;22
A   Funtek:   Molitvena knjiga
Zastave bujne se vijo pod nebom
In šum  nebrojnih  čet,  kot  šum,mogočen
Razburjenega morja,  zrak pretresa.
A evo,  evo  tam  ozarjen  duh
Kot zvezda repatica čez ozračje
Na vitkih krilih brzo semkaj  plove!
Trobenta silna  v  roki  mu;  kot  grom
Iz  viška gldsi se nad   nemim grdbjem.
Nebo  se jasni,  svit  se  zgoraj  siplje ;
Potresa zemlja v korenu se, poka;
Odpira  se,  zija  do  groba  gr6b.
^^S^^
Kostij mešanje  čudno!  Sum,  rop6t . . Pri driigu mrtvec giblje se,  oživlja, Na noge skoči,  sluša,  zre in teka, Orožje grabi,  v bojni red  se stavi: Nestrpno  čaka zmagovalnih bratov, Cakaje zraven davne pesmi peva. Planjava mrgoli, šibi se zemlja; Pretresa  zrak  se  in  nebo"  oživlja : Slavjanski  dan mogočno  se naznanja, A vila moja se do tal poklanja !
Zamejski.
:L.
Molitvena knjiga.
njiga srebrno kovana, Vezana  v usnje temnd; Ndnjo pred svetlim oltarjem Gleda mladenka  zvesto.
Vrste sicer obledele, Toda  izginil ni  čar: Cesto beseda pobožna Srca uteši  vihdr.
Molil  iz knjige  iskreno Praded je veli nekoč, Z glasom  tresočim pozival Svojcem  in sebi pomoč.
Iste besede pozneje Molil iz knjige je sin  — Rod je ohranjal za rodom Knjigi pobožen spomin . . .
V cerkve skrivnostni tihoti Moli zdaj   vnuka iz nje", Meni pa časov nekdanjih Slike se v duhu  vrste":
Zdi se mi,  kakor zveneli Tajni glasovi bi  tod, Kakor pred svetlim oltarjem Molil za vnuko bi rod !
A. Funtek.
Iz prirode.
a—a  rana pomlddi  svetle" Ob  vznožji  zelene gore
Iz tal je  vijolica  vzklila
In zvonček  droban poleg nje
Lepo  sta cvetela mlada, Opojno  dehtela oba Veselje in srečo pijoča V zadružni ljubezni   srca.
Morilna opade nekoč Vse cve"tije slana  čez noč: Vijolico  nežao je strla,
Ostavila zvonček  plačoč  .   .   .
P r i r6 d a ,  brezčutna si  ti, Tvoj  dih nam življenje mori! I zvonček  sneženi,  razcveli Poslej  si le smrti želi.
Usliši mu prošnjo nebo, Iskreno  njegovo  prošnjo : Spet  slana je  pala  morilna,
In zvonček je  — nagnil   glavo  .      .                          L. A.