateško«, »osrednjega pomena« — in »rdeča luč« (prepoved) majhnemu, obrobnemu, drugačnemu, nekonvencionalnemu in inovativnemu. Skoraj petdesetletna dresura pač naredi svoje, in če v okolje, vajeno le rdečih in zelenih luči, kljub odporom le prodre »Zeitgeist«, naklonjen vsaj občasnemu prižiganju rumenih — ki ne zapovedujejo in prepovedujejo, ampak dovoljujejo, toda hkrati opozarjajo na morebitno nevarnost — je seveda vse narobe. In praviloma se najslabše godi tistim, ki so še najmanj krivi. Ali, če se izrazim s prispodobo: moški, ki posiljuje žensko, bo slej ko prej izvlekel svoje »orodje«, toda ženska ne bo zato nič manj posiljena. »Veliki strategi« zgrešenega gospodarstva in njihovi vazali si bodo umili roke in zamenjali stolčke, delavci pa bodo frčali na cesto. V okolju, vajenem »rumenih luči,« zguba službe ne pomeni brezupne situacije, ampak vsaj potencialno vzpodbudo za iskanje novih, boljših rešitev. A ne pri nas: samoreprodukcijska sposobnost sistema je pač v obrat- Na tretjem mestu pa velja omeniti gostilniško kulturo, ki velikokrat svoj življenjski prostor najde tudi v parkih. Poseben fenomen znotraj gostilniške ponudbe (gostilne so v tem mestu izredno pomembna javna vozlišča) so socialistične »fast drink« opijalnice — bifeji. Te so najbolj strupen izum za uničevanje proletarskih jeter in za ubijanje pivske kulture, njihova gosta po-sejanost po mariborskem prostoru pa priča, da je stoječe pitje ob nujno kratkoumni komunikaciji dokaj priljubljen način zapravljanja prostega (službenega) časa. Le teh nekaj segmentov dovolj zgovorno govori o tem, da so ljudje zelo prilagodljive živali in da mesto s svojo organizacijo ni poligon eksperimentiranja, v katerem bi bilo nekatere reči mogoče spremeniti kar čez noč. Hiše in ulice, ki so osnovni okvirji meščanskega načina življenja, so materialni dejavniki, v katerih je prisiljen životariti nek povsem specifičen kulturni duh. Šele ta kulturni duh in njegova morebitna sprememba pa bi lahko v povratni zvezi nekatere za sedaj zacementirane strani mariborskega načina življenja temeljito spreobrnile, saj je ravno nadorganski duh kulture tisti, ki se v mestu slej ko prej materializira — in glede na to, da se ta duh evidentno spreminja, nas prihodnost tega mesta posebej ne skrbi. Konec koncev je tudi ta številka znanilec sprememb, le da se bojim, da so tudi te namenjene ohranitvi preteklega stanja. Konec koncev iz tega mesta bežijo samo intelektualci, ker je to pač edini sloj prebivalstva, ki v njem res nima kaj početi — Maribor bo preživel kot industrijski vegetirajoči fosil tudi brez njih, pravo mesto pa pač ne bo nikdar. In kaj potem? nem sorazmerju s fleksibilnostjo družbe. Družba, katere večino sestavljajo nekvalificirani človeški robotki, ki osem ur dnevno strežejo tekočim trakovom, preostali čas pa se tolčejo za golo preživetje, je seveda daleč od fleksibilnosti — pravzaprav ni družba, ampak lahko gnetljiva masa, dovzetna za vsakršnje manipulacije. In za strah. Kaj drugega kot manipulacija s strahom je iskra, ki se je (sredi marca letos) utrnila govorcu, enemu vodilnih v nekem propadajočem mega podjetju, ko je na informativnem sestanku (kot se po novem imenujejo zbori delavcev) jasno in glasno povedal, da »se zaenkrat ni treba bati za službe, po volitvah pa, kdo bi vedel . ..« (prevedeno v razumljivejši jezik: pozval je množico delavcev, naj volijo sedanje oblastnike, če nočejo ostati brez služb) — ta dogodek se je resda zgodil v Ljubljani, a prav lahko bi se bil tudi v Mariboru, »mestu rdečih semaforjev«, mestu, ki mu »Ljubljana«, »Beograd«, »nerazviti« in kdo ve kdo še že ves čas samo jemlje (»rdeča luč« za samostojno razpolaganje z ustvarjenim), da pa nič. A Maribor samo jamra in nič ne ukrene (»zelena luč« za poslušnost in ponižnost, in hkrati »rdeča« za upornost in svojeglavost). A bodi dovolj in preveč! Celoto je nemogoče zaobjeti, dostopni so le fragmenti, in upajmo, možnost izbire. In če se zdi komu primerjava med Mariborom in njegovimi semaforji vseeno preveč privlečena za lase. se lahko še vedno ostriže na balin. Če mu tega ne prepoveduje kak semafor... DARINKO KORES JACKS Г MARIBORSKI SEMAFORJI 3 'вшгш SVETLIK Podoba Slovenije kot obljubljene dežele brez nezaposlenosti se ruši. V Mariboru, kjer se je po mnenju mnogih logika socialističnih zablod še posebej skoncentrirala, se seveda tudi pripadanje socialistične mitologije najmočneje, predvsem pa najhitreje čuti. Ker se ta številka Katedre ukvarja prav s tovrstnimi sindromi »našega mesta« in ker mesto nima vzpostavljenih instrumentov samoopazo-vanja, smo iskali sogovornike prav tam, od koder izvira večina mariborskih travm — v Ljubljani. Dr. Ivan Svetlik iz tamkajšnjega Inštituta za sociologijo je doktoriral iz sociologije dela in je (med drugim) avtor knjige Zaposlovanje in brezposelnost. Zaradi tega smo ga zaprosili, da komentira ta proces. Svetlik: »Po moje je to proces streznitve. Problem, ki se zdaj kaže odkrito, je bil vseskozi prisoten; gre samo za to, da se zdaj sistemske ekonomske kategorije menjajo in da menjava teh kategorij naenkrat odkrito pokaže tiste probleme, ki so bili prej prikriti. Skliceval bi se na ocene Mencingerja o številu podza-posienih ljudi, ki so zdaj postali problem v tistem smislu, v kakršnem pri nas problemi nastajajo; problem je bil šele takrat, ko ga je politika opazila. In zdaj ga je spet opazila, ker je pač menjala kategorial-ni aparat, s katerim gleda na gospodarstvo in na družbo. Je pa ta streznitev dobra v toliko, da obeta, da se bo problem neučinkovitega gospodarstva, z neučinkovito izrabo človeških virov, začel reševati. To ima v sebi tudi svoj pozitivni naboj, ne zgolj negativnega. Mencingerjeva ocena se giblje za Slovenijo okrog 15 odstotkov, kar bi pomenilo, da je približno vsak sedmi zaposleni odveč. Za Jugoslavijo segajo ti odstotki do četrtine. Če bi hoteli obstoječe firme napraviti učinkovite, bi torej morali ta presežek prišteti k tistim, ki že danes iščejo delo. To bi lahko za Slovenijo pomenilo okrog 150 000 ljudi.