5 BESEDA UREDNIKA Marko Kerševan Čeprav bi tradicija in naravnanost revije narekovali, da bi prvo šte- vilko v letniku 2021 (in samo Besedo urednika) začeli s spominom na 500-letnico znamenitega Luthrovega nastopa v Wormsu, jo začenjamo z ne mnogo mlajšim (izvorno v latinščini napisanim) spevom iz leta 1587 mladega slovenskega protestanta Matije Trosta, ki primerja Luthra in Trubarja in njune zasluge – ne le za samo krščanstvo in vero, ampak tudi za Germanijo in Slovenijo [Sclavonio]. Razlog za to je seveda dru- ga obletnica, 30-letnica razglasitve državne samostojnosti Slovenije juni- ja 1991. Še posebej, ker je razprava, ki jo ta spev uvaja, temeljit prispe- vek k razpravam o »etnogenezi« ljudstva, ki je razglasilo svojo državno suverenost, in vlogi protestantske reformacije v njej. Več o tem kasne- je in seveda v sami razpravi Vanje Kočevarja. (O Matiji Trostu in njego- vih verzifikacijah v počastitev Trubarju pišemo v št. 11-12 /2010 in v št. 25/2017 naše revije.) Obletnice in prazniki kot »časi spomina« (in z njimi povezani »kraji spomina«) seveda služijo – zavestno, hoteno, včasih se je reklo ideološko – »konstrukciji« spomina, vzpostavljanju in ohranjanju »kolektivne me- morije« (Halbwachs), v našem primeru seveda narodne/nacionalne, s ci- ljem opredeliti/potrditi/utrditi svojo »identiteto«, tisto, »kar smo« (s tega vidika). Pristavek »s tega vidika« je potreben, ker take obletnice/prazno- vanja po eni strani povzdigujejo, »sakralizirajo« (z narekovaji ali brez njih) neke identitete in vse, kar da jih konkretno izraža, po drugi strani pa izzivajo k desakralizaciji in »ikonoklazmu« pri tistih, ki se s povzdigo- Stati in obstati 17(2021): 5-11 https://doi.org/10.26493/2590-9754.17(33)5-11 6 BESEDA UREDNIKA vanjem teh identitet počutijo ogrožene ali zapostavljene v svojih drugih identitetah. (Ali si prizadevajo za večje spoštovanje in upoštevanje dru- gih nacionalnih ali manjšinskih etničnih identitet ali pa identitet dru- ge vrste: socialnih, spolnih, kulturnih, verskih, lokalnih, družinskih ...) Zgodovinarsko in siceršnje strokovno raziskovanje – in pisanje – je ob tem na spolzkem terenu. Lahko se zavestno usmeri k izpostavljanju in povzdigovanju pomena nekih dejanj/dogodkov, ljudi, krajev in časov, njihovi temu primerni selekciji in redukciji – lahko pa se takim selekci- jam in redukcijam postavlja po robu z iskanjem in upoštevanjem drugih dejanj, stanj, razlik, ki govore za neke druge identitete in pomene ali vsaj otežujejo povezavo med neko izbrano identiteto in konkretnimi pojavi, ki da naj bi jo izražali in potrjevali. Teren ni spolzek le zaradi (običajno večje) vabljivosti »apologetske« usmeritve, ampak tudi zato, ker motiv za kritično usmeritev k desakralizaciji in ikonoklazmu ni vedno le težnja po vsestranski osvetlitvi, polni resnici/Resnici nekega dogajanja, ampak lahko tudi odkrita ali prikrita nagnjenost v prid prvenstva ali pomena neke druge identitete: druge nacionalne ali pa lokalne, družinske, so- cialne, religiozne, kulturne. Te pa imajo ravno tako svoje sakralizacije, svoje svete kraje in čase, svoje heroje in ikone. Kritičnost, ikonoklazem nasproti eni je lahko v funkciji povzdigovanja druge identitete in nje- nih ikon ali pa vsaj v funkciji vzpostavljanja drugih ikon, drugačne mi- tologije/ideologije za isto identiteto (a za druge zainteresirane nosilce). Zgodovinarji in drugi strokovni raziskovalci se morajo zavedati, da v ozadju kritično usmerjene raziskovalne vneme in njenega rušenja do- tedanjih »ikon« ni nujno le želja/utopija po svetu brez ikon, ampak lah- ko tudi zavestna ali nezavestna želja po drugih ikonah. Gotovo mora veljati kot kažipot, da je treba iskati nova dejstva in nove