Spisi


KRIŠTOFA ŠMIDA .


Poslovenjeni
MLADINI V ZABAVO IN PODUK .


IX. zvezek.,
Hmeljevo cvetje. — Ma.rijina podoba.
V NOVEM MESTU 1890 . 

Tiskal iu zada ii 3. Krajec . 


ELJEVO CVETJ E


Poslovenil 

Florentin Hrovat. 

V NOVEM MESTU 1890 . 

Tiskal in založil J . Krajec . 


Prvo poglavje. 

Zgledni učitelj. 

Učitelj Janez Kopitar v Kamnicah je bi l 
jako blag mož, pa tudi se svojim stanom zadovoljen, kakor redko najdeš človeka na zemlji . Njegovo največe veselje mu je bila šola ; saj je imel okoli 
sebe svoje ljubljence, katere je znal tudi prav voditi . 
Zato pa pero ne more napisati, kar je dobrega 
storil. Pri vsem svojem poslu je bil zadovoljen s e 

svojimi pičlimi dohodki . V svojem majhnem kraljestvu, — tako je imenoval svojo se slamo pokrit o 
hišo, svoj vert in šolo, — bil je bolj zadovoljen, 
nego marsikateri kralj v svojem kraljestvu . 

Vas Kamnice je stala v neprijaznej dolini, 
katero so na okoli oklepale precej visoke gore. 
Bridko je bilo pri serci našemu možu, ko je prišel 
pervikrat nekega meglenega, deževnega dne po poti , 
ki je deržala preko pogorja v dolino . Pred seboj 
v dolini zagleda star erjav zvonik cerkve in z 

mahom poraščene strehe hiš, ki so mej drevje m 
in škalovjem spodaj v dolini molile kvišku. Še 
bolj se prestraši, ko mu pokažejo šolsko poslopje , 
ki je bilo na pol poderto ; mogel si do hiše priti le 


po kamenih, so bili položeni na močvirnata tla . 
Še bolj tesno pa mu je pri serci, ko stopi v- temn o 
sobo, ki je imela erjav lesen strop, tla pa so bil a 
vže na pol červiva ; okna so bila majhna in zamazana, da je svetloba le pičlo dohajala skozi steklo. 
Tudi šolska soba ni bila dosti boljša. Vert za 
hišo je bil sicer velik, pa le s travo in plevelo m 
zaraščen. Le malo dreves je dajalo dobro sadje ; 
večinoma je bilo drevje staro in slabe vrste ; marsikatero drevo je imelo več suhih, nego zelenih vej . 
Vendar našemu učitelju ne upade pogum . 

„Z božjo pomočjo”, reče, „bode postalo vse 

drugače in boljše” . 

Svojo službo je nastopil s previdnostjo, veseljem in vnemo ; ž njim je pa prišlo tudi v šoli nov o 

veselje do učenja. Prijazni učitelj, katerega so otroc i 
ljubili kot svojega očeta, pa se tudi veliko naučili, 
pridobil si je v kratkem tudi ljubezen staršev. Na 
njegovo prošnjo sklene občinski nastop ednoglasno , 
da se staro šolsko poslopje prezida in popravi . 
Sam je delal v prostih urah vedno na - vertu. Od 
ranega jutra do večera si ga videl stara dreves a 
izkopavati in nova mlada saditi, druge cepiti i n 
požlahtnovati, gredice prekopavati, razno zelenjav o 
sejati in mlade rastline presajati . Ker je bil vert-
n.arjev sin, imel je veliko veselje do vertnarstva , 
katerega je tudi dobro umel . Tudi močvirnati prostor pred hišo in z grmovjem zaraščen hribček pri 
vertu si je znal dobro na prid oberniti in obdelati . 
Vse, česar se je lotil, šlo mu je dobro izpod rok . 
Ves prostor pred in okoli šole je bil podoben velikemu, lepemu vertu. 


Nekako čez tri leta je šel Janez Kopitar na 
jesen v bližnje mesto po svojo nevesto. Bilo jej je 
ime Terezija Hladnik ; bila je prav razumna, ionižila in pobožna deklé. Njen rajni oče je bil uradnik ; bilo mu je nad vse na skerbi, da svojo hčerk o 
prav dobro vzgoji . Zenitnino sta obhajala pri nevestnem stricu, ki je bil kapelnik in organist stolne 
cerkve. Pred leti je Terezija videla kraj in hišo , 
ki bo zdaj njen novi dom ; bilo jej je nekako tesn o 
pri serci, ko se spomni pustega kraja in slabe hiše. 
Janez jej sicer pove, da je vse y boljšem stanu ; 
vendar je le malo pričakavala in se s težkim sercem odpelje se svojim možem v Kamnice. 

Kako pa se začudi, ko najde vse spremenjeno . 

Mesto močvirja pred hišo je bila lepa trata, po 
kateri so stale dolge verste sadnega drevja, ki j e 

bilo polno erdečih jabolk in rumenih hrušek . Poslopje, če tudi še se slamo pokrito, je bilo lepo pobeljeno. Mož se je izgovarjal, češ, da niso mogli narediti druge strehe, ker je zidovje prešibko. Terezija 
pa mu reče : „Tudi pod slamnato streho moremo 
srečno in zadovoljno živeti, če Boga ljubimo in v 
miru in edinosti živimo” . 

Še bolj se začudi, ko stopi v sobo. Okna so 
bila čista, kakor kristal, skozi katera si imel lep 
razgled po vertu. Stene so bile bele, kakor sneg , 
in tla nova in snažna. Ob eni steni je stala pisalna 
omara učiteljeva, na njej pa omara za knjige s e 
steklenimi vrati ; ob drugej steni je stal glasovir , 
tudi od orehovega lesa, kakor omara . Nad omaro 
je na steni visela lepa slika, predstavljajoč Jezusa 

kot prijatelja otrok, ki male k sebi vabi. Enako 


lepa podoba bakrorez — je visela nad glasovirom ; kazala je sv. Cecilijo, patrono glasbe. Najlepša 
podoba pa je visela vratom nasproti na steni me j 
oknoma. Predstavljala je sv. družino. Lepe podobe 
s temnimi okviri tudi od orehovega lesa so bil e 
prava lepota sobe . Priprosta miza z belim perto m 
pregernena in pa šest stolov je bila še vsa druga 
hišna oprava. Vso to hišno opravo si je omislil , 

ko je bil še pomožni učitelj v mestu. V vsakem 
kotu je stala še na ličnem stojalu posoda s cvetočimi cvetlicami . 

Ker je Terezija bila vajena sob, ki so bile 
preprežene z dragimi preprogami, menil je, da jej 

stanovanje ne bode vseč. Posebno je obžaloval, da 
na steni ni niti navadnega zercala. Žena pa mu 
reče : „Te cvetoče rastline lepšajo bolj sobo, kakor 
cvetice na preprogah bogatinov ; verh tega stanej o 
manj in prijetno dišé. Za naju oba pa je najlepše 
ogledalo podoba Jezusa, prijatelja otrok, posebn o 
pa še podoba se sv. družino. Tudi na podobi 
sv. Cecilije, ki tako navdušeno zre proti nebu, gledamo kakor v ogledalu, naj rabimo ta nebeški dar 
„g l a s b o” le v to, da povzdigujemo ž njo serca ljudi 

k Bogu". 

Potem pokaže svojej mladej ženi tudi vert. 
Od vestnih vrat do žive meje na konci je držala 
pot, ki je bila posuta z belim peskom. Tukaj je 
stala košata jablana. Perva polovica verta pri hiš i 
je bila zasajena z razno zelenjavo, ki je na desno 
in levo po gredicah lepo razverstena prav habotno 

rasla, pa tudi nje različno zelena barva prav dobro 
dela očesu ! Druga polovica verta je bila zasajena 


se sadnim drevjem. Večja drevesa so bila tak o 
polna, da so jih morali podpreti ; pa tudi mlada so 
vže imela sadje ; če ne več, si vsaj videl po eno 
ali dve hruški ali jabolki na njih . Tla so bila 
zaraščena z gosto zeleno travo . Na konci verta v 
kotu je stal čebelnjak, v katerem je bilo veliko panjev šumečih čebel, ki so pridno letale semtertje, 
iskaje voska in sterdi. Holmec poleg verta je bil 
zasajen s hmeljem, ki se je lepo ovijal okoli visokih 
drogov. Zahajajoče solnce je pošiljalo svoje zadnj e 
žarke skozi gosto hmeljevo perje po vertu . 

Terezija séde na klop, ki je bila pod košato 
jablano konci verta ; gleda zadovoljno po okolici in 

reče : „Resnično, tukaj vsak vidi, kaj morejo sto 
riti pridne roke . Ni položaja v človeškem živenji, 
da ne bi ga pridne roke, razum in varčnost naredile prijetnega. Tvoje pridne roke so spremenile 
to puščobo v lep vert, da, v rajsko dolino, po katerej se cedi med in mleko.” 

Drugi dan je šla Terezija tudi v šolo . Vsi 

učenci in učenke so bili zbrani v prazni'čnej obleki . 
Vsi prijazno pozdravijo ženo njih ljubega učitelj a 
in zapojó njej na čast nekaj pesmi . Terezija zbrane 
otroke prav ljubeznjivo nagovori in reče mej drugim : „Lep je vert okoli šole ; še lepši pa je 
ta, v katerem se ljubi otroci, enaki nežnim cvetlicam in nadepolnim drevescem vzgojujejo, da bi 
kedaj obrodili mnogo sadú za časno in večno 
življenje” . 

„Da, tako je !” priterdijo fajmošter, častitlji v 
starček, ki so bili tudi prišli v šolo . ,,Naj se posreči 
meni in mojemu vnetemu sotrudniku z božjo po. 


10 

močjo, da prav oskerbujeva te nežne cvetke in ji h 
ohraniva nepokvarjene. Naj bi bila vsaka šola božji 
vert, kjer cvete pobožnost, nedolžnost in vsak a 

čednost." 

Potem so nedolžni otroci izročili Tereziji v 
imenu staršev razna darila, da pokažejo koliko ljubezen in spoštovanje imajo do svojega največjega 
dobrotnika. 

<.-,Ig 

Drugo poglavje. 

Terezijna mladost. 

Terezija je bila hči oskerbnika gradú Lipoglavskega. Svojo mater je zgubila vže v otročjih 
letih. Gospodinjstvo je potem oskerbovala očetu 
prav spretna in pridna dekla, ki mu je vže ve s 
čas, kar je bil v zakonu, prav zvesto služila. Terezija je bila enake starosti z najmlajšo hčerko grajskega posestnika, berhko gospodičino Leonoro. Obe 
ste se od otročjih let skupaj igrali, učili razni h 
predmetov in ročnih del za deklice. Ljubili ste se 
kot sestrici. 

Nekega dne se odpelje grajska gospoda v 

mesto, kj& so pričakovali prihoda deželnega kneza . 
Leonora še ni popolnoma okrevala nevarne bolezni, 
na katerej je bila zbolela ; zato je morala ostat i 
doma. Le eno postrežnico so jej pustili za varuhinjo doma. Postrežnica prosi mlado gospodičino, 
znaj jej dovoli, da sme iti do bližnje ceste, ki je 


1l 

bila pičlo uro od grah, da vsaj vidi cesarja, ko 

se bo mimo peljal. LeoDora jej rada dovoli. Tudi 
drugi grajski posli, da, vsa vas je hitela proti cesti , 
da vidi deželnega kneza . Naša Rezika bi se bila 
lahko peljala z očetom v mesto ; ostala je pa raje 
doma, da bi delala kratek čas svojej bolnej prijateljici Leonori. Pa tudi tega ni mogla. Nenadoma 
hudo zboli stara dekla ; Rezika je ostala pri njej, 
da bi jej stregla. 

Leonori je jelo biti dolg čas v gradu mej 
golim obzidjem šla je na, vert. Bilo je lepo pomladansko jutro. Hotela si je ogledati svoje cvetlice, 
na katere mej boleznijo še mislila ni . Bile so vse 
vele, ker jih ni dolgo nihče zalil . Hitro poišče zali

. 

valnico ; hiti ž njo k vodometu, ki je bil sredi verta , 
da zajme vode in zalije velim cvetlicam. Hitro 
potopi posodo v globgki ribWk, ki je bil okoli vodo 
meta, da zajme vode. Od bolezni še oslabela, hoče 
potegniti polno posodo iz vode, pa bila je prešibka . 
Spodleti -jej na marmeljnej ograji in se prekucn e 
na glavo v ribnik ; ki je bil precej globok. Strah 
in voda jej zapreta na enkrat sapo in vzameta 
zavest. 

V tem trenotku je stala Rezika ravno pri 
oknu in zerla na vert. Videla je pasti Leonoro v 
ribnik, slišala plosk vode nad njo . Na vso moč 
kliče na pomoč"! Pa kedo bo pomagal, ko ni bil o 
žive duše v gradu ! Berzih -nog hiti na vert, da 

reši svojo prijatljico. Pa strah in groza! perva 
vrata na vert so bila zaklenjena! Hitro hiti na 

grajsko dvorišče, vedno kričeč na pomoč, da bi 
skozi druga vrata prišla do ribnika, Vsa zasopen,a 


prihiti do vodometa . Leonora se je potopila v vodo . 

Pa boreč se se medjo, še enkrat pomoli roko iz 
vode. Rezika jo zgrabi za roko in srečno iz ribnika izvleče. Uboga deklica je bila brez zavesti , 
imela oči zaperte in bila bleda kot merlič . Rezika 
je storila vse, kar je le vedela in znala, da bi 
nesrečnico zopet oživela. Nazadnje vendar odpre 
oči, in debelo gleda Reziko, stisne jej roko, govoriti pa še ni mogla. Ko je zopet dobila nekaj moči , 
pelje jo Rezika za roko v grad in spravi v posteljo . 
Gorkota jej je vernila zopet poprejšne moči . Jokala 
je iz hvaležnosti in ljubezni do Rezike . „Otela si 
me smerti”, rekla je večkrat, „vse svoje živ e 

dni ti bom za to hvaležna” . 

„Zato se zahvalive Bogu ; on te je rešil” , 

reče Rezika . 

Od tega časa je Reziko še bolj ljubila ; hotela 
jo je imeti vedno pri sebi. Po več ur ste delali 
skupaj v gradu ali pa v kakej vertnej hišici . Nikdar ni šla Leonora na sprehod, da ne bi vzela s e 
seboj Rezike, vedno je mislila, s čim jej more sto 
riti kako veselje. Tako ste živeli več let skupaj v 
pravej ljubezni, kakor bi bili sestri. Ker ste bili 
obe plemenitega mišljenja, krotki, ponižni, prijazni , 
vse to je delalo, da ste imeli, rekel bi, vže tuka j 
rajsko življenje. 

Mej tem je nastala vojska s Francozi . Sovražnikova armada se je pomikala vedno bliže . Gospod Lipoglavski sklene iti se svojo družino n a 
Dunaj, da se umakne sovražniku. Jokaje prosi 

gospodičina Leonora svojo prijateljico, naj gre ž 
uho Dunaj. Z vso svojo zgovornostjo jo je sku


13 

šala k temu pregovoriti . „Tukaj te ne čaka nič 
dobrega in veselega. Sovražnik bo kmalo deželo 
zasedel in Bog zna, kako se ti bo godilo . Gotovo 
se ne vernemo tako hitro in ne moremo več tuka j 
kaj za-te storiti. Tam pa bomo storili vse, kar j e 
le v naših močeh, da postaneš sreba. Idi vendar 
z nami, draga Rezika !” — Tako in enako jo je večkrat pregovarjala, 

Rezika pa je odgovorila : „Sam Bog ve, kak o 
rada bi šla z vami. Ali svojega dobrega očeta ne 
morem in ne smem samega pustiti . Kedo jim. bo 
stregel? Naša stara dekla je umerla. Zdaj nimajo 
nikoger druzega več, kakor le mene.” 

Leonora jej je potem v živih barvah opisovala, 
kaj lepega bo v glavnem mestu videla, in kolik o 

razveseljevanja jo tamkaj čaka. 

„Oj, kako bi me moglo vse to veseliti, ko bi 

bila daleč od svojega starega in bolehnega očeta , 
in bi ne vedela, kako se jim godi! Žalosti b i 
umerla.” 

» Vendar moraš za péd dalje misliti", — reče 
jej Leonora. „Ko se bomo preselili v glavno mesto, 
ostane grad prazen. Nimaš več žive duše, s katero 
bi se mogla razgovarjati in kratkočasiti. Skoraj 
gotovo bo kmalo sovražnik prišel v to okolico. Tudi 
ti mora biti vže na skerbi, da se preskerbiš za prihodnjost. Vse to lahko dosežeš na Dunaji . ” 

„Dokler niso oče z vsem preskerbljeni, mor a 
mi biti perva skerb, da ostanem pri očetu. Za vse 
drugo se ne zmenim,” odgovori Rezika . 

Tudi grajska gospa bi bila rada videla, da 
gre Rezika ž njimi na Dunaj . 


» Idi vendar z nami, ljuba Rezika!" reče jej 
»Se bolj nego doma potrebuje moja Leonora take 
zveste in blage prijateljice in tovaršice na ptujem . 
Imela te bom, kaker svojo hčer, in ti bom vedno 
skerbna, dobra mati . " 

Jokaje reče Rezika, da je jako hvaležna, z a 
vse dobrote, ki so jih jej storili, tudi bi rada šl a 
z gospodo na Dunaj vendar pa ne more svojega 
starega in bolehnega očeta pustiti samega, posebn o 
pa še ne, ker se bližajo hudi časi. 

„Prav ravnaš, ljuba deklica!” reče jej gospa . 
„Bog naj te blagoslovi, ker tako lepo spolnujeg 
četerto božjo zapoved. Ostani pri svojem dobrem 
očetu, bodi jim na stare dni na tolažbo in veselje . 
Strezi jim vedno prav skerbno. Ko bi pa Bogu. 
dopadlo, da pokliče tvojega očeta k sebi, ne boš 
ostala zapuščena sirota. Le precej mi piši ; skrbela 
bom, da prideš k nam. Bom ti potem skerbna mati 
in moja hčerka draga sestrica. ” 

Pride dan ločitve in odhoda. Leonora in Rezika se mej glasnima ihtenjem poslovite . Ta prizor 
prijateljic od mladih nog je tudi gospo tako prevzel , 
da jej stopijo solze v oči celo gospod Lipoglavski 
se je proč oberni.l, da prikrije solzne oči . Rezika 
je zerla, za kočijo, da jej je izpred oči zginila z a 
bljižnimi gorami . Jokala in zdihovala je tako zelo , 
da so jej zakervele njene lepe oči ; tudi jo je jela 
glava boleti, da je morala iti v posteljo. 

Rezika je živela pri svojem dobrem očetu prav 
zadovoljno in mu gospodinila . Imela je vedno dovolj posla z gospodinstvom ; zato jej ni bilo nikoli 

dolg čas, četudi je bil za njo veri grafi kakor 


16 

izmeri. Mej tem preteče eno leto. Kar se razširi 
žalostni glas, da je gospod Lipoglavski umeri . Ker 
ni imel nobenega sina, podedoval je njegov gra d 
Lipoglav eden njegovih sorodnikov. V teh nevarnih časih se mu je zdelo to posestvo kaj negotovo, 
zato ga je prodal. Kupil ga je nek žitni trgovec, 
ki je jako obogatel, oskerbovaje armado z žitom. 
Mnógo je spremenil v gradu. Tudi oskerbnik, Rezikin* oče, je šel v pokoj . Moral se je preseliti iz 
grajske hiše ; zato si je moral poiskati stanovanj e 
v vasi. Dobil je majhno hišico z dvema stenicam a 
in kuhinjo. Njegova pokojnina je bila jako pičla ; 
pa še te ni redno dobival, ker je vojska razgrajal a 
po deželi . Moral bi pomankanje terpeti in stradati , 
ko bi. ne bila dobra hčerka z robilni deli zaslužil a 
potrebnega. Bila je pa v ženskih ročnih delih prava 
umetnica. Ves dan in še pozno v noč je šivala, 
pletla ali pa vezlá. Tudi majhno gospodinjstvo j e 
znala dobro oskerbovati. ; tako dobri oče na stare 

dni ni pogrešal ničesar potrebnega. 

Mej tem je vedno pešalo njegovo zdravje. 
Moral je biti skoraj vedno v sobi ; nazadnje se 

vleže in ni mogel več iz postelje . Nad vse skelibno in ljubeznjivo mu streže Rezika . Več, noči je 
prečula pri njegovej postelji in delala svoja dela 
pri berlečej svetilnici in pa brez prenehanja molila 
za svojega bolnega očeta . Otroška ljubezen njegove 
dobre hčerke ga je večkrat ganila do solz . 

„Draga Rezika”, rekel jej je, ,,mnogo, mnog o 
se trudiš za-me. Le spominjaj se mojih besedi, Bog 
ti bo tvojo otroško ljubezen gotovo še obilno pla

čal Ua tem svetu. Prepričana bodi, da se ti bo 


16 

dobro godilo, če ti bo Bog znabiti za poskušnj'o 
poslal tudi nekaj bridkih ur . Zaupaj pa vedno 

nanj, vse se bo obernilo na bolje ! " 

Tako so jej oče govrili še tisto noč, ko so 
potem ume& 

Zdaj je bila Rezika sirota. Spomni -se blage 
gospe Lipoglavske in svoje dobre prijateljice Leo 
nore. Te jo bodo pač rade sprejele, kakor so je j 
obljubile. Rezika je ravno spisala list gospej ter 

ga hotela poslati na pošto kar jej mej tem pri 
nese pismonoša list njene prijateljice Leonore. V 
listu piše, da jej je nenadoma umerla ljuba mati. 
Ker vže dolgi) zavoljo vojske niste dobivali zgovorjenega deleža od posestva Lipoglava, živeli ste zelo 

skromno zato je morala iti k svoji teti na Češko . 
Ta pa je bila zelo prevzetna, nad vse skopa in 
jeznarita. Imela jo je kot deklo in morala opravljati dela, katerih do zdaj ni bila vajena. Iz vsega 
lista je vela neka žalost, katere pero ne more popisati, in da se jej prav hudo godi . 

