. 'sa 'sa 'sa VlL&LžiLi M CVETJE z vertov sv. Frančiška. XXXII. ttlSaj. V Boriti, 1915. 3. zvezeli. Vaja v ponižnosti po zgledih svetnikov. P. A. M. III. POGLAVJE. Ponižnost svetnikov iz spoznanja samega sebe. Rekli smo, da izvira ponižnost iz pravega in resničnega spoznanja samega sebe. Kedor ponižno pripozna svojo ničevost, grešnost in slabost, bc res ponižen v sercu in se kazal ponižnega tudi na zunaj. V tej zadevi se pri svetnikih ponižnost razodeva tako čudovita in za nas vboge in grešne ljudi nezapo-Padljiva, da smo skoraj pripravljeni svetnikom oporekati in jim reči, da so pretiravali, da sami sebe niso prav spoznali, da niso Prav ravnali, ker so se tolikanj zapostavljali in v nič devali, da niso bili modri, ker so vedno kaj tacega na sebi našli in razodevali, kar jim je moglo pri ljudeh spodkopati vgled in jim vzeti čast in spoštovanje, ker so se n. pr. imenovali največe grešnike na svetu, polne pregreh in napak, ki niso vredni, da i'h zemlja nosi in so zatorej želeli, da naj bi jih vsi zaničevali iti Po smerti kmalu pozabili. Tako se sv. apostelj Pavel vedno in vodno imenuje ))preganjavea cerkve, negodnika, najmanjšega mej aposteljni, ki ni vreden apostelj imenovan biti, ker je preganjal cerkev božjo.« I. Kor. 15, 8, 9. V svojem listu do svojega ljubega učenca Timoteja se imenuje »preklinjevavea, preganje-vavca in zasmehovavca.« I. Tim. 1, 13. Sv. Frančišek Borgija je enkrat nagovoril novince in jim priznal, kako je že dolgo časa mislil, da je njegovo pravo mesto pri nogah nesrečnega Judeža; ker je pa videl, da je to mesto v veliki četertek zavzel sam naš Gospod, se šteje za to mesto nevrednega in zdaj na svetu ne najde kraja, ki bi bil primeren za njegovo siromaštvo. Sv. Jedrut je tako ponižno mislila sama o sebi, da je rekla: »Največi čudež božje dobrotljivosti je ta, da me Bog vkljub moji nevrednosti še milostno prenaša.« Kaj je svetnike priganjalo, da so sami sebe tako prezirali in poniževali? To je storila njih čudovita gorečnost, njih veliko spoznanje samih sebe in pa spoznanje božjih dobrot, ketere so prejemali. V tesnem združenju z Bogom so jasno bolj kot drugi ljudje mogli spoznati, kako imajo za vse dobro le Boga zahvaliti, da sami iz sebe nič ne premorejo, da je edino le Bog velik in da edino le On zasluži vso čast in hvalo. Taka od božje ljubezni užgana duša, sama sehe v ponižnem spoznanju svoje nezmožnosti tako rekoč vniči, ker v takem spoznanju razsvitljena od božje luči vidi, da je v primeru z Bogom nič, zarad svojih grehov manj kot nič, in zato želi, da jo vse prezira kot nič vredno stvar. Ker so torej svetniki bolj kot mi, ki smo tako revni in grešni ljudje, spoznali neskončno veličastvo in svetost božjo, pa tudi hudobijo vsacega-tudi majhinega greha, zato so se radi poniževali in želeli zaničevani biti na svetu. Ta natn nezapopadljiva ponižnost svetnikov ni tedaj sama domišljija in pretiravanje, temuč je sad njih spoznanja in velike ljubezni božje. Pogostokrat najdemo, da so se svetniki kaj radi imenovali grešnike, da, največe grešnike na svetu. Tako n. pr. piše sv. apostelj Pavel svojemu učencu Timoteju: »Resničen nauk je in vsega sprejetja vreden, da je Kristus prišel na svet grešnike zveličat, mej keterimi sem jaz pervi.« Tim. I. 15. Sv. Frančišek je enkrat potoval z nekim sobratom in ta ga je vprašal: »Moj oče! Kaj praviš ti sam o sebi?« Frančišek odgovori: »Jaz sem največi grešnik.« Brat mu vgovarja in terdi, da kaj tacega svetnik ne more po pravici misliti, pa on mu je rekel: »Jaz tako mislim in sem o tem prepričan, ke bi bil Bog največemu hudobnežu take milosti in tolika vsmiljenja skazal, kaker ga je meni, on bi mu služil bolj zvesto kot jaz in bi bil v božjih očeh tudi bolj dopadljiv. Prepričan sem tudi ke bi Bog meni svojo roko odtegnil, bi jaz veče hudobije storil, kot vsaketeri drugi na svetu.« Ker je prava ponižnost resnica, morajo tudi te besede tako velikih svetnikov, kaker sta bila sv. apostelj Pavel in sv. Frančišek v nekem pomenu in oziru resnične biti. Iz besed sv. Frančiška: »Ke bi bil Bog največemu hudobnežu tolike milosti podeli, bi mu on bolj zvesto služil, kot jaz« spoznamo, da svetnik tukaj ni toliko mislil na greh, kot na zvesto službo božjo in čednost. Očital si je, da je premalo napredoval v duhovnem življenju, da je premalo vestno porabil milost božjo. Tudi sv. apostelj Pavel se ni mogel po pravici imenovati največega grešnika, saj je ta učenik narodov dobro vedel, da je bilo n. pr. izdajstvo Judeževo in njegov obup veči greh, kaker ta, da je on preganjal kristijane. V premišljevanju svoje grešnosti, siroščine in slabosti, v premišljevanju velikih milosti, ketere so od Boga prejemali in v premišljevanju neskončnega veličastva in svetosti božje so bili svetniki vsi prevzeti in so večkrat rabili besede, ketere se nani čudne zde in si jih ne znamo razlagati. Ali pomisliti moramo, da je čustvovanje svetnikov zbujeno v tesnem združenju z Bogcm v molitvi in ljubezni bilo veliko veče, kaker je naše. Iz njih vnetih sere so se zarad tega vzdigovali proti nebu zdihljeji in izreki, polni ponižnosti in ljubezni, kaker so n. pr. izreki sv. aposteljna Pavla: »Vse imam za blato, da Kristusa Pridobim«. Fil. 3, 8. »Ke bi še ljudem dcpadel, bi ne bil Kristusov služabnik.« Gal. I. 10. »Kristus je meni življenje in smert dobiček. »Fil. I. 21. »Zelje imam razvezan in s Kristusom biti.« Fil. 1. 23. Ravno tako je gorelo serce sv. Frančiška v ljubezni do Jezusa. Zato je večkrat ponavljal: »Gospod, kedo si ti! kedo sem jaz! Moj Bog in moje vse!« Ali se moremo čuditi, da tako svete duše v premišljevanju svojih slabosti in pogreškov vsklikajo tudi tako: »Jaz sem naj-veči grešnik!« Ne smemo tedaj misliti, da so svetniki pri takih izrekih in vsklikih mislili na druge in sebe z drugimi primerjali, temuč, da je bila le velika ljubezen vzrok tolikega poniževanja. Vprašanje je, kako naj mi posnemamo svetnike v tem ponižnem spoznanju samega sebe? Tukaj je treba posebne previdnosti in resnobe. Ako že hočemo, potrebno ni in boljše je, da sploh ne govorimo o sebi, vender, ako bi kedaj govorili ponižno o sebi, ako bi se hoteli kedaj ž besedami pod druge ponižati, pazimo, da nas ne.bo prevarilo samoljubje, napuh in pohlepnost po časti in hvali; pazimo, da nas ne bodo zadele besede modrega Siraha v sv. pismu »Neketeri se hinavsko ponižuje, njegovo serce pa je polno zvijače.« Sir. 19; 23., ali pa besedž sv. Ambroža: »Mnogi imajo pač videz ponižnosti, čednosti ponižnosti pa nimajo.« Malo modro in prederzno bi bilo svetnike v nam skoraj nezapopadljivem in tako čudovitem poniževanju posnemati. Pa ne samo to; za nas bi bilo tako posnemanje tudi nemogoče, ker tolika ponižnost je le sad velike svetosti in onega čudovitega in skrivnostnega občevanja svetnikov z Bogom. Zadovoljiti se moramo tedaj že s tem, da se s pomočjo milosti božje varujemo vsaeega prevzetnega povzdigovanja in ponašanja se svojimi prednostmi in zmožnostmi, da se zavedamo, kako pomanjkljiva so naša dobra dela, kako raztresene in mlačne naše molitve, kako velika je naša občutljivost in nepoiterpežljivost v križih in nadlogah, kako malo smo prizanesljivi se slabostmi bližnjega, kako leni za duhovna in telesna dobra dela. Spoznati moramo, da smo doslej le še malo dobrega storili in še to, kar smo storili, nismo storili sami od sebe, temuč le s pomočjo milosti božje. Tako bomo vedno bolj prepričani o svoji slabosti in svojem vboštvu in se ne bomo visoko'cenili, vsako pohlepnost po časti in hvali bomo zatirali in poniževali se. Do te ponižnosti nam bo pomagalo preniišlje-vanje neskončnega veličastva, svetosti in moči Gospoda Boga in pa premišljevanje lastne nezmožnosti, popačenosti in grešno-sti. Večkrat moramo kaj lepega brati, zlasti kaj tacega, kar nas bo k ponižnosti priganjalo. Se sv. Avguštinom večkrat zdih-nimo: »O Gospod, daj da spoznam tebe, da spoznam pa tudi sebe!« Ako nam Bog da včasih čutiti, kako vboge stvari smo, ako se nam večkrat kaj ponesreči, ako nas napadajo hude skušnjave in zabredemo v grehe, se moramo pred Bogom ponižati in govoriti s psaljmistom: »Dobro mi je, da si me ponižal.