UDK 330.342
.2 :316.323
.83
Ratko Ščepanović
RAZLIKE V RAZUMEVANJU PRIHODNOSTI
Članek je osredotočen na analizo predpostavk različnih gledanj na naravo razlik med ) ,raz-
vitimi« in » nerazvitimi«. Konservativne teorije menijo, da so te razlike zgodovinsko pogojene
in da bo v prihodnosti na osnovi nadaljnje visoke gospodarske rasti prišlo do enakomernejše
delitve družbenega bogastva ter s tem do zmanjševanja razlik med »razvitimi«-in »neraz-
vitimi« . Reformistične teorije menijo, da so vsaj nekatere razlike strukturalno pogojene in da
lahko do zmanjševanja razlik pride le postopno in s sporazumnimi reformami . Radikalne
teorije pa razlog obstoja in povečevanja razlik nahajajo v samem delovanju kapitalističnega
načina proizvodnje .
In this article author reveals thepresumptions of different comprehensions ofthe nature ofdif-
ferences between »developped« and »underdevelopped« . Conservativist theories claim that
these differences are historicaly conditioned, and that on the basis offurther economic growth
in the future will arrive to a more regular division of social richness, and with this to the di-
minishing ofdifferences between »developped« and »underdevelopped« . Reformistic theories
say that at least some differences are structural-conditioned, and then it can arrive to a di-
minishing of differences only gradually and with agreement reforms . Radical theoriesfind the
reason of difference increasement in the functioning of capitalistic mode of production itself
.
razvitost, nerazvitost, ekonomska rast, blaginja, produkcijski način, futurologija
Kot izhodišče za našo analizo nam služi teza, da so obstoječe razmere in procesi
nadaljnjega razvoja v neki deželi odvisni od tega, kako se neka dežela vključuje v
svetovni ekonomski sistem in kakšen položaj v njem zaseda . Seveda pa ima ta teza
več predpostavk : prvič predpostavlja, da nekaj takega, kot je svetovni ekonomski
sistem, sploh obstaja, drugič predpostavlja, da velika večina dežel nima samoza-
dostnih in zaprtih nacionalnih ekonomij, in tretjič predpostavlja, da ima svetovni
ekonomski sistem pomemben vpliv na razmere in procese v deželah, ki so v ta si-
stem vključene .
Pritrdilno ali nikalno odgovoriti na te predpostavke pomeni že osvojiti neko
teoretično pozicijo, ki pa ima svojo pravo veljavo samo znotraj neke teoretske kon-
cepcije . Pritrdilen odgovor na te predpostavke pa hkrati pomeni tudi zanikanje na-
sprotnih predpostavk: ideja, da obstoji svetovni ekonomski sistem s svojo historično
spreminjajočo se strukturo in s svojim zakonom delovanja, pomeni zanikanje ideje,
da je ta sistem samo nevtralen prostor, v katerem nacionalne ekonomije menjujejo
svoje presežke, trditev, da v tem sistemu deluje nek zakon, pomeni zanikanje trdit-
ve, da se lahko nacionalne ekonomije do tega sistema vedejo povsem poljubno, tr-
191
ditev, da ima svetovni ekonomski sistem pomemben vpliv _na razmere in procese
v neki nacionalni ekonomiji, pomeni zanikanje trditve, da za spoznanje razmer v
neki deželi zadošča razkritje »endogenih« dejavnikov . Teza, da so obstoječe razme-
re in procesi razvoja v neki deželi v veliki meri odvisni od tega, kako se ta dežela
vključuje v svetovni ekonomski sistem in kakšen položaj zaseda v njem, pa narav-
nost »
kliče« po analizi »ekdogenih« dejavnikov .
Če navedene teze že predstavljajo neko teoretsko pozicijo, potem utemeljitev
teh tez zahteva neko teorijo. Čeprav tu ni pravo mesto za razpravo o epistemoloških
problemih utemeljevanja znanstvenih teorij, moramo v zvezi s teorijami, ki sledijo
Marxovi zasnovi teorije, omeniti vsaj dvoje
: za Marxa so vse poglavitne ekonomske
kategorije (še posebno kategoriji presežne vrednosti in vrednosti delovne sile (mez-
de) kot sestavini kapitala) iracionalne . V svoji pojavni obliki te kategorije skrivajo
bistvo družbenih razmerij, iz katerih izraščajo
. Zato se teorije, ki slediju Marxu, ni-
kakor ne morejo utemeljevati na pojavnih »dejstvih« ali nekakšnih površinskih »ka-
zalcih«. V vsaki teoriji je prisoten »judical blindness« .' Vsaka teorija ima »vidno po-
lje« in »polje slepote« . Zaradi iracionalnosti ekonomskih kategorij lahko različne
teorije isto dejstvo »vidijo« na povsem različne načine (posojila tujega kapitala eni
vidijo kot pomoč, drugi pa kot vsiljevanje neugodne delitve dela), toda kar je še
usodnejše: posamezne teorije je zaradi svojega »polja slepote« nekaterih dogajanj in
procesov sploh ne vidijo. V zelo splošni obliki lahko rečemo, daje položaj vsake de-
žele v svetovnem ekonomskem sistemu odvisen tudi od tega, kako pravočasno spoz-
na zakone in tendence delovanja svetovnega ekonomskega sistema in se nanje tudi
pravočasno pripravi (finančno, razvojno-tehnološko, kadrovsko-izobraževalno : za
tehnologijo leta 2000 se kadri izobražujejo danes, itd
.). Dežele, ki so v vrhu svetov-
nega sistema, ne bodo samo delovale tako, da bi se ohranjali dosedanji »mehaniz-
mi« sistema, temveč bodo tudi drugim ponujale teoretske in praktične »rešitve« za
perpetuiranje obstoječega sistema . Dežele, ki pa bodo hotele iz podrejenih položa-
jev bodisi prodreti više ali pa si bodo prizadevale za spremembo delovanja »meha-
nizma« svetovnega ekonomskega sistema, pa bodo morale s čimmanj slepote, dal-
tonizma in optičnih prevar spoznati, kako ta sistem deluje in kje je ranljiv .
Ob koncu 19
. stoletja se začne znotraj »levice« diskusija o Marxovem konceptu
akumulacije
. Ena od pomembnih tem te diskusije je bilo vprašanje, ali je možno z
Marxovim modelom akumulacije pojasniti nastajajočo mednarodno delitev dela,
formiranje imperialističnih in kolonialnih dežel, skratka ali je možno ta model upo-
rabiti tudi za analizo odnosov med narodi
. V tej diskusiji so sodelovali vsi najpo-
membnejši teoretiki »levice« po Marxu
: Edward Bernstein, Heinrich Cunow, Karl
Kautsky, Plehanov, Tugan-Baranovski, Conrad Scmidt, Rosa Luxemburg, Lenin,
Henryk Grossmann, Nikolaj Buharin itd .
Diskusijo je začel Edward Bernstein s svojimi članku in s knjigo
: Predpostavke
socializma in naloge socialne demokracije (Stuttgart, 1899) . Bernstein meni, da se
ekonomski razvoj ni vršil tako, kot sta predvidevala Marx in Engels
. »Število last-
nikov se ni zmanjšalo, temveč se je povečalo
. Ogromno povečanje družbenega bo-
gastva ni bilo spremljano s čedalje manjšim številom magnatov kapitala, temveč z
vse večjim številom kapitalistov vseh stopenj . Srednji sloji spreminjajo svoj značaj,
toda ne izginjajo z družbene lestvice« . 3 Neprestan napredek tehnike ne vodi v cen-
tralizacijo in koncentracijo kapitala, resnica je, da se v večini industrijskih vej manj-
ši in večji obrati kažejo popolnoma sposobni za življenje ob velikih
. Število teh ob-
ratov celo raste
. V kmetijstvu seje zmanjšalo število velikih obratov in povečalo šte-
vilo manjših .
Nasproti stališču R
. Luxemburg, da krediti ne delujejo proti krizam in da po-
spešujejo nastajanje protislovnosti med proizvodnjo in potrošnjo, Bernstein meni,
da prav krediti omogočajo vse večjo izravnavo proizvodnje in potrošnje . R. Luxem-
burg že v tej polemiki (1898) z Bernsteinom zagovarja nekatere ideje, ki jih bo kas-
192
neje (1912) razvila v svojem najpomembnejšem delu . Luxemburgova meni, da ka-
pitalizem sploh še ni vstopil »v tisto fazo popolne kapitalistične zrelosti, ki je
pred-
postavljena v Marxovi shemi periodičnosti kriz« . Ne samo, da se silovitost kriz ne
zmanjšuje, obstoječe krize sploh še niso prave krize . Čas, ko bodo krize vodile do
propada kapitalizma, bo šele prišel. Zlom se bo zgodil šele, ko bo v celoti ustvarjeno
svetovno tržišče in ga ne bo mogoče povečevati z nikakršno razširitvijo . Bernstein
meni, da ima svetovno tržišče sposobnost intenzivne razširitve in da je ravno
raz-
širitev proizvodnje življenjskih dobrin (znižanje cen teh dobrin) tisti dejavnik, ki je
največ »doprinesel k ublažitvi ekonomskih kriz« .4
Sklicujoč se na ekonomski razvoj po Marxovi smrti (širjenje svetovnega tržišča,
pojav kartelov, izboljšanje kreditnega sistema), Bernstein meni, da je treba teorijo
o neizogibnem propadu kapitalizma nujno zavreči . Ne samo, da se nasprotja med
kapitalom in delom, med razvitimi in nerazvitimi deželami ne poglabljajo, ta na-
sprotja se zmanjšujejo: silovitost kriz se zmanjšuje, razredni boj popušča . »Ne mo-
rejo se ugotoviti niti znaki ekonomskega svetovnega zloma doslej nevidne ostrine
niti se ne more izboljšanje poslov, kije medtem nastopilo, označiti, daje samo krat-
kotrajno . .. Namreč, ali velika prostorska razširitev svetovnega tržišča, skupaj z iz-
rednim zmanjšanjem časa, ki je potreben za prenos novic in za transport, ne pove-
čuje možnosti ublažitve motenj in/ali neverjetno povečano bogastvo evropskih
in-
dustrijskih držav, skupaj z elastičnostjo sodobnega kredita in z nastankom indust-
rijskih kartelov ni zmanjšalo moč povratnega delovanja krajevnih in delnih motenj
na obče gospodarsko stanje, tako da je treba obče gospodarske krize, podobne pred-
hodnim, vsaj na daljši rok smatrati za sploh neverjetne .«
5 Bernstein meni, da ni vi-
deti znakov ekonomskega svetovnega zloma, da se nasprotja ublažujejo, zaradi če-
sar bo sam razvoj odpravil nasprotja med družbenimi razredi. Družba bo po mirni
poti prešla v socializem . Misel o revoluciji je postala nepotrebna .
Eden prvih, ki je reagiral na Bernsteinova stališča, je bil Heinrich Cunow . Cu-
now meni, da se akumulacija res ni »vršila s takšnim hitrim tempom, kot sta ga
Marx in Engels predpostavljala koncem štiridesetih let . ..«6 Toda razlog netočnosti
Marxove diagnoze ni v tem, da seje Marx zmotil v presoji tendenc kapitalističnega
razvoja, temveč ta, da ))je kot polje delovanj teh tendenc v bodočnosti predpostavil
tedanje tržišče, s posebnimi kvalitetami, ki so bile pogojene z njegovo omejenostjo
in sije nadaljnji razvoj zamišljal samo kot nadaljevanje procesa, ki seje odvijal pred
njegovimi
očmi«
.' Marx je tendence, zakone, ki so nastali v določeni fazi, posplošil
in menil, da ostajajo isti v vseh stadijih . Isto napako dela tudi Bernstein: »iz položaja
trga kapitala in industrije zadnjih desetletij (sklepa), da bosta sedanji tempo in se-
danja smer ekonomskega razvoja . . . tudi v bodočnosti ostala nespremenjena in se
ne vpraša ali obstojijo tudi pogoji za nadaljnje širjenje svetovnega tržišča,
ki bi bil
skladen z razvojem proizvodnje .«' Čeprav kapitalizem neprestano širi svetovni trg,
pa je samemu načinu kapitalistične produkcije inherentno to, da ustvarja hiperpro-
dukcijo, tj. produkcijo, ki jo tržišče po pravilu ne more absorbirati . Zato kapitali-
zem na nujen, »od želje in hotenj« neodvisen način vodi k zlomu . Edino, kar je ne-
gotovo, je to, »v kakšnih okoliščinah bo prišlo do zloma« .'
Tugan-Baranovski je s svojim delom Theoretische Grundlagen des Marxismus
»nalil olje na ogenj« revizionizma. Po njegovem mnenju ima Marx kar dve teoriji
zloma: ena teorija temelji na predpostavki padanja profitne stopnje, druga pa na
predpostavki nezadostne potrošnje. Tugan-Baranovska meni, da ne drži ne ena ne
druga teorija. Kapitalistični način proizvodnje stalno »iznajdeva« nove načine, s ka-
terimi se uspešno zoperstavlja padanju profitne stopnje, kot tudi načine povečeva-
nja potrošnje . Kapitalizem vsebuje neskončne možnosti razvoja, zato tudi ni nei-
zogiben zlom kapitalizma. Če hoče človeštvo doseči socializem, mora biti to nje-
gova zavestna odločitev .
193
»Človeštvo ne bo nikdar doseglo socializma kot darila slepih, elementarnih eko-
nomskih sil, temveč mora, osveščeno svojega cilja, delati za novo ureditev - in se
boriti za njega .«10 S tem je Tugan-Baranovski diskusijo protisnil iz ekonomskega
področja na področje zavestnega delovanja . Conrad Schmidt v svoji kritiki Tugan-
Baranovskega izhaja s stališča, da Marx ima teorijo zloma . Bistvo te teorije je, po
Schmidtovem mnenju, teza o nezadostni potrošnji. Kapitalisti se upirajo vsakemu
povečanju mezd zato, ker s tem povečujejo svoj dohodek, maso akumuliranega ka-
pitala. Nizke mezde pa pomenijo nizko kupno moč . Zato potrošnja »ne drži koraka
s tempom« akumulacije kapitala. Izvoz in neproizvodni državni stroški do neke
mere zadržujejo proces čedalje večjega razkoraka med akumulacijo kapitala in ne-
zadostno potrošnjo. Kapitalizem po svoji naravi ustvarja hiperprodukcijo . Poveča-
na konkurenca na tržišču in pa vse večje težave pri prodaji blaga ustvarjajo tendenco
zniževanja cen. Tendenca zniževanja cen pa istočasno pomeni tendenco padanja
dohodkovne mere in povprečne profitne mere . Proizvodnja bo čedalje manj renta-
bilna, kapital čedalje manj zainteresiran za nova vlaganja . Razvoj kapitalizma je
zato istočasno razvoj v njegov propad . Težak položaj bo družbo silil k prehodu v
novo, socialistično ureditev .
