ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO,

Štev. 11.
V Ljubljani 1. novembra 1886. Leto XVI.
Mate podobic, otroci!
/anes god obhajamo svetnikov, Vseh svetnikov, naših priprošnikov, Da ne zabite mi tega dné, Vam v spomin podobe dam lepe."
„„Mene pri krstu so Peterčka zvali, Prosim, da Petra v spomin bi mi dali.""
„Vzemi ! Ti krepak si, priden, Peter ! Le ne bodi nagel kakor veter! Ne zataji svojega Boga Da se vrata ti odpró nebä."
„„Janezek jaz se, gospod! imenujem Ter o Božiči veselo godujem.""
„Nä! Gospodu bil je ljub učenec, Ker nedolžnosti je hranil venec, Bog te rad imèl bo, če boš čist, Kot je Janez bil Evangelist."
„Hrani! Janez mož zelò »pokoren •Jedel je kobilice uboren; Ti pa le želiš si povitle, Oj ne išči vedno si slaščic."
„„čenček! pokličejo ljuba me mati, Kadar kaj dobrega hčejo mi dati.""
„Revežem je vse razdal imetje Vincenc, ker zaničeval ta svet je. Revežu, ki lačen je in bos, Radosten podeli kruha kos."
„„Svetega spomnim Florjana patrona Jaz se pri glasili večernega zvona!""
„Vzemi! ognja Plorijan varuje če gori, neviden pogasuje; S klinčeki so no igraj nikdar, Grozni da ne zanetiš požar."
„„Janez i moje nazivlja ime se, God mi po leti, ko kurijo krése.""
„„Moj priprošnlk je naslikan v oltarji, Sveti Anton v nadzčmeljskej zarji.""
„Šel Anton v samotno je puščavo, Da je tam prevdarjal božjo slavo; Slabe družbe varuj se skrbnó, Da ostane srce ti čisto."
„„Jaz sem Ciril, a moj bratje Metódij. Kater je starejši, kedó to razsodi?""
„O kakó sta brata se ljubila, Ko Slovence sta učit hodila. Brateea! oj bódita oba. Jedne misli, jednega srca."
„„Svet'ga Alojzija vidim podobo V šolsko stopivši priljubljeno sobo.""
„Angel bil r telesa je človeškem, Zdaj raduje v raji se nebeškem ; Vsem Alojzij bodi svitel vzór, Da popnete v angelov se zbór."
„„Neža je moje ime priproširice, Davno si sliko želim te svetnice.""
„Ta umrla je v mladosti cvetu, Dala je glavó v trinajstem letu. Koder óna zdaj se veseli, Glej, da tjà kdaj prideš tudi ti."
„„Orglice ima svetnica le ena: Sveta Cecilija, druga nobena.""
„Petje, godba nas razveseljuje, Naše srce k Bogu povzdiguje; V žalosti, v veselji rada poj In gospod nebeški bo s teboj."
„ „V pratki lahkó Vam pokažem Heleno, Križ označuje podobico njeno.""
„Cesarica je Helena bila, Bolj od krone pa je križ ljubila; Če storiš pogosto sveti križ, Z njim nebeški raj si pridobiš."
„„Jaz sem Marija.' — Jaz tudi Marija! Jaz isto takó. — Ta-le tudi Marija I" "
„Mati Božja tudi' nam je mati, Vselej preskrbna nam pomagati. Vseh svetnikov ona je Kraljica, Tebi, meni, vsem je priprošnica.
O Marija ! ti nad nami čuj ! Zléga vsakega nas obvaruj ! Ko se naše ure iztekó, Vzprejmi med svetnike nas v nebó."
Fr. Krek.
^	R i b j i t a t.
arobna je naša reka o poletnej noči !
Urni valovi se pode po širnej strugi in nosijo tajna naročila šumečej Savi. Spotoma poljubljajo bele kamene in objemajo prstene skale, drug drugega prehitevajo in si šepečejo sladke besede. Tudi vodna rusalka se pokaže časih nad prožnim površjem in naglo izgine — to je bistra postrv, ki se je zagnala izpod vode za plesajočo mušico. Povodni mož se ziblje nad vodnim zrkalom — to je hlòd, ki ga je odnesla poželjiva reka tam izza sivega Grintovca. čuje se žuborenje in Šumenje valov — to je veseli smeh povodnih vil. čuje se ploskanje in zaganjanje valov ob skalnate čeri — to je plavanje porodnega moža. Ob reki pa stražijo noč in dan zelene jelše in žolte vrbe in prožno protje ter se zato smejo gledati v čistem vodnem zrcalu. Nebó pa je ogrnilo svoj modro-sivkasti plašč sè svetlimi pikami in iz plašča gleda samó okroglo, polno, bledo obličje njegovo ter se zrcali na vo-dinem površji.
Tu pa tam se zoži širna reka v ozko strugo in prej tako urni valovi se zibljejo počasi po zelenih globélili. Jedno stran meji travnato bregovje, drugo pa navpik štrleče visoke pečine. Ob vodi je steza in izza grmovja vede druga steza navkreber na vrh ilnatih pečin.
Na stezi pri tolmonu stoji človeška postava. Dolgo palico drži nad vodo, stopa počasi kakih deset korakov ob vodi navzdol ter se vrača zopet na staro mesto, kjer stoji na tleh posodica in dve postrvi se premetujeti v njej. Male, drobne oči švigajo mlademu ribiču vedno na okrog, kakor bi se bal, da ga zdaj in zdaj kdo zagrabi za roko. Svetli mesec nam ne zavida, da si ga ogledamo natančneje. Mlad je še, komaj kakih petnajst let bi mu primerili. Telo mu pokrivajo prtene hlače, zavihane do stegen in hodnična srajca, ki je vže davno dala modro pòlo svojemu gospodarju. Za pokrivalo mu so obilni, na vse strani štrleči črni lasje. Lepo, malo bledo obličje s črnimi mačjimi očmi pa izrazuje nekaj tajnega in zlobnega. Urno premiče svoji ogoreli nogi ob tolmunu in vidi se, da mu je malokdo kos v tekanji. Ko takó hodi gori in doli ob vodi ter se neče ujeti nobena postrv več na trnek, zagrabi ga jeza, da začne na pólu glasno godrnjati. Ali v hipu se spomni, da ni varen pred ribičem in zopet obmolkne. Kar potegne tretjo postrv izza rujave skale. V istem trenotku pa zašumi tudi nekaj za grmovjem. Pazna ušesa ribjega tatu ne preslišijo tega šumenja. Plaho se ozrè okrog, sluteč precej, da mu tukaj ni dobro biti.' Da bi skočil v tolmun in ga preplaval, ni mogoče, ker se vzdiguje onstran naopična skalnata steza. Po stezi tudi ni mogoče uteči, ker bi se srečal na jednej strani z ribičem, a na drugej bi pritekel ravno pred ribičevo hišo. Ko mi to premišljamo, premislil si je ribji tatek vže davno in teče po stezi, ki drži na vrh pečin. Bibič — ta je šumel v grmovji — steče za njim. Bibič je prazen, samó nekak oslešek drži v roci. Deček pa ima v jednej roci posodico, v drugej pa palico s trnekom. Yže ga drži ribič za dolgo palico. Deček odtrga hitro trnek in mu izpusti palico. Kmalu bodeta na vrhu. Deček premišlja, kaj bi storil. Ako teče v vas, dobódo ga gotovo — drugam pa ne more ; k večjemu, ako poskoči raz visoko pečino v reko in zleze malo niže onstran na breg. Malo da nista vže vkupe. „Ne bodeš kaše pihal!" zavpije še ribji tat in — zginil je s posodico vred.
