Dopisi,
Iz Zagreba 9. dec. A. K-s. — Razun v 45. listu „Novicu omenjenih knjig, je prišel (e dni na svitlo jugoslovanski zabavnik „Leptir" za 1860. Kinčate ga dve podobi v jeklo vrezane od domačega mojstra Hiihna. Perva je slika Jelačica bana, druga pa grada Serijskega. Nadurno se,   da bodo „Novicett v kratkem kaj   več govorile o
395
„Leptiruu. — Dotiskana je ravno kar Sulekova „Cvietana„ in pod tiskom se nahaja horvatska bib liografia. Za horvatsko bo prišla slovenska na versto, potem serbska in potem bulgarska. — Z velikim veseljem smo zvedili, da je po smerti gosp. Fr. Lipolda izpraznjeno mesto ravnatelja ljudskih in realnih šol v Celji podeljeno čast. gospodu Fr. Kalin-u, dosedanjemu kaplanu pri sv. Križu poleg* Slatine, rojenemu iz Kostanjevice na Kranjskem. Kdor ve, koliko upliva ima domoljuben ravnatelj na šolsko mladež sploh , in koliko koristi obeča takšen upliv pri izobroževanji šolskih pripravnikov, ne bo mogel dosto prehvaliti milosti našega kneza in škofa Slomšek-a, ki so blagovolili tako imenitno službo izročiti vrednemu sinu naše domovine!
Iz Gradca 6. dec. dr. R. — Te dni smo slišali tukaj mojstra godeov, Henrika Vieuxtemps-a, ki je prebiral strune na javorovih goslih tako umetno in tako gladko, kakor da bi se zibali mili glasovi na lahkih krilih zefirovih. Nas Slovane je posebno radučevala „Fantaisie Slave", ktera je vsem poslušavcom tako dopadla, da je umetnik še tukaj ostal za dan dalje, kakor je bil namenil, ter da je nocoj na občno zahtevanje, kakor je javil načert, nas še enkrat vodil po svetotajstvu slovanskih napevov. Zdaj so strune pevale naše nježne milotužne žalostinke. zdaj sladke glase pesmic ljubeznih, zdaj so sopet donele našo budivne davorije. Jugoslovan, Ceh, Rus, Poljak, — vsak je slišal mile domače čarobne glase svojih pesmic, — čutili smo, da se smo, da se se nismo potonili v materialni nemarnosti, da še bijejo serca iskreno za reč domačo. — Ploskanja, živijo-, slava- in at' žije-klicov ni bilo ne konca ne kraja, kar ni veljalo samo umetniku, ampak še več predmetu. — Temu nasproti je celo smešno, kako nc-kteri dunajski časniki zabavljajo „Wanderer-au , ki je pri neki priložnosti rekel, da on ni „nemškia časnik, ampak avstrijanski v nemškem jeziku pisan, ter da čuti, kakor do nemškega, enako spoštovanje in enako nagnjenje do vseh drugih avstrijanskih narodov. — To je poštena beseda, al žalibog! daje večini druzih časnikov tern v peti, kterim so vsi 28 milijoni nenemških soderžavljanov le beli za-murci, kteri samo od njihove milosti životarijo. Mislili smo, da je pravilo: ljubimo svojo narodnost, pa spoštujemo vsako drugo — ne samo slovansko geslo, temuč tudi vseh drugih avstrijanskih narodov; pa te naše „bar-barske" misli so se začele zelo spodtikati. Nikakor ne moremo verjeti, da se teh načel derži nemški narod, marveč le samo trohica tistih rojakov, kteri so pravico za se v zakup vzeli in za — zidove, nam neizvoljenim pa le velikodušno prepustijo kervave žulje. Pa zaupajmo v Boga, v svojo razsvitljeno vlado in v same sebe, ne podpi-rajmo časnikov nam sovra&nih % denarno po-močjo. Kadar pa se bodo deželni zbori posvetovali zastran židovskih razmer, se hočemo spominjati njih bratovske ljubezni do nas.