Karl Kautsky seje v to diskusijo vključil dvakrat . Najprej seje lotil kritike Bern-
steina, potem pa še kritike Tugan-Baranovskega . Problem, ki ga Bernstein načenja,
po mnenju Kautskega sploh ne obstoji . Bernstein meni, da sta Marx in Engels raz-
vila teorijo »o veliki, obči krizi kot neizogibni poti v socialistično družbo« . To pa,
po Kautskem, sploh ne drži. Čeprav sta verjela, da se morajo ekonomske razmere
v kapitalizmu poslabšati, pa ne trdita da bo nujno prišlo do vsesplošne krize in zlo-
ma. Bistveno in originalno za njuno teorijo je, po Kautskem, da menita, da je »vse
večja moč in zrelost proletariata« tisti odločilni dejavnik, ki bo uresničil prehod v
socializem. Kautsky je v svojem obračunu z Bernsteinom menil, da bo Bernsteina
utišal enostavno s tem, da se izogne teoretski diskusiji in da ves problem proglasi
za neobstoječ . Toda ko je Tugan-Baranovski diskusijo ponovno izzval, je moral tudi
Kautsky drugače reagirati . V svoji kritični oceni knjige Tugan-Baranovskega Teo-
rija in zgodovina trgovskih kriz v Angliji je moral Kautsky jasno opredeliti svojo
pozicijo. »Tako kot se povečuje nasprotje med kapitalom in delom v okviru vsakega
naroda, tako mora naraščati tudi nasprotje med eksploatatorji različnih narodov v
tisti meri, v kateri se zožuje svetovni trg (to zoževanje je, seveda, vedno relativno,
t .j. vzeto je v odnosu do družbenih proizvajalnih sil, absolutno pa se vse bolj raz-
širja)
.«"Sam Tugan-Baranovski je trdil, daje bila kriza leta 1857 svetovna ekonom-
ska katastrofa, »ki je za kratek čas vnesla zmedo v trgovinsko dejavnost vsega ka-
pitalističnega sveta in pripeljala do popolnega zastoja« . Kautsky to tezo prevzame
in tudi sam trdi: »Prav danes krize ne določajo nacionalna tržišča, temveč svetovno
tržišče« . S tem je razprava o razvoju kapitalizma postala istočasno tudi razprava o
tem, kakšni odnosi se med narodi vzpostavljajo. Na svetovnem tržišču ne deluje svo-
bodna konkurenca, industrijske nacije svetovno gospodarstvo monopolizirajo z raz-
ličnimi sredstvi : kolonialna osvajanja, zaščitne carine, karteli itd . Rezultat tega mo-
nopoliziranja je stalno zaostrovanje nasprotij med velikimi industrijskimi država-
mi. Zato se vojna nevarnost ne zmanjšuje, temveč stalno povečuje . »Obdobje de-
presij je bilo obdobje miru, s povečanjem poslov pa je prišlo tudi do vojn .«" Če do-
slej vojaške pustolovščine niso »zanetile svetovnega
požara«,
je to treba pripisati
dejstvu, da je nastala kriza v Rusiji . »Brez nje bi mi morda že imeli svetovno voj-
no.«" Boj vladajočih kapitalističnih sil (»klik«) se bo nadaljeval . »Krize, vojne, ka-
tastrofe vseh vrst, to so lepi izgledi, ki jih pred nas postavlja razvoj v naslednjih de-
setletjih. Tako kot so se v zadnjih letih spremenile v dim sanje o prenehanju kriz
s pomočjo kartelov, sanje o neopaznem, mirnem, postopnem osvajanju politične
oblasti. . . tako bodo tudi dogodki naslednjih let pripeljali do tega, da se bodo zbrisale
194
tiste sanje, ki so nas slepile s tem, da so vojne in katastrofe stvar preteklosti in da
se pred nami nahaja samo še ravna pot mirnega, spokojnega razvoja .«14
Čeprav je Hilferding čez nekaj let s trditvijo, da »ekonomski zlom sploh ne pred-
stavlja racionalnega pojma« 15 skušal ponovno izzvati diskusijo, pa je Kautski 1910 .
leta menil, da je revizionizem teoretično, ne pa tudi praktično, povsem poražen .
Samozadovoljstvo teoretikov socialne demokracije pa je trajalo samo še leto
dni. Tedaj je Rosa Luxemburg objavila svoje glavno delo . Pričakali so jo z velikim
presenečenjem in slabo zakritim besom . Osnovna teza R. Luxemburg je, da v iz-
ključno kapitalističnem zgodovinskem okolju akumulacija sploh ni mogoča . Zaradi
tega kapital od svojih začetkov teži k ekspanziji v nekapitalistične sloje in dežele,
uničuje predkapitalistične načine proizvodnje in njihove nosilce, teži v koloniali-
zem in imperializem. Samo s stalno ekspanzijo na nova področja proizvodnje in v
nove dežele je bil kapital od nekdaj sposoben, da sebi zagotavlja obstoj in razvoj .
Ta ekspanzija vodi do konflikta med kapitalom in predkapitalističnimi družbenimi
oblikami. Zato so nasilje, vojne, revolucije »življenjskielement od začetka do kon-
ca«, kapitalistična akumulacija se širi na račun nekapitalističnih narodov in jih raz-
jeda z vse hitrejšim tempom . Obča tendenca in končni rezultat tega procesa je iz-
ključna svetovna oblast kapitalistične proizvodnje . Ko bo to doseženo, tedaj bo pri-
šla do veljave Marxova shema: akumulacija, tj. nadaljnja ekspanzija kapitala bo
postala nemožna, kapitalizem bo zašel v slepo ulico, ne bo več sposoben, da tudi
naprej služi kot zgodovinski, instrument razvijanja proizvajalnih sil, dosegel bo svo-
jo objektivno ekonomsko mejo. Luxemburgovi se zdi, da je popolnoma v skladu z
Marxovo teorijo, če opusti predpostavke iz Kapitala . Marx tu predpostavlja, da je
kapitalističen način proizvodnje edina in izključna oblika proizvodnje ." »Menila
sem, da moram tu začeti kritiko .«" IN hočemo razumeti akumulacijo celotnega
družbenega kapitala kot zgodovinski proces kapitalističnega razvoja, je ni mogoče
razumeti, če enostavno zanemarimo vse pogoje te zgodovinske stvarnosti . »Akumu-
lacija kapitala se kot zgodovinski proces prebija naprej od prvega do poslednjega
dne, znotraj zgodovinskega okolja različnih predkapitalističnih formacij, v stalnem
političnem boju in pod stalnimi ekonomskimi medsebojnimi vplivi .«"
Zato tega procesa in njegovih notranjih zakonov gibanja ni mogoče razumeti
v »brezskrbni teoretski fikciji, ki vso to zgodovinsko okolje, ta boj in te medsebojne
vplive razglaša za
neobstoječe«
."
V samih kapitalističnih deželah obstojijo poleg kapitalističnih podjetij številna
drobna obrtniška in kmečka podjetja . V sami Evropi pa poleg kapitalističnih držav
obstojijo dežele, v katerih še vedno prevladuje kmečka in obrtniška proizvodnja,
npr. Rusija, Balkan, Španija . In končno ob kapitalistični Evropi in S . Ameriki ob-
stojijo celi kontinenti, na katerih imajo različni narodi »vse mogoče gospodarske ob-
like, od primitivnih komunističnih do fevdalnih, kmečkih in obrtniških« . 2° Vsi ti
proizvodni načini obstojijo ne samo vzporedno s kapitalizmom, temveč se je med
njimi in kapitalom od samih začetkov odvijala »živa menjava materij čisto posebne
vrste«. V teh odnosih je kapital našel možnost, da lastno presežno vrednost realizira
s ciljem nadaljnjega kapitaliziranja, da se preskrbi z blagom za razširitev lastne po-
rizvodnje in da si končno z uničevanjem nekapitalističnih proizvodnih oblik zago-
tavlja stalni dotok proletariziranc delovne sile. Obstoječa naturalna gospodarstva,
družbeni odnosi in omejene potrebe patriarhalne kmečke proizvodnje se upirajo ka-
pitalu. V takšnih primerih se kapital poslužuje »herojskih sredstev«: sekire politič-
nega nasilja
. V sami Evropi je bila prva gesta kapitala - nasilna sprememba fevdal-
nega naturalnega gospodarstva
. Prvi akt (»svetovno zgodovinski porodni akt«) ka-
pitala v prekomorskih deželah je podjarmljenje tradicionalnih skupnosti .
Z rušenjem primitivnih, naturalnih, patriarhalnih kmečkih odnosov v teh de-
želah si kapital odpira vrata za blagovno proizvodnjo in menjavo, spreminja njihove
prebivalce v kupce kapitalističnega blaga in istočasno z direktnim ropanjem prirod-
195
nih in proizvodnih bogastev pospešuje lastno akumulacijo . Tako se kapitalizem, za-
hvaljujoč povezanosti z nekapitalističnimi družbenimi silami in deželami, stalno
širi, vrši akumulacijo na njihov račun, a njih same počasi razjeda, da bi na njihovo
mesto stopil sam
. Kolikor več kapitalističnih dežel sodeluje »v tem lovu na akumu-
lacijska področja« in kolikor so manjša nekapitalistična področja, ki
so še odprta
za svetovno ekspanzijo kapitala, toliko bolj ogorčen postaja medsebojni boj
kapi-
talov za ta akumulacijska področja, toliko bolj se njihovo »križarjenje po svetovnem
odru razvija v verigo ekonomskih in političnih katastrof : v svetovne krize, vojne, re-
volucije«." S temi procesi pa si kapital sam sebi pripravlja propad . S svojim širje-
njem na račun nekapitalističnih oblik proizvodnje kapital sam »brezobzirno teži«
k temu, da bo celotno človeštvo v resnici sestavljeno samo od kapitalistov in mezd-
nih delavcev. Tedaj ne bo mogoče nikakršno nadaljnje širjenje, tedaj tudi ne bo mo-
goča akumulacija
. Uveljavljanje te tendence istočasno pomeni zaostritev razrednih
nasprotij in nastajanja svetovne gospodarske in politične anarhije
. Pojavne oblike
tega imperialističnega obdobja so »občeznane«
: borba kapitalističnih držav za ko-
lonije in interesne sfere, za možnosti plasiranja evropskega kapitala, internacionalni
sistem posojil, militarizem, visoke zaščitne carine, dominantna vloga bančnega
ka-
pitala." »Izven vsakega dvoma je, da mora biti ekonomski koren imperializma iz-
peljan specialno iz zakonov akumulacije kapitala in da mora biti z njimi v soglasju,
kajti imperializem v svoji celoti - glede na obče empirično zapažanje - ni nič dru-
gega kot specifična metoda akumulacije .«
23 Bistvo imperializma je razširjanje vla-
davine kapitala iz starih kapitalističnih dežel na nova področja
. Marxova analiza
akumulacije je nastala v času pred pojavom imperializma
. Zato je Marx predpo-
stavljal, da lahko v svoji analizi gleda na svet kot na en sam narod in na kapitali-
stičen način proizvodnje kot edini način, ki obstoji . Zato na osnovi Marxovih pred-
postavk ni mogoče analizirati imperializma
. Problem, ki ga je Marx postavil in ki
je ostal odprt v drugem delu Kapitala: kako se razvija akumulacija v krogu izključne
oblasti kapitala-je ostal nerešen
. Akumulacija je ravno zaradi teh okoliščin nemo-
goča .
Imperializem je »zgodovinska metoda« za nadaljevanje eksistence kapitala. Ker
kapitalizem - neposredno z militarizmom v svetu in doma - uničuje eksistenco ne-
kapitalističnih slojev in slabša pogoje življenja vseh delovnih slojev, se dnevna
zgo-
dovina akumulacije kapitala spreminja v nepretrgano verigo političnih in
družbe-
nih katastrof ter konvulzij .
Zdi se, kot da bi Rosa Luxemburg s temi besedami napovedala dogodke, ki so
se odigrali kmalu potem. V obdobju vojne se diskusija ni prekinila
. V dvajsetih letih
diskusija potem ponovno oživi z nezmanjšano ostrino . Diskusija kaže, daje minulo
obdobje (I. svetovna vojna, oktobrska revolucija itd.) vsakdo izkusil po svoje . Rose
Luxemburg ni več . Eno stran predstavlja Kautsky in Hilferding
. Kautsky zavrže
svojo prejšnjo teorijo o kronični depresiji
. »Danes ni več mesta za pričakovanje, da
bo kriza enkrat postala vseobsežna in dolgotrajna in da bo onemogočila nadaljnjo
kapitalistično proizvodnjo in neizogibno vodila do zamenjave s socialistično
ure-
ditvijo
.«" Hilferding je še jasnejši: »Jaz sem vedno zavračal vsako teorijo o ekonom-
skem zlomu . .
. To teorijo so po vojni v glavnem zastopali boljševiki, ki so verjeli, da
se sedaj nahajamo na robu zloma kapitalističnega načina
. Nimamo nobenega raz-
loga, da se tega bojimo
.«" Drugo stran so predstavljali boljševiki : Lenin, Buharin
itd., tretjo stran pa nasledniki Rose Luxemburg
. V svojem delu Imperializem (1926)
je Fritz Stenberg v bistvu ponavljal argumente Rose Luxemburg in dodal le malo
svojih idej. gele delo Henryka Grossmanna: Zakon akumulacije in zlom kapitali-
stičnega sistema (1929) pomeni nov prispevek k spoznavanju zakonov akumulacije .
Leto dni preden bo prišel na oblast, leta 1916, Lenin »piše uničujoč napad na
kapitalistične nacije zaradi njihove kolonialistične politike . Njegov Imperializem
kot najvišji študij kapitalizma postane »ena najbolj vplivnih knjig stoletja
in še vedno
196
formira mišljenje milijonov ljudi širom sveta« .26 Kapitalizem je, po Leninu, prerasel
»v svetovni sistem kolonialnega zatiranja in finančnega dušenja ogromne večine ze-
meljskega prebivalstva po peščici »naprednih« dežel
. Ta »plen« si dele dva ali trije
mogočniki, do zob oboroženi svetovni roparji (Amerika, Anglija, Japonska), ki pri-
tegnejo vso zemljo v svojo vojno za razdelitev svojega plena .«" Lenin je najglobljo
ekonomsko osnovo imperializma videl v monopolih
. Nastanek monopolov zaradi
koncentracije, proizvodnje je »splošni in osnovni zakon sodobnega stadija v razvoju
kapitalizma«
. V svojem imperialističnem stadiju z monopoli po eni strani »izginejo
do neke mere vzroki, ki dajejo pobudo za tehnični, pa tudi za vsak drug progres, za
napredovanje« 28
(monopolu je svojstvena »težnja po zastoju in gnitju«), po drugi
strani pa prihaja »do najbolj vsestranskega podružbljanja proizvodnje in vleče
ka-
pitaliste proti njihovi volji in zavesti v nekakšen nov red, v prehodni red od po-
polnoma svobodne konkurence do popolnega podružbljenja« .
29
Na svetovnem tržišču pa obstoji konkurenca med monopolnimi (nacionalnimi)
kapitali .
Ta konkurenca neprestano ustvarja monopolu nasprotno tendenco :
zmanjševanje stroškov proizvodnje in povečanje profita z uvajanjem tehničnih
iz-
boljšav
. Tako imamo v fazi imperializma opravka s konfliktom dveh nasprotujočih
si tendenc: tendenca monopoliziranja, ki se krepi z monopolom posedovanja pro-
stranih in bogatih kolonij, vodi k »zastoju in gnitju«, tendenca večje konkurence
pa
vodi k pospešenemu tehničnemu razvoju in podružbljenju proizvodnje
.
Imperializem, ki je »po svojem ekonomskem bistvu monopolistični kapitali-
zem«,30 ima štiri glavne manifestacije :
1 . monopol nastaja iz koncentracije proizvodnje na zelo visoki stopnji njenega
razvoja
. Tako nastajajo monopolistične zveze kapitalistov : karteli, trusti. V začetku
20. stoletja popolnoma prevladajo v najrazvitejših deželah ;
2. monopoli so vodili do povečanja »grabeža« najpomembnejših izvorov suro-
vin
. Monopolistično posedovanje izvorov surovin je zaostrilo nasprotje »med kar-
telirano in nekartelirano industrijo« ;
3. monopol je nastal iz bank
. Banke so se spremenile v monopolistične orga-
nizacije finančnega kapitala
. Finančna oligarhija, ki je z odnosi odvisnosti na gosto
omrežila prav vse gospodarske in politične ustanove sodobne buržoazne
družbe
brez izjeme - je »najreliefnejši izraz tega monopola« ;
4. monopol je nastal iz kolonialne politike . Glavni motivi kolonialne politike
so
: borba za izvore surovin, izvoz kapitala, vplivne sfere in posedovanje gospodar-
skega teritorija
. Zato je za imperializem značilen zaostren boj za delitev in ponovno
delitev sveta .
Akumulacija, ki se vrši v svetovnih razmerah, vodi do »neenakomernega« raz-
voja. V kapitalizmu je »enakomeren razvoj
nemogočo
v posamezni deželi, prav tako
pa tudi v svetovnih razsežnostih. »V celoti vzeto raste kapitalizem neizmerno hit-
reje kot prej, toda to naraščanje ne postaja samo na splošno neenakomernejše, tem-
več se kaže neenakomernost tudi še posebej v gnitju dežel z najmočnejšim
kapita-
lom (Anglija)
.«31
Na eni strani nastaja majhna skupina najbolj razvitih industrijskih
narodov, ki so tudi med seboj v boju za delitev sveta, na drugi strani pa številne
eksploatirane nerazvite države,
»države-dolžniki« .Leninu je povsem jasna vloga iz-
voza kapitala v revne dežele
. Štiri najbogatejše države imajo skoraj 80 % svetovnega
finančnega kapitala
. »Skoraj ves ostali svet je tako ali drugače dolžnik teh držav in
plačuje tribut tem državam -
mednarodnim bankirjem .«37 Z izvozom kapitala (ki
v nerazvitih deželah najde »dobičkanosno« naložbo) se ustvarja »mednarodna mre-
ža
odvisnosti«
." Finančni kapital »odira dve koži z vola : prvič, dobiček, od posojila,
drugič, dobiček od istega posojila, ko se troši izposojeni denar za nakup . .
. izdelkov
ali . .
. materiala . ..«34
Skoraj pravilo je, piše Lenin, da se kot pogoj za posojilo postav-
lja zahteva, »da se mora del posojila porabiti za nakup proizvodov dežele,
ki daje
kredite . . .«35 .
