V SPOMIN PROF. DR. VILKU NOVAKU (1909-2003)
Ad mea perpetuum deducite tempora carmen. Terras licet et undas obstruat, at caelum certe patet: ibimus illac. (Ovid, metamorph. I, 4; VIII, 185-186)
V sredo, 8. oktobra 2003, je v Duhovni{kem domu, MANE NOBISCUM, Lepi pot 26, Ljubljana, v 95. letu življenja končal svoje zemeljsko popotovanje dr. Vilko Novak, univerzitetni profesor v pokoju, slavist in etnolog. Rojen 28. aprila 1909 v Beltincih, mladost preživi v Bogojini pri svojem ujcu, župniku Ivanu Ba{i, gimnazija v Murski Soboti in Ljubljani, slavistična diploma na ljubljanski univerzi, gimnazijski profesor v krajih: Maribor, Murska Sobota, Kranj, spet Murska Sobota, med vojno Senta, spet Murska Sobota in Kranj ter končno Ljubljana. Se pravi v 15-letih gimnazijske profesure se je z družino kar osemkrat selil. Ob službi se leta 1940 vpi{e na univerzo v Ljubljani, oddelek za etnografijo in etnologijo, leta 1947 doktorat, od leta 1948 do 1978 profesor za etnologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Čeprav je veliko preučeval in pisal o slovenski ljudski kulturi (prehrana, medicina, lončarstvo, vinogradni{tvo, stavbarstvo, živinoreja, plan{arstvo, pridelovanje lanu, tkalstvo, suk-narstvo, običaji, {ege), je vendar njegovo srce bilo predvsem pri književnosti, posebej prekmurski. O tem pričajo njegove knjige: Slovenska krajina, zbornik (1935); Izbor prekmurske književnosti (1936); Jožef Ba{a Miroslav, Prekmurske pesmi (1936), (o teh pesmih je pisal tudi v Vasi Szemle, Szombathely, 1937); Izbor prekmurskega slovstva (1976), Martjanska pesmarica (1997).
Številne so tudi njegove strokovne razprave v tujih in domačih revijah, npr. v Jeziku in slovstvu, Slavistični reviji. V Slavistični reviji je objavil Pismo Franca Temlina nem{kim pietistom (1970) in prispevka Slovenska in slova{ka pesem iz leta 1774 (1970) in Kajkavske prvine v prekmurski knjigi 18. stoletja (1971). V razpravah je branil prekmurski (slovenski) značaj prekmurskih rokopisnih pesmaric.
Med 2. svetovno vojno je kot gimnazijski profesor v Senti doktoriral na budimpe{tanski univerzi z disertacijo Küzmics Istvan hazai szloven bibliafordito (Števan KOzmič, domači slovenski prevajalec biblije), v Egyetemes Philologiai Közlöny 1944, 48-64. Franc Kuz-mič je objavil Novakovo bibliografijo v zborniku Stopinjah 1999, 92-116. V istem zborniku Stopinje 1999 sta o Novakovih člankih pisala {e Jože Ftičar in Lojze Kozar. V svojem prispevku Opomnja k moji bibliografiji (Stopinje 2001, 199-200) pi{e V. Novak med drugim: »Moji spisi so objavljeni v devetih jezikih in tako so v naslovih del ter revij mnoge napake /.../. Poleg {tirih knjig sem prevedel iz madžar{čine, franco{čine in nem{čine nad trideset pesmi, leposlovnih črtic /.../. In ker približno tretjina mojih spisov ni navedena, izpričujeta obe bibliografiji (KOzmičeva in Kozarjeva - op. J. S.) docela napačno podobo mojega znanstvenega in publicističnega dela.«
Večkrat mi je potožil, da bi rad končal morda svoje največje slavistično delo Slovar stare knjižne prekmur{čine. Iz{el je samo poskusni snopič I, Ljubljana 1988.
Rekli smo: V. Novak, slavist in etnolog. Prav! Dodati moramo {e: Bil je pesnik. Od svojih prvih objav v Mladiki (1927) prek pesmi objavljenih v Stopinjah, pa vse do
pesniške zbirke Zbogom življenje, Ljubljana 2000. Zanj veljajo prej navedene tri Ovi-dove vrstice, ki jih prevajam takole:
K mojim časom večno spremite mi pesem! Čeprav zagradi, zajezi mi kdo morje, zemljo, odprto mi vendar nebo je: tja gremo.
Ob pogrebu (pokopališče, Ljubljana Vič) sem v ponedeljek, 13. oktobra 2003, med drugim povedal: »Če rečeš Prekmurje in njega del Porabje, ki je na Madžarskem, si hkrati rekel VILKO NOVAK. Pitagorovi učenci so svojega učitelja počastili z besedama: »aÜTog ž(j)a« (on je rekel). Tako smo o Vilku Novaku rekli tudi mi, njegovi učenci.
Jožef Smej Škofijski ordinariat v Mariboru