Ubogi siroti Reziki je s tem splavalo vse 
upanje po vodi . Kam se hoče zdaj zateči? Sklen e 
iti k svojemu stricu v bližnje mesto. Očetov brat 
je bil namreč organist stolne cerkve . Hitro zbere 
svojo zapuščino in gre v mesto. Stric prav ljubeznjivo sprejme ubogo siroto ; postal jej je pravi oče. 
Ker je bila Rezika razumna gospodinja, pobožna, 
previdna, ponižna, pa tudi zale in cvetoče postave , 
imela je koralo več snubačev, tudi jako premožnih . 
Ni pa se pri tem za yse življenje, rekel bi, odločljivem trenutku ozirala na bogastvo, ampak na blago 
serce ; zato se je odločila, da poda v zakon svojo roko 


17 

nam vže znanemu blagemu mladenuu, katerega j e 
spoznala kot blagega in marljivega pri svojem strici ; 
nekoliko pa tudi iz spoštovanja do njegovega stanú . 

svét je prašala strica, kteremu je bilo vseč. 
Rekel jej je : Janez Kopitar nima bogastva i n 
denarja, ima pa boljši zaklad. Je veren, razumen 
in blagega serca. Tudi njegovo vedenje je po vsem 
lepo. Ves gori za svoj lepi poklic, v katerem stori 
mnogo dobrega. Njegovi dohodki so sicér pičli, vendar zadostujejo, ker je varčen in marljiv. Je enakega mišljenja, kakor ti ; mislim, da bota pra v 
srečna. Svetno bogastvo bo nadomestil božji blagoslov. Otroška ljubezen, ki si jo skazovala svojemu očetu, je naložen zaklad, ki ti bo ob svojem 
času dajal obilnejše obresti, nega svetilo bogastvo . 

Tretje poglavje. 

Učiteljeva dru .11ina. 

Janez in Terezija sta prav srečno in zado 
voljno živela v Kamnicah . Ker sta Boga ljubila iz 
vsega serca, imela sta vsaki dan novih vzrokov, d a 
se zahvalita za njegove dobrote in ga prosita novih . 
Od mladih nog sta bila vajena krotiti jezo in čmh-
nost, zato ni bilo slišati mej njima žal besede ; bila 
sta enih misli in enega serca ; dnevi so jima tekli 
v najlepši slogi in edinosti . Tudi sta bila varčn a 
in z malim zadovoljna. Nepotrebnih strdkov sta 

Krištof Šmid IX. 2 


18 

se ogibala in si znala maisi'kaj odtergati ; zato sta 
bila pa tudi vedno zadovoljna s tem, kar sta imela. 

Vedno jima je ostajalo pri pičlem dohodku še toliko , 
da sta mogla svojemu bližnjemu storiti kako majhno 
dobroto in si prihraniti nekaj za hujše čase. 

K njuni sreči je pripomoglo veliko, da sta 
bila vedno delavna . Učitelj je bil neutruden v svojem poklicu ; saj mu je delal tudi največje veselje . 
Terezija je oskerbovala gospodinjstvo ; bila je pravi 
zgled rednosti in snažnosti. Ko je učitelj končal 
nauk, prišla je navadno v šolo še Terezija in učila 
deklice šivati, plesti in vezti. Mej delom jim je 
pripovedovala mične in podu'čne povesti, semtertj e 
pa tudi z učenkami zapela kako lepo pesem . 

V prostih urah je Terezija šivala in druga 

ročna ženska dela delala ; s tein si je marsikateri 
krajcar zaslužila. Pomagala je pa tudi svojemu mož u 
na vertu in oskerbovala del verta, ki je bil odločen 
za razno kuhinjsko zelenjavo. Ko je učitelj na vertu 
presejal, obrezaval ali požlahtnoval drevesca, vzel j e 
sé seboj bolj odrasle dečke, da jih je učil, kako se 
sadé in cepijo drevesca ; žena pa je učila deklice , 
kako gre oskerbovati zelenjavo po vertih. Oba 
sta bila zadovoljna po končanem delu, ki sta ga 
imela čez dan . Razgovorjaje se sta večkrat rekla : 
„Pač je človek takrat najbolj srečen, ko stori kaj 
dobrega na blagor svojemu bljižnjemu.”. 

Največje veselje sta imela še nad svojimi lastnimi otroci. Katarinka, najstarejša hčerka, z modrimi očmi in rumenkastimi lasmi, je bila živa 
podoba svoje matere ; tako tudi nekaj let mlajša 
Rezika. Majhni Bogomil, prav živ deček je bil 


19 

po vsem podoben svojemu oéetu . Sčasoma jima je 
dal Bog še več otrok. Vsi so bili zdravi in cvetoči, kakor cvetlice, ljubeznjivi in nedolžni, kakor 
angeljci. Ko so starejši otroci jeli govoriti, in o d 
dne do dne kazali starišem večo ljubezen in zaupa 
nje, raslo je tudi veselje staršev do otrok od dn e 
do dné. Oče in mati sta združevala vse svoje moči, 
da bi dobro in lepo vzgojila svoje otroke . Otroci 
so bili prav ubogljivi, sad dobre vzogoje se je o d 
dne do dne bolj očevidno kazal ; zato so bili starši 
tudi neizrečeno srečni . Zdelo se jima je, da imata 
vile tukaj nebesa. 

Pogostokrat je sedela mati na klopi pod košato jablano in šivala majhni otroci so se pri njenih nogah igrali s cvetlicami., bolj odraščeni so skakali okoli nje po zeleni trati in jo popraševali razn e 
reči. Vse na okoli je lepo zelenelo in cvetelo v 
bljižnjem germu se je oglašal slavec, na jablani pa 
je drobila penica svojo pesem. Tudi srečne] mater i 
se je jelo serce veselja širiti in je zapela kako 
pesem. Ko so otroci nekoliko odrasli, zapela jim 
je se svojim lepo donečim glasom marsikatero pesem, da bi tako vie zgodaj v njih budila čut za 
vse pravo, dobro in lepo . Tudi otroci so poskušali , 
enako žvergolečim ptičkom, peti se svojo materjo . 

Najraje je zapela se svojimi otroci kako pesem na 

čast nebeški kraljici, n. pr. 

Nebo in» zemlja, vse božje stvari !
Z menoj se združite ,
urijo častite 
!
Nebeški Kraljici ,


Prečisti devici 

Po celem stvarjeiiji naj slava doni., 


Kar stvaril je Bog od začetka sveta 
Vsi hribi, doline. 

Planine, ravnine ,
Vsa, želša, dreves a
In vse njih peresa ,
Vsi hvalo ženite kraljici neba !


Vse Lice pod nebom, vse ribe vod a
Vse razne laznine
Premnoge zverine,


Človeški jeziki , 

Vsi božji svetniki !
Naj pesmica naša Mariji velja .


Tud' zvezd migljajočih nezmerjen pas ; 
Zveličani zbori . 

Vsi a.ugeljski kori ,
In vse, kar le more ,
In kolikor more,
Naj z menoj se združi in poje na glas !


Dostikrat so očetu igrale v očeh solze veselja , 
ko je prišel po šoli na vert k svojej družini, ki je 
bila skupaj pod jablano na klopi. 

Tako sta znala v mlada otroška serca v zgod

nej mladosti vcepiti pobožnost in pa češČenje ne 
beške kraljice. Več nego z lepimi besedami pa sta 

storila se svojim lepim zgledom . Otroci so bili i z 

serca pobožni zato pa tudi ubogljivi, prijazni, lepo 
vedni in nagnjeni k vsemu dobremu . Kakor sta 

bila oče in mati lep zgled vsem staršem v soseski, 
tako so bili njih otroci mladini zgled nedolžnosti , 
prijaznosti in lepega vedenja . Zato so večkrat rekli 
stari fajmošter : „Najsrečnejša družina v vasi je uči 
teljeva ; je pa tudi najbolj pobožna in krepostna” . 

Učitelj se svojo družino je bil prav srečen in 
zadovoljen vendar- pa je imel tudi svoje bridkosti in 


težave. Vse pa je voljno sprejel iz božjih rok . 
Rekel je : „Sonce ne more vedno sijati ; zato pri

dejo po lepih, jasnih dnevih temni in oblačni. Vse 
to pa je potrebno, da morejo rasti poljski pridelk i 
in lepo zoreti. Tako je tudi v človeškem življenji . 
Morajo nas obiskati viharni in žalostni dnevi, da 
pokažemo, koliko smo napredvali v keršanskej čednosti, in da se v njej uterdimo. Le tako smemo 
pričakovati na onem svetu bogato žetev za na š 
trud.” 

Po deželi je radi vojske nastala huda drag 
gina ; žito je imelo še enkrat toliko ceno, kakor 
navadno . Pičli dohodki jima niso več zadostovali , 
ker se je družina leto za letom množila. Tudi so 
otroci dajali skerbnej materi nad glavo posla ; morala je za otroke vedno šivati, kerpati staro obleko 
in plesti nogoviee. S tein je šel po vodi zdate n 
zaslužek, ki si ga je popred zaslužila z ročnimi deli . 
Pri splošnej dragimi so prišli v hudo zadrego ; terpeli 
so pri vsej pridnosti in varčnosti pomanjkanje. 

Necega dne reče mati očetu : „Oj, vže zopet 
je zaboj za moko prazen ; skoraj mu vidiš dno ! 
Kje naj jemljem kruha za toliko ust? Vrh teg a 
je še dokaj drugih stroškov. Ravno danes je prinesel črevljar tri pare poddelanih in dva para novih škorenj za otroke. Tudi tvoja vsakdanja suknja je vže tako slaba, da jej lahko šteješ niti. 
Nemogoče nama je spraviti toliko denarja skupaj , 
da pošteno preživiva in oblačiva sama sebe in svoj e 
otroke” . — Bila je na to jako žalostna. 

Mož jo skuša potolažiti . Pa njegove besede 
niso dosti zdale ; zato sede k glasovirju in zapoje ; 


Marija, skoz življenj e 

Ti srečno vozit' znaš , 
Ti pelji skoz terplenj e 
Življenja čolnič naš ; 

Ti kermi ga v valovih , 
Ti brani ga v vetrovih : 

Marija, hiti na pomoč" ! 

Otroci so začeli z očetom peti, — potem pa 
tudi mati. Vse je prešinilo novo veselje in upanj e 
na božjo polnoč. 

Niso še pesmi speli, kar stopijo gospod fajmošter v sobo. Častitljivi duhovni pastir je ravno 
obiskal nekega bolnika. Nazaj gredé šliši petje. 
Veliko zaupanje družine na Boga in Marijo v teli 
hudih časih ga zelo gane. „Znano mi je”, reče, 
„da ste v hudej sili ; hočem vam dati žita po navadnej ceni. Kakor veste, imam sam le pičl e 
dohodke, drugače bi vam žito podaril . Žito mi bot e 
pa plačali ob priliki, ko se vernejo zopet boljš i 
časi.” 

Starši in otroci se zelo razveselé ; zahvalij o 
se blagemu možu, bolj se solzami nego z besedami . 
Z žitom so shajali ravno do žetve, ko je jenjala 
dragina in bilo žito ceneje. Pomanjkanje, ki so ga 
morali terpeti, bilo jim je le na blago', zdaj so 
skusili, da v sili pomaga Bog . „Ge tudi je bila sila 
velika”, rečejo oče, „vendar nobenemu ni bilo treb a 
iti lačnemu spat. Naša skerb je bila večja nego 
pomanjkanje. 0 pravem času nam je pomagal Bog 
in dal kruha. Zahvalimo se mu in zaupajmo vanj . ” 

Otroci so cenili božje darove še bolj ; dobro 
in jasnp SO spoznali, da je Bog oni dobri ose, ki 


23 

Uje vsem potrebnega živeža in kruha Od teg a 

časa so še bolj pobožno molili pred jedjo in po jedi . 
Zdaj so še le prav jeli spoznavati besede : „Oči 
vseh so obernene na te, o Gospod, in daješ jim 
živeža o pravem času. ” 

Zopet drugo pot so otroci oboleli za rudeč'ico . 
Skerbna mati je hodila od postelje do postelje. Več 
noči ni zatisnila očesa. Mož jej reče, naj gre vsaj 
nekaj ur spat ; saj bo sam čul pri otrocih. Pa preveč je skerbela za otroke, da bi bila mogla spati . 
„Imava preveč bolnikov”, reče, -- „in oba dovolj 
posla, da jim streževa”. Tudi je skerbna mati o 
tem času še huje čutila revščino ; bilo jej je bridk o 
pri serci ; zato reče po hudej noči v jutru svojem u 

možu : „Oj, kaj bo! Toliko bolnikov je v hiši, pa 

skoraj nič denarja! Ne znam si več pomagati ; 
hudo me boli serce . ” 
Zdaj sede učitelj k glasoviru in zapoje pol n 
pobožnega zaupanja, kitico prelepe pesmi : 

Nebo ino zemlja vse božje stvari ,
Zmenoj se združite ,
Pa glasno recite :
Kjer huda je sila ,
Marija je mila, ---
Marija pomaga, kjer upanja ni.


Skerbna in žalostna mati je bila zopet potolažena ; tudi so otroci koralo zopet ozdraveli. 

Tudi to terplenje je bilo staršem in otroko m 
na prid. Hvaležno so otroci spoznali, kar so starš i 
za nje storili . Dozdaj še otroci niso tako čutili , 
kako ljubi so svojim staršem, in ljubili so svoje 
starše (še bolj serčno kakor do zdaj. Katarinka je 


potem večkrat rekla svojej materi : „Oj, ljuba 
mati, vse svoje žive dni ne bom pozabila ljubezni, ki 
ste mi jo skazovali v mojej bolezni . Prizadevala si 
boin, da tako dobre in skerbne matere ne boin nikdar žalila ; hočem vam delati veselje s tem, da bom 
ubogljiva, pridna in se povsod lepo vedla.” 

V ljubezni, ki so jo imeli eden do druzega , 

so bili starši in otroci še bolj srečni, kakor popred . 
Otroci so pa tudi prav živo spoznali, kako veli k 

dar božji je ljubo zdravje ; zato so vsak dan Bog a 
prosili zanj . Bolezen je, rekel bi, njih srečo in 
zadovoljnost še pomnožila. 

Četerto poglavje. 

Bolna mati ; neznana deklica. 

Več let se je blagej učiteljevej družini pra v 
dobro godilo. V sreči in zadovoljnosti so dnevi hitro 
tekli. Zdaj pa obišče Bog hišo teh dobrih ljudi z 
novo nadlogo. 

Veliko veselje sta imela oče in mati, ker jim a 
je Bog dal vže devetega otroka. Ali mati nevarno 
zboli in dolgo ne more iz postelje . Vendar se j e 
zdelo, da se jej boljša in zdravje vrača. Mogla 
je biti nekaj ur čez dan po konci . Na rojstni da n 
svoje najstarejše hčerke je bila vže ves dan po 
konci . Ker nikdar ni bila vajena biti brez dela, 
jela je prirejati za hčerko star slamnik, katereg a 

je sama kot dekle nosila še v Lipoglavu . Hotela 


25 

je hčerko razveseliti vsaj z majhnim darilom z a 
godovni dan. Za gospodinska opravila je bila š e 
preslaba. V spretnej roki naše bolnice je postal 
stari slamnik kakor nov, — kaj lepo pokrivalo z a 
hčerko. Kedor ga ni prav pogledal, menil je, da j e 
nov. Hčerka je bila seveda prav vesela tega darila . 
Le nekaj je še manjkalo : kake olepšave, bodsi 
lepega trakú ali cvetlic okoli klobuka. Oče bi jej 
bili to tudi radi omislili ; če tudi niso imeli denarj a 
od več. Ali naša deklica si je mislila : „Naš 
dobri., ljubi oče imajo vže tako toliko potrebnih 
stroškov za nas ; pač bi si imela za greh, ko b i 
jih prosila, da mi kupijo nepotrebno olepšavo za 
klobuk . ” 

Ves dan se je mati prav veselo ukvarjala s 
tem delom. Ali po noči hudo zboli. Tožila je, da 
jo mučijo hude bolečine Lotil se je tolika slabost, 
da je mislila, morala bo zdaj, zdaj umreti. Mož 
se zelo prestraši, prižge lu g in zbudi Katarinko . 
Katarinka zbudi druge brate in sestre. Vsi so prišli k bolnej materi jokaje in zdihovaje . Po hiši 
nastane velik jok in zdihovanje. „Oj, ljuba mati” , 
prosi majhni sinček, stegovaje svoji roki proti po 
stelji, „prosim vas mati, vendar ne umreti!” Tudi 
najmlajši otrok v zibelki se zbudi in začne jokati. 

Jok in vpitje otre& mater še bolj prevzame ; 
zato pelje mož otroke v drugo sobo in jiin reče ; 
„Ljubi otroci, molite, molite za svojo mater! ” 
Hitro vsi pokleknejo in sklenejo svoje majhne ročice. Huda bolečina in žalost razjeda očetovo serce , 
ko vidi pri svitu berleče lampice svoje otroke, k i 
so v nevarnosti., da zgube svojo mater. Katarinka, 


ki je deržala v naročji najmlajšega otroka, začn e 
na glas moliti : „Ljubi nebeški oče! Oj, ne vzem i 
nam naše ljube matere ! Daj jim zopet ljubo zdravje ! 
Da, lju.bi. Bog, ki si vsem dober oče ; ti vidiš te 
jokajoče otroke, znana ti je moja žalost, vendar n e 
boš tem revnim otrokom vzel matere katere še 
tako zelo potrebujejo !” je zdihoval učitelj na tihem . 

Potem gre zopet v spalnico in sede k postelj i 
svoje bolne žene . Strese se strahu in je bil skoraj 
bolj bled, kakor bolna mati, katerej je nekoliko 
odleglo . Se slabim glasom mu reče : „Nikar toliko 
ne skerbi, ljubi mož ! Čutim se vže boljšo. Bog bo 
vže pomagal! Pomiri se in spravi otroke spat” . 
Stori tako ; le Katarinka ostane po konci. Noč j e 
prešla mej skerbjo, strahom in tiho molitvijo . 

Ko se prične daniti in je perva jiitranja zarija rumenila okna, šla ,je Katarinka klicat svoj o 
botro, logarico. Logarica, je precej prišla. »Hvala 
Bogu, da ste prišli draga botra!" reče učitelj. 
„Ostanite pri bolnici in pazite na njo. Jaz grem 
hitro v mesto po zdravnika” . Po teh besedah 
zgrabi za klobuk in palico ter hoče iti . Bolnica 
pa mu reče : „Nikar ne hodi, ljubi, mož ; zdravnik 
in lekarna sta za nas predraga. Vže smo potegnili plačo za četertino leta naprej, več pa ne dobimo. Tudi se čutim veliko boljšo. Upam, da bo 
Bog moj zdravnik in me ozdravil brez zdravil , 
kar lahko more. Ali vsaj počakaj še en ali dva 
dni.” 

Tudi botra reče ; ,,Jaz menim ravno tako ; 
mislim, da bolezen po noči ni bila tako nevarna , 
kakor se je zdelo pervi trenutek . Predolgo ste bili 


27 

včeraj po konci ; preveč ste se še zanašali na svoj e 
moči. Delo, ki ste ga imeli s klobukom, seveda 
bi vam bilo drugače le igrača ; zdaj pa je bilo tudi to 
majhno delo pretežavno za vas. Le verjemite rai, slabost, ki vas je po noči napila, prišla je le od tod . 
Lansko leto, kakor veste, sem imela ravno tako 
bolezen. Zdravnik v mestu mi je svetoval, naj rabim neko zelišče, koralo sem ozdravela. Tudi za 
vas bo to zelišče skoraj gotovo najboljše zdravilo. Prav lahko ga je dobiti, ker rase po naših 
krajih. 

Bolnica jej priterdi, mož pa ima proti temu 
še vedno svoje pomislike ; zato reče : „Meni se 
bolezen ne zdi enaka ; tudi je človeška narava zelo 
različna ; zdravilo, ki enemu koristi, je lahko drugemu brez koristi, da, celo škodljivo. Ravno zato 
je potreba zdravnika, ki zna vse to razločiti . ” 
Hotel je na vsak način iti. Ženi pa ste ostali pri 
tem, ga hočete poprej poskusiti domače zdravilo . 

„Skodovati nikakor ne more”, reče botra ; 
„ko bi se pa slabost povernila, je še ztniraj čas, 
da pokličete zdravnika” . Potem je opisala doti čno 
rastlino, in povedala, kako jo gre rabiti . Katarinka, 
ki je tudi za botro nabirala onih rastlin, vstan e 
precej, da jih gre nabirat. Nazadtrje mož privoli ; 
vendar pa reče, da ne bo poslušal nikogar več, če 
jej v dveh ali treh dneh ne bo odleglo, ampak b o 
poklical zdravnika. „Oj, vže tako srno predolgo 
odlašali, ker smo se bali stroškov. Morali bi se 
bili deržati zlatega vodila : Precej v začetku kake 
nevarne bolezni pokliči razumnega zdravnika, pozneje je pogostokrat pomoč prepozna,” 


Katarinka dene svoj novi slamnik na glavo ; 

natakne lično pletarico ua roko in reče materi : 
„Kmalo bom zopet tukaj z rastlinami ; saj prav 
obilno rastejo na starem gradu poleg razvalin .” 

Zdaj se oglasi majhni Bogomilček : „Katrica, 
glej, da ne greš preblizo gradu ; ondi straši ajdovska deklica, katero ljudje semtertje vidijo. Ona ni 
prijazna otrokom ; skerbi, da ti ne stori kaj žalega.” 

„E, to je le pravljica, s katero strašé neubogljive otroke, da ne plazijo preblizo razvalinam . 
Lahko bi padli v kak prepad ali pa bi se na-nje 
porušilo kako staro zidovje in jih ubilo”, dé na t o 
Katarinka . 

Katarinka je šla skozi vert, gredoč vterg a 
hmeljevo vejico z lepimi temno zelenimi listi i n 
medlo zelenimi luskinjastimi popki. To svežo vejic o 
si ovije lepo okoli slamnika mesto primerne umetn o 
narejene olepšave ali kakega traku. Brzih nog 
hiti potem dalje. 