Čeprav je Leninovo delo Imperializem po mnenju Tofflerja najvpliv-
197
nejša knjiga stoletja, pa se vsaj nekatere današnje vlade nerazvitih dežel vedejo prav
v zvezi z najemanjem posojil tako naivno, kot da ne bi vedele kam to vodi
. Mono-
polsko visoki profiti dajejo kapitalistom najbolj razvitih držav ekonomske možno-
sti, da »buržoazirajo en del proletariata« . Tako nastaja zveza med imperializmom
in oportunizmom. Lenin je s tem prelomil z (Marxovo) vero v revolucionarnost pro-
letariata razvitih dežel, opisal ekonomske vzroke »oportunizma« in napovedal pre-
buditev revolucionarne zavesti proletariata v nerazvitih deželah .
Henryk Grossmann je v svojem delu Zakon akumulacije in zloma kapitalistič-
nega sistema (hkrati s teorijo kriz, Lepzig 1929) razvil teoretski koncept za analizo
akumulacije kapitala v svetovnih razsežnostih, mimo katerega ne more nihče, če
noče, da se mu bo očitala teoretska in historična irelevantnost . Čeprav je od objave
njegovega glavnega dela preteklo že 55 let, se zdi, kot da opisuje nekatere današnje
pojave. Zapopadanje tendenc akumulacije kapitala mu je omogočilo ne samo raz-
lago razmer njegovega časa, temveč tudi razumevanje delovanja teh tendenc v pri-
hodnosti .
Eno centralnih vprašanj Grossmannovega dela je vprašanje svetovnega tržišča .
O svetovnem tržišču in dejanski funkciji zunanje trgovine meščanska ekonomija ne
ve ničesar . Pa tudi za marksistično literaturo je to šibka točka . Vzrok temu je to,
da se ni razumelo »bistvo metodološkega postopka, na katerem temelji Marxovo
delo . ..« .36 V Marxovem Kapitalu najdemo tako predpostavke, da je treba zunanjo
trgovino izpustiti iz analize (»Pritegnitev zunanje trgovine v analizo letno reprodu-
cirane vrednosti proizvodov lahko torej samo moti, ne daje pa nobenega novega
momenta niti k problemu niti k njegovi rešitvi
. Zato jo je treba popolnoma izpus-
titi«),37 kot tudi predpostavko, da je »vzpostavljanje svetovnega tržišča« ena od treh
glavnih dejstev kapitalistične proizvodnje 38
in da »kapitalistična proizvodnja sploh
ne obstoji brez zunanje trgovine.«" Če Rosa Luxemburg in za njo tudi F . Sterberg
trdita, da Marx v svojem sistemu ne upošteva ekonomske funkcije zunanje trgovine,
potem to kaže, da ne razumeta predpostavk, na katerih je ustvarjeno Marxovo delo .
Predpostavka, da ne upoštevamo v analizi obstoja zunanje trgovine in svetovnega
trga, »ima samo začasno veljavnost . .. Dejavniki, ki so bili v prvem trenutku izklju-
čeni iz analize, se morejo, naravno, kasneje upoštevati . Prvotno dobljeno začasno
spoznavanje se na ta način naknadno korigira in se ga uskladi z empirično stvar-
nostjo«
.ao
Marxovo tezo, da je svetovno tržišče »tako predpostavka kot tudi rezultat ka-
pitalistične proizvodnje«, 41 se da po mnenju Grossmanna utemeljiti zgodovinsko
kot tudi strukturno. Od samega začetka kapitalizma je kolonialna ekspanzija služila
proizvodnji čim večje presežne vrednosti . V kolonialnih deželah se »vrši kapitali-
stična proizvodnja, čeprav samo formalno, kajti suženjstvo črncev izključuje svo-
bodno menjavo dela, torej osnovo kapitalistične proizvodnje . Toda suženjsko delo
črncev uporabljajo kapitalisti
. Način proizvodnje, ki ga oni uvajajo, ni nastal iz su-
ženjskega dela, temveč je nanj cepljen
.«42 Prav suženjstvo je dalo vrednost koloni-
jam
. »Kolonije so ustvarile svetovno trgovino, a svetovna trgovina je pogoj velike
industrije
. Suženjstvo je torej ekonomska kategorija največjega pomena
.
«
41
Na svetovno trgovino po Grossmannovem mnenju ne smemo gledati samo s
stališča menjave
. Zunanjo trgovino je treba podrobneje proučiti s stališča »oploje-
vanja kapitala« .
Masovna proizvodnja je bila od nekdaj inherenta zahteva samega kapitala . Ko
postane povečevanje kapitala v mejah nacionalne ekonomije onemogočeno, posta-
ne razširitev tržišča življenjsko vprašanje kapitalizma
. »Od tod tudi tendenca k nad-
državnim imperialnim ustanovam, ki prihajajo na mesto nacionalnih držav . Kate-
gorije, v katerih se danes misli, niso več države, temveč kontinenti .«44
Vprašanje delovanja zakona vrednosti in vprašanje razlike med vrednostjo in
ceno proizvodnje v mednarodni menjavi, ni doslej, po Grossmannovem mnenju, še
198
nihče sistematično obdelal in ga postavil v okvire Marxovega sistema
. Grossmann
meni, da je povsem v skladu z Marxom, če trdi, da »se v mednarodni trgovini ne
menjujejo ekvivalenti, ker tudi tu, kot na notranjem tržišču, obstoji tendenca izena-
čevanja profitnih mer, in se bo blago visoko razvite kapitalistične dežele, torej neke
dežele s povprečno višjo organsko sestavo kapitala, prodajalo po cenah proizvodnje,
ki so stalno večje od vrednosti, medtem ko se bo obratno blago dežel z nizko organ-
sko sestavo kapitala pri svobodni konkurenci prodajalo po cenah proizvodnje, ki
so po pravilu nižje od njegove vrednostim" Na ta način prihaja v okviru menjave
do prenosa presežne vrednosti, proizvedene v nerazviti deželi v razvitejšo . Takšno
menjavo je že Marx označil kot izkoriščanje revnih s strani bogatih dežel
: »Tri delovne
dni neke dežele se zamenjuje za en dan druge dežele . Zakon vrednosti je tu močno
modificiran . .
. V tem primeru bogatejša dežela izkorišča revnejšo tudi takrat, kadar
zadnja v tej menjavi nekaj dobi.«46
Tako kot v neki posamezni deželi lastniki, ki
imajo višjo sestavo kapitala, s prodajo blaga po povprečnih cenah dobijo ekstra-
profit, tako tudi dežele z najvišjim tehničnim razvojem na svetovnem tržišču ust-
varjajo ekstraprofite na račun dežel, ki so na nižji stopnji tehničnega in gospodar-
skega razvoja .
Marx ni nikdar, meni Grossmann, pozabil poudariti svetovnega delovanja za-
kona vrednosti
. V Teorijah o presežni vrednosti povsem jasno piše :
»Večinapolje-
delskih narodov je prisiljena, da svoj proizvod prodaja pod njegovo vrednostjo,
medtem ko se v deželah z razvito kapitalistično proizvodnjo poljedelski proizvod
vzpne nad svojo vrednost.«47
Tudi v Kapitalu najdemo misel, da razvitejše dežele
»prodajajo svoje blago nad njihovo vrednostjo« in da to omogoča »favoriziranim de-
želam, da dobijo v menjavi več dela za manj dela .«48
Nadvse aktualno pa je Grossmannovo stališče, da je pri prinašanju profita »od
zunaj« povsem indiferentno, ali je eksploatirana država kapitalistična ali nekapi-
talistična
. Na svetovnem tržišču notranja ureditev (to velja tudi za današnje socia-
listične dežele) nima nobene vloge, v svetovni menjavi je vse odvisno od svetovnih
cen, zato v tej menjavi dežele z nizko organsko sestavo kapitala izgubljajo, dežele
z visoko sestavo pa »profitirajo« . Proti dominaciji na svetovnem tržišču se zaostale
dežele borijo s politiko zaščitnih carin in mislijo, »da so v zapiranju svojih meja na-
šle sredstvo za obrambo pred nadmočnimi kapitalističnimi Leviatani .«49
Toda raz-
vite dežele, kadar je to v njihovem interesu, najdejo sredstva, da »razklenejo« to ob-
rambo
. Ta sredstva imajo videz »pomoči«,dejansko pa so to sredstva še večje pod-
rejenosti .
Grossmannova misel, da vsaka »eksploatirana dežela lahko s pomočjo zunanje
trgovine eksploatira še manj razvite dežele
. ..«50
pomeni zasnovo ideje o polarizaciji,
konfliktnosti, napredovanju in nazadovanju nacionalnih ekonomij v svetovnem
hierarhičnem ekonomskem sistemu, tj . ideje, ki sta jo v eksplicitni obliki razdelala
Baran in Sweezy .
V svojih pogledih na konec kapitalizma se Grossmann noče odreči niti teoriji
zloma niti teoriji razrednega boja
. Grossmann zavrača Hilferdingovo stališče, da je
teorija zloma mehanična in fatalistična, Grossmann hoče ohraniti tako teorijo zlo-
ma kot tudi teorijo razrednega boja. Točka, na kateri se ti dve teoriji združita, je
vprašanje višine mezde. To vprašanje je vprašanje »ekonomskega boja« in»vpra-
šanje politične moči« .
51
Če bo kapitalu uspelo, da bo obdržal in povečal stopnjo pre-
sežne vrednosti s tem, da bo znižal mezde, bo to hkrati pomenilo »nadaljevanje ek-
sistencekapitalističnega sistema na račun delavskega razreda, krepitev tendenc zlo-
ma bi se upočasnila in zato bi se konec sistema premaknil v prihodnost
.«" Repro-
dukcija kapitalističnega sistema je možna samo v večji stopnji eksploatacije dela . Če
pa delavskemu razredu s politično močjo uspe zvišati mezde, bi to vodilo do zmanj-
ševanja mere presežne vrednosti in do pospešitve zloma
. Kljub temu pa ostane
Grossmannova končna formulacija dvosmiselna
: »Zlom kapitalizma, čeprav je pri
199
danih predpostavkah objektivno nujen in v pogledu trenutka njegovega nastanka
eksaktno izračunljiv, vseeno ne more nastati »po sebi«, avtomatično v pričakova-
nem trenutku, zaradi česar bi ga bilo treba pričakovati«
.53 Na ta način Grossmann
združi objektivno, eksaktno izračunljivo in subjektivno, zavestno delovanje . Prepo-
ceni bi bilo, če bi zaradi tega Grossmannu očitali eklekticizem, morda pa ta
dvo-
smiselnost razkriva skrivnost vsake revolucije
: radikalno subjektiviranje objektiv-
nega .
Prvo desetletje po II. svetovni vojni ni bilo primerno za nadaljevanje te disku-
sije .54
To je bilo obdobje, ko je bila, posebno v razvitem svetu, revščina »zmanjšana
in omejena na ozko področje, medtem ko se je gospodarstvo kot celota širilo
pod
izrednimi zahtevami vojne, vroče in hladne« ."
Baran in Zweezy s tezo, da je »kapitalizem od svojih začetkov v srednjem veku
vedno bil mednarodni sistem«, nadaljujeta idejo Rose Luxemburg
. Kapitalizem je
bil vedno hierarhičen sistem z eno ali več vodilnih metropol na vrhu, s popolnoma
odvisnimi kolonijami na dnu, z raznolikimi oblikami superordinacije in subordi-
nacije med njimi. Te značilnosti so bistvene za funkcioniranje tako sistema kot ce-
lote kot tudi njegovih posameznih sestavnih delov . Tega dejstva pa niso zavračali
samo buržoazni ekonomisti, pogosto so ga podcenjevali tudi marksisti . Za hierar-
hijo narodov je, po mnenju Barana in Sweezyja, značilen »zapleten sklop odnosov
eksploatacije. Narodi na vrhu eksploatirajo v različnih stopnjah vse nižje sloje, prav
tako tisti na posameznih nivojih eksploatirajo tiste pod seboj, dokler ne pridemo do
najnižjega sloja, ki nima nikogar več, da bi ga eksploatiral . Istočasno pa skuša biti
vsaka enota na določenem nivoju edini eksploatator kar največjega števila enot pod
seboj
. Tako imamo mrežo antagonističnih odnosov, v katerih se eksploatatorji bo-
rijo proti eksploatirancem in med seboj nasprotujoči eksploatatorji eni proti dru-
gim« .s
6
Tiste na vrhu lahko imenujemo »metropole«, tiste na dnu in blizu dna pa »ko-
lonije«
. Področje eksploatacije, iz katerega se več ali manj uspešno izključi
ostale
sotekmece, predstavlja »imperij« določene metropole
. Teoretska zasluga Barana in
Sweezyja je, da ponovno vpeljeta idejo o kapitalizmu kot mednarodnem sistemu in
se s tem zoperstavita stališču, ki mednarodni sistem razume bodisi samo kot prostor
mednarodne menjave, bodisi kot vsoto nacionalnih kapitalizmov . Tudi odnose ek-
sploatacije razumeta bistveno bolj kompleksno
. Razen narodov na vrhu in na dnu
so vsi drugi narodi hkrati eksploatorji nižjih narodov in hkrati so eksploatirani od
višjih
. Vsi narodi, razen popolnoma odvisnih in nemočnih, imajo potrebo, da
ob-
držijo in po možnosti izboljšajo svoj položaj v »eksploatacijski
hierarhiji .«"Ne na-
zadnje si ta položaj zagotavljajo z vojaško močjo
. Velikost vojaške moči je odvisna
od položaja, ki ga narodi imajo v eksploatacijski hierarhiji in od ogroženosti njiho-
vega položaja od drugih pretendentov
.
Zakon kapitalističnega razvoja, ki se kaže tako v odnosih med metropolami in
kolonijami kot tudi znotraj posameznih dežel, je zakon, da »kapitalizem
povsod
ustvarja bogastvo na enem polu in revščino na drugem« .58 Blagostanje, ki je dose-
ženo v posameznih deželah, ni zdravilo za revščino, bogastvo in revščina sta »siam-
ska dvojčka«
. Vsako stališče, da v kapitalizmu obstoji tendenca izenačevanja Baran
in Sweezy označita za apologetsko .
V sredini šestdesetih let se diskusija na »levici« intenzivira
. Zaslugo za teoretsko
zastavitev vprašanja o konceptu načinov proizvodnje in o odnosih med ekonomsko,
politično in ideološko instanco imata L
. Althusser in E. Balibar (1965)
. V istem času
Samir Amin (1967) sproži vprašanje o »neenakem razvoju«, A . G. Frank (1968)
vprašanje o odnosu razvitosti (metropol) in nezadostne razvitosti (periferij), A
. Em-
manuel (1969) o »neenaki menjavi« med »razvitimi« in »nerazvitimi«, S. Amin
(1970) o »akumulaciji kapitala v svetovnih razmerah« . 59
200
V istem času (tj . v sredini šestdesetih let) pa se pojavi nov tip razmišljanja o pri-
hodnosti . Ta tip razmišljanja - futurologija - si za svoj predmet postavi prihodnost
.
Od sredine šestdesetih let pa do danes 60je v svetu nastalo na stotine individualnih
in skupinskih, institucionalnih in neinstitucionalnih scenarijev, projekcij, prospek-
cij, napovedi, predvidevanj, programov itd . prihodnjega razvoja .
Sam Cole" je primerjal poglede šestnajstih glavnih futorologov (skupin) in po-
kazal, da se njihovi pogledi na okolje, tehnologijo, prebivalstvo, gospodarstvo,
in-
stitucije, moralo, hrano, surovine in energijo razlikujejo od najbolj optimističnih do
najbolj pesimističnih predvidevanj .
Kahn (Leto 2000, 1967), pristaš zmernega optimizma, meni, da se bo rast na-
daljevala in krepila politična stabilnost . Prišlo bo do postopnega napredovanja k
postindustrijski družbi, obstajale bodo nekatere omejitve v proizvajanju hrane, gle-
de surovin in energije ne obstojijo razlogi za zaskrbljenost, okolje bo mogoče ohra-
niti z novimi tehnikami, prebivalstvo se bo sicer eksponencialno povečevalo, toda
dežele v razvoju se lahko izognejo demografski eksploziji . Gospodarstvo bo dose-
galo visoko rast, spremeniti pa se bo morala narava družbenih institucij, ki bodo
morale zagotavljati večjo svobodo izbire .
Spengler (Ekonomist in problem naseljenosti, 1966) meni, da se večajo razlike
med bogatimi in revnimi in da se v revnih deželah kažejo izrazite maltuzijanske zna-
čilnosti . Prepad med bogatimi in revnimi bi se lahko premostil v naslednjih 50-tih
letih le, če se bi proizvodnja hrane povečala za 300% in če prebivalstvo ne bi več
naraščalo . Obstoji resna nevarnost, da se poruši »naravno
ravnotežje«
.V revnih de-
želah tudi uporaba najnovejše tehnologije ne bo mogla rešiti poglavitnih proble-
mov. Najhujši problemi do leta 2000 bodo nastali, če se bo število prebivalstva po-
večalo na 50 milijard . Ker kontrola rasti prebivalstva ne bo nastala sama po sebi,
bo moralo priti do ekonomskih kazni za tiste dežele, ki ne bodo uveljavile kontrole .