Močno zavihten oslešek zasvrči raz pečino nad njegovo glavo, a ni ga zadel; hitrejši je bil kakor oslešek. Hudo se vznemiri mirna voda, debele kaplje lete na sežnje visoko in široko, plavalca objemajo vznemirjeni valovi, a valove objema tudi plavalec, urno rezoč s koščenima rokama nepokojno vodo, ki ga vleče na dno zaradi teže mokre obleke. Sreča — struga ni posebno široka in drzni plavalec zauka na zelenem bregu. Bisemate kaplje mu tekó po črnih laseh, ki jih je počesala voda — menda zoper njegovo voljo. Telesa se mu tesno prijema mokra srajca, ki se ga drži, kakor bi bila sešita na njem, po nogah mu pa curlja voda, bliščeč se v mesečnej svetlobi. Na desnej roci ima rudečo liso, najbrže se je oprašnil ob kakem skalnatem robu. Posodico drži še v roci, a rib ni več v njej. Jezno se otrese, kakor kak pes, kadar pride iz vode, če si ga po sili zagnal va-njo ; potem se obrne in zgine kmalu v bližnjem jelševji---
Samó porogljiv ,,hà-hà!" seje začul še časih iz jelševja, ribič na pečini pa je otišel vže prej, godrnjaje samemu sebi: „Pa bodem pihal kašo, pa jo bodem !"...
11*
Na koncu vasi — kakor je vže to navadno — stala je lesena, sè slamo krita koča. Stanovala sta v njej oče in mati, ki sta imela sina jedinca. Pri hiši se je reklo pri Uzamétovih, sinu pa je bilo ime Cene. Imeli so malo, delali malo, a živeli so dobro. Star prigovor pravi, da jabolko ne pade daleč od drevesa, a o Cenetu bi se lahko reklo, da še niti ni padel raz drevo, če tudi je bil „zrel" vže jako zgodaj. Delal ni rad, da-si je imel vže svojih petnajst na plečih — pa saj ga tudi nista silila roditelja, ker sta ravno takó dobro živela. Postopali so navadno od jutra do večera, a zvečer pa se je še le začelo vsakdanje delo pri Uzamétovih. Zato se ni čuditi, da je bil Cene pravi sad in povse „zrel". Lov na ribe pa je bilo njegovo največje veselje. In ujel jih je dosti, časih celo toliko, da jih je prodajal. Kaj pa da je lovil tudi ribič njega ali ujel ga ni nikdar, da-si mu je časih vže huda predla. Toda Cene je bil poln vseh muh in izvil jo je vselej, če so mu še bolje stopali na prste. Jedenkrat pa vender ni mogel uiti, če tudi ga ni ujel ribič; ujel pa ga je,tisti, kateri sicer lovi dolgo, časih jako dolgo, toda kadar koga ujame, po njem je; nikdar več mu ne uide —--r
Divja pa je naša reka o jesenskej noči!
Nežni valčki so postali razburkani valovi in prozorno, stekleno vodovje se je izpremenilo v rujavo, kopičečo se gorovje. Silno se zaganjajo kipeči valovi v temne čeri, izpodjedajo štrleče skale in bljujó iz sebe vodene plasti, ki pljuskajo na raztrgano obrežje in drčč nazaj v strugo, kakor bi se trgali gorski plazovi. Bijó in tepó se med seboj — brat proti bratu — menda pač ne za hlode, trske in žaganje, kar so pripodili izza visokega suežnika. Jelše in vrbe pretakajo debele solzé gostega dežja, ki prši in neti še hujše ljuti boj med strastnimi valovi. Nebó pa se je zavilo popolnem v sivo-temni plašč, ki je našit s čarobnimi podobami, menjajočimi se vsak hip. Kar nič se ne vidi iz temnega plašča, samó ognjene oči se pokažejo sem ter tjii ter mečejo blisk na snežne vrhove krožečih goni. Izpod širnega plašča pa se čuje zamolklo golčanje in godrnjanje velikega neba tolikokrat, kolikorkrat pogleda z blisk bljuvajočim očesom na ošabni vrh visokega snežuika.
Na stezi pri tolmunu stoji zopet človeška postava. Dolgo palico drži nad vodo in mala posodica mu visi ob pasu. Na tla bi jo nocoj pač ne mogel postaviti, kajti odnesla bi jo voda, ki stoji čez stezo za ped visoko. Mraz mu je, mlademu ribiču, da si je nocoj bolje oblečen. Oprezen pa ni, saj nocoj se mu ni bati nikogar, če bi prav lovil vso noč. Lov pa je dobra, posodica mu je malo ne polna postrvij. Se nekaj časa bròdi po vodi, potlej odveže motvoz in trnek, palico pa zažene v reko. Vesel dobre lovi, stopa brezskrbno po stezi navzgor. Polzka je nocoj pot in dež bije nanj kakor iz lijaka. On pa se ne zmeni za vse to in celò žvižgati se mu poljubi, saj ga tako nihče ne čuje nocoj. Vsak je najraje pod streho o takem času. Ko pride na vrh steze, zabrlizga na prste, da se je čulo tjà v vas in še dlje. Se dvakrat je mislil zabrlizgati, — a ni vže utegnil. Človeška postava skoči proti njemu in zakriči: „stoj! zdaj-le sva pa skupaj" .... Samó besede: „pa še nisva!" .... prilete na ribičevo uho, ribjega tatu pa ne vidi več. Le nekako tak šum se začuje, kakor da bi kdo poskočil z vso silo v globoko vodo, potlej pa je vse tiho.
Samó bobnenje valov žene naprej svoj jednakomerni tok, in šumenje gostega dežja moti ponočno tišino ....
Ribič na pečini čaka še nekaj časa, kdaj začuje vriskanje smelega plavalca z one strani deroče reke, ali nocoj ga ni slišal. „Najbrže se mu nocoj ne ljubi vriskati," misli si in otide domóv ....