Pot je deržala zdaj po sonenatih krajih, kjer 

so rasle razne lepo dišeče cvetljice, zdaj mej gosti m 
senčnatim drevjem in germovjem. Prišedši v sredo 
gostega germovja, poklekne, sklene svoji roki in 
začne moliti za svojo bolno mater. Potem gre 
dalje ; koralo pride na nezaraščen prostor, ki ni bil 
daleč od razvalin. Na enkrat zagleda mej drugimi 
rastlinami veliko onih, katerih je prišla nabirat . 
Hitro jih začne tergati. Mej tem pa je vedno tiho 
molila in k Boga zdihovala tako : „Ljubi nebeški oče , 
blagoslovi te rastline ; daj mojej ljubej materi zopet 
ljubo zdravje ; pomagaj nam v tej zadregi!” Vse 
na okoli je bilo tiho in mirno ; le čermi murenčki 


29 

g o se sončili pred svojo luknjo in cverčall, po bližnjem germovji pa so se oglašali krilati pevci . 

Katarinka je nabrala skoraj -de polno pletarico zdravilnih rastlin. Na enkrat se jej zdi, da 
sliši stopinje po Iistji in draéji. Ozre se okoli 
sebe ; — iz germovja se jej bliža belo oblečena 
deklica ; zdi se jej, kakor bi plavala po trati, tako 
tiho stopa. Na glavi je imela bel robec, ravno tak, 
kakor ga je videla na stari sliki v cerkvi . Taka 
pokrivala so nosile deklice na gradil, preden so g a 
poderli. Groza jo spreleti, ker se spomni ajdovsk e 
deklice, ki se baje na gradu prikazuje ljudem . 
Kmalo se pa ojači in bistro gleda čudno prikazen . 
Deklica je bila šibke, vitke rasti, ne kaj večja o d 
Katarinke ; zdelo se jej je, da je skoraj enake starosti. V desnici je deržala lično torbico se srebern o 
ključavnico, z levo je pa pod brado deržala svoj 
robec, ki ga je imela okoli glave. Prav prijazno 
se je smehljala ; tudi nje obličje je bilo prijazno 
in prikupljivo, pa prav cvetoče. Katarinko mine 
ves strah . 

Neznana deklica gre proti njej in jo pra v 
prijazno ogovori : „Ti li moreni storiti veselje z 
lepim srebernjakoin ? ” 

Katarinka se zelo začudi, ko jo sliši tako 
vprašati. „Seveda!” reče ; „saj ravno zdaj moji 
starši Kav zelo potrebujejo denarja . Kako pa to 
veš? Kako ti je prišlo na misel, da mi ponujaš 
denar? ” 

„Le poslušaj”, odgovori neznana deklica, katero je Katarinka pervi trenutek res imela za kak o 
prikazen, ; „po neprevidnosti sem ravno kar zgubila 


svoj klobuk . Prišla sem jako daleč, pa imam še 
dolgo pot, preden pridem do doma. Zelo mi vstrežeš, če mi za dober denar prodaš svoj klobuk ! M i 
ga H prodaš?" 

„Prav rada”, odgovori Katarinka je še pre

cej čeden in mi je zelo vseč . Za god so mi ga 
dali mati. Poprej so ga nosili sami, zdaj so ga pa 
za-me prenaredili ; imam ga danes pervič na glavi. 
Dela mi veliko veselje. Na korist svojej materi ga 
pa prav rada prodam ; saj bi rada svoje življenj e 
dala za mater!" 

„No to je prav lepo!” dé na to neznana deklica. jaz bi hitro rada kupila pokrivalo. Koliko ga ceniš?" 

„Ne vem, koliko bi bil vreden slamnik, ker 
je vže nekolko obrabljen. Menim pa, da en gol

dinar ni preveč” cenjen, toliko je še vreden", -
reče Katarinka. 

„To je pač premalo ! Pokrivalo je lično zdelano po noši, ki je sedaj y navadi . Silno rabim 
slamnik, zato ti rada dam zanj dva goldinarja . 
Zdaj mi še beri povej, koliko hočeš za hmeljev cvet , 
ki je za lik) slamniku? Je res lepa olepšava! ” 

Katarinka pogleda debelo neznano gospodi 

Čino, ker je menila, da se šali. Ni pa se norčevala marveč se je zelo motila ; — menila je, da 
je hmeljeva vejica s cvetjem umetno narejena, da, 
da prav umetno, ker je na las podobna pravej . 
Premotil jo je slamnik in obleka deklice slamnik , 
če tudi nekoliko obnošen, je bil najboljše verste , 
zdi Katarinkina druga obleka, če tudi priprosta , 
je bila narejena tako, kakor so se nosile deklice 


bobki' srahóv . Zato reče, ogledovaje hmeljevo vejico, ki jej je bila zelo vseč : „Res je lepa ; težko 
se dobi taka! Moja mati so naročili z Laškega 
cvetlic, ki so bile pač zelo drage, pa ne tako lepe. 
Bile so prav žive barve, pa ti bledo-zeleni cvet i 
in temno-zeleni listi so mi bolj vseč . Tudi prav 
dobro pristoje rumenkastemu slamniku, ki ga tak o 
priprosto, pa vendar okusno zaljšajo. Le povej, 
koliko hočeš za hmeljev lišp! ” 

„Tega ti dam po verhu”, odgovori Katarinka ; 
vzemš'i klobuk z glave in ga poda neznani deklici . 

„Zastonj pa hmeljevega cveta nikakor nečem ; 
bilo bi predrago darilo”, odverne. Potem vzeme 
robit z glave in si dene klobuk na lepo rumenkasto kodrasto glavo . „Klobuk mi je ravno prav ; 
mislim, da se mi dobro poda! Kaj meniš'? ” 

Katarinka prikima . 

„Ve§, kaj? —” reče deklica, » meni se zelo 
mudi ; ne bodeve tratili veliko besedi . Za klobuk 
ti dam en srebrnjak, za hmeljev lišp pa tri. Toliko 
je hmeljev cvet vreden ; saj je, kakor bi bil svež. 

„Seveda tak je res! reče smeje Katarinka ; 
„zato tudi ne urnem, zakaj bi bila hmeljeva vejica 
toliko vredna. Mislim, da pod milim soncem ni 
človeka, ki bi toliko dal za hmeljev cvet . ” 

„Seveda, ker ne znaš' ceniti tako robo!” za 
verne deklica, vzame cekin iz žepa in ga ponuj a 

Katarinki, češ, zlat velja ravno štiri srebernjake, 
naj ga le vzame brez skerbi. 

„e smem vzeti, ker je preveč! — M)” , 
da ti le ni premalo, meni tudi ni preveč!" dé zopet 
deklica. 


:42 

Katarinki ni prišlo na misel, da ima neznana 
deklica svežo hmeljevo vejico za umetno narejeno ; 
zato se še dalje brani vzeti denar. Ravno je hotela 

povedati deklici, da v njih hmeljišči poleg hiše rast e 
na tisoče tacih vejic ; za ta denar jih kupi leliko 
polno vrečo. Tako bi se bili deklici porazumeli . 
Pa na enkrat zaslišite poštni rog. »Oj, reče deklica, 
moj voznik je vže na verhu! Mati mi migajo z 
voza z belim robcem! Z Bogom!" Pri teh besedah jej vede zlat v pletarico z rastlinami in hit i 
urnih korakov proti kočiji in stopi v njo . Postilijon zavihti bič, in ker je cesta deržala navzdol , 
zginila je kočija na enkrat izpred oči, kakor bi s e 
bila vderla v zemljo. 

Katarinka bi bila imela vse to za sanje, ko 
ne bi videla zlata na rastlinah v pletarici. Pre

mišljevala je, kaj je pač neznano deklico napotilo , 
da je draže plačala hmeljevo vejico, nego slamni k 
sam. 

„Naj bo, kar hoče, vsaj to je gotovo, da j e 
Bog uslišal mojo molitev za bolno mater. S tem 
denarjem si morejo oskerbeti vsaj najpotrebnejš o 
pomoč v svojej bolezni, pa še tudi kako tečno jed 
po verhu.” 


33


Peto poglavje. 

Dobri in liubeznjivi otroci. 

Katarinka dene pletarico dišečih rastlin na glav o 
in si misli : „Oj, kako bodo moji ljubi starši veseli , 
denarja, ki jim ga v tej sili prinesem domov. Pač 
je pomagal prav očevidno sam Bog! Prav urn o 
moram iti proti domu ; saj sem danes dovolj rastli n 
nabrala. Ker sonce hudo pripeka, bode mi pletarica mesto slamnika delala senco” . Kakor berhka 
serna jo drobi po porebri proti domu . 

Oj, ljuba mati, kako srečna sem bila danes ! 
Le poglejte cekin, ki sem ga dobila", — zakriči 
materi, komaj stopivši čez prag. 

„Kje in kako si dobila ta cekin ; velja enajst 
goldinarjev ; s tem nam je pomagano v pervi zadregi ; to je precejšni denar za nas!” rečejo oče 
veselo, ogledovaje rumeni cekin . 

Tildi bolna žena se skloni v postelji in vzam e 
cekin v roko ; tudi njej se zvedri oko . 
Tudi majhni Bogomir postane radoveden, zato 

reče : „Pokažite še meni zlato, da bom vsaj videl, 
kako je ; saj ste mi vže toliko pripovedovali o zlatu, 
kako lepo se sveti” . — Mati dájo otroku cekin v 
roko. „Oj, kaj je le to!” reče ; „mislil sem, Bog 
zna, kako je, ker toliko govoré o zlatu . Potemtakem imamo v naše] majhni dolinici veliko več 
lepšega in bolj rumenega zlata. Kaj je v primeri 
ž njim ta-le majhna reč? Ko sonce zahaja, so ob 
laki in verhunci gora, vodá na mlinskih kolesih in 
okna hiš od čistega zlata, saj se svetijo, kako r 
zlato. Najlepši zlat je pa še zahajajoče sonce . ” 

KMtof klici IX. 8 


Potem pové Katarinka, da je dobila zlat o d 
neke gospodičine za svoj slamnik . Materi se obraz 
zatemni, veselje jo mine. Mislila je, da jej je dala 
zlat v naglici mesto srebernjaka . 

Katarinka zapazi materino žalost in misli , 

češ, žalostni so, ker sem prodala godovno darilo . 
Zato reče materi : „Nikar ne bodite hudi, da sem 
prodala klobuk, katerega ste mi z velikim trudo m 
naredili za god. Zelo mi je bil všeč, in kot godovno darilo še toliko bolj. Prav težko sem ga 
prodala. Ali vas imam vendar še stokrat raje. Prodala sem klobuk, da vam prinesem denar, ker ga 
v bolezni potrebujete . ” 

„Nisem mislila tako, draga hčerka. Tvoja 
ljubezen me zelo veseli . Ali denarja ne moremo 
obderžati z dobro vestjo . Pri tvojej kupčiji je bila 
gotovo kaka zmota . ” 

„Seveda, mora, biti tako!” rečejo tudi oče. 
„S cekinom ne plača obnošenega slamnika nihče, 
ki je pri zdravej pameti . Neznana deklica se je v 
denarji zmotila, ali pa je tako lahkomišljena i n 
nevedna, da jej ne gré dajati denarja v roko .” 

„Saj mi je dala za slamnik le en srebernjak , 
tri druge pa za hmeljevo vejico, s katero sem olepšala svoj slamnik. To mi je rekla sama kar naravnost”, izgovarja se Katarinka. 

„O, zdaj mi je pa vse jasno! Neznana gospodieina je mislila, da je umetna roka naredila hmeljevo vejico, katero si utergala v našem plotu ; 

zato ti jo je plačala tako drago”, odgovoré mati. 
„Seveda!” priterdijo oče ; » denar moramo 
verniti !" 


35 

„To moramo storiti, ko bi obderžali denar , 
bilo bi, kakor ukradeno”, priterdi tudi bolnica. 

„Seveda je tako, ljubi starši”, reče Katarinka ; 
„zdaj pač vem, zakaj se je deklica tako čudila 
hmeljevej vejici. Nisve se razumeli . Rekla je, da 
je vejica kakor sveža, in jaz sem jej priterdila . 
Pa menila je, da je tako umetno narejena, kako r 
bi bila sveža. Res čudna pomota. Kako N jej 
morem dati denar nazaj? Saj ne vem njeneg a 
imena, niti kam popotuje, ali od kod je prišla . ” 

„Vse to boš pa zvedela na pošti”, rečejo oče. 
„Ker se vozi s pošto, zapisano je njeno ime ali p a 
matere v poštni knjigi. Tudi vselej poštarica poizvedeva prav natanko po imenu, bivališči in druzih 
okoliščinah popotnikov. Precej sedi in piši gospodi.čini, napis pa ti bo povedala ali napisala poštarica sama. List in denar moreš na pošti precej 
oddati. Tako bo gospodičina koralo dobila svoj 
denar. Bog ne daj, da bi bilo pod mojo streho 
krivično blago, ki nima teka in ne prinese blagoslova božjega . Če le tudi slamnika samega ni plačala predrago? Kaj meniš, Terezija? ” 

Bolnica odgovori : „Deklica je klobuk zel o 
potrebovala ; tudi je še tako lep dober, da ga 
more še dolgo nositi ; zato ni plačan predrago s e 
srebernjakom. Toliko sme yže dati za-nj ; in z dobro 
vestjo smemo obderžati ta denar. ” 

Katarinka je znala dobro liste pisati ; hitro 

napiše list in ga prinese pokazat očetu . Oče pregledajo list in semtertje popravijo kako besedo ; 
sploh pa ga pohvalijo . Potem ga Katarinka prepiše prav čedno in lepo na čisto . pisala je tako : 

a* 


Blagorodna gospodič'ina ! 
Po naključji sve se snidili na Starem gradu, 
ko sem nabirala zdravilnih željišč za svojo bolno 
mater. Nenadoma si zahtevala, naj ti proda m 
svoj slamnik. Ker si ga na popotovanji potrebovala, veselilo me je zelo , da ti morem s tein 
vstreči ; tudi si slamnik plačala prav dobro. 

O hmeljevi vejici, ki zalša slamnik, sve s e 

pri kupčiji zelo goljufali. Gotovo si koralo zapazila zmoto ; mene so še le moji dobri starši 
spomnili na to. Jako mi je žal, da nisem precej 
zapazila pomote. Ravno sem ti hotela povedati , 
da je na tisoče takih vejic v našem hmeljniku ; 
pa postiljon je zatrobil, zbežala si in vergla 
cekin v pletarico. 

V listu ti pošljem nazaj denar za hmeljev o 
cvetje, ki je bilo le v tvojej domišljiji umetn o 
narejeno . Kar pa si za slamnik preveč dala, 
sprejmem hvaležnega serca, in to tem bolj, ke r 

so moji ljubi starši v hudih denarnih zadregah . 

Pozdravljam svojo neznano dobrotnico in ostane m 
vedno hvaležna 
Katarinka Kopitar. 

Zdaj jej dajo mati zlat in rečejo : „Prosi 
gospo poštarico, naj ti zlat zorenja. Tri srebernjake deni v pismo in jo prosi, naj ti list zapečati. Ceterti srebernjak za klobuk je pa tvoj ; s 
tem stori, kar hočeš” . 

,,Oj, smem to storiti, draga mati? Potem 
vže vem, za kaj ga bom rabila . Ker oče dvomijo, 
da bi pomagala ze]jikča, 'a bom po zdravnika, da 


vas ozdravi. Za to bo menda ta denar zadostoval, 

Seveda bo treba v lekarni plačati tudi zdravila. 
Imam še nov svilnat robec ; dala mi ga je botra 
logarica ; tega hočem tudi prodati ; s tem plačam 
lahko vse", — modruje Katarinka . 

Ko sliši nekaj let mlajša sestrica Rezika tak o 
govoriti Katarinko, oglasi se tudi : „Jaz hočem pa 
prodati svoj lepi zavratni, biserni lišp, ki mi g a 
je tudi botra dala. Za bisere dobim tudi precej 
denarja” . — Njeni biseri so bili seveda stekleni in 
brez vsake veljave. V njenih očeh pa je bil lišp 
neprecenljive vrednosti, ker je bil njen edini. 

Majhni Janezek pa reče : jaz hočem pa prodati svojega belca!" — tako je imenoval svojega 
lesenega konjička, na katerem je ravno prijezdil , 
in katerega je imel zelo rad . 

Majhna Lojzika, ki je držala svojo punčiko 
v naročji, pristavi : „Jaz hočem prodati svojo punčiko. Seveda se bove težko ločili, bodem morala 
jokati. Pa materi na ljubo to rada storim! Mati 
potrebujejo zdaj denarja! ” 

„To je pa dobro ! zdaj imamo denarja, kako r 
trave na vertu”, vsklikne Janezek. 

Oče pohvalijo otroke, ker tako lepo kažej o 
ljubezen do matere ; materi pa so se solzile oči 
veselja nad dobrimi otroci. Zato reče : 

„Dobri otroci so največje veselje staršem v 
srečnih časih, v nesreči pa so jim najslajša tolažba.” 


gesto poglavje . 

Poštarica. 
Katarinka se je precej pripravila na pot v 
bližnje mestice, kjer je bila pošta. Bilo je v mestice dobro uro hoda . Rezika jej posodi svoj slamnik. Mati jo opomnijo, naj na yertu odreže nekaj 
posebno lepih glav cvetnega zelja ; dene jih v pletarico, da bi jih v mestu prodala. Večkrat so mati 
rekli : „Če dobro gospodinjo pelje pot po polji ali 
trdi samo skozi hišo, naj vselej pomisli, če bi ne 
mogla pri tem opraviti še kako drugo delo. Nikdar 
naj rada ne hodi s praznimi rokami” . 

Katarinka, prišedši v mesto, je šla naravnost 
na pošto. Poštarica, še cvetova in jako zgovorna 
gospa, je sedela pri oknu in pletla. Katarinka 

gospo prijazno pozdravi in ponižno vpraša, če vé , 
od kod ste bili tuja gospa in gospodična, ki ste s e 
danes zjutraj peljali s pošto. 

„Bila je gospa Zelendolska in njena hčerka 
Rozika”, odgovori poštarica. »Prišli ste se svojega 
posestva Zelendola in se peljete v glavno mesto, 
kjer vže več časa živi gospod Zelendolski. Pa kaj 
te briga ta imenitna gospoda, revno dete ? kaj ima š 
ž njo opraviti? " 

Katarinka vzame pismo in zlat, pomoli ga 

poštarici in reče : »Pri neki majhni kupčiji mi je 
gospodičina Rozika plača tri srebernjake preveč . 
Rada bi jej denar po pošti nazaj poslala ; zato 
prosim, da bi mi zmenjali ta zlat" . 

,,Raca na vodi! to je morala biti pa pač ve 
lika kupčija, da ste se kar za tri srebernjake ušteli! 


39 

Ne vidi se ti, ljubo dete, da bi imela toliko kup

čijo ! Kaj pa si jej prodala? Smem li zvedeti? " 

Katarinka prične pripovedovati . Mej tem stopi 
v sobo v svoji postiljonski opravi hlapec, ki je peljal gospodo in se ravno vernil s praznim poštni m 
vozom. V roki je deržal verč piva in sedel k mizi , 
ki je stala v kotu sobe. Molčé posluša nekoliko 
časa, potem pa reče smejé : „Oj, ta je ona premetena prodajalka cvetlic, ki je prodala hmeljev cvet 
iz bližnjega germa gospodičini Zelendolski za tr i 
srebernjake! ” 

„Kaj, za tri srebernjake je prodala hmeljevo 
vejico? Kaj tacega pa se ne zgodi vsak dan! ” 

reče gospa poštarica. 

„Res deklica ume prodajati hmeljev cvet! ” 

dé zopet postilijon in prime ob enem za verček . 
„Vendar si ne želim, da bi vsaka hmeljeva vejic a 
veljala tri srebernjake. Potem bi taki pošteni ljudje, 
kakor sem, ne imeli več dobrega požirka! Venda r 
pijem na zdravje modre prodajalke hmeljevega 
cvetja! Na zdravje!” — in potegne dobro iz verča , 
da je bil prazen. 

„To je pa jako čuden dogodek!” reče zopet 
gospa; „moram ga natanko zvedeti. Idi sem, ljuba 
deklica! Saj si pač trudna, lačna in žejna? Sedi 
tukaj le sem k meni na stol! Glej, tu imaš p a 
kos belega kruha in kozarec dobrega černega vina . 
Povej mi vse prav na tanko in obširno! Kako je 
prišlo gospodičini na misel, da je kupila od teb e 
hmeljev cvet? Kaj je hotela z njim? Vse to mi 
povej !” 


Katarinka začne pripovedovati : „Na poti je 
gospodičina zgubila svoj klobuk!” 

„Kaj!” reče gospa na glas, „kaj, klobuk j e 
zgubila! Jaz menim, da je popred §e glavo zgubila! Ali kako ga je mogla zgubiti ? Ko se je o d 
tukaj odpeljala, in,ela je svoj klobuček še na glavi . 
Bil je prav ličen in iz drage robe Tudi ga j e 
imela z lepim pisanim trakom dobro privezanega 
na glavi. Kako je pač mogla zgubiti klobuk?” 

Seveda Katarinka ni znala tega povedati . 

Zdaj se zopet oglasi postilijon pri praznem verč u 

za mizo : „To pa jaz vem ; saj sem bil zraven ! 

Gospodičina je prav živa, rekel bi, precej neprevidna in lahkomišljena deklica. Niti trenutka ni 
mogla mirovati. Zdaj je zapela kako pesmico, zdaj 
sem jej moral kako zatrobiti na rog ; zdaj se je 
obesila na levi, zdaj na desni strani iz kočije i n 
opazovala okolico. Potem je sedla za nekaj trenutkov. Kmalo pa je jela tožiti, da jej je vroče ; 
zato odveže pod brado trak, s katerim je imela 
privezan klobuk . Prišli smo na ozek, zidan most, 
ki je bito slapa . Deklica je bila veselja raz sebe, 
videti, kako se peni deroča voda po skalovji v 
prepad. Obstal sem na mostu, kjer se slap najlepše vidi. Vstane v kočiji in se čudi z obem a 
rokama lepemu naravnenm prizoru. „Oj, kako to šumi 
in se peni !” reče „Zdi se mi, da, vidim reko beleg a 
mleka pred seboj! Oj, kako poskakujejo voden e 
kapljice, da se potem razpraše v sreberno beli 
prah! Vse germovje in skale se lesketajo, kako r 
deževnih kapljic”. Tako in enako je deklica občudovala slap ; seveda si nisem zapomnil vseh besed. 