Ehrlich (Prebivalstvo, resursi, okolje - ekološki problemi, 1970) meni, daje en
del sveta že preveč razvit in da temu delu grozi ekološki propad . Položaj revnih de-
žel se slabša, meje svetovne proizvodnje so skoraj že dosežene in tudi morebitni novi
presežki ne bodo preprečli lakote . Čeprav bo mogoče pridobivati energijo brez ome-
jitev, to ne bo ničesar rešilo, saj so razpoložljive surovine omejene . Nadaljnja indust-
rializacija bo resno ogrozila okolje in kdor pristaja na tehnološki optimizem, samo
izpričuje svoje neznanje . Zemlja je že sedaj prenaseljena in če ne bo prišlo do kon-
trole, se bo zaradi povečanja revščine povečala stopnja smrtnosti .
Forester (Dinamika sveta, 1971) predvideva, da bo zaradi pomanjkanja resur-
sov prišlo do propada sedanjih usmeritev . Industrializacija je nevarnejša kotila pre-
naseljenost. Za prihodnost bo značilna nizka rast in neenakomerna delitev . Ze sedaj
materialne omejitve povzročajo velikanski obseg lakote . Zaloge surovin bodo ob ek-
sponencialni rasti njihove uporabe zadostovale za naslednjih 250 let, toda do po-
polnega razsula svetovnega gospodarstva bo prišlo že mnogo prej . Ker se stalno pre-
koračujejo kritične meje onesnaževanja okolja, bo že v naslednjih petdesetih letih
prišlo do ekološkega propada. Prizadevanja, da se revne dežele industrializirajo, so
nesmiselna, saj se bodo morale bogate dežele vrniti v svojem razvoju za eno gene-
racijo nazaj
.
Meadows (Meje rasti, 1972) misli, da bodo meje rasti dosežene v prihodnjih 100
letih. Č e ne bo človeštvo zmoglo zmanjšati rasti prebivalstva, bo kaj hitro soočeno
z vprašanjem svojega propada. Zaradi »zakona vse večjih stroškov«, bo v naslednjih
100 letih propadlo kmetijstvo. Zaradi eksponencialne rasti uporabe surovin, bo su-
rovin zmanjkalo že čez 50 let, čeprav bo energije zaradi uporabe nuklearne energije
dovolj. Onesnaževanja okolja ne bo mogoče odpraviti, ker bodo tudi stroški zaščite
okolja eksponencialno rasli . Povsem neupravičen je optimizem o »poceni« tehniki
.
Če se človeštvo hoče izogniti propadu, bo moralo ustvariti povsem novo obliko člo-
201
veške družbe, družbe, ki bo temeljila na zaustavljeni rasti ekonomije in prebivalstva
in na veliko večjih moralnih resursih
.
Heilbroner (Uvid v človekovo usodo, 1974 ; Poslovna civilizacija v zatonu,
1976) meni, da bo v svetu zavladal ali totalitarizem ali anarhija. V revnih deželah
se bodo še izraziteje kazale maltuzijanske značilnosti . Edino velika katastrofa bo
upočasnila stopnjo rasti . Osnovni problem sveta je ekološki problem : potrebe po su-
rovinah presegajo ekološke možnosti, problemi energije in odpadkov so vse teže reš-
ljivi. Edino če se bo opustilo industrijsko obliko proizvodnje in če bo uspelo razviti
tehnologije, ki ne bodo onesnaževale okolja, se bo možno izogniti ekološkim
me-
jam. Glavne ovire, da prebivalstvo ne bo naraščalo, bodo lakota in bolezni
. Glavne
probleme bo mogoče rešiti le, če bo obstajala avtoritarna oblast, to pa pomeni,
da
bo prišlo do nepredstavljive stopnje kontrole javnosti, prisiljevanja in podrejanja .
Dumont (Utopija ali nekaj drugega, 1974) predvideva, da bo, če se bodo na-
daljevala sedanja gibanja, prišlo do povečanja neenakosti, poglabljanja konfliktov
in napetosti. Kmetijska proizvodnja ne bo mogla, ker so ji inherentne neprestavljive
meje, proizvajati zadosti hrane. Vse izjave o velikih možnostih pridobivanja hrane
so sumljive. Moderna tehnologija je draga in nevarna (uporaba nuklearne energije) .
Ze 4 milijarde prebivalstva (1975) je preveliko število glede na razpoložljive resurse .
Bogate dežele bodo morale preiti na polasketizem in dajati večjo pomoč revnim .
Svetovne organizacije bodo morale dobiti pravico nadzora nad nacionalnim plani-
ranjem. Človeštvo bo prisiljeno, da se vrne k enostavnejšim oblikam življenja in k
etiki strogosti .
Schumacher (Malo je lepo, študija ekonomije kot zadeva ljudi, 1973) meni, da
se bo človeštvo, če ne bo popravilo svojih napak, srečalo z uničenjem okolja, z ener-
getskim pomanjkanjem in z vse slabšim načinom življenja
. Največje dileme, ki so
postavljene pred človeštvo, so izbor tehnologije in institucij
. Sama tehnologija je po-
stala tako kompleksna, da so za njeno funkcioniranje potrebne velike in kompleks-
ne institucije, nad katerimi ljudje nimajo več pregleda
. V načelu ne bi smelo pri-
manjkovati hrane, surovin in energije, vendar so zaloge v nevarnosti zaradi instru-
mentalističnega odnosa, onesnaženost okolja bo čedalje večja
. Edino če se bo prešlo
z ekonomske racionalnosti na humanistično gospodarstvo, če bodo humanistične
vrednote prevladale nad instrumentalističnimi, če se bodo ustvarile institucije,
ki
bodo ustrezale človeku, če se bo humaniziralo človeško okolje, se bo človeštvo lah-
ko izognilo pogubnim posledicam .
Mesarovic in Pastel (Človeštvo na razpotju, 1974) sta mnenja, da so svetovni
problemi tako medsebojno povezani, da zahtevajo »globalen pristop« . Regionalne
krize se danes izražajo kot motnje svetovnega gospodarstva . Zato je probleme pri-
hodnjega razvoja možno ustrezno ovrednotiti le s stališča obstoja svetovnega siste-
ma. Nosilec razvoja tehnologije, ki se bo razvijala eksponencialno, je razviti svet .
Tudi povečanje proizvodnje hrane je možno doseči le v bogatih deželah . Nuklearna
energija je »faustovska pogodba«, zato se je treba orientirati na sončno energijo
. Za
vsako porušenje naravnega ravnotežja se bo narava maščevala človeku . Ker je svet
danes medsebojno povezan in soodvisen, mora človeštvo razviti globalne institucije .
Le s tem bo mogoče doseči organsko rast svetovnega gospodarstva in usklajeno eko-
nomsko sodelovanje. Razvite dežele bi morale dajati 5 % ND investicijske pomoči
revnim .
Leontief (in skupina) misli (Bodočnost svetovnega gospodarstva, 1976), da se
razlike med razvitimi deželami in deželami v razvoju ne bodo zmanjšale do leta
2000. Da bi se te razlike zmanjšale, bi morale dežele v razvoju dosezati veliko višje
stopnje rasti, kot pa jih dosezajo. Dejanske razmere so ravno obratne: razvite dežele
dosezajo višje stopnje rasti in tako se prepad samo še bolj poglablja. Do leta
2000
bodo razvite dežele uporabljale tehnologijo, ki so jo v ZDA uporabljali v 70-tih le-
tih. To bi omogočilo, da bi se v kmetijstvu lahko povečali donosi za 2-3 krat. Su-
202
rovine in energija ne bi smele predstavljati večjih problemov, problem sploh
ni v
pomanjkanju, temveč v racionalnem trošenju
. S sodobno tehnologijo je možno od-
praviti onesnaženost okolja
. Stroški so sicer veliki, toda ne nad realnimi možnostmi .
Naglo širjenje mednarodne trgovine bo zahtevalo tudi pomembne spremembe
v
svetovni gospodarski ureditvi in s tem tudi v revnih deželah, ki bodo izvršile dale-
kosežne institucionalne spremembe .
Kaya (in skupina) predvideva možnost (v delu Globalne omejitve in nova vizija
razvoja, 1974), da se bodo dežele v razvoju znašle v popolnoma brezizhodnem po-
ložaju
. Revščine ne bo mogoče odpraviti, če napredne dežele ne bodo reformirale
sedaj uveljavljene mednarodne delitve dela. Nerazvite dežele ne morejo svojega raz-
voja planirati izključno na kmetijstvu, izkoristiti morajo svoje surovine in energijo .
Medtem ko se surovine ne bodo izčrpale v bližnji prihodnosti, pa vse večje povpra-
ševanje po energiji grozi s še večjo energetsko krizo
. Stopnja rasti prebivalstva je ob-
ratno sorazmerna z velikostjo dohodka po prebivalcu
. Avtarkija ni rešitev za razvoj .
Herrera (in skupina) že z naslovom svojega dela (Katastrofa ali nova družba?,
1976) odpira temeljno dilemo sodobnega sveta. Katastrofa ni nekaj, kar čaka člo-
veštvo v prihodnosti, katastrofa je vsakodnevna stvarnost v revnih deželah . Do leta
2000 bodo dežele Afrike in Azije imele izredno velike težave . Revščina ni posledica
materialnih omejitev, povečanje prebivalstva tudi ni glavni vzrok revščine . Revne
dežele ne bodo mogle same, brez zunanje pomoči, odpraviti revščine . Surovine se
izkoriščajo ob vse manjših stroških, fosilna goriva se bodo izčrpala v naslednjih 100
letih, energija nuklearne fuzije pa je »neizčrpna« . Tehnologija že sedaj raste hitreje
kot potrošnja, če bi revne dežele imele tehnologijo, bi proizvodnja presegla rast pre-
bivalstva. Do sprememb v dosedanjem razvoju lahko pride le na osnovi radikalnih
družbenopolitičnih reform, le s pojavom novih socialističnih dežel po svetu .
Tinbergen (Preoblikovanje mednarodne ureditve - poročilo Rimskemu Klubu,
1976) vidi v političnih silah poglavitne dejavnike ohranjanja ali spreminjanja ob-
stoječih odnosov med bogatimi in revnimi deželami . Tretji svet prehaja iz obrambe
v napad. Enakopravno ureditev je moč doseči le s spremembami v delitvi moči .
Enakopravnost pa tudi pomeni, da bogati in revni vidijo, da se njihovih problemov
ne da reševati ločeno . Velik del obdelovalnih površin se že obdeluje, preostale re-
zerve pa bodo postale močno orožje ekonomske vojne . Bojazen pred izčrpanostjo
surovin so pretirane, rezerve v morju so zelo velike. V naslednjih desetletjih bo raz-
vita tehnologija, ki bo rešila večino današnjih problemov . Največji prepad med in-
dustrijskimi deželami in deželami tretjega sveta obstoji na področju znanstvenega
in tehnološkega razvoja. Zmanjšanja rasti prebivalstva ne bo mogoče doseči brez
dviga življenjske ravni v nerazvitih deželah
. Življenjska raven pa ni nekaj izključno
kvantitativnega, poudarek je treba dati kvaliteti . Revne dežele morajo zavreči težnje
po zapadnjaškem načinu življenja
. Zavreči je treba tudi vojno mentaliteto in raz-
vijati mentaliteto miru . Človeštvu so potrebne globalne rešitve, uskladiti je treba in-
terese multinacionalk in dežel tretjega sveta .
Modrzhinska in Stephanyan (v delu
: Bodočnost družbe-kritika sodobnih me-
ščanskih filozofskih in družbenopolitičnih koncepcij, 1973) zavračata neomaltuzi-
janska stališča . Že danes se napoveduje socialistična postindustrijska družba . Glav-
na ovira družbenih sprememb niso tehnične možnosti ali finančna sredstva, temveč
obstoječa (predvsem kapitalistična) struktura družbe
. Povečevanje revščine nikakor
ni nujnost, celo puščave je možno spremeniti v »bujne sadovnjake« . Tudi pomanj-
kanje surovin je samo navidezno, prav tako je brez osnove strah pred energetskim
pomanjkanjem - energija fuzije je neizčrpna . V zaščiti okolja lahko nastanejo resni
problemi, toda človekovo obvladovanje narave se bo pokazalo šele takrat, ko bo s
planiranjem zaščitil vse svoje okolje
. V naslednjih 20-30 letih bo proces proizvod-
203
nje doživel revolucionarne spremembe. Naraščanje prebivalstva je odvisno od druž-
benega razvoja
. Resnično humane in visoko moralne odnose med narodi vseh dežel
bo mogoče doseči le z odpravo kapitalistične in imperialistične oblike rasti, tj. le
s socialistično preobrazbo sveta
.
Kosolapov (Človeštvo leta 2000, 1976) predvideva da bo naslednja četrtina sto-
letja burna in dinamična, da pa bo prišlo do formiranja globalne zveze narodov sve-
ta
. Svetovni revolucionarni proces se odvija vzporedno z znanstveno in tehnološko
revolucijo. Napredek v rastlinski genetiki bo omogočal večkratno povečanje kme-
tijskih pridelkov
. Tudi pri uporabi surovin ni omejitev, saj se bodo čedalje bolj upo-
rabljale sintetične surovine biološkega izvora
. Tehnologija se bo »ekologizirala«,
odnos človeka in narave bo temeljil na znanstvenih osnovah . Do leta 2000 bo po-
vprečna življenjska doba 100 let . Popolnoma bodo odstranjeni vsi sledovi družbe-
nega izkoriščanja in neenakosti, nastal bo enakopraven svetovni sistem ekonomskih
odnosov med deželami .
Kahn, Brown in Martel (Naslednjih dvesto let, 1976) predvidevajo, da se bosta
v naslednjih dvesto letih na več ali manj naraven in neboleč način uskladila število
prebivalstva in ekonomska rast . Nastala bo postindustrijska družba . Proizvodnje ne
bodo več omejevali materialni resursi . Tudi če se bi poraba surovin povečala za šest-
desetkrat, človeštvo ne bo ostalo brez surovin . Stroški proizvodnje energije se bodo
vse bolj zmanjševali . Ekološko ravnotežje bo možno obdržati tako ekonomsko kot
tudi tehnološko. Vzpostavljena bo svetovna tehnološka enotnost, transfer tehnolo-
gije v nerazvite dežele ne bo predstavljal večjega problema
. Gospodarstvo bo selek-
tivno, raznovrstno in globalno. Treba pa bo vzpodbujati razvoj moralnih vrednot
.
Seznam avtorjev,62 ki so relevantni za našo problematiko, bi lahko poljubno
nadaljevali
. Toda ni naš namen, da bi dali izčrpen prikaz te problematike . Naš na-
men je, da pokažemo, daje tako videnje prihodnosti kot tudi razumevanje sedanjo-
sti in obstoječih tendenc odvisno od določenih osnovnih predpostavk posameznega
avtorja ali skupine. Razlike, ki smo jih zasledili pri obravnavanih avtorjih, so to-
likšne, da je treba opustiti misel, da je možno ustvariti obče veljaven in enosmiseln
»scenarij«. Če skušamo navedene avtorje razvrstiti samo na osnovi tega, ali menijo,
daje možno, da ljudje svet spremenijo, vidimo, da se odgovori gibljejo od popolnega
pesimizma o možnosti kakršnih koli zavestnih odločitev, preko ideje o avtomatič-
nem harmoničnem razvoju, do stališča, da znanstveni in tehnološki napredek omo-
goča ljudem, da zavestno obvladujejo ne samo naravne, temveč tudi družbene pro-
cese. Ze pri površnem pregledu idej avtorjev vidimo, da je ocena sedanjosti in
pri-
hodnosti odvisna od nekega temeljnega »svetovno nazorskega«," ideološkopolitič-
nega, družbenopolitičnega - in mi bomo dodali -
teoretskega stališča . Kolikor bi
razlike med posameznimi pogledi pojasnjevali samo na osnovi svetovno nazorskih
in ideološkopolitičnih razlik, bi bila vsakršna diskusija o teh razlikah povsem
ne-
smiselna, saj o izključno vrednostnih stališčih ni mogoče racionalno razpravljati
. S
tem ne zanikamo, da svetovnonazorske opredelitve nimajo vpliva na znanstveno
teoretično pozicijo posameznega avtorja . Zagovarjati želimo
samo tezo, da je v
evropski kulturi nastala neka posebna oblika znanja
(t .j . znanost), ki ima svoja pra-
vila utemeljevanja, preverjanja in zavračanja izjav ali sistema izjav . Ta oblika zna-
nja temelji na predpostavki, da so ljudje racionalna bitja, ki znotraj določenih
meja
lahko na osnovi racionalnih argumentov sprejmejo ali ovržejo določene izjave . Vz-
trajanje pri svetovno-nazorskih razlikah pa pomeni vztrajanje na predpostavki,
da
so ljudje predvsem nezavedno, vrednostno, emocionalno opredeljena bitja, ki niso
zmožna racionalne diskusije .