« Ps. 118, 71. Dobro je, ako vsaki dan izprašamo svojin vest in posebno na to pazimo, kako smo se mej dnem pri raznih priložnostih vadili v ponižnosti, ali smo morebiti iskali sami sebe, 'govorili v lastno hvalo, bahali se sč svojimi dobrimi deli in lepimi zmožnostmi; prizadevati si pa tudi moram«; da včasih sami sebe ponižamo in mirno prenašamo, ako nas kedo opozori na naše napake. Varovati se moramo; vsakega pretiranja in hinavske ponižnosti. Zato tudi ne bi bilo vmestno in za nas vboge in slabotne ljudi primernoi, ke bi se po zgledu svetnikov imenovali največe grešnike na svetu. Taka ponižnost bi ne bila resnična, temuč prisiljena in neodkritoserčna. Kaker proti čednosti se je treba 'tudi pri ponižnosti der-žati zlate srednje poti. Prave ponižnosti nima tisti, ki si pripisuje razne napake, pregrehe in slabosti, keterih v resnici nima, Pa tudi tisti ne, keteri nič dobrega na sebi ne najde. Nehvaležnost bi bila in Bogu bi ne bilo všeč, ke bi ne priznali, koliko dobrega je že storila v nas milost božja. Seveda moramoi biti Pri tem prav živo prepričani o svoji siroščini in slabosti in ni-kedar ne smemo pozabiti, da je vse, kar smo dobrega storili in kar smo si za nebesa zaslužili, le dar božji. Bog krona le svoje darove, keder plačuje naša dobra dela. Pri tem bomo ven-derle imeli dosti vzroka poniževati se, ako bomo le dobro premislili, kako slabo smo te dobrote in milosti boižje rabili in koliko se z lenobo in mlačnostjo pregrešili. V svojem bližnjem moramo gledati podobo božjo in otroka božjega ter ga kot tacega ceniti in spoštovati. Ravno to hoče sv. apostelj Pavel reči z besedami: »V ponižnosti eden drugega čez se čislajte.« Fil. 2, 3. To se boi pa zgodilo, ako si bomo sami v svoje serce gledali, sami pred svojim pragom pometali, ne pa sodili dejanja drugih. V serce si glej in sodil boš sebe ostreje, svojega bližnjega pa bolj milo. Sam sebe presojati je vselej dobro, bližnjega presojati pa je večkrat pregrešno in Prazno delo; ker se lehko motimo in grešimo. Bog nas ni postavil za sodnike nad bližnjim in zato nam kliče: »Ne sodite, da ne boste sojeni.« V serce gleda le Bog in le on sam more Pravično soditi. Za nas pa je dosti in ponižnost tudi druzega ne tirja, kaker da se z drugimi ne primerjamo, da ne govorimo hinavsko, kaker oni farizej: »Gospod, zahvalim te, da nisem tak, baker so drugi ljudje,« in da se nad druge ne povzdigujemo. Vsi smo vbožci pred Bogom, vse imamo le od njegove očetovske roke, zato se pa siromaku pač malo spodobi povzdigovati se nad druzega ravno takega siromaka zarad tega, ker je veče 'dobrote, večo miloščinjo prejel kot on. Najboljše pravilo glede ponižnega govorjenja je: Ne govori nič.sam o sebi, ne dobrega* in ne slabega; ako pa že kaj poveš sam o sebi, glej, da ne boš govoril hinavsko, da ne boš govoril drugače kaker v sercu, misliš. Papeško pismo, važno za voditelje in ude tretjega reda sv. Frančiška. P. S. Z. (Dalje.) Pervi del pisma. Na kratko moremo označiti vsebino pervega dela Pijevegai pisma tako: pervi del postavno določuje poglavitna temeljna načela o bistvu ali naturi, o vredbi in upravi, o namenu in cilju tretjega reda, ali še krajše: tretji red je pravi, resničen cerkveni red po svojem bistvu, svoji vredbi in svojem namenu. Kedor želi vedeti, ali, če že ve, še bolj na jasno priti, kaj je' tretji red, kakšna je njegova vreditev in kaj je njegov namen,-naj premišljeno prebere ta del Pijevega pisma, pa bo vse vedel. Glasi se: »Pred vsem se nam potrebno zdi, ljubljeni sinovi, ljudstvu bolj in bolj razjasniti, kaj je po volji očeta, ki mu je postavo dal, tretji red, kaj je njegov cilj in konec, in pokazati, da se ta ne razlikuje od drugih dveh po svoji natori, temuč le po tem, da skuša isti namen doseči po nekem posebnem načinu-Kaker namreč pravi naš prednjik blagega spomina Leon XIII., so frančiškanske vstanovevse v tem,da se izpolnjujejo zapovedi Jezusa Kristusa;« nič druzega ni namreč namerjal njih presveti začetnik, kaker da se v njih, kaker v kaki vadnici, ljudje prid-niše urijo v kerščanskem življenju. Seveda perva dva redova frančiškanska skušata, posvečena vaji velikih čednosti, nekaj-popolnišega in bogoljubnišega doseči, ali sta nemnoigih, namreč tistih, ki jim je po božji dobroti dano po svetosti evangelijskih svetov z nekim posebnim veseljem hrepeneti. Tretji-red pa je že po svojem postanku primeren množici in koliko pomaga k pravičnemu, nedolžnemu po veri vravnanemu življenju,-spomini starih časov in reč sama dokazuje.« (C-onst. Misericors Dei Filius). Sicer pa je asiški, očak sam, ko je tretji red z naslovom »bratov od pokore« imenoval,, zadosti, očitno pokazal, d& ie to dvoje posebnost tretjerednikov; bratovska edinost mej s?bo in prizadevanje za pokoro. Kar se pervega tiče, ni manjkalo nikoli rimskih papežev, »asih prednikov, skerbi in misli v tem, da bi frančiškanski tre-tjeredniki po zvezi duhov ljubezen serafinskega očeta razodevali in bili kaker eno teta. Tudi mi smo v apostoljskem pismu »Septimo jam pleno saeculo« redovnike pervega reda opominjali, naj ne pozabijo, da imajo biti vneti bratovske ljubezni, ki ima biti tolika, da se bo tudi na tretji red razširjevala. Ta ljubezen pa nima biti le mej tretjeredniki ene in iste skupščine, te-muč tudi mej raznimi skupščinami; kaker razni samostani vsakega reda, tako naj tovarištva tretjega reda bodo po svoji na-tori z ljubeznijo mej sabo zvezana. Naj tukaj omenimo, kar sme dne 17. grudna meseca 1909 pisali tretjerednikom rimskega mesta: »Ker skušnja uči, da zedinjene moči več premorejo ko posamezne, vidimo, kako goreče se sovražniki katoliškega imena družijo, da gotoviše dosežejo svoje hudobne namene. Da se jim Primerno v bran postavijo, je treba torej, da se tudi vsi dobri združijo, in posebno tisti, ki imajo po vstanovi asiškega očaka tako sami keršČansko misliti in zgledno živeti, kaker tudi ker-šeansko vero in življenje mej ljudstvom gojiti in varovati.« Torej to zvezo moči vnovič pripoznavamo, pa poid tem pogojem, da se ne vpeljuje nova vredba, temuč razmere mej tovarištvi Je ravnatelji tovarištev sami vravnavajo. Kar se druge reči tiče, je, da se poslužimo besed ravno tistega našega prednika, »naše poglavitno priporočilo, da naj tisti, ki so znamenja pokore nase vzeli, v podobo svojega presvetega začetnika oči obernejo in po nji se ravnajo, brez česer bi bilo ničevo, kar bi se iz tega pričakovalo dobrega.« (1. c.) Najbolj jc namreč, kaker priča sv.Bonaventura, Frančišku Bog tc vkazal, da naj pridiga pokoro in ljudi od ljubezni do tega sveta k ljubezni Križanega vodi. On je torej zatajevanje Jezusovo vedno na svojem telesu nosil, in ko je povsod čudovito naveli-eanje sveta in ljubezen do Križa zanetil, je po božjem navdihnje-»iu začel misliti, kako bi vstregel množici hrepeneči po njegovi Ustanovi in kako bi jo ob enem zaderžal v mejah navadnega življenja. Tako se je začel le-ta tretji red, ki je bil čudovito ko-1 'sten tako cerkvi kaker deržavi tako dolgo, dokler je pervotno 'Obliko pokore vestno ohranil. Zato je gotovo, da bo vedno rodil obdoben sad, če bo ohranil tisto obliko tudi v prihodnje.« Takoj v začetku pervega dela opozarja sv. oče na neko* zlo in nevarnost, ki preti tretjemu redu. To zlo je nevednost im nepoznanje reda. Treba je je odstraniti s podukom. Zato po-vdarja: »Pred vsem se nam potrebno zdi, ljudstvu bolj in bolj; razjasniti, kaj je tretji red, kaj je njegov cilj in konec ...« Po volji sv. očeta je torej treba ljudi o tretjem redu dobir> podučiti, da ga bodo poznali. Kedo naj podučuje? Pred vsem so» k temu zavezani frančiškani, kapucini, minoriti, ko postavni vaditelji tretjega reda, pa ne le tisti mej njimi, ki so določeni za voditelje skupščin in za vizitatorje, ampak tudi vsi drugi, posebno pridigarji, misijonarji, spovedniki in drugi, ki imajo opraviti z dušnim pastirstvom. Podučiti ljudi so pa nič menj dolžni; vsi svetni duhovniki, ki so v dušnem pastirstvu, zakaj sv. oče govori o tej dolžnosti splošno. Ce ne bi bil mislil tudi na druge gospode po župnijah, bi bil tak poziv brez pomena za vse krajer kjer nimajo redovniki pervega reda dušnega pastirstva. Da velja ta klic sv. očeta vsem, je jasno tudi iz prejšnjih njegovih pisem, v keterih je pozival ko beneški patrijarh svoje duhovnike: »Prosim vas, visokočastiti gospodje župniki, spodbujajte; verne, naj se vdeležujejo tretjerednih shodov in izpolnijo klic najvišjega pastirja« t. j. Leona XIII, ki je pisal škofom celega sveta: »Častivredni bratje! Potrudite se, da bodo vsi ljudje tretji red poznali in se učili v resnici ga ceniti. Skerbite za to, da bode dušni pastirji ljudstvo pridno učili, kaj je tretji red...