Gez dva dni, ko je dež nekoliko ponehal in se je reka malo polegla, dobili so ljudje, nabiraje drv, ki jih je reka prinesla sè seboj, mrtvega dečka, ležečega na produ za nekim grmovjem. Komaj so ga spoznali — Uzamétovega Oeneta, tako zelò so ga snedle ribe — ribjega tatu.	p. b—c.
Ribič in duh.
(Arabska pripovedka.)
|red zelò davnimi časi je živel star in ubog ribič. Zaslužil si je komaj toliko, da je preživel ženo in troje otrok. Vsak dan je hodil zgodaj na lov, ter vsak dan sklenil, da ne bode več kot štirikrat razmetal mreže.
Nekega jutra se odpravi pri luninem svitu na morski breg. Tu se pripravi za lov in razmeće mreže, čez nekaj časa potegne mreže na suho in čuti pri tem močen upor. Srčno se je veselil tega, kajti za trdno je mislil, da je napravil dober lov. Ko pa namesto rib zagleda v mreži oslovo okostje, ki mu je vso mrežo raztrgalo, razžalosti se in moli v svojo tolažbo nekaj molitvic iz korana. Potem je iz raztrganih mrež pobral oslovo okostje ter drugič razmetal mreže. Tudi to pot so bile mreže težke, ko jih jo potegnil na kopno; ali o ribah ni bilo nobenega sledu! ßazven velikega koša, nekaj peska in blata ni bilo nič najti. Močno jo bil razžaljen nad tem naš ubogi ribič. „O osoda! " vzkliknil je z tožnim glasom, „prenehaj hudovati se nad menoj in ne preganjaj nesrečnika, prosečega te potrpljenja ! Sel sem iz doma, da bi našel tu živeža, a ti mi groziš s smrtjo! Nobene druge obrti nimam, kakor to, a pri vsej pozornosti, ki jo obračam na njo, ne morem svojej družini niti najpotrebnejšega preskrbeti. Mogoče, da sem te kdaj brez vzroka ob-dolževal; mogoče pa tudi, da te veseli trpinčiti poštene ljudi in dobre može po temi voditi, a hudobnežem pomagati." Tako tožeč je udaril s košem ob tla, in ko je osnažil mreže blata, razmetal jih je tretjič. Tudi to pot ni ujel druzega, nego nekaj praznih školjk in blata. Ne morem vam popisati obup-nosti ribičeve; ni dosti manjkalo, da ni v svojej prevelikej nesreči izgubil pameti. Ali spomnil se je zopet svoje žene in svojih otrok ter zopet molil nekaj molitvic iz korana.
V tem se je jelo daniti. Naš ribič, dober Mohamedan, ni pozabil svoje jutranje molitve. Molil je in še pristavil: „Gospod, dobri naš oče! Veš, da po štirikrat na dan mreže razmećem. Storil sem to vže trikrat, a nič rib nisem ujel. Ostaja mi samó še jeden lučaj ; prosim te, stori, da mi bo morje ugodno, kakor je bilo nekdaj Mozesu!" Razmetal je mreže v četrtič, in ko se mu je zdelo, da so polne rib, potegnil jih je na suho. Ali ribe ni bilo; pač pa je bila v mreži posoda od medi, ki je bila tako težka, da je ribič za trdno mislil, da inora nekaj v njej biti. Opazil je, da je s činom zadelana ter ima čuden vtisek na pečatu. Razveselil se je ter dejal: „Prodam jo zla-
tarju ter kupim za iztržene novce dokaj živeža!" V tem je prevdarjal posodo od vseh strani in trkal na njo, da bi slišal, je-li kaj v njej. Slišal pa ni ničesar ? To in pa čudni pečat sta ga prisilila misliti, da mora nekaj čudnega v njej biti. Da bi se prepričal, vzame nož v roko in odprè posodo brez posebnega truda. Ko je bila odprta, urno jo obrne narobe, in ker ni prav nič padlo iz nje, začudil se je še bolje. Položil je posodo pred se in jo pozorno ogledovaje, zapazil, da se je jel gost dim iz nje valiti. Bil je dim tako gost, da je moral ribič kake tri stopinje nazaj stopiti. Dim se je vzdignil k višku, razširil se potem po morji in morskih bregovih ter napravil gosto meglo. Lehko si mislimo, da je ta dogodek napolnil ribiča z velikim začudenjem. Ko je ves dim iz posode všel, skrčil in zgostil se je v trdo telo, iz katerega se je ustvaril duh, ki je bil še jedenkrat večji, kakor največji vseh velikanov. Ko je ribič ugledal to grozovito podobo, hotel je zbežati, pa bil je tako prestrašen, da ni mogel nobene noge premakniti.
„Salamon!" vzkliknil je na to duh, „Salamon! veliki prorok božji, milost, milost! Nikdar več se nočem protiviti tvojej volji." Na to se je ribič zavedel in mu dejal: „Ne umejem te! Hudobni duh, kaj praviš? Vže več nego-li 18 stoletij je minulo, odkar je umrl Salamon, prorok božji, in mi smo tudi vže na konci dnij ! Povej mi, kdo si, in zakaj si bil zaprt v tej posodi?" Po teh besedah je duh ribiča ostro pogledal in mu rekel: „Govori previdnejše; dovolj si predrzen, da me imenuješ hudobnega duha!" „Glej no", odvrne ribič, imenovati te hočem toraj sitno mòro!"
„Bečem ti," pravi duh, „govori previdnejše z menoj, predno te ubijem! Samó jedno milost ti hočem še podeliti, in ta je, da si moreš svobodno voliti način svoje smrti!" — „In s čim sem te tako razžalil," nagovori ga zopet ribič, „da me za mojo dobroto hočeš tako odškodovati?" — „Ne morem drugače, "reče duh; „znati bi moral ti to vže poprej;" poslušaj, kaj ti povem: „Jaz sem jeden nepokornih angelov, ki so se protivili božjej volji. Drugi duhovi so spoznali velikega Salamona, božjega proroka, in so se mu podvrgli! Jaz pa in Sakar se nisva hotela tako ponižati. Za kazen me je torej zaprl v to medeno posodo ; da bi se pa ne mogel osvoboditi iz te ječe, pritisnil je na pokrov pečat, na katerem je utisnjeno ime samega boga. Potem me je vrgel v morje."