Čudenja ni bilo ne konca, ne kraja . Na enkrat potegne veter, — in njen lepi klobuk leži v vodi ! 
Ko jej ga je veter potegnil z glave, hotela ga j e 
zgrabiti ; bila bi skoraj ž njim vred skočila v valove peneče vode. K sreči jo je mati še ob pravem 
času prijela in obderžala . Hitro sem skočil na tla, 
da bi dobil iz vode klobuk. Bilo je prepozno. Valovi so se igrali ž njhn, zabračaje ga zdaj na to, 
zdaj na drugo stran. Kmalo nam je zginil izpre d 
oči. Seveda sem se na tihem smejal, če tudi mi je 
bilo samemu žal po lepem klobuku ! " 

„Kaj pa je rekla gospa svojej hčerki, ko j e 
zgubila klobuk in bi se bila tudi sama lahko ponesrečila ?” vpraša poštarica. 

„Ni se tolika ploha vlila na živo in lahko

mišljeno hčerko, kakor sem pričakoval”, odgovori 
hlapec. „Obledela je gospa, ko je videla svojo 
hčerko le za las viseti nad prepadom. Tresla se 
je po vsem životu in bila bleda, kakor ta-le ki p 
na omari. Potem pa je jela svojo hčerko prav lju 
beznjivo svariti in opominjati . Nisem si zapomnil 
vseh naukov ; svarila jo je blizu tako-le : „Glej , 
Rozika ! tvoja lahkomišljenost bi te bila skoraj storila nesrečno. Malo je manjkalo, da se nisi pre 
kucnila v prepad. Oj, koliko žalost bi bila storila 
meni, svojej materi, ki te tako ljubi! Če ne po 
staneš previdnejša in lepovednejša, zašla boš na 
pota, na katerih boš postala časno in -večno ne 
srečna. Zahvali se z menoj vred Bogu, da te j e 
rešil ; obljubi mu pa tudi, da se hočeš poboljšati” . 

Rozika si je materino opominjevanje globoko 
v serce vtisnila. Zato reče se solzami v očeh : 


„Oj, ljuba mati, bili ste mi angelj varuh ! Zahvalim 

se vam zato! Tudi vam obljubim, da se hočem z 

božjo pomočjo poboljšati'! ” 

Te besede zale hčerke so mi bile zelo všeč. 
Mislil sem si, če tudi je živa, kakor živo srebro, 
in skočna, kakor mlada serna, vendar je dobra de 
klica. Materine besede bodo stoteren sad obrodile ." 

„Bog daj, da bi!” priterdi poštarica. „Kaj 
pa se je potem zgodilo? ” 

Postilijon pripoveduje : „PrFšli smo na podnožje hriba, preko katerega gré cesta. Ko gospo

dičina zapazi stezo, ki se vije po hribu na verhunec, prosi mater, naj sme iti peš, češ, da si 
dobro ogleda visoke skale, zaraščene hribe in globoke doline, kar iz kočije ni mogoče. Tudi jej je 
vožnja po klanci navzgor prepočasna ; rada bi si 
pa tudi ogledala blizo razvaline starega gradú, 
poleg katerega se vije pot . Mati jej dovoli, sam a 
pa je ostala na vozu. Videl sem od daleč, kako j e 
hitela, kakor bi jo veter nesel, po stezi proti tej 
le deklici, ki je poleg pota nabirala zelišč, in od 
nje kupila slamnik z dragim hmeljevem cvetjem, 
kakor je menila. 

Ko je prišel voz na verh hriba bila je gospodičina -de pri nas, vsa vesela in zadovoljna. Na 
glavi je imela lep slamnik ; bolj je pristojal rumeno 
kodrastej glavici, nego poprejšnji svilnati . ” 

„Slamnik je kupila od mene !” reče Katarinka , 
in pové zmoto o hmeljevem cvetji . 

„Kako pa je bila gospa zadovoljna s to kup

čijo ? Povej, Janez ! saj si vse videl in bil zraven” , 
vpraša zopet poštarica . 


„Nič kaj ne”, odgovori postilijon, „kar se vže 
tudi samo ob sebi ume” . 

„Klobuk nisi se srebernjakom plačala predrago, hmeljev lišp, za katerega si dala tri srebernjake, ni vreden niti en krajcar? ” 

„Kaj, kako? saj ste vi še več dali za cvetlice, ki jih imate na klobuku in niso niti polovico 
tako lepe in lično izdelane!” odgovori Rozika . 

„Si mar slepa? Ali nimaš oči?” dé na to 
gospa. 

Hčerka je še vedno mislila, da ima prav ; 
zato reče : „Le pošlatajte nežno cvetje, kako lepo 
šumlja ; res se lep še nekoliko perst prijemlje, p a 
se bo vže posušil. Gotovo nisem predrago plačala 
cvetja, in kako umetno je vse izdelano!” — Nazadnje je gospodFčina vendar-le spoznala svojo zmoto 
in zarudela do ušes, kakor rak, če ga vedeš v 
krop". 

„Kaj pa je potem rekla mati? Tudi to b i 
rada slišala. Ali je dobro oštela lahkomišljen o 

hčerko?” poprašuje poštarica 

„Gospa je hčer prav lepo učila in opominjala”, 
odgovori postilijon. „Rad bi si bil zapomnil vse, 
pa nisem mogel. Mej drugim je rekla, kazaje na 
hmeljevo vejico : „Glej, moj otrok, tako varajo oči ! 
Mislila si si kupiti za svoj klobuk krasen lišp, d a 
bi ga nosila leta in leta ; mesto tega imaš pa le 
navadni hmeljev cvet, ki bo jutri vže zveni”. Tako 
se ljudje čestokrat zmotijo . Da, največa napak a 
ljudi je, da se dajo le preradi preslepiti od vnajnosti. Marsikatera zala deklica je vže prodala z a 
prazno prilizovanje, mamljive obljube in kratko ve


selje, ki zgine kakor dim, — svojo nedolž gost, čast, 
sladki mir vesti, dá srečo vsega življenja. Zelo se 
bojim za-te,= ker si tako neizrečeno lahkomišljena . 
Na mostu je tvoja lahkomišljenost stavila življenj e 
v nevarnost. Komaj si utekla smerti in mi obljubila, da se hočeš poboljšati, zdaj si pa storila zope t 
to neumnost. 0, glej vendar, da se odvadiš svoj e 
lahkomišljen.osti. V vsem in povsod se vedi in delaj 
previdno, drugače znam nad teboj doživeti mest o 
veselja le žalost in bridkost! " 

Poštarica, ki se je popred smejala na ves 
glas, postane resna . „Resnično”, reče „gospa Zelendolska je prav modra in skerbna mati . Kaj pa 
je rekla hčerka na te lepe nauke in opominovanja , 
ki bi si jih moral vsak človek dobro zapomniti , 
da, globoko vtisniti v serce” . 

„Gospodičina je postala molčeča”, reče Janez ; 
»nisi več spravil besede iz ust ; tudi ni hotela, d a 
bi jej še kako zatrobil na rog. Imela je vedno objokane oči. Prišedši k mestu, je prosila mater še 
enkrat odpuščenja ; tudi je obljubila, da se hoče 
povsod vesti po naukih svoje matere" . 

„Tako storimo tudi mi!” pristavi poštarica . 
„Vsem nam bo to na korist, posebno pa še mladini. Tudi ti, Katarinka, — kaj ne? — mi obljubiš, da se boš tako vedla!” Katarinka prikima . 

Poštarica zdaj vzame zlat in dá zanj štir i 
velike srebernjake. Katarinki pa še reče : „Tudi 
pismo bi rada prebrala, če mi to dovoliš! ” 

Katarinka jej dá pismo . Pazljivo ga prebere 

in jej reče : „Pisma pa ni sestavila ta-le zala glavica, niti si ga sama pisala!” 


Katarinka zagotovi gospej, da ga je sama sestavila. Oče so jej semtertje popravili le kako besedo. Potem pa ga je tudi sama prepišala na lepo . 

„Dobro, saj se bom precej prepričala, če zna š 
res tako lepo pisati”, odgovori poštarica . Potem 
zloži skupaj tri srebernjake, priloži jih pismu i n 
vtakne vse v zavitek . „Tukaj imaš nadpis za pismo ; 
le napiši ga, da bom videls, kako znaš pisati” , 
reče poštarica deklici. 

Katarinka vzame pero in prav lepo napiše 
nadpis na list. Gospa se jej čudi in reče : „Deklica, prav lepo in spretno znaš pisati! Jaz sama 
ne znam tako. Prav dobro so te naučili oče” . 

Potem poštarica pismo zapečati in ga dene k 
drugim listom v zavitek, rekši : „Danes zvečer bo 
šlo s pošto vse naprej, gospodičina bo jutri vž e 
dobila tvoj list in denar. Si prav spretna, pa tudi 
poštena deklica. Ostani vedno taka, in ni mi še 

treba voščiti, da bi bila srečna” . 

Sedmo poglavje. 
Zdravnik. 
Katarinka vpraša zdaj še prijazno in zgogovorno gospo, kje stanuje zdravnik . Radovedn a 
poštarica je hotela zdaj tudi precej zvedeti, ka j 
ima opraviti pri zdravniku. Katarinka jej pové o 

bolezni svoje bolne matere, o skerbi očetovej in o 
žalosti katero imajo otroci zavoljo bolne matere, 


Povedala je tudi, da hoče ostali srebernjak zdravniku dati in ga prositi, da bi šel k bolnej materi . 

Te besede so gospo zelo ganile ; zato reče : 
„Jako lepo je o tebi, da z veseljem daš za svoj o 
mater denar, ki si ga dobila za slamnik . Le precej 
idi z menoj. Zdravnik stanuje le nekaj korako v 

od tukaj. Njegova žena mi je dobra prijateljica . 

Sama te hočem k zdravniku spremiti” . Potem 
ogerne svoj plašč in gré z deklico k zdravniku. 

Prišedši k zdravniku, se poštarica ni mogla 

zderžati, da ne bi povedala na prvo čuden dogode k 

o slamniku z dragim hmeljevim cvetjem . Umela je 
ves dogodek tako živo opisati, da sta se zdravnik 
in njegova žena smejala na ves glas. Potem pa je 
tudi prav ginljivo pripovedovala o Katarinini otročjej 
ljubezni, o bolni materi in skerbnemu očetu in o 
žalosti in bedi otrok . Tudi je omenila prav ginljivo, kako pošteni so stariši. Gospej so stopile 
solze v oči, zdravnik pa je rekel Katarinki, ki j e 
ponižno in prosé pred njim stala, deržeč srebernja k 
v roki : „Le spravi svoj denar, blaga deklica ! 
Greh bi bilo, ko bi le en novčič vzel od tebe. Jutri 
bom šel tako blizo vasi, kjer stanujete, k nekem u 
bolniku. Nazaj gredé bom obiskal tudi tvojo mater . 
Z božjo pomočjo jo upam zastonj ozdraviti” . 
„Dobro !” dé na to poštarica ; tudi jaz bi rad a 
kaj storila za dobro, pošteno mater ; zato bom pla

čala zdravila v lekarni . Jako lepo in veslo je, d a 
niso hoteli obderžati denarja, katerega so po naključji dobili, če tudi so y stiski in zadregi" . 

Katarinka se lepo zahvali zdravniku in gr é 
zopet s pokarieo nazaj na poko, kjer je pustila 


svojo pletarico. Tudi gospej poštarici se lepo za 
hvali za izkazano prijaznost in postrežljivost s e 

solznimi očmi . 

„Kaj pa imaš v pletarici?” popraša gospa 
Katarinko 

Katarinka vzdigne pokrov korbice in reče : 
„Za dobroto, ki ste jo mojej materi storili, prosim , 
da blagovolite sprejeti te-le karfijole (cvetlično zelje) . 
Menim, da sem jili tako po želji svoje matere najdraže prodala” . 

„Tvoja hvaležnost, ljuba deklica, mi je zel o 

všeč. V tej stiski pa potrebujete denarja, zato ti 
hočem plačati zelenjavo . Tudi bi ne bilo lepo, da 
prideš domov s prazno pletarico! Le počakaj nekoliko, da ti kaj prinesem.” 

Gospa gré v stransko sobo in kmalo prinese 
steklenico eernega vina in v predpasniku razneg a 
kruha. 

„Vino je najboljše zdravilo za tvojo mater, 
vsaj tako je rekel zdravnik. Naj ga spijejo vsak 
dan en kozarec ; kruh pa po svojej preyidnosti razdeli bratom in sestram. Glej pa, da tudi same sebe 
ne pozabiš!” — Mej temi je poštarica zložila reči 
v pletarico, želeč Katarinki, ki se jej je za skazan o 
dobroto vedno zahvaljevala se so]znimi očmi, naj 
vse srečno prinese domov. 

Zidane volje je šla Katarinka iz mesta proti 
domu. Prišedši v hišo najprej pomoli materi srebernjak. Potem pové, da bodo dobili zdravnika in 
zdravilo zastonj. Niti enega krajcarja jim ne bo 

treba plačati. Materi dá iz korbice steklenico vina , 
katerega je dala prijazna gospa po§tariea, bratom 


in sestram pa belega kruha. Vsi so bili neizre

čeno veseli. Zahvalili so se Bogu za to nepričakovano pomoč v največje] sili . 

„Bog nam je vže na tem svetu poplačal naš o 
poštenost. Pač je resničen pregovor, katerega s o 
nam oje vže tolikrat povedali . Pravičnost in poštenost je ljuba Bogu in ljudem”, reče Katarinka 
svojim bratom in sestram. 

Drugi dan je prišel blagi zdravnik. Eolnico 
ni našel ravno nevarno bolne. Lahko pa bi bila 
postala bolezen nevarna, ko bi ne bili poklical i 

zdravnika ob pra-vem času. Zdaj je treba krepkih 
in moenejih zdravil, pozneje bodo pa nabrana ze

lišča dobra. Z božjo pomočjo upa, da bo v kakih 
osmih dneh bolnica vže na nogah. Zapiše zdravilo 

in obljubi, da bo čez nekaj dni zopet prišel po 
gledat bolnico. Rekši to, se poslovi, zasede konj a 
in odjaha proti mestu . 

Cez tri dni je proti večeru zdravnik zopet 
prišel. To pot ni prijezdil, ampak prišel peš. Na 
tanko je popraševal, kako je bolnici. Potem pa 
reče : „Dobro ! koralo ne bo treba več zdravil, pa č 
pa miru in pokoja, posebno pa še tečne hrane” . 

„Oj, kje hočemo dobiti tečne hrane v tej 
stiski?” zdihne mož žalostno . 

Zdravnik seže v žep, vzame iz njega zavite k 
z denarjem in ga dá Katarinki . Katarinka bere : 

N. pr. gospodč . Katarinka Kopitar na Kamilicah. ---
Vsa iznenadena odpre zavitek. Poleg denarja je 
bil ta-le list : 
Moja ljuba Katarinka I Poštenost, ki te j e 
$ilila t da si mi poslala nazaj tri srebernjake, je 


49


meni in mojim ljubim staršem prav zelo všeč. 
Vsi smo bili zelo ganjeni. Pač smem biti vesela 
zmote, v katero me je zapeljal hmeljev cvet na 
tvojem lepem slamniku . Saj je mojim staršem 
in meni poterdila resnico, da v vsakej vasi tudi 
pod slamnato streho, bivajo dobri, pošteni ljudje . 

Tri srebernjake, katere sem ti bila dala v zmoti , 
pošljem ti s premislikom nazaj . Zraven sem ti 
priložila še tri, kot majhno priznanje za tvoj e 
blago in dobro serce. Boljšega plačila se sme š 
nadejati v nebesih. Moji ljubi stariši so tudi 
zvedeli, da je tvoja dobra mati nevarno bolna . 
Moja draga mati jej pošljejo šest srebernjakov , 
da si more v bolezni privoščiti tečne hrane, ki 
je bolnikom Čestokrat najboljše zdravilo. Tudi jej 
žele, da bi kmalo popolnoma okrevali. To želim 
tudi jaz; Bog daj, da se kmalo zgodi. Preserčno 
te pozdravlja Tvoja prijateljica 

Rozika Zelendolska . 

Vse je neizrečeno razveselila ta nepričakovana podpora v najhujšej sili. Le čudili in ogibali 
so, kako je Rozika zvedela o materini bolezni . 
Katarinka jej o tem ni niti besedice povedala, p a 
tudi ne pisala. To pa je bil storil blagi zdravnik, 
prišedši domov po pervem obisku. Poznal je gosp o 
vže več let in znal, da je prav usmiljena in dobrotljiva do ubogih. Dogodek z hmeljevo vejic o 
in Katarinino pismo sta mu dala priliko, da je 
priporočil blage] gospej bolnico, ki je bila v hudej 
stiski. Seveda blagi mož ni o tein čerhnil besedice, 
ker je le rad na skrivnem dobro delal in nikol i 
iskal svetne čisti in zahvale. Le rekel je : »Pismo 

Krištof a'mid IX. 


pid 

z denarjem je prišlo po pošti še le pred eno uro. 
Precej sem vzel palico in klobuk, da ga sam pri 
nesem ; deržeč se pravila : Če moreš danes bližnjemu pomagati ali mu storiti kako veselje, ne od

lašaj na jutri . Verh tega mi je bolna mati s toliko 
otroci zelo na skerbi . Prav lep večer je ; opravka 
tudi nisem imel ; zato sem si mislil, češ, sprehajat 
greš tako in tako, ali ni najlepši sprehod k bolnej 
ženi? — Vendar sem nekoliko truden in žejen!" 
Sede na stol k odpertemu oknu in prosi kozare c 
mleka . 

Precej prinese Katarinka kozarec mleka na 
snažnem krožniku. Zdravnik pokusi mleko in reče : 
„Je prav dobro! Vendar je nekoliko premastno, 
prosim vode”. Katarinka prinese steklenico vode ; 
voda in steklenica ste bili čisti kot kristal. Zdravnik 
se prijazno nasmeja, pogleda po sobi in reče : „Tukaj 
ima pa snažnost svoj dom, to mi je všeč!” 

Ko je mleko spil, stopi k omari, v kateri je 

imel učitelj svoje knjige. Vse so mu bile prav všeč ; 
zato reče : „Gotovo je šola tukaj dobra ; kakor 
sem slišal, bode menda kmalo očitna skušnja? ” 

„Danes osem dni !” odgovori učitelj . „Dobro!” 
odgovori zdravnik. „Saj moram bolnico še enkrat 
obiskati. Prišel bom ta dan, in če mi bo dovoljeno , 
šel bom tudi k skušnji” . 

Učitelj reče, da ga bo to prav veselilo, in bo 
zanj velika čast. 

Zdravnik si potem ogleda glasovir in reče , 
naj kaj zaigra. Učitelj sede k glasoviru in prične 
igrati iz neke nove opere, katero je vse hvalilo , 
pa je bila zdravniku še neznana . Najteže reči je 


igral prav spretno . Stermé je poslušal zdravnik, 
ki je bil velik prijatelj glasbe in petja. „Izvérstno 
znate igrati na glasovi'. i” reče. „Gotovo tudi dobro 
pojete? Zapojte mi kako pesem! ” 

Oče migne Katarinki, naj prinese zbirko napevov. Hitro prinese knjigo in reče : „Vedno mi 
gré po glavi ta-le pesem, od kar je gospod zdravnik rekel, da je materi bolje in po verhu prinesel 
še nepričakovani dar. To hočeva zapeti!” Po teh 
besedah položi knjigo na stojalo pri glasoviru in 
prične peti : 

„Če revne huda moč zatira, 
Nadloge britke nas moré , 
Že ves rešenja up umira , 
Pobita serca koperné ; 

Takrat povzdignemo svoj glas :
Marija, mati milosti !
Marija, mati milosti !
O, sliši, ne zapusti nas !


Vselej nam mati mila bodi,
Da tvoje hvalimo ime ;
Dobrote tvoje vsi narodi


Spoznajo naj in te slavé, 

Da eden se razlega glas : 
Marija, mati milosti ! 
Marija, mati milosti ! 

Cešena bodi večni čas ! 

„Prav lepo, prav dobro!” reče zdravnik ves 
ganjen. ,,Sočutje hvaležnosti, s katerim ste peli s 
Katarinko, ki je znala zbrati pravo pesem, pa š e 
prekosi lepo petje in Katarinke glas, ki je podoben 
slavčevemu. Saj čutilo daje petji življenje, rekel 
bi, dušo. Prav veselo sem vas poslušal, bil pa tudi 
po IQp 2.iega gaDjen, Rad bi oA;..d 

4* 


52 

pri vas, pa opravila me silijo v mesto ." — Po teh 
besedah vstane, gré še enkrat k postelji bolnice . 

Ljubeznjivo tolaži bolno mater, češ, koralo bo okrevala in ne potrebuje več njegove pomoči. Čez 
teden dni pa bo zopet prišel . 

Bolna mati poda zdravniku roko in reče : 
„Oj, koliko dobroto ste storili, gospod zdravnik , 
nam revnim ljudem. Prišli ste tako dobrovoljn o 
obiskat bolnico; zdaj ste se pa še potrudili, da 
ste nam prinesli denar. Ne morem vam z besedami izraziti svoje hvaležnosti”. Pri teh besedah 
se jej vderó debele solze po bledem lici. Tudi očetu 
in Katarinki so stopile solze v oči . 

„Gospej Zelendolski se bom pismeno zahvalil ; 
tudi Katarinka bo pisala Roziki . Vam pa, blagi 

gospod, naj so priča naše hvaležnosti solze, ker 
vam z besedami ne morem izraziti svoje hvaležnosti”, reče učitelj. 

Zdravnika je prav veselila hvaležnost dobri h 

ljudi, če tudi še niso vedeli, koliko dobrot jim j e 
naklonil s tem, da jih je priporočil gospej Zelendolski. 

„Z Bogom! dobri ljudje!” reče in gré hitro 
iz sobe, da prikrije solze, ki so mu ne hoté stopile v oči. 

Oče in Katarinka sta spremila zdravnika pred 
hišna vrata. Ko prideta nazaj in se tudi drug i 
otroci zberó pri postelji, vzdigne mati solzne oči 
proti nebu in reče: ,,O, ljubi Bog! tvoja ljubezen 
je neskončna . V najhujšej sili si se nas usmilil in 
nam poslal pomoč. Pomagaš vsem, ki nate zaupajo. Vedno ti bomo hvaležni in, terd,no zaupali 


na te. Le zaupanje na te nam daje v križih in 
težavah sladko tolažbo. Vlij v naša serca pravo 

upanje na tvojo pomoč! S tem zaupanjem v serci 
smo srečni vže v tej dolini solz. Vedno hočemo 
biti hvaležni nebeški kraljici, ki nam je se svoj o 
mogočno prošnjo sprosila vse to od Boga!" Tako 
je molila bolna mati se svojimi otroci, in vsi s o 
odgovorili : „Amen! Naj se zgodi! ” 

Osmo poglavje. 