Eden prvih, ki je uvidel, da so pogledi na prihodnost odvisni od nekega osnov-
nega stališča, je bil prav H . Kahn . Kahn najprej razlikuje »dve temeljni in povsem
različni predstavi (ali modela) o perspektivi . .
., ki smo ju označili kot neomaltuzi-
jansko in kot tehnološko-razvojno (technology-and-growth) stališče« .64
Prvo stali-
204
šče je moderna verzija zgodnjih idej Thomasa Malthusa (Malthus je v kasnejših de-
lih svoje ideje korigiral in dopolnil), ki je trdil, da bo prebivalstvo naraščalo hitreje,
kot pa se bo povečevala proizvodnja hrane, kar bo povzročilo, da bo lakota stalni
spremljevalec človeštva . Nasprotno stališče pa izhaja iz predpostavke, da se bo v na-
slednjih sto letih proizvodnja toliko povečala, da se bodo lahko zadovoljile osnovne
potrebe človeštva . Vsako od teh dveh stališč Kahn razdeli še na ekstremno in zmer-
no stališče in tako dobi štiri osnovna stališča
: (A) prepričani (ekstremni) neomal-
tuzijanec, (B) zmerni pesimist (oprezni neomaltuzijanec), (C) zmerni (oprezni)
op-
timist, zagovornik tehnologije in rasti in (D) ekstremni optimist (zanesenjak tehno-
logije in rasti) .
Za stališče A je značilno, da meni, da je večina neobnovljivih naravnih resursov
omejenih. v naslednjih 50-tih letih bomo izčrpali 65 številne kritične surovine
. Ker
so surovine omejene (»kolač se nenehno zmanjšuje«), bi vsaka rast, ki bi bogate na-
redila še bogatejše, revne naredila še bolj revne . Nadaljnji razvoj tehnologije ni ni-
kakršna rešitev, saj bi s tem samo še hitreje prišlo do izčrpanja surovin . Institucio-
nalne, ekonomske; politične in ideološke razlike med državami so tako nepremost-
ljive, da glavnih problemov enostavno ni mogoče rešiti . Sedanja rast prebivalstva
in proizvodnje je že dosegla nesorazmerje, ki se lahko konča samo tragično . Nova
odkritja surovin in nove tehnologije lahko katastrofo samo začasno odložijo, ne mo-
rejo pa je preprečiti . Obstoječi ekonomski mehanizmi rasti samo povečujejo prepad
med peščico bogatih in večino revnih dežel .66 Industrializacija tretjega sveta bi te de-
žele naredila samo še bolj odvisne od bogatih . Če ne bo prišlo do radikalnih spre-
memb (prenehanje rasti v bogatih državah, pomoč nerazvitim) bo 2 1
. stoletje videlo
največjo katastrofo v zgodovini . Milijarde ljudi bodo umrle od lakote in v vojnah,
ki bodo nastale zaradi čedalje manjših količin surovin
. Ostalo človeštvo bo živelo
popolnoma podrejeno surovim avtoritarnim režimom .
Pristaši stališča B menijo, daje prihodnja razpoložljivost starih in novih surovin
nujno negotova. Poleg tega so ocene o razpoložljivih surovinah narejene za dosedaj
znane in uporabljive surovine ter na osnovi nadaljnje eksponencialne rasti potroš-
nje surovin . Zaradi padanja profitne mere bo sicer prihajalo do stalnega tehnološ-
kega revolucioniranja, vendar bo ravno to povečalo izčrpanost surovin
. Hitrost
sprememb, naraščajoča kompleksnost in vse večji konflikti interesov bodo povzro-
čili še nadaljnjo poglabljanje prepada med bogatimi in revnimi, prepada, ki bo dobil
katastrofalne značilnosti . Katastrofa je še toliko bolj verjetna, ker se k obstoječim
problemom pristopa z neustreznim planiranjem, zapoznelo in z neznanjem . En del
človeštva je že dosegel stopnjo, ko je vsaka nadaljnja rast nesmiselna in ko ni več
v službi človeških vrednot . Nadaljna rast potrošnje sploh ni več potrebna
. Zaradi
drastičnega padanja dohodka v nerazvitih deželah se pri njih lahko pojavijo nevarne
reakcije. Svetovne konflikte, ki lahko nastanejo, je mogoče preprečiti le s pravičnej-
šo delitvijo dohodka. Nerazviti imajo možnost, da se izognejo napakam, ki so jih
naredili razviti: onesnaženost, prenaseljenost, urbani nered, popolna instrumenta-
lizacija - in s tem ohranijo svoje življenjske, kulturne in ekološke vrednote . Nacio-
nalni dohodek sploh ni merilo bogastva, visoka tehnologija ni isto kot kvaliteta živ-
ljenja, avtomacija ni isto ko človeško zadovoljstvo . Morda se bo človeštvo streznilo
šele po prvi naslednji tragediji .
Oprezni optimisti (stališče C) napovedujejo nadaljnji ekonomski in tehnološki
napredek. Bogati bodo res postajali še bogatejši, toda tudi revni bodo manj revni .
Z znižanjem stroškov energije in hrane bo mogoče ustvariti presežke, s katerimi se
lahko odpravi lakoto in pomanjkanje v nerazvitih deželah. Treba pa je biti oprezen
in že vnaprej predvideti možne nevarnosti neustrezne rasti, onesnaženosti okolja
itd. Do večje veljave bosta morali priti javna regulativa in mednarodno sodelovanje .
Kljub nadaljnjemu povečevanju števila prebivalstva (tudi na 30 milijard) bo mogoče
vzdrževati boljši življenjski standard, kot je danes . Čeprav so današnje ocene precej
205
nezanesljive, pa se vseeno zdi, da so družbene in kulturne sile v razvitih in tudi ne-
razvitih deželah tako močne, da lahko napovedujemo dva do trikrat večjo proizvod-
njo, kot je današnja proizvodnja na prebivalca ZDA . Novi viri energije, nove teh-
nologije bodo omogočali prilagodljivo reagiranje na možne težave in nevarnosti .
Grožnja absolutne revščine (tj . možna splošna lakota) v svetovnih razmerah bo
kmalu za vedno izginila. Industrializacija nerazvitih se mora nadaljevati . Bogate de-
žele bodo povečale obseg tehnične pomoči . Ker pa niso pripravljene deliti svojih na-
cionalnih dohodkov preko določene meje, se bo razvoj v nerazvitih nadaljeval le z
opiranjem na lastne sile. Poleg ekoloških, zdravstvenih itd . nevarnosti, bo nadaljnja
rast ogrozila nekatere dosedanje vrednote
. Toda tisto, kar za neko skupino predstav-
lja vrednoto (npr
. nedotaknjenost krajine), bo druga skupina uničila (npr . s hidro-
centralami ali naftovodi) in bo to novo ureditev prostora ocenjevala kot vrednoto .
V 21. stoletju bo nastala svetovno razširjena postindustrijska ekonomija, ki ne bo
več poznala revščine in pomanjkanja .
Ekstremni optimisti (zanesenjaki tehnologije in rasti - stališče D) ocenjujejo, da
ne obstajajo prepričljivi dokazi, da se bodo v prihodnosti pojavile kake pomemb-
nejše meje in ovire rasti . Č
e že obstajajo kakšne meje rasti, ki naj bi izvirale iz »ome-
jenosti zemlje«, se lahko prevladajo z izvenzemeljskimi viri . To ni nobena utvara,
izkoriščanje izvenzemeljskega prostora je že skoraj dosegljivo . Nekateri sedanji pro-
blemi izvirajo iz neustrezne uporabe tehnologije in investicij, toda za vse te proble-
me obstaja zdravilo. Tehnologija, kije probleme ustvarila, probleme lahko tudi reši,
če to človeštvo hoče in si za rešitev tudi prizadeva . udobne komunikacije, infor-
macijski sistemi, visoko razvita organizacija omogočajo hitro prilagajanje spreme-
njenim razmeram in tudi hitro iniciranje sprememb . Nove tehnologije v agronomiji,
elektroniki, genetiki, energetiki, informatiki, izkoriščanje novih virov surovin (npr .
iz oceanov) bodo povečali možnosti, da človeštvo reši svoje probleme . Človeštvo
vstopa danes v najustvarjalnejše in najekspanzivnejše obdobje svoje zgodovine . Za-
hodna civilizacija je potrebovala 200 let, da je odpravila občo revščino in ustvarila
občo blaginjo . Zahvaljujoč obstoječi tehnologiji, bodo nerazvite dežele to stanje lah-
ko dosegle v 50 letih. Večina problemov ne izvira iz pomanjkanja in omejenosti na-
ravnih virov, temveč iz neustreznega upravljanja . Čeprav ne vemo za končne cilje
in rešitve, pa se lahko trdi, da so v le-te vključene takšne rešitve, kot je »Sončnaci-
vilizacija«, kvalitetnejše življenje na zemlji, odprava revščine itd. Nevarnosti obsto-
je, toda obstajale so vedno . Človek se mora smelo in odprto soočiti s prihodnostjo
- kajti ravno on je tisti, ki to prihodnost določa .
Glavna slabost Kahnove klasifikacije stališč o prihodnosti je v tem, da se ust-
varja videz, kot da bi bili pogledi na sedanjost in prihodnost odvisni predvsem od
»razpoloženjsko-karakternih« (pesimizem - optimizem) značilnosti, ne pa od ne-
kega osnovnega teoretskega koncepta, s katerim se razlaga tako sedanjost kot tudi
prihodnost. Predvidevanje prihodnosti je čisto prerokovanje, če ni povezano z neko
teoretsko razlago sedanjosti in to takšno teoretsko razlago, ki iz določene izkustvene
razvidnosti formulira tendence,67 ki so prisotne že sedaj in ki naj bi bile ob določenih
predpostavkah odločilne v prihodnosti . Več znanost ne more in ne sme
.
Eden tistih, ki ga ni zadovoljila Kahnova klasifikacija pogledov na prihodnost,
je Jan Miles
. Miles meni, da so Kahnove štiri različne slike prihodnosti samo štiri
različne predpostavke maltuzijanskega problema (odnos med številom prebivalstva
in količino proizvedene hrane) in da nam takšno razvrščanje »zakriva pomembne
razlike v njihovih političnih in ekonomskih opredelitvah .«" Prav tako se Milesu zdi
neustrezno razvrstiti avtorje na kejnesijansko, marksistično in neoklasično šolo . Te
šole niso nespremenljive in monolitne . Neoklasični ekonomisti se med seboj ne stri-
njajo o monetarnem problemu, utemeljenosti poseganja države v ekonomijo, o vlo-
gi multinacionalnih korporacij . Marksisti se ne strinjajo glede padanja profitne
mere, sestave delavskega razreda itd
. Protislovna razumevanja svetovnega razvoja
206
izvirajo iz razlik med svetovnimi nazori posameznih avtorjev
. Tri temeljne svetov-
ne nazore se lahko po Milesu razume »kot tri različna politična stališča
: konserva-
tivno, reformistično in radikalno«
."
Miles sam priznava, da je to razvrstitev, ki »vnaša red v množico raznovrstnih
spisov«, prevzel od Barratt-Browna 70 in Gilpina." Svetovni nazori so pravzaprav
politična stališča, ki »razvijajo svoje analize iz teoretskega aparata različnih tradicij
družbene in ekonomske misli«."
Konservativne analize se naslanjajo na neoklasično šolo ekonomije, struktura-
lizem in funkcionalizem . Teoretski izvori konservativnih pogledov so dela Adama
Smitha, Durkheima, Pareta, K
. Popperja kot socialnega filozofa, P . T. Banerja,H .
Johnsona, M . Friedmana, R. A. Dahla, M. Olsona in T. Parsonsa. Za te analize je
značilno, da družbo razumejo kot sistem elementov, ki obstojijo kot funkcije delo-
vanja celote
. Družbene spremembe nastajajo evolucijsko in s postopnim širjenjem :
nove ideje, tehnologije in institucije nastajajo iz potrebe, da se zagotovi učinkovi-
tejše funkcioniranje družbe kot celote
. Idealno družbeno ureditev se prikazuje kot
ravnotežje, ki se vzdržuje z liberalnimi ekonomskimi ukrepi brez prevelikega vme-
šavanja države .
Glavni predstavniki reformističnega svetovnega nazora so J . M. Keynes, Heil-
broner, Daniel Bell, J . K. Galbraith, G. Myrdal, Fortuda in R. Dahrendorf. Od kon-
servativcev se razlikujejo predvsem v tem, da ne verujejo v avtomatično ravnotežje,
če vsakdo sledi svojim interesom
." Po njihovem mnenju lahko na osnovi svobod-
nega tržišča nastanejo nerešljivi problemi : nezaposlenost, onesnaževanje okolja, ne-
racionalno izkoriščanje resursov, družbeni konflikti itd . Intervencija države mora
biti takšne regulativne narave, da ohranja liberalizem interesov in pluralistično up-
ravlja, a da hkrati onemogoča nestabilnost in neurejenost, ki sta značilni
za nere-
gulirane družbene sisteme .
Radikalni svetovni nazor v glavnem temelji na marksistični in neomarksistični
(vključujoč tudi anarhistične in libertinske) usmerjenosti . Glavni predstavniki te us-
meritve so: Ernst Mandel, Samir Amin, Andre G . Frank, Ralph Miliband, Herbert
Marcuse in Perry Anderson. Glavna ideja te usmeritve je ideja dialektične poveza-
nosti ekonomije, politike in ideologije . Družbene spremembe se ne dogajajo po mir-
ni evolucijski poti
. Temeljni cilj teh analiz zato ni samo spoznanje »objektivne
lo-
gike razvoja«, gre jim tudi za to, da se glavne družbene sile (delavski razred
v kla-
sičnem marksizmu, kmetje v maoizmu) osvestijo svojih zgodovinskih nalog v spre-
minjanju družbe
. Le družba, ki bo podružbila proizvajalna sredstva, bo lahko od-
pravila kapital, državo, stihijno in anarhično tržišče, 74
izkoriščanje, neenakost ter
vzpostavila demokratičen družbeni nadzor nad svojim razvojem .
Na osnovi teh treh svetovnih nazorov ne nastajajo samo različna gledanja na
prihodnji svetovni razvoj, temveč tudi različna gledanja na preteklost . Mnogi kon-
servativci menijo, da so sedanje revne dežele vedno bile nerazvite in da v teh deželah
obstojijo notranje politične in kulturne ovire, zaradi katerih te dežele ne morejo sto-
piti na pot napredka
. Na Zahodu so ravno nove družbene vrednote (protestantska
etika) omogočile izhod iz mrtvila fevdalnega gospodarstva v Evropi in prehod
na
merkantilističen in industrijski kapitalizem . Reformisti se s takšno razlago v mar-
sičem strinjajo, poudarjajo pa, da se mora nerazvitost vsaj delno razložiti
z dolgo
zgodovino kolonialne dominacije
. Gospodarski razvoj Zahoda res temelji na not-
ranjih vzpodbudah (etika dela, motivi za pridobivanje), toda gospodarska moč Za-
hoda je nastala tudi na osnovi izkoriščanja revnih dežel in delavskega razreda last-
nih dežel. Radikali pa nerazvitost razlagajo kot rezultat odnosa razvitih do teh de-
žel. Razvite kapitalistične dežele so zadušile vse tiste notranje sile, ki bi lahko
bile
nosilke razvoja in si podredile tudi vse politične strukture nerazvitih dežel
. Nadvla-
da Zahoda ni posledica njihove kulturne superiornosti, temveč izkoriščanja delav-
207
skega razreda in kolonialnega bogastva. To nadvlado je zato možno razumeti samo
kot eksploatacijo v mednarodnih razsežnostih
.
Razlike med tremi svetovnimi nazori so še bolj izrazite v gledanju na prihodnji
svetovni razvoj. Razlike med scenariji ostajajo velike, tudi če vpeljemo za vse sce-
narije iste predpostavke o stopnji rasti (nizka
- visoka rast) in delitvi (enakomerna
- neenakomerna delitev) .
Na predpostavki, da bo rast v prihodnosti visoka in delitev enakomerna, kon-
servativni scenariji predvidevajo, da bodo mednarodni sporazumi odstranili trgov-
ske ovire in da bo prišlo do optimalne mednarodne delitve dela, multinacionalne
korporacije bodo omogočale transfer tehnologije in strokovnosti po vsem svetu .