« ЧВШНН Da bi obstoječe firme napravili učinkovite, je torej presežke delovne sile treba odpustiti. V pogojih odsotnosti lastnika je seveda vprašanje, kakšna je normalna pot, da to napravimo, oziroma, v zadnji konsekvenci: kdo v podjetju bo koga odpustil? Svetlik: »V normalnih okoliščinah ureja to vodstvo podjetja, ki mora presoditi, kateri del delovnega procesa je z zaposlenimi preobremenjen in mora potem tudi samo po-kaziti na ljudi, ki so odvečni. Tako to poteka, kadar imamo odgovorno vodstvo, to jba je odgovorno seveda takrat, ko tudi njega nekdo kontrolira. To je lastnik, ki vodstvo imenuje in odstavlja. Zato je najbrž pri nas prva naloga, da se najde lastnik, četudi bo to v prvem koraku država. V vmesni fazi, do takrat, bomo imeli zasilno rešitev, ko bomo to morali prepuščati vodstvu, kakršno je; in to vodstvo ni zmerom usposobljeno za odkrivanje presežkov. Pogost je namreč položaj, ko se skozi odkrivanje presežkov poraču-navajo kaki stari računi ali pa se stečajni postopki izkoriščajo ob minimalnih dohodkih delavcev za ekstremno visoke dohodke ljudi, ki so imenovani kot stečajni upravitelji in njihovi pomočniki. Tu res lahko gre za grabljenje družbenega premoženja, torej grabljenje na račun večine ljudi v podjetju, pa tudi zunaj njega. To je situacija, v kakršni smo in s katero je treba še nekaj časa računati, moramo pa čimprej najti lastnika.« 'ZkViiffl Rešitev, ki se postopoma kristalizira, država kot lastnik v prvem koraku, je verjetno lahko le zelo kratkotrajna; tudi država ne more dobro igrati vloge lastnika vsega premoženja. Svetlik: »To sme biti le zelo kratko obdobje, kajti sicer bomo prišli v leta, ki so nam že znana iz obdobja državnega lastništva. To bi bilo sicer drugačno, kot v petdesetih letih, ker ne bo več enopartijske države, vendarle pa je res, da se nobena država v svetu ni izkazala kot zelo dober lastnik, kot subjekt, ki presoja o ekonomskih zadevah in nastavlja management. Sploh pa ne, kadar je bila prevladujoči lastnik ali neke vrste monopolist. Čimprej bi bilo torej treba storiti tudi naslednji korak, torej do pluralizacije lastnine — pretežni del bi moral priti po različnih poteh v privatne roke. Ena je ta, da se obstoječim privatnikom omogočijo nakupi dodatnih proizvodnih zmogljivosti, drugo je, da dopustimo tujemu kapitalu, da se pojavi kot lastnik teh sredstev in tretja vari- anta, ki jo zagovarjajo socialdemokrati, da dopusti država odkup dela te lastnine in podjetjem in tem nedržavnim lastnikom prepusti večino upravnih poslov. Mislim, da bo prišlo do kombinacije teh treh variant in mogoče še kakšne četrte; se pa gotovo mudi.« KMHSSi Ali je možno oce- niti, kakšna stopnja brezposelnosti bi bila za Slovenijo družbeno sprejemljiva? Svetlik: »To stopnjo je težko določiti; svojčas smo ocenjevali, da je prag brezposelnosti pri nas zelo nizek, saj nismo bili vajeni brezposelnosti, le-ta je bila zelo nizka, gibala se je okrog 2 %. Predpostavljali smo, da bo prestop tega praga brezposelnosti začel povzročati odprte konflikte — demonstracije, štrajke in podobno. Zaenkrat tega ni opaziti, čeprav brezposelnost hitro raste, je pa še zmerom nizka. Nekaj čez tri odstotna stopnja brezposelnosti je še vedno zelo nizka. Ni mogoče z gotovostjo trditi, da do takšnih reakcij ne bo prišlo, če se bo stopnja močno zviševala. To je odvisno predvsem od tega, v kolikšni meri bodo ljudje zaščiteni s socialnimi programi. Če bodo ti programi dobri, bomo prenesli visoke stopnje, če bodo slabi ali jih ne bo, bomo ta prag dosegli prej. Po drugi strani je treba reči, da prag brezposelnosti drugje pogosto definira politika in da obstaja neke vrste konsenz, kolikšno stopnjo brezposelnosti si družba lahko privošči. Če se zgodi, da na Švedskem ta stopnja poraste preko 4 do 5 %, je to hud alarm, oblastni stranki pa se pričnejo majati tla pod nogami. Povsem drugače je v Angliji ali ZDA, kjer je konsenz drugačen, kjer zgornjih mej politično niti ne postavljajo. V Sloveniji tega praga in konsenza še ni, saj ni o tem problemu še nihče na politični ravni resno razpravljal. Edina sprememba je opušča- nje koncepta polne zaposlenosti, ki je bil prej vseskozi prisoten v razmišljanju tako politikov, kot ostalih ljudi. Postopoma se sprejema brezposelnost kot normalen pojav. Stopnja pričakovane brezposelnosti pa kljub temu ni politično definirana; politika še ni vzela v resen pretres vprašanja, ali bo dopuščala rast brezposelnosti v nedogled, zgolj glede na ekonomske razmere, ali bo poskušala to ustaviti na določeni stopnji. Zanimivo je tudi, da tam, kjer imajo razvite programe zaposlovanja, ne štejejo med brezposelne tistih, ki so že vključeni v nek program izobraževanja ali javnih del — recimo na Švedskem.« Kakb pa ukrepajo države, ki so nam bližje, denimo glede na družbeni proizvod na prebivalca? Svetlik: »To so ukrepi, ki se nanašajo na ponudbo delovne sile, programi izobraževanja, usposabljanja v samih podjetjih ali v posebnih izobraževalnih centrih. Sem sodijo tudi ukrepi selitve delovne sile za delom, čeprav so zelo omejeni, saj se bolj pov-darja selitev kapitala za delovno silo. Na drugi strani so ukrepi, ki se nanašajo na povpraševanje po delovni sili — skuša se subvencionirati odpiranje novih delovnih mest, subvencionirajo se plače no-vozaposlenih, podjetja se oproščajo dajatev, povezanih z delovno silo. Odpirajo pa se tudi javna dela, od gradbenih, do zahtevnih intelektualnih del. Sem spadajo tudi ukrepi za preprečevanje odpuščanja, s katerimi se poskuša stimulirati podjetja, da se ne lotijo takoj odpuščanja, ko imajo presežke. To zadnje pri nas ne pride v poštev, ker situacija ni normalna, saj imamo presežke, ki so notorno tukaj in bremenijo gospodarstvo v tolikšni meri, da jih nima smisla zadrževati v podjetju. Ima pa smisel subvencionirati zaposlovanje v novonastalih podjetjih, da se le-tem stroški za delovno silo zmanjšajo in je začetek lažji. V tej smeri gre pri nas možnost ta-koimenovane kapitalizacije. Tretji sklop teh ukrepov se nanaša na službe za zaposlovanje, ki se morajo usposobiti za opravljanje različnih nalog — imeti morajo zelo dobre informacijske sisteme o prostih mestih, o iskalcih zaposlitve, usposobljene morajo biti za posredovanje dela; oboje je danes kompjuterizirano, da so vsi podatki takoj na voljo. Razvijajo se tudi t. i. intenzivni servisi za zaposlovanje, kjer posebej pripravljajo najteže zaposljive in vzpostavljajo kontakte s potencialnimi delodajalci. Te službe prav tako prevzemajo dobršen del programov usposabljanja in javnih del, v katera se vključujejo tudi drugi izvajalci.