vire, preverja- ti stare, premišljeno uporabljati in ustrezno razvijati pojme, raziskovati povezave in kontekste različnih identitet ter njihovih mitologij/ideologij – toda ob zavesti, da to še ne pomeni pledoajeja za neke druge, »prave« identitete in njihove mitologije/ideologije, ki/ker takega kritičnega pre- tresa niso (bile) deležne. Zgodovinarsko in drugo raziskovanje ne more imeti za cilj – in ne more deliti iluzij –, da bo nadomestilo »kolektivno memorijo«, kot tudi ta seveda ne more nadomestiti zgodovinarskega 7 MARKO KERŠEVAN (antropološkega, kulturno-sociološkega, religiološkega … ) raziskova- nja. Konstitutivni spomin neke identitete, njena kolektivna memorija, ni isto kot kompleksno (možno in potrebno) zgodovinsko vedenje. Toda še tako polno zgodovinsko vedenje in razumevanje ne odpravi potrebe po konstitutivnem spominu neke skupnosti (neke nacionalne ali druge identitete), čeprav si mora zgodovinopisje stalno prizadevati, da prever- ja njegove zgodovinske elemente in da vsakega umesti v širši in komp- leksnejši zgodovinski (kulturni, socialni, politični) kontekst in spomin. S tem seveda vsakega »relativizira«, zavira njegove pretenzije po izključ- nosti, toda hkrati daje vsakemu – oziroma njihovim nosilcem in naslov- nikom – na znanje, da je njegovo/njihovo početje enako (ne)legitimno kot početje nosilcev drugih in drugačnih identitet ter njihovih kolektiv- nih spominov. Zgodovinska točnost, zgodovinska preverjenost – za ka- tero skrbi zgodovinska znanost – je ali naj bi bila dolgoročno praviloma pogoj za trdnost in prepričljivost nekega konstitutivnega spomina, toda nikakor ne edini ali celo zadostni, zlasti kratkoročno pa (žal) niti nujni ne. Ne bi zdaj govorili o tem, da tudi zgodovinsko vedenje ne more biti nikdar »polno« in »dokončno«, saj se zorni koti in vrednote (generacij) raziskovalcev neizogibno spreminjajo … Kot rečeno, začenja letošnje Razprave, študije Vanja Kočevar z obse- žnim prispevkom »Vloga reformacije v etnogenezi: etnična kolektivna identiteta na premici zgodovine dolgega trajanja«, v katerem zgodovi- narsko skrbno, pronicljivo in dokumentirano opredeljuje in analizira re- formacijski/protestantski delež v slovenski etnogenezi (kot kompleksnem in večstopenjskem zgodovinskem procesu dolgega trajanja). Posamezne reformacijske prispevke posebej opredeli in izpostavi, hkrati pa z opo- zorilom, da so tako Trubar Abecednik kot Dalmatin prevod Biblije in Bohorič slovnico uvedli s Pavlovim sporočilom/napotilom (Rim 14,11) »in vsak jezik bo spoznal/izpovedoval/slavil Boga«, posredno spomni na bistven in specifičen reformatorski motiv za jezikovno prizadevanje v ljudskem jeziku, za prevajanje Božje besede v jezik svojega ljudstva. (O tem smo pisali v številki 7-8 /2008 pod naslovom Trubarjeva ’Cerkev Božja slovenskega jezika’ in ’narod slovenskega jezika’.) Ker je Božja be- seda v protestantskem krščanstvu edina pot (do) vere, je njena dostop- 8 BESEDA UREDNIKA nost v ljudskem jeziku za ljudi tega jezika velika milost; hkrati pa to, da pride Božja beseda do besede v ljudskem jeziku (s prevodom in branjem Biblije, pri pridigi in pri podeljevanju zakramentov), pomeni posvetitev tega jezika (kot je zapisal Luther) in ljudstva, ki z njim tako časti Boga. (Avtorjeva študija je nastala v okviru projekta Temeljne raziskave slo- venske kulturne preteklosti, P60052/A/, ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS.) Vincenc Rajšp ob 500-letnici znamenitega Luthrovega nastopa pred državnim zborom in cesarjem Karlom V. v Wormsu ponudi kritičen vpogled v novejšo nemško literaturo o tem dogodku in pokaže na prese- ženost nekaterih in nepreseženost drugih takratnih Luthrovih dilem in odločitev. Fanika