Notranji politični razvoj bo šel v smer liberalno-pluralističnih sistemov, država
bo
v večji meri odpravljala neenakost in diskriminacijo . Politična moč bo enakomer-
neje razdeljena med družbene skupine. Čeprav bodo še obstajale razlike med boga-
timi in revnimi deželami, se bodo te razlike zmanjševale. Nastajala bo kozmopo-
litska kultura, v katero pa bo vključena tudi tradicija . Dobro bodo razvite socialne
službe in uslužnostne dejavnosti. Delovni proces se bo popolnoma avtomatiziral,
pomembni bodo postali informacijski sistemi . V izobraževanju se bodo uporabljale
tehnike programiranega računalniškega učenja, izobrazbeni profili bodo široki,
ljudje se bodo pogosto prekvalificirali . Ljudje bodo živeli v konvencionalnih dru-
žinah, v avtomatiziranih stanovanjih v gosto naseljenih mestih .
Na istih predpostavkah (visoka rast in enakomerna delitev) so predvidevanja re-
formističnih scenarijev nekoliko drugačna . Kljub ustvarjanju mednarodnih spora-
zumov, kljub mednarodni ekonomski pomoči bo, zaradi specializacije in lokalnih
razlik, še vedno obstajal ekonomsko zelo raznoroden svet . Prišlo bo do prerazdelitve
bogastva, država bo skrbela za globalen razvoj, lokalne oblasti bodo imele večjo av-
tonomijo. Revni bodo zaščiteni z minimalnimi plačami in z brezplačnimi uslugami .
Socialne službe bodo egalitarne . Delo bo avtomatizirano, delovni čas fleksibilen . In-
tenziven bo razvoj množičnih medijev, ki pa bodo omogočali »personaliziran« pri-
stop. V kulturi bo obstajal eklekticizem. Izobraževanje bo imelo za cilj ustvarjanje
vsestranskih, liberalnih in kreativnih ljudi. Izobraževanje bo permanentno . Upo-
rabljali se bodo različni viri energije (energija sonca, vode, vetra), surovine se bodo
ponovno predelovale. Mednarodni sporazumi bodo zagotavljali spoštovanje sve-
tovnih norm zaščite okolja .
Radikalni scenariji na istih predpostavkah vidijo prihodnost povsem drugače .
V bližnji prihodnosti bo prišlo do nemirov, ki bodo vrhunec dosegli v svetovni re-
voluciji. Socialistični sistemi v razvitih deželah se bodo razvijali v smer internacio-
nalizma: nastale bodo svetovne institucije, ki bodo zagotavljale usklajeno svetovno
planiranje, transfer tehnologije in strokovnjakov in skupno izkoriščanje resursov .
Nastajale bodo samoupravne nacionalne države, državni organi bodo pod kontrolo
javnosti
. Začel se bo proces komunizma . Življenjski standard se bo izenačeval . Od-
stranjene bodo razlike med fizičnim in umskim delom, med vasjo in mesti
. Denar
bo ukinjen. Nastale bodo nove družbene vrednote osebne samostojnosti in kolek-
tivnosti. Nastale bodo množične politične dejavnosti
. Obstajal bo velik interes za
samoizobraževanje
. Socialne usluge bodo brezplačne, lakota in revščina bosta od-
pravljeni. Delo bo avtomatizirano, vzpostavljena bo delavska kontrola nad vsemi
odločitvami . Doseženo bo družbeno blagostanje za vse .
Na predpostavki, da bosta za prihodnost značilna nizka rast in neenakomerna
delitev, predvidevajo konservativni scenariji dolgotrajne trgovinske vojne
po vsem
svetu. Svetovna inflacija se bo nadaljevala, rastla bo plima ekonomskega naciona-
lizma. Nastajali bodo teritorialni spori in lokalne vojne
. Državno politiko si bo po-
polnoma podredila birokracija, nastali bodo vojaško diktatorski režimi . Pojavila se
bo korupcija in razvoj »podzemlja« . Dohodki se bodo izenačevali, življenjski stan-
dard se bo zniževal
. Družbe se bodo fragmentirale, nastale bodo siromašne in reak-
208
cionarne subkulture. Nastala bodo fanatična in teroristična gibanja, z nastajanjem
anomije bo nastajalo obče nezadovoljstvo . Socialne službe bodo postale neučinko-
vite, hrana bo draga in jo bo primanjkovalo . Da bi se odpravila nezaposlenost,
se
bodo organizirala draga javna dela . Veliko ljudi bo zaposlenih v nesmiselnih pokli-
cih, nastalo bo kulturno osiromašenje. Vzgoja bo avtoritativna in s konvencional-
nimi vzgojnimi cilji, ljudje bodo postajali vse bolj ravnodušni. Mesta bodo prena-
seljena, prihajalo bo do razpada komunalnih sistemov . Cene energije se bodo po-
večale, možen je obči razpad tehnoloških in preskrbovalnih sistemov . Uničevanje
okolja se bo nadaljevalo, prišlo bo do opustošenja celih področij .
Na istih predpostavkah (nizka rast in neenakomerna delitev) predvidevajo re-
formistični scenariji nadaljnje večanje monetarne nestabilnosti in inflacije
. Pri-
manjkovalo bo vseh pomembnih resursov, tehnologija ne bo mogla rešiti poglavit-
nih problemov. Nastajale bodo ekonomske vojne . Pluralizem v bogatih deželah bo
nazadoval, utrdila se bo oblast politične elite, prišlo bo do še strožje hierarhizacije
(korporacijske, politične in tudi polkriminalne)
. Prišlo bo do preganjanja določenih
družbenih skupin, do večanja generacijskega razkoraka in do odklanjanja kulturne
dediščine . Organiziran kriminal se bo okrepil, prav tako tudi nasilje . Pri ljudeh se
bo povečala apatičnost, revno kmečko prebivalstvo bo podpiralo militarizirane vla-
dajoče sile . Socialne službe bodo nazadovale, služile bodo predvsem maloštevilni
eliti. Pojavila se bo množična podhranjenost, potrošnja bo racionirana, povečal se
bo delež »naturalne« proizvodnje hrane. Kljub tehnološkim inovacijam bo produk-
tivnost tudi v razvitih deželah nizka . Izobrazba bo po eni strani služila za reproduk-
cijo elit, po drugi strani pa bo skušala blažiti kulturne katastrofe. Preskrba z energijo
bo neuspešna, industrija bo uničevala okolje, možne so tudi katastrofe v nuklearnih
reaktorjih .
Na osnovi nizke rasti in neenakomerne delitve radikalni scenariji predvidevajo,
da bo prišlo do centralizacije globalne moči in bogastva . Zaradi padanja profitne
mere in recesij bo prevladala obča stagnacija in propadanje . Intenzivirali se bodo
razredni konflikti. V nerazvitih deželah bodo nastajale gverilske in kmečke vojne .
Moč se bo skoncentrirala v rokah maloštevilne elite, birokracija in policija bosta za-
gotavljali funkcioniranje sistema. Gospodarske krize bodo porajale nezaposlenost
in negotovost. V nerazvitih deželah se bo revščina povečevala . Amerikanizacija kul-
ture bo še izrazitejša, pojavile pa se bodo tudi ostreje zarisane razlike razredne za-
vesti. Nastale bodo ekstremistične skupine s separatističnimi in sektaškimi zahte-
vami. Socialne službe se bodo uporabljale kot sredstvo manipuliranja . Prišlo bo do
obračunavanja s subverzivnimi skupinami in do prepovedi političnega organizira-
nja industrijskega delavstva. Zaradi vojaških izdatkov bo prehrana racionirana . Av-
tomatizacija bo povečala nezaposlenost, s totalitarističnimi metodami (prisilno
delo) se bo skušalo oživljati proizvodnjo . Izobraževanje bo vsebovalo represivne,
militaristične in indoktrinacijske elemente . Mesta bodo prenaseljena in njihovo
propadanje se bo nadaljevalo. Kvaliteta okolja se bo slabšala, energijo bo zadela
trajna recesija. Razviti bodo še bolj izkoriščali nerazvite .
V tem prikazu razlik med konservativnimi, reformističnimi in radikalnimi sce-
nariji smo upoštevali samo dve varianti možnih kombinacij med rastjo in delitvijo :
visoka rast in enakomerna delitev ter nizka rast in neenakomerna delitev . Prikaz pa
bi bil še dosti bolj zapleten, če bi orisali še ostali dve možnosti : visoka rast in ne-
enakomerna delitev ter nizka rast in enakomerna delitev . Že dosedanji prikaz razlik
vzbuja vtis velike poljubnosti
. Zdi se, da je možno na prihodnost misliti na najbolj
»optimističen« pa tudi najbolj »pesimističen« način (od razcveta komunizma pa do
vsesplošne katastrofe). Vse variante imajo več ali manj enako verjetnost, vse dokler
jih ne podpremo z neko teoretsko in na izkustvo naslanjajočo se razlago .
Dosedanji prikaz pa nam omogoča formulirati vsaj nekatera obča vprašanja, na
katera bo morala odgovoriti vsaka dežela v svojem nadaljnjem razvoju . To so vpra-
209
šanja odnosov med nacionalno ekonomijo in svetovnim sistemom reprodukcije,
med ekonomijo in politiko, med rastjo in omejitvami itd . Vprašanje odnosa med na-
cionalno ekonomijo in svetovnim sistemom reprodukcije lahko razčlenimo na več
podvprašanj: na kakšen način se bo v prihodnosti posamezna dežela vključevala v
svetovni sistem reprodukcije, ali se bo uspela vsaj približati »razvitim« (dominant-
nim), bo uspela vsaj ohraniti svoj sedanji položaj, ali pa bo zdrknila v svetovnem
hierarhičnem sistemu navzdol proti »nerazvitim« (odvisnim), kakšen odnos med
horizontalno integracijo nacionalne ekonomije in vertikalno integracijo svetovnega
sistema bo vzpostavila, se bo bolj oprla na »lastne sile« ali bolj na tuj kapital (kre-
dite, »pomoč« itd .), se bo bolj »odprla« do sveta, ali se bo bolj zaščitila . Vprašanje
odnosa med ekonomijo in politiko ne odpira samo načelnega vprašanja o determi-
naciji in dominaciji ene ali druge instance, temveč tudi vprašanje dominantnega na-
čina proizvodnje in njegove povezanosti z drugimi načini, vprašanje dominantnega
načina upravljanja in njegove povezanosti z drugimi načini upravljanja, ter vpra-
šanje odnosov med načini proizvodnje in načini upravljanja . Ta vprašanja lahko v
bolj konkretni obliki formuliramo tudi takole : ali je edina funkcija politike (domi-
nantnega načina upravljanja), da ščiti interese ekonomije in da intervenira
v eko-
nomijo samo takrat kadar le-ta pokaže svoje nezaželene posledice, ali je ideja o
za-
vestnem obvladovanju družbene reprodukcije potem res čista iluzija, ali ni vpraša-
nje strategije razvoja posameznih dežel predvsem politično vprašanje, ali ni vpra-
šanje o delitvi presežnega dela (in s tem o naravi in razsežnostih socialne diferen-
ciacije prebivalstva) ne samo politično, temveč kot pravi Marx, tudi moralno in ci-
vilizacijsko vprašanje, ali ne bodo »razviti« še naprej vztrajali predvsem pri tem, da
mora ekonomija delovati v čimbolj avtonomni obliki (ker jim bo to še vnaprej za-
gotavljalo njihovo dominacijo) in ali ni edina možnost »nerazvitih«, da se osvobo-
dijo svoje odvisnosti ravno v avtonomiji politike? Za večino dežel ta vprašanja ni-
majo oblike alternativ. Ne gre za dileme : ali vključitev v svetovni sistem ali samo-
zadostna nacionalna ekonomija, ali ekonomija ali politika, ali rast ali omejitve, ali
odprtost ali zaprtost, ali stihija ali obvladovanje, ali tuj kapital ali lastni »resursi« .
To so samo skrajnosti, znotraj katerih vsaka dežela išče svoje odgovore le v obliki
»več tega in manj onega« . Vključitev v svetovni sistem lahko pomeni ali pa tudi ne,
da pride do interne dezartikulacije nacionalne ekonomije . Zaprtost (različne oblike
zaščite »domače«ekonomije) lahko ali pa tudi ne vodi do zmanjšanja »konkurenč-
ne sposobnosti« na mednarodnem tržišču . Angažiranje tujega kapitala lahko ali pa
tudi ne pomeni razvrednotenje lastnih »resursov« . Omejitve lahko ali pa tudi ne vo-
dijo do zaustavljanja rasti, obvladovanje lahko zaustavi stihijo ali pa tudi ne . Samo
v splošni obliki lahko utemeljimo tezo, da vsaka odločitev dobiva svoj pomen le
znotraj celotne strategije nastopanja neke nacionalne ekonomije v svetovnem sis-
temu reprodukcije. To pa hkrati pomeni, da bodo lahko imele enake odločitve po-
vsem drugačne posledicepri »razvitih« . Vključitev »razvitih« v svetovni sistem rep-
rodukcije praviloma ne pomeni nastajanja interne dezartikulacije proizvodnje,
medtem ko se »nerazviti« lahko v svetovni sistem reprodukcije navadno vključijo
le tako, da se vežejo na tuj kapital, ki postopoma razbija horizontalno integracijo
in vzpostavlja vertikalno integracijo . Omejitve proizvodnje ali pa zaščita »domače«
proizvodnje pri »razvitih« ne zaustavlja rasti, medtem ko pri »nerazvitih« to zaus-
tavi rast. Angažiranje tujega kapitala pri razvitih praviloma povzroči še učinkovi-
tejšo izrabo resursov in s tem utrditev njihove dominacije, pri »nerazvitih« pa to po-
meni poceni razprodajo nacionalnega bogastva in s tem še večjo odvisnost . Tudi
različni cilji razvoja se pri »razvitih« drugače povezujejo med seboj kot pri »neraz-
vitih«
.
Takšni cilji kot ekonomska samostojnost, nadaljnja rast, ekonomska odprtost,
vključenost v svetovni sistem reprodukcije pri »razvitih« niso med seboj izključu-
joči, pri »nerazvitih« pa so, če že ne povsem izključujoči, vsaj težko uskladljivi . »Ne-
210
razvite« dežele svojo ekonomsko samostojnost lahko navadno vzdržujejo le, če se
ekonomsko zaščitijo in če se zelo oprezno vključijo v svetovni sistem reprodukcije .
Zaradi tega, ker se odrečejo »pomoči«tujega kapitala, ohranijo sicer ekonomsko sa-
mostojnost, ostanejo pa na nizki stopnji razvoja in tudi ekonomska rastje počasna .
Če pa si »nerazvite« dežele kot prioritetni cilj postavijo hitro ekonomsko rast, prej
ali slej sprejmejo »pomoč« tujega kapitala, ki pa jim, če jih že direktno politično ne
veže na dajalce
»pomoči«,
povzroči desetletja trajajoče težke ekonomske in politič-
ne težave, katerih razpleta ni mogoče predvideti in ki jih tudi trajno 75 dela odvisne
od tujega kapitala .
Položaj vsake dežele je in bo tudi v prihodnje določen z njenim mestom v sve-
tovnem sistemu reprodukcije
. Ta trditev prevzema tezo, daje kapitalizem od same-
ga začetka svojega razvoja imel mednarodne (svetovne) razsežnosti in da v obsto-
ječem svetovnem sistemu reprodukcije dominira kapitalističen način produkcije v
povezanosti z drugimi (pred in pokapitalističnimi) načini proizvodnje . Različni av-
torji opozarjajo na to, da struktura svetovnega sistema reprodukcije danes
dobiva
nekatere povsem drugačne značilnosti, kot pa jih je ta sistem imel npr . v klasičnem
kolonialnem obdobju. Nastajanje samostojnih držav je ustvarjalo videz, da so se te
države tudi osvobodile iz svoje podrejenosti tujemu kapitalu. Na spremenjene po-
litične razmere v svetu pa je kapital reagiral s spremembo značaja svoje dominacije .
Kapital je z različnimi oblikami (prodaja tehnologije, kooperacije, krediti itd .) v sve-
tovnem sistemu reprodukcije izsilil takšno mednarodno delitev dela, ki
nerazvite
dežele še naprej dela odvisne in razvite še naprej dela dominantne
.