„V prvem stoletji sem zaprisegel, da hočem tudi po smrti obogateti onega, kateri bi me osvobodil. Ali stoletje je minulo in nihče ni tega storil. V drugem stoletji sem zaprisegel, onemu, ki me reši, odpreti vse zemeljske zaklade; ali tudi tedaj nisem bil srečnejši. V tretjem stoletji sem obljubil svojega osvoboditelja narediti velikega kralja, bivati v njem kot duh ter mu vsaki dan izpolniti tri želje. Ali tudi to stoletje je minulo kakor prvi dne. V svojej jezi, da sem bil vže toliko časa zaprt, sklenil sem slednjič, vsaeega, kdorkoli bi me v prihodnje osvobodil, brez usmiljenja umoriti, in mu dovoliti samó to milost, da si način svoje smrti prosto izvoli. Ker si ti danes prišel in me rešil, govori, na kak način želiš umreti?"
To je ribiča zelò užalostilo. „O jaz siromak!" dejal je, „da sem kdaj prišel na to misel, takemu nehvaležniku kaj storiti. Prosim te, ne stori mi tako velike krivice in ne izpolni svoje prisege!" — „Nikoli! tvoja smrt je gotova," rekel je duh, „izvoli si, kako najrajše umrješ!" — Koje ribič to
slišal, postalo mu je. tesno pri srci, a bilo mu ni toliko zase, kolikor za ženo in otroke. Zaradi tega je poskušal duha pomiriti, ali vse zaman!
V sili si znamo hitro pomagati. Tudi ribič je mislil na zvijačo. Rekel je: „Ker se smrti ne morem ubraniti, podvržem se volji božjej. Predno pa si volim način smrti, zavežem te v imenu boga, katero je utisnjeno na pečat proroka Sala m ona, sina Davidovega, da mi bodeš povedal resnico na vprašanja, katera ti bodem dal." Duh, kije moral le resnico govoriti, reče mu: „Vprašaj, kar hočeš, ali naglo!"
Ribič vpraša: „Rad bi vedel, če si bil res v tej posodi?" — „Prav gotovo," reče duh! — „Zares ti tega verovati ne morem," nadaljuje ribič. „Ta posoda ni niti za tvojo nogo, kako bi bilo torej mogoče, da bi bil ves notri?" — „Ali ne veruješ mojej prisegi?" opomni ga duh. — „Prisegi ne verujem," odgovori ribič, „in tudi tega ne bom veroval, dokler me ne prepričaš." — Na to se je jelo telo duhovo zopet zmanjševati in se je izspremenilo v dim, ki se je kakor poprej razprostrl čez morje in morsko nabrežje. Na to se je dim zgostil in zlezel v posodo takó, da ga ni bilo prav nič več zunaj." In zdaj je zadonel glas iz posode: „No, neverjetni ribič," zdaj sem zopet v posodi; veruješ li zdaj?"
Ribič pa, mesto da bi odgovoril, segel je hitro po svinčenem pokrovčeku, zaprl trdno posodo in rekel: „duh, zdaj mi ni treba več tebe prositi milosti; izvoli si smrt kakeršno koli hočeš. Raje te zopet vržem v morje na tem mestu, kder sem te ujel." Duhu ni bilo pomagati.
(Iz iettine prei. H. PodkrajSek.)
O vrednosti časa.
_nogo in to naj velja vniših mož je cenilo vrednost časa zelò visoko ter se ^ trudilo niti trenotja ne zamuditi z nedelavnostjo. O Frideriku Velikem, pruskem kralji, govori se celo, da je z vso resnobnostjo delal na to, da bi se odvadil spanja, ker je ta čas imel za izgubljen. — Imeniten angležki govornik Brougham je skrčil čas spanja na tri ure. — Pravdnik Cotten, jeden najdejavnejših mož, zapisal je na svoje duri: „Kratko se izrazi!" — Ravno tako je profesor Ursin imel na durih zapisano: „Prijatelj opravi svoj posel naglo — in otidi." — Učeni Skaliger je imel napis: „Gas je moje polje!" Angležki učenjak Lord Bakon se je izrazil v nekej družbi: „Prijatelji so mi največji tatje mojega časa."	j. m.
Najlepši šopek.
ko se je 1836. 1. oldenburška kraljičina omožila z Otonom, grškim Sjü?- kraljem, bile so pri njenem dohodu v mesto Atene vse ceste posute z raznovrstnimi cveticami. Njej pa so poklonili šopek redkih a lepih cvetic — krompirjevega cvetja. Takrat namreč se je ondù začel še le krompir saditi in korist njegovo so tako živo čutili, da je njegovo cvetje veljalo sploh za najlepšo cvetico. Zato so mladej kraljici poklonili — najlepši šopek.
J. m.
Italijanski Lazaroni.
talijanski narod se šteje med velike narode v Evropi. Njih država, 'meji Italija, ki obseza ves apeninski poluotok, spada mej evropske velesile.
Italijani so jako živi in veseli ljudje, posebno ljubijo petje. Njihov jezik je soroden staremu latinskemu jeziku ter je vrlo lepoglasen. Ljudje, kateri dobro poznajo italijanski jezik, hvalijo ga kot najlepoglasnejšega in kadar Italijani pojó, veselje jih je poslušati. A ne samó izvežbanei v petji, nego tudi priprosti delavci, katerih je mnogo videti tudi pri nas, kadar zidajo kako poslopje, zapojó po večkrat kako italijansko pesen tako lepo in miloglasno, da jih radi poslušajo tudi óni, ki niti besedice ne u mej o od italijanskega jezika. V tej zadevi so Italijani podobni Srbom in tudi nam Slovencem, ki smo takrat najveselejši in najzadovoljnejši, kadar zapojemo kako narodno pesen.
Nù, kakor ima vsak narod neko število postopačev, ki se boje dela kakor peklenšček križa, tako imajo tudi Italijani dovolj takih ljudi, ki ne marajo za nobeno delo ter so drugim ljudem za „nebodigatreba". Razloček je samó ta, da za italijanske postopače zna malo ne ves svet tudi izvan italijanskega kraljestva. Te vrsti ljudje se imenujejo Lazaroni ter jih je največ v južnej Italiji, v nekdanjem glavnem mestu Napolji, ki je še danes največje, najbogatejše in najživahnejše mesto v Italiji. Tu je zemlja takó rodovita, da je ni treba mnogo obdelovati in vender daje kruha na preostajanje. Ker je podnebje zelo ugodno, nimajo v teh krajih skoraj nikoli prave zime. Zato se pa tukaj lehko živi, da človeku ni treba pretežko delati, in to je krivo, da je po teli krajih toliko Lazaronov. Ali kar je, to je; zdaj tudi ti Lazaroni niso več toliki pohajkovale!, kakor so bili nekdaj, ko so stali brez vsacega dela po ulicah, morskih obalih, ob hišnih voglih in drugih takih krajih ter čakali lia to, da bi kakemu tujcu ponesli njegovo prtljago v stanovanje, ali mu pa prodali kozarec ledene vode, ovočja, ali kako drugo tako malenkost. Bili so zelò nadležni, posebno tujim ljudem. (Je je kakega bolj odličnega človeka nanesla pot mimo teh zanikrnikov, ni se jih mogel otresti; tekli so za njim kakor pri nas nadležni cigani, katerih se ne odkrižaš poprej, dokler jim ne daš po kak novčič ali kaj druzega v dar. Umeje se, da živeč brez vsacega dela, morali so hoditi umazani in raztrgani, da jih je bilo le grdo videti; obleko so imeli večinoma od samih starih cunj.