« 4Sf/&i££ In temu se reče aktivna politika zaposlovanja ... Svetlik: »Da, in najti jo je v vseh razvitih deželah, v eni ali drugi obliki« ВДУВЈ0? Imam občutek, da so na tem področju pri nas ogromne bele lise, kljub temu, da tudi Izvršni svet govori o aktivni politiki zaposlovanja. Ali dela kdo to res sistematično? Svetlik: »Mislim, da se počasi stvari spreminjajo na bolje. Službe za zaposlovanje in komite za delo so ta koncept sprejeli, nekaj od tega se poskuša postopno realizirati. Sem sodi financiranje preu-sposabljanja v podjetjih, kjer so presežki, možnost kapitalizacije ... Je pa vse to še na samem začetku. Preden bomo prišli do izdelanih, razvejanih programov in preden si bomo nabrali dovolj izkušenj, bo trajalo še nekaj let. Res pa je, da opozarjamo na to že vsaj sedem ali osem let.« КЗДШк' Obstaja torej časovni zamik. Odpuščanje se je že pričelo, tisto, kar bi moralo s tem nastale probleme blažiti, pa še ni nared? Svetlik: »Res obstaja to neravnotežje. Vse prestrukturiranje je usmerjeno predvsem na ekonomsko področje, pred očmi ima ozdravitev gospodarstva, in s tem nujno odpuščanje delavcev, zamujajo pa tisti programi, ki bi morali pričakati te ljudi, takoj ko izgubijo zaposlitev; tako bi lahko pri vsakem, ki delo izgubi, izpeljali neko zaporedje aktivnosti — da v prvih nekaj tednih sam išče možnosti za zaposlitev in da se mu potem omogoči vstop v nek program, izobraževalni, delovni, tako da šele v skrajni sili ostane zgolj pri finančni pomoči, ki mu mora omogočati človeka dostojno preživetje. Pri nas zaenkrat ne gre za strukturna neskladja, ko bi na eni strani čakala nezasedena delovna mesta in bi bilo treba ljudi od tam, kjer so presežki, s preusposabljanjem samo usmeriti na ta prosta mesta v druga podjetja. Problem je v tem, da je pri restriktivni politiki novih delovnih mest zelo malo. Gotovo tukaj ne bo šlo brez razvojne politike, brez odpiranja novih delovnih mest. Politika bi morala biti izrazito liberalna, tako da ni zapiranja možnosti vstopanja privatnega in tujega kapitala na nobeno področje. Hkrati bi bilo treba razvijati podporne aktivnosti za tiste, ki se odločajo za podjetništvo; mislim na rizični kapital, ugodne kredite, subvencionirano svetovanje glede ustanavljanja, novih tržišč, novih izdelkov ...« Kakšna je pri teh programih vloga države in kaj od tega se odigrava na nižjih nivojih, na nivoju mesta? Svetlik: »Običajno se politika zaposlovanja, katere del so tudi ti programi, dela na nacionalni ravni. Če vzamemo primer Švedske, imajo tam tri ravni; nacionalno, regionalno in znotraj regij še nižje, občinske. Na vsaki imajo odbor za zaposlovanje. Generalni programi se pripravljajo na nacionalni ravni in se potem | izvajajo lokalno; opozarjanje J 4 ALES RAZPET шшш ► na probleme pa izhaja iz lokalne ravni. V okviru dogovorjenih meja se lahko zbirajo posebna sredstva za reševanje teh problemov tudi na nižjih ravneh, tako da niso nujno vsa sredstva centralno zbira-na in šele naknadno alocira-na. Vprašanje v Sloveniji seveda je, koliko je to veliko področje; v evropskih razmerah je Slovenija le zelo majhna regija. Naša percepcija velikosti je zelo enostranska, mi se percipiramo kot velik svet, kot univerzum. Prevelika decentralizacija na tako majhnem področju ne pride v poštev. Smiselno bi bilo, poleg nacionalne ravni, imeti opredeljenih še nekaj regij. Tako, kot so opredeljene sedaj, jih je preveč. Kot zaključena regija se mora obravnavati regija, znotraj katere se odvija večina zaposlitvenih tokov. Nivo mesta, kot je Maribor, je že absolutno premajhen, preveč je tokov preko mestnih meja. Absurden primer smo imeli še nedavno, ko so bile samoupravne interesne skupnosti za zaposlovanje v vsaki občini, tudi znotraj ljubljanskih in mariborskih občin, kar je non-sens prve vrste « ИШ1 Kaj pa takoimeno-vane alternativne politike zaposlovanja? Svetlik: »Ta trenutek prihaja po moji sodbi bolj v poštev aktivna politika zaposlovanja, glede na to, da njene možno- nativno, ampak naj bi postalo del normalnega sistema « fiSiMAi61 Ali drži, da so te strategije primernejše za tista okolja, kjer se stvari odigravajo na višjem nivoju razvitosti? Svetlik: »Do neke mere je to res. Razlika je predvsem v tem, da se v manj razvitih okoljih — slovensko je nekje vmes — to dogaja spontano, samo od sebe, ne da bi posegal kdorkoli od zunaj. V bolj razvitih okoljih postaja to del premišljene, namerne socialne politike, ki na tak način rešuje več problemov hkrati; v tem je bistvena razlika. Ljudje, ki se ukvarjajo s problemi zaposlovanja in socialnimi problemi, so to odkrili kot neizkoriščeno možnost in so sistematično razvijali take pro-' grame. V nerazvitih okoljih to srečamo le kot stvar individualnih strategij posameznika in tradicionalnih, predvsem sorodstvenih vezi. Iz podatkov vemo, da recimo v Beogradu večina tistih, ki išče delo, tja do tridesetih let, preživi to obdobje v družini, čeprav si hkrati že sami formirajo družine. Ob tem se razvijajo oblike neformalnega dela same, sive ekonomije in seveda tudi črne, se pravi nelegalne aktivnosti. Vprašanje je, kako se da s premišljeno politiko, ne da bi skušali blokirati, kar se samo od sebe rešuje, to dvigniti na bolj socializiran nivo. Je pa v ima tudi ta, zadnja možnost, v pogojih