Velika večina dežel je danes vključena v svetovni ekonomski sistem, v katerem
dominira »logika« kapitala. Opozorili smo že na to, da svetovni ekonomski sistem
ni samo sistem menjave in tudi ni predvsem vsota nacionalnih ekonomij, temveč
da je to hierarhičen sistem, v katerem tendencecentralizacije in koncentracije
ka-
pitala ustvarjajo polarizacijo in konfliktnost med deželami . Polarizacija v tem si-
stemu pomeni, da dominantni postajajo še bolj dominantni, podrejeni pa še
bolj
podrejeni. Lahko bi nasedli videzu in rekli: saj je dovolj dokazov za to, da je možna
trditev, da se tudi nerazviti razvijajo . Kot dokaz za to trditev bi lahko navedli pod-
atek, da se danes del materialne proizvodnje seli iz razvitih dežel v nerazvite
. Takš-
na trditev kaže popolno nerazumevanje današnjega restrukturiranja svetovnega sis-
tema reprodukcije
. Zaradi tega, ker se je »centralno žarišče razvoja proizvajalnih
sil« preselilo iz materialne proizvodnje v »znanstvenotehnološko-organizacijsko-
informacijsko-izobraževalni kompleks«, se v razvitih deželah vzpostavlja takšna
gospodarska struktura, ki omogoča »obstoj pa tudi rast profita brez
neprekinjene
rasti materialne proizvodnje«." S takšnim restrukturiranjem si razviti ne zagotav-
ljajo samo svoje dominacije, temveč tudi nadaljnjo rast profita . Dejstvo, da se del
materialne proizvodnje seli v nerazvite dežele pa ni dokaz niti tega, da postajajo ne-
razviti manj podrejeni niti tega, da se njihova nerazvitost zmanjšuje . Prodor kapi-
tala v nerazvite ali razvijajoče se dežele ima samo navidez vzpodbudne, a v resnici
naravnost pogubne posledice ."
V razumevanju odnosa med ekonomijo, politiko in ideologijo se opiramo na
tezi: l .
da ne obstoji stalen, tj. nespremenljiv odnos med ekonomijo, politiko in ideo-
logijo, in 2., da ne obstoji univerzalna »logika« ne ekonomije ne politike. V razlagi
odnosa med ekonomijo, politiko in ideologijo se priključujemo tistemu konceptu,
ki razlikuje odnos determinacije in odnos dominacije med navedenimi instancami
družbene prakse
. Ta koncept se sklicuje tako na Marxa 78 kot tudi Engelsa
."
Medtem, ko je za fevdalizem značilno, da ekonomiji vlada izvenekonomska pri-
sila, pa v kapitalizmu determinacija in dominacija ekonomije sovpadata
. Sama »lo-
gika« kapitalistične ekonomije vodi v povečevanje razlik med »razvitimi in neraz-
vitimi«, med »metropolo in periferijo«, med tistimi, ki dominirajo in tistimi, ki so
podrejeni . To stališče je jasno razvidno iz večine navedenih scenarijev . Visoka rast
211
ob neenakomerni delitvi ne more in ne bo mogla rešiti nobenega glavnega problema
svetovnega razvoja. Kolikor bo še vnaprej dominiral čisto ekonomski interes, toliko
se bo tudi neenakomerna delitev še naprej nadaljevala
. Vprašanje enakomernejše
delitve je zato povsem politično vprašanje in zavzemanje za takšno delitev je v na-
sprotju z delovanjem »logike« ekonomije
. Zato je strategija gospodarskega razvoja
v nerazvitih deželah v prvi vrsti politično vprašanje . Če se nerazvite dežele v svoji
želji po hitrejšem razvoju »naivno« vključujejo v mednarodno delitev dela, ki jo dik-
tira kapital, se kaj hitro pokaže, da so doseženi rezultati lahko zelo varljivi in da
so
dežele iz svoje nerazvitosti prešle v stanje popolne odvisnosti od tujega kapitala . Če-
prav »levi« ekonomisti že od sredine šestdesetih let razgaljajo zvijačnost »logike«
kapitala, pa se nekatere dežele še vedno vedejo tako, kot da je resnični interes ka-
pitala, da bi jim pomagal
."
Pred vdorom kapitala v nerazvite dežele so v teh deželah obstajali sistemi pro-
izvodnje in sistemi zadovoljevanja potreb, ki so bili resda »primitivnejši« (merjeni
z današnjega stališča), bili pa so samozadostnejši, manj ranljivi in so z večjo zanes-
ljivostjo zadovoljevali potrebe ljudi
. Kapital, ki je vdrl v te dežele, je razrušil te si-
steme ali pa jih je modificiral, tako da je nad njimi zavladal
. Čimbolj uspe kapitalu
gospodarsko dejavnost neke dežele vpeti v svojo logiko, toliko hujše so poslediceza
to deželo, če ta dežela pokaže tendencepolitične nepokornosti .
81
Eno osnovnih vprašanj, ki najbolj diferencira posamezne avtorje, je vprašanje
nadaljnje rasti
. Vsako utemeljevanje, ki skuša najti dokaze v preteklih in sedanjih
trendih, se nam zdi teoretično nezadostno . Takšno utemeljevanje je nezadostno vsaj
iz dveh razlogov
: prvič, v preteklosti so bila obdobja visoke rasti pa tudi obdobja
nizke rasti (na osnovi dokazov iz preteklosti smemo torej samo sklepati, da bo tudi
v prihodnosti rast ciklična), in drugič, iskanje dokazov v preteklosti predpostavlja,
da je prihodnost kopija preteklosti .
Problematičnost samega pojma rasti se nam najizraziteje pokaže pri merilu te rasti
:
ND per capita v dolarjih .82
Nacionalni dohodek, izražen v dolarjih na prebivalca,
ne samo da nam zakriva notranje razlike (v ZDA 20 % ali 45 milijonov prebivalstva
prejema samo 5 % vsega nacionalnega dohodka, drugih 20 % prejema 11
.3 dohod-
ka, tretjih 20 % prejema 17
.4 % dohodka, četrtih 20 % prejema 24
.4 % in petih 20
prejema 41 .9 % nacionalnega dohodka), temveč nam tudi preprečuje, da bi sam na-
cionalni dohodek razumeli kot ideološko kategorijo
. Sam pojem rasti je šele treba
zagledati kot pojem, ki je ideološko povsem povezan z načinom proizvodnje, ka-
terega temeljni motiv je proizvodnja presežne vrednosti
. Ta način proizvodnje za-
radi svojega osnovnega motiva sam ustvarja sistem potreb in načine njihovega za-
dovoljevanja
. V nasprotju s povsem »naivno« in mistificirano idejo, da potrebe do-
ločajo proizvodnjo, ta način proizvodnje ustvarja potrebe
. Koncept o nekakšnih
»naravnih« in »umetnih« potrebah je zavrgel že sam Marx, ko pravi, da je vseeno
ali potrebe izvirajo iz želodca ali iz fantazije .83
Zato je treba ideologijo, modo, pra-
vila vedenja, navade videti kot regulatorje, s katerimi ta način proizvodnje »socia-
lizira« ljudi, se pravi, da jih naredi za bitja, ki imajo tiste potrebe, ki jih diktira pro-
izvodnja
. Ta proizvodnja pa ne samo da neprestano ustvarja nove potrebe, temveč
tudi neprestano spreminja
(»izboljšuje«) način zadovoljevanja potreb . Toda to ne
bi bilo mogoče, če ljudje v sebi ne bi imeli potrebe po novih potrebah in po »izbolj-
šanem« načinu zadovoljevanja potreb
. To funkcijo vgrajevanja (»interiorizacije«)
potrebe po potrebah vrši ideologija
. Temeljna ideja vseh ideologij, ki so povezane
s tem načinom produkcije, je ideja napredka, napredka, kije sinonim za rast, za po-
večevanje (dohodka, lastnine, proizvodnih zmogljivosti, kupne moči itd
.). Brez de-
javne funkcije te ideologije ni mogoče razložiti ne socialne mobilnosti ne sprememb
v socialni strukturi ne velikih migracij v preteklosti in tudi v sedanjosti in tudi ne
tiste kohezivnosti, ki v družbenih sistemih, kljub vsem protislovnim in razdiralnim
tendencam, ki v njih delujejo, ustvarja relativno sodelujočo, mirno in kontinuirano
212
povezanost ljudi. Ta ideologija, ki enači povečanje z napredkom (več in naprej sta
osnovni gesli te ideologije) pa ni nek zunanji, ljudem vsiljeni, iluzijski nazor, ta ideo-
logija je vgrajena v samo družbeno prakso . Reprodukcija te prakse je sploh mogoča
zato, ker je ta ideologija »intimno«, »osebno« vodilo ljudi . Milijoni ljudi vsako jutro
disciplinirano odhajajo na delo ne zato, ker ne bi mogli živeti, če ne bi tako delali,
temveč odhajajo zato, ker verujejo, da bodo s tem dosegli več (dohodka) in prišli na-
prej (v položaju, standardu itd.) in to tudi dosegajo - merjeno z merili te ideologije
same.
Zagovorniki teorije, da ekonomija dosega največjo rast takrat, kadar politika ne
intervenira vanjo, zamolčijo vsaj dvoje
: zamolčijo, da je v vsaki ekonomiji vedno
vgrajena neka politika (nek način upravljanja s presežnim delom) in zamolčijo, da
je v vsaki ekonomiji vsebovana neka delitev presežnega dela .84 V načinu proizvod-
nje, ki temelji na ločevanju vrednosti delovne sile in presežne vrednosti, se sestava
kapitala neprestano zvišuje v korist konstantnega dela kapitala (stalen tehnološki
razvoj je samo površinska manifestacija tega) ne zaradi želje ljudi po »napredku«,
temveč iz nujnosti . Preživijo lahko samo tisti posamezni kapitali, ki s stalnim teh-
nološkim revolucioniranjem proizvodnega procesa zvišujejo organsko sestavo ka-
pitala in s tem postajajo sposobni proizvajati izpod povprečno družbeno potrebnega
dela. Tendenci centralizacije in koncentracije kapitala nastajata zato, ker tudi med
posameznimi kapitali vlada zakon, vrednosti . Sprememba sestave kapitala pa ust-
varja ravno nasprotne poslediceod tistega, zaradi česar je sploh prišlo do spremem-
be. Kapital je bil prisiljen zvišati organsko sestavo zato, da bi si prisvojil nad-
povprečno presežno vrednost, toda ta tendenca neprestanega zviševanja sestave ka-
pitala hkrati pomeni zmanjševanje variabilnega dela kapitala, tj . tistega dela, ki edi-
ni ustvarja presežno vrednost
. Zato tendenca zviševanja organske sestave kapitala
istočasno pomeni tendenco zniževanja profitne mere . S čisto logičnega stališča je
zato mogoče - seveda brez vpeljave drugih predpostavk - zagovarjati tezo, da pro-
fitna mera tendira k točki, ko za kapital ne bo več obstajal interes za njegovo raz-
širjeno reprodukcijo .
Če pa v ta prikaz tendenc zviševanja organske sestave kapitala vpeljemo dodat-
ne predpostavke, se slika v marsičem spremeni . Predpostavimo, da ne obstoji izena-
čen svetovni prostor akumulacije kapitala, predpostavimo, da obstojijo različne na-
cionalne ekonomije, ki so na zelo različnih stopnjah razvoja, imajo različno organ-
sko sestavo kapitala, različno kulturno zgodovinsko določeno višino mezd itd . Če
se ne samo menjava, temveč tudi delitev dela med njimi vrši na osnovi zakona vred-
nosti, bodo nacionalne ekonomije, ki imajo viško organsko sestavo del akumulirane
presežne vrednosti ustvarjale na račun ekonomij z nižjo sestavo . Na osnovi te pred-
postavke se ustvarja med nacionalnimi ekonomijami eksploatacijska hierarhija,
znotraj katere prihaja do čedalje večje polarizacije med »razvitimi« in »nerazviti-
mi«, pri čemer »razvitim«, kljub neprestanemu poviševanju organske sestave kapi-
tala, profitna mera ne pada in se interes kapitala za svojo razširjeno reprodukcijo
ne zmanjšuje
. Če pa vpeljemo predpostavko, da odnos med velikostjo presežne
vrednosti in višino mezde ni konstanta, temveč daje ta odnos pravzaprav odnos po-
litične moči, potem postane vprašanje padanja ali rasti profitne mere vprašanje po-
litičnega boja (z vsemi njegovimi elementi
: izsiljevanjem, grožnjami, pritiski, izčr-
pavanji, dolgoročnim taktiziranjem itd .)
. Toda to ne velja samo za odnose znotraj
posamezne nacionalne ekonomije, temveč tudi za odnose med njimi . Če se bo v pri-
hodnosti vprašanje padanja ali višanja profitne mere kazalo predvsem v obliki po-
litičnega boja, potem je vsaka napoved prihodnjega razvoja še toliko bolj nezane-
sljiva, ker lahko ta boj
- tako, kot sploh vsak boj - dobi povsem nepredvidljiva
obeležja .
213
OPOMBE:
' Izraz »judical blindness« uporablja Marx
. »Stvari, ki ležijo pred nosom, zaradi a certain
judical blindness, principialno ne vidijo celo najpomembnejše glave . Kasneje, ko pride čas,
se čudimo, da tisto, kar nismo videli, še povsod kaže svoje sledi .« (Marx-Engels: Prepiska IV,
Beograd, 1960, str. 40). Ne samo, daje historično zanimivo, je tudi nadvse aktualno, da Marx
kot primer svoje »judical blindness« navaja (leta 1868), da ni »videl«, da je staronemški si-
stem obstajal »vse do zadnjih let«. Nekaj podobnega seje dogajalo v slovenski sociologiji, ki
je šele zadnja leta »odkrila« proizvodne načine, za katere je prej mislila, da so »mrtvi že sto-
letja«.
I
Bernstein že leta 1891 v razpravi o Schulze -Gavermitzovem delu načne vprašanje o zgo-
dovinski tendenci kapitalistične akumulacije, kot jo je Marx opisal v Kapitalu
. Bernstein meni,
da se »tam, kjer na ustrezen način intervenira zakonodaja, planska in zavestna akcija družbe, ovi-
ra, včasih pa se celo lahko ukine vladavino tendenc gospodarskega razvoja« (Neue Zeit, 1981,
l, str
. 736). Bernstein sam poroča, da Engels te izjave ni niti pismeno niti ustno razglasili za na-
pačno
. Toda šele serija člankov s skupnim naslovom »Problemi socializma« (Neue Zeit, od
1896-1898) pomeni začetek diskusije in ostrih polemik .
3
Navedeno delo, objavljeno v Marksizam i revizionizam, Zagreb, 1958, str . 22 .
a Navedeno delo, str. 120
5
Navedeno delo, str. 107/108
6
Zur Zusammenbuchstheorie, cit
., iz Teorije sloma, Zagreb, str
. 65 .
7
Ravno tam, str. 65
8
Ravno tam, str. 65
9 Ravno tam, str. 69
10 Citirano iz Teorije sloma, str . 310 .
11 Karl Kautsky: Teorija kriz, objavljeno v : Cikličko kretanje kapitalističke privrede,
Beograd, 1955 in v: Teorija sloma, Zagreb, str. 110 .
12 Ravno tam, str. 111
13 Ravno tam, str. 111
14 Ravno tam, str. 111
's Hilferding: Financijski kapital, Beograd, str
. 408 .
16 »Tu se abstrahira od mednarodne trgovine
. .. Da bi lahko predmet proučevanja raz-
umeli v njegovi čistoči, osvobojenega slučajnih okoliščin, ki bi nas ovirale, moramo tu ves
trgovski svet opazovati kot eno samo nacijo in predpostavljati, daje kapitalistična proizvod-
nja povsod obstoječa in daje zavladala vsem vejam proizvodnje
.« (K . Marx: Kapital I ., Ljub-
ljana, 1961, str. 655, opomba 21 .a)
"Rosa Luxemburg: Akumulacija kapitala, Beograd, 1955, str . 386
18
Ravno tam, str. 388
19 Ravno tam, str. 388
20 Ravno tam, str. 385
21
Ravno tam, str. 386
22
Z večino pojavnih oblik, ki jih navaja R
. Luxemburg, bi lahko prav tako označili se-
danje (1985) razmere v svetovnem gospodarstvu : pomislimo samo na
»internacionalni sistem
posojil« .
23
Ravno tam, str. 387
24
Cit
. po Teoriji sloma, str. 321
25 Cit
. po Teoriji sloma, str. 322
26
Alvin Toffler: Tretji val, Beograd, 1984, str. 115
. Lenin sam da svojemu delu podna-
slov
: Poljuden oris, in morda je prav to razlog, da postane ta knjižica, ne pa glavno delo Rose
Luxemburg ali H
. Grossmanna najvplivnejša knjiga stoletja .