Krajnc Vrečko se ponovno zaustavi ob teoloških vidikih pojmovanja vloge jezika pri Luthru in Trubarju. Njen prispevek je na nek način nadaljevanje in vzporednica članka Ľubomíra Batke o Luthrovi reformacijski teologiji besede v številki 31/2020. Oba prispevka sta bila sicer predstavljena na simpoziju ob 500-letnici reformacije na Univerzi v Mariboru, nista pa bila objavljena v izboru referatov s tega simpozija, ki je izšel v slavistični reviji Slavia centralis (Maribor). V rubriki Bilo je povedano ponatiskujemo izbor odlomkov iz knji- ge Demaskirajoče tendence nedavno umrle Cvetke Tóth, ki govore o Schopenhauerju ob njegovih odmevih v slovenskem leposlovju 19. sto- letja (roman Abadon Janeza Mencingerja iz leta 1893). Avtorica je sicer napovedala in pripravljala poseben prispevek o nemškem filozofu tudi za revijo. Izbor iz knjige je pripravil Dušan Voglar. Besedilo je smiselno brati v povezavi s člankom o avtorici v rubriki Portret. V rubriki Razgledi, vpogledi Matjaž Črnivec dokumentirano pred- stavlja biblijsko pojmovanje Cerkve/cerkve, ki je za vse obstoječe cerkve danes (in v zgodovini) hkrati njihova utemeljitev, kritika, opora in iz- ziv. Zorica Kuburić, srbska sociologinja in raziskovalka, na kratko oriše zgodovino in novejše značilnosti delovanja Cerkve adventistov sedmega dne v Srbiji. Kot sociologinja religije se posebej zaustavi ob vprašanju na- činov in zmožnosti uveljavljanja novih, manjšinskih krščanskih cerkva v sodobni družbi v zanje novih okoljih. Tak izziv in možnost je bilo za adventiste obdobje družbene krize v devetdesetih letih prejšnjega stoletja 9 MARKO KERŠEVAN v Beogradu. Marko Kerševan z obsežnim prikazom/recenzijo s pohvalo in (mestoma) tudi kritiko pospremi najnovejši zbornik ZRC SAZU o tri- desetletni vojni in Slovencih oziroma slovenskem prostoru v prvi polovi- ci 17. stoletja. O tridesetletni vojni sami je v številki 30/2019 revije pisal Igor Grdina, ki je na tej osnovi letos izdal tudi knjigo V blodnjakih večne vojne za trajni mir (Inštitut za civilizacijo in kulturo, Ljubljana). Avtorji zbornika so ob novejših raziskavah predvsem domačih virov dokumen- tirano osvetlili različne z vojno in njenimi odmevi povezane značilnos- ti takratnega življenja ljudi slovenskega prostora. Avtor recenzije ob si- ceršnji pohvali urednika in avtorjev posameznih prispevkov opozori na manko, na odsotnost raziskav in prikaza (problema) takratne, s pote- kom vojne povezane, izselitve številnih protestantskih plemiških družin in usode verskih izseljencev (eksulantov) v novih okoljih. Sodelavec re- vije Karl W. Schwarz je zaprosil, da tudi v naši reviji objavimo Erratum, popravek napake, ki se je brez njegove krivde pojavila v njegovem članku v Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška. V rubriki Portret se tokrat spominjamo dveh zaslužnih za pozna- vanje in ovrednotenje protestantizma na Slovenskem, ki sta umrla v minulem letu: Antona Schindlinga (1947–2020) in Cvetke Hedžet Tóth (1948–2020). Nekrolog ob prezgodnji smrti tudi za poznavanje sloven- skega protestantizma zaslužnega tübingenskega zgodovinarja je napi- sal Vincenc Rajšp. Naj spomnimo samo na Schindlingovo raziskavo in skrbno predstavitev Trubarjevih vizualnih obeležij v Nemčiji (tudi tistih, za katere je poskrbelo Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar). Glavni urednik revije je predstavil prispevek Cvetke Tóth stva- ri protestantizma z orisom njenih prikazov in analiz pomembnih filozo- fov in teologov – posebej v zvezi s protestantizmom in z etiko – v števil- nih člankih v reviji Stati inu obstati vse od začetkov njenega izhajanja. Obsežen Prevod je tokrat namenjen prikazu ključnih tem in usmeri- tev raziskovanja