Ali kakor sem vže poprej omenil, zdaj tudi ti ljudje niso več taki, kakeršni so bili nekdaj. Zdaj so se tudi ti pohajkovalci poprijeli kakega stalnega opravila : nekateri rokodelstva, drugi godbe, ali kaj takega, da si zaslužijo kak krajcar ter jim ni treba prosjačiti in ljudem nadlege delati. Največ se jih vidi z dudlami, diplami in drugim godbenim orodjem okrog hoditi iu škripati, da človeka ušesa bole, kadar mu pride kak Lazaroni pred hišo. Mnogo jih je stopilo v službo pri fijakerjih, muogo jih prodaje sladko ovočje ali kako drugo šaro, da si s tem zasluži svoj vsakdanji kruh. Vender jih pa še danes lahko vidiš ob gorkih dnevih ležati po morskih obalih, kder se solučijo in lenobo pasejo.
Italijanski Lazaroui svira.
Roža, oblaki in vihar.
tihej prijaznoj dolini rasla je roža.
Bila je kraljica cvetočej livadi. Ponosno je dvigala glavico k sinjemu nebu.
Nekega dne prepregli so črno-sivi oblaki sinje nebó. Zmračilo se je roži prej toli jasno in veselo lice. Ledenega zrnja se je bala, da bi je ne pokončalo. Tužno nagnila je svojo glavico, ozrla se proseče na črno-sive oblake ter jim govorila:
„Vi, črno-sivi oblaki, ki prosto plavate pod sinjim nebom, prosim vas, ne izpuščajte iz svojega naročja ledenega zrnja, ki bi me hudo ranilo ali pa še celò popolnem uničilo. Odjadrajte raje tjà v daljne dežele, kjer leže širne puščave, tam izpustite iz svojega naročja ledeno zrnje."
Slišali so oblaki milo prošnjo rože, a pomagati jej niso mogli. Tužnej roži sredi cvetoče livade govorili so oblaki: „Da-si bi radi uslišali tvojo prošnjo, vender tega ne moremo. Ali ne veš, roža draga, da smo mi pokorni hlapci gospodarja viharja? Kamor nam vihar iti poreče, tjà odplujemo. Prosi tedaj našega gospodarja, morda te usliši."
Dež je jel naletavati in po kako ledeno zrnje je palo iz naročja črno-sivih oblakov. Eoža je točila grenke solze. „Vse krasote bom oropana ali bom pa še celò usmrčena!" takó je vzdihovala roža.
„Prosim te, vihar dragi! ukaži svojim hlapcem, naj odplujo tjà v daljne dežele. Usmili se mene sirote sredi livade. Saj veš, da je hudo v nježnej mladosti ostaviti ta krasni svet!"
Dalje ni mogla govoriti roža; sklonila se je ter bridko solzila. Vihar jo je gledal in smilila se mu je; zato je uslišal njeno milo prošnjo. Zabučal je in zamrmrai. Zračni veslarji, brzi oblaki, razumeli so viharjevo bučauje in mrmranje. Odpluli so v daljne kraje. — Nebó se je zopet zjasnilo, čisteje je bilo nego li poprej. Eoža se je vzklonila, zrla na sinje nebó ter se veselo nasméhnila.	Ksaverij.
Radovednost ni povsod dobra.
^Iprfred nekaj leti je bila nekemu staremu gospodu v Novemjorku v Ame-jÉplf riki ukradena zlata žepna ura takó na tihem, da gospod niti čutil ni.
Okradeni gospod je javno obljubil onemu, kateri mu prinese ukradeno uro nazaj, dati 20 dolarjev*) plačila ter ga, naj si bode kdor koli, ne bode naznanil sodišču. Kmalu po tej objavi, sreča ga na ulici lepo opravljeni gospod, ter ga vpraša :
„Ali ni bila vam ura ukradena ?" „Dà", odgovori gospod.
„Obljubili ste dati ónemu, kateri vam prinese uro, 20 dolarjev?" „Dà", reče gospod.
„Dalje ste tudi obljubili, da človeka, kateri vam je uro ukradel, ne bodete naznanili sodišču."
*) Dolar = amerikaii8k denar, 2 gld. naše vrednosti.
„Dà, tuđi to sem obljubil," reče gospod.
„Ali ste mož beseda?"
„Dà, tudi to sem," odgovori gospod.
„Tukaj je tedaj vaša ura!" To rekši seže tuji človek v žep po uro iu jo poda čudečemu se gospodu, kateri mu plača 20 dolarjev, kakor je bil obljubil. V tem, ko si pripenja uro k telovniku, mrmra gospod : „Rad bi vender vedel, kako mi more kdo uro ukrasti iz žepa!" — „Ali bi to radi vedeli, gospod?" vpraša tujec; „ako želite, vam lehko pokažem."
„Dà, dà, pokažite; rad bi vedel, kako je to mogoče." „Tedaj pazite ! Morda se še spominate, kako vas je óni dan, ko vam je bila ura ukradena, nekdo po neprevidnosti sunil in vas potem prosil od-puščenja."
„Dà, dà, prav dobro se še spominam!" „Glejte, to sem bil jaz!"
„Veseli me, da vas poznam — ali — kako je to mogoče, to je neverjetno." „Ali dovolite, da vam tudi to pokažem?" „Dà, dà, pokažite!"
Nato ga tujec pahne nekoliko v stran, prosi ga odpuščenja in otide. Gospod gre tudi po svojih opravilih in ker meni, da je vže čas za kosilo, hoče pogledati, koliko je ura — ali glejte! vže zopet je nima. — Tako je plačal ubogi Amerikanec za svojo radovednost 20 dolarjev in še zlato uro po vrhu. Iz tega se pač učimo, da prevelika radovednost ni povsod dobra.
Ferdo Šare.
Vsemirovo sporočilo.*)
(Prilika.)
. o leži kralj Vsemir na smrtnej postelji, in se mu približa zadnja ura, pokliče še jedenkrat svoje sinove in dvorne dostojanstvenike k sebi, blagoslovi je in prosi, naj tudi po njegovej smrti vladajo v njegovem smislu ter jim mej drugim tudi to naroči, da se njegovo truplo ne sme položiti v zaduhlo rakvo, nego v črno zemljo, kamor se polagajo tudi ostanki drugih ljudi, da ondù strohni in se v prah in pepel izpremeni, katerega bo-deta veter in čas raznesla na vse strani sveta. „Kamor bodo atomi (nedeljivi delki) mojega trupla pali," pravi kralj s proroškim glasom, „ondii bodeta vladala rajski mir in sreča."