27
Lenim Imperializem kot najvišji stadij kapitalizma, Ljubljana, 1958, str . 9
28
Ravno tam, str. 114
29
Ravno tam, str. 27/28
30 Ravno tam, str. 142
31
Ravno tam, str. 144
32
Ravno tam, str. 69
33
Ravno tam, str. 69
34
Ravno tam, str. 135
214
35 Ravno tam, str. 74
36
H . Grossmann: Zakon akumulacije . .., srbohrvatski prevod, kultura 1959, str. 280
37 Marx: Kapital 11, str. 388
11 Kapital III, str. 215, 216
39
Kapital II, str. 388
40
Grossmann, str. 283
41
Marx
: Teorije o presežni vrednosti III., cit. po Grossmannu, str. 280 .
42
Ravno tam, str. 269
43
Ravno tam, str. 278
aa
Grossmann, str. 287
45
Grossmann, str. 290
46
Marx
: Teorija o presežni vrednosti III, cit . po Grossmannu, str . 290
a' Marx
: Teorije o presežni vrednosti II, str. 89/90, cit
. po Grossmannu, str . 291
48 Marx: Kapital III., cit. po Grossmannu, str. 292
4 9 Grossmann, str. 294
so
Grossmann, str. 293
51 Grossmann, str. 401
12
Grossmann, str. 400
11
Grossmann, str. 400
54
Bilo pa je primerno za bolj »čiste« teoretske diskusije
. Leta 1946 je Mawrice Dobb ob-
javil svoje »studije o razvoju kapitalizma«. Polemika, v kateri so sodelovali Paul Sweezy, Ko-
hachiro Tokahashi, Rodney Hilton, Cristopher Hill, Guiliano Procacci, George Lefebvre,
Paul Baran itd. so dajale vtis, da gre zgolj za historiografska vprašanja o prehodu iz fevda-
lizma h kapitalizmu, šele na osnovi diskusij, ki nastanejo v šestdesetih letih, pa seje pokazalo,
daje že v tej polemiki implicitno vsebovana problematika načinov proizvodnje, njihove do-
minantnosti, medsebojne povezanosti itd
.
ss
Paul A. Baran-Paul M. Sweezy
: Monopol capital, srbohrv . prevod, Zagreb, str
. 263
s6
Navedeno delo, str
. 166
5'
Navedeno delo, str
. 167
58
Navedeno delo, str. 262
Š 9 Več o teh konceptih glej : Ratko Ščepanovič : Koncepcije artikulacije načinov proiz-
vodnje, Družboslovne razprave, št
. 1, str. 52-71 .
10
Samo izbrana bibliografija, ki je objavljena v knjigi World Futures -
The great Debate
(ur. C . Freeman in M. Jahoda, Oxford, 1978, srbohrvatski prevod : Budučnost svijeta -Velika
rasprava, Zagreb, 1980) obsega 32 strani
. Od 1978 pa do danes bi se po vsej verjetnosti ta
bibliografija podvojila.
61
Sam Cole v Budučnost svijeta .
62
Lahko bi navedli dela švedskih avtorjev (Sten Johansson, Anna Hedborg, Soren
Ekstrem, Lars Ingelstam
: Družba blagostanja v prihodnosti - Tri perspektive, 1979), poro-
čilo »Brandtove komisije« (Sever-Jug : Program preživetja, London, 1980), gradivo konferen-
ce o človekovem okolju (UNEP, Stockholm, 1972), o prebivalstvu (ZN, Bukarešta, 1974),
o prehrani in kmetijstvu (FAO, Rim, 1975), o mednarodnem ekonomskem sodelovanju med
S in J (Paris, 1975), o trgovini in razvoju (IV
. konferenca UNCTAD-a, Nairobi, 1976), kot
tudi projekcije (scenarije) posameznih držav (ZDA : Global 2000, Poljska 2000 itd .).
63
Jan Miles: Svetovni nazori in scenariji, osmo poglavje v delu Budučnost svijeta
64
H. Kahn, W . Brown, L. Martel: The Next 200 Years, srbohrvatski prevod
: Slijedečih
200 godina, Zagreb, str. 25-26 .
6s
Sklepni del dolgoročnega programa ekonomske stabilizacije govori o približno enakih
rokih za Jugoslavijo. »Jugoslavija ima zelo skromne naravne energetske resurse. Potencialni
hidroenergetski resursi bodo izkoriščeni do začetka prihodnjega stoletja
. Bogastvo v premo-
gu, zlasti nizkokaloričnih lignitih bo po do sedaj znanih raziskovanjih prav tako izkoriščeno
v 20. do 40
. letih naslednjega stoletja, odvisno od stopnje rasti proizvodnje in porabe
. Do se-
daj znane rezerve ne bodo po končanem tekočem stoletju zagotavljale večje, količine nafte,
pa tudi znana nahajališča urana so zelo majhna .« (str. 49)
66
O tem, kakšni so ti mehanizmi, na tem mestu ne moremo obširnejše razpravljati . Naj
navedemo samo dve ilustraciji
. Če se je vrednost dolarja v primerjavi z dinarjem v zadnjih
treh,
štirih
letih povečala za 800 %, to pomeni, daje tudi, ob nespremenjenih drugih pogojih,
nakup tuje opreme, reprodukcijskih materialov in surovin, osemkrat dražji
. To pa seveda
215
tudi za nekajkrat podraži proizvodnjo
. Ker pa moramo na tujih trgih prodajati po nespre-
menljivih svetovnih cenah, je tudi »profit« zaradi povečanih proizvodnih stroškov nekajkrat
manjši, ali pa ga sploh ni več . »ZDA so samo z donosnimi obrestmi in z nekaterimi predpisi
v letu dni iz mednarodne menjave »ukradle« 100 milijard dolarjev
.« (Delo, 29. 9. 1984)
67
Vse do R. Luxemburg, zaradi nerazumevanja njenega prispevka pa v mnogočem vse
do danes, se ni razumelo predpostavk »modela«, ki ga je Marx razvil v »Kapitalu«
. Vsaka
analiza, ki hoče razložiti današnje empirične fenomene zato ne more ostati pri Marxovih
predpostavkah, temveč mora vključiti tudi predpostavke, da so nacionalne ekonomije na
zelo različnih stopnjah razvoja, da se med njimi vrši »neenaka menjava« (Emmanuel), da ka-
pital ne vstopa v odnos samo s predkapitalističnimi načini proizvodnje, temveč tudi s poka-
pitalističnimi, daje del kapitala dobil nove oblike (državni, transnacionalni) itd . Vse te pred-
postavke pa naredijo analizo veliko bolj zapleteno in »nečisto« .
6e
Jan Miles: Svetovni nazori in scenariji, osmo poglavje knjige
: Bodočnost sveta, str . 331
69
Ravno tam, str. 319
10The Economics of Imperialism, Harmondsworth, 1974
71
Three Models of the Future, International Organization, Wisconsin, 1975
72 Miles, str. 331
73 Tako, kot je en del ekonomske misli okupiran z osnovnim maltuzijanskim proble-
mom (hitrejša rast prebivalstva kot proizvodnja hrane), tako je drug del ekonomske misli
okupiran z osnovnim Smithovim problemom: ali »nevidna« roka vodi sebično ravnanje po-
sameznikov tako, da bo to ravnanje tudi v interesu skupnosti, ali pa je to sebično ravnanje
treba direktno omejevati in usmerjati z zakoni in državnimi institucijami . Za Marxa lahko
državni zakoni (od tod tudi njegov slavospev tovarniškim inspektorjem) omejijo »volčjola-
koto kapitala po presežni vrednosti«, ne morejo pa je ukiniti . Zdi se, da tako pristaši eko-
nomskega libralizma kot pristaši državnega intervencionalizma pri Smithu pobirajo samo
tiste ideje, ki se vključujejo v njihov osnovni koncept
. Predaleč bi nas zavedlo, če bi hoteli
pokazati, da tudi Hegel stoji pred istim problemom
: sebičnost meščanske družbe je mogoče
preseči le, če zavlada »duh celote«
. Ta »duh celote« pa je država
.
74
En del marksistično orientiranih teoretikov (npr . povsem izrazito E . Mandel) meni,
da socialistično urejeno gospodarstvo ne more imeti značaja blagovne proizvodnje, in pri tem
se sklicujejo na Marxovo misel, da način produkcije v družbi prihodnosti ne bo imel značaja
blagovne produkcije . V Kritiki gotskega programa Marx piše
: »V kolektivistični, na skupni
lasti proizvajalnih sredstev temelječi družbi proizvajalca svojih proizvodov ne zamenjujejo,
prav tako se tudi delo, pretvorjeno v proizvode, ne pojavlja kot vrednost teh proizvodov, kot
neka njihova materialna lastnost, ker sedaj
- nasprotno kakor v kapitalistični družbi - po-
samezno delo pa postane posredno, namreč neposredno sestavni del celotnega dela .«
(Marx-Engels: Izbrana dela II ., str. 18). Pri nas je F. Černe eden redkih ekonomistov, ki se
zaveda problematičnosti socialistične blagovne proizvodnje
. Černetu je jasno, da »po
Marxu« tržnega socializma »ne more biti«, obstoj blagovne proizvodnje v socializmu je »ne-
rešen zgodovinski paradoks«. (Še enkrat o blagovni proizvodnji in socializmu, Teorija in
praksa, 1984, št. 10, str. 1049). Kako je to nejasno sestavljalcem dolgoročnega programa gos-
podarske stabilizacije, se najbolj izrazito kaže v enačenju socialistične blagovne proizvodnje
in združenega dela
. Sestavljalci neprestano ponavljajo: osnovni motiv gospodarjenja združe-
nega dela je ustvarjanje dohodka (ne uporabnih vrednosti za zadovoljevanje potreb) .
75
Poznavalci trdijo, da sedanjih dolgov (800 milijard dolarjev) države-dolžnice ne bodo
mogle nikdar odplačati . Fritz Leutwiller, predsednik Banke za mednarodno poravnavo (BIS) :
»Ne bodo vrnjeni. Ne vem kako bi to bilo mogoče . Banke tudi ne želijo . . . da brezpogojno
dobijo ta denar nazaj . Kaj bi lahko naredile z njim? V najboljšem primeru bi ga lahko vložile
v ameriške obveznice .« (NIN, 1984, št. 1764, str. 59)
76
Zoran Trputec: Strategija društvenog razvoja, Marksizam u svetu, št . 2-3, 1981,
str. IX .
77
Kolumbija je pod pritiskom tujega kapitala opustila tradicionalno-pretežno naturalno
-
proizvodnjo in se usmerila v industrijsko vzrejo piščancev in jajc
. Kmetje so pogodbeno za-
čeli gojiti proso kot hrano za piščance . Z dohodki, ki jih dobijo za prodano proso, si lahko
kupijo manj hrane, kot so jo pred tem pridelali sami . Brazilija je pod pritiskom tujega ka-
pitala opustila gojenje fižola, ki je bil glavna hrana za revne sloje
. Danes mora fižol uvažati,
v letu dni seje podražil za 275 odstotkov in revni sloji ga ne morejo več kupovati . Na Filipinih
so se specializirali na pridelovanje riža. 63 % kmetov si ne more kupiti dovolj riža za svojo
216
družino. Kostarika, ki se je usmerila v govedorejo in je 1975 izvozila v ZDA 30 milijonov
kg govedine, je doma zelo zmanjšala porabo na prebivalca . Interes tujega kapitala za prodor
v nerazvite dežele se da najjasneje razbrati iz podatka, da zemlja in delovna sila za eno kravo
stane v ZDA 195 dolarjev, v Kostariki pa samo 25 dolarjev .
78
Ko Marx polemizira s tezo, daje v srednjem veku vladal katolicizem in daje v Atenah
in Rimu vladala politika, piše : »Toliko je jasno, da srednji vek ni mogel živeti od katolicizma
in antični svet ne od politike . Nasprotno pa nam način, kako so si pridobivali sredstva za živ-
ljenje, pove, zakaj je tam imela politika, a tu katolicizem glavno vlogo .« (Marx: Kapital I,
Ljubljana, 1961, str. 95). Vidimo, da Marx ne zavrača trditve, daje srednjemu veku vladal
katolicizem, antičnemu svetu pa politika, zagovarja pa stališče, da se ti obliki dominacije da
razložiti samo z razumevanjem determinacijske vloge načina, kako so si pridobivali sredstva
za življenje
.
79
S kakšnim občutkom krivde za poenostavljeno razlago odnosa ekonomija-politika-
ideologija je pisal stari Engels, se vidi iz njegovih pisem v zadnjih letih . Josefu Blochu piše
leta 1980
: »Po materialističnem pojmovanju zgodovine sta v zadnji instanci odločujoča mo-
menta v zgodovini produkcija in reprodukcija resničnega življenja . Več nisva niti Marx niti
jaz nikdar trdila. Če pa zdaj kdo to prevrača tako, češ da je ekonomski moment edini od-
ločujoči element, tedaj spreminja to trditev v prazno, abstraktno, absurdno frazo« . (Marx-
Engels: Izbrana dela II . str. 627) Če bi kdo hotel, nadaljuje Engels - samo z ekonomskimi
vzroki razložiti obstoj sleherne nemške države ali pa izvor visokonemškega glasovnega pre-
mika, bi se osmešil. »Da mlajši včasih pripisujejo ekonomski strani večji pomen, kakor ji gre,
sva z Marxom nekoliko sama kriva. V sporih z nasprotniki sva morala poudarjati poglavitno
načelo, ki so ga ti zanikali, in zato ni bilo vselej časa ne mesta ne priložnosti, da bi prišli drugi
momenti, ki tudi sodelujejo pri medsebojnem učinkovanju, do prave veljave« (ravno tam) .
V pismu K. Schmidtu (1890) Engels govori o »vzvratnem učinkovanju« ideologije in državne
oblasti na ekonomski razvoj, o »lastnem gibanju« politične oblasti, o »nasilju« (tj . državni
oblasti) kot ekonomski potenci .
Bo
Charles Bettelheim ni ostal samo pri takšnih splošnih opozorilih, kot je npr. izjava,
da kapitalističen način proizvodnje neizogibno polarizira razvoj svetovnih proizvajalnih sil
(in dodati je treba, daje to samo z drugimi besedami izrečena Baran-Sweezyjeva teza, da »ka-
pitalizem povsod ustvarja na enem polu bogastvo, na drugem pa
revščino«),
temveč je direkt-
no označil Banko za obnovo in razvoj ter Mednarodni denarni sklad (IMF) kot mrežo, s ka-
tero si kapitalistična dominacija zagotavlja takšno reproduciranje specializacije (delitve
dela), kije neugodna za nerazvite (glej njegove Pripombe, objavljene v knjigi A . Emmanuela :
Nejednaka razmjena
. Rasprava o antagonizmima u medžunarodnim ekonomskim odnosi-
ma, I. in II., Beograd, 1974) . Celo takšnemu liberalnemu in optimističnemu mislecu, kot je
Alvin Toffler, je jasna vloga obeh bančnih institucij
. IMF ne samo, daje prisilil države pod-
pisnice, da svoje valute vežejo na dolar ali zlato (ZDA pa razpolagajo kar z 72 % svetovnih
rezerv zlata), temveč kredite daje v prvi vrsti za gradnjo infrastrukture (ceste, pristanišča), ki
omogočajo razvitim, da uvažajo iz nerazvitih surovine in poljedelske pridelke . GATT Tofller
direktno označi kot sporazum o »liberalizaciji« trgovine v korist »razvitih« (glej njegovo knji-
go
: Third Wave, srbohrvatski prevod, str. 114/115). R. J. Barnet pa programe IMF označi
kot programe, ki povečujejo podhranjenost in lakoto (glej Delo, 14 . 4. 1984) .
81
Leta 1975 je Brazilija izvozila v ZDA za 100 milijonov dolarjev sladkorja, leto kasneje
pa niti za cent
. Izvoz bombaža iz Indije v ZDA seje v enem letu povečal za 400 %, izvoz iz
Pakistana pa seje zmanjšal za 90 %
. Uvoz iz Peruja v ZDA seje od nič dvignil na 4 milijone
ton. Uvoz kakava iz Gvineje je iz 2 milijonov dolarjev padel na nič
. Na takšen način kapital
ne vrši samo političnih, temveč tudi čisto ekonomske pritiske . Dežele, ki so predvidevale, da
bodo svoje proizvode prodale, pa jim je to omogočeno, se znajdejo v težki gospodarski in tudi
politični situaciji .
ez
Že samo to, da se v dolarjih izraža narodni dohodek v večini dežel, je dokaz, daje im-
perializem uspel celo v takšnih zadevah kot so »nevtralna« statistična merila .
83 »Vrsta teh potreb je postranska stvar in je vseeno ali izvirajo iz želodca ali iz domiš-
ljije
.« (Kapital I., str. 43)
84 Marx je v tem nedvoumen. Zanj kapital ni nič drugega kot akumulirana presežna vred-
nost. Ločevanje presežne vrednosti od delovne sile pa je samo drugo ime za način delitve na
mezdo in na presežek, ki ga delovna sila ustvari nad svojo vrednostjo .
217