restriktivne monetarne politike in ob upravičenem nezaupanju tujega kapitala, zelo omejen doseg ... Svetlik: »Tega prostora je res malo, s tem se povsem strinjam. Problem brezposelnosti ta hip je predvsem problem premajhnega povpraševanja. Tudi naše analize iz preteklosti so kazale, da je sicer premajhno povpraševanje zelo fluktuiralo, da pa bi okrog polovico brezposelnosti vseskozi lahko pripisali premajhnemu povpraševanju, ki pa ni bilo dolgotrajno. Tu ima smisel igrati predvsem na karto odpiranja novih možnosti za zaposlitev, ki je restriktivna politika ne dopušča, kot ugotavljate. Kaj torej storiti.? Mislim, da bo slej-koprej prišlo do konservativne logike, ki izhaja iz predpostavke, da ob takšnem primanjkljaju proizvodov, kot ga imamo in hkrati ob takšnih presežkih delovne sile, problem ne bi smel biti nerešljiv. Če sprejmemo ta, klasičen in po svoji naravi konservativen argument, potem obstaja problem, ki smo ga pa že vpeljali — kako te ljudi pripraviti do tega, da proizvajajo točno za te potrebe, ki niso zadovoljene. Tukaj je lahko problem kapital, zato je treba pritegovati kapital od zunaj in liberali- da je v razmerah bolj industrializiranega okolja celo težje reševati ta problem, saj ni več toliko neformalnega zaledja. Tu človek izgubi posel in nima alternative. Nima niti velike družine, na katero bi se naslonil, nima zemlje, staršev na kmetih itd. V tem je določena razlika, sicer pa je v principu problem rešljiv na enak način, le da na zelo dolgi rok, če predpostavimo, da smo ga v Sloveniji sposobni rešiti v petih ali desetih letih.« 4&ti3№ Na trgu delovne sile ne samo da ni lastnika, ampak ni niti sindikata, kakršnega smo vajeni zunaj. Svetlik: »Gotovo je za normalno funkcioniranje sistema dober sindikat potreben, vendarle pa je treba reči, da na področju zaposlovanja sindikat dolgo časa ni igral kakšne posebne vloge, zlasti ne pri vprašanjih reševanja brezposelnosti. Sindikat je bil usmerjen na zaščito zaposlenih, popolnoma je izključeval tiste, ki še sploh niso bili zaposleni; do neke mere se je brigal za tiste, ki so izgubljali delo in se ukvarjal z vprašanji kriterijev in pogajanji ob odpuščanju. Šele v zadnjem času se je začel v razvitem svetu sindikat s tem intenzivneje ukvarjati. Situacija seveda ni povsod enaka. V Nemčiji in na med katere se deli, se deli pač toliko manj. 1 Res pa je, da je perspektiva ravno v tem, da se zahteve za plače povečujejo in se s tem pritiska na delodajalca, da racionalizira proizvodnjo in da iz porasta produktivnosti povleče tista sredstva, ki jih delavci zahtevajo. Tak pritisk je v normalnih okoliščinah, del katerih je tudi odpuščanje, vedno dobro deloval. Tipični primer je spet Švedska, kjer so ta instrument vgradili v svoj sistem s takoi-menovano solidarnostno politiko plač, ki pomeni, da dobijo za enako delo delavci, kjerkoli so zaposleni, približno enako plačo. To pomeni, da so slaba podjetja prisiljena, da znižajo število zaposlenih, da izboljšajo tehnologijo ali da propadejo. In obratno, kar se manj poudarja, da dobra podjetja ne plačujejo nadpovprečnih plač, ampak povečujejo svojo akumulacijo; to je zelo dobro, ker najbolj perspektivna podjetja hitro prestrukturirajo svojo proizvodnjo, mnogo hitreje kot bi jo sicer, če bi sindikat lahko nenehno segal po profitih. Švedska je pri tem najbolj izrazit primer, so pa temu sledili tudi v Avstriji, Nemčiji, Švici. Ni pa tak sporazum uspel v Angliji, ampak se je vse obrnilo v borbo med vlado in sindikati, kjer so sindikati potegnili kratko« svojimi programi kot z neke vrste ponudbo, delodajalec pa presodi, ali mu to kaj pomeni ali pa ne. Zelo redkokdaj je prisiljen nekaj ukreniti; tak primer je zaposlovanje invalidov, kjer obstajajo različni kvotni sistemi — na določeno število zaposlenih mora biti zaposlen en invalid. Razen izjemoma torej'država ne zapoveduje, ampak stimulira oziroma destimulira. Možni so tudi ukrepi, ko imajo podjetja, ki nadpovprečno zaposlujejo, davčne olajšave. Primer destimulacije odpuščanja so lahko tudi izplačila odpuščenim, ki so včasih zelo visoka.« 5SWK&' Naša zakonodaja je torej s stališča delodajalca še vedno restriktivna? Svetlik: »Kar se zakonodaje tiče, recimo zakona o delovnih razmerjih, menim, da je še zmeraj restriktivna, predvsem zato, ker ne dopušča tekočega odpuščanja delavcev. Podjetje mora opraviti številne korake, preden lahko delavce odpusti. To pa pomeni, da se podjetjem še zmeraj nalaga velika bremena za prekvalifikacije, preuspo-sabljanja in podobno. Vprašanje je seveda, kako se bodo te uredbe v praksi uporabljale; lahko se bodo uporabljale zelo liberalno in zakon ne bo ovira, lahko se bodo upora- SMERI RAZVOJA SOCIALISTIČNEGA SAMOODPUŠČANJA sti sploh niso izkoriščene, da ni nihče na tem delal. V Sloveniji bi lahko s sistematično pripravo in delom zelo enostavno, brez velikih težav, rešili ves problem zaposlovanja s programi, ki sem jih omenjal. Res je, da alternativna politika zaposlovanja obstaja kot potencialna možnost, kot rezerva, čeprav je tudi po svetu dokaj nerazvita in ima marginalno vlogo. To alternativno iskanje rešitev se praktično dogaja, seveda neformalno, vsepovsod. Ljudje ki so v položaju brezposelnih, iščejo svoje individualne strategije preživetja. Ali se da te strategije dvigniti na nivo namerne politike, je drugo vprašanje. Tak primer bi bil, da se gospodinjskemu delu ali vzgoji otrok prizna nek status dela, kar poznajo recimo v Nemčiji. Na tak način rešujejo vprašanje zaposlovanja tistih, ki se s tem ukvarjajo, seveda pretežno žensk, in hkrati dolgoročno rešujejo njihovo socialno varnost in socialni status, ker lahko dobijo na tej osnovi pokojnino. se izobražujejo itd. Zanimivo je tudi to, kar se pojavlja na področju socialne politike; razne oblike varstva, predvsem ostarelih, se že pojavljajo na neklasičen način, kot je varstvo doma. Centri za socialno delo, pa domovi ostarelih, zaposlujejo ljudi, ki hodijo po domovih in ostarelim pomagajo. Tu neformalna sfera sodeluje s tem, da posamezniki dajo svoja stanovanja, ni treba graditi doma za ostarele. Pojavljajo pa se tudi volonterji, ki pomagajo ostarelim in dobijo pokrite recimo samo materialne stroške. Ti so torej delno zaposleni in hkrati nudijo pomoč in rešujejo nek problem. Njihovo mrežo pa organizirajo svetovalci iz centra za socialno delo Na teh mejnih področjih je nekaj možnosti, se pa problema dolgoročno samo na tak način ne bo dalo reševati. Pri nas bi bila alternativna politika zaposlovanja lahko tudi ustanavljanje kooperativ in zadrug, toda zdaj to ni več alter- tem trenutku pomembneje to, kar sem prej omenjal, torej aktivna politika zaposlovanja.