Ko je blagi vladar zatisnil v smrti oči, pokopali so ga v črno zemljo mej tri širokovejnate lipe vrhu visoke gore, od koder se je videlo daleč po širokem svetu.
Prišli pa so v temnej noči grozni, hudobni ljudje na goro, izkopali kraljeve ostanke, prenesli jih v veliko mesto in jih skrivaj položili v kamenito iz skàle izdolbeno rakvo, kamor niti zrak ni blizu mogel, da bi takó zabranili sreči pot med človeštvo na zemlji.
Od sib dob se je zopet vrnilo zlo na zemljo, in novo trpljenje in novo gorje tare človeški zarod. Le vsakih sto let pošlje dobri Bog neznanega ptiča
*) Glej „Vrtec" 1881. leta, stran 26.
üa sveto goró, kder je nekdaj počivalo Ysemirovo truplo, da ondù pod lipami pobere drobeu kamenček ter ga vrže med nesrečne ljudi. In ta kamenček miru zboljša njih stanje ter vzbudi v človeškem srci plemenite misli, kakor vzbudi vzpomJad v semenu nove kali, ki rastó in obrodé stoteren sad. Ljudem pa, kateri so ukrali Vsemirove ostanke, izpremenil je pravični Bog srcà v trd kamen, in ta dedščina je ostala tudi njihovim unukom v delež.
Na gori pa, kjer je počivalo nekoliko časa plemenitega kralja sveto truplo, ohranili so se še pojmi o pravej nerazrušnej sreči. Prebivalci, naseljeni po gorah, zivé še danes zadovoljno in srečno. Z gorske višine gledajo v široki svet in se vesele pri domačih ognjiščih domače sreče, ne vedoč, da okrog in okrog po vsem svetu, kakor daleč sega bistro oko človeško, ukazuje zlatu železo, a ondù zopet železu zlato.	Jos. Lavrii.
-K-
Pisma mlademu prijatelju.
XI.
fP r e d r a g i !
istala sva vže štiri dobe v zgodovini slovenske književnosti. Zrla sva tožnim očesom, kako so pognali neprijatelji naši staro slovenščino iz cerkve in knjige, videla sva jarem, ki je tiščal stoletja k tlam slovenščino, dokler je ni vzdignil Trobar in jo posadil mej njene sodružice. čutila sva literarno sušo druge dòbe, strmela sva nad ponemčujočim duhom otca Marka in veselila se veselejših trenotkov čistilne dobe. „Lublanske Novice" so pognale svoje nežne kali, a prezgodaj — mraz jejo zamoril. Vže je udaril sivi pevec ob struno „Ilirije oživljene", napel jo je prvič preveč — počila je. Prvak pevcev je prepeval svoje nesmrtne poezijo — toda njegov čas ga še ni mogel umeti. Učenjaci naši — ponos naš — bogatili so z našo zgodovino, našim jezikom in našim narodom nemško in latinsko literaturo. Od najvišjega dostojanstvenika slovenskega do najnižjega prostaka — vse je služilo ali vsaj hotelo služiti ptujemu mogočnežu. Tudi nada naša — mladina naša — upogibala je — in morala je upogibati svojega vzprejemnega duha ptujemu jarmu pod domačo silo. Ali ne vsa — nekaj se jih je ohranilo na površji in ti so gladili pot v slovenskej književnosti. Malo jih je bilo in še ti vsi niso umeli uzajemnega delovanja vse Slovenske. Malo ne vsak je pisal samójza svojo ožjo domovino. In niti ta peščica ni zapisala na prapor svoj gesla zloge. Vojno si je napovedala zaradi črkopisa, tli vojske (bohoričiea, metelčica in danjčica) so si stale nasproti.
Leta 1843. pa se začenja nova doba v zgodovini slovenske književnosti. Tega leta pokličejo namreč z Dunaja v Ljubljano za c. kr. profesorja na tedanjej zdravniškej šoli dr. Janeza Bléiweisa in c. kr. kmetijska družba kranjska ga izvoli za svojega tajnika. Po dolgem moledovanji in po posebnem priporočilu nadvojvode Ivana se jej posreči dobiti dovoljenje od vlade, dajati na svetlo časopis v slovenskem jezici, namenjen njenim družabnim potrebam. Urednik novemu listu je bil družbin tajnik dr. Janez Blei weis, ki ga je
krstil (po Vodnikovih „Lublanskih Novicah") za „Novice". Najprvo so osnovali ta časopis samó za kmetijske in rokodelske potrebe, pozneje pa ga je razširil urednik njegov glede obilosti snovi in glede raznoterosti: prinašati so jele „Novice" tudi gospodarske in narodne stvari, pesni, povesti, zgodoviuske in jezikoslovne razprave ter mnogo drugega blaga. Posebno pa je še treba poudariti, da je uvel s časoma tudi politiko (Novičar) v predale svojega lista in vtem obziru so „Novice" prvi slovenski politični list. Naš narod, posebno priprosti, zavedal se je takrat še jako malo poklica svojega in svoje stopinje glede ravnopravnosti z drugimi narodi. Le knjige pobožne vsebine so se razpečavale mej priprosti narod, knjig drugačnega zadržaja pa so imeli malo ali nič. Ravno tako so zajemali izobraženci dušno hrano večinoma le iz nemških knjig in časopisov. Ko so pa začele izhajati „Novice", speli so od vseh krajev slovenske dežele pisatelji in naročniki, da pomorejo zapuščenemu narodu slovenskemu. „Novice" so vzbujale narodno zavest, borile se za starodavne pravice, za milo slovenščino, za slovenske šole, za narodno ravnopravnost. Po njih so začeli spoznavati Slovenci, učeni in neučeni, olikanci in neolikanci, da so razkosani v različne pokrajine, da prodira vanje vlaški, madjarski in vzlasti nemški živelj, da vedno bolj in bolj propadajo in ginejo; uvideli so, da vsaka pokrajina za-se ne premore ničesar, da se je treba zjediniti, da se je treba opirati na ostale bližnje in daljne slovanske narode. In da so se take misli uselile mej vse Slovence, zasluga je „Novic" in njegovega urednika dr. Jan. Bleiweisa. A te misli niso ostale vse na papirji, Bleiweis jih je znal tudi mnogo uresničiti.
