Cerkvene zadeve. Pri Sv. Pavlu v Rimu. Spisal dr. Fr. K. (Dalje.) Tako je na morišču končal apostol Kristusov. Toda, kar \e nespametno pred svetom, je Bog izvolil, da bi osraraotil modre; in kar je slabo pred svetom, je izvolil Bog, da bi osramotil, kar je mogočnega; in kar je neimenitno in zaničljivo pred svetom, je izvolil Bog, in kar ni nič, da bi razdejal to, kar je. Rimskega cesarstva ni več, Neronov prah je veter raznosil, o njegovi vili, kjer sta bila slabotna starčka obsojena na smrt, ni sledu več; delo Petra in Pavla pa še stoji in njun grob je veličasten. * * * Mrtvo truplo Pavlovo je pobožna krščanska gospa dala pokopati na svoji njivi ob ostijski cesti, nekoliko bližje Rimu. Cesar Konstantin je nad njegovim grobom dal sezidati majhno cerkvico. Petdeset let pozneje je cesar Teodozij to cerkvico dal podreti in pozidati veličastno cerkev, dostojno velikega apostola. Dogotovljena je bila leta 395. Pozneje so }o razni cesarji, kralji, knezi in papeži popravljali, krasili in z bogatimi darovi obdarovali. Ta veličastna stavba ie stala skoro poldrugo tisočletje. Povodnje, potresi in sovražniki, ki so divjali krog Rima, je niso mogli uničiti. Bila je drago in ljubo svetiSče vsem krSčanskim narodom. Zvečer 15. julija 1823 pa je nek delavec po nemarnosti pustil tlečo pipo na podstrešju. Po noči se je zanetil ogenj, ki je upepelil popolnoma dragoceno svetišče. Samo veliki altar, pod katerim počiva apostol in pa zidovje v prednjem delu Je ostalo. Papež Pij VII. je ravno takrat bil na smrtni postelji, ko je gorela njemu tako ljuba cerkev. Njegovi dvorniki so molčali o tem, da mu ne bi grenili zadnjih trenotkov, in tako je sivolasi starček zatisnil oči, ne da bi bil zvedel za grozno nesrečo. Naslednji papeži so se obrnili na ves krSčanski svet, naj bi z milodari zopet povzdignil veličasten spomenik apostolu narodov. Vladarji in narodi so se odzvali in tako je v kratkih letih ustala iz pepela pomlajena cerkev. Papež Pij IX. io je slovesno posvetil leta 1854 o priliki razglašenja brezmadežnega spočetja blaž. Device Mariie. Navzoči so bili premnogi škofje iz vseh krajev sveta. Visoki zvonik nas že od daleč pozdravlja, sicer pa zunanja oblika nima kaj posebnega. Okolica pri Sv. Pavlu Je dandanes dokaj pusta in enolična, pa tudi nezdrava. Na prostranih pašnikih, ki v poletni vročini čisto izgorč, meketajo črede ovac. Ne daleč od cerkve doni blatna Tibera, ki se večkrat razliie in zapusti smrdljive mlakuže, pravo zalego znane italijanske mrzlice ali »malarije«. Zlasti zvečer, ko pekoče solnce zatone. se iz zemlje vzdigujejo pogubonosni soparji, ki posebno ptujcem lahko prinesejo smrt. Pred nekaterimi leti \e bil kraj tako nezdrav, da so zvečer celo menihi iz samostana pri Sv. Pavla pobegnili in šli iskat v mesto prenočiSča. Sedaj se ie sicer v tem oziru nekaj zboljsalo, vendar svetovati ni nikomor, da bi se ob večernem mraku tukaj hladil. Zatorej si tudi mi hitro oglejmo veličastno cerkev, da se predolgo ne zamudimo. Cerkev je z velikimi vrati obrnjena proti zabodu in z glavnim oltarjem proti vzhodu. Glavni vhod se začenja z velikim preddvorjem s krasnimi sivkastimi stebri. Nad velikimi vrati so veliki mozajiki t. j. podobe, ki niso z barvami slikane, marveč sestavljene iz razno barvanih kamenCkov. Predstavljajo nam Kristusa med Petrom in Pavlora, preroke i. dr. Tukaj še delo ni dogotovljeno, zato so velika vrata vedno zaprta in v cerkev se gre navadno od severne strani, kamor se ravno pride po cesti iz Rima. Tu je treba dokaj odločnosti in potrpežljivosti, da se človek otrese vsakovrstnih kramarjev, besačev in postopačev, ki se vsu- jejo na ptujca, kakor ose na hruško. Navadno nam že kak postopač privzdigne težko kožnato zagrinjalo, ki brani, da ne gre prah in vročina skozi odprte duri v cerkev. Še nekaj korakov in že stojimo v prednji poprečni ladiji blizu velikega oltarja. Oči nam sicer radovedno smukajo na vse strani, toda koraki nas najprej popeljejo pred veliki oltar, na grob velikega apostola narodov. Tu se spustimo na kolena, srce nam se nenadoma napolni z nepopisliivimi občutki veselja, pobožnosti, spoštovanja, hvaležnosti, v duši nam mahoma zasije vse veličie Kristusovega evangelija. Tukaj počiva izvoljena posoda Jezusovega imena, tu so shranjeni telesni ostanki onega apostola, ki je tako neznansko veliko pretrpel za Kristusovo vero in ki je njegov evangelij zasejal skoro po vsem rimskem cesarstvu. Veliki oltar je na oni strani, ki gleda po cerkvi, ograjen z marmornato ograjo, na kateri gorč noč in dan luči, kakor pri Sv. Petru. Izza ograje vodi nekoliko stopnic v spodnji prostor, kjer je zopet oltar. Ako gledaš na oltar, kjer je drugači navadno tabernakelj, vidiš železno omrežje. Za omrežjem je marmornata ploSča s priprostim napisom: Paulus Apostolus Martyr (Pavel apostol mučenec); za to ploSčo so shranjeni sv. ostanki velikega apostola. Vsi ostanki Pavlovi pa niso tukaj, marveč nekaj jih je pri sv. Petru, glavi obeh apostolov prvakov pa sta v cerkvi sv. Janeza lateranskega. (Dalje prih.)