« USAtiftU Ta pa je po vsej verjetnosti draga stvar. Ali zadoščajo sedanja sredstva v te namene in če ne, kje jih dobiti? Svetlik: »Sredstva, ki se sedaj namenjajo zaposlovanju pri nas so silno nizka; gi- Tuji kapital, ki že vstopa, ni majhen, mislim na fonde EFTE in svetovne banke; problem je, kako ga ustrezno alocirati. Ali bo zares usmerjen na tiste točke, kjer bo prihajalo do največje razvojne ekspanzije ali pa se bo stekal v podjetja, ki nanj komaj čakajo zato, da bi preživela na enak način kot doslej. bijejo se daleč pod enim odstotkom od bruto osebnih dohodkov; Nemci dajejo 2 % od narodnega dohodka, Švedi 3 in več odstotke od narodnega dohodka. Pri nas je ta sektor izrazito podfinanciran, kar je na nek način normalno, saj teh problemov doslej ni bilo. S temi velikostnimi razmerji pa je treba računati, ko prihajamo v za evropske razmere normalne stopnje brezposelnosti. Ta sredstva se dobijo iz različnih virov, ponavadi se kombinirajo trije: prispevki posameznikov, ki predstavljajo marginalni delež, prispevki podjetij in del državnega proračuna, ki se zbira na osnovi davkov. Najbrž nam ne ostane kaj drugega, kot da tak sistem uporabimo tudi tukaj « VM&U Zdi se mi, da je za vse to zelo malo manevrskega prostora. 6e bi hoteli izenačevati ponudbo in povpraševanje po delovni sili bi morali ali znižati mezde, ali zmanjšati ponudbo, ali povečati povpraševanje, kar je še najbolj realno. Vendar pa zirati različne vrste vlaganj doma. Ni pa problem samo kapital, ampak tudi sproščanje podjetniškega duha in usposabljanje teh ljudi, da bodo sposobni vstopati v nove proizvodnje; pridemo torej nazaj na prejšnja vprašanja. Tisti, ki govorijo o potrebi po novem investicijskem ciklusu, imajo po moje sicer prav, ni pa v tem cela zgodba. Ta nov ciklus nikakor ne zahteva samo kapitala, ampak tudi usposobljeno delovno silo in seveda podjetnike, ki bodo stimulirani, da kot podjetniki stopijo na prizorišče. Tuj kapital, ki že vstopa, ni majhen, mislim na fonde EFTE in pomoč Svetovne banke; problem je, kako ga ustrezno alocirati. Ali bo zares usmerjen na tiste točke, kjer bo prihajalo do največje razvojne ekspanzije, ali pa se bo stekal v podjetja, ki nanj komaj čakajo zato, da bi preživela na enak način kot doslej. To je ključno vprašanje, kapital je pred vrati; ali ga bodo dobili pravi podjetniki ali stara, realsocialistična podjetja. To je kritična točka. Finančne injekcije je država dobivala že dostikrat, vendar smo iih doslej še vedno v končni konsekvenci pojedli.« Ч8Шffl Kaj se zgodi, če problem brezposelnosti opazujemo na nivoju Jugoslavije? Logika je ista, le da je problem še večji — večja podzaposlenost in večja odkrita brezposelnost. Svetlik: »Problem v načelu ni bistveno drugačen, kot pri nas, težje in na daljši rok ga bo mogoče reševati. Kar zadeva socialne probleme in probleme preživetja, morda niti niso težji, kot v Sloveniji. Treba je upoštevati, če vzamemo recimo Kosovo, kjer je pod 20 % zaposlenih ljudi, da obstajajo individualne strategije preživetja že zelo dobro razdelane in da dodatna dva odstotka ne moreta povzročiti katastrofe. K preživetju tam zaposlenost torej niti ne prispeva glavnega deleža. Mor- švedskem so vsi odbori na nacionalni in regionalni ravni sestavljeni iz predstavnikov sindikata, delodajalcev in države. Če hočemo vzpostaviti regulacijo na podoben način, potrebujemo vse tri subjekte. Preden bodo vzpostavljeni, preden se bodo naučili igrati svojo vlogo in bodo uživali le-gitimiteto, to je namreč najpomembnejše, bo še trajalo. Ker ni pravega reprezentanta, ki bi zadosti dobro zastopal interese delavcev, je tudi možnost spontanih reakcij večja, če se bo problem brezposelnosti povečeval. Enak problem je z delodajalci. Tudi sedanja zbornica tej vlogi ne ustreza in bo potrebna prevetritve«. S5M3Kaj pa sindikati brezposelnih? Svetlik: »Ta stvar se ni nikoli dobro obnesla. Poskusi so bili, vendar brez večjih uspehov. Gre za to, da je, neodvisno od velikosti problema, skupina brezposelnih fluidna, ljudje vstopajo in izstopajo ter reagirajo izrazito individualno. Ni bilo uspehov ne s sindikati te vrste, ne z njihovimi akcijami. Imeli smo možnost opazovati pohode brezposelnih v Angliji, bile so tudi različne manifestacije, demonstracije, skupine pritiska ipd. Poleg tega je zmerom tudi država, kar je stvar igre, uspešno blokirala akcije takih sindikatov na ta način, da so organizatorjem ponudili delo, s čimer je organizacija propadla. Tu jaz ne vidim velikih možnosti.« 'ilM&U Če bi sindikat svojo vlogo vršil že prej, s pritiskom na višje plače, potem bi bil problem pod-zaposlenosti nujno manjši. Svetlik: »Da, če bi hkrati dopustil možnost odpuščanja; sicer ti dve stvari ne gresta skupaj: imeti vse ljudi stalno zaposlene ne glede na potrebe in zahtevati dviganje plač. Deli se seveda lahko to, kar se ustvari. Če je več ljudi. 