Pisatelji do „Novic" so pisali zvečine vsak v svojem narečji in svojim ožjim sorojakom. Bleiweis pa je znal pridobiti za-sé vse pisatelje slovenske, da so pisah vsi kolikor toliko jednako slovenščino, in tako so se združila polagoma vsa razna slovenska narečja ter se zlila v stalni slovenski književni jezik, kakeršni pišemo še danes z malimi izjemami.
V „Novicah" so se oglašali malo ne vsi tedanji slovenski pisatelji in priznali kranjsko narečje za književni jezik. S takim združenjem književnih močij je zginila književna razcepljenost, razpala je cepitev slovenskega jezika in po vseh slovenskih deželah se je pisal jeden pisni jezik.
Tudi „abecednej vojni" je zaprl vrata, odvrgši bohoričico, metelčico in danjčico, ter uvel v svoj časopis (1846. 1.) gajico, katera služi tudi Hrvatom in Cehom in katera nam rabi še danes. Tako je dosegel jedinstvo v pismu in pomogel vsaj nekoliko k hitrejšemu uspehu slovanske uzajemnosti.
Pač pa so „Novice" pobijale in tudi pobilo misli tistih slovenskih pisateljev, ki so začeli pisati mej letom 1850. in 1853. neko čudno zmes hrvatskega in slovenskega jezika, ter ubranile našo lepo slovenščino, da je niso zbrodili.
Tako je postala .Ljubljana polagoma središče slovenske knjige in politike. Delokupnost Slovenije se je vedno bolje poudarjala in uvidevala potrebna in v književnem obziru seje posrečilo vže BJeiweisu, da jo je dosegel. Kaj so bile „Novice" našemu kmetu, vé le tisti pravo ceniti, ki je sam skusil. Daje danes prebujenega in zavednega toliko priprostoga kinetskega naroda, zahvaliti se nam je največ „Novicam" in knjigam družbe sv. Mohorja. Nenavadno mnogo so storile „Novice" tudi za pospeševanje umnega kmetovanja in
modrega gospodarstva. Z jedno besedo: „Novice" so bile učiteljice, budi-teljice in prejšnje čase tudi voditeljice vsemu slovenskemu narodu v vseh najraznejših strokah in zato nazivamo po vsej pravici peto dòbo slovenske književnosti „noviško". — „Novice" še izhajajo, ali danes seveda nimajo več ónega pomena, kakeršni so imele nekdaj.
Ako pa govorimo o „Novicah", govorimo tudi o Bleiweisu. Saj je bil dejanski urednik in pravi duševni oče „Novicam" do svoje smrti. Kar sem ti rekel o zaslugah „Novic", velja tudi o zaslugah Bleivveisovih.
Dr. Janez Bleiweis (Plavež) je zagledal luč sveta v 19. dan listopada 1808. 1. v Kranji. Šolal se je v Kranji, dovršil gimnazij v Ljubljani in se šel učit zdravilstva na Dunaj. Leta 1832. spiše prvo knjigo v latinskem jezici o pijavkah in dobóde čast zdravilnega doktorja. Ostane na Dunaji še 11 let in dobóde kmalu službo pomožnega učitelja na živinozdravniškej šoli. Leta 1836. izda nemško knjigo, kako se ozdravljajo najnavadnejše notranje bolezni pri konjih, po kateri je zaslovel še bolje. Lota 1843. ga pokličejo v Ljubljano, kjer je ostal do svoje smrti (19. listopada 1881. 1.)
Bazven „Novic" je spisal tudi mnogo samostojnih del. Izdal in spisal je razne knjige: bukve za kmeta, kako se konji podkävajo, murve sad ó, m e s o o g 1 e d u j e i n k 1 a v n a živina, nauk o u m n e j ž i v i n o r e j i (1871. 1.) in mnogo jednakih. Od leta 1844. je pisal in urejeval „Veliko pratiko". A tudi za omikance je skrbel. Izda val je „Slovensko berilo" (1850—1855.1.) „Koledarček slovenski" (1852—.1856.1.) z životopisi, podobami in pesnimi. Pornogel je tudi do Wolfovega slovarja, preskrbel 5 zvezkov „Slov. gledališčnih iger", bil je odbornik, predsednik in pisatelj „Matice Slovenske" in mnogo druzega. Bleiweis je bil učenjak, pisatelj, novinar, zdravnik, naroden gospodar in naroden poslanec. Kar le more nositi jeden človek časti in naslovov, vse to je nosil Bleiweis v obilej meri ... Po pravici ga je jel imenovati slovenski narod svojega „očeta".	Zdravstvuj !
P. B.
--y.-
Prirodopisno- natoroznansko polje.
<|>	Glive ali gobe.
live so rastline brez listja in brez cvetja, zatorej se zelò razločujejo od vseh drugih rastlin. Bastò po vlažnih, senčnatih krajih naše zemlje, a tudi pod zemljo, po drevji in po drugih stvaréh jih najdemo. Vselej rastó le tam, kjer se razkrojijo in gnjijó bodi-si rastlinske ali živalske tvarine. Posebno rade rastó in se prikažejo v velikem številu koncem poletja in v jeseni po kakem deževnem vremenu. Skoraj vse glive imajo lepe, žive barve, ali nikoli ne ónega lepega zelenila, katero vidimo pri vseh drugih rastlinah. Sploh so glive mesnate in nekoliko sočnate rastline, ki imajo večinoma klobuček na deblu in jih navadno gobe imenujemo. Nekatere gobe so dobre za jed, a mnogo jih je kvarljivih in zelò strupenih; zatorej je treba glive dobro poznati, da kdo od njih ne dobode bolezni ali še celò smrti.
Vse strupene glive so največ nečedne in omamno smrdljive. Ako se potipljejo, polzke so in vzprijemljive. A splošnega, zanesljivega znamenja vender še nimamo, po katerem bi mogli natanko razločevati strupene gobe od takih, katere so užitne. Sploh naj se pónine, da so vse gobe sumljive, katere 1. imajo neprijeten duh in okus; 2. katere so sluzaste ali slinaste, ali pa vže nekoliko nagnjite; 3. katere hitro izpremene barvo, ako se prelomijo ali narežejo; 4. katere imajo mnogo réz,kega sòka v sebi, in 5. vse óne gobe, katere rastó po nečednih krajih. A mnogo gob je tudi takih, ki nimajo tù naštetih lastnosti, pa so vender zelò strupene; zatorej je najboljše, da nabiramo in jemo samó óne gobe, katere prav dobro poznamo in vemo, da niso človeškemu zdravju k varljive.