« - Če smo pa vsi, ki nas tiče, dolžni vse verne dobro-podučiti o tretjega reda natori, bistvu, namenu in koristi, so gotovo voditelji pred vsemi dolžni skerbeti, da se novinci še posebno' dobro podučijo. O čem je treba ljudi podučiti? 1. o bistvu, ali o tem, kaj je tretji red. 2. o njegovi vreditvi ali upravi. 3. o njegovem cilju ali namenu. Torej smo vsi, svetni duhovniki in redovniki, dolžni ljudstvo podučevati v vseh zadevah tretjega reda, da ga bo spoznalo, cenilo, se ga oklenilo in se vdeleževalo njegovih lepili sadov in neprecenljivih dobrot. Pa tudi vi tretjeredniki ste na nekak način dolžni ljudi podučevati o tretjem redu, če ne že z besedo, pa z lepim zgledom in z razširjanjem tretjerednega-časopisa. Pojdimo k pervega dela pervemu odstavku, v keterem piše *Pij X.: 1. O natori ali bistvu tretjega reda. Sv. oče je zapisal na čelo tega odstavka: Tretji red »se ne •razlikuje od družili dveh po svoji natori, temuč le pci tem, da skuša isti namen doseči po nekem posebnem načinu.« Ker se tretji red od druzih dveh ne razlikuje po svoji natori ali bistvu, sledi iz tega, da je tretji red pravi in resničen cerkveni red. To je povdarjal že Leon XIII. v svojem bismu z dne 30. miaijnika 1883. leta, s keterim je vodilo času primerno zla j šal. Tam prav>: >>Mi s tem pismom po Svoji apostoljski oblasti postavo tretjega reda... (t. j. vodilo) prenarejaimo in poterjujemo. S tem pa naj se ne misli, da je kaj odvzeto bistvu tretjega reda, ketero hočemo, da naj popolnoma nespremenjeno in celo ostane.« Pij X. je isto z nova poterdil v tem svojem pismu. Tretji red je torej pravi cerkveni red1, keterega udje se z 'Obljubo — četudi ne pod grehom — zavežejo živeti po vodilu ipoterjenem od svete stolice. Iz tega1 sledi, da tretji red ni samo bratovščina, v keteri se moli, sv. zakramente pogosto prejema, hodi tudi ob delavnikih k sv. maši itd., ampak je mnogo več. Vsa taka in enaka pobožna opravila so tretjemu redu le Pomoček k redovnemu cilju, ki je kerščanska popolnost. Zato je pa1 sv. cerkev tudi dala tretjemu redu prednost pred vsemi za svetne ljudi vstanovljenimi verskimi društvi in družbami. Tretji red je pervi za samostanskimi redovnimi vstanovami. Ker je tretji red pravi cerkveni red, zato se njegov značaj in cilj ne sme nadomestiti s kakim postranskim namenom. O ‘tem bo v drugem delu pismu nekoliko več povedanega. Sv. oče želi in zahteva, naj se tretji red obvaruje pred vsemi novostmi, ki bi bile protivne ali nevarne natori tretjega reda. če se je pa kaj takega že vanj vteplo, naj se odpravi. Nadalje pripoveduje Pij X. z besedami Leona XIII., kaj je značilno znamenje frančiškanskih redov: »Frančiškanske vsta-nove« (t. j. pervi, drugi in tretji red) so vse v tem, da se izpolnjujejo zapovedi Jezusa Kristusa; nič druzega ni namreč na-;toerjal njih presveti začetnik« (t. j. sv. Frančišek), »kaker da 'Se v njih, kaker v kaki vadnici« (t. j. šoli), »ljudje pridniše urijo 'V kerščanskem življenju«. Nauk Jezusov, ali evangeljski nauki so podlaga ali temelj, na keterem je vstanovljen tretji red, ka-ker perva dva redova sv. Frančiška. Štiri reči so pa v evangelijskih naukih, v keterih se sera-finski redovi posebna odlikujejo. Te so: 1. Popolna pokorščina do postavnih oblasti, posebno do> svetega očeta papeža. 2. V vseh rečeh se koliker mogoče popolno deržati vseh) zapovedi, naukov in tudi svetov sv. evangelija. 3. Svoje serce ne navezovati na bogastvo in minljive zemeljske stvari. 4. Ne živeti le za se, ampak skušati povsod in v vsem po’ svojem stanu in drugih razmerah koristiti bližnjemu. Ker se tretji red ne razlikuje po svoji natori od pervih* dveh, zato se mora tudi ta v teh štirih značilnih znamenjih se-rafinskih redov posebno odlikovati in odstranjevati vse, kar bi jim bilo nasprotno. Še nekaj sledi iz načela, da se tretji red ne razlikuje posvojeni bistvu od pervih dveh, namreč, da je popolnoma naravno in dosledno, da so vsi trije mej seboj v tesni zvezi. Zato* je pervi red voditelj tretjega, tretji pa dopolnilo pervega. Ko je sveti oče odločno poterdil, da je tretji red s pervim po natori in cilju isti, pove na to, v čem se ta od pervih dveh: razlikuje, namreč: »le po tem, da skuša isti namen doseči po nekem posebnem načinu.« Zapomnimo si dobro: natora je ista*, cilj je isti, le način v dosego cilja je različen.. To razliko v načinu, po keterem dosežejo vsi trije redovi isti cilj, pa označuje sv. oče tako-Ie: »Perva dva redova skušata doseči nekaj popolnišega in bogoljubnišega, ali sta netnno-gih----Tretji red je pa že po svojem postanku primeren mno- žici ....« Perva dva redova sta za one, ki imajo poklic od Boga za. samostansko življenje. V pervem redu so moški, t. j. frančiškani, kapucini in minoriti, v drugem so ženske po sv. Klari »klarise« imenovane. Vsi ti se se slovesno obljubo zavežejo razen vodila pervega, oziroma druzega reda, tudi tri evangelijske-svete izpolnjevati. Zato sta »posvečena vaji velikih čednosti in skušata nekaj popolnišega doseči.« Ali poklic v samostansko življenje večini mej ljudmi ni dan, zato sta perva dva redova: le za neketere, ki jim je to po božji dobroti dano. Vender so pa mej svetom mnogi, ki hrepenijo po istem cilju, Scaker redovniki in redovnice v samostanih, pa so oženjeni ali omožene, ali v takih razmerah, da jih Bog ni poklical v samostansko življenje. Zato je sveti Frančišek spoznavši dobro voljo te velike množice prosil Boga za razsvetljenje, naj mu pokaže, kakšen način življenja naj predpiše tem ljudem, da bodo anogli mej svetom ostati, pa vender doseči cilj redovnih oseb. In Bog mu je razodel, naj vstanovi red za svetne ljudi, ki se imenuje red bratov in sester od pokore ali, tretji red sv. Frančiška. Ta red je »primeren množici«, ker je vstanovljen za vse mej svetom živeče vernike cerkve Jezusove, za duhovnike in svetne ljudi vseh stanov, ki imajo dobro voljo hrepeneti po redovni popolnosti. Na preprost pa zelo vspešen način, sv. oče Pravi: »na neki poseben način«, vodi tretji red svetne ljudi do visoke svetosti, kar spomini starih časov in reč sama dokazuje.« Zgodovina tretjega redia in njegovi lepi sadovi so jasen 'dokaz, »koliko pomaga k pravičnemu, nedolžnemu po veri Uravnanemu življenju.« Sv. cerkev sama je tretjemu redu izročila nalogo, naj množice vernikov naredi svetnike. Lepa, imenitna, važna naloga, ki jo tretji red že blizu sedemsto let iz-veršuje. Pa odkod ta moč? Ravno to je nekaj skrivnostnega v tretjem redu, ki mu ni dano od ljudi, pa mu ljudje tudi ne bodo ■vzeli, niti mogli s čim drugim nadomestiti. »Spiritus ubi vult spirat«. (Dalje prih.). Sveto obhajilo nekedaj in zdaj. P. M. Š. Ko je naš ljubi Zveličar vstanovil pri zadnji večerji presveti aljtarski zakrament in daritev sv. maše, zapovedal je apostolom in njih naslednikom to ponavljati v njegov spomin. Zapovedal je tudi vživanje svojega presv. Telesa s pretnjo, da če ga ne bi hoteli vživati, ne bomo imeli življenja v sebi; kedor bo pa ta nebeški kruh vžival, bo živel vekomaj. Cerkvena zgodovina priča, kako zvesto so> apostoli in verniki to naročilo spolnjevali in koliko dobrega sadu je to spolnjevanje donašalo. •Kako so pa kristjani v različnih časih vživali kruh življenja je prav lepo in razvidno povedal hervaški »Euharistiški Glasnik«; (profesor K. Krile) iz keterega smo sledeče verste povzeli. V pervi dobi kerščanstva je bilo sv. obhajilo spojeno s ta-kozvanimi »agapami« ( &<«*»)). Agape so bile skupne večerje-pri keterih so se vsi pričujoči bogoljubno obhajali pod obema podobama, poslužujoč se navadnega ok vaše nega kruha. Te večerje so bile podobe in spominiki zadnje večerje, pri keteri je bil vstanovljen presveti aljtarski zakrament. — Pozneje je bilo sv. obhajilo popolnoma ločeno od »agap«, ki so na ta način izgubile svojo pravo vrednost in so se začele ob času preganjanja kristijanov opuščati tim bolj, ker so kot zaperti in tajni sestanki obujali sumnjo pri poganih. V četertem stoletju so< bile že popolnoma odpravljene. Nadaljna prememba je bila ta, da je bil za posvečenje vve-den samo opresni kruh in da se je začelo deliti sv. obhajilo samo pod eno podobo, t. j. pod podobo kruha. Te premembe ni sprejela iztočna cerkev, ketera — zedinjena in nezedinjena. -- deli tudi dandenes sv. obhajilo po obema podobama in z navadnim kruhom. Dokler ste se še v vsej cerkvi vpotrebljevali