—~>< 122 >—— Mali črnogorski stražnik. j, malo je malo takih junakov, kakeršen je bil naš ,^ mali črnogorski stražnik, o katerera vani hočem po-vedati. otroci Ijnbi. Zatorej poslušajte rae: Bilo je za junaške borbe hrabrih Ornogorcev in Hereegovincev s Turki 1876. in 1877. leta. Ne-kega lepega jutra meseca inajnika stopala je počasi lnajhna četa po samotnej stezi proti sovražnikovemu ležišču, pazno se ozirajoč na vse strani. Oetico sta vodila eastnik in podeastnik. Vsakdo se je molče in nepreinično oziral, pričakovaje, da se zdajci izza grmovja ali mej drcvjem zableste sovražnikove puške. Tako dospo li kmetskej hiši. katero obkrožujejo visokorasli jeseni. Pred hišo sto.fi deček kakili dvanajst let in si iz mladike urraijo paličico. Iz hišnega okna visi široka črnogorska zastava; v hiši ni nikogar. Ko ugleda ubožni deeek častnike, viie paličico iz rok in se odkrije. Lep deček je. velikih črnih očij, neustrašnega pogleda, dolgib črnih liis in opravljen po črnogoiski. — Kaj delaš? — vpraša ga častnik — zakaj nisi pobegnil s svojo roflbino? — Jaz nimam rodbine — odvrne mu deček — sirota sem. Vsakomur delam po nekoliko. Ostal snm, da bi videl boj. — Ali si videl, da bi bili šli sovražniki tu mimo? ¦— Ne, vže dra dni nikogar! — Oastnik se zamisli, skofi raz konja, gre v hišo in spleza na stieho. Ali prenizka je, nikatnor se ne vidi po okolici. — Na drevo bode treba splezati —¦ reče častnik. vrnivši se. — Prav pred skednjera se dviga visoki, tenki jesen in ziblje svoj vrh v sinjej višavi. Oastnik se zopct zamisli, pogleduje sedaj drevo, sedaj vojake, drugega za drugim. Naposled vpraša dečka: Ali dobro vidiš v daljavo? — Jaz? — Vrabca razločujem miljo daleč. — Ali bi mogel splezati na vrh tega drevesa? — Za pol minute sem gori. — Ali bi mogel povedati, kar bi videl ondii: ali se vidijo na 6nej strani Turki, ali se svetijo puške in handžarji, ali se vidi kaj dima? — Zakaj bi ne mogel? ¦— Tn kaj zahtevaš zato? — Kaj zahtevara? — reče deček in se nasmehne. — Ka.j neki! Ali nisem tudi jaz črnogorec? — Dobro torej. Pojdi! — Samo opanke naj sezujem. Seznje se, vrže kapo v travo in objarne jesenovo deblo. — A bodi prcviden! zakliče častnik in poseže za njim, kakor bi ga hotel zadržati. Neka slutnja ga obide. Deček se obrne in ga pogleda s svojimi lepimi oč mi. — Nifi, nic — pravi častnik — le pojdi! — Deček pleza kakor maček. — Vi glejte še dalje! — ukaže častnik vojakom. ¦—•¦< 123 >¦•— Hipoma je deček na vrhu mej vejevjem, objemajoč deblo z nogama, v solnci pa se bleste svetlo njegovi črni lasje. Castnik ga komaj zapazi, toli majhen je tam gori. — Prav daleč poglej! — kliče mu častnik. Deček izpnsti deblo z desno roko in si pokrije oči, da bi mu solnee ne sijalo vanje. —• Kaj vidiš? — vpraša častnik. Deček uagne glavo in zakroživši roko pred u.sti v nekakšen legat, odvrne: — Dva raoža na konjih. — Kako daleč? — Pol milje. — Ali jahata dalje? — Ustavila sta se. — Kaj še vidiš? — vpraša častuik za nekaj easa — na desnej strani! — Tam, blizu one cerkve se