List 33.
Kaj je žabica pri goveji živini ?
v
Žabica, ovčič in saj o ve c so tri imena , sploh med slovenskim ljudstvam znane, s kterimi veči del govejih bolezin kerstijo. Ce bolezin ni ovčič ali sa-jovec, je pa žabica; — to je trojica bolezin.
Od ovci ca in saj ovca smo že večkrat govorili in razjasnili: ktere bolezni zapopadeta. Treba je, da tudi žabico enkrat pretresemo in preišemo: za kako sne bolezni to ime velja, ktero nevedni vrači rabijo, ki le po imenih živino ?)cajtajo", brez da bi prav ve-dili za sedež in lastnosti bolezin, kakor tudi za vzroke ne, iz kterih izvirajo, in za zdravila, s kterimi se ozdravljajo.
Preišimo narpoprej, kaj si ljudje sploh mislijo: od kod da žabica pride?
Žabica pride — mislijo ljudje — po neki majhini kakor leča veliki, uši podobni, rudeči živali, ktero živina večidel na pasi požre ali živo ali zmučkano med zobmi, in po kteri zboli. Ker se ta žival nekterim ^majhni žabi" podobna zdi, jo „žabicoa imenujejo, in po nji je bolezin, ktero napravi, ime ;,žabica" (žabca) dobila.
Ko je živina to žival živo požerla — pravijo — začne divjati, teško sope, je nepokojna, se na tla meče In okoli sebe bije. Je pa mer t v o požerla, postane žalostna in klaverna, vamp se ji napne, blato zapre, ne je in ne prežvekva, ima merzle ušesa itd. Ako
ee ji berž ne puša na ušesih ali pod repam (kar imenujejo J5žabico rezati" in „žabco tepsti4', če se narezane ušesa ali rep s šibico tepo, da kri bolj teče) , se nabere veliko kervi v podobi kervavih klobas v čevih , če je živina žabico živo požerla, — če pa mertvo, se nabere kri v ritniku, ktera se mora naglo iztrebiti, kar imenujejo ^žabico trebiti ali dreti". — Zraven tega rabijo še druge reči: v več krajih vjamejo zeleno žabico, kar se mora pa pred sv. Jur-jem zsroditi, jo potem posuše in žabčini živini noter dajo; Kjer nimajo zel. žabice, dajo navadno mertvo žabo na jesihu ali laškim olju; — dajejo tudi d rož, ki-sliga zelja in več druzih reči.
Scer je več sort žabic znanih, namreč ušesna, glavna, ledna, suha, mokra ali napeta. Ušesna in glavna je tista, kadar ima živina merzle ušesa, glavo pobesi, divja itd.; — ledna, kadar je križ vroč, se v ledju ali ritniku kri nabera; — suha, če je živina zaperta in gre le malo suhima blata od nje; — mokra ali napeta, kadar je vamp zlo napet, ker mislijo, da je po vodenim sopuhu napet.
To so navadne misli zastran žabice. Ne čudimo se, da je velika zmešnjava v teh rečeh med našim ljudstvam. Saj ni od nikdar praviga poduka poprej imelo.
Vsak, praviga živinozdravništva pa le nekoliko iz-učen človek lahko iz rečeniga zapopade , da žabica ni nobena posebna bolezin , ampak da je navadna bolezin vampa (Wanst), devetogubnika (Loser) ali čev, zlasti ritnika (Mastdarm), pri kteri živino napenjati začne in se ji blato zapre, včasih se kervi v ritniku nabere, ktera se pa večkrat še le po sirovim seganju v ritnik napravi, če segač z nohtmi in sploh s silnim praskanjem po ritniku žilice predere, da začne kri teči. Kar je sirov segač le sam storil, pride potem bolezni v krivico !
Umni zdravniki imenujejo to bolezin, ktero nevedni mazači „žabico" kerstijo, napenjanje ali po zabasanim vampu ali devetogubniku, ali po za-pertih čevih, ali pa kervomočnost v ritniku.
Začne se pa ta bolezin večidel po napčni klaji, ali pijači, ali na paši, ali v hlevu, brez da bi ravno treba bilo povžitiga merčesa dolžiti, od kteriga večidel ni duha ne sluha.
Ozdravljanje je le tisto pravo, ki si prizadeva vamp in čeva nedležniga zapopadka izprazniti, kakor ;,živinozdravništvo" pri napenjanju, grizenju in zapertih čevih uči. Ce kri zlo proti pljučam in m ožgani m sili, kar se pri napenjanju rado primeri, je treba pušati iz vratne velike žile, pa ne iz ušes ali repa, kar pri goveji živini nič ne zda in je le prazna igrača, kakor da bi hotel kožuh umiti, pa ga ne zmočiti. Naj se tedaj nihče ne da s praznimi in vražnimi mislimi zastran 5?žabicea motiti. Preč tedaj s tem praznim imenam, in poprimimo se tacih, ki bolezin pravzaznamvajo.