dve podobi, so najprej vsi verniki pili iz istega keliha, pozneji so serkali iz keliha skozi posebno cev; slednjič se je pomočil posvečeni kruh v posvečeno vino in na tak način so delili obe podobi sč žličico, kaker se dela še dandanašnji v vshodni, cerkvi. V dvanajstem veku je zapadna cerkev odpravila obhajilo* pod obema podobama iz teh glavnih razlogov: 1. nevarnost razliti posvečeno vino t. j. presv. kri; — 2. nevgodinost, ki je: bila pri tem, da so pili vsi iz enega keliha ali serkali skozi isto« cev, ali prejemali vsi z isto žličico; — 3. težava, o pravem času povžiti podobi in mogočnost, da po dokončanem obhajanju: ostane še kaj posvečenega vina. Premembe so bile lahko izvedljive, ker se jim ne protivii noben verski vzrok ali nauk, ker je Jezus enako pričujoč sč-svojimi telesom, kervjo, dušo, človeštvom in božanstvom v: obeh podobah skupaj, kaker tudi v vsaki posebe. Ali je pa bilo tudi v najstariših časih dovoljeno sv. obhajilo samo ped eno podobo in izvun sv. maše, se ne ve ravno gotovo, vender se more soditi, da je bilo tako, z neko zanesljivostjo, vsaj glede obhajila bolnikov na domu. Gotovo je, kaker se bere v zapisnikih osmega in devetega stoletja, da' se je. sem- tertje obhajalo samo pod podobo kruha, ki je bil posvečen poprej pri keteri sv. maši in pomočen z neposvečenim vinom. To je tako imenovana »Missa praesanetifieatorum« (maša prej posvečenih podob), ki je zdaj v navadi na Veliki petek, ko se mašnik obhaja samo pod podobo kruha, ki je bil posvečen dan Poprej, in keterega košček spusti v neposvečeno vino, ki je potem zavžije. V davnem času, ko je bila že vvedena uporaba opresnega kruha, se ni devala sv. hostija vernin) v usta, temuč moškim na golo desno dlan, pod ketero je bila leviea; ženskim tudi na des-uico, ki je bila pa pokrita z belim platnom imenovanim »Dotni-nicale« (gospodov pert). Sv. Ciril Jeruzalemski piše: »Ko pristopaš k sv. obhajilu, pristopi ne se stegnjeno roko, ampak imej levico pod desnico, kaker za podlago, ker gre za to, da prejmeš velikega kralja.« V francoskem mestu Otonu (Autun) — starem rimskem mestu Bibracte — so našli vklesan napis iz pervih časov kerščanstva, keteri pravi, da »kristijam mora vživati in piti, deržeč v rokah ribo« — (!x^* žv Znano je, da je bila riba starim kristijanom simbolj ali podoba samega zveličarja,ker odgovarjajo posamezne čerke ger-ške besed: ix’4'u« (riba) početnim čerkam besedi »Jrzus Kristus božji Sin Zveličar«. Tedaj so pristopali kristijani deržeč še onih obrednih besed: (stojmo pokonci pred Gospodom) stoječ k sv, obhajilu — kaker pristopajo še dandanes vshodno kristijani; — pozneje je prevladalo spoštovanje in se je pri tem svetem tre-notku počelo klečanje. Besede, ki jih mašnik izgovarja ko obhaja, so bile od začetka krajše in enostavniše. Mašnik je ponudil eibhajancu posvečeni kruh se samo tema dvema besedama: »Corpus Chri-sti« (Telo Kristusovo), na kar je ta odgovoril: »Amen«; — potem mu je ponudil kelih s posvečenim vinom rekoč: »Sanguis Christi« (Kri Kristusova), — na kar je obhajanec zopet odgovoril: »Amen«. — Ta enostavnost se je obderžala gotovo do časa sv. Ambroža in Avguština. Ali že v času sv. Gregorja Velikega je bil izraz precej podaljšan: »Corpus Domini nostri Je-su Christi conservet animam tuam« (Telo Gospoda našega Jezusa Kristusa naj ohrani dušo tvojo); in malo pozneje je bil podaljšan že blizu v nadašnjo obliko: »Corpus D. N. J. Ch. cu-stodiat t e in vitam aeternam.« Telo Gospoda našega Jezusa Kristusa naj te (tvojo dušo) varuje za večno življenje. Besede »Amen« ni tedaj nihče izgovarjal; pozneje je bila beseda »te« premenjena' v »animam tuam« — »tvojo dušo«, in mašnik je sam, kaker dandanašnji, dodajal: »Amen«. V Ambrozijanskem obredu, ki je v navadi v Milanu in nekih drugih škofijah, pravi »Amen« obhajanee in ne mašnik. Kar se tiče starosti, v keteri je imel kristijan vpervič pristopiti k sv. obhajilu, je bilo v teku vekov več raznih prememb. V pervih časih so obhajali že male otroke berž po sv. kerstu, češ da so radi svoje nedolžnosti najbolj vredni, da se evharistično združijo se svojim Stvarnikom. Zato spominjajo mnogi v naštevanju sv. zakramentov prej sv. obhajilo kaker sv. spoved. Pozneje je bila ta navada odpravljena in so se pripuščali k sv. obhajilu samo otroci, ki so prišli k pameti, da so megli spoznati važnost tega dejanja. V novejših časih je bilo določeno dvanajsto leto kaker najpripravniše za pervo sv. obhajilo. Ali pokojni papež Pij X. je odločil, kaker je ^nano, da naj se pripuščajo otroci k sv. obhajilu, po sodbi svojih duhovnih pastirjev ali veroučiteljev, starišev in drugih odgovornih oseb mnogo prej. Razume se samo po sebi, da se v tem ne da določiti stalna meja starosti, ker so neketeri mnogo prej za to ko drugi, ali posebna želja papeževa je bila, da pristopijo otroci čim prej k sv. obhajilu. Prestopimo zdaj k številu obhajancev. V pervih časih ker-ščanstva je bilo sv. obhajilo vsaki dan splošno, to je, vedno so se na poziv dijakoma: »Sancta sanctis« (Sveto svetim) obhajali vsi, ki so bili pri službi božji. Kaker je razvidno, je trajalo sv. obhajilo dolgo časa, ker so bile cerkve vedno prepolne vernih. Tako je nastala potreba, da so peli psaljme, dokler se je obhajalo, v spodbudo in navduševanje pričujočega ljudstva. To pevanje je bilo vvedeno v četertem veku; v desetem pa, ko se je zdatno zmanjšalo število obhajancev je bilo znatno skrajšano, dokler ni slednjič ostala ena sama kitica psaljma, ketero dandenes izgovarja mašnik po sv. obhajilu pri sv. maši in se zove »Communio« (obhajilo). Seveda, v pervih časih so dajali Kristijani svojemu sercu . oduška se vzvišenim petjem in nikedar ni bilo v cerkvi žive duše, ki ne bi bila pristopila k skupnemu obhajilu; to je bilo takorekoč pravo tekmovanje, pravi naval k studencu večnega življenja, v keterem je vsa naslada. Ali je potem čudno, da se šteje iz tistih časov na milijone marternikov, in da je bila sv. cerkev že v začetku pravi razsadnik lepodišečega cvetja vsclt čednosti, zlasti pa nebeškega daru, sv..čistosti? O presrečni časi, ko je nnogla vojskujoča se cerkev tekmovati v popolnosti ne samo s terpečo, ampak tudi se vživajočo. O sveto navdušenje, ki je delalo v sredi preganjanja, in križev že na tem svetu del nebeškega raja! — Ali je tako bilo še v srednjem veku? ali je tako dandanašnji? — Na ta vprašanja ni treba odgovarjati; plevel, ki se je že v srednjem veku zasejal mej kerščanstvo in se tako pogubno razplodil, nam zadosti glasno odgovarja. Kje je torej življenje, kje čilost in jedrost'kerščanstva, ako ne v sv. obhajilu? Besede poganskega pesnika Ovidija; »Est Deus in nobis, agitante caleseimus illoi« (Bog je v nas, njegovo delovanje nas ogreva) imajo zares samo pesniško značenje; ali besede sv. Pavla: »Vivo autem, jam non ego, vivit vero in me Christus« (Gal. 2, 20) (Jaz pa živim; toda ne jaz, ampak v meni živi Kristus) imajo ne samo pesniško, ternuč tudi bistveno značenje. Ker je pa tako, zakaj ne skerbimo za to, da se pesem premeni v bistvenost? Sami nebeški angeli, brez dvojbe od nas popolniše stvari božje, nas zavidajo, ker oni ne morejo vživati kaker mi telesa neomadeževanega Jagnjeta in ne piti njegove kervi; mi smo pa glede tega tako hladni in brezčutni! Mnogi mlačni kristijani se izgovarjajo, da nimajo čqsa. Za vse se najde čas, tudi za to, kar škodi duši in telesu, ali zajemati iz studenca večnega življenja, za to ni časa? — Drugi zopet pravijo da niso vredni. Mili Bog, kedo pa je vreden? Nihče, tudi angeli ne! Edina blažena Devica Marija je bila pa besedah sv. cerkve vredna, in zato je bila povišana nad vse angeljske kore. — Ali Jezus dobro pozna našo nevrednost, pa nas vender kliče k sebi, da še celo grozi nam, ako se oglušamo njegovemu glasu : »Ako ne boste jedli telesa Sinu človekovega in ne pili njegove kervi, ne boste imeli življenja v sebi,« to so njegove besede. Tisti kristijani torej, ki ne marajo za to, keršijo božjo zapoved. Ne takoj Pristopajmo čim bolj pogosto k nevsehljivemu studencu vsake popolnosti, da okrepimo svojo dušo z mano večnega življenja,da ogrejemosvoje serce z ljubeznijo do vzvišenih neminljivih dobrot, da odmerjemo svetu in grehu in bomo živeli za Boga in čednosti. »Denes, ko zaslišite njegov glas, nikar ne zakerknite svojih sere.