4SHKaj v normalnih ekonomijah omejuje odločitev delodajalca, da bo odpustil določeno število ljudi? Svetlik: »V principu delodajalec pri tem ni omejen, saj sam presoja, koliko potrebuje delavcev. Če se izkaže, da je v težavah ali da bo spremenil tehnologijo in vseh delavcev več ne potrebuje, potem jih pač odpusti. Procedura pa je povsod regulirana — delodajalec mora vnaprej objaviti presežke in jih sporočiti ustrezni državni službi za zaposlovanje in sindikatu ter seveda tem delavcem. Tako ima država na voljo nekaj časa, ko se lahko pripravi za reševanje tega problema s svojimi programi. Nikjer pa ni te vrste prijemov, kot so pri nas, da bi bilo odpuščanje prepovedano. Druga stvar so razni kriteriji, kdo je lažje ali težje odpustljiv. Tretje, država lahko poseže tudi s programi, ki jih usmeri k delodajalcu, da bi ta opustil odločitev o odpuščanju — recimo, da mu država financira pol plače za te delavce za rok šest mesecev, če bo v tem času izvedel prekvalifikacijo. Če gre za cikli- Postopoma se sprejema brezposelnost kot normalen pojav. Stopnja pričakovane brezposelnosti pa kljub temu ni politično definirana; politika še ni vzela v resen pretres vprašanja, ali bo dopuščala rast brezposelnosti v nedogled, zgolj glede na ekonomske razmere, ali bo poskušala to ustaviti na določeni stopnji. čen presežek, kjer se ve, da bo ta cikel v določenem roku mimo, zopet lahko financira del plač, dokler se ciklus ne prebrodi; delavci v tem času delajo s polovičnim delovnim časom, dobivajo po polno plačo ipd. Država vedno nastopi s bljale zelo restriktivno. Po moji sodbi bi tukaj ne smeli biti restriktivni, morali bi dopuščati zelo tekoč prehod delovne sile iz podjetja v podjetje, ob tem, da imamo za vsakega na voljo program, ki mu zagotavlja, da ne bo padel čez družbeni rob, kot bi temu lahko rekli.« VMiSU zdi se mi, da dikcija tega zakona sili v to, da bi del opravil, ki so sicer stvar države naložili podjetjem. Ni mi tudi jasno, kako si zakonodajalec predstavlja izvajanje določb o prekvalifikacijah. Svetlik: »To tudi meni ni jasno in imam občutek, da iz tega zakona še vedno veje duh dogovorne ekonomije in absolutne zaščite delavcev, čeprav absolutne zaščite ni več. Podjetju se nalaga veliko bremen, ki so neobičajna za podjetja v tržnih ekonomijah. Da morajo poskrbeti za presežke najprej podjetja sama, ni normalno; še zlasti pa ne, če nimamo programov, s katerimi bi ta podjetja stimulirali. Z zakoni ne bi smeli podjetij neposredno prisiljevati k takšnemu ali drugačnemu ravnanju, razen v primerih, ko gre za zaščito temeljnih pravic posameznikov, pač pa bi morali imeti celo vrsto posrednih ukrepov. Na osnovi spremljanja učinkov takih ukrepov potem vidimo, ali je treba njihovo stimulativno moč povečevati ali zmanjševati. Druge možnosti ni, sicer smo v starem sistemu. Z direktno regulacijo prevzame država vse nase, tudi odgovornost za to, da ekonomija šepa.« ALEŠ RAZPET 5 тшз Maribor leži na nadmorski višini 274 metrov. Podnebje na tem območju je pod močnim panonskim vplivom z mrzlimi zimami (srednja januarska temperatura je —2,3° C), z zgodnjo pomladjo, vročim poletjem (srednja julijska temperatura je 19,3° C) ter zgodnjo in toplo jesenjo. Zelo malo meglenih dni in veliko sonca, več kot 260 sončnih dni letno, dovolj nazorno spodbija mišljenje nekaterih novinarjev, ki trdijo, da je Maribor »sivo mesto«. Podatki kažejo, da klima in lega Maribora nista vzrok tako imenovanega »mariborskega sindroma«. Mariborsko gospodarstvo ima nekatere svoje specifičnosti. Odločilnejšo prelomnico v industrijskem, gospodarskem ter družbenem razvoju je povzročila izgradnja železnice med Dunajem in Mariborom leta 1864. Z izgradnjo hi-drocentrale na Fali med prvo svetovno vojno so se hitro razvile nove industrijske veje, predvsem kpvinska in tekstilna industrija. Maribor se je od tistega časa v 20. letih razvil v enega najmočnejših industrijskih centrov pri nas. Osvoboditev Maribora je pomenila izredno pomembno prelomnico, ki je v temeljih spremenila gospodarski položaj mesta. Hkrati z odpravo odtujitve dela od človeka, človeka po človeku .... pa se je žal pojavila za Maribor nova oblika odtujitve, in sicer odtujitev akumulacije njegovega gospodarstva, katere Магх na stopnji razvoja proizvajalnih sil, ko je še živel, ni mogel predvideti (na tem mestu ga je uspešno nadgradil Kardelj). V takratnem povojnem obdobju so potrebe našega gospodarstva terjale predvsem proizvodnjo sredstev za proizvodnjo, investicijske opreme in tekstila. Tem širšim gospodarskim interesom (beri južnim) je bila v tem obdobju totalnega planiranja podrejena razvojna usmeritev naše industrije in njenih kadrov. Resno oviro za pravočasno preusmeritev industrije v novo proizvodnjo je predstavljalo pomanjkanje investicijskih sredstev (odtekanje akumulacije za pokrivanje drugih potreb povzroča izrabljenost opreme in tehnološko zaosta- MARIBOR, KJE Sl ALI MARIBOR, KAM lost). Gospodarstvo je bilo zato soočeno s stagnacijo in večletnim zaostajanjem za razvojem gospodarstva v drugih delih republike. Nekdaj zelo čislana industrializacija in elektrifikacija je neposreden vzrok za nastajanje togih, velikih gospodarskih sistemov v Mariboru (TAM, Metalna, Boris Kidrič, Elektrokovina itd. predstavljajo v mariborski industriji 37,4 odstotka v celotnem prihodku). Takšni konglomerati so zelo ustrezali mariborski politiki, saj je preko malega števila direktorjev, ki so v večini izhajali iz politike, nadzirala celotno dogajanje v gospodarstvu. Dogovorna ekonomija je mariborskemu gospodarstvu omogočala kontinuirano prodajo svojih proizvodov. Pomanjkanje investicijskih sredstev v zadnjih letih pa je močno oklestilo ponudbo (predvsem v kakovostnem smislu) in s tem zmanjšalo naročila, pojavile pa so se tudi druge težave: neredno plačevanje obveznosti, nelojalna konkurenca in zapiranje jugoslovanskega tržišča. Srbska blokada in ustavitev naročil armade pa sta spravili Maribor na kolena. Togi gospodarski sistemi se namreč niso mogli čez noč prilagoditi novim razmeram. Prav tako je tudi Markovičeva restriktivna ekonomska politika prekinila prakso lokalnega gospodarstva in politike, da se je težave reševalo s kratkoročnimi posojili bank za reševanje tekočih likvidnostnih težav. Izrazito administrativno plansko usmerjen razvoj industrije v preteklosti je povzročil tudi slabšo razvitost