Rudeča mušnica (rother Fliegenschwamm, Agaricus muscàrius) je goba platničarica, ker ima na spodnjej strani škrlatuo-rudečega, z belimi bradavicami posutega klobuka mnogo listkov ali platnic. Znotraj je ta goba čisto bela. Dokler je še mlada, zavita je od začetka v jajčasto belo odejo, ki se pozneje pretrga. Ostanki te odeje se vidijo kakor obročki na betu in kakor bradavice na klobuku. Gob platničaric, ki imajo nežne listke na spodnjej strani, imamo mnogo vrst (nekatere so tudi užitne) in so razširjene po vsej zemlji. Rudeča mušnica, ki ima rudeč, 5 do 15 cm širok in z belimi bradavicami posut klobuček, je sploh znana in zelò strupena gliva, ki raste pogo-stoma po naših jelovih gozdih. Ako se z mlekom zalije in muham nastavi, počepajo muhe po njej, odtod njeno ime: mušnica. Prebivalci severovzhodne Azije napravljajo iz nje ueko omotno pijačo.
Strupeni gobajur (Gifttäubling, Russula emetica Persoon) je kakor kri rudeča goba, ki raste po nekaterih listnatih gozdih. Kadar je ta goba stara, dobi lijasto podobo in uinazano-rudečo barvo.
Vzpomladna platničarica (Frühlings-Blätterpilz, Gift-Ohauipignon, Amanita verna Persoon) raste v vzpomladi in jeseni po gozdih in travnikih, pa tudi pod drevesi, katerim se po večkrat gnoji. Klobučkovi listki so navadno beli. Ta goba jo tudi strupena.
Divji ku k mak (wilder Hirschling, Gift-Reizger, Agaricus torminosus Schäffer) se pokaže koncem poletja in v jeseni po senčnatih listnih in jelovih gozdih. Največ teh strupenih gob je videti ob koreninah brezovine. Ker je ta goba zelò podobna užitnim sirov kam (Agaricus deliciósus Linne), zatorej nam je treba previdnim biti, kadar nabiramo gobe za jed. Divji kukmak se pozmi po kosmatem klobučku in pekoče ostrem, belem in rudečkastem soku, ki ima jako zoprn duh in oster okus.
Mlečna lisičica (Pfetì'erschwam m, scharfer Milchblätterschwamm, Agàricus piperatus). Ta goba raste od meseca avgusta do oktobra po travnikih, pašnikih in gozdih ; dokler je mlada, bela je kakor sneg, pozneje zarumeni ter postane rujavo- rudeča. Klobuček postane lijast in ob robu nazaj upognjen.
Smrtno strupeni kukmak (giftiger Hirschling, Agaricus Necator Persoon) raste po ònih krajih kakor divji kukmak.
Toliko o strupenih gobah, katere je treba dobro poznati in se jih čuvati, da kdo ne izboli.
Listje in cvetje.
Detetu.
Ne bom, ne bom pozabil te nikdar, O angel moj, predrago dete moje; Srce prepolno je podobe tvoje, Ne bom, ne bom pozabil te nikdar.
Ti moje vse si — raj, moj up jedin, Obrazek tvoj, to moje je veselje; Tvoj srčni mir so moje vroče želje, Ti moje vse si — raj, moj up jedin.
Ko v tvoje zrém nedolžno to okó, Kakó, kakó se duša mi raduje; Srce veselja meni poskakuje, Ko v tvoje zrém nedolžno to okó.
Bogastva nimam, ti si moj zaklad, In za zlató te vse ne dam, o dete! Za biserje svetä nikdär preštete; Bogastva nimam, ti si moj zaklad.
Zató nikar, o dete, ne žaluj ! Ti moje vse si — moje si veselje, Tvoj srčni mir so moje vroče želje; Zató nikar o dete ne žaluj !
A. Pin.
Move knjige in listi.
Hrv. pedag.-književ. zbor izdal je med drugimi tudi naslednjo knjigo:
* Pjevanka. Sto dječjih popie-vaka /.a jedno grlo s napjevi, tekstom i metodičkim uvodom za pučke Škole izabavištauredio F r. Š. Kuhač. Zagreb, 1886. 8°. 120 str. (Cena 1 gld.) — O tej knjigi ne moremo druzega izpre-govoriti nego samó to: hitro naj si jo naroči vsak učitelj, ki mu je na srci lepo ubrano narodno petje v ljudskej šoli. Tu bode našel lepo število primernih pesnic za ljudske šole, pa tudi za zabavišča, katerih posebno nam Slovencem zelò manjka. Želeti bi bilo, da bi tudi naši slovenski učitelji v obilem broji pristopali k hrvat, pedagog. - književnemu zboru, ter takó pomnoževali svoje knjižnice z vrlo dobro pisanimi pedagogičnimi knjigami.	T.
Rešitev obeliska v 10. „Vrtčevem" številu.
T
0	s 1 o i d			a
C	e	s	a	r
p t		i	c	a
r	opa			r
t	i 1 9		e 1 r	
t u		r	e : j k	
s|l		o g		a
k	a j f 1 r			a
n	a	R	0	d
s	1	a	v	a
P	0	d [ u 1 k		
P 1 1 e			v	e
k	0	c	k 1 a	
s	0	k J o		I
n	d	i	n	e
m	a	gl o		v
ll
e c
p r 1 i K u s
I t I o 1c i i | N | o
va ri
il
Josip grof Radecki, zmagovale« pri K usto ci i Novari.
Prav so ga rešili: Gg. St. Š. v ?; A.,Bagatelj v Ponikvah; Jernej Rajar, nadué. všempasu; Anab. Poniž, naduč. v Rihen-bergu; J. jnglič v Idriji; M. Rant na Dobrovi; Iv. Zarnik, učit. v Nevljah; Iv. Povh, učit. pri sv. Venčeslu (Štir.) ; .T. Vohinec v Kresnicah ; A, Kramar, mizar v Materiji ; Rob. Golii v Radovljici; — Alfonz Maloverh in Fr. Bregant, učenca v Ljubljani. — Gospa A. J. Nolli v Milanu; gospd. Apolonija Fatur v Postojni ; Jakobina Toinec uč. v Ljubljani in Jovana Leben, dekle v Horjulu.
Listnica. Gg. F. Š. v L).: Basen ni za natis;
treba bi jej dati vse drugo lice. — L. A. v T. : Rebusov ne moremo vzprejemati, ker nimamo lesorezca v Ljubljani, da bi nam je vrezal v les. — J. Z. v G: Nam bi najbolj ngajale kratke pesence, zložene v otročjem dubu. Pesnij „o domovini" imamo vže pre-veS in so tudi bolj za odraslo mladino. Kar je dobrega, pride na vrsto po prostora.
„Vrte«" izhaja X. dné vsacega meseca, in stoji za vse leto 1 gl. 80 kr.; sa pol leta 1 gl. 30 kr. Napis: Urednifitvo „VrtSevo," mestni trg, Stev. 23 v Ljubljani (Laibaeh).
Izdatelj, založnik in urednik Ivan Tomàie. — Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani.