KMETSKI LIST Štev. 16. Ljubljana, VJ. aprila 1940 Leto XXII Evropska vojna se pričenja Izza lanskega septembra, ko so izbruhnile sovražnosti med Nemčijo in Poljsko ter se končale s poljskim porazom in četrto delitvijo Poljske, živi Evropa v stalni vojni napetosti. Iz dneva v dan ljudje nestrpno čakajo, kaj se bo zgodilo. Tudi najmanjši in najbolj miroljubni narodi drgetajo pred trenutkom, ko jih utegne kljub njihovi drugačni volji zajeti vojna vihra in jih potegniti v svoj vrtinec. Po angleški in francoski vojni napovedi Nemčiji se je zdelo, da bo boj ostal omejen na zapadno bojišče. Kljub temu so že tedaj prihajale grožnje in svarila, da sedanja vojna ne bo ostala omejena na sprte države, ampak se bo razširila ter bo nastala totalna vojna in zajela vso Evropo, ako že ne vsega sveta. Vzlic takim napovedim si je človek težko mislil, kako naj se to zgodi, ako in dokler posamezni narodi vojno kot sredstvo za izravnavanje medsebojnih trenj in sporov odklanjajo. Prav ta vojna je bila prva preskušnja modernih utrjenih črt. V najbolj izpostavljenem predelu je bila Finska meja proti Sovjetski Rusiji zavarovana z modernim trdnjavskim pasom, tako zvano Mannerheimovo linijo. Ta je bila zgrajena po istih načelih kakor francoska Magi-notova in nemška Siegfriedova črta. Prevladovalo je mnenje, da je tak moderen trdnjavski pas praktično nepremagljiv. Praksa je medtem dokazala nasprotno. Po silnih žrtvah in vztrajnih napadih je ruska vojska vdrla v Mannerheimovo linijo, jo prebila in strla finski odpor, kar je takoj imelo za posledico mirovna pogajanja in sklenitev mirovne pogodbe med obema državama. Marsikdo je nato pričakoval, da se bo po tej najnovejši preiskušnji moderne vojne tehnike začela enako srdita vojna na zapadnem bojišču, kjer nemške in francosko-angleške čete v svojih utrdbah že skoraj tri četrt leta čakajo povelja za spopad. V svet so dejansko tudi stalno prihajale napovedi o veliki ofenzivi, ki jo pripravlja Nemčija za to pomlad. Medtem so se dogodki razvili čisto drugače. Zapadni zavezniki so poostrili blokado proti Nemčiji. To je bila posledica nauka iz rusko-finske vojne. Tam se je namreč pokazalo dvoje: 1. da se v modernem trdnjavskem pasu tudi maloštevilna armada lahko z razmeroma majhnimi žrtvami drži izredno dolgo časa; 2. da mora tisti, ki naskakuje, razpolagati s silnimi človeškimi in materialnimi rezervami, ako hoče v taki borbi doseči kaj uspeha. Kolikor moremo kot nevtralni opazovalci doslej sklepati po raznih znakih in poročilih, so se zapadni zavezniki prav zaradi teh dveh skušenj odločili za poostritev blokade. Ta ukrep naj bi nemški vojski onemogočil v prvi vrsti pre skrbo materialnih rezerv, ki so za vojskovanje potrebne. ( Že v zadnji svetovni vojni pa se je več ko enkrat izkazalo, da sila kola lomi in ne izbira sredstev. Kadar se vojna dovolj razpase, postanejo vsi oziri, dogovori in pomisleki brezpredmetni. Edina smernica v taki vojni je volja do zmage. Kar se tej volji hote ali tudi nehote upira, se mora zlepa ali zgrda ukloniti. Tako se je zgodilo tudi sedaj. Pred odločilnim naskokom na Maginotovo črto si je Nemčija hotela zagotoviti najnujnejše materialne rezerve za vojskovanje. Nemško notranje gospodarstvo je po nemških lastnih in tujih poročilih že davno tako urejeno in organizirano do potankosti, da služi temu cilju. Ker pa domača prozivodnja za povečano potrošnjo med vojno ne zadošča, je Nemčija navezana na uvoz. Odkar so ji prekomorska pota zaprta, skuša kriti ta uvoz v neposredni soseščini. Z zasedbo Poljske in z ustvaritvijo Češkomoravskega pro-tektorata si je zagotovila uvaževanja vredne vire za obnavljanje svojih materialnih rezerv. Poleg tega si je že pred izbruhom sedanje vojne s sklenitvijo trgovskih pogodb zagotovila razne dobave iz podunavskih in balkanskih držav, tako da so te kljub svoji nevtralnosti po izbruhu vojne lahko z Nemčijo še dalje ostale v normalnih trgovinskih stikih, ne da bi jim kdo mogel očitati kršitev nevtralnosti. Poleg balkanskih so pa za Nemčijo važne posebno skandinavske države, zlasti Norveška, odkoder Nemčija dobiva železno rudo. Zato sta oba sprta tabora že nekaj časa očitala Norveški, da je premalo nevtralna, ta pa je na vse mogoče načine resno skušala dokazati na obe plati svojo nevtralnost in resno voljo, da ostane v sedanjem spopadu nevdeležena. V tej želji je celo odklonila prehod zavezniških čet po svojem ozemlju, ko sta jih Anglija in Francija nameravali poslati Finski na pomoč. Vse to prizadevanje je ostalo brezuspešno. Dne 5. aprila sta angleška in francoska vlada izročili norveški in švedski vladi enako se glaseči noti, v katerih sta trdili, da norveška nevtralnost ni nepristranska, ker dopušča kršitve svojih nevtralnih vod po nemških ladjah. Že v ponedeljek 8. aprila je nato angleška vlada obvestila norveško, da bodo angleške ladje na nekaterih mestih v norveških nevtralnih vodah položile mine in s tem preprečile nadaljne kršitve norveške nevtralnosti po Nemčiji. V obvestilu je bilo rečeno, kako so mednarodni zakoni vedno priznavali vojskujočim se državam pravico, da odgovore na protizakonita dejanja sovražnika z ukrepi, ki bi bili sicer v normalnih okoliščinah protizakoniti, a postanejo zakoniti, ker je že prej sovražnik kršil zakon. Nato se je v noči od 8. na 9. aprila položaj na evropskem severu nenadoma zaostril in te- meljito spremenil. Danska je brez boja izgubila svojo samostojnost, Norveška je bila neposredno potegnjena v vojni vrtinec, Švedska pa postavljena pred težke naloge, ker utegne v nadaljnem razvoju dogodkov kakor zrno priti med dva mlinska kamna. Razširjena bojišča začetek vojne . Kdo bo imel končno korist od vsega, kar se je sedaj tako nenadoma zaobrnilo, je danes še nemogoče reči. Nepristransko lahko samo ugotovimo, da se je z zadnjimi potezami obeh sprtih taborov bojišče silno razširilo in se dejansko raztegnilo na ves evropski sever. S tem se je dejansko vojna, ki je formalno izbruhnila v lanskem septembru, šele začela. Oba glavna nasprotnika, Nemčija in Anglija, sta s tem skrčila oddaljenost drug od drugega in ustvarila zunaj obrambnih črt možnost za neposredne spopade. Po srditosti pomorskih bitk, ki so se takoj po izkrcanju nemških čet na Norveškem razvile, se da sklepati, da tudi oba tabora enako cenita pp-membnost te okolnosti. Ali si je Nemčija s tem dejanjem res zagotovila nemoten uvoz železne rude iz Norveške — ali pa ga ji. je Anglija dokončno onemogočila, oziroma vsaj potisnila na najnižjo in praktično brezpomembno količino, o tem danes še ni mogoče reči nič zanesljivega. Vsekakor pa je pozornost vsega sveta obrnjena na evropski sever. Poleg držav, ki so zadnji čas tako nenadoma potegnjene v vojni vrtinec, sta med glavnima sprtima taboroma še dve nevtralni državi, Belgija in Nizozemska, ki ju utegne s te ali one strani doleteti podobna usoda kakor Dansko ali Norveško. Po svojem zemljepisnem položaju sta namreč obe tako rekoč v neposrednem vojnem območju. Zato si je z ozirom na dosedanji razvoj in razmah vojne težko mogoče misliti, da bi ostali neprizadeti. Vprašanje Balkana Še bolj ko sami dogodki na severu pa nas na jugu zanima vprašanje Balkana. O tem prodirajo od časa do časa v svet vznemirljive, vesti, ki pa jih ne kaže sprejemati kot suho zlato in se razburjati zaradi njih. Kljub dogodkom na bojiščih je namreč ta vojna še vedno prvenstveno živčnega in gospodarskega značaja. Vsi tabori se trudijo, da bi v vrste nasprotnikov in tudi v vrste neprizadetih nevtralcev zanesli čim več zbeganosti in tako kar najbolj zrahljali moralne temelje za morebitni odpor. Zato morajo vsi narodi, ki se hočejo še obdržati in ohraniti svojo neodvisnost, v najvišji meri skrbeti za svojo notranjo, moralno mobilizacijo. Biti morajo složni in edini ter vedno pripravljeni, da se z vsemi silami in kot celota postavijo v bran vselej in Tromi« Lulea .«S*ad« " land< ElvcrumV o . .Harnar lergen )skar4boi <3tok ho iotf»boi SgHalMngl iKobe^kavni? ^^Malmofe; vsakomur, kdor bi jih hotel na ta ali oni način podjarmiti. Tak klic se sedaj razlega zlasti po vseh balkanskih državah. V zvezi s tem je značilno pisanje angleškega tiska, ki poudarja, da bo imela vojna na Norveškem tudi neizbežne posledice za Balkan. Po angleškem zatrjevanju je vpad na Norveško in Dansko tem bolj povečal važnost zavezniške politike na JBalkanu, ker so balkanske države izmed nevtralnih držav v Evropi poleg Skandinavije, Nizozemske in Belgije najbolj izpostavljene morebintemu napadu. Stališče Jugoslavije Nedavno je v italijanskem tisku izšla izjava visokega jugoslovanskega diplomata, ki med drugim pravi, da Jugoslavija doslej nima povoda biti zaskrbljena, da bi ji sprta tabora hotela vsiliti stališče, ki bi bilo nasprotno njeni nevtralnosti. Če pa bi se le pokazala taka možnost, jugoslovanska vlada ne bo pustila dvomov o svojih namenih. Nadalje je izjavil jugoslovanski diplomat: ; — Smatramo celo za neverjetno, da bi imela ena ali druga vojujoča se stranka karkoli očitati nam, ker smo prepričani, da nismo dali nikakega povoda za njihovo razpoloženje. Naši tradicionalni politični, gospodarski in kulturni odnosi z Nemčijo ostanejo neizpreme-njeni, kakor ostanejo neizpremenjeni tudi naši odnosi z zapadnimi velesilami. Mi nimamo namena izpremeniti niti enih niti drugih. Nedavno je bilo rečeno, da je ena izmed za- ' padnih velesil zahtevala od Jugoslavije zmanjšanje za polovico obstoječih kontingentov žita in drugega blaga, ki ga Nemčija nabavlja na našem trgu. Informacija je popolnoma netočna. Če pa bi bila tudi resnična, bodisi popolnoma ali samo delno, bi mogli dati samo en odgovor, da so naši gospodarski odnosi z Nemčijo določeni z medsebojnimi pogodbami, ki jih bo jugosloven-ska vlada, ker hoče biti zvesta lastni nevtralnosti, spoštovala v njihovi celoti. Končno nudi jugoslovenski trg tudi drugim državam preko onih, ki vzdržujejo z njim najožje odnose, možnost nakupa. To, kar ostane prosto na trgu, je na razpolago tudi zaveznikom. Rečeno je bilo nadalje, da je vlada Nemčije izročila noto jugoslovenski vladi z zahtevo po ustanovitvi rečne policije na Dunavu v svrho obrambe svojih transportov, ogroženih od tujih agentov. To je netočno. Ni bilo nobenih incidentov, niti jih ne bo vzdolž jugoslovenske vodne poti. Jugoslovenska vlada je odredila pravočasno primerne ukrepe, ki jamčijo plovbo na Dunavu na podlagi sporazumov, sklenjenih z Nemčijo po priključitvi Avstrije k Nemčiji ter po ustanovitvi češkomoravskega protektorata. Korektno postopanje jugoslovanske vlade je v polnem soglasju z njeno nevtralnostjo in istočasno z obrambo jugoslovanskih interesov, miru in obrambe ne le Jugoslavije, temveč tudi Balkana. Zanimivo je, da v komentarju k tej izjavi italijanski tisk med drugim naglasa, kalto je jugoslovanska vlada dala pravočasno povsod na znanje, da Jugoslavija ni hvaležno polje za vojaške promenade in da odklanja tudi vsakršna jamstva ali zaščito, ponujeno od kogarkoli in pod katerokoli pretvezo. Dolžnost nas vseh je torej, ohraniti notranji mir in vzdrževati ob stalni pripravljenosti najpopolnejšo nevtralnost. Vsak državljan se mora zavedati, da lahko marsikdaj z nepremišljeno besedo pomaga ustvariti položaj, ki si ga celo sam najmanj želi. Dve neznanki V tem velikem evropskem — morda bi bilo še bolj točno, ako rečemo svetovnem — računu ostajata nerešeni še vedno dve veliki neznanki. Na evropskem jugu je Italija, ki vzdržuje tako zvano oboroženo nevtralnost. Dasi doslej še M