Nepričakovani gostje . 

Skerbna mati je po zdravnikovej skerbnej 

pomoči kmalo popolnoma okrevala . Mogla je zopet 
oskerbovati gospodinstvo v hiši. Se bolj pa se je 
veselila ljubega zdravja, da je mogla oskerbovat i 
svoje najimenitnejše in najljubše opravilo : vzgojo 
svojih otrok. Mož je živel ves za svoj poklic, i n 
temu žertoval tudi vse svoje moči. Bilo mu je le 
na skerbi, da dobro izuči in vzgoji svoje otroke: 
Tako je zval vse svoje učence. Zima je prišla in 
minula. Srečna naša družina jo je preživela pra v 
zadovoljno in srečno . 

Nastopila je zopet ljuba spomlad v vsej svojej 
lepoti. Na veliko veselje staršev je drevje pra v 
obilo cveta obetalo . Po mejah so vže cvetele rumene trobentice in modre vijolice. Otroci so jih 
veselo tergali in nosili svojim staršem. Veselo so 
prepevale drobne ptice po drevji in germovji, kjer 


so znašale svoja gnezda, kakor bi vedle, da s o 
tukaj varne. Učitelj je ostro prepovedal otrokom 
in učencem razdirati ptičja gnezda. Ker so ga vsi 
ljubili in spoštovali, radi so ga tudi ubogali . V vsej 
vasi ni bilo tako neubogljivega in hudobnega otroka , 
da bi bil stikal za ptičjimi gnezdi in plašil nežne 
živalice. Znali so, da so drobni ptiči za naša sadna 
drevja najboljši dobrotniki, ker pokončujejo škodljive merčese, proti katerim čestokrat vsa človešk a 
pridnost ne more kaj prida. Najbolj veseli pa so 
bili otroci, ko so slišali pervikrat v bližnjem logu 
kukovico vpiti svoj „kuku! ” 

Nekega lepega pomladanskega dné je sedel a 
družina ravno okoli mize pri južini . Najmlajše dete 

je imela mati v naročji . Velika skleda mlečneg a 
močnika je bila kmalo prazna. Katarinka gré v 
kuhinjo in prinese drugo skledo polno dišeče podzemljice (krompirja). Otroci pridno mahajo po tej 
priljubljeni jedi. Na enkrat poterka nekdo na vrata. 
Vsi, kakor z enega gerla zavpijejo : „noter!” Otroci 
radovedno zr$ proti vratom, češ, kedo pride. V 
sobo stopi mlada, zala in lepo oblečena gospodičina . 
Vsi ostermé. 

„Oj, to je pa moja stara znanka, gospodičin a 

Rozika Zelendolska t” reče Katarinka, vstane in 
jej hiti naproti. Vsi vstanejo, da pozdravijo svojo 
dobrotnico in se jej zahvalijo za skazano dobroto . 

„Prosim vas, molčite o tem in sedite zope t 
k mizi! — če ne, grem precej zopet ven. — Če 
mi dovolite,e sdla bom tudi sama k vam in poku 
sila vašo podzemljico (krompir) ; saj mi je ta jed 
najljubša.” 


55 

Katarinka jej poda najlepši stol, potem hiti 
po krožnik in drugo mizno opravo in ponudi skledo , 
da si zbere najboljšo podzemljico. Rozika slastno 
jé pri prosto jed . Bila je prav zadovoljna in židan e 
volje . Vedno se je ozirala po rudečelicih in rumeno 
ali černo kodrastih otrocih, ki so sedeli okoli mize. 
Jako jo je veselilo gledati jih, kako slastno jed5 . 

„Saj še presoditi ne morem”, reče, „kateri j e 
najzalši in najbolj cvetoč, tako zdravi in rudečelici so vsi! Kakor je videti, jim priprosta hrana 
prav dobro tekne. Verh tega so pa vsi tudi snažni 
in lepo oblečeni. ” 

» Je tako, hvala Bogu!" reče mati. „Vendar 
je težko, preskerbeti vsem tudi te priproste hrane i n 
jih pošteno in snažno oblačiti. Vsak dan postajajo 
večji, s tem se pa tudi dan na dan množé skerbi.” 

„Oj kaj pa še”, reče smejé vesela Rozika , 
„če bi vaši otroci od dné do dné manjši postajali , 
to bi vam še le delalo skerbi . Le serčnost! i n 
zaupajte v Boga, ki vse prav obrača ; prevelike 
skerbi pa človeka le begajo in mu pičlo malo pomagajo” . 

Ko je Rozika snedla, vstane in reče : „Zdaj 
vam pa hočem kaj igrati na glasovi; da bodete 
imeli godbo med jedjo” . Potem sede k glasoviru 
in prične prav spretno igrati . Ko zapazi, da je 
učitelj svoje vilice in drugo mizno opravo vže lep o 

skupaj zložil, prosi ga, naj zdaj sam zaigra kako 
okroglo za ples. Sama pa vzame materi iz naročja 

dete in se prične ž njim veselo vertiti po sobi, d a 
se je dete na ves glas smejalo . Tudi drugi otroci 
se pričnó smejati, videti veselo in živo gospodi'čin.o 


verteti se po sobi z otrokom. Vsi so bili prav židane volje. 

Če tudi je bilo splošno veselje in tuja gospodičina v hiši, vendar to matere ni zaderževal o 
opomniti, da je po jedi treba moliti. Skupno opravijo molitev po jedi ; tudi Rozika je pobožno ž 
njimi molila. Potem pa reče : „Zdaj hočemo pa 
kaj zapeti ; saj je to tudi molitev!” — in prične 
peti se svojim lepo donečim glasom : 

Za božje milosti nezmerne 

Zahvale vedne smo dolžni, 

Udani vsi ljubezni vern e 

Darujmo na altar dari. 

Gospodov dan 

Naj praznovan 

V zahvalo bo vseh milosti . 

Učitelj je na glasoviru spremljal petje, drugi 
so pa ž njo vred peli. 

Prav lepo petje je bilo. Ko so pesem speli , 
nesejo mati najmlajše dete, ki je postalo zaspan o 
v stransko sobo, da ga denejo spat. Komaj je žena 
zginila skozi stranska vrata z otrokom, zopet nekdo 
poterka na vrata . Vrata se odpro in na pragu se 
prikaže zala, plemenita gospa v drage] lepej obleki , 

kakor se oblačijo bogate gospe . Nekoliko trenotko v 
postoji pri vratih in gleda po sobi . Svetla, snažna 
in prijazna soba jej je -všeč ; še bolj všeč pa so 
jej bili cvetoči, če tudi priprosto, pa snažno oblečeni otroci. 

Rozika reče Katarinki, ki je poleg nje stala : 

„To so pa moja mati! ” 

Spoštljivo gré Katarinka k gospej, da bi jej 
poljubila roko. Ali gospa Zelendolska čudeč sklene 


roki in reče : „Za božjo voljo, kaj vidim! Imel a 
sem v svojih mladih letih prijateljico, katera ti j e 
bila za las podobna, kakor cvetoča vertnica drugej . 
Res, pervi trenutek sem menila, da vidim njo samo. 
Ravno tako cvetoča in tako oblečena je pred leti 
stala pred menoj, ko mi je rešila življenje. Tako 
sem jo videla, ko sem odperla oči, zdramivši se iz 
omotice in brezzavesti. Nepozabljivo se mi je vtisnila njena podoba v spomin, zdi se mi, da jo vedno 
tako vidim.” 

Potem se gospa ozre po sobi in vpraša Katarinko : „Kje so pa mati? Kaj ne, da še živé in 
so ozdraveli? ” 

Preden je Katarinka mogla odgovoriti, pri 
dejo mati zopet iz stranske sobe. Gospa gleda nekaj 
trenotkov ženo, potem pa veselo reče : „Terezija ! 
Da, ti si V resnici! Oj, koliko veselje za me, d a 
te čez toliko let zopet vidim! ” 

Žena debelo gleda tujo gospo in reče : „Ne 
spomnim se, da bi vas bila kedaj videla v svojem 
življenji! ” 

„Kaj?” odgovori gospa, „ali več ne pozna š 
svoje nekdanje prijateljice Leonore? Ali se več n e 
spominjaš, kako srečno in veselo sve živeli v zlatej 
dni najinih otroških let v Lipoglavu? Kako si 
vsak dan prišla k nam v grad, kako sve na vertu 
skupaj pletle, šivali, peli, igrali se in cvetlice zalivali? Kako si me vže na pol mertvo potegnil a 
tam pri vodometu iz vode ? 

„O, moj Bog ! Kaj ti si Leonora, saj -te menda 
smem še tako imenovati!” reče žena zdaj vsa vesela. Kolika sreča za-me, da te zopet vidim! Oj ? 


koliko tisočkrat sem mislila na te I Pa nigdar nisem mogla zvedeti kaj gotovega o tebi! " 

„Tako se je godilo tudi meni”, reče blag a 
gospa. „Oj, kolikokrat sem želela, da bi imela pri 
sebi svojo prijateljico iz otoških let, ali da bi j o 
vsaj še enkrat videla! Žalostne okoliščine so bil e 
vzrok, da se toliko časa nisve našli . Pa hvala Bogu , 
da sve se zopet sešli! Oj, bodi mi tisočkrat pozdravljena, draga prijateljica! ” 

Pri teh besedah objame in poljubi gospa svoj o 

staro znanko in solze veselja jej stopijo v oči . „Ali 
se še spomniš, kako sve bili žalostni, ko sve se v 
Lipoglavu poslovili ; jaz sem morala iti se svojim i 
starši na Dunaj . Hvala bodi. Bogu, ki naji je tako 
nepričakovano in nenadoma zopet združil! Ko se m 
že bila pod tvojo streho, že v tvoji sobi stala, mi 
še na misel ni prišlo, da bi te tukaj našla! ” 

Tudi Terezija je jokala veselja . „Pa povej m i 
vendar, kako si sem prišla, draga prijateljica! Tudi 

ne vem, kako naj te imenujem ali gospodičino al i 
milostiva gospa Leonora?” 
„Tako ! " reče smejé gospa. „Kaj še tega ne veš ! 
Glej ! Rozika, stara znanka Rezikina, je moja hčerka! ” 

„Kaj? gospa Zelen.dolska, naša naj veča dobrotnica!” vzklikne žena ; „potem bodite mi dva 
krat bolj pozdravljeni! ” 

,,Kaj bodite? ostaneve, kar sve si bili nekdaj . 

Da, prečudna so božja pota! Bog je vse tako naredil. Hotel je, da ne ostane brez plačila poštenost, katero ste pokazali tvoja hči Rezika in vsi 
pri čudnej kupčiji hmeljevega cveta . Če tudi nisem 
vedela, da si ti, ti, ljuba Terezija, Katarinina mati ., 


imela sem veliko sočutje s tvojim žalostnim stanom . 
Na skrivnem sem poizvedela o tebi, možu in vajinih otrocih. Vse vas je hvalilo. Ravno sem na 
potu iz glavnega mesta na svoj grad Zelendol, ke r 
mislim na spomlad in poletje ostati. Z hriba sem 
zagledala vas v prljaznej dolinici . Imela sem namen 
obiskati pošteno družino, o katerej sem slišala pri 
. 
povedovati toliko dobrega, češ, da se seznani m 
osebno ž njo . Se na misel mi ni bilo, da te tukaj 
najdem. Rozika, ki je živa, kakor živo srebro, in 
ni nigdar sita hoje in skakanja, hitela je po krajši 
poti peš navzdol v vas. Jaz pa sem se peljala po 
časi po cesti. Precej časa sem stala pred vrati in 
poslušala lepo petje . Nisem vas hotela motiti . Ko 
je umolknilo petje, stopila sem še le v sobo, da 
bi vas ne motila mej petjem . Tako me je pripeljal 
k tebi, ljuba prijateljica od otroških nog, nepričakovano ljubi Bog. Toda idi zdaj z menoj, hočeve 
iti na vert. Imave si dokaj poyedati in pogovoriti . " 

Potem se oberne proti možu in reče : »Oprostite gospod, da za eno uro vzamem Terezijo se 
seboj, ko sem vas komaj mimo gredé pozdravila . 
Verjemite mi, da vas zeló čislam, če tudi mora m 
ž njo najpred govoriti. Vem, da ste blag mož , 
ljubeznjiv, skerben oče in vzgleden učitelj . Ko se 
se svojo staro prijateljico razgovorive o tem, ka r 
si imave povedati, odkar se nisye videle, hočem 
tudi z vami govoriti o nekej zadevi. Ti, Rozika, pa 
mej tem razdeli otrokom, kar boš našla za nje n a 
našem vozu sladkarij in drugih reči in se kratko 
časi ž ujimi`~. 


Deveto poglavje. 

Dobra gospodinja. 

Derieč se za roko greste stari prijateljici n a 
vert. Sedete na klop pod jablano, ki je bila v naj 
lepšem cvetji. Skozi belo in erdeče cvetje je na nj u 
prijazno lesketalo modro nebo . 

Najpred pripoveduje gospa Zelendolska, kako 
se jej je godilo po smerti svoje matere . Pri svojej 
skopej teti je imela žalostne dneve . V svojej skoposti jej ni dala niti denarja za papir in poštnino , 
zato ni mogla pisati svojej prijateljici . Pozneje se 

je zaročila z gospodom Zelendolskirn, ki je blag 
in plemenit mož. Ker je vojska še vedno razsajala , 
morala sta dolgo časa živeti v Pragi. Še le ko je 
bil mir sklenjen in se sovražnik umaknil iz de 
žele, vernila sta se na svoje posestvo v domovino . 
Vkljub skerbnemu popraševanji po svojej starej prijateljici ni mogla nič gotovega zvedeti . 

Tudi Terezija je povedala vse, kar je doživela po odhodu iz Lipoglava. Prišla je k svojem u 
blagemu stricu ; tukaj se seznanila z mladim učiteljem, kateremu je dala v zakon roko. Prav srečno 
in zadovoljno sta živela. Perva leta nju zakona 
sta s pičlimi dohodki lahko shajala . Ravno pod 
tem drevesom sta se večkrat zahvaljevala Bogu za 
srečo, katero jim je dal. Ko se je pa družina o d 
leta do leta množila, jela se jima je semtertje terd a 
goditi. V zadnji bolezni pa so prišli celo v hud o 
pomanjkanje, 


-6l 

„Povej mi vendar za božjo voljo”, reče gospa , 
„kako moreš pri teh pičlih dohodkih shajati in svoj e 
otroke pošteno oblačiti? ” 

„Temu se čestokrat sama čudim”, odgovori 
Terezija. „Vendar si mislim da je očividno božji 
blagoslov z nami! Seveda smo vedno storili mi 
svoje, Bog pa je storil tudi svoje. Zgodilo se je, 
kar mi je mož večkrat rekel : Kdor zaupa na Boga 
in stori svoje, temu ne bo odšla božja pomoč . ” 

„Prepričana sem, da si modro in previdn o 
gospodinila. Tudi si se po vsej moči trudila pri 
tem ; vendar bi rada, da mi prav natanko razložiš vse. ” 

Terezija pripoveduje tako : „Bila sem, kakor 

tudi moj mož vže od otročjih let varčna . V mestu 
si je s podukom po hišah mnogo zaslužil . Ta denar 
je deval na stran za hujše čase ; saj ni bil nikdar 
prijatelj kerčme in igre . Vse to požre mnogo denarja in drazega časa . Za prihranjen denar si j e 
omislil potrebne oprave. Kar ima lepega in dobrega 
si je takrat nakupil. Zdaj niti misliti ni, da bi si 
pri teh pičlih dohodkih kupil kaj tacega, recimo 
samo glasovir. — Sama tudi sem si kupovala 
mesto nepotrebnega lišpa le potrebnih reči, ki imaj o 

vedno svojo vrednost. Vse to mi je pozneje prav 
prišlo . Pri najinej varčnosti nama je perva leta 
nekaj ostajalo . To sva devala na stran za hujše 

čase. Vse to nama je pozneje prav prišlo. S tem 
sva si pomagala v marsikaterej zadregi . ” 

,,To je bilo jako previdno in modro! Venda r 
ne urnem, kako si mogla pri gospodinjstvu shajati . 
Nekdaj sem slišala, da je vsa umetnost gospodinj. 


stva ta-le : Glej, da si množiš dohodke, manjša š 
stroške. — Kako si delala, ko so se stroški vedn o 
množili ." Glej, to bi rada zvedela!" reče gospa . 

„Skerbeli in trudili smo se, da zboljšamo dohodke po poštenej poti, kar se dá”, odgovori žena. 
,,Kar dobivamo denarja, žita itd. seveda je ostalo 
pri starem. Ali majhna kmetija, ki jo imamo, j e 
bila jako, jako zanemarjena. Pa mojemu možu j e 

načelo : Zboljšaj, kar moreš, da ti daje dobiček ! 
Ob času suše je bil ta-le lepi travnik, kakor po 
sušen. Prostor pred hišo je bil podoben močvirju . 
Mož je jel slediti, od kod močvirje pred hišo ? Zapazil je, da mu je vzrok studenec, ki izvira n a 
hribu. Ravno pred hišo pa ni imel pravega odtoka, 

zato je zastajal in delal mlako. Napeljal ga je na 
veri, da namaka travo ; zato tudi tako lepo raste, 
kakor vidiš. 

Naš sprednik je redil komaj eno kravo ; mi 

jih zdaj redimo več. Imam za domačo potrebo dovolj mleka in sirovega masla. Močvirje pred hiš o 
je kužilo le zrak ; zdaj nam daje najboljšega sadja . 

Tudi oni del verta, ki je odločen za zelenjavo , 
daje mnogo koristi . Pridelamo več zelenjave, neg o 
je rabim za doni. Seveda je v vasi ne morem veliko prodati. Mož je jel poskušati z raznimi zelenjavami, ki so po naših krajih redke in drage . 
Prepričal se je, da cvetno zelje (karjo1e) prav 
lepo raste, ker so mu tla in podnebje vgodna. Zato 
sadimo mnogo te zelenjave. V bližnjem mestu se 
za njo kar tergajo in jo prav drago plačujejo . 

Največ dobička pa nam daje še sadno drevje, 
ki ga je zasadil pred petnajstimi leti. Neizmerna 


dobrota za hišo je sadno drevje, posebno pa še, če 
je velik() otrok pri hiši. Samo ta jablana, pod katero sedive, nam daje na leto več nego deset goldinarjev. Marsikak krajcar dobimo tudi za požlahtnena drevesca, katera prav pridno goji v sadnici. Tudi čebele, ki imajo po tem kraji obilo 
paše, nam precej nesó. Med in vosek se prav lahk o 
in drago prodata. 

Po mejah in plotih je rastel prav lepo divji 
hmelj . Mož si misli, češ, če divji raste, bode tudi 
vertni ; zato je zasadil s hmeljem poleg verta holmec, ki je bil zaraščen z germovjem, ternjem in 
divjim hmeljem. Trud se nam stoterno povračuje. 
Tako smo tekom časa spremenili zapuščeni vert v 
zakladnico, ki nam daje obilnih obresti na leto. --
Poleg tega gleda, da si še kaj zasluši s podučevanjem glasovira in petja in pa s pisanjem. Vsak 
teden hodi po večkrat v grad Kamenice poduéevat 
otroke petje in glasovir. Kedor je spreten in marljiv, ima vedno priložnost, da si kaj zasluži . 

Tudi sama ne deržim rok križem . Marsikak 

novčič sem dobila za razno zelenjavo in cvetlice , 
katere pošiljam y mesto. Tudi perutnina, posebno 
race in gosi, mi nesó mnogo dobička. Otroci pa 
morajo paziti na nežne živalice in zraven plesti . 
Če se vendar naveličajo, dam jim zopet novo veselje z obljubo, da bodo imeli o sv . Martinu lepo 
gosjo pečenko, kakor je navada po naših krajih . 
Sama pa tudi vezem, pletem in šivam, če mi le 
gospodinjska opravila dopuščajo . Tudi če gremo 
semtertje na sprehod, nigdar ne grem s praznim i 
rokami. 


Kakor hitro so otroci nekoliko odrasli, oskerbela sem jim primernega dela. Morajo presti, plesti, 

pleti na vertu, Zašiti sočivje ali pa čistiti razn a 
semena plevela. Vsak otrok si mora po svojih močeh 
služiti vsakdanjega kruha. — Vsa ta gora je na 
solnčni strani obraščena z malinjem . Ljudje po tej 
okolici se za ta sad ne brigajo dosti. Otroci pa 
so mi morali pridno nabirati maline . Po cele pletarice so jih nabrali na dan. Iz lepo dišečih jagod 
sem kuhala maljinov sok, ki sem ga prav lahko i n 
drago prodala v mestu. Marsikak goldinar je p o 
tej poti prišel v hišo. — Tako smo si dohodke, rekla 
bi, podvojili . " 

„Modro sta umela dohodke pomnožiti ; vendar 
bi zdaj še rada vedela, kako sta si znala tudi stroške 
zmanjšati ; saj tudi s teni obstoji dobro gospodar

stvo in gospodinjstvo pri hiši”, reče gospa Zelen 
dolska. 

Terezija odgovori tako : ,,Nobenega krajcarja 
ne izdamo po nepotrebnem . Zadovolimo se z do-

mačo priprosto hrano. Na našej mizi ne vidiš potratnih jedi, ki mnogo stanejo, pa niso tebe . Sladkarije so mojim otrokom neznane reči. V kuhinji 
tudi ne rabim dragih dišav, ampak le take, kater e 
rastb na našem vertu. Tudi skerbhn, da pridej o 
otroci lačni k mizi ; potem jim vse dobro diši in 
tekne. — Mož ne hodi po kerčmah, otrok tudi ne 
vadim na kavo ; zadovoljni morajo biti z mlekom , 
ki je bolj zdravo. S tem se vže mnogo prihrani . 

Mož tudi ne kadi, češ, ko bi na dan porabi l 
samo štiri krajcarje, zneslo bi vže na leto in da n 
14 gld. 60 kr., v desetih letih pa 140 gld. To pa je 


vže precejšna svota, ki se lahko oberne za kaj bolj 
šega. Oblačimo se snažno pa priprosto. Nepotrebnega lišpa ne terpim pri sebi, niti pri otrocih. Vso 
obleko zase in hčerke izdelujem sama, tako tud i 
marsikatero obleko za moža in dečke . Tudi pazim , 
da otroci obleke ne tergajo po nepotrebnem . Boljš o 
in lepšo obleko morajo precej sleči, ko jo več ne 
rabijo, in lepo shraniti. Tako ostane dolgo časa 
obleka lepa in snažna . Najmanjšo kvaro, ki jo zapazim na obleki, precej popravim . S tem zabranim 
večo škodo. Z enim šivom ob pravem času s e 
ohrani obleka za dolgo. Svojo obnošeno in moževo 
obleko predelujem za otroke . Tako . sem storila tudi 
z osodepolnim slamnikom za Katarinko . Sploh gledam, da porabim vsak košček. 

Tudi pri hišnem orodji se dá mnogo prihraniti. Ne omislimo si, česar ne potrebujemo, ko bi 
tudi še tako po ceni dobili. Kar imamo iz poprejšilih časov, skerbela sem tudi nepokvarjeno ohraniti. Kjer ni reda v hiši, pokvari se marsikaj . 
Posoda se razbije, razno orodje, če ga pustiš zunaj , 
se pokvari, ali pa ti ga zna kdo vzeti . Tudi otroc i 
mnogo pokvarijo, če ni vsaka reč na svojem mestu. 
Kar jim pač v roke pride vzemó si za igrače. S 
tem pa lahko storé marsikako škodo . Koliko čas a 
se tudi zgubi, če je treba kako orodje še le iskri ti , 
ko ga imaš vzeti v roko . V našej hiši ima vsaka 

reč svoj prostor, kjer je dobro shranjena ; tudi jo 
moreš vzeti v roke, kedar koli jo rabiš. Jaz in 

mož paziva na vsako še tako majhno reč, da s e 
po nepotrebnem ne zaverže ali pokvari. Vsak ko

šček papirja, vsaka nit enkrat prav pride. 
Krištof smid Ix, 


Nazadnje moram še nekaj omeniti. Snažnost 

ne stane prav nič denarja, ampak le nekaj truda 
in vedne paznosti. Prihranila pa mi je mnogo denarja in stroškov. Marsikaj sem dobro ohranila, 
ker sem gledala, da je vse snažno . Nesnage ne 
terpim nikjer v moji hiši, pa tudi na obleki ne . 
Posebno se imam snažnosti zahvaliti, da so otroci 
zdravi. Izvzemši nekatere otročje bolezni, so bili 
otroci vedno zdravi in čversti. Mogla bi še marsikaj povedati, pa sem vže tako predolgo govorila" . 

,„Nikakor ne!" reče gospa. „Rada bi te še 
dolgo poslušala. Modrega gospodinjstva in previdne 
varčnosti ne moreš nikoli dovolj priporočiti, bod i 
si bogatim, bodi si revnim. Če tudi si umela modro 
gospodiniti, vendar ti je semtertje šla terda . ” 

,,Seveda smo čutili pri, -vsej varčnosti sem 
tertje revščino in terpeli pomanjkanje. Pa tudi to 
je bilo za nas dobro in koristno. Bili smo prisiljeni vedno pridno delati in se truditi. To pa krepi 
moči. In to je bilo za nas prav dobro in vzro k 
marsikaj dobrega. Pomanjkanje nas je obvarovalo 
tudi marsikatere nepremišljenosti in neumnosti . 
Obilnost vsega posvetnega bi nas bila lahko zakopala v marsikako pregreho . — Tudi obilne skerbi, 
ki so nas mučile semtertje, bile so v naš blagor. 
Bolj pogosto smo mislili na Boga, bolj goreče ga 
klicali na pomoč in terdno vanj zaupali . Potem 
smo pa v sili tudi prav očiyidno skusili njegovo 
pomoč. Tako smo postajali pobožnej§i in krepost

, 
nej§i. Se na misel ne pride, da bi godernjala 
nad božjo previdnostjo ; marveč hvalim Boga, da 
je nam vse na dobro obernfi. Da, hvalim in pove


67 

ličujem ga za to, da nam je poslal od časa do časa 
težavno stanje in bridke ure. 

Vendar se mi nekaj časa zdi", govori dalj e 
žena , — „da se tukaj dolgo ne bomo mogli 
vzderžati. Nisem več tako mlada in čversta, kakor 
sem bila poprejšnja leta . Tudi se mi je družina 
preveč narasla, da bi mogla stanu primerno za nj o 
skerbeti. Dečki bodo domači šoli kmalo odrasli ; 
treba bo skerbeti, da obiskujejo druge šole ali p a 
se gredó učit kakega rokodelstva. To pa stane 
mnogo denarja. Tudi za hčerke je trebe, skerbeti. 
Kje naj jemljemo denar za vse to? Večkrat sem 

o tem vže govorila se svojim možem. Mnogo skerbi 
mi dela to, če tudi me skuša potolažiti, češ, ljubi 
Bog, ki je skerbel tako ljubeznjivo za nas do zdaj , 
bode skerbel tudi naprej . Živeli smo sicer tukaj 
vedno zadovoljno in srečno . Tudi nas vse ljubi in 
spoštuje. Vendar bi bilo želeti vsaj zavoljo otrok , 
da bi dobil moj mož službo z boljšimi dohodki.” 
Gospa reče na to : „Le poterpi, draga prijateljica, tudi to se bo zgodilo. Le potolažena bodi 
in zaupaj v Boga l Gotovo je ljubi Bog tudi vže 
za to skerbel! Ce nam ni več na zemlji primeren 
delokrog, v katerega nas je postavil, preskerbi nam 
druzega. To smemo vže pričakovati od njegove 
dobrote. Gotovo sem prepričana, da Bog ne zapusti moža, ki vestno spolnuje svoje dolžnosti . 0 
pravem času mu preskerbi mesto, kjer more še ve č 
dobrega storiti. Tako ljubeznjivo bo ljubi Bog 
skerbel tudi za te. Mož gotovo o svojem času 
dobi boljšo službo. Le- mirna bodi in poterpi nekaj 
časa!” 


Po teh besedah vstane gospa, da bi šli z 
yerta v hišo k drugim. 

Deseto poglavje. 

Osrečena družina. 

Stari naši prijateljici ste se po svoje razgo

varjali pod cvetočo jablano. Cas jima je hitro ginil, 
toliko ste se imeli pogovoriti iz preteklih časov . 
Mej tem se je Rozika prav prijetno kratkočasila z 
otroci v hiši ; saj je bila tudi vedno židane volje . 

Prinesla je z voza polno pletarico raznih slad

čic, kakoršnih še niso nigdar videli otroci . Razdelila jih je otrokom ; neizrečeno so se čudili raznim iz sladkorja umetno narejenim podobam, živalim, rastlinam itd. Kar verjeti niso hoteli, da 
se te lepe reči smejo jesti. 

„Ne, ne, tega pa ne bomo jedli ; bilo bi škoda! ” 

kriče iz enega gorla. 
„Moj lepi cvetlični venec bom dala materi , 
da mi ga shranijo”, reče majhna Lojzika. 

Marica pa je radovedno ogledovala svojo pletarico, ki je bila polna sladkega sadja, kot grah 
debelega. „Oj, škoda, da je slana pobelila to nežn o 

sadje”, reče. Bilo je potroseno se sladkorjem . 

Tonček skoči se svojim jagnjetom k očet u 
in vpraša, če ga bo moral dati peči, preden ga bo 
jedel. Na veliko čudenje svojih bratov in sestri c 
je Dragotin precej odgriznil svojemu konjičku glavo 

in rekel, da je prav sladka in dobra . 


69 

Majhna Rezika je stala pri stolu in prav 
skerbno izbirala svoje cukrene jagode. Erdeee in 

erdeČkaste je devala v usta, bele pa na stran . 

„Kaj pa delaš? vpraša jo vesela gospodičina 
Rozika, ki se ni mogla dovolj nasmejati zgovornim 
otrokom. „Izbiram svoje jagode. Belih bi ne bili 
še smeli potergati, ker še niso zrele in jih ne smem 
jesti”, reče deklica . 

Vsi se prično na glas smejati ; na ta smeh 
deklica zarudi in jo sili jok. 

Gospodičina Rozika pa jo lepo potolaži in 
jej reče : „Nikar se ne jokaj ! Vsak se lahko zmoti, 
gerdo zmoti! To sem sama skusila . Tvoja sestr a 
Katarinka vé to prav dobro . Ti si hotela le slušati 
svoje starše, ki so ti prepovedali jesti nezrelo 
sadje. To je prav lepo! Za to pokorščino zaslužiš pohvalo, ne pa graje. Glej, da vedno taka 
ostaneš. Ce si se pa pri sladkariji zmotila, nič ne 
dé ; tudi jaz sem drago plačala hmeljevo vejico v 

svojej zmoti” . 

Mej tem je bilo Katarinki na skerbi, da po 

gosti nepričakovane goste z vsem, kar so pa č 
imeli pri hiši . Berzo pogerne mizo z belim, snažnim 
pertom. Na mizo postavi skledico sladkega in kislega mleka in pa krožnik z lepo rumenim sirovi m 
maslom. Tudi sterdi (medu) ni pozabila postaviti 
na mizo. Poleg tega je postavila na mizo tečnega 
navadnega domačega kruha, na drugem pa belega , 
ki ga je gospoda se seboj pripeljala . Vsa mizna 
oprava je bila čista in snažna . Sredi mize pa j e 
postavila šopek cvetlic, ki jih je v naglici nabral a 
in v lep šopek zvezala. Verh tega je postavila 


70 

na mizo še v°okrogeljčastej pletarici kakor vosek rumenih jabolk od lanskega leta ; umeli so jih ohraniti 
sveže do pomladi, ko so jablana vže zopet cvetela. 

Zdaj pride gospa v sobo se svojo prijateljico , 
katero je zopet našla. Pohvali Katarinko, ki je 
vse tako lepo priredila. Potem pa reče : ,,Ljudje 
po deželi so pač srečni! Najboljše darove božje , 
kakor mleko, sirovo maslo, med, sadje itd . prideljujejo nepokvarjene doma . Meščanje morajo vse 
te reči drago kupovati ; pa še za dragi denar dobijo le slabe reči. Najdraže sladčice, katere izdeljujejo človeške roke, niso nič y primeri z božjim i 
darovi. Kaj so najboljše sladčice v primeri s tem i 
jabolki v pletarici ? 

Gospa sede k mizi s Terezijo, katero je hotela vedno pri sebi imeti. Rozika sede k Tereziji , 
prijateljici svoje matere. Mož je stal mej otroci , 
ki so še vedno ogledovali svoje sladkarije . 

Gospa mu prijazno reče : „Zdite sem, gospod, 
in sedite k meni. Skoraj nič še nisva govorila ; 
in vendar se imava tudi midva marsikaj pogovoriti . 
Hočem vam staviti nek predlog ; menim, da vam 
bo vgeč; kakor sem zapazila, bode tudi žena s 
tem zadovoljna. Dokler se nismo o tem do dobrega 
dogovorili, ne poskusim niti najmanjše reči, s katerim nas je Katarinka tako na izobilo preskerbela” . 

Učitelj sede k gospej, ki začne govoriti tako : 
,,Moj mož vže dolgo misli, kako bi zboljšal šolo v 
Zelendolu. Ni pa hotel žaliti starega, dobrega moža , 
niti mu škodovati . Zdaj pa vže sam čuti svojo nezmožnost zavoljo starosti in želi iti v pokoj . Prosil 
je 'de za pokojnino, Moj mož hoče pustiti dobremu, 


Častitljivemu starčku vse, kar je dosihdob dobiva l 
od našega posestva denarja, žita in derev. Njegovemu nasledniku bo odločil dudi toliko, da bo mogel 
zadovoljno in brez skerbi živeti. Na skerbi mu je 
bilo, da bi našel za šolo moža, ki ima zmožnosti 
pa tudi dobro voljo ; zakaj prepričan je, da svojim 
podložnim s tem stori največ'o dobroto. Znani, rekla 
bi, smešni dogodek s hmeljevim cvetom ga je opo 
zoril na vas. List, ki ga je Katarinka pisala mojej 
hčerki, bil je vsem všeč. Ob enem nam je pisal 
tudi zdravnik, kateri ga je Katarinka' prosila, naj 
pride k bolnej materi. Mož si je mislil, češ, oče, 
ki tako skerbno vzgojuje in uči svoje otroke, in 
je v najhušej zadregi še tako pošten, mora biti 
verel mož in zgleden učitelj . — Na to je pisal zdravniku, naj natanko in vse zvé in mu o tem sporoči . 
Zato je bil prišel zdravnik tudi k skušnji. Bil je 
iznenaden in vas ni mogel dovolj prehvaliti v listu . 

Tudi je omenil, da si ste za šolo, pa tudi z a 
vso vas v marsikaterem oziru pridobili mnogo zaslug. Videla sem pred kakimi dvajsetimi leti vas ; 
zdaj bi je kmalo ne spoznala . Stala je skoraj prazna 
in gola mej svojim skalovjem in gorami. Zdaj pa 
vidiš le zvonik in verhunce streh izmej sadnega 
drevja. Mnogi kraji so zasajeni tudi s hmeljem. 
Vertovi okoli hiš so pa zasajeni z razno zelenjavo . 
Na vsakem vertu skoraj vidiš čebelnjak. Va'gčanje 
so bili popred nekako leni in zanikerni ; po vašem 
zgledu pa so postali pridni in marljivi kakor čebele. 

Tudi ti, draga prijateljica si mnogo pripo 
mogla, da se je zboljšalo stanje vaščanov . Poljedelstvo ne more vseh živeti, učila si jih čipke 


(špice) plesti, vezti in šivati. S tem si ljudje zdaj veliko zaslužijo . S tem sta, če tildi sama ne bogata, 
veliko pripomogla k blagostwuju prebivalcev. Nisi 
sicer slišal v vasi o „obertniski šoli”, vendar jo j e 
imela po vajinem prizadevanji in trudu. Sama sem 
se zdaj prepričala o tem, kar nam je zdravnik sporočil. Moj mož je bil precej sklenil, da vam hoč e 
dati ono službo, če tudi jih je več druzih prosil o 
za njo. 

Hotela sem yam sama to sporočiti, ker grem 
ravno v Zelendol in me je pot peljala mimo vasi. 
Ne dvomim, da bo ta služba za vas prav prhnem, 
in vam všeč. Zelendol je prav prijeten in prijazen 
kraj. Poslopje je novo, prav zložno in prostorno ; 
tudi veri je lep in velik. Dohodkov bodete imel i 
pač trikrat toliko kakor tukaj . Menim, da bodet e 
službo sprejeli. S tem bo nekoliko preskerbljeno 
za vaše otroke ; vsi otroci v Zelendolu pa bod o 
veseli in srečni, da dobodo tako dobrega učitelja . 
Za me samo pa bo tudi veliko, nepričakovano veselje, da bom imela zopet blizo sebe svojo star o 

prijateljico. Tudi mojej hčeri Roziki bo Katarinka 
zvesta tovaršica, kakor mi je bila mati v mojej 

mladosti. — Zdaj mi pa povejte, gospod, kako mislite sami? " 

Ta ponudba je učitelja zeló iznenadila, pa 
tudi razveselila. Solze veselja mu stopijo v oči ; 
precej ni mogel besedice spregovoriti, da bi raz 
odel svoje veselje. „Kolika sreča, koliko veselje!” reče. ,,Bog nam je poslal pomoč, ko j o 
najbolj potrebujemo ! Milost'iva gospa ! vesel in hvaležno sprejmem službo. Skerbel bom, da bom vestno 


73 

in natanko spolnoval svoje dolžnosti . Svojo hva

ležnost hočem kazati bolj v dejanji, kakor z besedami " 

Še bolj ganjena je bila žena jela je veselja 
na -ves glas ihteti. Ko majhna Rezika sliši mate r 

jokati, reče : ,Ljuba mati., zakaj jokate? Saj j e 
gospa prav prijazna in 1,jubeznjiva! Saj vas ne 
žali! Nikar ne bodite žalostni, če ne moram tudi 
z vami jokati!" 

„Oj, kako sem srečna, da sve se zopet našli ! 
Kako me veseli, da bone zopet Mizo skupaj živel i 
in da si še vedno stara prijateljica! Kako ljubeznjivo je dobri Bog skerbel za nas! Vse zna oberniti na naš prid!” odgovori gospej Terezija, ko se 
je nekoliko pomirila . 

„Pač je očividna naredba božja, da sve s e 
tako nenadoma sešli . Služba v Zelendolu je bila 
odločena tvojemu možu, preden sem znala za to . 
Vedno sem hrepenela, da bi te v življenji še en 
krat videla. Bog me je obilno obdaril se svetnim 
imetjem. Serčno sem želela, da bi ti mogla pomagati in kaj za te storiti. S trn bi ti vsaj nekoliko pokazala svojo hvaležnost . Neizrečeno sem s e 
začudila, ko zagledam, stopivši v hišo, Katarinko , 
ki ti je za las enaka, in potem tebe samo! Res 
nično! moje veselje ni manjše, nego tvoje. Ne le 
ti, ljuba Terezija, in tvoja družina je Bogu hvalo 
dolžna, tudi jaz in moja družina, da ves Zelendo l 
mora ta dogodek za posebno dobroto in milost 
božjo spoznati. Še čez leta in leta bodo hvalili 
Boga. Res, srečna pomota je bila ona s hmeljevo 
vejico! Nam vsem jo je Bog obernil na prid!” 


Zdaj se zopet oglasi vedno vesela in živa 
Rozika : „To me pa veseli nad vse, da sem vzro

čila toliko dobrega, ker sem hmeljevo vejico plačala tako drago! Zelo so me grajali zavoljo tega ! 
Ker me tudi zdaj noče nihče pohvaliti, moram se 
sama! To tudi zaslužim! Ko bi ne bila kupila 
hmeljevega cveta, ne bilo bi vseh teh veselih nasledkov. Mati bi ne bili našli svoje prijateljice, 
in težko bi bila dobila šola v Zelendolu takeg a 
moža za učitelja !” 

„Ljuba Rozika, teh srečnih nasledkov pač n e 
smeš pripisovati, svojej lahkomišljenosti in neprevidnosti. Tvoja zmota ostane zmota in tvoje lahkomišljeno vedenje nepremišljeno. Nič pa bolj ne poveličuje božje previdnosti, kakor ravno to, da obrač a 
tudi našo nepremišljenost na naš prid. Da, pogostokrat se zgodi, da Bog oberne v našo srečo, kar 
smo storili nepremišj eno. Uniči pa naša dela, ka

tera smo po svojej misli menili dobro in premišljeno storiti. S tem ravno kaže Bog, da človek 
obrača, on pa oberne . Tako naj bi spoznali, d a 
moramo zaupati na Boga pri vseh naših delih in 
opravilih, in njemu dati vso čast in hvalo. S tem 
pa, lahkomišljena Rozika, ne menim odobravat i 
tvoje neprevidnosti . Nasledki lahkomi'šljenosti in 
neprevidnosti so navadno žalostni. Če Bog semtertje to drugače oberne, je to dar njegove milost i 
in usmiljenja. Vse, kar koli delamo, storimo i n 
delajmo s premislikom ; nasledke pa prepustimo 

božjej previdnosti. Storimo, kakor dela kmet. Marljivo in pridno obdela polje, blagoslova za svoj 

trud pa pričakuje od Boga!” 


Gospa naroči še učitelju naj se preseli, kakor 
mogoče hitro v Zelendol. Tudi naj jej piše, kedaj 
se bo selil, da pošlje vozove po njega in njegov e 
reči. Se enkrat ga zagotovi, da bo gotovo zadovoljen z novo službo in mogel svoje otroke pošteno 
preskerbeti. Ker bo tudi v Zelendolu veliko do 
brega storil, gotovo ga bodo vsi spoštovali i n 
ljubili. 

Kar mu je gospa obetala, se je tudi zgodilo . 
Zdaj se gospa Zelendolska prav prijazno poslovi o d 

svoje prijateljice, želeč, da se koralo vidite . Tudi 
učitelju in otrokom prijazna gospa želi, naj so zdravi 
in srečni, da se zopet vidijo . Vsi spremijo gosp o 
in hčerko do krasne kočije, ki je stala blizo hiše . 
Vaščanje so vže dolgo ogledovali redki voz, češ , 
čigav je, — kaj pomeni. — Ko bi bili vedeli, ne 
bili bi ravno veseli, ker so ljubili družino nad vse . 

Preden stopi Rozika v koč'ijo, reče svojej 
znanki Katarinki : „Nekaj bi bila pa vendar skoraj 
pozabila, draga Katarinka! Glej, bila sem tako 
nevljudna, da sem ti, rekla bi, slamnik vzela z 
glave, ko je solnce hudo pripekalo. Ker so ti pa 
bili mati za god podarili slamnik, bil ti je še en 
krat tako ljub in drag . Prinesla sem ti ga nazaj , 
pa bi ti ga bila skoraj pozabila dati!” 

Po teh besedah odpre pokrov §katlje, vzam e 
iz nje slamnik in ga dá Katarinki . 

li mogoče!" vsklikne Katarinka . „A.Ii ni 
zvenelo lepo hmeljevo cvetje in nežni, zeleni listi 
po tolikem času? Res, so ravno tisti, tako svež i 
in lepo zeleni, kakor so bili, ko sem jih ovila okol i 
slamnika!” 


Rozika začne ploskati z rokami, smejati se 
na glas in reče : „Zdaj si nimave več ena drugej 
očitati ! Jaz sem menila, da je sveža hmeljeva vejica 
umetna, ti pa meniš, da je ta sveža . — Prišedši v 
mesto, sem dala ono drago hmeljevo vejico natank o 
umetno ponarediti. Ta umetno ponarejeni hmeljev 
cvet ti dam v spomin . Hrani ga skerbno, kakor 
bi bil še oni, s katerim si ozaljšala svoj slamnik. 
Če tudi je vže davna] zvenil, vendar se ga je božj a 
roka poslužila v to, da je zopet združila star e 
znance in nam vsem naredila veliko veselje” . 

„Res je tako!” priterdijo oče. „Dobro in 
skerbno hrani ta umetno narejeni hmeljev cvet i 
Vedno naj te opominja, ljuba Katarinka, dobrot e 
in usmiljenja božjega . Saj je po njem storil nam 
velike reči! Nebrojna so sredstva, katerih se poslužuje, da bi ljudi podučil, poboljšal in osrečil . 
Pri Ninivljanih se je posluiil buče, ob potu v Jeruzalem nerodovitne smokve, pri nas pa cvetoč e 
hmeljeve vejice ob plotu! Vedno naj bo Čea'čen o 
njegovo sveto imel” 


Marijina podoba.



w• , 

=•= =---.•=--*=•=, 

' I "‘‘ -'\\Zvrs ~i 
. 11 II 

=.= === === =•==.=•==*=.=---<~i!-J 
. +. +.. + 

I. 
Pred leti je živela Božidara, uboga vdova 

poštenega ribiča , v samotne] koči blizo obrežj a 
Donave. Pred kratkim jej je umeri mož, še zelo 
mlad. Edina tolažba jej je bil petletni, zali sinček. 
Revni materi je bilo le to na skerbi, da sinčk a 
pobožno in pošteno vzgoji in mu ohrani očetovo hišico z ribiško pravico. Z ribštvom se sedaj seveda ni 
mogla pečati. Vselej se jej je serce vždlilo, kedar 
je pogledala ribiško orodje, ki je viselo ob steni . 
Spominjalo jo je rajnega moža. Vendar si je mnogo 
zaslužila s pletenjem mrež ; bila je v tem delu prav 
spretna. Včasih je še o polnoči delala za svojega 
sinka, ko je ta vže dolgo sladko spal . 

Dragotin pa tudi ni druzega mislil, kakor to, 
kako bi delal dobri materi veselje. Kedar se je 
spomnila svojega rajnega moža, jela je bridko jokati ; sinček pa jo je tolažil, kakor je le vedel in 
znal v svoje] otročjej priprostosti. 

Nekaj dni po smerti ljubega moža jo obišč e 
v revnej koči njen brat in jej prinese veliko ribo . 
~3i1 je tudi ribič in stanoval v bližnji vasici, Bdi


dara ogleduje ribo in reče jokaje : „Ne bila bi mislila, da še kedaj vidim v svoje] koči tako lepega 
karpa!” 

„Nikar ne jokajte, mati !” reče Dragotin . „Ko 
odrastem, nalovil vam boni dovolj rib” . 

Mati se tem besedam nasmeje in reče : „Da, 
upam, Dragotin, da mi boš v starosti na Tolažbo 
in skerbel za me. Bodi tako dober in pošteil, kakor 
so bili rajni oče, potem bom najsrečnejša mati n a 
svetu.” 

Necega lepega jesenskega dné je plela Boži 
dara prav pridno veliko mréžo ; hotela jo je še d o 

več-era zgotoviti. Dragotin je v bližnjem gozdu nabiral žir, iz katerega je hotela dati iztisniti olje , 
da bi imela dolga zimska večera ceno svečavo . 
Dragotin je bil vesel, če je mogel materi prinesti 
zverhano pletarico žira. Mati so ga pa tudi vselej 
pohvalili, da je pridno nabiral. S tem je hotela 
žena privaditi otroka v mladih letih pridnosti in 
delavnosti. — Nabral je zverhano pletarico žira ; 
ž njo hiti veselo k materi. Bilo je vže poldneva. 
Otrok je bil lačen in truden. Zdaj prične zvonit i 
v bližnji vasi poldne. Mati zakliče otroka, da molita angeljevo češčenje. Potem prinese kosilo, skledo 
mleka, v katero je nadrobila kruha. Skledo postavi pod košato bukev, ki je stala blizo koče . 

Ko sta poviila pičlo kosilce, reče mati Dra

gotinu : „Sedaj pa lezi tukaj le v senco in si od 

poči. Mej tem grem sama zopet na delo. Ko bo 
čas, bodem te zbudila. Le sladko spi!” reče, ozerši 
se še enkrat nazaj. Potem gré s prazno skledo v 
roei proti koči, Čez nekaj časa gré zopet gledat, 


kaj dela otrok. Otrok je sladko spal na zelenej trati. 
Levo roko je deržal pod kodrasto glavico, v desnej 
pa je deržal svojo podolgovato pletarico. Ustnici 
je deržal na smeh, kakor bi slišal v spanji angeljsko godbo ; stara, košata bukev mu je delala hladno 
senco . 

Zopet hiti k svoje] mreži in plete, da je bila 
mreža gotova. Kakor trenotek je preteklo mej 

delom več ur. Sedaj je hotela zbuditi Dragotina, 
ali ni ga našla več pod bukvijo . `,,Pridni otrok", 

reče sama sebi, — „je šel zopet po svojem 
delu!” Oj, ni slutila, kolika žalost jo čaka! Gr é 
po mrežo in jo razgerne po zelenej trati ; imela je 
tu in tam še kaj popraviti . Mej tem je minul o 

zopet nekaj časa. Ko tako dolgo ni otroka nazaj 
s pletarico, jame mater skerbeti. Išče ga po gozdu ; 
bil je pičlo uro dolg in pol ure širok : pa nikjer 
ga ne najde . „Dragotin ! Dragotin!” kliče po gozdu . 
Le jek jej odgovarja . 

Jame jej tesno prihajati pri sercu. „Kaj, ko 
bi bil pozabil moje svarjenje in ki k vodi t” Strah u 
se strese po vsem životu in hiti k reki ; pa tudi 
tukaj ni bilo o Dragotinu ne duha ne sluha . Jame 
jokati in hiti v vas . Ljudje so se jeli zbirati okrog 

jokajoče matere. Vsi so jo milovali, posebno pa 
njen brat. 0 otroku pa jej ni znal nihče kaj povedati. Vsi pa se odločijo, da gredó iskat otroka . 
Nekateri so šli v gozd, drugi v okolico in zopet 
tretji k reki. Vže se je mračilo, pa nikjer niso 
našli kakega sledu o otroku . 

Eden vaških ribéev reče : ,,Če je vtonil otrok 
v Donavi, bodemo gotovo našli truplo ; saj poznam o 
Krištof Šmid IX. 6 


tek vode . Doli na produ, kjer stoji ona velika verba, 
vede ga voda gotovo na suho. 

Božidara bi bila kmalo omedlela, ko je čut a 
ribiča tako govoriti. Vsa žalostna gré v Uh, kje r 
čuje in joka vso noč . Ko se jame daniti, hiti k 
reki, da bi znabiti ondi našla truplo svojega sinčka. 
Da, skozi več dni, več tednov je hodila vsak o 
jutro in vsaki večer k reki ; jokaje je hodila ob reki 
gor in dol. Ribiči, ki so mano šli po svojem delu , 
ali pa se zvečer vračali domov, videli so jo, kako 
je povzdigovala svoje roke proti nebu in milo zdihovala. Vsem se je smilila uboga reva. 

Preteklo je več tednov, Božidara ni zvedela 
prav nič o svojem otroku. Vedno je bila neizrečeno žalostna. „V tako kratkem času sem zgubila 
svojega dobrega moža in edinega otroka ; oj, to 
je prehudo! Ko bi ne mislila, da je Bog tako pripustil, morala bi obupati. ” 

Pogostokrat je očitala tudi sama sebi : „Bila 
bi morala bolj paziti na otroka!” — Materam pa , 
ki so io hodile tolažit, je rekla : „O, matere, naj 
vas zmodri moja nesreča, da bolj pazite na svoj e 
otroke! ” 

Uboga mati je bila žalosti vsa poterta ; obledela je in tavala okoli, kakor senca. Ko so io vi 
deli sosedje ob nedeljah pri božji službi vso vpadl o 
in bledo, šepetali so si : „Uboga žena! kmalo bo 
šla za svojim možem in otrokom y hladen grob! ” 

Župnik one vasi, častitljiv starček, je bil pravi 
oče svojim faranom. Obiskal je vže večkrat ža 
lostno vdovo, da jo potolaži. Ko io je pa videl to 
nedeljo v cerkvi. vstra§il se je skoraj, tako je bila 


bleda in vpala. Zato naroči, naj pride Božidara 
po službi božji k njemu. 

Ko žena stopi v župnikovo sobo, pisal je častitljiv starček ravno nekaj v farno knjigo. Prijazno jo pozdravi in reče : „Poterpite nekaj trenotkov, koralo zgotovim svoje delo”. Božidara se 
mej tem ozira po sobi in vpre svoje oči v majhn o 
podobo, ki je visela y pozlačenem okviru na steni . 
Podoba jo tako gane, da jo solze oblijó . 

Zdaj položi starček pero z roke, vstane in 
reče : „Kaj ne, podoba vam je všeč?” 
„Seveda, kar solze so mi stopile v oči, k o 
sem jo ogledovala! ” 

„Veste pa tudi, kaj pomeni? ” 

„Seveda”, odgovori Božidara. „Je podoba matere božje. Nikdar še nisem videla šalostne matere 
božje lepše naslikane. ” 

„Glejte”, reče na to župnik, „ta podoba j e 
najlepša in najboljša tolažba za vas . Le natanko 
poglejte vso podobo! Glejte, meč v persih je po 
doba britke žalosti. Po prerokovanji starčka Simeona je žalost, kakor oster meč, presunila njen o 
serce, ko je stala pod križem na gori Kalvariji. 
0 č i , proti nebu vperte in polne solz, kažejo njeno 
vdanost in zaupanje v božjo voljo . Zlati žark i 
okoli njene glave pomenijo nebeško slavo, katero 
je dosegla, ker je bila v terplenji poterpežljiva in 
vdana v božjo voljo”. 

,,Dobra žena, tudi vi ste zgubili moža in 

otroka! Na dve strani nabrušen meč je prebodi l 
tudi vaše materino serce! Kakor Marija, — tak o 
se ozrite tudi proti nebu. Zaupajte v Boga in 

g* 


84 

vdajte se njegovej najsvetejši volji . V gorečej molitvi prosite pomoči in tolažbe od zgoraj! zaupanjem na Boga in okrepčana po božji milosti j e 
prenašala pod križem najhujše bolečine. Z vero, s 
katero je sprejela angeljevo pozdravljenje in rekla : 
„Glej , dekla sem gospodova ; naj se zgodi po njegovi volji!” — preterpela je tudi brhke ure pod 
križem. — Saj vas vera uči, da Bog vse prav stori. 
To naj vam je na tolažbo. Ne pozabite tora] , da 
nam Bog pošilja žalost in terplenje, da nas očisti , 
kakor se očisti zlato v ognji. Tudi ni primerjati 
terplenje tega sveta s plačilom, ki nas čaka onstran 
groba. Po kratkem terplenji pride večno veselje . 
Tudi Jezus je šel le po terplenji v svoje veličastvo . 
Po tem potu mu je sledila njegova mati . Tudi nam 
je odperta le ena pot proti svetim nebesom -- križev 
in težav." 

Župnikove besede so globoko segle ženi v serce. 
Zdaj jej je bila podoba še bolj všeč ; ni se je mogl a 
dovolj nagledati. „Posnemati hočem žalostno mate r 
božjo”, reče ; „proti nebu se hočem ozreti, in moliti z živo vero : Gospod, tvoja volja naj se zgodi!” 
„Tako je prav! to me veseli!” reče starček . Saj 
mu je bilo največe -veselje, če je mogel žalostnega 
potolažiti. Vzame lepo podobo se stene, dá jo žalostni ženi in reče : „Da ne bi pozabili svojega 
dobrega sklepa, vzemite podobo se seboj domov , 
Ako bi vam zopet jelo kervaveti serce žalosti, ozrite 
se na to podobo ; ponovite terdni sklep in z božjo 
pomočjo se bo zacelila vaša serčna rana. ” 

Božidara je slušala dobrega župnika ; v njeno 
serce se je vernil zopet mir, Kedar je pa šla mimo 


drevesa, pod katerim je zadnjikrat videla svojeg a 
Dragotina, obšla jo je vselej britka žalost. Zdaj 
jej pride na misel, podobo obesiti na drevo . Zato 
zdolbe v drevo votlino in postavi vanjo podob o 
žalostne matere božje. „Drevo”, reče, — »mi 
vzbuja vedno žalostne spomine ; naj me tolaži po 
doba. — Oj!, ---- zdihne, — druge matere postav 
1.jajo svojim otrokom spomenike na pokopališči ; naj 
je to drevo s podobo spomenik mojega Dragotina! " 
Povedala je svoj namen gospodu župniku ; bilo jim 
je všeč. „Le storite, — rečejo, — ker vam je na 
tolažbo . ” 

Z velikim trudom je zdolbla v drevo okroglo 
luknjo, veliko kakor podoba. V njo je postavila 
podobo. Kedar je tedaj šla vdova mimo drevesa 
in jo obšla žalost, ozerla se je na lepo podobo in 
rekla : „ :1 ndi jaz sem dekla Gospodova ; zgodi naj 
se mi po njegovej svetej volji!” - Vsakikrat jej j e 
bilo lože pri serci . 

II. 
Mej tem, ko je Božidara žalovala po svoje m 
ljubem Dragotinu in ga imela za mertvega, préšel 

je ta več nego sto ur hoda daleč. Bil je nekaj 
mesecev nad pet let star. Veselo in srečno je živel 
v velikem cesarskem mestu — na Dunaji. Stanoval 
je 'v velikej lepej hiši, — rekel bi palači. Bil je 
lepo oblečen, kakor bi bil plemenitega rodú. Kar 
pa je največ vredno : učili so ga najboljši učitelji , 
kar je potrebno in koristno vedeti . 

Vse to pa se je zgodilo tako-le : Ko se Dra

gotin zbudi pod bukvijo, zmane si oči in gre v gozd 


pobirat žir. Kmalo ga je nabral pol pletarice. Zdaj 
ne najde dolgo nobene bukve ; gre dalje po bosti 

in pride iz gozda na obrežje zelene in peneče Do-
nave. Ob bregu je stala velika barka ; ustavila se 
je, da sprejme popotnike, ki so tukaj čakali . 

Na barki so bili različni popotniki, bogati in 
revni. Šli so na suho, da se nekoliko sprehodij o 
ob zelenem bregu ; otroci pa so po prodovji iskali 
lepo okroglih in pisanih kamenčkov. Naenkrat zagledajo našega Dragotina, gredo k njemu in zvedavo gledajo, kaj H ima v pletarici . Erjavi, drobni 
žir jim je bil prav všeč ; do zdaj še niso videli 
tacega zerna. 

„To je pa čudno sadje!” reče Tončika, majhna, 
lepo oblečena deklica, ki je bila nekako Dragotinov e 
starosti. „Takega trivoglatega kostanja pa res š e 
nisem videla. ” 

„To ni tako čudno sadje, kakor meniš,” -
odgovori 'Dragotin, ki ni kostanja še nikdar videl. 
»Je žir; smeš ga tudi jesti." 

Rekši to, prične otrokom deliti žir ; veliko 
veselje je nastalo mej otroci . Toliko veselih otre& 
še ni Dragotin nikoli videl skupaj . Le redko kedaj 
je videl kakega otroka iz vasi . Veselo se jim pridruži ; dajali so mu, kar so imeli, hruške, češplje, 
jabolka i. t. d. 

Najbolj pa ga je še mikala barka, rad bi si 
jo ogledal. Bila je to perva barka, katero je videl 
Mizo . Čudna se mu je zdela plavajoča hiša, ki je 
bila veča, nego domača koča . Otroci ga peljejo na 
barko. Ton.čika mu pokaže lepo sobano, namenjen o 
le bolj bogatim in odličnim popotnikom, 


„Glej no, v tej hiši je pa še lepša soba, neg o 

pri nas doma! reče Dragotin. Zdaj mu ToDči.ka 
in drugi otroci prično razkazovati svoje igrače . 
Dragotin je bil lepih igrač ves omamljen ; ne misli 
več', da je čas iti domov. Ko so se otroci tako 
kratkočasili v barkini sobani, odrinila je barka o d 
brega in plavala veličastno po Donavi. Dragotin 

o tem še slutil ni. 
Na barki se tudi nihče ni zmenil za otroka . 
Stari popotniki so menili, da je prišel z novimi, 
ki so tukaj stopili na barko, ti pa, da je otrok 
kakega popotnika na barki . 

Ko se je jelo mračiti, prične otrok jokati in 
prositi, naj ga puste nazaj k materi. Zdaj še le 
so popotniki zapazili, da imajo na barki nepovabljenega gosta . Veliko je bilo čudenje popotnikov ; 
zato je nastal velik šunder na barki . Eni so zdihovali in kazali sočutje do matere in otroka ; drugi 
so se smejali prisiljenemu, majhnemu popotnem u 
tovarišu. Služabniki na barki so se rotili in žugali 
dečku, da ga bodo vergli v vodo . 

Na to vpitje pride poveljnik barke in začn e 
spraševati otroka. 
„Povej mi, dečko, iz katerega mesta ali vas i 
si doma!” — reče resni in debeli mož Dragotinu. 

„Nisem doma ne iz mesta, ne iz vasi!” odgovori plaho otrok . 

„Čudno ! nekje si vendar doma!” reče poveljnik . 
',Naša hiša je v gozdu, ne daleč od vasi", 
odgovori v otroški priprostosti Dragotin . 

',Dobro!" dé poveljnik. — ,,kako pa pravijo 
vasi? 


„I no, kako jej pravijo, — vas jej pravijo. Mati so io vedno tako imenovali. Zdaj zvoni 
poldne v vasi, rekli so ; ali pa, jutri greva v vas , 
da si kupiva kruha,” — taverne naš popotnik se 
strahom. 

„Kako je pa ime tvojim staršem? ” 
zveduje poveljnik . 

„Oče so mi umrli, — mater pa zovejo ribičevo Božidaro,” dé zopet otrok . 

„Toraj Božidara je materi ime ; kakšen priimek imajo?” poizveduje dalje brodnik . 

„Nimajo druzega imena, kakor Božidara . Večkrat so mi rekli, da je gerdo in greh, če daješ 
ljudem priimke. Kaj tacega ne smeš nikdar storiti ! 
so mi rekli,” odgovori zopet otrok . 

Iz teh odgovorov je sprevidel poveljnik, da 
je otrok tako priprost, da še ne ve, kaj je priimek , 
zato tudi ne more kaj prida od njega zvedeti . 

,, Cernu te je kukovica prinesla na mojo barko! " 

reče ves nejevoljen poveljnik. 

„Kukovica me ni sem prinesla ; saj je še nikdar 
nisem videl ; pač pa sem jo slišal kukati spomladi 
v gozdu.” — odgovori zopet Dragotin po svojej 
otroški razumnost. 

Vsi na barki so se smejali temu odgovoru ; 
poveljnik sam pa je bil v velikej zadregi . Ravno 

tukaj je tekla Donava mej zaraščenimi gozdi ; na 
desno in levo nisi videl kake vasi ali posamezne 
bige. Ko se je solnce vže nagnilo proti zatonu, zagledajo v daljavi zvonik, ki je molil kvišku iz vasi . 
,,V oni vasi hočem pustiti otroka, da ga izroé é 

materi nazaj . Saj tudi danes več ne moremo dalje 


broditi zato bomo tukaj prenočili," reče poveljnik , 
zapazivši vas. 

Tega pa ni dovolil gospod Zlatnik, Tončiki n 
oče. Bil je bogat kupec, ki je imel se seboj več 
zabojev zlata in drugih dragocenosti . Bežal je pred 
sovražnikom, kakor drugi popotniki na barki . Takrat je namreč razsajala po Nemškem tridesetletna 
vojska. 

„Sicer iz serca želim ,” — reče Zlatnik, da 
bi mati kmalu dobila otroka nazaj ; saj je zavoljo 

njega gotovo v velikih skrbeh . Pa v tem položaj i 

je to nemogoče! Sovražnik se bliža Donavi . Ce 
se ustavimo le nekaj ur , pridemo v nevarnost, da 
nas zasači sovražnik in nam pobere vse. V božjem 
imenu vozite naprej ! " 

Zlatnik je bil zavoljo svojega imetja v veliki h 

skerbeh zato je celo silil, naj vozijo vso noč, češ , 
saj luna sije. Brodniki so se temu uperil, rekši , 
da je proti njih navadi. Ko je poveljniku in brodnikom obljubil dobro plačilo, privolijo v to. Pri 
mesečnem svitu je derčala barka vso noč po gladini velečastne reke. 

Ko je solnce vzhajalo, prišli so do majhn e 
vasice, ki se je razprostirala ob bregu . Poveljnik 
prosi zdaj ljudi, naj vzemó otroka, poizvedo po bi 

vališči matere in jej izreče otroka nazaj . S tem 
bodo materi in otroku storili dobro delo usmiljenja . 
Ljudje pa se branijo, češ, Bog zna, čegav je otrok . 
Lahko se prigodi, da bi se ga mogli več znebiti 
in zanj skerbeti. V teh hudih časih je dovolj do-
mačih revežev. Ni treba, si nakopavati še novih 
bremen. 


Čez nekaj časa zagledajo zopet vas na drugej 
strani reke. Bila je blizo obrežja in precej velik a 
in lepa videti. Poveljnik je hotel iti k županu ali 
pa župniku, da izroči otroka. Zapovedal je, naj 
krene barka proti obrežji. 

Naenkrat pa zavpije gospod Zlatnik : »Tiho ! 
slušajte ; sliši se grom topov! Sovražnik nam j e 
za petami . Ni časa, da bi se mudili. Le hitro, 
hitro jadrajte naprej ! " 

To ni bilo poveljniku nič I, aj všeč. Bal se 
je, da ne bi njemu ostal otrok ; zato ugovarja Zlatniku. Vže sta se jela prepirati. Prepir sliši Zlatnikova žena ; bila je blaga, ljubeznjiva gospa, stop i 
k možu in mu tiho reče : »Cernu ta prepir! Vzemiva tega berhkega otroka! S tem storiva dobro 
delo usmiljenja ; tudi prepir je poravnan ." Svet 
žene je bil možu všeč . 

„Le jadrajte naprej!” reče na glas ; jaz 
hočem vzeti otroka in zanj skerbeti ." To je bilo 
tudi poveljniku po godu. Vsi na barki so hvalili 
blagega in usmiljenega gospoda in njegovo gospo. 