« (Psalm 94). — Zlasti udje tretjega reda sv. Frančiška naj bi dajali s pogostim sv. obhajilom drugim lep zgled in tako vabili k mizi božji vse verne kristijane. P. Bazilij Dolinar. Nad pol leta že vzdihuje svet pod ostro šibo božjo-, ki nas tepe zaradi naših grehov. Ne smemo se pritožiti, ako jo čutimo tudi mi v naših samostanih. Zahvaliti moramo Boga, da nas m zadela do zdaj tako hudo, kaker je mnoge druge. Iz naše redovne okrajine je bilo do zdaj poklicanih na vojsko 5 patrov, 17 bratov lajikov, 13 bratov, samostanskih tretjerednikov. Od teh sta bila do zdaj dva ranjena, dva sta zbolela. Naša misijonarja za Slovence v Egiptu, bivši vikarij našega soriškega samostana, p. Adoljf Čadež1, in p. Evgenij Stanet sta v angle- P. Bazilij Dolinar. skem vojnem vjetništvu na Maljti. Od bratov lajikov našega samostana so štirje v vojski. Od teh eden menda, ako je 'še živ, v vojnem vjetništvu ne vemo kje na Ruskem. In zdaj, 5. sušca, nas je zadela najobčutniša zguba; po ne Posebno dolgi bolezni je Bog k sebi poklical našega dobrega srarega patra Bazilija. mnogoletnega gvardijana, poslednji čas vikarja našega kostanjeviškega samostana. Multis ille bonis flebilis oceidit mnogim dobrim objokovanja vreden je vmerl, nikomer bolj kc nam,ki smo se k njemu ,zatekali v svojih dušnih težavah in potrebah. In takih je mnogo imel, ne le v domači hiši, ne le v goriškem mestu, tudi vse okrog po deželi. Zato se ie gotovo tudi mnoga solza vternila o nenadnem naznanilu njegove smerti in mnogi zdihljej poslal proti nebu za zveličanje njegove blage duše. Gotovo pričakujejo tudi mnogi, ki bero »Cvetje«, da bomo v tem zvezku kaj več povedali o njegovem življenju in njegovi smerti. P. Bazilij je bil rojen 6. sečana 1847 na 'brati, pošta Gorenja vas, na Gorenjskem. Kerščen je bil na ime Valentin. Njegov oče, Luka Dolinar, je bil premožen mož in je dosegel visoko starost. Valentin je študiral gimnazijo ter je po šestem razredu ko klerik vstopil v red sv. Frančiška 15. kimavca 1866. To Se je zgodilo v Nazaretu na Štajerskem', kjer je opravil svoj novicijat ko brat Bazilij. Naslednja štiri leta je tu na Kostanjevici doveršil gimnazijo in perva dva tečaja bogoslovja. Za maš-n'ka je bil posvečen v Gorici v kvaterno soboto 24. kimavca 1870. 'Tretji in četerti tečaj bogoslovja je obiskaval v škofijskih bogoslovnih šolah v Ljubljani. Zveršivši izverstno vse svoje študije je bil 1. 1873 poslan nazaj v svoj novicijatni samostan Nazaret ko pridigar. Berž naslednje leto je postal ravno tam tudii predstojnik III. reda in to je ostal vse nadalje, dokler je bil v Nazaretu, ravnoi tako tudi, ko je bil 1. 1886 prestavljen ho gvardijan k nam na Kostanjevico, vse do leta 1913, skupaj torej 39 let. Kako je dolžnosti te službe skerbno in z gorečnostjo opravljal, kaže mej drugim tudi to, ker je že iz Nazareta Pošiljal imena vmerlih tretjerednic, da so se priporočale v Cvetin v molitev, in tega se je deržal tudi tukaj vse do konca. V Priznanje njegovih zaslug mu je tukajšna tretjeredna skupščina Po njegovem odstopu poklonila lep kelih, ki se ga je potem tudi navadno posluževal pri sveti maši. V Nazaretu je opravljal -Ščasoma tudi še druge službe, zlasti je bil učitelj bratov lajikov in potem pomočnik učitelja klerikov novicev in katehet ljudske šole; eno leto je bil celo sam učitelj klerikov novicev. Leta 1886-pa je bil prestavljen, kaker rečeno, k nam na Kostanjevico, kjer je ostal do zadnjega, 28 let in pol, večinoma (17 let) k,c; gvar-dijan in zraven šest let definitor provincije, vmes več let vikanj tega samostana. Mnogo let je bil tudi spovednik pri vsrni-ljenih bratili in vsmiljenih sestrah in ves čas lektor ali učitelj na domačih šolah. V vseh teh službah si je pridobil obilo zaslug, ker si je prizadeval svoje dolžnosti, kar najboljše mogoče izpolnjevati. Ko gvardijan je bil odločen in varčen gospodar, vender ni preziral resničnih potreb; zlasti je oskerbel za velike praznike jako lepo mašno opravo, tudi je dal še v zadnjem času lepo osnažiti in prebarvati v cerkvi stranske prostore, kjer stoje spovednice, in zakristijo, kjer stojite dve veliki omari z umetno rezanimi okraski še iz karmelitskih časov. — Ko lektor je učil zlasti in najdelj časa italijanščino, ki je pri nas, kaker tudi v Pazinu in na Sv. Gori neobhodno, v drugih naših samo-nih pa koliker toliko vsaj spovednikom potrebna. Pridniši kle-liki so se je torej gotovo od nekedaj radi učili, če tudi le zasebno;. Ko je provincija zgubila svoje javne gimnazije in je bilo-torej tudi naše učilišče rešeno deržavnih predpisov glede učne' tvarine, se je zraven hervaščine vpeljala italijanščina ko redni predmet in to je bil delež p. Bazilija. On se je pač ko samouk lotil italijanščine, vender je že v Nazaretu dobival neki italijanski časnik, ker je imel posebno veselje zaj ta jezik. Zato je tudi. ko je sem prišel, vsako priliko porabil za vajo v italijanskem govorjenju. Imel je takih prilik ko gvardijan zadosti, če tudi ne.' ravno najboljših. Zraven se je pridno učil iz knjig in časnikov-Zato tudi v velikih slovarjih ni skoraj besede, ki bi mu bila neznana, ke bi se tudi v sedanji italijanščini malo ali nič več ne govorila. Jasno je potemtakem, da je v šoli ta svoj predmet se vso gorečnostjo in natančnostjo, morda celo s preveliko naglico učil. Kaker v šoli, tako je bil tudi v spovednici goreč in pridem delavec, gotovo eden najbolj priljubljenih spovednikov v Go-l ici. Morda je tudi ravno vsled tega semtertja premnogo sedenje zakrivilo njegovo smert. Sicer je dobil najberž od neke bolnice, ki jo je obiskal v bolnišnici, tako imenovani »Idgar«, ah kaker so se prepričali zdravniki, to ni bila njegova edina bolezen; ta je le pospešila razvitek drugih, notranjih napak, ki hi' bile imele, če tudi kaj pozneje, isti nasledek. Časniki so raznesli, da je bil rajni žertev vojske, da je 'Vmerl za pegastim legarjem, kaker vmirajo zdaj zlasti vojaki >n drugi, ki pridejo ž njimi v dotiko. To ni resnično; bolezen je bila navadna vročinska bolezen (»typhus abdominalis«), ne "eKanthematicus«, s kakim bolnim vojakom rajni ni prišel v d>o~ tiko. Ali ker je bila bolezen vender le nalezljiva, je naš hišni zdravnik gospod primarij doktor Brecelj hotel, da se ima bolnik Prepeljati v bolnišnico, da ga bo imel vedno blizu in se mu bo moglo tam tudi primerno streči, ne da bi se bolezen širila. To aj sveti! In prosi Boga za nas, zlasti za tistega izmej nas, ki •Ima pervi priti za teboj! Priročna knjiga sv Leonarda Porto- mavriškega. (Dalje.) 7. Skušnja nas uči, da branje svetili knjig mnogo pripomore" pripraviti serce za premišljevanje: duša se namreč napolnjuje se svetimi mislimi, ki jo potem v tem dragem času razveseljujejo. Kako bi bili mogli drugači sveti puščavniki veseli preživeti toliko let odločeni od vsakega občevanja z ljudmi? Glei, s čem so občevali; brali so svete knjige in pobožno premišljevali. Kako veselje in sladkost so vživaili, ko so dobro premišljevali neketere verske resnice! Tomaž Kempčan pravi, da ni našel veče tolažbe v tem življenju kaker takrat, keder je v kotu svoje izbe bral kako pobožno knjigo. Kako zelo koristi prebirati življenje svetnikov, koi gledamo pred seboj vzvišenost čednosti. To tako krepko nagiba, da pripisujejo sveti Avguštin, sveti Ignacij Lojoljski, sveti Janez Kolombin in drugi veliki svetniki svojo svetost samemu branju duhovnih knjig. Ne govorim o moči, ketero daje zoper skušnjave, o razsvetljenju, s-keterim duša razperši goljufijo, neketerikrat nadomešča tudi duhovnega očeta, ki ga ne moreš imeti vedno pri sebi. Kako-srečne so tedaj duše, ki imajo v svojem molitveniku zapisan ta le spominik; Oben dan ne bom opustil prebrati poglavja iz kake duhovne knjige. Srečne duše, ako bodo .to spolnjevale. Odo ve, ali ne bo< kakega dne od tega prevzeto njihovo serce in jim prineslo življenje in sicer večno življenje? Tako delaj tudi ti, koliker ti je draga tvoja duša. 8. Mej premišljevanjem se pogovarjaš z Bogom; ako hočeš znati dobro govoriti z Bogom, treba znati molčati se stvarmi. Vsi duhovni učitelji pravijo, da je molčanje ključ božjega premišljevanja in zato predpisujejo molčanje vsi redovi, ne-keteri bolj drugi manj strogo. To je terdnjava duši, in hudi duh se zelo boji redovne osebe, ki rada molči. In ali ne pospešuje res pobožnosti in ob enem spoštovanja redovne osebe, ki ne govori drugači kaker ob določenem času in na določenem kraju-ter previdno in skromno? Sestra Uršula Beninkaza (Benincasa) je bila v tem tako natančna, da ob prepovedanem času in na prepovedanem kraju niti besedice ni spregovorila, ko je hotel kedo ž njo govoriti. Stori, da bcido v samostanu molčali, pa bo v njem raj; ako je Pa šest šepetavk skupaj, je že pekel. O kaki neredi nastajajo Po govorjenju. Eden sam nezatajevan jezik vznemirja celo hišo. Koliko greha v godernjanju in pritoževanju, in neketeri krat tudi v posvetni razposajenosti, pri sorodnikih, opravilih in novicah ! Redovno osebo dela vsaka reč, /ki prihaja v njeno serce, Več ali manj posvetno. Ako boš zvečer svojo vest izprašal, boš našel, da je skoraj vseh pogreškov vzrok tvoj jezik; berz-daj ga tedaj po tem sklepu: Ne bom izgubljal časa s pogovarjanjem; govoril samo v Potrebi ali pa iz ljubezni. 9. Ker je razsodnost mati vseli čednosti, je potrebno za dostojno razvedrenje, da se redovne osebe tu pa tam mej seboj vljudno pogovore. Tu ti hočem raizodleti lepo skrivnost, da si boš pri enakih priložnostih pridobil Jezusovo Serce. Bodli pervi,. da boš začel govoriti o svetih rečeh. To delaj previdno; včasi se derži govorjenja drugih, proti .koncu pa ti začni govoriti na lep način o Bogu; tako boš Jezusa prisilil, da bo vedno s teboj. To je nezmotljiva resnica, ketero nam je razodel naš Gospod Kristus v svojem evangeliju in si ne moreš misliti velike-koristi, ketero boš prejemal iz nje. Janez Berhmans je vpeljal to navado mej svoje duhovne brate in tovariše in v kratkem Sasu je postal njih samostan semenišče čednosti. Jezik je žila serca; ako hočeš izvedeti, je li duhovna oseba pcibožna, govori ž njo; ako bo govorila o svetih rečeh, lehko verjameš, da prebiva v njenem sercu Bog; drugači je votla piščal, ki ne daje druzega glasu kaker lehkomišljeno blebetanje. Sveti Buh se je prikazal v podobi jezikov, zato so imeli oni svetniki tudi-Pa jeziku duha, ki so ga imeli v sercu in so užigiaili ž njim serca Vseh, s keterimi so govorili o svoji sveti ljubezni do Boga. Želim, da bi tudi ti tako delal in sicer na tak način, dti bi te mogli spoznati po ravno tistih znamenjih, po keterih so spoznavali svetega Ignacija Lojoljskega, namreč: To je mož, ki vedno gleda proti nebesam in vedno govori o Bogu. Drag naj bo za te ta nauk: Ako hočeš imeti Boga v sercu,, imej ga vedno na jeziku in vedno govori o njem. 10. Naše serce je podobno vertcu, na keterem poganja vedno plevel; treba ja zato vedno imeti matiko v roki, s ketero ga imoiraš izkopati in vun vreči. Že razumeš, da je to posebna dolžnost zatajevanja, brez keterega bi se tvoje serce v malo dneh popolnoma zarastlo. Ker pa obstojimo iz duše in telesa, zato je tudi zatajevanje dvojno; zunanje, s keterim vstrahuje-mo telo, in notranje, s keterim zatajujemo nevrejene dušne strasti. Pervega zatajevanja se moramo, zmerno posluževati, dasiravno nam dajejo svetniki tako čezmerne zglede, da je bilo .videti, kaker bi samo na to gledali, da bi svoje telo pcdjar-rpili, kaker vidimo to na Dominiku Lorikatu, ki se je večkrat na dan do kervi bičal, na Frančišku Ksaverju, ki na najdaljšem potovanju ni prelomil posta, na mojem očetu Frančišku, ki je spal na golili tleli in za zglavje imel robat kamen, in na mnogih drugih. Tudi slabotne ženske v tem niso zaostajale; sveta Terezija se je bičala se železnimi biči; sestra Marija Viktorija Strata se je pasala z bedečimi spokornimi pasovi; mej jedi je devala pelin, vino je mešala se sokom naj zoperniših zelišč. Kaj naj bi pa ti delal? Popolnoma posnemati take zglede? Ne; ker bi se motil, ke bi ti sveti Duh tega posebe ne navdajal. Ravnaj se po mojem svetu in bedi zmeren v telesnem mertvenju. Ne pravim, da bi ne smel se spovednikovim dovoljenjem poskusiti kako uro neketere dni v tjednu nositi verižice,bičati se s konop-cem pred Marijinimi in drugi prazniki, zderžati se kake jedi, ki ti zelo vgajd. Taka majhina zatajevanja ne vrnore človeka, pomagajo mu pa zelo v duhovnem napredovanju. Sicer pa se zatajuj v takih rečeh, pri keterih se manj vdeležuje lastna volja, nigdar pa ne brez dovoljenja svojega duhovnega očeta. Ne posnemaj neke-terili, ki si po svoji glavi nalagajo pokoro, in v malo dneh pokažejo, da so bile njih pokore samici, da bi se ljudje zgledovali. 11. Želim pa, da bi bil bolj goreč v notranjem zatajevanju, in tu se ti odpira široko polje, kjer si v kratkem času lehko nabereš veliko zasluženja. Koliko želja, hrepenenja, občutljajev, sodbi in različnih misli se vzbuja v tvojem sercu še pozno zvečer! Pretergaj in zatajuj jih in glej! kako bogata žetev dobrih del, za ketera vesta samo Bog in tvoj angelj varih. Keder sprejmeš kako službo, derži se je, tudi kc bi vedel, da boš v nji po krivici terpel. Primi matiko zatajevanja in daj dar Bogu; 'kaj zato, ke bi izgubil tudi nekoliko na prazni časti. Ali ne veš, da ti je Bog ravno zato pripravil lepi raj? Ako si prenagel pri svojih opravkih, navadi se biti nekoliko počasniši. Ako prejmeš Pismo, ne odpri ga berž. Ako bereš knjigo in bi rad vedel, koliko je še poglavja, da bi ga prebral, zderži se. Ako si na vertu in čutiš v sebi skušnjavo, da bi nevkretno hodil, vtergal cvetlico, sad i. t. d., kroti nogo in roko. Ako bi iz radovednosti rad kam pogledal, poglej na tla. Ako si pri obedu in bi rad začel iesti, počakaj nekoliko. Verjemi mi, le nekoliko ljubezni do Boga je treba, pa boš storil iz vsega tega na tisoče dobrih dejanj zatajevanja. Neka služabnica božja je osem takih dobrih del sto-tila, samo ko je eno jajce vživala; tem dejanjem je sledilo potem osem stopinj milosti v tem in osem stopinj slave v drugem življenju. Kaj je pa ena stopinja slave? Tako veliko dobro je, da lehko stori dušo srečno vso večnost. Vidiš, koliko zakladov izgubimo na dan, ko včasi po več dni preteče, da nič takega ne storimo! Tako niso delali svetniki; od Boga razsvetljeni so hrepeneli po zatajevanju in so marali za to čednost bolj kaker za vse druge lastnosti, ki morejo lepšati dušo. Ko je slišal sveti. Ignacij nekega svojega redovnika hvaliti koi velikega moža molitve, je rekel: »Ne, ne; recite rajši, da je mož velikega zatajevanja.« Hočeš imeti lep spominik? Misli si, koliko let moreš živeti na tem svetu, deset, ali dvajset ali še več? Rabi tedaj to maj-hino število let za svoje vice in reci sam sebi odkritoserčno in resno: Tako mora biti, samoljubje me ne sme več premagati,, na tem svetu ne sme biti dne, da si ne bi pletel mnogo vencev gorečih dejanj zatajevanja. Zato si zapomni to lepo opominje-vanje:, K o I i k e r bolj se bom zatajeval tukaj, toliko manj bom t e r p e 1 tam. Kaj treba delati. 12. Dozdevalo se ti bo morebiti, da si že daleč prišel po hoti popolnosti, toda še na pol poti nisi. Ali ne veš, da je redovniška popolnost visoka gora, ki rie moreš priti na njo brez milosti in pomoči božje? Kako pa prejemaš to pomoč od Boga? S tem, da se mu priserčno priporočaš. Prosi, vzdihuj, moli v oerkvi, zunaj cerkve, na vsakem kraju; zakaj Bog hoče, da ga brosiš. Vednoi imej na jeziku te le besede svete cerkve: »O Bog! glej na mojo pomoč« (ps. 69.). Gospod, pomagaj mi! Presveta Devica, moji sveti priprošnjiki, pomagajte mi! Navadi rse biti siromak pred vratmi božjega vsmiljenja; prosi, išči in terkaj. »Prosite, in boste prejeli, iščite, in boste našli, terkajte, in se vam bo odperlo,« (Mat. 7, 7.) tako nam veli vsmiljeni Jezus v svojem evangeliju. Bolj živo nam ni mogel razodeti svoje želje, da naj ga prosimo pomoči, ker dobro ve, da je v ti sveti nadležnosti vse naše dobro. In da boš imel najpotrebniši pripomoček, da boš bogatel V zasluženju in si zagotavljal veliko o-■pravilo večnega zveličanja, te hočem navaditi ljubezni goreč vzdihljaj, ki ti bodi vsakdanji kruh, ki ga boš vedno imel na jeziku in v sercu. Obstoji samo v treh besedah, ki bodo za te trije zakladi; sprijazni se ž njimi in trenotek naj ne preteče, da bi ga ne izgovoril ali z ustmi ali v mislih. To je: Moj Jezus, v s m i 1 j e n j e! Moj Jezus, v s m i 1 j e-n j e! Kolikerkrat boš izgovoril te besede, boš prejel odpustek 25 dni*) kaker so dovolili razni papeži tistim, ki pobožno izgovorijo presveto ime Jezus. Še več; s tem se boš delal strašnega vsemu peklu. Zakaj ako v sercu izgovoriš tako sladak vzdihljaj, želiš obuditi žalost čez svoje grehe, prosiš, da bi več ne grešil in prejel milost, po keteri hrepeniš. Neki služabnik božji, ki je pred malo leti blizu Florencije vmerl v sluhu svetosti, je vedno ponavljal ta vzdihljaj; opazili so, da gai je v četerti ure več ko tristokrat izgovoril. To delaj tudi ti; ako ne tolikokrat, pa vsaj zelo pogosto. Keder se po noči zbudiš, reci: Moj Jezus, vsmi-Ijenje! Keder v hiši kam greš, ko delaš, ko opravljaš svoje navadne stanovske dolžnosti, vpletaj v vse svoje opravke in vsa svoja dela ta lepi in nebeški biser: Moj Jezus, vsmiljerfje! Nikar ne dvoji, da ravno tolikokrat poterkaš na vrata nebeška, ki se ti bodo naposled odperla. Bodi prepričan, da se s pomočjo božjo ne boš pogubil. Da boš pa vedel, kako bi najbolje delal, da bi pomoč božjo, odpuščenje grehov, ali kako drugo milost izprosil, ki jo moreš želeti, naj ti tu pokažem. Zadosti bo, da spod stoječe besede dvakrat ali trikrat prebereš in z Bogom skleneš kaker nekako sveto pogodbo, da hočeš vselej, ko boš izrekel besede Moj Jezus vsmiljenje! obuditi naslednje dejanje: »O moj vsegamogočni Bog, neomejen v vseh svojih čudovitih lastnostih in nad vse neskončno bogat v usmiljenju, spodbujen po tvoji ljubezni, zaradi ketere si pripravljen dati to, česer te ponižno in se živo vero prosimo, in zvest, da, naj zve- *) Sto dni (Pij IX. 24. sept. 1846). stejši v izpolnitvi svoje obljube, jaz siromašna stvar upam prejeti odpuščenje vseh svojili grehov in tudi to milost (imenuj jo): terdtio verujem, da mi toliko milost moreš in hočeš dati. Z močjo te vere upam z gcitovim zanašanjem, z uspešnim hrepenenjem, z gotovim in stanovitnim in nedvoječim zaupanjem na te in tvoje obljube, upam in želim jo prejeti ta trenotek, ko Ponižno prosim in vzdihujem, da bi bila moja duša očiščena vseh madežev in vseh mojih velikih grehov, ki jih studim in sovražim iz čiste ljubezni do tebe in ,ker so zoperni tvoji naj-Veči dobrotljivosti. Prosim te, o moj Bog, vsmiili se me in daj, da se svetim hrepenenjem in zaupanjem na neskončno zaslužen je mojega Gospoda Jezusa Kristusa (ki je po tvojem velikem vsmiljenju postalo moje), zadobim milost odpuščenja svojih grehov, obenem ko upam prejeti to milost... Ker je pa ta, tolikanj vredna in vsa tvoji veči časti namenjena milost, duhovna dobrota za mojo dušo, verujem in upam, da mi jo hočeš dati ta trenotek, zaradi tvoje ljubeznive zvestobe, pravičnosti, vse-gamogočnosti in dobrotljivosti, in jaz tvoja siromašna stvar jo sprejmem in jo želim iz same čiste ljubezni do tebe. O moj Bog, Pred teboj sem in zagotavljam, da ne bom več grešil; ko si mi odpustil vse grehe, te naj ponižniše prosim, priveži vse hude duhove na dnu pekla, da ne bodo mogli več divjati in mene in drugih odvračati od tvoje službe. Zdaj tedaj, o moj ljubi Bog, rešen kaker upam toliko vezi, tako velikih grehov, in prešinjen tako sladkega zaupanja, se zanašam, da bom živel in vmerl v naročju tvojega božjega vsmiljenja, keterc hočem na pomoč klicati vsaki trenotek. Na-merjam tudj vsaki trenotek, zdaj in vedno prositi odpuščenja storjenih grehov in pomoči, da v prihodnje več ne grešim m vsaki čas in vedno z jezikom ali v sercu izgovorim te presladke besede: Moj Je z u s, v s m i 1 j e n j e! M o j Jezus, v s m i 1 j e-n je ! S temi svetimi besedami na jeziku hočem živeti in s temi vmreti. Moj Jezus, v s m i 1 j e n j e! Moj Jezus, v s m i I j e-'I j c ! Ako boš pogosto ponavljal to lepo dejanje in ga s prošnjo božje pomoči združeval, ter vestno in pridna rabil pripomočke, ki so prava sredstva milosti božje, to je, svete zakramente, gdo boi bolj jak, gdo bolj srečen kaker ti? (Dalje prih.). Nova Štifta na Dolenjskem P. K. L. 3. Cerkev. (Dalje.) Še dve sliki ste v cerkvi in sicer visoko na steni kupole proti glavnemu oltarju, sliki na platnu presv. Sere, Jezusovega in Marijinega, delo Antona Jebašina z ličnima okvirjema Ivana Pengova v Ljubljani. Da imamo tudi podobe križevega pota, je samo ob sebi umevno, in še prav lepe so. Slikal jih je Ludoivik Griljec 1. 188S in vse stroške je poravnala blaga dobrotnica Nove Štifte, Marija Benčina iz Loškega potoka. Še na nekaj je treba opozoriti, in to so nove orgije, ki jih je 1. 1904 izdelal in postavil pokojni orgljarski mojster Jožef Mauracher iz Št. Florjana na Gornjem Avstrijskem. Narejene so na pnevmatičen sestav; imajo dva manuala, 14 registrov in 888 piščali. Omara je v baročnem slogu izdelana y Gradcu v delavnici Ignacija Gomilšaka. Ker je akustika naše cerkve jako dobra, se glasovi in akordi enako izborno mej seboj vežejo in v visoki kupoli silno lepo done. Tako se je svoječasno izrazil naš strokovnjak P. Hugolin Sattner. Nova Štifta ima pa še nekaj, kar jo posebno imenitno in priknpljivo dela, kar se najde razven tukaj smo še pri dveh božjepotnih svetiščih Ljubljanske škofije, pri sv. Joštu pri Kranju in na Žalostni gori pri Mokronogu; to so svete Stopnjice.' Perve take stopnjice so bile postavljene v Rimu blizu Lateranske bazilike, narejene iz'krasnega mramorja, in po njih so posnete tudi tukajšne. Prizidane so cerkvi ob levi strani, narejene so iz černega mramorja in vsaka stopnjica,28 jih je, ima vdelani dve bakreni štirivoglati plošč z vrezanim presvetim Imenom Jezusovim. Pod nekaterimi ploščami so položene svetinje. Enajsta stopnjica ima tudi v sredi križ z okroglo ploščo, skoraj gotovo je tu svetinja sv. križa. Po teh stopnjicah se gre le po kolenih spotoma premišljevaje Kristusovo terpljenje. Poljubijo se svetinje in na vsaki se nekoliko moli. S pobožnim obiskovanjem teh sv. stopnjic se zadobijo mnogi odpustki in sicer ravno 9! tisti, kakor v Rimu pri »Scala Santa«. Verli stopnjic je privili-giran oltar s podobo sv. Križa, pod keterim je majhina podobica žalostne Matere Božje. V znožju oltarja leži Kristusovo telo. Za izhod so za oltarjem navadne stopnjice, po keterih se Pride v cerkev. Sv. stopnjice so bile postavljene I. 1780 in 1 1797 popravljeno. Stene ob straneh je poslikal neki Anton Posti iz Št. Ruperta na presno; podobe so pa že obledele in skoraj zginile ter potrebujejo ebnovljenja. Na oltarju nad sv. stopnjicami se opravi mnogo svetih maš, ker ga imajo v visokem čislu ne samo naši dobri okoličani, ampak tudi daljni romarji. K obiskovanju sv. stopnjic vabi letokaz (kronogram), ki Se bere nad vhodom; VIATOR ADESTO PIE SCALAE SANCTAE - REFUGII VIA SIT TIBI VIRGO MARIA (=• 1. 1780.) to je; Romar obišči pobožno svete stopnjice, pot pribežališča naj ti bo devica Marija. Nova Štifta, pred cerkvijo, po leti. Ne daleč od cerkve in sv. stopnjic je kapelica posvečena ■sv. Jožefu, po podobi cerkve zidana na c-semkotnik s kupolo in nad njo miajhino laterno. V nji ni kaj posebnega za oko, pač pa za serce, namreč majhin baročen oltar s podobo sv. Jožefa. Marisiketeri romar, ki pride k Novi Štifti častit Marijo, stopi mimogrede tudi v to kapelico, da pozdravi deviškega njenega ženina in se mu priporoči za srečno zadnjo! uro. 4. Kraj milosti. Marijine božjepotne cerkve tolikanj bolj slove, koliker večje so bile in so milosti, ki jih je Marija tam svojim častivcem delila ali jih še deli. Ce so se pa na teh svetiščih godili tudi oči-vidni čudeži, je njih sloves tolikanj večji. Ker je treba velike previdnosti, ko se govori o čudežih, ki soi se tu ali tam godili, ne bom tolikanj prederzen, da bi terdil, da so se pri Novi Štifti res čudeži godili ali se še godijo; brez skerbi pa morem zapisati, da si je’Marija izvolila ta kraj, kjer posebno rada usliši prošnje svojih častivcev. Saj je že začetek te božje poti, kaker je bilo povedano, čin njene milosti. Kci so- začeli zidati, se je v neposredni bližini o-dperl močan studenec, ki je zidarje presker-bel s potrebno vodo. Ne terdim, da je bil to čudež, saj ima Velika gora nad Novo Štifto mnogo vodnih izvirkov, ki zlasti ob deževju močno narastejo. Vender pa so slučaji, keteri nisoi samo slučaji, ampak se vidi v njih neka višja moč, in tako se je mogel odpreti tudi tisti vrelec. Ko je ona ženica obupavala, kako bi brez druge pomoči naložila težko kamenito ploščo na voz in jo s svojima kravicama pripeljala zidarjem, in je v tej svoji zadregi zaupljivo klicala: »Pomagaj Marija«, in je potem brez težave kamen naložila in odpeljala, ali ni bila to očitna pomoč od zgoraj? In ko je nasprotnik Riglar zgubil vid svojega očesa, ko je dal Furlana zapreti v ječo, je li bil.to slučaj, ali je pa bil perst božji — torej zopet višja moč? , L. 1864 je bila neka poštena in pobožna žena na samotnem kraju pri delu napadena od nekega pohotnika. V veliki nevarnosti je klicala Marijo od