dela in vpliva Huldricha Zwinglija ter švicarske refor- macije v zadnjih desetletjih, kot ga je za mednarodni kongres pripravil Emidio Campi in ga ponudil v objavo/prevod tudi naši reviji. Poznavanje novejše raziskovalne literature o tem je pomembno tudi za raziskova- nje in razumevanje Trubarjevih (in Vergerijevih) vezi, shajanj in razha- 10 BESEDA UREDNIKA janj s »cvinglijansko« švicarsko reformacijo, s katero se je Trubar sre- čal najprej pri Bonomu v Trstu, kasneje pa posebej pri službovanju v Kemptnu in dopisovanju s Zwinglijevim naslednikom Bullingerjem. (O Zwingliju pišemo v številki 1-2 /2005.) Zaradi pandemije covida-19 in karantene tudi v minulem polletju ni bilo dogodkov, ki smo jih običajno zabeležili v Kroniki. Presodili pa smo, da obeleženje in spomin v reviji zasluži ne-dogodek, povezan s spo- minsko »Trubarjevo domačijo« na Rašici. Objavljamo namreč pismo žu- pana Občine Velike Lašče (kamor spada Trubarjeva rojstna Rašica) in predstavnikov Javnega zavoda Trubarjeva domačija ministru za kulturo vlade Republike Slovenije z dne 27. 1. 2021 (skrajšali smo ga za odstavek z omembo imena uradnika na ministrstvu za kulturo, ki zabeleženja in spomina v Kroniki ne zasluži!). Povod za pismo je bila ponovna zavr- nitev, da bi ministrstvo spominski hiši na Rašici priznalo status »spo- menika državnega pomena«. Očitno nekateri državni uradniki na mi- nistrstvu niso sposobni razumeti smisla in konstitutivne vloge » krajev spomina« za »spomin/spomenik državnega pomena«. V svoji strokovni ozkosti (umetnostnih zgodovinarjev in konservatorjev) podelitev statu- sa pogojujejo s še ohranjenimi originalnimi materialnimi, v našem pri- meru gradbenimi, ostanki »prave Trubarjeve rojstne hiše«, ki jih na vasi v Rašici po petsto letih seveda več ni. Če je osnova za tako odločanje v sami ozkosti in nedomišljenosti zakonske ureditve o priznavanju statu- sa spomenikov državnega pomena, še toliko slabše. Če je status spome- nika državnega pomena nerazdružljivo povezan z materialnimi ostan- ki, potem gre to fetišiziranje materialnih ostankov na škodo »spomina državnega pomena«, ki (naj ga) evocira in ohranja Rašica kot »kraj spo- mina« (zabeležena kot rojstni kraj v samih Trubarjevih delih, ohranjana in potrjevana kot kraj spomina v že dolgi tradiciji Trubarju posvečenih praznovanj, nenazadnje v prav za to postavljeni spominski »Trubarjevi domačiji«). Ali naj bodo ohranjeni materialni artefakti edina in/ali odlo- čujoča sestavina in pogoj za priznavanje ter negovanje nekega kraja spo- mina in navsezadnje spomina samega (spomina državnega ali lokalnega pomena)? Naj bo dovolj. Vsekakor je tokratni zadnji zapis v Kroniki dob- ro brati skupaj s prvim člankom v tej številki in začetkom te Besede ured- 11 MARKO KERŠEVAN nika o(b) njem pa tudi (na)govorom takratnega (in sedanjega) kultur- nega ministra dr. Vaska Simonitija ob 500-letnici Trubarjevega rojstva, objavljenem v Kroniki številke 7-8/2008 naše revije. S smrtjo Cvetke H. Tóth je v sestavi uredništva nastala vrzel pri »pokrivanju« dveh relevantnih področij, filozofije in Prekmurja. Na predlog glavnega in odgovornega urednika je izvršni odbor društva zato imenoval dva nova člana: dr. Gorazda Andrejča in dr. Klaudijo Sedar. Oba sta bila že do sedaj sodelavca revije, imata znanstvene kva- lifikacije in publikacije ter uredniške izkušnje. Dr. Gorazd Andrejč je opravil magistrski študij iz judovsko-krščanskih odnosov na univerzi v Cambridgeu in doktoriral iz filozofije religije na univerzi v Exeterju. Dr. Klaudija Sedar, latinistka in jezikoslovka, je doktorirala iz prekmurske kulturne zgodovine na Univerzi v Novi Gorici in dela v Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota.