SLOVENSKI glasilo Čebelarskih organizacij y iS L O V Ij N IJ L ČEBELAH St. 8 Ljubljana, 1. avgustu 1965 Leto IAYII VSEBINA ()l> obnovitvi Janševega čebelnjaka..................209 Valko Razingar: Janšev čebelnjak — kulturni spomenik.............................................210 S. H.: Nekaj spominov na proslavo Janševe 200-letnice rojstva..................................212 Dr. ing. Jože Rihar: Anton Janša v luči sodobne znanosti.......................................215 Edi Senegačnik: Janša o vzreji matic in o prevažanju .............................................217 Valentin Benedičič: Plemeuilna postaja Antona Janše pod Zelenico...................................222 Leopold Debevec: Nekaj gradiva za zgodovino našega čebelarstva v Janševi dobi....................225 Leopold Debevec: Zapis Jerneja Kopitarja iz leta 1815 ob poslikani panjski končnici . . . 227 Vladi Martelanc: Čebele na jesenski paši . . . 228 Poročilo predsednika tov. Valentina Benedičiča na XIV. rednem občnem zboru ZCD za Slovenijo dne 25. aprila 1965 v Ljubljani (Nadaljevanje) ..............................................230 NASA ORGANIZACIJA Ob 60-letnici čebelarsko družine v Škofji Loki. Nekaj o delu čebelarskega društva Središče ob Dravi. Odgovor neznanemu čebelarju iz Dravske doline. Iz Brestanice . . 257 OSMRTNICE Janez Kostanjevec, Franc Kovač, Anton Tepina 240 List izhaja vsakega 1. v mescu. Člani, ki plačajo letno članarino 1000 din, ga prejemajo zastonj. Izdaja ga Zveza čebelarskih društev za Slovenijo v Ljubljani, Miklošičeva cesta 50, tiska ČP Delo — obrat Triglavska tiskarna v Ljubljani, ureja uredniški odbor: Valentin Benedičič, Ivan Majcen, Slavko Raič, France Rome, Edi Senegačnik in Jožko Šlander. Odgovorni urednik: Edi Senegačnik. Letna naročnina zn nečlane 1200 din, za inozemstvo 1500 din. Posamezna številka na 52 straneh stane 140 din, na 16 straneh 70 din. Odpovedi med letom ne upoštevamo. Kdor plačuje članariio v obrokih, se s prvim obrokom zaveže, da jo bo do konca leta v celoti poravnal. Isto velja za naročnino. Številka žiro-računa pri Narodni banki v Ljubljani, Miklošičeva cesta, 600-14/605-116 OB OBNOVITVI JANŠEVEGA ČEBELNJAKA Lani je poteklo 2>0 Irt. odkar sc je rodil v Brcznici na Gorenjskem naš veliki Janša. Mnogi čebelarski listi po svetu so se spominjali te obletnice. Čebelarska družina v Brezniei pa je ob tej priložnosti sklenila, da bo obnovila njegov čebelnjak. Obnovitvena dela so se zavlekla v letošnje leto in pred nekaj dnevi so bila pri kraju. Mnogo skrbi je bilo iu dela, zato je prav, da na tem mestu pohvalimo odbornike čebelarske družine v Brezniei, zlasti pa njenega predsednika tov. Valiča Razingerja. Pri tem nikakor ne smemo pozabiti na vzornega predsednika čebelarskega društva v Radovljici tovariša Franca Resmana, ki je imel mnogo razumevanja za tako važno akcijo. Po njegovi zaslugi je dobila brezniška čebelarska družina dovolj denarnih sredstev. da je lahko vsa dela brez težav iu ovir i/vršila. Družina v Brezniei pa ni obnovila samo čebelnjak. Pod Zelenico je ustanovila tudi novo plemenilno postajo, ki bo nosila ime Antona Janše. Največ zaslug za ustanovitev imata čebelarja Ciril Jalen iu Janez Rodman, ki sta jo na svojo pobudo in z lastnimi sredstvi postavila in opremila. Tako so brezniški čebelarji prav lepo počastili spomin svojega velikega rojaka, ki je ponesel v svet slavo naše čebele in naših čebelarjev, ter s tem pokazali, da so njegovi vredni nasledniki. Zveza čebelarskih društev za Slovenijo v imenu vseli slovenskih čebelarjev brezniški čebelarski družini iskreno čestita in se ji zahvaljuje za opravljeno delo. Na proslavo, ki bo It. avgusta v Brezniei, vabimo vse slovenske čebelarje. Povabili smo tudi Zvezo avstrijskih čebelarjev. JANŠEV ČEBELNJAK — KULTURNI SPOMENIK V ALKO R A Z I N C. A R Breznica je rojstna wis našega Aniona Janše. !u je debel a ril on, pra\ tako pa tudi njegovi predniki. Rojstne liiše ni več. Bila je lesena in je dotrajala, zato so jo nasledniki podrli in napravili spodaj novo. Zid pa je še ohranjen: Na prostoru, kjer sta bili nekoč soba in kamra, je danes vrtiček, ob njegovem podaljšku pa je gospodarsko poslopje. Ljubka vasica, ki se nahaja nasproti Vrbe, je prislonjena na hrib Reber, ki leži ob vznožju mogočnega Stola. Severnih vetrov varujejo vas Karavanke, povsem odprta pa je vzhodnim in severozahodnim vetrovom. Vzhodnik je tu za čebele zelo poguben. Sončnih dni ima vas vse leto zadosti, a pogosta neurja ugonobe mnogo čebel na paši oziroma ob vrnitvi domov. Hrib Reber je obrnjen proti soncu. Snežena odeja na njem ne vzdrži dolgo. Zgodaj spomladi, navadno pa že pozimi, se razcvete po njem pomladanska resa, ki da čebelam prvo medičino in obnožino. Pomladni razvoj čebel je tu zgoden in povsem naraven. V travniško in gozdno pašo pridejo čebele že dobro razvite. Ako je vreme količkaj ugodno, je donos kar zadovoljiv. Gozd daje tu glavno pašo in naš gozdni med je zelo dobre kakovosti. Pravijo, da je včasih medila tudi ajda. Danes jo sejejo le malo. Medi sicer res ne oziroma zelo slabo, čebele pa le naberejo na njej precej obnožine za zimo. Naravni pogoji za uspešno čebelarjenje so lu ugodni, zato sc je že pred stoletji močno razvilo in doseglo velik napredek. V takih ugodnih pogojih so čebelarili Janševi predniki in v takem čebelarskem vzdušju je doraščal naš mladi Ione. Kdaj so pričeli čebela riti Janševi predniki, tega ne vemo. Prav tako ne vemo, od kdaj je čebelnjak pri hiši. Vemo samo to. da stoji še vedno na istem mestu iu da je zelo zelo star. Domačini pravijo, da so bile stene in tudi trami tako stari že takrat, ko so bili oni še povsem mladi. Nasledniki so ga obnavljali le toliko, kot je bilo to nujno potrebno. Uporabljali so ga v druge namene. Je precej velik. Vanj so lahko zložili petdeset kranjičev. Končno je le dotrajal. Pretila mu je nevarnost. da se potl sneženo odejo zruši. Čebelarska družina Antona Janše v lirez-nici je zato sklenila, da ga obnovi. Povsem strohnjene deske in trame smo zamenjali z novimi. Vse količkaj dobro pa smo ohranili. Streho smo napravili slamnato, kot je bil to včasih običaj. Krovci za slamnate strehe izumirajo. Mladina se s tem ne peča več. Nam jo je napravil Jože Sušnik iz Zgornjega Tuhinja. Tudi slamo smo pripeljali od tam. Zemljišče ob čebelnjaku smo nekoliko zravnali in ga obložili s travno rušo. Sedaj pa si oglejmo malo še kmečko življenje v Janševem času. Takrat je bilo na podeželju precej drugače, kot je danes. Vasice so bile majhne, hiše večinoma prislonjene na pobočja, na taka zemljišča, ki za njive in travnike niso bila uporabna. Mnogo je bilo pašnikov. Z njih je odmevalo zvončkljanje številnih čred. Časopisov ni bilo, prav tako ne kina. radia in televizije. Šole so bile le v večjih krajih. Ljudje so živeli ob tem, kar so pridelali. Ob dobrih letinah ni bilo pomanjkanja, ob slabih pa je bila lakota stalni gost zlasli revnejših bajtarjev. Živeli so zelo skromno in res skoro niso poznali zahtev. Uživali so večji del črn kruli, pečen doma. navadno i/. slabših vrši domače moke. Bel kruh in potico so imeli le za večje praznike, l an iu ovce so oblačile narod. Nogavici", maje in obleke so pletli iz volne, perilo in rjuhe pa delali iz platna. Zenske so predle pozimi na p rej ah« pozno v noč, ob slabi svetlobi iz kurišča v levi . l eva je bilo odprto ognjišče v sobi z dimnikom. Na ogenj so polagali suhe in tanke treščile, da so lepo gorele in da se ni preveč kadilo. 1’redice so se zbirale v hišah, kjer je bilo zadosti prostora zanje in njih kolovrate. Obnovljeni Janšev čebelnjak v Brezniei na Gorenjskem Na prejali je bilo lepo. kratkočasno in zabavno. Pripovedovali so razne zgodbe, to so pravljice in pripovedke o vilah in škratih, palčkih in peso-glavcih, volkovih in medvedih. Turkih in Krncih, o divji jagi, o zakleti kraljični itd. Poleti pa za preje, in zgodbe ni bilo časa. Trdo delo je zaposlilo vse od zore do pozne noči. Mehanizacije še ni bilo. Vsepovsod je prevladovalo le ročno delo. Njive pa so bile vendarle dobro gnojene, skrbno obdelane in oplete, /noj je močil to zemljo, ljudje so bili nanjo navezani, z njo so živeli in na njej umirali. Velika je bila ljubezen do te rodne grude. Danes pa je drugače. Nihče noče Več delati na polju, vse hiti v mesta, v tovarne... Onemogli starčki so posedali posebno radi na klopici pred čebelnjakom, pred tem pravljičnim svetom marljivih čebelic. Izkušeni očanci so kramljali o vsem mogočem, predvsem pa o izkušnjah iz svojega življenja. Tu ni bilo dolgega in praznega besedičenja. Z nekaj besedami so povedali vse na kratko in jedrnalo. I o je bila nekaka vaška šola. nekaka ljudska izobraževalnica. lak« so prenašali izkušnje na svoje potomce. V taki izobražcvalnici ob domačem čebelnjaku je doraščal tudi naš mladi lonček. Narava ga je obdarila z bistrim čutom za opazovanje in s sposobnostjo, da se je hitro oprijel vsega novega in naprednega. C) čebelah je bil temeljito poučen že v mladih letih, lo so storili očanci ob svojih pisanih čebelnjakih. Kot rojen umetnik je z bratoma barval panjske končnice. Njihov čebelnjak je bil prava umetnina. polna lepih panjskih končnic z motivi iz ljudskega življenja. Ta umetnost ga je tako priklenila nase, da sta jo z bratom Lovrom mahnila na 1 Ju naj na slikarsko akademijo. Oba sla hotela postati slikarja. Usoda pa je hotela drugače. Namenila mu je svetovno slavo, zato ga je poslala' na drugačno življenjsko pot. Poklicali so ga in mu zaupali vodstvo čebelarske šole, prve te vrste v tedanji Avstroogrski. Postavili so pravega človeka na pravo mesto. Naš Janša je zaoral tako globoko, da je zaslovel po vsem čebelarskem svetu. Pako je postalo naše gorenjsko čebelarstvo temelj čebelarskemu napredku na Dunaju, v srcu Evrope, in s tem več ali manj celemu svetu. Janševa življenjska doba je bila kratka, /bolel je in umrl na Dunaju, star komaj -M) let. Njegovo delo pa je bilo takrat že tolikšno, da je poslal zaradi njega slaven. In v svojih delih živi še danes. Prav gotovo ne bi imeli našega Janše, prvega čebelarskega učitelja, če ne bi bilo pri hiši domačega čebelnjaka. Zato pa smo ga obnovili in kot slovenski kulturni spomenik naj priča vsemu svetu in tudi našim zanamcem o veličini Antona Janše, ki je znal že pred 200 leti tako prisluhniti življenju čebelje družine, da ga še danes občudujejo biologi in čebelarski znanstveniki po vsem svetu. NEKAJ SPOMINOV NA PROSLAVO JANŠEVE 200 -LETNICE ROJSTVA S. K. /a slovenske čebelarje sta bila dneva 20. in 21. maj 1934 izredna praznika, kajti proslavljali so 200-letnico rojstva našega velikega čebelarskega mojstra Janše in s tem izkazali globoko hvaležnost genialnemu rojaku. Poda ne samo Slovenci, slavnostnega zborovanja so se udeležili tudi zastopniki iz cele Jugoslavije. Po poročilih, ki jih je prejelo takratno čebelarsko društvo, so se Janše spominjali tudi čebelarji mnogih dežel in držav, strokovni čebelarski in drugi listi pa so spoštljivo priznavali njegov velik um in njegove neminljive zasluge. S lem so pokazali, kako cenijo njegovo pionirsko delo na polju čebelarstva ter mu priznavajo nevenljive zasluge, ki si jih je pridobil ne samo za slovensko. temveč tudi za splošno čebelarstvo. Proslave v ljubljanski Delavski zbornici 20. maja so se udeležili zastopniki raznih oblasti, tudi najvišjih, in društev, bilo jih je 28. Več zastopnikov je navdušeno pozdravilo zborovalce, ki so hoteli tudi s proslavo izraziti priznanje velikemu duhu Antona Janše. Razen tega je poslalo pismene pozdrave 22 njegovih častilcev, razen domačih tudi tuji iz Poljske, Čehoslovaške in Bolgarije, nadalje znani čebelarski strokovnjaki dr. Lcuenberger iz Berna v Švici. dr. Morgcnilmler i/. Švice, tir. (ioetze iz Nemčije, tir. Phillips iz Amerike in tudi dr. Armbruslcr, urednik znamenite čebelarske revije »Archiv 1'iir Bienenkunde«, velik častilec Antonu Janše. • Jedro udeležencev pa so seveda tvorili delegati čebelarskih podružnic in čebelarji sploh. Po dveh predavanjih eneze, tj. deviškega porajanja pri čebelah. Nekdaj so menili, da se ne razvije, nobeno jajčece, če ni oplojeno. V resnici pa je nespolni: način razmnoževanja navaden pojav pri številnih živalskih vrstah, kot so crustacea, rotiferae, nekateri parazitski ploščati črvi ter pri mnogih žuželkah. Partenogenetski razvoj je mogoč pri obeh spolih. Pri listnih in drevesnih ušicah — afidali se npr. preko poletja pojavljajo na nespolen način navadno samice, jeseni pa i samice i samci. Po kopulaciji odlagajo samice jajčeca, ki prezimijo. Pri večini opno-krilnih žuželk, hvmenopter, kot so čebele* se neoplojena jajčeca razvijajo ponavadi v sanice, včasih pa tudi v samice. Do leta I%" pa ni bil znan primer, da bi se iz oplojenih jajčec čebelje matice mogli razviti tudi samci troti. Že pri Aristotelu, ki je živel 300 let pred našim štetjem, je. kot poroča E. Haeckel — zapisano, da zarodki iz čebeljih jajčec nastanejo celo tedaj, če niso bila oplojena. Bonnet (I74S) je opisal! partenogenetski razvoj pri afidali, ušicah. Znameniti naravoslovec Fabre pripoveduje, da najdemo parteno-genezo tudi pri čebelah z rahlimi družabnimi hagoni. ki se imenujejo čebele samotarke ali solitarne čebele in spadajo v rod Ha Met us. Bistvo partenogeneze pri pravih čebelah je bilo znano tudi že Janši. Ko ugotavlja, da so troti moškega spola in da si osirotele čebele vzpodrede iz navadne čebelje zalege drugo matico, sklepa pravilno, da ni dvoma, da so tudi čebele ženskega spola. Dalje pravi, da si osirotele čebele vzredijo trote, ue zalega jo pa jajčec, iz katerih bi nastale čebele, ampak ležejo le trotja jajčeca. Na drugem mestu pravi, da si v brezmatičnem panju, ki nima nobene čebelje zalege, ki bi iz nje mogle vzgojiti matico, izležejo trotovko. S tein je prvi pisal o partenogenezi, ki uči, da se pri čebelah sanici, troti, razvijajo iz neoplojenih jajčec, medtem ko se bitja ženskega spola matice in čebele — razvijejo iz oplojenih jajčec. Pertenogenezo, tj. deviško porajanje trotov, je do kraja pojasnil Dzierzon. Preko 100 let je njegov nauk o partenogenezi veljal kot neoporečen. Na mednarodnem čebelarskem kongresu v Pragi leta l%3 ga je ovrgel Dzierzonov * Op. ur. odbora: Uredniški odbor se ne strinja s to trditvijo, prav tako pa tudi ne biologi, s katerimi smo se posvetovali. Na posameznem svatbenem letu matici res slede troti in se vanjo zaletavajo, toda oplemeni jo le eden. Tako je mislil Janša o plemenitvi. Uri ■znicii, rojstna vas Antona Janšo, pred 60 leti sonarodnjak. J. Woyke. Dokazal je, (la se iz oplojenih jajčec ne razvijejo samo ženska bilja, koi je to učila Dzierzonova teorija o partenogenezi. ampak da iz njih lahko nastanejo tudi moška bitja troti. Ugotovil je. da so matice, ki jih je dve do tri generacije vzrejal v bližnjem krvnem sorodstvu, zalegale v čebelje celice približno polovico čebeljih in polovico 1 rotovških oplojenih jajčec. Oplojena (rotovška jajčeca so naglo izginila, ko so se iz njih izlegle ličinke. Zato v čebelji družini ne najdemo trotov, nastalih iz oplojenih jajčec. C ebele jih namreč nekaj ur potem, ko so se iz njihovih jajčec izlegle ličinke, takoj pojedo. L spelo pa mu je. da je umetno vzredil iz oplojenih trotovskih jajčec, ki bi jih bile sicer čebele pojedle, prave trote. Potemtakem imamo dve vrsti trotovskih ličink, lake. ki so nastale parte-nogenetsko brez sodelovanja očeta. \ genetskem pogledu so haploidi. Druga vrsta trotovskih jajčec in ličink so diploidne narave, nastale pri homozigotih, ki imajo dva roditelja. \ luči te ugotovitve si lahko razlagamo, zakaj je zalega v nekaterih panjih raztresena. Za take družine sedaj vemo. da so njihove matice potomke večkratnega plemenjenja v bližnjem sorodstvu. Odkritja Antona Janše o partenogenezi pri čebelah in plemenenju malic, podana v luči sodobne biologije, so Je delček njegovega obsežnega novator-skega dela. ki pa se nanaša predvsem na tehniko čebelarjenja. JANŠA O VZREJI MATIC IN O PREVAŽANJU E D I SEN E G A C N I K Veliki Janša sc je dobro zavedal, kako važna je za uspešno čebelarjenje vzreja dobrih matic, /ato je v svoji Razpravi o rojenju čebel svetoval čebelarjem. kako naj vzrejajo, da bodo prišli kar najhitreje do njih. Priznali moramo, da se tudi danes preprosta vzreja matic prav nič no razlikuje od Janševih navodil pred 200 leti. Poglejmo, kaj piše o tem: 5 86. »Sedaj hočemo opisati način, kako si iz čebel ne zalege vzgojimo matice, in kako si že godne matice ohranimo žive, da jih imamo pripravljene, kadar jih rabimo za nurejence ali pa za brežina tičn-c' panje. § 87. Matice vzgojimo takole: I. Kakemu panju vzamemo poljubno množino tri ali več pesti — čebel in jih denemo \ kak prazen panj. katerega notranjščina je taka, da se da množini čebel primerno zmanjšati ali pa povečati. pr® Rojstna hiša Antona Janše s čebelnjakom 2. Prav iz tega, ali pa iz kakega drugega panja izrežemo nato lep. bel sa liček s čebulnimi celicami, v katerih sc nahajajo majhni, komaj vidni črvički, ki leže v 1) les tečem se soku. Sa tiček sme biti poljubno velik, a ne večji, kot ga more žival obsesti in ogrevati. Ce bi ne bilo zalege v celicah po robu. pa izpodrežemo sat do zalege, da imajo čebele dovolj prostora za napihovanje matičniliov. v la -satiček postavimo tako med čebele narejenca (v novi panj), da imajo celice tisto lego. kakršno so jim jo dale čebele, torej sat ne sme biti obrnjen narobe. Sa liček podpremo s šibicama ali pa ga postavimo med šibice kozice. Pri vsem tem pa je treba paziti, da čebele takoj zawedejo satiček. ker bi se sicer utegnila zalega prehladiti in bi vslcd lega za vzgojo matic ne bila več dobra. Da se zalega ne prehladi, je najboljše, če denemo na satiček nekaj čebel, da zalego ogrevajo. 4. Čebele moramo pridržati v novem panju, da si- ne vrnejo v starca. Kako se jih pridrži, je opisano v § 82. 5. V panj postavimo meden satiček, ki je za čebclni živež boljši kol pa izcejal) med. Čebele, ki izletavajo, ne porabijo toliko medu kot priprte čebele. Gladu nikdar ne sinejo Irpeli. sicer použijejo mlado zalego in si poleni ne morejo izpodrediti malice. Ce pa imajo dovolj živeža, je matica godna že v 12 ali 14 dneh. S 88. Ko se matica izgodi. jo pustimo tisti peščici čebel, ki jo je izgodila. Kadar delamo roje. ali če pride kak panj ob matico, porabimo lake matice; tačas so se gotovo že izprosile, kakor smo povedali v S (n. § 89. Malice, ki jih ne potrebujemo takoj, jih hočemo ohraniti žive za poznejše potrebe, ohranimo najlažje, če jih s par pestmi čebel vred denemo v kak prazen panj. katerega odnesemo lako daleč od uljnjaka. da čebele ne najdejo pola v svoj prejšnji panj. laka matica se bo izprašita, kakor smo že opisali. Ker pa. čebele, če jih je le malo, ne ostanejo in ne delajo rade v velikem prostoru, jim prostor zmanjšamo s tem, da potisnemo zadnjo končnico v panj tako daleč, kolikor se nam zdi potrebno (§ 5.. g). Kdor hoče, naj si v ta namen napravi majhne panjičke. Meni so panji navadne velikosti ljubši, ker rojičku lahko razširim, prostor, če si je s časom opomogel. Kako se ohrani v matičnici priprta matica, je povedano v S 58. Omenjam pa. da se priprta malica ne more izpraši!i. S 90. Kadar se doda matica panju, ki je nima. se mora upoštevali, kar je bilo povedano v §§ >8.. 4\. 44. itd. Čebelam, ki so imele izprašeno matico, dodamo po preteku dveh ur. kadar žival opazi, da je izgubila mater, bodisi izprašeno malico, ki je poprej ni treba priperati. ali pa mladico, priprlo v matičnici. Izprašeno malico vzamejo čebele takoj, mladico pa šele v 4 ali 5 dneh. Ravno tako sc izprašena matica dodeue čebelam iz takega panja, ki je imel neizpra- seno matico. Opozarjamo pa, (la tudi čebelo iz neizprašenih panjev preje vzamejo izprašeno matico kot pa mladico. Sicer sc pa le redkokdaj delajo roji iz panjev, ki imajo neizprašeno matico, ker taki panji niso živalni. Cc roju dodamo maličnik, gaj moramo izrezati iz satja tako, da jo še par čcbelnih celic zraven. V nekaj dnevih se matica izgodi.« Nadvse zanimiva pa so Janševa navodila o prevažanju čebel na pašo v Popolnem nauku o čebelarstvu. Povzročila so za takratni čas pravo revolucijo v tedanjem načinu čebelarjenja v avstroogrskih deželah, suj so začeli prav po Janševi zaslugi prevažati tudi na Dunaju in v bližnji okolici, kjer so uvedli tudi kranjske panje. Njegov učenec in naslednik Jožef' Miinzberg piše o tem: Način čebelarstva, kakor ga je vpeljal Janša na Dunaju, je bil tisti, ki je bil v navadi po Kranjskem. Cebelaril je v kranjskem panju, preizkušenem od naših čebelarjev že stoletja. Kakor je bil kranjski panj novost za Dunajčane, ki so z večine čebelariii v košnicah. ravno tako je bil nov tudi način prevažanja čebel v ajdovo pašo. I ekom treh let je čebelarila po njegovem načinu že vsa dunajska okolica in leta 1773. je bil pridelek medu in voska na Moravskem polju pri Dunaju v dveh mesecih cenjen na 10.472 goldinarjev stare vrednosti. Ker se je pri tem porabilo le ()()()() goldinarjev glavnice. je znašal čisli dobiček 4-.4-712 goldinarjev. Janša sam, ki je leta 1770. imel Hi panjev, je čebelaril leta 1772. že s "500 panji. V XVI. pogla\ju Popolnega nauka piše Janša o prevažanju takole: Na kak način se spravijo čebele v drugo pašo S 183. I) v a n a č i n a Vsakatcri dobro ve. da sc čebele lahko i/. enega v drug kraj spravijo s tem. da sc jih ali prenese ali prepelje. Kako se prenašajo, je skoraj vsakemu znano. I u hočem le pokazati, kako jih je brez škode prevažali, iz česar lahko tudi posnameš, kaj je potrebno /a prenašanje. S 184. Oblika p a n j e v /a vožnjo morajo biti tako voz kakor panji sami pripravni. Vse vrste panjev niso za to pripravne, ležki, z medom napolnjeni sati morajo imeti zadostna trdnost. V pokončne panje in košnice se napravi v la namen lesene križe, a ravno ti klini povzročajo pri drugih opravilih ne male ovire in tož-kočc. Oblika zgoraj popisanih panjev (S 26.) ima tudi v tem primeru svoje prednosti. Sati niso tako visoki in niso torej pretežki z ozirom na zadostno moč. kjer so zgoraj prilepljeni; ludi se pri premikanju voza tako močno ne zaganjajo. Voz z a p i' c v a ž a n j e Vsak voz z lesi vicami se da pripravili za to, če so le lestvice dovolj močne, da nosijo težo panjev. Od ene lestvice do druge se napno na treh ali štirih krajih počez močne vrvi ali še halje verige, da se morejo zagugali zoper močne sunke in pretrese. Na to se položita dve trdno /hiti deski. Na te pridejo panji tako. da leže počez, to je od ene lestvice do druge. I.ahko hi se pod panji tudi slama položila, da hi mehko ležali, toda pri potrebni debelini se da komaj tako dobro napravili, da hi se na eni strani ne podajalo hol j ko na drugi, in hi se torej panji posedali in hi hila nevarnost, da hi se sati potrgali. Malo slame narahlo nastlane pa hi ne varovalo dovolj zoper sunke. § 186. I’ o p i s p o s e h n e g a v o z a Janša opisuje tu .legnarje“, to je paschen voz za prevažanje kranjičev. (Op. ur.) Š 187. C e h e I e s e z a p r ö Prevažanje čehel se naj vrši samo ponoči, ko ni velike vročine, čehele mirneje sede in na paši ničesar ne zamude, /.večer pred listo nočjo zapri čehele takoj, ko so vse dama s lem. da zamašiš žrela. Ce j i 11 sedi morebiti kaj zunaj, jih spodi z dimom noter, vendar previdno, da ne pride dim v panj, ker hi bilo nevarno, da se čehele zaduše. Ravno zalo napravi močnim panjem še prej podnevi zadaj na mesto zadnje končnice žičnato mrežo (S ()4.), da se jim dd dovolj zraka, zakaj razen žrela mioraš tudi vse druge odprtine in špranje dobro zamašiti, da ne more nobena čebela ven. Namesto žičnate mreže rabiš lahko tudi redko platno ali manjšo mrežo, a je nevarnost, da čebele uidejo; zakaj to rade preluknjajo in so hude nad hrapavimi stvarmi: vsled tega bi nastalo večje šumenje in tedaj tudi večja vročina. Vse, kar pri panjih ni trdno, moraš prav dobro pritrditi in prihiti, tako obe končnici, zapah pri žrelu, vehe idr., da vsled vožnje kaj ne odpade ter ne napravi čebelam izhoda. Da pripraviš čebelam več zraka in prepiha, zadelaš žrela lahko tudi s preluknjanimi pločevinastimi zapahi ali z malimi smrekovimi ali jelovimi vejicami. § 188. N a k 1 a d a n j e Voz mora bili z vrvmi ali verigami začasa proti večeru oskrbljen, pripravljen ne daleč od čebelnjaka, da se nalože panj i še za dne; zakaj če se pokaže nenadoma kaka odprtina, skoz katero čebele uhajajo ter križema semint ja tekajo, tedaj je ponoči zelo težavno jih zopet nazaj spravili. Panje naloži lesno drug k drugemu v tri do štiri vrste drugo nad drugo (S I8().), 20 do "52 posameznih, primerno njih teži, na en voz, in sicer tako, da so vsa žicIa na eni strani lor dolžina panju na vozil počez (S 185.). da sati. ki so napravljeni največkrat po dolgem v panju, guganju voza bolj kljubujejo in se tako lahko ne podoru. Spomladi in jeseni, ko je satje bolj krhko in negibko. zlasti mlado, in sicer zavoljo hladnega vremena in zaradi panju samega, ker nima zalege in dovolj čebel, in je jeseni vrlin tega zavoljo množine medu težko ter se rado odlomi, tedaj pravim, je boljo, panje narobe naložiti, tako da pride zgornja plast spodaj; zakaj tako počivajo sati na prilepljeni strani ter so bolje zavarovani, da se no potrgajo. Poleti pa bi se nasprotno mehki in obenem težki sati vsled obračanja začeli nagibati, polagoma trgati tor l>i zalego in čebelo nekaj zmečkali, nekaj z izcejajočim modom pomazali. S 189. V o ž n j a Ko si panje na vozu z vrvmi dobro povezal in drug na drugega pritrdil, a tako, da se guganje ne ovira, pelji s konji ali bolje z voli prav počasi, zlasti po slabih cestah. Razumen čebelar mora voz vodno spremljati, da v primeru, če se pokaže potreba, takoj in nemudoma pomaga, npr. če vrvi odjenjajo, če se panji izmaknejo, če se pokaže kaka odprtina, če se voz prevrne idr. Med potjo jo treba večkrat obstati in prisluškovati, če ta ali oni panj premočno ne «umi, kar pomeni, da, mu je prevroče in da mu je treba dati več zraka. To se pa ponoči ne da drugače napraviti, kot da se odpro žrela, kar je brez vsake nevarnosti, zakaj med vožnjo jih lahko vedno o O L O D E B E V E C Pri zbiranju podatkov za našo čebelarsko preteklost v Osrednjem državnem arhivu Slovenije (ODAS-u) je med akti kranjskega deželnega glavarstva v fasciklu z označbo Agriculture Sachen Lit B Nuin 1 Volum lllm Bienenzucht betreffend Acta ab annis 775. 781-782 zbudilo mojo pozornost pismo avstrijske dvorne pisarne, ki je bilo naslovljeno c. k. guberniji! brez podrobnejše navedbe, komu naj se dostavi. To je teže dognati tudi zaradi tega, ker mu manjka uvodno besedilo, ki. sodeč po ostalih pismih tega fascikla, navadno vsebuje tudi ime pošiljatelja in pa prejemnika, ki se mu hkrati zagotavlja vladarjeva milost. Zadnja beseda tega uvoda (anzuzeigen) je še v besedilu našega pisma (v začetku), dočim je ostali začetek nekdo menda odrezal. Pismo nosi datum 14. aprila 1775 ter se v prevodu glasi: Njeno Veličanstvo je iz poslanega poročila od 2. aprila 1774 z največjim zadovoljstvom spoznalo, s kakšno vnemo so se tamkajšnji gosposki stanovi poprijeli dela pri širjenju čebelarstva ter je tudi sam gubernij podprl ta nesebični ukrep, kakor je bilo zdaj po skrbnosti Njenega Veličanstva, zaenkrat upoštevaje preponižno podani predlog le za dve pokrajini Avstrijo pod Anižo in mejno grofijo Moravsko, premilostno sklenjeno: Proič: Naj se od pokojnega' izbrani, poučeni in izprašani Josef Münzberger2 potrdi za učitelja prve čebelarske šole v Belvederu. Dru/iič: Da se ta koristna dejavnost vse bolj razmahne, je Njeno Veličanstvo spoznalo za potrebno, tla sc javnosti v Avstriji pod Anižo in na Moravskem zakonito razglasi priloženi patent, ki ga bo torej treba v dežel; objaviti in s trdo roko uveljavljati. I retjič: Čebelarske šole bo treba v deželah polagoma pomnožiti ter naj bi bili čebelarski učitelji nastavljeni deloma s koristjo, deloma pa tako. da njihovi prejemki ne bi stalno bremenili erarja ali druge javne blagajne. Četrtič: Da bi se to doseglo. Njeno Veličanstvo zapoveduje: Gubernij naj takoj prične s pripravami za ureditev take šole. vrh tega je Njeno Veličanstvo imenovalo po J. Miirzbergerju izprašanega Johanna Spanna. kateremu naj se od dneva njegove resnične nastavitve nakazuje plača po 500 goldinarjev. Petič: 1 ako naj bi se vsa reč toliko razvila, da se bo mogla čebelarska šola sama vzdrževati, gubernij naj pa izbere iz svojega sestava svetovalca, ki bi imel dovolj vneme in veselja za to reč in v zvezi s tem človekom naj gubernij vse tako daleč razvija: a) da se bo s Kmetijsko družbo zedinil glede kraja (locus physicus), kjer naj bi se ta prva čebelarska šola postavila: b) da se na stroške stanovske blagajne novemu učitelju takoj nabavi 20 čebeljih družin ter nuj se v bližini šole zanje postavi čebelnjak, kakršen je tukaj na Dunaju; 1 čebelarskega učitelja Antona Janše, ki je umrl 15. septembra 1775 2 pravilno je Münzberg (Op. prev.) c) (la sc od vsakoletnega dohodka ena tretjina kot posebna nagrada nakaže učitelju: d) ko se število teh čebeljih družin z rojenjem, torej brez posebnih stroškov, tako pomnoži, da bi dohodek po odbitku tretjine presegel plačo učitelja, naj torej vse, kar bi se z leti nabralo kot sad njegovega truda, ostane njegova lastnina, luko mora v nekaj letih popustiti breme plačevanja Najnovejša slika Brezniee'z obnovljeno Janševo domačijo in čebelnjakom za stanovsko blagajno ter bo prednost takšne ureditve ne le v samem prihranku, temveč bo nadaljnje takšno oskrbovanje postalo najočrtnejši, najvarnejši in nevarljivi znak za presojo sposobnosti in spretnosti učitelja. Podobno se bo polagoma v vseh drugih delih dežele, kjer položaj dopušča, razširilo urejanje čebelarskih šol. ne tla bi pri tein nastalo omembe vredno breme za javne blagajne. e) Ce bi en ali drugi učitelj čebelarjenje zanemarjal, bi deželna vlada tako imela v rokah prepričljiv dokaz, da je nesposoben ter ga je prav zato treba brez odloga zamenjati z boljšim. Gubernij se bo torej moral nujno lotiti pospeševanju čebelarstva, ki je važen davčni in prehrambeni vir, ter je državi mnogo na lem. in končno, ker je prvi čebelarski učitelj tukaj na Dunaju iz spisov pokojnega Janša3 izdal splošno in tukaj v praksi preizkušeno navodilo y.u čebelarjenje* lako prilagamo še šest izvodov istega za tamkajšnjo uporabo v 'smislu prejšnjih izvajanj. Dunaj, 14. aprila 1775.« Prednje pismo, pomešano med drugimi enake oblike iu izvora me je, zapeljalo v napačno smer. kot da je bilo namenjeno ljubljanskemu guberniju, torej ustanovitvi čebelarske šole na Kranjskem. Iz določenih podatkov pisma sklepam, da je bil pravi naslovnik moravski gubernij v Brnu, saj je bil Johann Spann tamkaj čebelarski učitelj, in sicer slab učitelj. Pismo je kljub temu zanimivo, ker izpričuje veliko vnemo tedanje dunajske dvorne gospode, ki jo je sprožil naš gorenjski čebelar Anton Janša. ZAPIS JERNEJA KOPITARJA IZ LETA 1813 O POSLIKANI PANJSKI KONONICI L E C) P O L D I) E B E V E C \ dunajskem Splošnem slovstvenem čusopisu (Wiener Allgemeine I.ite-raturzeitung) oziroma v njegovi prilogi I ntelligenzblnttu je naš jezikoslovec kopitar sodeloval s številnimi prispevki kol ocenjevalec ali recenzent, kakor se večkrat sam imenuje, o slovenskih, romunskih iu novogrških knjižnih novostih, lake raztresene zapiiise je zbral in leta 18” izdal na Dunaju v knjigi* njegov učenec in naslednik Kr. Miklošič. Na 172. strani tega zbranega dela je pod tekočo št. 41 in pod naslovom »Z'godod in sk o vprašanje ponatisnjen Kopitarjev zapis iz I ntelligenzblutta za leto ISn st r. 2 58. Ker so zapisi o poslikanih panjskih končnicah dokaj redki, zlasti iz prvih časov njihovega obstoja, naj po I"50 letih sledi še objava prevoda tega zapisa v našem listu: »Čebelji panji na Kranjskem so votli puralelopipedi. ki so spredaj poslikani. Med predmeti teh slik je najpogostejši dvoboj l.ambergarja in Pegama. Po neki ljudski pesmi, ki se še splošno poje. je sedel cesar kot nekakšen drugi kralj Artus s svojimi veljaki pod lipo sredi belega Dunaja, sijoč od zadovoljstva nad sijajem svojega cesarstva. Pa pridirja Pegani iu meni. kakšno sijajno cesarstvo neki naj bo to. ko pa nima junaka, ki bi se upal pomerili z njim! Cesar odgovarja: »Kaj češ prašati me zato? Ga imam, da ti presedal bo! Na kranjski zemlji mi živi, kjer se na Kamnu govori, v pismu je zapisano Jantsclia 1 v orig. »Anleitung zur Bienenpflege«, čeprav se glasi nemški nuslov Junšc\egu Popolnega nauka . ki gu je imel pisar pred seboj, povsem drugače. (Op. prevajalca) * Burth. Kopitars kleinere Schriften sprachwissenschaftlichen, geschichtlichen, ctnographischen mul Rechtshistorischen Inhalts herausgegeben von Fr. Miklosich, Erster Teil. Wien. Friedrich Beck’s Universitüts Buchhandlung. IN”. se nikdar tebe ne boji. Krištof Lambergur z imennm, na sinji skali prebiva tam te v pest želi dobiti sam.« Mlad pobič prenese v eni sami noči cesarjevo pismo z Dunaja na Kamen na Kranjskem. Lambergar prihiti ter po stari materi poučen premaga Pegama ne glede na to. da ga je ta s hudičem v zvčzi varal s tremi glavami. Brumna kranjska ljudska pesem »in metro«, kot je zgoraj navedena, ima vedno tri sledeče si rime in 141 verzov, tedaj 47 kitic. J. A. Zupančič jo je leta 1807 v Ljubljani izdal v nemškem in slovenskem jeziku. Ce in kdaj je živel Krištof Lambergar, l>i se dalo bržkone prej dognati, kot pa kdo je bil Pegam! Da ni bil to nek niirnberški Beheiin?« Toliko Kopitar. Poleg ohranjenih datiranih poslikanih panjskih končnic je Kopitarjev zapis dokaz več. da so bile take končnice v kranjskih čebelnjakih proti koncu 18. stoletja že splošno v rabi. Kopitar, rojen leta 1780. se je prav gotovo spominjal teh slik iz svoje mladosti in iz domačega kraja. (Repnje za Šmarno goro)! Kopitar ima seveda nemško verzijo narodne pesmi (morda Zupančičev prevod), dočim je naš tekst verjetno zapisal V. Vodnik ter je povzet po Slovenskih ljudskih pesmih, ki jih je uredil pozneje B. Merhar v Založbi MK 1961. Čebele na jesenski paši VLADI MAR T E L A N C Za jesensko pašo mora čebelar žival kar najbolje pripraviti. Kdor bo imel v bližini svojih čebel mnogo cvetoče otave, ki ho ob ugodnih vremenskih razmerah čebelam dajala vsaj skromno dražilno bero, temu bodo matice dobro zalegale. Ako bo ob nastopu jesenske paše dosti mlade in pašne živali, je upanje, da bodo nabrale čebele dovoljno zimsko zalogo, morda pa tudi kakšen sat za v točilo. Za čebelarje, ki nimajo otave, in za one, ki ne bodo na njej ničesar dobili, ne preostaja drugega kot to. da prično konec julija z dražilnim pitanjem na zalego. To je važen ukrep, čigar koristi občuti čebelar prihodnjo pomlad, ko se mu panji z živaljo prejšnje jeseni krepko razvijajo. Uspeli prihodnjega leta je precej odvisen od pravilnega čebelarjevega postopka v tem času. Kdor bi po letošnji katastrofalni poruladi v tem trenutku obupal, trdeč, da je letos pokrmil že dovolj sladkorja in naj si čebele sedaj pomagajo, kakor vedo in znajo, bi ravnal neprendarno in napačno. Še vedno drži star čebelarski pregovor: Kar daš čebelam v stiski, ti bodo ob prvi priložnosti desetero povrnile. Dražilno pitanje je za čebelarja sicer mučen in grenak posel, toda če ga združimo z zdravljenjem noseme, imamo od njega dvojno korist: krepimo družine in uničujemo povzročitelje te bolezni, kajti v tem času je v panju najmanj okuženih čebel. Nekateri čebelarji sicer ocenjujejo nosema k kot neučinkovit, a vendar trde naprednejši, ki ga pravočasno in strokovno uporabljajo, da imajo vedno zdrave čebele. Poleg nosemaka bi morali dobiti letos za jesen novo in kakor zatrjujejo učinkovitejše zdravilo fumidil — B. O uporabi nosemaka smo že veliko pisali in govorili. Vendar bo umestno, da njegovo uporabo na kratko ponovimo. Za učinkovito zdravljenje porabimo za vsak panj po štiri tablete. Na 1 liter sladkorne raztopine (v razmerju 1:1) dajemo po 1 tableto. Kdor hoče npr. nakrmiti 10 AŽ-panjev. bo porabil 40 I sladkorne raztopine in 40 tablet nosemaka. Za prvi obrok dobi vsak panj po pol litra raztopine, nato skozi 15 dni po 2 decilitra in nato kot zadnji obrok zopet pol litra. Torej skupno I“ obrokov: 2 po pol litra in 13 po 2 decilitra. Ako pričnemo s krmljenjem 25. julija, končamo 12. avgusta Navedeno krmljenje je najbolj učinkovito v brezpašni dobi. Ob dobri paši odlagajo čebele sladkorno raztopino z zdravilom vred v nabrani med. ki ga potem odlože v satje, kjer ga pokrijejo, lu leži popolnoma neučinkovit in pozimi bi čebelam škodoval. I .e zaužit in skozi prebavila potujoč nosemak učinkuje uspešno proti zajedalcem in jili uniči. Pii uporabi fumidila B pa ravnamo prav tako kot pri nosemaku. Na I liter sladkorne raztopine v razmerju I : i damo I gram fumidila. ki ga prej raztopimo v kozarcu mlačne vode. dobro pomešamo in zlijemo \ sladkorno raztopino. Ker ima steklenička fumidila 25 gramov, zadostuje za 25 litrov sladkorne raztopine. Na katere jesenske paše naj se zanesemo? Naša nedavna zaveznica in prijateljica ajda je popolnoma odpovedala. Na dobo, ko smo z ajde vozili domov težke panje, imamo samo še prijetne spomine, ki se najbrž ne bodo nikdar več povrnili. Prav redki so kraji, kjer se čebelarji še lahko pohvalijo, da so jim panji na ajdi nabrali nekaj kilogramov ali kvečjemu zimsko zalogo. Drugače pa se z jesensko reso, za katero smo upravičeno trdili, da samo v l iki medi. (ločim pri nas. kjer jo imamo ponekod mnogo, prav nič ne da. Pa so čebelarji iz Bele Krajine le ugotovili, da naberejo čebele na belokranjski resi zadostno zimsko zalogo in še kaj za točilo. Stalni prevaževalei v Piko pa trdijo, da ni tako slabe letine, da bi čebele ne dobile na njej vsaj zimske zaloge. Sicer se pa naša vresišča res ne morejo primerjati z liškimi. V Liki končno ne smemo prezreti našo naj'bolj medečo jesensko rastlino žepek. Leta 1951 je ta rastlina od 5. avgusta do 10. septembra, torej dober mesec, rekordno medila in dala v tej dobi dva ali tri točenja, nato pa 12 let niti zimske zaloge. Po dolgem premoru je leta 1%5 ponovno kar dobro zamedila. Upajmo, da ima ta rastlina letos dovolj vlage in če bo ob cvetenju še primerna temperatura, lahko pričakujemo dobro medenje. Vendar tarejo naše čebelarje pri vsem tem zelo resne težave, kajti prevozni stroški s kamioni ali z železnico stalno naraščajo, (ločim so cene medu globoko zamrznile. Naj že bo tako ali tako, skrbimo za to, da bodo imele čebele v tej dobi pašo. Ce je muhasta narava ne bo dala, potem jo dajmo mi. Vsak večer nalijmo družinam po dva ali tri decilitre sladkorne raztopine, če tehtnica ne kaže nobenega donosa z jesenske paše. Matice nam bodo tako za lega le in sredi septembra bomo imeli v panjih skoro vse sate zaležene in obilo mladih čebel, v panju pa bo tudi že večji del zimske zaloge. 1 ako borno imeli od dražil nega krmljenja na jesenski paši dvojno korist: matice bodo zalegale. da bo pred zimo v panju dovolj mlade živali, v panju pa bo tudi že zimska zaloga. Namesto sladkorne raztopine pokladamo lahko tudi suhi sladkor ali medeno testo. V panj ga damo vsaj I kilogram naenkrat. Priporočamo oboje, zlasti pa medeno testo. Tak način krmljenja je bolj praktičen, saj nam in treba krmiti vsak dan; čas je danes dragocen. V bližini čebelnjaka pa mora biti dovolj vode, sicer moramo poskrbeti za napajalnike s tekočo vodo. Pe tako bodo imeli naši panji jeseni dovolj mladih in zdravih ter odpornih čebel, ki bodo kos vsem zimskim nevšečnostim. Dočakale bodo pomladi in takrat odločilno vplivale na moč čebelje družine. POROČILO predsednika tovariša Valentina Benedičiča na XIV. rednem oljčnem zboru Zveze čebelarskih društev zn Slovenijo dne 25. aprila 1965 v Ljubljani (Nadaljevanj e) Zastopniki Zveze, ki so se udeleževali rednih letnih občin zborov čebelarskih društev, so poročali, da so l>ili občni zbori z malimi izjemami zelo dobro obiskani in živalmi. Udeleženci so se zanimali zlasti za problem škropljenja sadnega drevja, ki še vedno povzroča manjšo, ponekod pa tudi večjo škodo zaradi zastrupitve čebel. Udeleženci so povsod poudarjali potrebo po boljšem sporazumevanju s kmetijskimi organizacijami in po večjem upoštevanju zadevnih zakonskih predpisov. Bati se je, da bo prišlo do resnih sporov z vodstvi sadjarskih obratov in tudi do sodnih zahtevkov za povračila škod. I o pa nikakor ne bi bilo zaželeno. Razpravljali so tudi o sodelovanju s kmetijskimi organizacijami zaradi organizacije opraševanja sadovnjakov in sadnih plantaž. Udeleženci tečajev za čebelarske preglednike so pohvalili organizacijo teh tečajev. \/ vprašanj, ki so jih postavljali na občnih zborih zastopnikom Zveze, ugotavljamo, da so se na tečajih dobro seznanili / vsebino njihovega dela in bosta imeli občinska veterinarska ter kmetijska inšpekcija v njih zanesljive pomočnike pri zatiranju čebeljih bolezni in varstvu čebel pred zastrupitvami. Skratka, razprave so bile na splošno konstruktivne in na primerni višini ter so udeleženci z zadovoljstvom odhajali z občnih zborov. I udi v utrjevanju organizacije in članske zavesti lahko ugotovimo lep napredek. Številna društva so po zgledu republiškega programa razvoja čebelarstva že sestavila občinske programe in uporabljajo zbrane podatke pri obravnavanju čebelarskih problemov z občinskimi skupščinami. \ tem pogledu moramo pohvaliti zlasti delovanje dveh največjih društev: celjskega in mariborskega. Delovni okoliš celjskega zajema območja osmih, mariborskega pa petih občin. Ne glede na to, da obe društvi danes sicer s premagovanjem velikih naporov dobro delujeta, ostaja Zveza še vedno pri svojem nasvetu, naj večja društva, ki delujejo na območju več občin, začnejo postopoma usposabljali za samostojno društveno delo čebelarske družine, ki delujejo v območjih obrobnih občin njihovega delovnega okoliša. Danes imata tako celjsko kakor tudi mariborsko čebelarsko društvo dovolj številen in sposoben vodilni kader, l.aliko pa so zgodi, da se ta kader iz enega ali drugega vzroka nenadoma številčno zmanjša in se bo društvo znašlo čez noč pred nepremostljivimi težavami. Res je. da so udeleženci občnih zborov čebelarskih družin imenovanih društev izražali željo, naj ostane vse pri starem, lake pojave najdemo po vsej Sloveniji. člani pač ne želijo spremembe. Inko razpoloženje izvira zelo verjetno iz bojazni pred velikim delom, če bi iz ene ali dveh čebelarskih družin nastalo društvo. Dejansko pa zahteva velika čebelarska družina enak obseg organizacijskega dela kakor enako veliko društvo s (o razliko, da ima društvo z Zvezo neposreden stik. družina ga pa more imeti praviloma le preko društva. Da je naš nasvet utemeljen, lahko navedemo za primer ljubljansko čebelarsko društvo. I udi to društvo sodi med večja, saj je še pred kratkim delovalo na območju sedmih občin. Nima pa na voljo dovolj številnega vodilnega kadra. Vse delo sloni v glavnem na dveh ali treh članih upravnega odbora. Vrh tega Čebelarji iz Brestanice in okolice na posvetovanju dne 16. junija I*><»"> sla zbolela predsednik in tajnik. Delo je zaradi tega povsem zastalo. Zveza je uvidela težaven položaj, v katerega je zašlo društvo, in je propagirala ustanovitev samostojnih društev na Vrhniki in \ Logatcu. Niti v Logatcu še manj pa na Vrhniki niso I>iIi čebelarji spočetka za ustanovitev samostojnega društva. Po temeljiti razpravi na občnih zborih so se končno odločili za samostojno društvo. Mlado čebelarsko društvo na Vrhniki že lepo dela. v Logatcu pa bo v kratkem ustanovljeno. Kazen na Koprskem se je povsod drugod društveno življenje v preteklem letu močno razg' 1 Kako je z zdravstvenim stanjem naših čebeljih družin? Pretekla zima je bila za čebele zelo dolga in huda. podobno kakor zima 1962/1961. V večini krajev ni bilo izleta nad 100 dni in se čebele niso mogle o34 in je že zastarela. Medtem so se začeli uveljavljati glede na učinkovitost nekaterih zdravilnih preparatov novi postopki zatiranja, ki omogočajo zaporo žarišča bolezni in sumljivega območja v manjšem polmeru in samo za dobo zdravljenja oziroma zatiranja. Pri sestavljanju okrožnice je prišla komisija večkrat v zadrego. Na eni strani predpisi, ki zahtevajo strogost, na drugi strani pa je pomanjkanje ustanov, ki naj bi zmogle to delo. Čebelarska praksa v naprednem čebelarskem svetu pa vidi učinkovito sredstvo za zatiranje in preprečevanje čebeljih bolezni tudi v močni zaposlitvi in s tem v hitri izrabi čebel. Čebele žive krajšo dobo, zaradi česar se bolezen ne more razviti do nevarne oblike. Komisija se je znašla v zagati in okrožnica še ni bila izdana. Naj v zvezi s tem opozorim na izredno poučno stališče, ki ga je zastopal prof. dr. Ivo Tomašec, znani strokovnjak na področju čebeljih bolezni, v svojem referatu »Splošne pripombe k predpisom o zatiranju čebeljih bolezni na sestanku komisije za patologijo čebel pri Mednarodnem uradu za epizootijo leta 1%4 v Nici. \ referatu beremo med drugim: »V mnogih deželah obstajajo predpisi za zatiranje važnejših nalezljivih in zajedalskih bolezni. Tudi čebelarji \ Črni na Koroškem pridno delajo Škofjeloški čebelarji nu izletu v liegunjah. kjer so odkrili spominsko ploščo svojemu tovarišu M. Vidmarju, ki je padel kol talee Ukrepi za zatir«nje so l)ili ponekod zelo strogi in radikalni. Ce pa kritično pregledamo rezultate, ki so bili doseženi s takimi ukrepi, ne moremo l>iii zadovoljni.« V nadaljevanju pravi, da je zelo važno to, da predpisani ukrepi niso prestrogi, ker sicer povzročajo prikrivanje bolezni, kar je največji sovražnik uspešnega zatiranja. I k rep i morajo bili laki. da jili lahko izvršijo upravni organi in čebelarji. I ničenje žarišča bolezni pride v poštev samo še pri ameriški gnilobi, zapora žarišča bolezni s sumljivim območjem v določenem polmeru pa potem le pri ameriški gnilobi in pršičavosti. I rajanje zapore pa se lahko skrajša v zvezi z učinkovitostjo uporabljenih zdravil. II koncu pravi, da je pred prevozom na pašo potreben pregled čebel ne glede na to. ali je v tem kraju kaka bolezen ali ne. X navadnim pregledom je mogoče ugotovili samo hudo gnilobo. Bolezni odraslih čebel, pršičavos! in nosemavost, pa ostaneta poleti prikriti. I o je velika pomanjkljivost, vendar pa obveznega mikroskopskega pregleda ni mogoče vpeljati. Iz navedenega sledi, da je odvisen uspeh zatiranja pretežno od dobrega kadra čebelarskih preglednikov, ki morajo redno v zgodnji pomladi pregledovati zlasti čebele prevaževalcev. Poznali morajo dobro zunanje znake bolezni, tako da odvzamejo in pošiljajo v preiskavo samo vzorce čebel sumljivih družin, ker splošne obvezne mikroskopske preiskave še ni mogoče izvesti. Stališči komisije, ki je sestavljala okrožnico, in profesorja Tomašca sla si torej skoraj povsem enaki, čeprav sla nastali ločeno eno od drugega. Vse kaže, da bomo še najlaže premagovali probleme na področju čebeljih bolezni kakor tudi zastrupitev s kadrom dobrih čebelarskih preglednikov. II koncu te problematike naj še povem, da smo storili vse za stalno uvozno dovoljenje za preparat fumidil-B proti no.se-mavosti, katerega uporablja vedno bolj napreden čebelarski svet. Zakaj sem se toliko časa zadržal pri problematiki zatiranja čebeljih bolezni? Zaradi tega, ker bo v prihodnosti zaradi usihanja virov čebelje paše naše čebelarjenje vedno bolj navezano na prevoze. Pri prevažanju bo pa treba gledati, da bodo čebele prevaževalcev dejansko zdrave, kar bo predvsem naloga veterinarske inšpekcije in naših čebelarskih preglednikov. Naše glasilo Slovenski čebelar je propagator naše čebelarske politike, strokovni vzgojitelj čebelarjev in javna tribuna vseli članov naše organizacije. LIredniäki odbor je mnenja, da je treba objavljati v njem načelno vse prispevke, ki utegnejo biti za članstvo zanimivi in koristni. Odklanja pa prispevke, ki bi zaradi pikrosti zastrupljali čebelarsko ozračje. Članki, v katerih si stališča piscev nasprotujejo, napisani pa so dostojno in brez osebnih osti, so zaželeni. Saj se v življenju pri razčiščevanju nasprotujočih si mnenj navadno izlušči kaj naprednejšega. Prejeli smo tudi očitke zaradi objavljanja člankov o nakladnih panjih. V obrambo naj pojasnimo, da je naš list strokovni učitelj tudi za čebelarje družbenih čebelarstev, ki čebelarijo pretežno v LR-panjih, dalje da ima tudi nekaj individualnih čebelarjev nakladne panje in končno, da nihče ne more trditi, da je AZ-panj najboljši panj. Dejstvo je, da je AZ-panj v Sloveniji najštevilnejši, da se čebelarji z njim pohvalijo, da si. utira pot v druge republike in da ga zaradi tega zlepa ne bo spodrinil kak panj drugačnega sistema. Tako AŽ- kakor tudi nakladni panj imata svoje prednosti pa tudi svoje napake. Kako se bo pa ta stvar razvijala, ne moremo prerokovati, zato prepustimo to mirno prihodnosti. Tržišče z medom Odkup medu je ta čas za naše čebelarje najbolj pereč in obenem najbolj zapleten problem, ki ga nikakor ni mogoče razvozlati. Takoj spočetka naj povem, da je tržišče z medom, bodisi domače ali pa zunanje, še vedno popolnoma negotovo. Kaže, kot da bi bil ves svet prenasičen z medom. Zveza je dobila v preteklem letu številna pismena vprašanja, kaj je s ceno in odkupom medu in mnogi so nas naprosili, naj pri Medeksu v tej stvari posredujemo. V odgovorih smo pojasnjevali to zadevo, kakor smo pač mogli sami in skupno z Medeksom oceniti situacijo. Očitovali so tudi, da je nudil Medeks nakupovalcem različno odkupno ceno in da so mu nekaj medu zunanji kupci tudi zavrnili. Vse to se je izkazalo nazadnje za neresnično. Na domačem tržišču sta prodajala med na drobno v preteklem letu poleg čebelarjev tudi še podjetji Medeks in Agromel. Razveseljivo je to. da se je, kljub temu da sta prodajali med dve podjetji, dvignila prodana količina medu pri Medeksu od 10 vagonov v letu 1961 na okrog 30 v letu t%4. K temu so pripomogla tudi predavanja v radiu. Sploh bo treba posvetiti v bodoče več propagande uživanju medu doma. Na seji izvršnega odbora smo zato sklenili liaj sc pripravi do I. julija snov za izdajo propagandne brošure za uživanje medu. 11 kritju stroškov za izdajo brošure bo prispevalo tudi podjetje Medeks. la čas pomaga Medeks spravljati v promet tudi zaloge medu bivšega podjetja Agromel. V Jugoslaviji je sedaj nad 400 vagonov medu. Največ, okrog 200 vagonov, ga je v Vojvodini, potem pa v Sloveniji. Ce bo na zunanje tržišče še nadalje tako zelo dotekal med in če se domača potrošnja v Jugoslaviji, ki se ceni na okrog 50 vagonov letno, ne bo dvignila, potem bo samo obstoječa zaloga medu zadostovala za domače potrebe več let. Nizke cene na zunanjem tržišču onemogočajo izvoz domačega medu. 15. septembra 1964 je bil v Frankfurtu sestanek našili izvoznikov medu z nemškimi trgovci. Že takrat ni bil naš med zanimiv za nemške kupce zaradi previsoke cene. Cene so namreč padle že za 50 %' proti cenam v letu 1%5. Argentina je nudila v letu 1964 med po 260 dolarjev za eno tono franko skladišče v luki Hamburg: Romuni, Madžari in Celii so ga nudili po 550 dolarjev za I tono franko nemška meja; Jugoslavija ga je mogla nuditi glede na odkupne cene po 500 do 550 dolarjev franko jugoslovanska meja. Ponudbe drugih uvoznikov so bile torej dokaj ugodnejše kakor Medeksove. Res je. da je naš med bolj iskan, vendar je razlika v ceni prevelika, da bi bil še privlačen. Kot močni konkurenti ponudbi medu na zunanjem tržišču so se pojavili tudi Avstralija, Kitajska in Združene države. la čas pritiska iz Argentine na nemško tržišče okrog 25.000 ton medu. I'll d i avstrijski čebelarji se pritožujejo proti dumpingu z medom iz Ceho-slovaške, Madžarske in Romunije. Pri tem navajajo, da kupuje Romunija med od domačih čebelarjev po 20 lejev, to je po 86.29 šilingov za I kg. Kol izvozno blago za Avstrijo pa ga postavljajo na avstrijsko mejo po 2.50 leja. to je okrog 10 šilingov za I kg. Država torej prispeva kar 17.70 leja za I kg medu za izvoz. Avstrijska čebelarska organizacija ugovarja proti takemu nepravičnemu načinu trgovanja z medom ter je s posebnim pismom obvestila organizacijski komite XX. mednarodnega čebelarskega kongresa v Bukarešti, naj zavzame v tej zadevi svoje stališče, s pridržkom, da bodo o tein tudi javno spregovorili na prihodnjem svetovnem kongresu v Bukarešti. Obenem je avstrijska čebelarska zveza naslovila na Ministrstvo za notranjo trgovino vlogo, naj uvede zakonski postopek zaradi škode, ki jo je utrpelo njihovo gospodarstvo in tudi čebelarstvo zaradi uvoza medu po gospodarsko nepravičnih cenah. O tem lahko čitate v 5. štev ilki Bienenvatra, glasila avstrijske čebelarske zveze, in v 4. številki Kärntner Biene, glasila deželne zveze za čebelarstvo na Koroškem. Pogoji za plasiranje medu so torej letos še slabši, kakor so bili v preteklem letu. Na jasnem si moramo biti. da bo tako stanje v trgovini z medom, če bo trajalo delj časa, nujno močno prizadelo in oškodovalo naše čebelarstvo, ki je že tako na nižji stopnji kakor v sosednih deželah. Umestno bi bilo, da tudi pri nas poseže vmes država-družba in omogoči odkupno ceno v višini okrog 700 din za 1 kg. pri čemer bo med še vedno veliko cenejši kakor pa v sosednih deželah ne glede na njihov družbeni sistem. V zvezi s problematiko odkupa medu po podjetju Medeks naj pojasnim še naše odnose s tem podjetjem. Podjetje je pred 10 leti ustanovila obvezno po veljavnih predpisih naša Zveza. Ustanoviteljske pravice pa je prevzela od Zveze (ilaviia zadružna zveza. S tem so ugasnile Zvezi določene pravice, ki bi jili imela do Medeksa kol njegova ustanoviteljica. Nasprotno pa so ugasnile tudi podjetju Medeks dolžnosti do ustanov'itelju. ki se je odpovedal ustanoviteljskim pravicam. \/roke za to je danes težko pojasnjevati. Dobro se spominjamo. da je bil položaj izredno težak in zapleten. Medeks je danes družbeno podjetje kakor vsako drugo: odvajati mora družbene obveznosti družbeno politični skupnosti itd. Pri tem pa si moramo bili zopet na jasnem, da se nihče noče odpovedali tudi najmanjšemu obveznemu prispevku podjetja Medeks v korist naše Zveze. Medsebojne odnose razvijamo prijateljsko in odkrilo po nekih moralnih načelih, upoštevaje dejstvo- da je dala osnovo za poslovno dejavnost Medeksa -/veza. /ato smo mnenja, da je tako razv ijanje odnosov tudi edino pravilno. Ponovno smo ugotovili, da je naši /vezi potrebno solidno in trdno trgovsko podjetje Medeks, nasprotno pa je tudi podjetje Medeks mnenja, da je potrebna za njegovo dejavnost čvrsta in napredna čebelarska organizacija, lakim sporazumnim ugotovitvam sledi potem vse ostalo. Delavski svet podjetja Medeks je iz sredstev, s katerimi lahko prosto razpolaga, odobril pred kratkim /vezi pomoč za strokovno vzgojo čebelarskega kadra v višini 200.000 din. Obenem nam bo to podjetje nabavilo za našo knjižnico tudi več tuje čebelarske literature, da bomo zadelali praznino, ki je nastala v zadnjih letih. Knjigarne, pri katerih smo namreč naročili tujo literaturo, so nam odgovorile, da nam jo lahko dobavijo, če jim preskrbimo devize. Čutim za dolžnost, da se na tem mestu v imenu Zveze zahvalim delovnemu kolektivu in vodstvu podjetja Medeks za razumevanje iu naklonjenost. I.etos bo od 2(). do >1. avgusta v Bukarešti XX. mednarodni čebelarski kongres. Po dosedanjih poročilih bo (a kongres še veličaslnejši. kakor je bil leta l%i v Pragi. Na kongresu bo tudi I. mednarodni čebelarski sejem. Doslej se je prijavilo za udeležbo na tem kongresu okrog "50 naših čebelarjev. N naslednjih dneh bomo pisali v Bukarešto še za podrobne informacije, ki jih bomo objav ili v naslednji številki Slovenskega čebelarja. Po kongresu se bodo ustavili pri nas na povratku domov znameniti čebelarski strokovnjaki in znanstveniki, /veza jih bo lepo sprejela in jim razkazala naše čebelarske in druge zanimivosti. Naj zaključim poročilo z zalivalo sekretarju za kmetijstvo in gozdarstvo ing. Janezu Perovšku, njegovima pomočnikoma Lojzetu Komelu in Emilu Dolčiču ter glavnemu veterinarskemu inšpektorju dr. A. Sedeju, ki so nam vztrajno pomagali, da je naše delo kljub skromnim sredstvom uspevalo. Želim, da bi to sodelovanje trajalo še dalje. Dalje se zahvaljujem veterinarskemu znanstvenemu zavodu in podjetju Vetpromet, dr. Nežki Snojevi in direktorju Cirilu Komanu za ljubeznivo pomoč v našem prizadevanju, da bi prišli čim-prej do učinkovitega zdravila proti nosemi, do fumidila-B. Naša zahvala tudi direktorju biološkega inštituta medicinske fakultete prof. dr. H. Pelianiju. ki nam je omogočil ugodno nabavo šestili mikroskopov, ki jih čebelarska društva že z uspehom uporabljajo pri preiskavi čebel. Naša zalivala tudi vsem številnim tihim organizacijskim delavcem pri družinah in društvih, ki so se vztrajno trudili, da je naša organizacija dosegla kljub skromnim sredstvom tako lep napredek. Končno se zahvaljujem tudi našim gostom iz Zagreba ter zastopnikom tiska in gospodarske zbornice, ki so se odzvali našemu vabilu in so se tako lahko seznanili vsaj z nekaterimi važnejšimi problemi našega čebelarstva. OB 60-LETINICI ČEBELARSKE DRUŽINE V ŠKOFJI LOKI Jubilejni občni zbor naše družine je bil dne 2-f. junuarja ob obilni udeležbi čebelarjev. Ker je bilo tudi filmsko predavanje o življenju čebel, je bilo zanimanje še večje. Udeležil se ga je tudi iuiš predsednik Zveze tov. Benedičič, nam iskreno čestital k jubileju in nas vzpodbujal k še večji vnemi za napredek čebelarstva. O delu družine v teli letih je poročni bivši dolgoletni predsednik tov. Zontar. Spomnil se je umrlih članov in vseh, ki so delali za čebelarstvo v našem kraju. Še živečima ustanoviteljema tov. A. Bukovcu in 1’ r. Vilfanu smo poslali pismene pozdrave. Občni zbor je soglasno sklenil, da bomo ta jubilej primerno proslavili, in sicer: I. da priredimo zabavni večer pri našem članu J. Demšarju in 2. da obiščemo čebelarski muzej v Radovljici in odkrijemo spominsko ploščo pokojnemu čebelarju M. Vidmarju na grobu škofjeloških talcev v Begunjah. Prvo točko našega programa smo izpolnili dne II. aprila pri tov. J. Demšarju. Zbralo se nas je lepo število, zastopam: so bile tudi boljše polovice. V prijetni zabavi nam je le prehitro minil čas, ko se je bilo treba posloviti od gostoljubnega tovariša iu si' vrniti domov. Drugi, najvažnejši del proslave pa je bil dne 2. maja na Gorenjskem. Nad 30 članov z družinami je obiskalo najprej Čebelarski muzej v Radovljici. Tu nas je sprejel predsednik čebelarskega društva Radovljica tov. Resman, nam izrekel dobrodošlico in v daljšem govoru opisal pomen čebelarskega muzeja za slovensko čebelarstvo. Pozval nas je, naj vsakdo pač po svoji moči prispeva za njegov nadaljnji razvoj, saj imajo še velike načrte, da bo muzej res lahko pokazal ves razvoj našega čebelarstva. Tov. Resmanu se je za njegovo zanimivo predavanje zahvalil predsednik družine tov. Tavčar. Nato so si čebelarji z zanimanjem ogledali razstavljene predmete in so vpisali v spominsko knjigo. Po dobrem kosilu pri Lectarju smo se odpeljali \ Begunje, kjer je bila na grobu tulcev žalna svečanost za pok. M. Vidmarjem. Nekoliko nam jo je pokvaril kamnosek, ker še ni napravil spominske plošče. Kljub temu smo izvršili svojo dolžnost in položili lep venec na grob. Tovariš predsednik je v svojem govoru opisal trpljenje in boj slovenskega naroda za svobodo, lo trpljenje je kot izseljenec tudi sam okusil. Lepo nam je opisal življenje in delo pokojnega M. Vidmarja in njegovo žrtev za svobodo ter nas pozval, naj ne pozabimo na te. ki so dali vse za nas. Kot zavedni Slovenci naj nam bodo vedno za zgled. S tem je bil glavni del slovesnosti končan. Nekaj čebelarjev je odšlo še na grobove talcev v Drago, drugi smo si ogledali celice smrti v gradu. Ko smo bili’ zopet vsi skupaj, smo se za spomin še slikali. Po kratki malici v znani Avsenikovi gostilni smo se odpravili domov, nekateri z avtobusi, drugi z vlaki. Vsi smo bili zadovoljni z lepim izletom, tudi vreme liani je bilo naklonjeno. Ta dan bo ostal vsem v najlepšem spominu. Lepše ne bi bili mogli praznovati jubileja naše čebelarske družine. Virmašan NEKAJ O DELU ČEBELARSKEGA DRUŠTVA SREDIŠČE OB DRAVI Čebelarska organizacija v Središču je že precej stara, saj obstaja že nad štirideset let. Vse to kaže na zavednost sre-diškili čebelarjev in na njihovo željo po napredku. Napredek pa je mogoč le v dobri strokovni organizaciji s predavanji in črtanjem strokovne literature. Čebelarsko društvo Središče je res eno najmanjših po številu članov, toda po svojem delu pa je. če že ne najboljše, pa vendar zelo dobro, in sicer v vsem poslovanju od pobiranja naročnine za Slovenskega čebelarja do ostalega poslovanja z Zvezo, s krajevnimi organi in organizacijami. Oglašamo se v Slovenskem čebelarju res redko, zato pa bi tokrat rad opisal delovanje našega društva od lanske jeseni, ko smo pripravili m a Kitit WK« MK8 «tUUUHK. amjimisi, kujümmmsi nase 1 j u 1)1 j c*n kt- za zimski počitek, pa do letošnje pomladi, ko so spot pričele z delom. Za mednarodni dan čebele smo naprosili trgovsko podjetje Zarja v Ormožu — poslovalnica Središče — da nam je dovolilo v svojem izložbenem oknu uredili okusno urejeno razstavo, s katero smo prikazali pomen čebel. Ob 11 j priložnost i smo priredili uspel članski družabni večer in v februarju še enega. Družabni večeri nam niso bili le v zabavo. kajti na vsakem smo izmenjavali izkušnje, obravnavali tekoče stvari od organizacijskih pa do strokovnih in gospodarskih problemov, tl. aprila praznuje Središče vsako leto svoj krajevni praznik. Letos se je krajevni odbor SZDL odločil, da proslavi ta praznik kar najbolj svečano v spomin 20-letnice osvoboditve. Oh tej priložnosti je sklenil prirediti razstavo krajevne dejavnosti. Povabil je na sodelovanje tudi čebelarsko društvo. Naši člani so tudi tokrat radi sodelovali. Uredili so ličen razstavni prostor, kjer so si obiskovalci lahko ogledali razvoj čebelarstva v naših krajih. Videli smo slamnate koše in Žnideršiče ter nakladne panje, med ka- terimi smo z zanimanjem občudovali iz lipovega debla izrezljanega moža s pipo v- ustih. Pipa pa je obenem žrelo tega panja . Tu smo videli tudi izrezljanega palčka, razno orodje, obširno čebelarsko literaturo, razne vrste medu in.voska, dalje izdelke iz voska in medu. med katerimi so si mnogi obiskovalci, posebno pa obiskovalke, z zanimanjem ogledovali lepo medeno pecivo, ki ni bilo samo okusno, temveč tudi zdravilno. Ves prostor pa smo okrasili s poučnimi napisi, gesli ter slikami in to ne samo za čebelarje. temveč predvsem za ostale obisko-v alce. Društvo se zaveda, da je odvisen obstoj čebelarstva od naraščaja. Zato se trudi, da pridobiva mlade ljudi v svoje vrste. Res, v zadnjem času je uspelo pridobiti lepo število mladih, zelo delavnih in napredka željnih čebelarjev, ki so (če bodo taki ostali, kot so bili do sedaj) porok, da bo čebelarsko društvo Središče tudi v prihodnje delavno. Lahko bo za zgled ostalim društvom, obenem pa bo dokazalo, da je lahko tudi majhna organizacija zelo dobra, če ima delavne in napredka željne člane. J. s. ODGOVOR NEZNANEMU ČEBELARJU IZ DRAVSKE DOLINE Iz Hiiš smo dobili nepodpisano pismo, v katerem pravi neznani čebelar v »imenu vseh čebelarjev iz Dravske doline- takole: Da bi bila S. in pa 9. številka debelejša. Vas, dragi urednik, vsi čebelarji iz Dravske do|ine prosimo, da primaknete k njima še en. dva ali tri načrte za čebelnjak za 30 AŽ-panjev. Julijska številka je bila bolj taujku, ker Vam je pač težko za dopise in gradivo. Dragi neznani dopisnik, ko bi bolj pozorno brali naš list. bi že vedeli, da ima prvih šest številk našega lista i2 strani, drugih šest pa samo 16. Tudi nismo v škripcih za dopise in gradivo. Polna mapa jih je in dopisniki nas sprašujejo, kdaj jih boino objavili. Le pridite • in nas obiščite, pa boste videli. Dravska dolina ni tako daleč in kar veseli Vas bomo, če Vas bomo lahko spoznali in o marsičem se bomo poraz-govorili. Ko bi poznali naši knjigi Sodobno čebelarstvo 1. in II. del, bi lahko našli v II. delu na strani 171 pod naslovom »Čebelnjaki, kakršni so bili in kakršni so danes« načrte za različne čebelnjake. Do najmanjših podrobnosti so opisani in narisani so celo vsi deli in okovje, s katerim se spajajo. Koliko dela in truda so imeli s tem naši najboljši čebelarji da so vse to pripravili, narisali in objavili! Zato bi bilo res nespametno, da bi to še enkrat objavljali. Pa tudi sicer bi Vam radi povedali, da nimamo denarja za take stvari. Klišeji za vse te čebelnjake bi stali danes kar nekaj sto-tisočakov, mi pu varčujemo, kjer se le da. Denarja nimamo niti za pomembnejše in nujnejše stvari. Uredniški odbor IZ BRESTANICE Za nedeljo, dne 16.6.1965 je povabila družina Brestanica (Hajhenburg) vse čebelarje iz daljne okolice na čebelarski posvet. In res. zbralo se je lepo število čebelarskih znancev, med njimi odlikovanec (irozina, o čemer priča priložena slika. Po prisrčnem pozdravu in nagovoru tajnika Bračuna je objasnil predsednik Uangus namen sestanka oziroma posveta, na katerem naj bi pregledali letošnje čebelarjenje, predvsem pa naj bi se pogovoril o vzreji matic oziroma pridobivanju matičnega mlečka in o njegovi učinkovitosti. Takoj je odpeljal vso družbo k svojemu čebelnjaku. Tu je navzočim pokazal premeščanje ličink v za to pripravljene umetne matičnike, ki jih je potem dodal osiroteli družini. Kar hitro jih je obdalo obilo čebel, ki so začele hraniti žrke. Potem j c še govoril o konzerviranju mlečka, nato pa je sedla vsa družba za omizje, kjer se je razgovor nadaljeval. Pomenkov tu ni manjkalo <>b veselem razpoloženju, godbi in dobri postrežbi, za katero so poskrbeli1 prireditelji. Sestanek bo ostal vsem navzočim v lepem spominu. Vadnal Tale čebelnjak smo posneli v Ribnici na Dolenjskem lilillU JANEZ KOSTANJEVEC Po dolgotrajni bolezni nas je 8. avgustu 1964 zapustil nuš elan Janez Kostanjevec, ki se je rodil 15. junija 1920 v Novi vasi pri Markovcih. Druge svetovne vojne ni preživel doma. Usoda ga je pognala v nemško ujetništvo, od koder je pobegnil v partizane, kjer je ostal vse do leta 1945. ?.e od nekdaj si je želel čebelice. Nabavil si jih je pred petimi leti in se jili potem oklenil / vso ljubeznijo. Res je čcbcluril kratek čas. a bil je /.vest svojim čebelam. Bil je tudi naročnik Slovenskega čebelarja. Po poklicu je bil tesar. Zadnjih deset let je bil skladiščnik, ker si je med vojno nakopal zahrbtno bolezen. Kako priljubljen je bil med delavci in vsemi, ki so ga poznali, se je pokazalo na njego\i zadnji poti. Sodelavci in čebelarsko društvo so mu podarili venca. Čebele bo oskrbovala in gojila sedaj njegova žena, ki bo namesto pokojniku naročnica Slovenskega čebelarja. Čebelarsko društvo Ptuj FRANC KOVAČ V 73. letu svoje starosti nas je dne 16. januarja 1965 za vedno zapustil nas član Franc Kovač, rudarski upokojenec i/ Zabukovice. Hodil se je 15. novembra 1895 v Tepanju pri Konjicah. Mlada leta so mu bila zelo težka. Kruh si je iskal v nemških rudnikih, od koder je odšel v prvo svetovno vojno. Potem se je zaposlil pri rudniku \ Zabukovici kot rudar. S svojo vestnostjo in vzornostjo si je pridobil simpatije uprave iu tako napredoval f strelnega mojstra, pozneje v rudarskega nadzornika. O čebelicah je dolgo sanjal, leta 1938 si je končno le nabavil 2 panja, potem pa je število panjev povečal. Ljubil je to pridno žival in ves prosti čas je največkrat žrtvoval njim. Zdaj bo čebelaril za njim njegov sin France. Čebelarska družina Griže ga bo ohranila v najlepšem spominu. Čebelarska družina Griže ANTON TEPINA Dne I. maja 1963 je končal v 86. letu starosti svojo življenjsko pot naš dolgoletni in najstarejši sodelavec Anton Tepina, železniški strojevodja v pokoju. Številnim sorodnikom, prijateljem in znancem, ki so ga spremljali na zadnji poti na radovljiško pokopališče, smo se pridružili tudi njegovi čebelarski sodelavci s predsednikom Zveze na čelu. Ob odprtem grobu se je poslovil od njega v imenu čebelarskih organizacij predsednik Čebelarskega društva Radovljica in ga opisal kot velikega ljubitelja narave, kulturnega delavca in čebelarja od mladih let. Bil je zvest in discipliniran član čebelarske organizacije, pa naj je služboval v Velenju, na Jesenicah ali v Radovljici. Dela, ki mu ga je naložilo članstvo kot predsedniku, tajniku ali blagajniku, se ni nikdar branil in ga je opravljal vestno. Še pred osmimi leti je vodil društveno blagajno. Clan organizacije pa je ostal vse do smrti, čeprav je zadnja leta že težko čebelaril. Društvo ga je kot zaslužnega čebelarja. nesebičnega sodelavca in vzornega tovariša imenovalo za častnega člana in mu izročilo priložnostno plaketo. Njegova življenjska pot ni bila vedno rožnata. Kruti okupatorjev bič ga je z družino pognal iz prijetnega doma in ga ločil od čebel. Toda klonil ni. Po vrnitvi v svoj opustošeni dom se je takoj z družino vključil v delo za novo Jugoslavijo in tudi na čebelice ui pozabil. Ril je zares vzoren čebelar, kot človek pa srčno dober in plemenit. Naj mu bo lahka gorenjska zemlja, ki jo je tako zelo ljubil, čebelarsko društvo Radovljica POROČILO ZA JUNIJ V začetku meseca je bilo hladno in spremenljivo vreme, ki je povzročilo mnogo padavin. V sredini meseca pa se je tempera I ura za nekaj dni dvignila, pozneje pa zopet padla, kar je ponovno povzročilo padavine. Proti koncu mesca se je vreme nekoliko zboljšalo, a zadnje tri dni je temperatura zopet padla. Breg-Tržič poroča: Vse lvoče rojiti; roji so zelo majhni. Čebele nabirajo medičino po travnikih in na smreki. Dražgoše: Čebele nabirajo na smreki. Dež zmanjšuje medenje. Z e r o v n i c a : Po 18. so je vreme izboljšalo. Rojev ni bilo. R o g a t c c : Do 20. je sikoraj vsak dan deževalo, zaradi česar akacija ni dala, kar bi lahko ob ugodnem vremenu. Lovrenc na Pohorju: Na tehtnici panj sistema Kirar. Prvi roj dobil 5. junija. Teža roja 3.30 kg. Točil s panja na tehtnici 8.90 kg. Selnica ob Dravi : Akacija začela cveteti 6. junija. Ta mesec je bil samo en dan brez dežja. Točil povprečno po 13 kg na panj. C e z a n j e v c i : Naše čebelarstvo je letos skoro na tleh. Pase je ravno toliko, da čebele strašno rojijo. Edino upanje je še paša na otavi in ajdi. Če ta ne bo dala nič, je konec z našim čebelarstvom. Denarja nimamo, da bi k'upovalü1 sladkor. Donos ali poraba v Skupno Srednja Dnevi Sončni sij v urah Kraj opazovalnice I. II. III. pridobil ali porabil dkg me- sečna toplina »C C c o ■5 o £ «7 mesečni tretjini dkg OJ T3 •N a> T3 o c/> Breg—Tržič + 1520 + 270 + 1590 + 18.0 18 15 24 Dražgoše—Šk. Loka . . + 10-50 + 1700 + 2750 + 14,1 26 16 15 Zerovnica—Postojna . . + 10 + 315 + 510 + 875 + 15,2 29 14 18 Rogatec + 90 + 400 + 180 + 670 + 18 6 30 16 19 Lovrenc na Pohorju . . + 55 + 780 + 805 + 1620 + 17,0 27 15 — 21 Solnica ob Dravi . . . + 70 + 870 + 1110 +2050 +20,0 25 7 18 Lovrenc na Drav. polju — — — — — — — — Ccza n j e v c i —L j u tomer . Bučkovci—Videm — 10 — 100 — 10 — 120 + 17,3 25 14 12 ob Ščavnici .... Prosenjakovci—M. Sobota + 700 + 1670 O CO + +2450 +16,8 17 16 19 M. Polana-—Lendava . . — — — — — — — — Svibnik—Črnomelj . . + 15 + 60 + 200 + 275 +20,0 28 9 19 1 ška vas — + 180 + 710 + 890 + 16.0 25 13 — 22 Škofijo pri Kopru . . — — — — — — — — — Pušča—Bistra—Zagreb + 100 + 260 + 270 + 630 + 19,0 21 13 25 Povpreček — — — + 1263 — — — — — UREDNIKOVO SPOROČILO KONGRES V BUKAREŠTI Prvo polovico 8. številke Slovenskega čebelarja smo posvetili Anionu Janši ob 230-letnici njegovega rojstva in ob obnovitvi njegovega čebelnjaka. Drugo pa smo namenili naši čebelarski organizaciji in njenemu delu. Prav v poročilu 'predsednika Zveze se zrcali vse naše delo, v poročilih posameznih društev pa prav tako lahko vidimo, kaiko delovne so posamezne organizacije na terenu. Janšev spomin bomo res najlepše počastili z delom in tako pokazali, da smo vredni nasledniki svojega velikega učitelja. Tudi v tej številki nismo mogli objaviti novic iz čebelarskega sveta, ki jih čebelarji tako radi bero. Nabralo se jih je že precej in priobčili jih bomo zato v 9. številki. Brulce prosim za razumevanje. VABILO V imenu pripravljalnega odbora čebelarskega društva Radovljica vljudno vabimo vse slovenske čebelarje na slovesno otvoritev obnovljenega čebelnjaka Antona Janše, ki' bo v nedeljo, dne 15. avgusta 1965 v Breznici pod Stolom. Slovesnost bo potekala po naslednjem programu: Od 10. do 12. ure odkritje, pozdravni govori, ogled razstave. Od 12. do 14. ure kosilo in morebitni izleti v okolico. Od 14. do 16. ure predavanje s filmom,. Od 16. ure dalje družabna pri- reditev s srečolovom in prosto zabavo. K slovesnosti ismo povabili tudi Avstrijsko čebelarsko zvezo. ZCDS VABILO Čebelarsko društvo Ajdovščina bo priredilo v počastitev 20. obletnice ustanovitve prve čebelarske organizacije na Primorskem slavnostno zborovanje če-lielarjev v nedeljo, dne 15. avgusta 1%5, ob 10. uri v Zadružnem domu v Vipavi. Po zborovanju bo otvoritev čebelarske razstave, srečolov in prosta zabava. Igrali bodo »Veseli rudarji« iz Idrije. Na voljo bodo raznovrstna jedila in pijače po zmernih cenah. Čebelarji in prijatelji čebelarstva, pridite 15. avgusta v Vipavo, kjer boste lahko preživeli nekaj veselih in prijetnih uric. Pripravljalni odbor Vse prijavijcnce za kongres smo pismeno obvestili im seznanili z okrožnico Turističnega transportnega biroja, ki j«; prevzel vso organizacijo izletu. ZCDS OPOZORILO NEKATERIM PREVA2EVALCEM Čeprav so nekatera čebelarska društvu v našem listu naprosila čebelarje-preva-ževalee, naj v lastnem interesu prijavijo dovoz čebel na gozdno pašo, da bi mogla panje na pusiščih enakomerno porazdeliti, se nekateri prevaževalei za to sploh niso zmenili. Spozabili so se celo tako daleč, da niso niti vprašali lastnikov zemljišč, če lahko postavijo na njihov svet svoje panje. Jaki prevaževalei pridejo ponoči im noč jih potem spet vz.aimc, ne da bi plačali kakršnokoli odškodnino lastnikom zemljišč. Ti čebelarji prav gotovo ne poznajo osnovnih pravil čebelarske morale. S tem ne delajo sebi prav nobene časti, svoji čebelarski organizaciji in poštenim preva-ževalcem pa jemljejo ugled. Ker je takih prevaževaleev več, bomo njihova imenu v prihodnje objavili v našem listu, če se bodo te stvari še ponavljale. Za to obvestilo so nas naprosili nekateri lastniki zemljišč in čebelarji im področju z gozdno pašo. Uprava ZCDS PLEMENILNA POSTAJA pod Srednjim vrhom blizu Žirovnice na Gorenjskem že deluje. Čebelarjem sporočamo, da lahko pošljejo svoje matice na plemeni te v. Pazijo naj, da bodo čebele presejali, kajti v plomcnilčku ne sme biti nobenega trota. Že nekaj dni prej naj se interesenti obrnejo na vodjo plemenilne postaje in mu sporoče, kdaj in s katerim vlakom bodo poslali čebele na žel. postajo Lesce-Bled. Od tod bomo plemenilnike s čebelami takoj prepeljali na plemenilno postajo. Vodja plemenilne postaje Ciril Jalen, Rodine 18, pošta Žirovnica na Gor. PRODAM 6 naseljenih AZ-panjev na 9 satov im prenosni čebelnjak. Štefan Hren, Ljubljana, Poljanska 59. dvorišče.