Nove Štifte na pomoč in neka nevidna moč je nesramneža pehnila proč, kar ga je tako prestrašilo, da je urno zbežal. Žena je bila obvarovana. L. 1875. je šel nekega jutra Janez Pintar iz bližnje vasi Vince po opravkih mimo Nove Štifte v Loški-potok. Proti večeru, ko je hotel domov, je začelo- močno snežiti. Dasiravno so mu odsvetovali in branili po noči in v tako slabem vremenu na te« šaviio in nevarno pot čez Travno goro, ni poslušal svarjenja, marveč je zaupal na svojo moč in mladeniško serčnost ter odšel. Snega je bilo več in več, zašel je v zamete, zgubil pravo Pot, blodil je po gozdu, dokler mu niso odrekle noge in opešale moči. V tej sili in veliki nevarnosti začne moliti in priporočati se Materi Božji pri Novi Štifti, da bi ga rešila žalostne gotove smerti. In začutil je v sebi novo moč in oserčen šel naprej. Kmalu zagleda od daleč migljajočo lučico, vesel gre za njo in Slej, bil je ob 3. liri zjutraj zopet tam, ed koder je odšel prejšnji večer ob 5. uri. Sam je pripoznal, da ga je rešila Marija pri Novi Štifti. Ni bil pa tako srečen neki Jernej Aussitz, ki je bil graščinski eskerbnik. V svoji mladosti je bil še precej veren in dober katoličan, pozneje pa se je bolj nagibal k nejeverstvu in se ni zmenil za svoje verske dolžnosti. Bilo je 1. 1790 na, praznik Marijinega spočetja. Ko so drugi šli k sv. maši, se jim je oskerbnik r°gal, in ko so ga opominjali, naj tudi on izpolni svojo kerščan-sko dolžnost na Marijin praznik, jih je zavernil s prav vmaza-no zaničljivo psovko. Jahal je potem proti Novi Štifti, toda ne v cerkev, marveč mimo nje na Travno goro in dalje v Loški Potok, da bi od kmetov iztirjeval zaostale davke. Ustil se je, da bo pri tem tako kruto postopal, »da bo, otrok pod materinim sm-cem jokal.« Tudi njega so ljudje na Travni gori opomnili na Nevarnost Pota in se mu ponudili, da bi ga spremljali, ker je močno snežilo, pa on je odklonil prijazno ponudbo in odjahal. Kašel je v globok jarek, kjer so ga še le čez ednajst mescev našli, se ve da mertvega. Ljudje so sodili, da je bild to očitna kazen za onečeščenje Marijinega praznika. Zopet se je prigodilo 1. 1863, da so se v hudi zimi volkovi Priklatili v obližje Nove Štifte in so zlasti na Veliki gori ljudi Vznemirjali. Dva moža iz okolice, eden bolj star, drugi mlajši, sta šla vsak s svojo puško tudi na nedeljo mimo Nove Štifte ob zjutraj, ko je bila v cerkvi dopoldanska služba božja. Ne zmencč se za to jo mahneta mimo Marijinega svetišča naravnost v goro. Tam sta.se ločila, da bi obšla goščavoi, v keteri sta mislila, da se kak volk potika. Hodila sta dolgo vsak svojo smer, Pn nista več skupaj prišla. Mlajši se je sicer na pol živ vernil doniov, stariši pa je zginil in čez delj časa so ga našli — mert-Vega. Tudi tukaj lahko rečemo: So slučaji, ki niso slučaji. (Dalje prih.). Priporočilo v molitev. p V pobožno molitev se priporočajo: č. p. B a z i 1 i j 14 o ! i" nar, mašnik 1. reda sv. Frančiška, mnogoletni voditelj naza-reške in goriške skupščine III. reda, + 5. sušca 1915 v Gorje:; rajni udje III. reda skupščine goriške: Katarina (Terezija) Krajnc od Sv. Andreja (Kobarid), Marijana (Magdalena) Hvala iz Ponikev, Jožefa (Frančiška) Bajt iz Tomina-Zdol, Marija (Elizabeta) Bunc iz Kanala, Marija (Katarina) Batistič iz Šeiu-j»etrai pri Gorici; svetogorske: Marija (Katarina) Obrekar iz Dol. Tribuše; svetotrojiške: Marija Magdič, Perina Martin od Sv. Tomaža pri Vel. ned., Kat. Berač iz Kapele, Eva Florjan iz Gor. Lendove, Ter. Korbek od Sv. Trojice v Slov. goricah, Fr. Ketiš od Sv. Antona v Slov. gor., Terezija Uršlajr Magdalena Berden iz Bogojine, Lucija Žnpec od Sv. Ane na Krembergu, Neža Kramberger od Sv. Boljfanka v Slov. gor., Jakob Škamlič od Sv. Benedikta v Slov. gor., Terezija Topol-nik od Sv. Križa pri Ljutomeru, Neža Stopar od Sv. Lovrenca v Slov. gor., Ivana Golob, Genovefa Kraner, Apolonija Malecr Marija Šncfelj od Sv. Trojice v Slov. gor., Julijana Zernec, Marija Kraner, Marija Lovrenčič, Elizabeta Komen od Sv. Lenarta v Slov. gor., Barbara Cesar iz Bogojine, Jožef Vodošek. Elizabeta Mesareč, Ignacij Schwarz od Sv. Boljfanka v Slov. gor., Magdalena Elbi, Katarina Rajšp, Jožef Grager od Sv. Benedikta v Slov. gor., Marija Kapun od Male Nedelje, Marija Dokl, Terezija Kocbek ob Sv. Ruperta v Slov. gor., Ana Kvas iz Sobote, Anton Križan, Neža Križan, Uršula Vogrinec iz Negove, Marija Horvat, Alojzij Gregorec od Sv. Andraža v Slov. goril, Mariin Kaiscrsberger, Ana Markuš od Sv. Urbana pr' Ptuju, Jožefa Feuš iz Ljutomera, Marija Kukovec, Marija Majcen, Margareta Gasparič, Jožefa Dovečar od Sv. Tomaža pr’ Vel. Nedelji, Ana Einerieh od Sv. Antona v Slov. gor., Jakob Serd od Kapele, Matiljda Šiško, Ana Gajser, Marija Ferenc Sv. Jurija na Ščavnici, Ana Balažič iz Črensovcev, Marija Lukman od Svetega Boljfanka na Kogu, Katarina Neuvdrt od Sv. Ane na Krembergu, Marija Sekol od Dev. Marije r*a Vurbergu, Alojzija Pavlič od Sv. Križa pri Ljutomeru, Katarina Potočnik od Male Nedelje, Štefan Balnigač in Uršula Balažič iz Belatincev; mariborske skupščine: Jožefa Zenčic in Marija Sandermann iz Maribora, Blaž Hauptmann iz Sveči- ne, Lovrenc Stemlak od Sv. Lovrenca v Puščavi; sestra Mr. Klementina, roj. Jožefa Tschuvvan, šolska sestra v Mariboru, t 10. sušea 1915. Dalje se priporočajo v molitev: neki duhovni gospcd za Pomoč v dušnih in telesnih potrebah in spreoberrijenje terdo-vratne grešnice; neka bolna tretjerednica; V. Č. sebe in sestro in brata za zdravje, razsvitljenje in odpuščenje grehov; neki duhovnik za zdravje oči; neka tretjeredna skupščina, da bi se Začelo v nji novo življenje; neka Marijina družba, da bi vladala v njej mejsebojna ljubezen in pokorščina do voditelja; neki oče Priporoča svojega sinu za izboljšanje; M. V. i>riporoča sebe in vse svoje zlasti brata; neki tretjerednik priporoča vso svojo družino, zlasti nekega dečka, ki obiskuje gimnazijo, da hi postal kcdaj dober duhovnik; H. C. priporoča svicja dva brata očeta, ki sta v vojski, in tri nečake, da bi se zdravi povernili domov; neka neimenovana, da bi ji Bog dal zdravje in da bi mogla premagovati skušnjave; P. S. za srečno zadnjo uro in milostivo sodbo. Zahvalo za vslišano molitev naznanjajo: M. F. v neki zelo važni zadevi; F. L. tretjerednik ?a posebno pomoč v duhovnem življenju pri ženi in otrocih; M. V. za blagoslov božji pri mladi domači živali; M. G. v raznih Potrebah. Darovi. Za kitajski misijon: Marija Gradišar z Dunaja: 2 K; g. Štefan Jenko iz Pregraj ( II. Bistrica): 2 K: Angela Rogelj iz Tersta: 4 K. Za popravo v.e I i k e g a a 1 j t a r j a v naši cerkvi na Kostanjevici: Frančišek Tomsig, c. kr. kurat v Gradiški, v spomin staremu prijatelju t p. Baziliju: 20 K; Jakob Marzidov-Šek c. kr. vojaški kurat v pokoju v Gorici namestil venca na 8rob t p. Bazflija: 12 K; Valentin Majar, fil. kurat v Izlakah munestu venca na grob t p. Baziliju: 20 K; Jožef Faganel iz Šempasa: 1 K; Janez Rojec, dekan tolminski, namestu venca na grob p. Bazilija: 20 K; Jožefa Pahor iz Gorice: 1 K: neimenovana: 1 K; dve neimenovani po 2 K. Rimsko-frančiškanski koledar za Iefo 1915. Mesec aprilj ali mali traven. 1. četertek veliki: sv. Martina, d. m. V. O. 2. petek veliki: sv. Frančišek Pavla-ski, sp. V. O. 3. sobota velika: sv. Benedikt Fi-ladeljfski, sp. 1. r. P. O.. V. O. 4. Nedelja velika: sv. Izidor, šk. cerk. uč. Rimska postaja s P. O., V. O. I| 5. pondeljek velikonočni: sv. Vincencij Fererijski, sp. 6. torek velikonočni: bi. Tomaž To- | ' lentinski, m. 1. r.; bi. Bentivolij, sp. 1. r. 7. sreda velikonočna: bi. Marija Krescencija, d. 3. r., bi. Antonija vd. 3. r. 8. četrtek velikonočni: bi. Julijan, sp. 1. r. 9. petek velikonočni: bi. Arhangelj, sp. 1. r. 10. sobota bela: bi. Karel Secijski, j sp. 1 r. 11. nedelja bela I. po veliki noči: sv. Leon I pepež, c. uč. 12. pondeljek: bi. Angelj Klavaški sp. 1. r. 13. torek: sv. Hermenegiljd, m. 14. sreda: sv. Justin, m. 15. četertek: sv. Cirilj Aleksandrijski, šk. c. uč. 16. petek: sv. Rafaelj, arhangelj, P. O. 17. sobota: sv. Cirilj Jeruzalemski. 18. nedelja 2. po veliki noči: bi. Andrej Hibernonski, sp. 1. r. 19. ppndeljek: bi. Konrad Askolan-ski, sp. 1. r. 20. torek: bi. Leopoljd Gajški, sp. 1. r. 21. sreda: Slovesnost sv. Jožefa P. O.;-sv. Anzeljm, šk. c. uč. 22. četertek: sv. Soter in Kaj, m. 23. petek: bi. Egidij Asiški, sp. 1. r. 24. sobota: sv. Fidelij S