Razmišljanja ob podražitvah
Kruh naj 
pomeni 
spoštovanje
Težko se je vzdržati in molčati, kadar nas opozarjajo na nove, višje cene. Posebno pa osupnemo, kadar naša javna občila tako mirno, brez zadrege in brez posebnih pojas-njevanj napovedujejo podražitve osnovnih živil — mleka in kruha.
Drugače sprejemaš podražitve drugih živil, ki ne spremljajo vsakodnevnega življe-nja — a kruh! Ta ima posebno visoko mesto med vsemi živili.
KRUH, ki so ga pogrešale naše pretekle ge-neracije — boj za kruh in za sitost. to je bil tudi boj naše revolucije za enakomerno porazdelitev vsem, ki so hlastali za njim, ki so ga želeli dati svojim otrokom in ga razdeliti vsem lačnim.
Tako daleč je že od takrat, ko so bili brezpo-selni srečni, če so ga dobili vsaj košček na dan, tako daleč od časa, ko so otroci stegovali roke in prosili zanj, pa so premnogi ostali nepotešeni. Pozabili smo tudi na tiste čase, ko ga ni bilo ne v zaporih ne v taboriščih in so Ijudje vsak dan usi-hali in umirali. In kako blažen nasmeh so utru-jeni in lačni borci namenili hlebčku kruha, ki ga je požrtvovalna gospodinja privoščila partizanom namesto svoji družini.
Mnogo vzdihov in prošenj za kruh bi lahko s primeri potrdili, mnogo življenj je moralo ugasni-ti, ker se niso nikoli nasitila. Danes je nemogoče opravičiti strahotne razlike med presitim, razvi-lim in na počasno smrt obsojenim nerazvitim svelom. Kje so vendar meje tega strahotnega boja za obstoj in boja za preživetje?
Ne moreš ostati ravnodušen. Ne moreš mol-čati in sprejemati vseh ukrepov brez ugovora. Toda poštenega ugovora!
Tudi pri nas smo svet v malem, svet z razli-kami. Na eni strani prebivalci, mimo katerih gredo cene navzgor ali navzdol — ne trenejo, ne premislijo—kruhprinjihnivzvišenoživilo. Čeje prestar, ga zavržejo, napolnijo z njim bližnje smetnjake, kajfi že naslednji dan si lahko kupijo boljšega, svežega, ne glede na ceno. Na drugi strani pa so prebivalci, ki jim kruh pomeni skoraj glavno hrano in zato z njim ravnajo preudarno, si ga pravilno porazdelijo, ga nikoli ne zavržejo, ker ga težko kupujejo, ker morajo tudi vse svoje prejemke natančno in premišljeno — po dnevih in tednih porazdelitl. Zato so cene kruha za prve prenizke, za druge previsoke in nikoli ni mogoče z nobenimi ukrepi pravilno uredili in ne obuditi kulture srca in pravilnega odnosa do živil, ki so osnovna za naše preživljanje. Če bi lahko našli čudodelno bodalo, ki bi vsakokrat zbodlo tiste- . ga, ki z lahkim srcem odmetava kruh in če bi našli še bolj čudodelno tarifo samo zanj, da bi mu to ob vsakem takem poskusu preprečila, šele takrat bi lahko govorili o prevzgoji Ijudi. Premnogi gotovo nikoli niso okusili lakote in si nikoli \z globine srca v trpljenju gladu niso zaže-leli KRUHA, KRUHA!
Res je nemogoče vedno misliti na minule čase pomanjkanja in bede, toda čas, ki ga ži-vimo sedaj, bi se nujno moral dotakniti vsako-gar, da bi preprečili tako sramotenje našega kruha.
Zato niso vedno odločujoče cene — odloču-joča je naša kultura vesti in kultura razumevanja do vse hrane, posebno pa do kruha.
Kruh naj za nas vse pomeni spoštovanje — spoštovanje ob nizki ali pa ob previsoki ceni. Šele lakrat bo njegova cena — prava cena.
Jožica Zoroja