nekaj beli mej drevjem, skoro da so puske! — Ali vidiš Ijudi? — Baje so skriti. — Zdajci zazvižga krogla visoko gori v zraku in odleti dnlee tjii za hišo. — Doli, deček! — zakriei častnik — videli so te. Dovolj vem. Le hitro doli! — Ne bojim se! — reče deček. — Doli ... — ponovi častnik — no, kaj si še videl? — Na levej strani? — Na levej! Deček se obrne na levo stran, ali sedaj zazvižga druga krogla, ostreje in močneje od prve. Deček se strese. — Za Boga — zakliče deček nizdolu — saj so jo res pomerili name! — Krogla mu je šla tik glave. — Doli! — kriči častaik jezno. — Takoj grem — odvrne deček — drevo me varuje, ne bojte se! Na levej strani, hoeete vedeti ? — Doli pojdi! — kriči častnik. Na levej — kliče deček, obrnivši se z životom na oao stran — tam, kjer stoji kapelica, vidim . . . Tretji preteči zvižg zazveni po zraku in hipoma je deček na tleh. Prime se debla — ali samo za hip — potem pade z glavo naprej in razprostrtih rok na tla. — Za Boga! — zakliee častnik in skoči k njemu. Potoček kivi curlja dečku iz leve prsne stranf. Častnik priskoči z dvema vojakoma. Odpne mu srajco. Krogla mu je prodrla le.va plufa. — Mrter je! — vzdihne častnik. — Ne, še živi! — odvrne podeastuik. — Oj, ubogo dete, hrabri naš junaček! — vzdihuje častnik. — Pogum! poguna! — Ali v tem da ga osrčuje in mu polaga rutico na rano, zastekle doeku oei, in glavica se povesi: mrtev je! — Oasthik prebledi. Nekaj trenotkov ga gleda uepremično, potem ga zravna na travi, vstane in ga zopet gleda. Gledata ga tudi podčastnik in vojak; drugi so obrneni k so-vražniku. — Ubogo dete! — ponovi častnik — ubogi, vrli deček! —¦ Stopi k hiši, vzarae zastavo in jo razgrne po malem mrtveei, pustivši rau obraz razkrit. 8* —•-« 124 >¦•— Podčastnik položi opanke, kapo, nož in palieo poleg njega. Vsi molče nekajčasa; nato reče eastnik: — Poslali boderao ambulancijo ponj; umrl j6 kakor vojak, naj ga tudi pokopljejo vojaki. Nato se novič obrne k njemu, dvigne roko v poljubek malernu junaku ter ukaže: — Na konje! — In eeta otide. Nekaj kasneje se je izkazala malemu mrtvecu poslednja vojaška čast. 0 soMnem zatonu se je raznesla vest o dečkovej stnrti vže mftj vsemi vojaki. — Steza, poleg katere se je vil.majhen potok, vodila.je le nekoliko korakov od hiše. Ko prvi mimogredoči častniki ugledajo pod jesenom mrlička, pokritega z za-stavo, pozdravljajo ga s sabljami; jeden utrga kraj potoka dve cvetici in ju vrže ndnj. Takp store vsi vojaki. Za nekoliko hipov je deček pokrit s eveticami 'in do-hajajoči čaftniki in vojaki ga pozdravljajo: — Vilo, mali Crnogorec! — Z Bogorh, deček! — Zivel junak! — Sladko spavaj! ¦— Nek častnik vrže ^astno svojo sve-tinjo nanj, di'ug ga gre poljubit. Neprestano se vsipljejo cvetice na bosi nogi, okrvavljene prsi, črnkasto glavieo. On pa spi v travi, zavit v zastavo, bledega, skoro nasmihajočega se. obrazca — ubogi deček, kakor da čuje te pozdrave in se veseli, da je dal življenje za domoviuo svojo! (Iz knjige ^Sree" spisal Edmorido de Amicis, posl. Janja Miklavčie.)