terciarnega sektorja, katerega delež v strukturi družbenega proizvoda občine je še zmeraj mnogo nižji kot industrije. Zapostavljanje trgovinske dejavnosti v okviru terciarne dejavnosti se kaže v dejstvu, da Maribor še zmeraj nima svoje lastne trgovske hiše, kot npr. Emone, Merkurja, Mercatorja . .., z izjemo tehničnih trgovin Ferromota in Jeklotehne, katerih ponudba pa je pretežno tehnične narave. Obrt in osebne storitve so v strukturi prihodka mariborskega gospodarstva udeležene le z 2,4 odstotka. Iz tega je razvidno, da parole o razvoju drobnega gospodarstva nimajo realne podlage. Samo v razdobju enega leta se je število zaposlenih v zasebnem sektorju zmanjšalo za 430 ljudi, saj so davki in prispevki na zaposlenega enormni. Edino rešitev, da ponovno vzpodbudimo razcvet te za mesto nedvomno pomembne dejavnosti, je v drastičnem znižanju fiskalnih obremenitev. To sliko samo navidezno popravlja prek 1000 novo ustanovljenih »podjetij«. Velika večina teh je brez perspektive, saj ne razpolagajo s potrebnim začetnim oz. zagonskim kapitalom. Že podatek, da samo 43 od njih zaposluje vsaj enega dela sposobnega človeka, pove, da je iluzorno pričakovati, da bi absorbirala večje količine presežne delovne sile. »Malo podjetništvo«, kot izredno pomemben dejav- nik v razvoju gospodarstva, bi moralo priti med prioritete v razvojnih načrtih mesta. Potrebno bi bilo okrepiti svetovalne službe, predvsem kadrovsko, in jim nuditi vse vrste pomoči. V Mariboru se s svetovanjem bodočim podjetnikom ukvarja Ekonomski center Maribor, vendar za širitev svoje dejavnosti nimajo interesa, saj za njo ne dobijo nikakršnega plačila. To pa ni samo v neskladju z razvito tržno logiko, ampak tudi s čisto primarnimi zakoni preživetja in boja za obstanek. Naloga občinskih struktur ie tudi. da poskrbi za ustrezno infrastrukturo, tj. za primerne prostore za podjetniško dejavnost. Nedvomno je tudi vloga bank pri razvoju podjetništva pomembna. Preko kreditnih ugodnosti (nižja obrestna mera, odlog plačila prve anui- Mariborsko gospodarstvo Deleži v gospodarstvu SRS (v odstotkih) po zaključnem računu 1985 1986 1987 1988 celotni prihodek 11,0 11,8 11.4 10.6 porabljena sredst. 11,2 12,2 11,9 10,9 dohodek 10,4 10,4 10.0 10,0 akumulacija 8,0 7,9 6,9 6.1 izguba 2.0 4,8 19,7 18,a povpr. št. del. 11,5 11,4 11,5 11,4 povpr. čisti OD (izračun v % povprečja gospod. SRS) 97,9 95,5 95,8 96,2 Struktura mariborskega gospodarstva po štirih merilih: Področje po št. zaposle. po celotnem prihod. po ustv. akumulac 1985 1988 1985 1988 1985 1988 Industrija 51,3 53,6 48,7 53,6 61,0 48,3 Kmetijstvo 1,3 1,2 1,1 1,2 0,7 1,9 Gozdarstvo 0,7 0,6 0,4 0,4 1,2 1,3 Gradbeništvo 14,3 13,9 6,8 7,3 13,4 9,6 Promet in zveze 7,3 7,7 3,4 4,1 3,3 5,6 Trgovina 10,0 8,6 31,4 26,9 13,1 23,8 Turizem in gostinstvo 2,7 2,6 0,8 1,0 0,5 1,8 Obrt in oseb. storitve 5,0 4,4 2,5 2,4 3,0 2,9 Stanov, komunal. 1,9 2,3 1,1 1,2 1,2 2,5 Fin. teh., posl. stor. 5,5 5,1 3,7 1,9 2,6 2,3 Gospodarstvo 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 Preglednica 1: Podatki o izgubah podjetij po zaključnem računu za leto 1989 (v 000 din) občina št. podjetij znesek zgube št. zaposlenih Maribor-Pesnica 1 4.038 306 Maribor-Pobrežje 16 46.246 7.661 Maribor-Rotovž 27 105.703 6.431 Maribor-Ruše 4 14.033 906 Maribor-Tabor 38 172.945 9.759 Maribor-Tezno 8 101.875 8.917 Skupaj Maribor 94 444.840 33.980 tete ipd.) bi morala pomagati podjetniku ustvariti začetni inicialni kapital, predvsem perspektivnejšim, ki bi imeli možnosti za zaposlitev novih delavcev. Se slabše se godi turizmu in gostinstvu. Za razliko od mnogih turističnih receptivnih krajev nudi Maribor svojim gostom več kot samo možnost bivanja — nudi jim še Zlato lisico! Ponovno »zelena« Drava je že pozabila na čase z živahnim nabrežjem, čolnarnami, pristaniškimi napravami za veslaški šport, jadranje in motonavtiko. Takšnega turizma so lahko veseli samo Senčar in labodi na Treh ribnikih. Mariborskega kompleksa velikih sistemov se je navzelo tudi gostinstvo. TGDO Pohorje združuje skoraj vse gostilne in hotele v Mariboru. Samo kvalitetno štajersko vino je vzrok, da 2,6 odstotka zaposlenih v turizmu in gostinstvu v strukturi mariborskega gospodarstva ustvari vsaj 1 odstotek mariborskega družbenega proiz-_ voda. V zadnjem času pa se 5 gostinstvu odpirajo nove per-S spektive v privatnem sektor-® ju, ki jim je prav zaspanost E družbenega sektorja poma-* gala odkriti »zlato jamo«. No-čno življenje se v Mariboru 9: 9 35 P V n £ 03 ^ £ -9 O o .03 O) >o >(/i P .03 9 čT 03 ca c s Republika Slovenija SKUPŠČINA MESTA MARIBOR IZVRŠNI SVET Datum: 13/4-1990 Uredništvu časopisa KATEDRA Tyrševa 23 6 2000 MARIBOR ZADEVA: Odgovor na vašo vlogo za finančno pomoč za posebno številko časopisa Katedra V zvezi z vašo vlogo, naslovljeno na naš organ, ki smo jo prejeli 8. 3. 1990, in v kateri ste zaprosili za finančno pomoč v znesku cca 20.000 dinarjev, vam sporočamo sledeče: Vlogo smo odstopili v proučitev Sekretariatu za finance občin in mesta Maribor. Sekretariat je v pripravah na oblikovanje odloka o začasnem financiranju proračunskih potreb za obdobje od 16. 4. do 15. 7. 1990 ugotovil, po predhodnem usklajevanju z izvršnimi sveti skupščin mariborskih občin, da proračunska sredstva ne zadoščajo za planirane naloge, ki imajo svojo podlago v zakonih, sporazumih, dogovorih in drugih dokumentih. Zato je sporočil, da ni možnosti za ugodno rešitev vaše omenjene vloge, ki se nanaša na sofinanciranje posebne številke Katedre, saj za te in slične namene že do sedaj v proračunih občin in mesta ni bilo planiranih sredstev Tovariški pozdrav! Dostavljeno: 1. naslovu 2. arhiv SEKRETAR IZVRŠNEGA SVETA Željko ORBANIČ »Življenje in ustanove so sestavljene od neprestanega vzajemnega delovanja organizmov in okolice!