Srečno je prijadrala barka na Dunaj. Gospod 
Zlatnik si je kupil v mestu lepo, veliko hišo in 
pričel zopet svojo kupčijo . Za svojo hčerko Tončiko je preskerbel dobrih učiteljev, ki so jo hodil i 
učit na dom. Tudi Dragotin se je ž njo učil. Ce 
tudi je bil dozdaj neveden, kazal je velike zmožnosti in bister razum. V kratkem času je tako 
dobro napredoval, da so se mu vsi čudili. Zraven 
pa je bil prav priden otrok, poslušen, postrežljiv , 
prijazen in iz serca pobožen. Zato sta pa tudi 
gospod in gospa ljubila svojega rejenca, kakor svo


jega lastnega otroka. Kali strahú božjega, katere 
mu je v mlado serce vsadila pobožna mati, razvijale so se od dne do dne bolj . 

Na svoje veliko veselje je Zlatnik zapazil , 

da ima Dragotin veselje do kupčijskega stanú. Dal 
ga je izučiti v vseh vednostih, katere rabi kupec . 
Potem ga je vzel k sebi za pomočnika. Povsod 
se je kazal Dragotin prav spretnega. Ce tudi je 
bil še mladenič, ne še dvajset let star, vendar j e 
opravljal vsa kupčijska naročila, katera mu je izročil njegov rednik. Zlatnik je vedno bolj razširjal 
svojo kupčijsko zvezo. Oskerboval je z blagom 
tudi cesarsko vojsko. Ker je bil pošten, ni iskal 
nepoštenega dobička. Vendar si je s tem pridobil 
veliko imetje. Sprevidel je pa tudi, da mu je k 
temu mnogo pripomogel sé svojo pridnostjo, spretnostjo in poštenostjo njegov rejenec Dragotin . Zato 
je mislil, kako bi mu to povernil . Tončika je 
mej tem vzrastla in bila zala gospodičina. Bila 
je blagega serca in nedolžnost jej je odsevala z 
zalega obličja. Gospod Zlatnik jo je dal svojemu 
blagemu rejencu Dragotinu za ženo . 

Za časa vojske sta si gospod Zlatnik in njego v 
zet Dragotin Zagorski. — ta priimek si je pridel, 
pridobila veliko zaslug ; zato je cesar Zlatniku in 
njegovemu zetu podelil plemstvo, ko je bil mir 
sklenjen. 

Gospod Zlatnik in njegova žena sta »se vŽe 
močno postarala . Nista se dolgo veselila sreče svoj e 
hčerke in rejenca. Dragotin je neizrečeno ljubil 
in spoštoval svoje rednike in storil vse, da ji m 
podaljša življenje. Pa v kratkem času sto umerla 


92 

jeden za drugim . Zatisnila sta svoje oči v sladki 
zavesti, da je njuna hči Tončika srečna in zadovoljna, in pa z veselim upanjem, da se zopet vidij o 
v nebesih, kjer kraljuje večni mir. 

Dragotin pl. Zagorski sklene dati slovo kup

čiji in si kupiti kako grajšeino v okolici . Bilo je 
takih posestev mnogo na prodaj po prav nizki ceni . 
Seveda so bila po vojski ,razdjana in zanemarjena. 
Dobil je več ponudeb. Sel je sam , da si ogleda 
razna posestva. Naj bolj mu je bil všeč grad Cerklje. Imel je prekrasno lego ; seveda je bil hudo 
zanemarjen in poškodovan. Kupi to posestvo. Najpervo mu je bilo na skerbi , da so grad lepo prenovili in popravili. Ko je bilo v gradu vse lep o 
v redu, gre nazaj na Dunaj po svojo ženo in dv a 
ljubeznjiva otroka. 

Antonija je bila z novim domom prav zadovoljna. Kraj in grad sta jej bila prav všeč. Le 
jedna reč jo je žalila. Vojska je zapustila svoj e 
žalostile nasledke. V vasi je bilo več hiš razsutih 
druge so bile zeló poškodovane. Bati se je bilo, 
da se poderó. Polje na okoli je bilo, kakor ledina, 
neobdelano . 

Blagej gospej stopijo solze v oči, ko vidi vs e 
to. Se sočutjem reče svojemu možu: ,,Oj, ubogi 
ljudje! Treba je hitre pomoči! Morava jim pomagati. 

Dragotin je bil vesel, da je žena njegovi h 
misli. Svoje obilno imetje je rabil v to, da pomaga 
revežem v bedi. Dal jim je lesa za stavbe in po 
sodil denarja. Nakupil je semena in živine . Vse 

to je razdelil brezplačno kmetom , da so si mogli 


_93 

obdelati polje. Koralo so se jele vasi vzdigovati iz 
svojih razvalin in po polji se je zibalo rumeno žitn o 

klasje, delajoč valove, kakor morje . 

Kmetje niso mogli prehvaliti svojega noveg a 
gospodarja. Prišli so , da se mu zahvalijo za vse 
dobrote, katere jim je storil. Blagi gospod pl. Zagorski, pa jim je rekel : „Bogu se zahvalite za vse ! 
Bil sem reven otrok ; pa Bog je po svojej previdnosti obernil vse tako , da sem postal bogat in 

srečen človek. Obilno me je blagoslovil. Gerda 
nehvaležnost bi bila, ko bi ne obračal božjega blagoslova na prid svojemu bližnjemu, ki je v stiski . 
Na veliko veselje mi je, če sem mogel kaj pripomoči k vašej sreči. Saj je najslajše veselje zavest, 
da si storil dobro bližnjemu. ” 

III. 
Videli smo , kako se je godilo našemu Dragotinu. Postal je bogat in imeniten gospod . ldimo 
zdaj nazaj k njegovej materi ! 

Revno ženo je mej tem zadela marsikatera 
nezgoda. Ker pa se je v vsem udala božjim na

redbam, bila je vedno zadovoljila in srečna . 

Koralo potem, ko jej je zginil otrok, pridervi 
se sovražnik tudi v te kraje in postavi svoje šotore . 
Zapuščena vdova je bežala k svojemu bratu n a 
očetov dom. Tudi tukaj ni ostala dolgo . Sovražni 
armadi se zgrabite na tem kraji , vas je sovražni k 
požgal. Videti je bilo na pogorišči le kup pepela . 
Prebivalci so se razkropili križem sveta . Tudi Božidara in njen brat sta bila brez strehe in domovja. 
Brat je šel služit za brodnika na barko, da s pičlim 


94 

zaslužkom preživi svoje. Zapuščena vdova pa j e 
šla k svojej sestri, ki je bila več nego dvajset u r 
hoda od tega kraja. Sestra jo sprejme prav ljubeznjivo. Imela je več otrok; zato jej je sestra 
prav došla. Pazila je na otroke in jej jih pomagal a 
vzgojevati. Ziveli ste prav srečno in zadovoljno 
in tolažili jedna drugo v nesreči in terpljenji, katero 
jima je napravila vojska. Preteklo je več let, da 
niste zvedili prav nič o svojem bratu . Naenkra t 
pa dobite pismo od brata. Pisal jima je, da m u 
je umerla žena ; odrasli hčeri ste se omožili, zdaj 
je doma brez gospodinje ; zato želi, da bi prišla 
Božidara k njemu in mu oskerbovala gospodinjstvo. 
Vernila se je Božidara zopet v svojo domovino . 

Prišedši domov, je našla vse spremenjeno . 
Njena perva pot je bila v gozd ; hotela je poiskati 
košato bukev, v katerej je pustila prelepo podob o 
„Marijo sedem žalost” . Ker je bilo treba hitro bežati pred sovražnikom, ni mogla vzeti seboj 
drage jej podobe. Zeló se začudi, ko njde vse 
spremenjeno! Pota, ki je nekdaj deržal iz vas i 
proti njeni koči., nisi več videl. Vse je bilo zaraščeno z gosto, zeleno travo in germovjem. Kjer 
je pred leti raslo germovje, videl si košato drevje, 
ki je delalo hladno senco. Velika, stara drevesa, 
za katera je Božidara dobro vedela, so zginila. 
O njeni koči ni bilo ni duha, ni sluha. Se kraja, 
kjer je stala, ni mogla najti. Vse je bilo zaraščeno 
z gostim drevjem, da si komaj skozi preril. Dolgo, 
dolgo išče Božidara drevo, pod katerim je prelila 
toliko bridkih solz& Plazi se zkozi ternje in gelimovje ; skerbno ogleduje vsako bukev, pa prave 


95 

ne more najti. „Če tudi ne najdem v drevesu ve č 
lepe podobe, vendar se mora poznati votlina, y 
katero sem jo dela”, misli pri sebi. 

„Cemu se trudite zastonj, dobra ženica !” reč e 
jej starček, ki je nabiral dračja po posti. — „Mida drevo vže zdavnaj več ne raste. Kakor 
je bilo z nami, ko smo prišli zopet nazaj v vas , 

— tako je tudi z drevjem v gozdu. Otroci so se 
vernili kot odraščeni, odraščeni so zdaj starčki , 
stare ljudi pa vže zdavnaj krije hladna zemlja . 
Tako tudi v gozdu spodriva mlado drevje staro . 
Saj na svetu vse zgine, kakor senca . Nimamo tukaj 
stanovitnega bivališča ; skerbimo, da srečno pridemo v našo pravo domovino — sveta nebesa, kjer 
bomo vso večnost.” — Rekši to, je šel sivi starče k 
svojo pot. 
Tudi Božidara je po teh besedah šla domov, 

misleč, da so vže zdavnaj drevo posekali . 

Gospod pl. Zagorski je bival le nekaj ur hodá 
od te vasi. Gozd in vas . v katerej je živela Bo

židara, sta bila last njegove graščine. 

Necega dné pride graščak sam v gozd, da 

odkaže vaščanom les, ki naj si ga za zimo po

sekajo. Gozd je bil zel() zapuščen in zaraščen ; 

bilo je v njem marsikatero staro drevo ; zato je 

hotel biti sam navzoč, da iz gozda odpravi naj

popred tako drevje in naredi prostor mlademu. 

Tudi je hotel sam videti, če vsaki dobi potrebna 

derva. Vsi gospodarji so se zbrali v gozdu. Od

kazal je zdaj temu, zdaj drugemu drevo . Božidara 

je prišla mesto svojega brata, ki je ležal dom a 

bolan. Zdaj pride versta na-njo. Ponižno stopi h, 


graščaku in se izgovarja, češ, blagorodn gospo d 
naj oprosti, da ni prišel brat sam ; je bolan in ne, 
more iz postelje. 

Gospodu pl. Zagorskemu se niti sanjalo ni , 
da je revna, stara ženica njegova mati ; tudi ženici ni prišlo na um, da je blagi gospod Zagorsk i 
njen sin Dragotin, katerega je objokovala kot mer 

tvega, meneč, da je našel sinert v valovih Donave , 
ali pa ga je v gozdu raztergala kaka divja zver . 
V onih časih je bilo to kaj navadnega . Vendar se 
mu je smilila uboga ženica ; zato jej odkaže lepo, 
košato bukev. 

Logarju to ni bilo nič kaj všeč ; zato reče 
gospodu : „Saj je dovolj druzega lesa za revne ljudi ; 
tudi je škoda velike, košate bukve. Bukov les lin j 
se brani za grad in grajske služabnike .” 

Graščak ostro pogleda služabnika in reče : 
„Ni prav, da bi revežem dali le to, kar sami ne 
rabimo. V pomanjkanji in sili moramo tudi najboljše ž njimi deliti . Drevo je se,tre bolnega nlo''',a ; 
naj tudi moji dervarji posekajo, na drobno razkoljejo in zvozijo domov revežema. Cujte možje ! 
precej se lotite te-le bukve! ” 

To rekši je šel graščak, da si odkloni vsak o 
zahvalo. Božidara je se solznimi očmi zerla za odhajajočim. „Bog poverni stotero vse dobremu gospodu!” zdihne in gré vesela tudi svojo pot . 

Mati in sin sta se sešla čez več nego dvajset 
let pod ravno onim drevesom, kjer sta se zadnji 
krat videla. Jeden druzega nista poznala . Znalki 
bi se bila ločila zopet za vselej, — ko bi nerazumljiv a 
božja previdnost ne bila obernila lepše in bolje, 


Dva dervarja se precej lotita bukve . Kmalo 
pade drevo z velikim treskom. Moža zavpijeta 
sterme : „Čudež, čudež! pravi čudež!” 

Ko je drevo padlo, zdrobi se lubje vže nekoliko trohlenega drevesa . Najedenkrat zagledat a 
moža v deblu prelepo podobo matere božje sedem 
žalosti. Bila je podoba, katero je pred leti uboga 

ribičeva vdova postavila v drevo . Dolgo jo je zdaj 

zastonj iskala . Podoba je bila še popolnoma ohranjena ; vse barve so bile še prav žive . Tudi pozlačeni okvir se je lesketal v solnčnih žarkih. 

Dervarja sta bila mlada moža . Nič nista, vedela o Božidari in njenem otroku, ki jej je zginil . 

Sama modrujeta tako : „Pač je nerazumljivo , 
kako je prišla podoba v drevo. Saj je bilo drevo 
obdano z lubjem in obraščeno z mahom, kako r 
drugo staro drevje. Niti najmanjše razpoke nisi za 
pazil na drevesu. Res je to čudno ; pravi čudež je! ” 

Kakih dvesto korakov od tod je pl . Zagorski 
odkazoval svojim ljudem drevje, katero naj posekajo. Ko pa sliši vriš sekačev, gré gledat, kaj je. 
Podobo vzame v roko in jo pazljivo ogleduje . Kmalo 
se je zbralo veliko ljudi okoli njega ; tudi ti so 
prišli zavoljo radovednosti. „Slika je res lepa!” 
reče ; ,,skoraj bi rekel, da je pravi umotvor! Ne 
beško lep je bledi obraz s povzdignjenimi očmi 
proti nebu ; vse izraža popolno vdanost v božj o 
voljo. Tudi rudečkasta obleka z modrim zagrinjalo m 
in gubami je prav mojstersko naslikana. Lahko pa 
je raztolmačiti, kako je prišla ta podoba v drevo . 
Zivel je pred leti na tem kraji pobožen človek . 

Krištof Šmid IX, 7 


V deblo je izrezal votlino in v njo postavil Marijino podobo. Tekom časa je lubje zarasti() podobo . 
Najedenkrat pa obledi graščak . Roka, v katere] je imel podobo, prične se mu tresti. 

„Da”, — reče sam sebi, — „to je prav 
čudno!” Tudi noge ga niso hotele več deržati . 
Sede na deblo posekanega drevesa . Zabernil je bil 
podobo in bral zadej to le : 

„Leta 1632., dné M oktobra, sem videla 

zadnjikrat pod tem drevesom svojega sinčka Dragotina. Imel je takrat pet let in tri mesece . Bog 
naj ga spremlja po vseh njegovih potih, potolaž i 
naj pa tudi, kakor je Marijo pod križem, — mene 
žalostno mater Božidaro” . 

Kakor strela z jasnega neba, tako presun e 

graščaka misel : „Ta otrok sem jaz sam!” Saj se 

vse popolnoma vjema : ime, leto in dan! Le moj a 
mati je mogla postaviti to podobo v drevo! Bo g 

zna, če še živi in kje je?" Take in je~lnake misli 
so rojile graščaku po glavi. 

Božidara je v gozdu čakala sosedinjo, da bi 
šli skupaj domov. Hitro se raznese glas, da so v 
starej bukvi našli lepo podobo. Hitro krevlja se 
svojo tovaršico proti posekanemu drevesu. Zapazivši v roci graščaka svojo podobo, katero je tako 
dolgo iskala, reče : „Milostivi gospod! slika je moja ; 
dajte mi jo nazaj . Saj je na njej zapisano moj e 
ime. Rajni gospod župnik, — Bog jim daj večni 
mir in pokoj, — so sami nanjo zapisali moje fine 
in še nekaj druzega, kar sem jih prosila. Podarili 
so mi tudi to lepo sliko, da naj bi mi bila na tolažbo v žalosti” . 


Potem prične bridko jokati. Ko se nekoliko 
potolaži, reče ihté, ogledovaje košato bukev : „Oj, 
to je tedaj ono drevo, pod katerim je moj Dragotin tako sladko in mirno spal ; potem pa zginil, — 
Bog sam zna, — kam! Prišedši nazaj, sem šla &sto 
krat mimo drevesa, pa ga nisem spoznala . Je več 
nego polovico debelejše . Oj, kako sem srečna, d a 
vsaj še yidim kraj, kjer sem te videla zadnjikrat, 
ljubi Dragotin! Oj, tebe — tebe — pač ne bo m 
videla več na svetu! Zdi se mi, da stojim n a 
tvojem grobu!” — To rekši, zalijó solze ubogo ženico ; ni mogla več besedice govoriti . 

Graščaka, katerega je vže ime na podobi tako 
pretreslo, je ta prizor še bolj iznenadil. Saj je 
spoznal, da je stara ženica njegova mati. Serce 
ga je sililo, naj skoči, objame in poljubi svoj o 
mater z vsklikom : „Ljuba, draga mati!” 

Vendar se o pravem času še domisli, češ , 
žena je preveč razburjena ; znalo bi jej škodovati 
na zdravji, in bi jej bilo to nepričakovano veselj e 
v smert. 

Zato se gospod pl . Zagorski počasi približa 
ženici, prime jo ljubeznjivo za roko, briše jej se 
svojim robcem solze in tolaži tako : „Nikar ne jokajte, dobra žena! Dobro vem, da vaš sin še živi. 
Prav srečen in zadovoljen je ; saj ga poznam . 
Kmalo ga bodete videli!” 

Te besede so pomirile našo ženico. Jela se 
.je veselo razgovarjati s prijaznim in blagim gospodom, radovedno popraševaje, kje živi ljubi 
Dragotin. 


100


Ko je pl. Zagorski videl, da je stara ženica 

vsa pomirjena in vesela, jej reče : „Jaz sem vaš 
zgubljeni sin Dragotin i ” 

„Ti si!” zavpije veselo žena in se ga oklene ; 

od veselja ni mogla besedice več spregovoriti . Molče 
se del-žita dolgo objeta. Vsi pričujoči so veselja 
jokali in ihteli, 

Potem reče Dragotin.: „Ljuba mati, Bog je 
spolnil vašo željo, katero ste dali na podobo zapisati! Bil je z menoj na vseh mojih potih in m e 
obilno blagoslovil . Spolnil je pa tudi vaše hrepenenje. Potolažil vas je, kakor je potolažil Marijo. 
Dal vam je zopet vašega sina nazaj, in ga za va s 
tako rekoč od mertvih obudil . Se ga vidite na 
tem svetu zdravega in srečnega . Pod tem drevesom 
naji je ločil in ravno na, onem kraji naji je zopet 
združil. Varno je čuval podobo v drevesu; o pravem času jo je pa odkril, da sva se mogla spoznati. Tudi nad nama je pokazal, da vse modr o 
vlada in v naš prid obrača . ” 

„Da, da”, — rečejo mati, „to je storil 

dobri Bog! Vzel mi te je, ker bi te znabiti za

voljo prevelike ljubezni ne bila dobro Vzgojila ! 

Zopet pa te je pripeljal k meni, da si mi pomočnik 

v stiski in potrebi ; da angelj okolice. Vse, vse, 

kar Bog stori, modro naredi.” — Vsi so ptikitnali 

tem besedam in na glas hvalili Boga . 

Potem veli Zagorski logarju, naj pové bólnemu bratu, da bo sestra še le jutri prišla domov ; 
pripeljala bo tudi svojega zgubljenega sina se seboj . 

Bolnika naj, pa mej tem časom dobra streže . Zdaj 
reče, naj pride njegova kočija ; pomaga svojej stare] 


materi stopiti: v njo, sede sam poleg matere in se 
odpelje prode gradni. Tukaj je čakalo, mater novo, 
veselje. Rilo jej je nekako tesno pri serci ker b o 
prišla v tako revnej obleki k ženi svojega sina . 
Pa Antonija je bila blaga gospa ; ni gledala na take 

reči.. Z odpertirn& rokama mater ljubeznjivo sprejme , 
objame in poljubi. Imenovala se je srečno, da ie 
Bog dal, priložnost, poznati mater svojega ljubega 
moža. Zena je jokala veselja . Zdaj jej predstavi 
še njena vnuka Dragotina in Marico ; bila, sta zala, 
ljubeznjiva otroka, kakor angeljčkzi ; zdaj ni bilo 
veselja ne konca ne kraja. »Neizrekljiva, je bila 
nekdaj moja žalost", reče ; „vendar je zdaj moje 
veselje še veče. Moram hvaliti Boga in moliti njegove nerazumljive sklepe. Ljubi Bog, ker vže tukaj 
na svetu spreminjaš žalost v veselje, — koliko veselje nas čaka še le v nebesih pri tebi! čaka 
nas blaženost in veselje, kakoršnega nobeno človeško serce še okusilo nit ” 

Drugi dan je Zagorski z materjo obiskal bol 
nega brata. Božidara je ostala pri bratu, da je 
popolnoma okreval. Potem se je pa preselila v grad ; 
zakaj Dragotin in Antonija sta jo hotela imeti na vsak 

način pri sebi. Tudi je ljubeznjivo skerbel za brata 
in njegovo sestro. Gospod Zagorski in njegova žena 
sta bila preblaga, da bi se sramovala svojih revnih 
sorodnikov. Enkrat sta v grad na gostijo povabila 
celo vse sorodnike, starše, otroke in vnuke. Pri 
tej gostiji je sedela Božidara na pervem mestu . 
Vse je iznenadila dobrotljivost, ljubeznjivost in prijaznost grajske gospode . Debele o ~~ s,yeselja sc~ 
igrale vsem y očeh. 


102


0 tej priliki sta gospod in gospa pozvedovala 
po gmotnem stanji slehernega prav natanko . Veliko 
dušno, pa previdno sta potem vsakemu skazovala 
ono podporo, katero je potreboval, da se je mogel 
pošteno preživeti . 

Majhno sliko je Dragotin obesil v svojej sobi . 
Rekel je : ,,Naj nas vedno spominja, da zaupamo 
na Boga in smo mu hvaležni . Neizrekljivo lepi pogled Marije na podobi proti nebu, naj nas spod

buja, da tudi mi radi in pogostokrat obračamo svoj e 
oči proti nebu. Kaj nas pa tudi more v nevarnostih in terplenji tega življenja pred grehom bolj 
varovati, k dobremu napeljevati in v terplenji . tolažiti, — kakor pobožen pogled proti nebu?