Iz Gorice 2. dec. M. S. — Predzimsko vreme nam sploh kaj slabo streže. Od kar je huda burja potihnila, v eno mer dežuje. Poljski letošnji pridelki so bili sploh ubožni. Vina je bilo malo; gorice so dale malo več ko napol lanskega pridelka, ravnine pa celo nič; strašna nesreča je vse pokončala. Kmetje so v velikih stiskah. Belega žita je bilo za srednjo letino, sena še precej, krompirja malo, pa še ta droben, repe tudi malo in tudi drobne; ajda je na polji konec vzela. Drago je vse; le „obroči" se zdi, da morejo po ceni biti, s kterimi kratka pamet praznoto širi. Na železnici se spet naprej dela. Ob času vojske je delo zastalo; hočejo pa zdaj dohiteti. Sliši se, da bode v enem letu zlo dognana. Največ dela je z mostom čez reko Sočo blizo Gorice. Res orjaško delo! Most sicer ne bo sila dolg, pa sila visok.
Iz Železnikov 5. grudna. — Po besedah pratike se nahajamo sicer še v jeseni, al bela oprava cele narave in merzia burja nam djausko spričujete terdo zimo. Sv. Martin,
kogar god so prijetni solnčni žarki slavili, je poterdil tudi letos svojo staro pravico s tem, da nam je v malih dneh toplo vezovanje z belo odejo povernil. Mnogim je bil ta dar prezgoden, ker še niso bili stelje spravili, tolikoveč pa je bila njih marljivost, ko je bil, prav kakor nalašč, sneg za ene dni že skopnil, da so si urno preskerbeli te za živino tolikanj potrebne reči. Zdaj pa je žemljica zopet v beli plajšč zavita in sicer, če ljudska prislovica ne laže, da „grudnov sneg je jeklen" za dolgo dolgo časa. — Kar že mnogo let ne, se je pripetilo letos, da sta se ris in volk pritepla v naše hribe. Posebno volk je gospodaril kaj nemilo in je nekemu nasamnemu kmetu nek 6evet glav drobnice pokončal. Pri svojem okrutnem početju pa se je obnašal tako prederzen, da je res čuda, kako da ga ni puška zadela. Sledili so ga celo v ravnini, in iz tega prerokujejo ljudje hudo zimo. Zdaj se je nek zatepel v poljansko dolino, in slišali smo, da ima tudi tam še vedno dobro nabrušene zobe. — Družin posebnost nimamo, toraj za danes z Bogom.
J. Levičnik. Iz Ljubljane. Vr četertek predpoldne so Njih eksce-lencija prečastiti gosp. deželni poglavar grof Chorinskv vpričo mestnih odbornikov, magislratnih uradnikov in obile množico tukajšnih mestnjauov namestnemu županu gospodu Janezu Gutman-u od Njih Veličanstva mu podeljeni vitežki križ Fran c-Jožefo vega reda z veliko slovesnostjo na persi pripeli. To cesarsko poslavljenje, ki ga je danes namestni župan gospod Janez Gutman prejel, je najvišje, ki je dosihmal mestne župane ljubljanske in magistratne uradnike zadelo. Oznanivši to svečanost naj omenimo pri tej priliki tudi moža, ki je ravno ta mesec in na ravnno tem mestu pred 15 leti (2. dec. 1844) za mestne zasluge zlato cesarsko svetinjo prejel in kterega so v torek 6. dan t. m. v Loki pokopali — gosp. Luka Susnik-a, veliko let pridnega magistratnega sve-tovavca, ki je zadnji čas svojega življenja se iz Ljubljane preselil v Loko, svoj rojstni kraj, in ondi v 79. letu svoje starosti 4. dan t. m. umeri.
Iz Ljubljane. Kakor slišimo, se bode še ta mesec oklicala nova postava za ljubljanske posle (Dienst-botenordnung) in že za novo leto veljavo dobila. — Po razglasu cesarskega vojaškega vozarstva se bo ta mesec spet veliko za vprego popolnoma pripravnih srednjih in velikih konj po dražbi na prodaj dalo, in sicer 14., 17., 21., 24., 28. in 31. dan tega mesca, vsakrat po 50 konj, na mestnem sejmišu. — Zima z drugim snegom je tudi pri nas nastopila; kakor pa snega ni ravno na debelo, tako dosihmal tudi še ni bilo hudega mraza čez 6 stopinj; škoda le, da pervi sneg je padel na skoz in skoz premočeno zemljo.
396