« MOČ ŽELJE - ZA DRUGAČEN ŠTUK NOVINARSKI KLUB MARIBOR, v četrtek, 19. aprila 1990, ob 18. uri Predstavitev programa in paradigem dela ter zasnove novega Štuka Zborovanje tria »Fotrov«, kandidatov za programsko prenovo Študentske komune Prava moč, s katero bi se morali zoperstaviti stvarem, kot posebne in samostojne edinke, je moč želje. V tej želji preprosto ne bi mogli več sprejeti svet kot tak, stvarnost obstoječega stanja, ampak bi materijo bistvovanja in eksistenco podredili svojim zakonom. FERROMOTO EXPORT - IMPORT, TEHNIČNA TRGOVINA. PROIZVODNJA SERVISI. MARIBOR. n sub o. 2ДХГДМ MARIBOR o. sub. o. Ф NOVI ŽIRO RAČUN PRI SDK MARIBOR 51800-601-22342 TELEFAX: (062) 413-368 FERROMOTO Prodajno servisni center ZASTAVA vam nudi: — avtomehanske, avtoelektričarske, avtokleparske in avtoličarske storitve osebnih motornih vozil ZASTAVA—FIAT, BMW, VW—AUDI in lahkih tovornih vozil ZASTA VA—iVECO, — optične preglede podvozja osebnih motornih vozil, — tehnične preglede in podaljševanje registracij osebnih motornih vozil in motornih koles,. — vleko osebnih motornih vozil, — pranje osebnih in kombiniranih motornih vozit na avtomatski pralni stezi, — prodajo avtomobilskih rezervnih delov iz programa ZASTAVA—FIAT, — prodajo osebnih in tovornih motornih vozil ZASTAVA, — nakup in prodajo rabljenih osebnih in tovornih motornih vozil, —- Rent-a-car, — prodajo in mešanje uvoženih dvokomponentnih avto lakov in metaI lakov. I mmmm MAriborski Radio Študent Vsi, ki mislite, da imate svetu kaj povedati, napočil je vaš trenutek! Mariborski Radio Študent — MARŠ vabi vse, ki še mislite s svojo glavo, na SPIKERSKO AVDICIJO! Popijte kakšno jajce in zamarširajte v soboto, 21. aprila 1990, ob 9. uri zjutraj na Gosposvetsko 87/b, v klet VI. študentskega doma. Dovolj je pogovarjanja s samim seboj. Čas je, da svet izve tudi vašo resnico! Marširajte z Marševci — ne boste dobili žuljev! Prireditve ob 40-letnici šole VELIKI JUBILEJNI PLES II. GIMNAZIJE MARIBOR v soboto, 21. aprila 1990 od 21. ure dalje v prostorih SNŠ Miloša Zidanška Vabljene vse generacije maturantov! V Dvorani Tabor bo dan prej zabavna prireditev II. GIMNAZIJA MARIBORU. študentski čas opit Katedra Tyrševa 23 62000 Maribor Telefon (062) 212 004 Številka žiro računa 51800-6/8-81846 Ustanovitelj in Izdajatelj: Univerzitetna konferenca ZSMS Maribor Predsednica časopisnega sveta: Dragica Korade Katedra izhaja ob podpori Družbenega dogovora o financiranju; mladinske periodike vSIoveniji. Uredništvo: Danilo Vezjak (glavni urednik), Sašo Dravinec (odgovorni urednik), Jasmina Vidmar, Peter Tomaž Dobrila, Rajko Muršič, Darinko Kores-Jacks, Miro Lenič Naslovnica: Didie Šenekar Tehnična urednica: Snežana štabi Lektor: Boris Svetel Vodja prodaje: Boris Strmšek Tisk GZP Mariborski tisk Cena posameznega izvoda 5 din Polletna naročnina znaša 30 din, za pravne osebe 60 din, celoletna naročnina za tujino 30 DEM oziroma enako vsoto v drugi valuti. Oproščeno temeljnega prometnega davka po sklepu št. 421-1/70 z dne 11. 1. 1970 Uradne ure: razen v soboto in nedeljo vsak dan med 11. in 13. uro. »MARIBOR JE FULL BOMBA« Maribor je full bomba eko — endo — ekso bomba onko — nervo — travma — koma... ... na dravskem kotlu čepi pokrov, preži gigant težke industrije. In mi smo v kotlu, ki je na ognju nuklearne katastrofe. Na oazi v asfaltni bazi pocrkane ribe v dušikovem aspiku. Kristalni izviri polifosfatov gasijo grla silikatov. Maribor je full... Spet smo na cesti brez dela in jesti. Povsod kadavri in kupi kosti. Igrati tam-tame in žreti ljudi, to je zdaj moda — pa dajmo še mi. Jasna nam je gesta vsi na svoja mesta v vrsto, ki se vije na oltar predelovalne industrije Maribor je full bomba eko — endo — ekso — bomba onko — nervo — travma — koma Maribor je full bomba!! Peter Andrej LENO POPOLDNE V MESTU POLETI Meko prodaja revije v trafiki. Jana sedi v parku s starimi friki. Ksenja nataka tekilo v bifeju. Poki se zakaja na javnem Wc-ju. Cigani molčijo zbrani ob kavi. Psi se lovijo v travi ob Dravi. Mačke imajo piknik v kesonu. Mija posluša Bacha na balkonu. Pri Ančki balinajo za vino. Vojaki stojijo v vrsti za kino. V centru na terasi štirje asi: »Kakšni časi, kakšni časi...« Leno popoldne v mestu poleti. Mirno popoldne v mestu poleti. Vroče popoldne v mestu poleti. Prazno popoldne v mestu poleti. Ti stopaš v krilo, v čevlje, po stopnicah, odhajaš skozi sonce na ulicah. Jaz se gugam za roleto že od sobote, gledam v nedeljo iz odlične samote; v dvoriščih ob cestah meščanski dolgčas, kot da živijo kure namesto nas... Ko bomo nekoč nekje umrli, bo mogoče zadnje, v kar bomo zrli leno popoldne v mestu poleti, mimo popoldne v mestu poleti, vroče popoldne v mestu poleti, prazno popoldne v mestu poleti... Bojan Sedmak LENT 1980 LENT OSTAJA GETO POZABLJENIH LENT V DRUGAČNI KOŽI ŠTIRISTO ROK PLASTIČNA OGLEDALA ZELENOMODRA OČALA SANDOKAN IN MATE PARLOV MARIBOR OBRAČA GLAVO STRAN LENT OBUT V OPANKE PRASVETOV NA VSEH RAZGLEDNICAH JE PUST IN MRTEV SAMO ARHITEKTURA BREZ DUŠ IN BREZ PRHRI F MOV LE KUP OTROK NA BREGU DRAVE MARIBOR OBRAČA GLAVO STRAN LENT NEPISMEN IN NEZNAN LENT NEVAREN IN PUAN SAMO ARHITEKTURA PLASTIČNA OGLEDALA MARIBOR OBRAČA GLAVO STRAN MARIBOR OBRAČA GLAVO STRAN ko delo rešuje revne sloje, plot varuje srednje sloje, Maribor pa kima ter za šankom in TV-jem, med službo, banko in WC-jem mestoma prdi, da vohec vohca v zadek gleda. Da ne izbruhne rdeča zmeda. Maribor pa rdi. Tu vsak potegne, kar mu dajo domki, avti in tovarne. Skratka, kar smrdi. Zemlja se počasi ohlaja. Svet odhaja v božjo mater. Maribor pa spi. MARIBOR PA PA (song o odhajanju iz leta 1984) Maribor je fant od fare. Mama Drava je zvodnica. Ata so pa Pohorje. Nova vas je v puberteti. Grajski trg redi golobe. Industrija se razvija. Tu čas in prostor sta potrata. Šefa imajo vsaka vrata. Oblasti pa skoraj ni. Le banda bandi se odziva. Včasih vlada brez priziva. Včasih pa znori. Tu polkmet do kmeta družno poje: »To je naše. To pa moje. Tl pa tu zdaj pij!« In če si zraven, si pač zraven. Če pa nisi, te pa ni. In daj, prosim, mir, Ko je bog odšel iz raja, je dobro vedel, kaj hoče raja. Maribor, pa pa... Bojan Sedmak шшшт*